Podcasts about indije

V teh dneh se zdi, da še bolj kot ponavadi vsi le čakamo. Nestrpno smo čakali, kdaj se bo iz dimnika nad Sikstinsko kapelo v Vatikanu pokadil dim. S strahom čakamo, kaj bo prineslo napenjanje mišic dveh sosed z jedrskim orožjem, Indije in Pakistana. Zgolj čakamo, kaj še lahko stori izraelska vojska v Gazi. Vemo pa, kaj se je zgodilo v preteklosti, recimo pred 80 leti, a se iz zgodovine bolj slabo učimo.

Iz sveta se vrstijo pozivi Indiji in Pakistanu k zadržanosti, potem ko sta državi včeraj izmenjali letalske in topniške napade, v katerih je bilo ubitih več 10 civilistov. Indijski analitik Rahul Bedi izpostavlja, da se državi kljub temu, da imata jedrsko orožje, praktično vsak dan obstreljujeta in izvajata teroristične napade, a najnovejši napadi po njegovem predstavljajo bistveno bolj resno zaostritev napetosti. V medsebojnem obstreljevanju Indije in Pakistana več 10 ubitih civilistov; mednarodna skupnost poziva k zadržanosti V Vatikanu danes na vrsti prvo glasovanje za novega papeža, a izvolitve še ne pričakujejo Državni zbor obravnava predlog deklaracije o slovenski manjšini v Avstriji; Dunaj poziva, naj v celoti izpolni obveznosti do manjšine Prejšnji mesec se je brezposelnost znižala na eno najnižjih ravni, povpraševanje po delavcih pa naj bi se umirjalo

Kako »velikanke« globalnega juga preoblikujejo mednarodno razvojno sodelovanje in zakaj je njihov pristop marsikateri državi bližji kot zahodniKo so predvsem zahodne države po drugi svetovni vojni začele ustanavljati agencije za humanitarno in razvojno pomoč, namenjeno predvsem državam globalnega juga, pri tem seveda ni šlo le za človekoljubnost. Ti programi - četudi mnogokrat resnično rešujejo življenja - so postali tudi del njihove gospodarske diplomacije in širjenja mehke moči. Če so bogate zahodne države dolgo obvladovale ta del mednarodnega sodelovanja, pa se z razvojem ostalih centrov moči, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, spreminjajo tudi načini mednarodnega razvojnega sodelovanja. Vse to pa utegne postati še pomembneje v luči napovedanega ameriškega umika iz tega področja, na katerega nakazuje odločitev predsednika Donalda Trumpa, da ustavi delovanje največje ameriške agencija za humanitarno in razvojno pomoč, USAID. Kako so torej velikanke globalnega juga preoblikovale zahodne modele in kakšno vlogo danes igrajo v revnejših državah v razvoju? O tem bomo v tokratnih Podobah znanja govorili z dr. Jano Arbeiter z ljubljanske Fakultete za družbene vede, ki je velik del svoje raziskovalne poti posvetila prav pristopu držav globalnega juga h gospodarski diplomaciji. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Gostja je bila Jahnavi Vaishnav, ki je pred približno tridesetimi leti prišla iz Indije v Slovenijo in si tukaj ustvarila nov dom. Spregovorila je o indijski kulturi in družbi ter spremembah, ki so se zgodile v zadnjih desetletjih, pa tudi o tem, kako je doživljala začetke v Sloveniji.

Broj napada morskih pasa u australskim vodama je u porastu. Znanstvenici kažu da je to zbog zagrijavanja oceana uslijed klimatskih promjena. Besplatna usluga upozorenja o morskim psima koju je osmislio jedan migrant iz Indije pomaže zaštititi ljude.

Gost u ovoj epizodi je čovjek koji za sebe ne voli reći da je multimedijalni umjetnik, nego da je umjetnik bez karijere. On je fotograf, videograf, crtač i skupljač umjetnina, nadasve avanturista i putoholičar, Alija Kamber. Kako ga je bard suvremene umejtnosti u BiH i regiji, Jusuf Hadžifejzović, nazvao otvarajući njegovu psoljednju izložbu, on je Evlija Ćelebija modernog doba.Saznaćete sve o Alijinim putešestvijama na Karibima, njegovom višemjesečnom životu u Havani, na Kubi, otkrivanju Puta svile u Samarkandu i Afganistanu i zašto smatra Indiju svojom nepresušnom inspiracijom.Svoje umjetničke instalacije, fotografije i artefakte s raznih putiovanja Alija je izlagao u svojoj putujućoj galeriji Grundilo od Bihaća, Mostara, Zenice, Sarajeva, Tuzle i drugih gradova BiH do Kube, New Yorka, Indije, a izlagao je i u galerijama u Berlinu. Učestvovao je i kao jedan od performera na posljednjoj izložbi Selme Selman "Sleeping guards" 30.1.2025. u Stedejlik muzeju u Amsterdamu. https://www.alijakamber.com/page/4IG: https://www.instagram.com/furaun/____________U ovoj epizodi smo razgovarali o:00:00:00 Teaser I najava00:05:11 Moja putovanja započinju najprije u Bosni00:09:02 Kako sam se počeo baviti fotografijom?00:15:50 Izložba "Random" u Charlami u Skenderiji u decembru '24.00:19:49 Moje iskustvo s Kariba i otkrivanje svijeta van "dijamantne zone"00:24:30 Radio sam kao fotograf na cruiseru i upoznao čaroliju Kariba00:26:50 Od djetinjstva sam lud za Kubom i sanjao sam da živim u Havani00:30:08 Živeći s kubanskom familijom upoznao sam svaki kutak Havane00:39:21 Moja avantura u Samarkandu00:45:20 Zašto svi u Uzbekistanu voze američka Chevrolet auta?00:52:08 Indija je čudesna zemlja u kojoj je nema kraju iznenađenjima00:58:30 Moje iskustvo obilazaka buvljaka po svijetu01:01:02 Razmjena umjetničkih artefakata sa Sicilije i sa Kube01:06:46 Godinama skupljam komadiće ruševina spomenika Partizanskog groblja u Mostaru Bogdana Bogdanovića01:12:09 Dio sam performanca na izložbi Selme Selman u Stedejlik muzeju u Amsterdamu 01:17:09 Kako sam izlagao u galerijama u Berlinu?01:21:44 S prijateljima nije lako napraviti podcaste01:27:38 Umjetnik sam bez karijere i CVa i volim svoju putujuću galeriju01:30:42 Otvorili smo galeriju Raskosh u Sarajevu 01:35:00 Brinem se kome ću ostaviti svoj "muzejski" profil na Instagramu______________

Trgovec je bil pošten, a je zato izgubil bogastvo. Toda pravljica ima za glavnega junaka vedno srečen konec. Ta pravljica je iz znane zbirke Tisoč in ena noč, ki je zbirka ljudskih pravljic, povedk, mitov, basni in realističnih zgodb z Bližnjega vzhoda in Indije, V tej zbirki so tudi zelo znane pravljice: Ali Baba in štirideset razbojnikov, Aladin in njegova čudežna svetilka. Prisluhni torej arabski pravljici Sanje Vir te pravljice: Tisoč in ena noč II, arabske pripovedke. Prevedel in priredil Andrej Rape, Ilustriral C. D. Marville. Založba Karantanija, 1994. Objavljeno v: Modrost pravljične školjke, izbor in spremno didaktično gradivo dr. Dragica Haramija, Mladinska knjiga Založba d.o.o., Ljubljana, 2015, bere Nataša Holy

Večerni klepet je nas je preko Indije odnesel v Slovenijo, Nemčijo in končno Švico. Henry je omenil, da je študiral skupaj s Saju (sadžu) Georgem, mojstrom klasičnega indijskega plesa, ki je v Evropi vzbudil precej zanimanja. Slovencev ni ravno navdušil, sem pripomnil. Pogled na napol nagega duhovnika, z ličili na obrazu in odetega v živopisana oblačila, je nekatere gledalce namesto v teološke višine popeljal v brezna nespodobnosti. To je bilo pred desetletji, danes se ga v Sloveniji nihče več ne spomni …Komentar je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu.

Zdravo. Ta teden se odpravimo v časovno luknjo, kjer je gneča tudi na avtobusih. Ugotovimo, da bodo v časovni luknji za zeleni prehod poskrbeli konji in konjska vprega, ... in da bi podjetje Avant2Go moralo narediti tudi verzijo za konje. Avant2Konj. Povemo tudi, da smo prejšnji teden praznovali nekaj okroglih obletnic in se pogovarjamo o tem katera lešnikova krema je najboljša, italijanska, nemška ali od najbolj ugodnega soseda. Po nekem naključju tudi 6 minut o 4. poglavju 6. knjige iz serije Štoparski vodnik po Galaksiji.

Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Ves čas sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije dalje, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu takšna prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, kar je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«

Novi antibiotici. Nove pandemije. AI u farmaciji i dentalnoj medicini. Liječnici iz Nepala, Indije i Bangladeša. Efikasniji solarni paneli. Dijamanti iz Merkura. Venera i Mars. WARP svemirski pogon. Automobili izdajice. Neredi u Velikoj Britaniji. Ženski boks na Olimpijadi.

Piše Urban Tarman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Komaj je minilo leto dni od uničujočih poplav in plazov in že lahko beremo novo knjigo Nataše Kramberger z zapisi o vremenskih skrajnostih in pripetljajih, ki so v zadnjih letih izzvali njeno kmetijo v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Avtorica se je pred leti nenačrtovano preselila iz Berlina v okolje, v katerem je odraščala: na približno tri hektarje veliko posestvo z zapuščeno kmetijo brez elektrike in vode, ki jo je pred upokojitvijo kupila njena mati z idejo, da jo bo spravila v red. Ko za to ni našla ne časa ne denarja, jo je predala hčerki. Kot se je pozneje izkazalo, hčerki pisateljici ni predala samo nepremičnine, ampak tudi nepričakovan poklic ekološke in sonaravne kmetovalke, ki o svojih bojih in ljubeznih z zemljo in živalmi zdaj pripoveduje v kolumnah in knjigah. Avtobiografsko in esejistično zasnovana knjiga Po vsej sili živ nadaljuje delo, ki si ga je Nataša Kramberger zastavila v prejšnji knjigi Primerljivi hektarji, v kateri je opisovala svoje spoznavanje z ekološkim kmetovanjem v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb, ko se utečena pravila, kot opaža, postavljajo na glavo. To je fokus njene nove knjige: zavzeto, srčno in svojsko potegniti črto pod opažanja in nakazati njihov mednarodni in transgeneracijski kontekst. Knjiga je v tem smislu rezime njenih prvih sezon kmetovanja, osvetljen z izkušnjami drugih ljudi, razmisleki s potovanj in spominskimi prebliski. Referenčni osebi sta na tem mestu njena mati in babica. V knjigo denimo vstopimo s prizorom, polnim simbolike: kako sta posušeni smreka in bukev na zadnji zimski dan in na začetku osme sezone kmetovanja pod sabo skoraj pokopali njeno mater. In nato trpko in pikro ugotavlja, da sezone danes niso več krog, ampak »spirala, s katerimi v fotokopirnicah spenjajo seminarske naloge o globalnem segrevanju«. Spomni se babice in njene napovedi, da podnebne spremembe prinašajo lakoto. Zaradi intenzivnih sprememb so zmedene tudi živali in rastline. Avtorica opisuje, kako se čebele novembra, ko je toplo za kratke rokave, izčrpavajo s preleti, čeprav tedaj ni nobene hrane; opisuje, kako so na nenavadno toplo veliko noč mlade slive bliskovito pognale poganjke, teden dni zatem pa jih je osmodila pomladna pozeba. Takšne izjeme s svojo pogostostjo in zaostrenostjo postajajo naša »nova normalnost«. »Karkoli sem postorila na zemlji, se je v skoraj istem trenutku izmaličilo v svoje nasprotje,« … skrušeno ugotavlja. »Ženska iz vasi Jurovski Dol v Sloveniji in ženska iz vasi Kanak v Nigru nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Povezani sta bili, ker sta videli, kar je bilo mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta. Kaj je bilo in česa več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.« Nataša Kramberger brez dvoma zapisuje »času neprimerna premišljevanja« v obdobju, ko so kmetje po Evropi protestirali proti napovedanemu »zelenemu prehodu« in ko so bili – z drugimi besedami – zaradi strahu pred kratkoročnimi stroški prisiljeni protestirati proti svojim dolgoročnim interesom. Kot realistično ugotavljajo avtoričini sosedje, bi vsak kmet izbral ekološko kmetijstvo, če bi mu hektarski donosi omogočali poplačilo njegovega dela in dolgov. »Predaleč je prišlo,« pravi sosed, »brez špricanja in umetnih gnojil ni več možno«. Toda težavnost njenega novega poklica, ki ga je na še višjo stopnjo povzdignila z ekološkim pristopom, je ne vodi v dantejevski sklep, da »naj vsak, ki vstopa, up opusti«. Nasprotno. Na »napako v setvenem koledarju«, ko se zdi, da je »krog postal spirala«, ki grozi s splošno lakoto, človek lahko odgovori s kolektivnim, bolj skromnim in dolgoročno naravnanim delovanjem. Kajti »lakota se hrani s požrešnostjo in poteši z darežljivostjo,« piše. »Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali nad množico možnosti, ki jih vsako jutro, vsako popoldne in vsako noč v mislih, besedah in dejanjih preigravajo, preizkušajo in predajajo naprej množice … src na odprtih dlaneh. Množice skupnosti, prepletenih in čvrstih, samoniklih in ustvarjalnih, iz vasi Kanak v Nigru, vasi Jurovski Dol na Štajerskem, iz Berlina, Brandenburga, s Krasa, Sardinije, iz Indije, Kitajske, Latinske Amerike, množice teles, ki se skušajo izogniti možnosti, ki je tam, tukaj, vsak dan, zdaj videti najbolj možna od vseh, tako možna, da se ji je treba upreti z vsemi možnostmi. (…) Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali, koliko možnosti obstaja, da se upremo možnosti lakote.« Knjiga Nataše Kramberger Po vsej sili živ vpelje v razmislek politično razsežnost s sklepom, ki je tako očiten, da ga je z lahkoto mogoče spregledati: če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo. Kmetijstvo je z družbenim razvojem tudi v Sloveniji postalo industrijska panoga, čeprav imamo z številnimi manjšimi družinskimi kmetijami najbrž boljše priložnosti. Toda pričakovani donosi manjše kmetije silijo v okoljske kompromise in povečano produktivnost, saj »šteje hrana na krožniku in ne skrb za naravo«. Dejstvo, da je knjiga relativno kratka in kot takšna postavlja vprašanje, ali se je založbi po lanskih ujmah mudilo v novo izdajo, ne zmanjšuje pomembnosti in kakovosti zapisanega. Kliče pa k razširitvi pisateljičinega opusa, ki z osebno izkušnjo in izbrušenim slogom gradi mostove med medsebojno pogosto nerazumljenima podeželjem in mestom. Pisanje prevevajo močan občutek povezanosti z naravo, odprtost za presežno in skrivnostno ter ostre in angažirane misli, ki bralca spodbujajo, da pretrese svoj odnos do vse bolj očitnih sprememb v naravnem okolju. Da sam postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.

Dr. Shreepad Khedekar je priznati stručnjak u oblasti klasične homeopatije. Po struci lekar, dr Khedekar je studirao medicinu i homeopatiju u Indiji. Njegovo iskustvo i znanje čine ga autoritetom u ovoj oblasti, među njegovim pacijentima su i brojne poznate ličnosti poput Novaka Đokovića, Miloša Teodosića, Marka Pantelića i drugih. _______________________________________________________________________________________________

V Mariboru se je s povorko in velikim odprtjem na osrednjem prizorišču sinoči začel največji mednarodni festival folklore v državi – 36. Folkart. Predhodnik Festivala Lent, ki je v letošnji izvedbi že vstopil v drugo festivalsko polovico, je v Maribor pripeljal pisano bero svetovne nesnovne kulturne dediščine Indije, Nove Zelandije, Paname, Portugalske in Črne Gore. Slovenske barve zastopa mariborska Akademsko folklorna skupina Študent.

Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakultetiZaslužni profesor dr. Mitja Saje je ekonomist in sinolog, soustanovitelj Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter naš največji poznavalec zgodovine Kitajske in kitajskega ekonomsko-političnega sistema. Čeprav je poglavitni del svoje kariere preživel v akademskem polju, pa gre za raziskovalca, ki ga nikoli ni zanimalo samo teoretsko preučevanje, ampak si je stvari vedno raje ogledal od blizu. V mladosti je tako potoval po skoraj celem svetu: od Združenih držav in Zahodne Evrope pa do Sovjetske zveze, Severne Afrike, Bližnjega Vzhoda, Indije in Japonske. Potem se je kot ekonomist zaposlil v republiškem izvršnem svetu, kjer je dodobra spoznal gospodarsko dinamiko sistema, ki bo kasneje prispevala k razpadu Jugoslavije. Vmes se je po celi seriji jezikov navdušil nad kitajščino in se tako rekoč takoj, ko se je država odprla za tujce, za nekaj let preselil tja, Kitajsko pa je od blizu spremljal tudi v nadaljnjih desetletjih, ki so prinesla neverjetno hitro liberalizacijo in razvoj kitajskega gospodarstva. Vse to in še marsikaj drugega pa od sredine 90-ih let naprej, ko je v Ljubljani zaživel Oddelek za azijske študije, predaja tudi novim generacijam sinologov ter širši slovenski javnosti. O svojem zanimivem življenju se je Mitja Saje za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Mitja Saje, osebni arhiv

10. marca so muslimani širom sveta praznovali Bajram (ali po arabsko Eid), ki oznanja konec meseca ramazana in muslimanskega posta. Ramazan velja za sveti mesec za muslimane, saj naj bi se takrat pričelo koransko razodetje. Tekom ramazana se pravoverni muslimani po dnevi odrečejo hrani, pijači in ostalim telesnim nasladam, posvečajo pa se tudi intenzivnemu branju koranskega teksta in vsesplošni duhovni praksi. Zgodovinsko se je tekom ramazana poskušalo izogniti tudi vojskovanju. A tokratni ramazan še posebaj zaznamujejo dogajanja na Bližnjem vzhodu, predvsem v Palestini in Gazi. Današnje dogajanje v Palestini pa je nepretrgoma povezano s kolonizacijo Bližnjega vzhoda in z določeno reprezentacijo muslimanov oziroma Arabcev. Evropski kolonializem 17. in 18. stoletja ni pomenil le vojaške moči in politične nadvlade nad koloniziranimi narodi velikega predela sveta, temveč predvsem postopno spremembo načina življenja, ki je bil tesno povezan s predmoderno kulturo in sociologijo znanja širom Bližnjega vzhoda, Severne Afrike, Indije in držav južne Azije. Kolonialni administratorji so v tem obdobju pravzaprav razkosali Bližnji vzhod in vzpostavilo se je meje držav, ki jih poznamo danes. Za Edwarda Saida (umrlega leta 2003), nekdanjega profesorja angleške literature na Univerzi Columbia in začetnika orientalizma kot znanstvenega diskurza, ki se je posvečal vprašanju zastopanja oziroma reprezentiranja muslimanskega sveta v literaturi in kulturi, je orientalizem tesno povezan z obdobjem moderne in z reprezentacijo »drugega«. Orientalizem je postal orodje znotraj evropskega kolonializma in je močno povezan z izvajanjem moči nad podrejenimi družbami, pri čemer je »drugega« mogoče proučiti, ovrednotiti, izmeriti in navsezadnje tudi reproducirati. Kolonizirani subjekt je po Frantzu Fanonu subjekt brez možnosti izbire. Sodoben arabsko-muslimanski svet tako ni več subjekt znanja in znanosti, temveč objekt plenjenja in reprezentacije. V imenu svobode in samoobrambe se danes nemalokrat gleda na Bližnji vzhod v soju terorizma, arabske grožnje ali muslimanskega vdora v Evropo. A potrebno se je vprašati – kdo ima moč zapečatiti usodo muslimanov, kristijanov in Judov na Bližnjem vzhodu? Kdo ima znanje, da poda zgodovinsko in zaokroženo presojo o tem delu sveta? In po drugi strani, kako dolgo bodo muslimani oziroma prebivalci Bližnjega vzhoda morali zagovarjati, razlagati in opravičevati svoj način življenja, zgodovino, veroizpoved in lastno bivanje?

V oddaji V sredo ponujamo najnovejšo epizodo podkasta Žoga je okrogla, v kateri je gost Matej Poplatnik. Za nogometašem je zanimiva kariera, ki ga je vodila od Škotske do Indije, pri 31. letih se mu je izpolnila tudi velika želja, da je zaigral za slovensko reprezentanco. Z Matejem Poplatnikom so govorili valovska novinarja Boštjan Janežič in Marko Cirman ter voditelj Luka Petrič.

Zdravo. Končno smo pred zadnjim poglavjem in škripanje športnih copat iz sosednjega prostora nas ne moti. Preveč. Zato pa se spomnimo legend, kot so dr. Hana Suralova, Bojan Krajnc, Sammy Davis Jr. (in ne Miles Davis), Tomo iz Orta, Milan iz Palme in Marin Medak iz podjetja Della Spina, ki je tokratni ne-še-sponzor epizode. Beseda teče tudi o rezultatih ankete (kaj bomo počeli v 6. epizod), politikih, ki pišejo horoskope, dnevni božji besedi, podkastoma Ofsajd in Žoga je okrogla in o tisti skupini na Facebooku, kjer najdete dogodke, na katerih lahko zastonj pijete (in mogoče tudi jeste). Tudi o tem, da je s tujim otepačem po koprivah najlažje, je govora … in najbrž tudi malo o zadnjem poglavju 5. knjige.

Gostja oddaje Obrazi sosednje ulice je Sanskriti Kumar, ki se je pri desetih letih iz Indije preselila v Slovenijo. Spregovorila je o izzivih ob prihodu v tujo deželo, o Mariboru, ki je bil njen prvi stik s Slovenijo, pa tudi o njenem pogledu na Slovence in Indijo.

Slovita indijska pisateljica Arundhati Roy v esejih, ki jih je zbrala v knjigi Azadi in ki so pred nedavnim izšli v slovenskem prevodu, izrisuje resnično zagatno sliko družbeno-političnih razmer v svoji domoviniZdruženi narodi ocenjujejo, da je aprila lani Indija prehitela Kitajsko in tako postala država z največ prebivalci. Po približno dveh desetletjih neprekinjene, strme gospodarske rasti se na Podcelini ponašajo tudi s statusom pete največje svetovne ekonomije, no, v zunanji politiki pa vlada v New Delhiju očitno spretno krmari med interesi Združenih držav in Rusije, spričo česar je videti, da teža indijskih besed na mednarodnem odru nezadržno narašča. V tem kontekstu se zunanjemu opazovalcu kaj lahko zazdi, da je tri četrt stoletja po osvoboditvi izpod britanskega kolonialnega jarma pred Indijo resnično svetla prihodnost. Pa ni nujno tako. Kdor namreč bere romane in eseje Arundhati Roy, danes ene najbolj proslavljenih pisateljic s Podceline, bo hitro uvidel, da ima tamkajšnja zgodba o uspehu tudi svojo senčno plat. Pravzaprav zelo senčno. V enem izmed esejev, zbranih v zbirki Azadi : svoboda, fašizem, književnost, ki so v slovenskem prevodu prav pred nedavnim izšli pod okriljem Založbe /*cf., Arundhati Roy na primer piše takole: »Indija v resnici ni država. To je celina. Bolj zapletena in raznolika, z več jeziki […], več narodi in narodnostmi, več staroselskimi ljudstvi in verstvi, kot jih premore vsa Evropa. Samo predstavljajte si, kako je ta širni ocean, ta krhki, občutljivi družbeni ekosistem, nenadoma zasegla hindujska supremacistična organizacija, ki verjame v doktrino ene nacije, enega jezika, ene veroizpovedi in ene ustave.« Nam pisateljica hoče povedati, da se v orjaškem prostoru med Himalajo in Indijskim oceanom pravzaprav rojeva nekakšen fašizem? Kaj to pomeni za vse tiste Indijke in Indijce, ki se zaradi svoje verske, etnične ali jezikovne identitete ne zmorejo prepoznati v doktrini homogene nacije? Bi, ne nazadnje, morali biti vsi tisti, ki jim je na tem svetu še mar za demokracijo, zaradi Indije zaskrbljeni, prav kakor so zaskrbljeni zaradi Donalda Trumpa, Recepa Tayyipa Erdoğana ali Vladimirja Putina? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo in predavateljico na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, dr. Ano Kralj, ki je eseje Arundhati Roy prevedla, ter našo radijsko kolegico in filmsko kritičarko, Petro Meterc, ki jim je pripisala spremno besedo. foto: pripadniki skrajne hindujsko-nacionalistične organizacije Rashtriya Swayamsevak Sangh marširajo po ulicah Bhopala v osrednji Indiji (Suyash Dwivedi / Wikipedia)

Pesnik, pisatelj, esejist, komparativist, filozof, antropolog, slikar, popotnik in prevajalec Iztok Osojnik je nedeljski gost. Od branja in klesanja rim umetne inteligence pa do podrealizma in državne literature, pa tudi Indije in Japonske, se z njim pogovarja Gorazd Rečnik.

V še eni netipični Globalni vasi se odpravljamo na prav poseben potep: skupaj z Rokom Jelovčanom, ki se je po osmih mesecih pravkar vrnil v domače kraje, podoživljamo njegovo 13.000-kilometrsko kolesarsko (!) pot od Turčije do Indije. V intervjuju pripoveduje o tem, kaj ga žene na take ekstremne ture, in z nami deli nekaj svojih najzanimivejših izkušenj.

Čeprav je Azerbajdžan letos obnovil suverenost nad Gorskim Karabahom, na Kavkazu še naprej diši po vojni, saj se v teh gorah na meji med Evropo in Azijo križajo interesi Rusije, Turčije, Irana, Indije, Kitajske, ZDA in EUŽivimo v obdobju skrajno zaostrenih mednarodnih odnosov. V tem kontekstu ta hip največ medijske pozornosti slej ko prej pripada Bližnjemu vzhodu, na naših pregovornih radarjih sta seveda še naprej tudi Ukrajina in Tajvan, le malokdo pa bi med nevralgične točke, na katerih se utegne odločiti geopolitična usoda sveta v 21. stoletju, najbrž prištel območje Kavkaza. Pa vendar se v teh visokih, le stežka prehodnih gorah, ki ležijo med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, med Evropo in Azijo torej, križajo vitalni strateški interesi Rusije, Turčije in Irana, območje pa je še kako zanimivo tudi za Američane, Indijce, Kitajce ter Evropsko unijo. In ker so odnosi med tamkajšnjimi, etnično heterogenimi državami – med Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo – vsaj zapleteni če ne kratko malo sovražni, bi večje sile v zasledovanju lastnih koristi na Kavkazu najbrž lahko brez večjih težav zakuhale novo vojno, katere pomen bi skoraj zagotovo presegal »zgolj« regionalni okvir. Natanko v ta kontekst sodi tudi ravnanje Azerbajdžana, ki po nedavnem zmagovitem zaključku tri desetletja trajajoče vojne z etnično armensko skupnostjo iz Gorskega Karabaha – ti ljudje so v strahu za svoja gola življenja pred nekaj meseci zapustili domove svojih prednikov ter en masse pobegnili v Armenijo – zdaj kaže apetite po tem, da bi morda kar prekoračil mednarodno priznane meje Republike Armenije in se tako ozemeljsko neposredno povezal z Nahičevanom, svojo eksklavo, stisnjeno med Turčijo, Iran in jugo-zahod Armenije. Ali bo torej kavkaški sod sodnika že v kratkem razneslo? Kdo bi od tega utegnil imeti koristi? Pa tudi: kako se geopolitična prerivanja na Kavkazu vklapljajo v širšo sliko zagatnih mednarodnih odnosov? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, predavatelja na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca, pa izvrstnega poznavalca post-sovjetskega prostora, nekdanjega Delovega dopisnika iz Moskve, Branka Sobana, ter zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, dr. Tomaža Gerdena. foto: Nasina satelitska slika Kavkaza, posneta junija 2001 (Wikipedia, javna last)

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Mateja Perpar in Ivan Lotrič. Francoski pisatelj, popotnik in pustolovec Sylvain Tesson se je v življenju lotil številnih izzivov in nenavadnih, napornih odprav – najsi bo to enoletno potovanje s kolesom okoli sveta, šestmesečno pešačenje vzdolž Himalaje od Butana do Tadžikistana, pet mesecev jahanja po srednjeazijskih stepah, hoja od Sibirije do Indije po poti ubežnikov iz gulaga, zasledovanje snežnega leoparda na visokih planotah Tibeta s fotografom Vincentom Munierom ali pešačenje po podeželskih poteh Francije, za katero se je odločil namesto običajne rehabilitacije po hudem padcu z višine. Njegovo pisanje je večinoma avtobiografsko, a vendar daleč od klasičnega ali literarnega potopisa; to tudi ni esej, niti ga ne bi mogli, kljub nekaterim prvinam, prišteti k pikaresknemu ali razvojnemu romanu. Tesson piše izjemno filmsko – jedrnato odmerjene misli in kratki, udarni dialogi res še najbolj spominjajo na filmski scenarij. Zato ni čudno, da so po kar nekaj njegovih knjigah, med njimi je tudi V sibirskih gozdovih, posneli filme. V sibirskih gozdovih je dnevnik, ki ga je Sylvain Tesson pisal v šestmesečni osami na bregu Bajkalskega jezera od začetka februarja do konca julija 2010, od v led vkovane zime do prebujanja narave in razcveta poletja. Naporno pustolovščino Tesson je začel v supermarketu v Irkutsku, kjer si je priskrbel obsežno zalogo za mesece izolacije in ob ugotovitvi, da prodajajo kar petnajst vrst kečapa, zapisal prvega od tragikomičnih uvidov, kakršnih je v knjigi vse polno: “Zaradi takih zadev sem si zaželel zapustiti ta svet.” Samotno bivanje pa se konča s čakanjem na prevoz domov, nazaj v Francijo. “Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati; odhajam, vedoč, da se bom vrnil.” Priznava, da se je sredi tajge preobrazil in da mu je, čeprav človeku nemirnega duha, nepremičnost prinesla to, česar mu potovanja niso več nudila. Tesson piše dnevnik vsak dan, vseh šest mesecev. Dnevi so nabiti z dogajanjem, notranjim in zunanjim, čeprav bi si kdo mislil, da se mu v negostoljubni divjini ne more zgoditi nič, ali vsaj nič izjemnega. Njegova koča je stara geološka postojanka, zgrajena v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ki je od najbližjega soseda oddaljena pol dneva hoda. Srečanja z ljudmi so redka, a zato toliko bolj slikovita. Brezhibno ubesedeno ter ostroumno in z veliko mero humorja in ironije je zabeljeno vse njegovo početja, najsi bo to sekanje drv – “nekoč je življenje na podeželju in v gozdovih ohranjalo človeka v formi”,vlečenje vode iz luknje, ki jo je zvrtal v zaledenelo Bajkalsko jezero – “kakšen občutek, da si si zaslužil svojo vodo”, pripravljanje obrokov, lovljenje rib, pohajkovanje z mladima psičkoma, občudovanje siničk, čuvark gozda v objemu ledu, ki jim je “tuj snobizem lastovk, ki zimo preživljajo v Egiptu”, branje svetovnih klasikov, kriminalk, filozofskih del, pustolovskih romanov … knjig, ki jih je izbral posebej za to priložnost in prinesel s sabo. “Knjige so bolj v pomoč kot psihoanaliza. Vse povedo, bolje kot življenje. V koči, pomešani s samoto, tvorijo perfekten poživitveni koktajl.” Pisatelj drsa po zaledenelem jezeru, hodi na raziskovalne pohode v okolici, po ledu in snegu obiskuje sosede pol dneva hoda daleč, gosti nenapovedane obiskovalce, opreza za medvedom, si spomladi privošči vožnje s kanujem. Pije vodko in nepremično vpija razgled skozi okno, saj je “misel, da bi ga fotografiral, najboljši način, da ubiješ moč trenutka”. V osami ga doseže tudi novica o ljubezenskem polomu. Pa vendar Tesson ni samoljubno zagledan vase, tudi ne stavi vsega na dih jemajoče opise narave in vseh majhnih in velikih bitij v njej, ampak se povezano s svojim doživljanjem in vsakdanom ves čas dotika najbolj perečih okoljskih groženj, sive energije in ogljičnega odtisa ter predvsem brezbrižnega, predrznega in vzvišenega odnosa do narave, saj človek ves čas stremi k izboljševanju svojega ugodja in materialnega kopičenja. Morda je prav življenje v koči, ki ga večina vidi kot regresijo, napredek, se sprašuje Tesson. “Ne predstavljaj preveč teže na površini zemeljske oble,” je njegov moto. Knjiga V sibirskih gozdovih je danes še bolj aktualna kot v času, ko je bila napisana, saj je v njej poleg vsega drugega veliko govora o svobodi, trenutno zelo izrabljani in pogosto napačno interpretirani besedi. Kajti svoboda vsebuje tudi odgovornost, odrekanje in pogum, da se znaš v samoti poglobiti vase. In morda potem tudi kaj spremeniti, pri sebi in širše. Prav v zvezi s svobodo je Tesson napisal enega najlepših, najmočnejših in najbolj poetičnih odstavkov v knjigi: “Svoboden človek ima čas. Človek, ki obvlada prostor, je preprosto močan. V mestu nam uhajajo minute, ure leta. Tečejo iz rane ranjenega časa. V koči se čas pomiri. Uleže se k vašim nogam kot star prijazen pes in nenadoma niti ne vemo več, da je tam. Svoboden sem, ker so taki moji dnevi.” V poplavi raznoraznih potopisnih knjig, domačih in tujih – saj takšen ali drugačen potopis napiše že skoraj vsak, ki se za nekaj dni odpravi po uhojenih, markiranih poteh – je V sibirskih gozdovih Sylvaina Tessona delo, ki ga je težko pripisati kakršni koli literarni zvrsti, in ima res kaj povedati. Ta brutalno odkriti naravoslovno-pkoljski dnevnik z esejističnimi in pesniškimi vložki in primesmi duhovitega vandrovskega pripovedništva je hvalnica človekovi volji in vzdržljivosti, napisan tako popolno, da so vse besede odveč. Najbolje je uporabiti Tessonove, da se nikoli ne počutiš tako živega, kot ko si mrtev za svet. A čeprav po njegovem ni ničesar lepšega od samote, se navadnemu smrtniku, ki o njegovih pustolovščinah samo sanja, približa z zelo povednim stavkom: “Do popolne sreče mi manjka le nekdo, ki bi mu to lahko povedal.”

Leto 2023 je mednarodno leto prosa. Na pobudo Indije in Nigerije - s podporo Agencije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo - ga je razglasila generalna skupščina Združenih narodov. "Najstarejše udomačeno žito na svetu" in "kamela rastlinskega sveta". To je proso. Več o tem žitu pa v Torkovem kvizu s prof. dr. Darjo Kocjan Ačko z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Indija, država z največ prebivalci na svetu, želi dohiteti in prehiteti Kitajsko tudi kot gospodarska sila. A pred njo je še dolga in izzivov polna pot. Reformirati bo morala šolski sistem, izboljšati infrastrukturo in se spopasti s korupcijo. Ima pa tudi prednosti, kot je demokratični sistem, s številnimi visoko izobraženimi in angleško govorečimi ljudmi. Podjetja, ki želijo zmanjšati odvisnost od Kitajske, že selijo svojo proizvodnjo v Indijo. Poznavalci ji napovedujejo svetlo prihodnost, če bo znala izkoristiti svoje prednosti. Njeno največje bogastvo so ljudje, mlado prebivalstvo. Vsi ti ljudje so delavci in potrošniki hkrati, so prihodnost Indije.

Natanko dva meseca po šokantnem vojaškem pohodu skupine Wagner proti Moskvi je v sumljivih okoliščinah umrl vodja skupine Jevgenij Prigožin. Bilo je le vprašanje časa, so enotni odzivi iz tujine. V Labirintih sveta bomo preverili tudi, kaj so sklenili voditelji Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike na vrhu skupine Brics v Johannesburgu. Govorili pa bomo tudi o velikem nezadovoljstvu, ki ga je v vzhodni Aziji povzročilo izpuščanje obdelane radioaktivne vode iz jedrske elektrarne v Fukušimi..

Zdravo. Začnemo z zelenim prehodom (spet) in se hitro preselimo na Maldive, ter ugibamo kdaj bodo pod morjem, ter kdaj je res “last minute” za obisk Maldivov. Podobno kot v Restavraciji ob koncu vesolja, le da bo potop Maldivov enkraten dogodek, kar pa za dogajanje v zgoraj omenjeno restavracijo ne moremo reči. Ker imamo radi konje (če še niste opazili) predlagamo pot s konjem do Indije in od tam s kajakom do Maldivov. Ideja za naslednjo ekspidicjo Marina Medaka, če nas posluša. V epizodi se posvetimo drugemu delu 15. poglavja 5. knjige, kjer Ford pristane na polički široki samo en čevelj. Vmes omenimo še Camino (spet), klestimo stroške in spoznamo popolne tepce. Proti koncu se spomnimo tudi teve serij, ki smo jih radi gledali, med drugimi tudi serijo Magnum P.I. … in še nekatere. Ne pozabimo omeniti niti Velikega prezračevalnega in telefonskega punta. Naslov, kamor lahko pošljete ⁠⁠⁠razglednice z dopusta, najdete na tej povezavi⁠⁠⁠!

Na območjih nedavnih poplav se bo danes nadaljevala sanacija posledic. V minulih dneh je domačinom na pomoč priskočilo več tisoč prostovoljcev, tudi včeraj. Po napovedih pa bodo njihovo število na terenu v prihodnje zmanjševali, saj se potrebe spreminjajo. Premier Robert Golob se bo danes s predstavniki občinskih združenj pogovarjal o dozdajšnjemu poteku intervencijskih del na območjih in nadaljnih ukrepih. - Gospodarstveniki pričakujejo dodatno pomoč za čimprejšnji zagon poslovanja podjetij na prizadetih območjih. - Zaradi odločitve Indije o omejitvi izvoza žita strokovnjaki svarijo pred zvišanjem cen hrane na svetovnih trgih. - Za nogometaše Olimpije konec lige prvakov; Španke prve finalistke svetovnega nogometnega prvenstva.

Po najhujši železniški nesreči v Indiji v tem stoletju, ki je terjala več kot 230 življenj, ranjenih je približno 900, se nadaljuje reševanje ujetih pod vagoni. Na kraju je več kot 200 reševalnih vozil. Potem ko se je iztirilo najmanj deset vagonov enega potniškega vlaka, je v nekatere trčil še eden, ki je pripeljal iz nasprotne smeri. Druge teme oddaje: - Vrh kosovske politike ne nasprotuje več ponovitvi volitev, ki jih je aprila bojkotiralo srbsko prebivalstvo - Na kongresu Levice v Celju začetek volitev sveta stranke - Nov državni rekord Maruše Mišmaš Zrimšek v teku na 3000 metrov z ovirami

Neelakandan Marath Santosh je Indijec, ki ga je Slovenija posvojila in tako rekoč osvojila pred šestimi leti. Podoktorski študent na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani prihaja iz Indije, natančneje iz ene od 29 zveznih držav, iz jugozahodne Kerale. Razlaga, da je bila prilagoditev na življenje v Sloveniji preprosta, saj sta obe državi zelo zeleni, poleg tega sta v Kerali tako kot tu dobra izobraževalni in socialni sistem. V pogovoru pove tudi, kdaj in zakaj se je odločil ravno za raziskovanje v Sloveniji, zakaj je po njegovem raziskovanje na področju plazme prihodnost zelene energije in zakaj mu je življenje tu posebej všeč.

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Gost u 105. epizodi podkasta je Marko Grba Singh. Mladi autor dokumentarnih filmova i umetnički direktor Beldocs festivala. On se upravo vratio iz Kuala Lumpura, gde je otišao da priprema film o svom dedi koji je iz Indije, ali je u jednom trenutku emigrirao tamo. Potraga za svojim korenima navela ga je na put. Pored zanimljive životne priče, naveli smo i dokumentarce koje treba pogledati, pričali smo o tome koliko je teško snimiti dobar dokumentarac, ali i najavili novi Beldocs festival koji počinje 10. maja. Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Vojin Ubiparip (Duna Solution) https://www.dunasolution.com/ Muzika - Nedeljko Stojković (Mono Putnik) https://cutt.ly/TbH3kor Ton, kamera i montaža - Tamara Stojanović

The Resonant Heart concert, organized by women and for women, and designed by Nela Trifković, brought pure artistic expression, evoking warm and strong emotion through the polyphony of language, different musical genres, dance, poetry, and shadow theater. The packed hall of the Primrose Poterr Melbourne Recital Center resounded with the sounds of sitar, cannon, flute, naja, and the most beautiful instrument - the human voice, combining original compositions with traditional music from Iran, Bosnia, India, and Sudan. - Koncert Rezonantno srce, priređen od žena i za žene, a koji je osmislila Nela Trifković, donio je čist umjetnički izričaj izazivajući toplu i snažnu emociju kroz polifoniju jezika, različitih muzičkih žanrova, plesa, poezije i teatra sjena. Prepuna sala Primrose Poterr Melbourne Recital centra odzvanjala je zvucima sitara, kanuna, flaute, naja i najljepšeg instrumenta - ljudskog glasa, kombinujući originalne kompozicije s tradicionalnom muzikom Irana, Bosne, Indije i Sudana.

Začetki evropskih srečevanj z blagom iz bombaža so dokaj slabo zabeleženi v nejasni preteklosti. Podamo se lahko do prvih znanih sredozemskih in maloazijskih civilizacij, ki so Evropo z njim seznanile. V novejših zgodovinskih obdobjih, ko se je pridelovanje razmahnilo tako v Indiji, Afriki, Združenih državah Amerike, kot tudi na Kitajskem, obrati proizvodnje pa niso bili nujno na istih mestih posejani po svetu, lahko sledimo tudi spremembam v odnosu do večkrat zasužnjene delovne sile, ki spremljajo industrializacijo, kolonialne prakse izkoriščanja staroselskega znanja in onesnaževanje njihovega okolja. Vzgoja bombaža tako pripelje do bombažnih lakot, kot zelenih revolucij in do dolžniških kriz. Kako smo pri nas spoznavali bombažno tkanino in druge izdelke ter indijske in afriške navade prek avanturistični izumiteljskih umov in misijonarskih posredovanj, ter kako so vsiljene evropocentrične navade, mentalitete in pravni redi vplivali na poljedelski Togo in predele Indije, v oddaji Kulturni fokus, v kateri bo gostja avtorica razstavnega projekta o bombažu Tina Palaić, ki sicer vodi projekt Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi, kamor tudi sodi razstava z naslovom Belo zlato: zgodbe o bombažu. Na razstavi v Slovenskem etnografskem muzeju so na ogled tudi filmske projekcije, katerih zvočno podobo bo slišati tudi v oddaji. Iz SEM-a je bilo sporočeno, da sta v Indiji raziskavo opravila umetnostna zgodovinarka dr. Kanika Gupta in njen sodelavec Akash Kumar Sahu; potekala je med januarjem in marcem 2022;V Togu je mesec marec 2022 preživela mlada raziskovalka na ZRC SAZU Ana Reberc. Obsežno posneto gradivo smo v muzeju pregledali in izbrali tiste odlomke, ki najbolje ilustrirajo izzive gojenja bombažaNa razstavi je poleg izjav kmetovalcev mogoče slišati še vodjo predilnice iz Odiše, iz Toga pa predstavnico nevladne organizacije Mladi zeleni Togo in ustanoviteljiteljico Eco.conscience tv; NGO in TV se oba zavzemata za ozaveščanje o podnebnih spremembah in iskanje strategij za preseganje njihovih posledic, tudi na področju gojenja bombaža. 

Australske tvrtke sada imaju veći pristup jednom od najvećih tržišta na svijetu, jer je s novom godinom prvi dio trgovinskog sporazuma između Australije i Indije stupio na snagu. Dolazi u trenutku kada savezna vlada nastavlja s nastojanjima za poboljšanjem trgovine s Kinom, a ministar trgovine priprema se za put u Peking u ovoj godini.

Južna Koreja je danes zavita v črnino. V veliki gneči je na zabavi pred nočjo čarovnic umrlo več kot 150 ljudi, večinoma mladih. Oblasti so razglasile žalovanje, iz vsega sveta pa se vrstijo izrazi sožalja in podpore. O tragediji danes poročajo tudi z zahoda Indije, kjer je v zrušenju mostu umrlo več kot 80 ljudi. Dan so zaznamovale tudi te teme... Druge teme: - Zahod poziva Moskvo k obnovitvi dogovora o izvozu ukrajinskega žita - V nesreči na Kreti umrla slovenska turistka - Vesna za najboljši celovečerec filmu Orkester Matevža Luzarja

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o eni največjih držav sveta, Indiji. Izmed spodnjih trditev poiščite tisto, ki ne drži. 1. 25 tisoč mesojedih želv v Gangesu je bil projekt vlade, s katerim so hoteli reko očistiti trupel. Projekt je stal 2 milijona dolarjev, projekt odstranitve teh želv, ki so postale nevarne za ljudi, pa 32 milijonov. Trditev je izmišljena 2. V 50. letih prejšnjega stoletja so v Mumbaju imeli s podganami take težave, da so se oblasti odločile, da lahko prebivalci svoje davke odplačajo s prinesenimi mrtvimi podganami. Mrtve podgane so tako postale plačilno sredstvo. Trditev je resnična 3. Indijski maharadža Jai Singh je obiskal razstavo Rolls-Royca v Londonu. Eden od prodajalcem je omenil, da so tako dragi, da si ga Indijec ne more privoščiti. Takoj jih je naročil 10, jih odpeljal v Indijo in jih dal v uporabo za prevoz smeti. Trditev je resnična 4. Robert Fortune je bil britanski kolonialni botanik, ki so ga iz Indije leta 1848 poslali na Kitajsko ukrasti sadike čaja. Že za časa njegovega življenja je Indija po pridelavi čaja prehitela Kitajsko. Trditev je resnična 5. Asola-Fathpur Beri je vas v Indiji, iz katere prihajajo praktično vsi varnostniki v New Delhiju. Čisto vse fante od (praktično) rojstva dve uri na dan trenirajo za ta poklic. Trditev je resnična

V Globalni vasi gostimo Anjo Cehnar in Luko Čerenaka, digitalna nomada, ki sta se iz domovine izselila praktično brez cilja - vsaj v geografskem smislu. Anja in Luka sta lani spakirala kovčke in se odpravila na potovanje za nedoločen čas po Južni Aziji. V minulem letu, odkar sta na poti, sta raziskala precejšen del Indije vključno z nekaterimi visokogorskimi kraji v osrčju Himalaje, par mesecev preživela na maldivskem otočku, trenutno pa sta praktično edina gosta enega izmed turističnih resortov na Šrilanki. Na Maldivih sva stanovala na otoku Atoll s 400 prebivalci in tremi trgovinicami. Bila sva edina turista in praktično imela vse plaže zase, ker se domačini ne marajo veliko kopati. Anja Cehnar Vseskozi se gibljeta v nasprotni smeri turističnih tokov, najraje kak kraj obiščeta izven turistične sezone, spita pa praviloma pri domačinih, pogosto v zameno za pomoč pri določenih opravilih. Tudi onadva na več koncih sveta opažata vse več uničujočih posledic podnebnih sprememb, ki so v zadnjem letu marsikje močno prizadeli lokalno prebivalstvo.

15. avgusta bo minilo 75 let odkar je Indija po več desetletjih boja proti britanski nadvladi postala neodvisna. Do prvih teženj po osamosvojitvi je prišlo že konec 19. stoletja, največji zagon pa so te težnje dobile pod vodstvom Mahatme Gandija v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Veliki indijski voditelj, družbeni preroditelj in mislec Mahatma Gandhi je z izvajanjem nenasilnega odpora, ki zahteva resnico in neustrašnost, predrugačil politično in družbeno življenje Indije. Gandhijevo delovanje je preplet globoke religioznosti, etičnih načel in filozofskih premišljevanj, kar je predelal v sredstvo političnega boja in družbene preobrazbe, ki še danes zbuja občudovanje. Oddajo namenjamo osvetlitvi nekaterih vidikov njegovega življenja, filozofske in politične misli ter njegove zapuščine. Avtorica oddaje je Karmen Kogoj Ogris, gost pa docent doktor Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem.

Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora? Napad na Ukrajino, ki ga je 24. februarja v zgodnjih jutranjih urah ukazal predsednik Putin, je brez dvoma dogodek svetovno-zgodovinskega pomena, v senci katerega se bo v političnem, varnostnem in gospodarskem smislu slej ko prej izrisala povsem drugačna podoba našega planeta. Pa vendar se je težko znebiti vtisa, da se v Sloveniji v zadnjih mesecih ubadamo predvsem z vprašanjem, kaj krvavo dogajanje v Ukrajini pomeni za nas same in, morda, še za Evropsko unijo, medtem ko le malo pozornosti namenjamo vprašanju, kako vojna v vzhodni Evropi spreminja odnose v vzhodni Aziji. To morda ni presenetljivo, je pa precej kratkovidno. Kolikor je namreč že nekaj časa očitno, da bodo zgodovino 21. stoletja v pomembni meri pisali ne le voditelji v Washingtonu, Moskvi ali Bruslju, temveč tudi tisti v Pekingu, New Delhiju, Tokiu, Seulu in Džakarti, toliko je tudi jasno, da si v resnici ne moremo privoščiti ignorirati vprašanja, kako se zaradi ruske invazije in njenega poteka zdaj spreminjajo srednje- pa tudi dolgoročni zunanjepolitični interesi in prioritete Kitajske, Indije ali Japonske in kako utegnejo te spremembe povratno vplivati na cel svet. No, to belo liso na zemljevidu našega razumevanja sodobnega sveta smo skušali vsaj v najbolj grobih potezah zapolniti v tokratni oddaji, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: sinologinjo, dr. Majo Veselič, in japonologa, dr. Luko Culiberga. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva.   foto: go, znamenita vzhodnoazijska strateška namizna igra (OrcaTec/Pixabay)

Spoštovani, živimo v obdobju, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Stalno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker ne znamo več živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdanjika vztrajno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi namesto rafala napadov proti njemu raje predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu popolnoma drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o njegovih bolečinah, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križan in s tem resničen. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se poskušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije, znamenja božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil križ v poganstvu znamenje kazni za bogove, Božji Sin pa je na znamenju človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu taka spodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze, dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz popolne ljubezni, ni imel izkušnje s tem, kako je biti človek. Zato se je učlovečil, to pa je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o Bangladešu, državi v južni Aziji.Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o Bangladešu, državi v južni Aziji.Izmed spodnjih trditev poiščite pravilno. 1. Bangladeš ima zgodovinsko močne vezi z Japonsko, zato so ob osamosvojitvi kopirali Japonsko zastavo z rdečim krogom, belo polje pa so zamenjali z zelenim. Trditev je resnična 2. V Bangladešu izdelajo približno dve tretjini vseh nogometnih žog na svetu. Trditev je izmišljena 3.Med Indijo in Bangladešem poteka ena najbolj zapletenih meja na svetu. So primeri, kjer obstajajo enklave tretje stopnje (po vzoru ruskih babušk), ko je košček Indije v Bangladešu, ta je potem spet v Indiji in še enkrat v Bangladešu. Trditev je resnična 4. Večinsko muslimanski Bangladeš ima po upokojitvi Angele Merkel predsednico vlade z najdaljšim stažem na svetu. Trditev je resnična 5."Me at the zoo" je bil leta 2005 prvi naloženi youtube video. Nastal je kot posledica bega možganov iz Bangladeša. Trditev je resnična

Maja Vujošević se pre 10 godina spakovala u ranac i otišla u Indiju. Putujući po Aziji provela je osam godina, a u podcastu "Život na srpskom" srećemo je u susret izložbi "Ujedinjene boje Indije", koja se otvara 6. maja u Dorćol Platzu.

Australija i Indija potpisale su važan trgovinski sporazum kojim su snižene carinske tarifne na niz proizvoda. Premijer Scott Morrison je rekao da su Australiji ovim sporazumom otvorena vrata jedne od najvećih ekonomija svijeta, ali se čuju kritike zbog navodne nedovoljne trasnparentnosti koja je pratila zaključivanje sporazuma.

Ukoliko ne ostaneš krut pred civilizacijskim i kulturološkim razlikama koje te zapanje pošto kročiš u zemlje poput Kine, Vijetnama, Indije, Tajlanda, pred tobom se otvaraju neslućeni prostori drugosti, izokreće se životna perspektiva, spoznaješ nove stvari o sebi i svetu. U svom blogu: Priče sa istoka, Danijela Rupić, koja već godinama obilazi azijski kontinent, piše upravo iz perspektive putnika koji otvorenog srca upija iskustva nama dalekih i teško pojmljivih kultura, U današnjoj reportaži sa našim slušaocima podeliće neke od svojih doživljaja sa putovanja. Autor: Milena Radić

Interesuje vas virtuelna kancelarija? Onda je Otvaranje firme .com pravo mesto za vas!  Virtuelna kancelarija u Beogradu - prvi mesec besplatno pozivom na podcast Priče iz dijaspore. Otvaranje firme u Srbiji za strance, kao i za domaće državljane, možete naručiti online. Patreon donacije za dalji razvoj podcasta Priče iz dijaspore   Moja današnja gošća na podcastu Priče iz dijaspore je Aleksandra Obrenović, PR ambasade Saudijske Arabije u Oslu (Norveška). U premijernom javljanju iz Norveške, sa Aleksandrom sam razgovarao o njenom odrastanju u Oslu i među norveškim fjordovima, studijama međunarodnih odnosa i diplomatije u Velikoj Britaniji, prvim poslovima u diplomatiji (pri ambasadi Indije u Oslu), ali i njenom prvom pokušaju povratka na Balkan tačnije Crnu Goru. U drugom delu razgovora fokusirali smo se na Aleksandrin povratak u Norvešku, izlet u vaspitačke vode i rad u lokalnim vrtićima, a posebno na Aleksandrin posao pri ambasadi Saudijske Arabije. Ukoliko vas interesuje kako žive Srbi u Norveškoj kao i kako izgleda baviti se diplomatijom u praksi, onda ne smete propustiti ni ovu epizodu Priča iz dijaspore! Uživajte! Priče iz dijaspore možete slušati na svim dostupnim audio platformama! Apple Podcast Spotify Google Podcasts Podbean

Instagram: www.instagram.com/idemo_putovati U ovoj epizodi ugostio sam svoju dugogodišnju prijateljicu Vesnu! Naši su se putevi isprepleli u Tunisu prije desetak godina i od tada smo u stalnom kontaktu te manje ili više redovito ispijamo kave - na kojima uglavnom pričamo o putovanjima. Iako je Vesna proputovala mnoge zanimljive zemlje poput Indije, Maroka, Jordana, Gruzije ili Armenije ovog puta pričat ćemo o Camino Portugues ruti koju je prošla. Prije no što sam se i sam zaputio na svoj Camino Vesna mi je bila glavni informator o Putu. Vjerujem da će njeni savjeti i iskustvo s Camina biti zanimljivi i mnogim budućim peregrinama i peregrinosima. Pričali smo o odluci da krene na Camino, pripremama, opremi, ruti, iskustvima, ljudima koje je susretala na Putu i još puno toga. Poslušajte, Vesna je puna dobrih savjeta i u ovih pola sata i nešto osjetit ćete koliko joj je Camino blizak srcu. Linkovi / kontakt: blog: https://dreamcatchersontheroad.wordpress.com Instagram: https://www.instagram.com/plohvesna/ Facebook: https://www.facebook.com/vesna.ploh

Naš tokratni sogovornik v rubriki Drugi pogled prihaja iz Indije, točneje iz mesta Bangalore. Bharath Ranganathan je glasbenik, skladatelj, teoretik in pedagog, ki se je pred tremi leti iz večmilijonskega mesta preselil v majhno vas. "Zdaj živim v manjšem mestu oz. vasi Prevoje pri Šentvidu v občini Lukovica, to je najmanjši kraj, v katerem sem kadarkoli živel. V mestu Bangalore, od koder prihajam, živi skoraj 10 milijonov ljudi, v Prevojah pa mislim, da ni več kot 1000 ljudi. Razlika je torej zelo velika, a mi je všeč in rad živim tukaj." Razlika med Indijo in Slovenijo pa ni le v številu prebivalcev. "V Bangaloreju se velikokrat šalimo, da je pri nas toplo obdobje, nato vroče obdobje in potem monsunsko obdobje, ko samo dežuje od jutra do večera. Pri vas pa imate čudovite štiri letne čase – no ja, sam včasih zvenim kot neki godrnjav starček, ko se tukaj pozimi pritožujem nad vremenom, snegom in nizkimi temperaturami. V resnici imam zelo rad tukajšnje vreme, ker lahko res uživaš v lepotah vseh letnih časov." Bharath pa uživa tudi v slovenski kulinariki. "Obožujem slovensko hrano in po zaslugi ženine babice znam kar nekaj vaših jedi tudi pripraviti. Poleg štrukljev sem poskusil tudi krvavice in pražen krompir ter gibanico, zelo rad obiščem tudi vaše gostilne z domačo hrano. Opazil sem, da v Sloveniji pojeste veliko kruha, v Indiji pa je glavna sestavina po navadi kar riž. Za mojo slovensko družino tukaj velikokrat pripravim pražen riž s cvetačno omako in mislim, da vsi uživamo v tej jedi. Če pa sicer primerjam slovensko in indijsko kulinariko – seveda, začimbe so prva razlika, drugo pa je to, da vaše jedi bolj temeljijo na mesu in prilogah, pri nas je na voljo dosti več različnih vrst zelenjave." Barath je zdaj že dobro spoznal našo Slovenijo in o tem, da bi živel kje drugje kot v Sloveniji, trenutno še ne razmišlja.

Epidemiološka slika pri nas se izboljšuje, razmere pa so še vedno resne v bolnišnicah. Ob odkritju prvih primerov indijske različice virusa v severni Italiji je epidemiologinja Eva Grilc iz NIJZ pojasnila, da gre za dvojno mutirani sev iz Indije, ki ga pri nas za zdaj ni. Roman Jerala s Kemijskega inštituta ob tem meni, da indijska različica ne bo povzročala hujših težav, saj naj ne bi bila tako nevarna kot južnoafriška ali brazilska. V načrtu za okrevanje zdravstvu namenjenih 225 milijonov, a to je še vedno premalo Kranjski policisti ob pomoči ameriških kolegov preprečili načrtovan strelski pohod v eni od srednjih šol Platforma Sveta Evrope za zaščito novinarstva: medijska svoboda kot temelj demokracije se poslabšuje, tudi v Sloveniji

Jambo, pristali smo v državi "hakuna matata".

Premijer Morrison pridružiti će se čelnicima Sjedinjenih Država, Indije i Japana na prvom sastanku takozvanih "QUAD" država u subotu 13. ožujka. Savezništvo koje se zove Quadrilateral Security Dialogue ili skraćeno QUAD bi trebalo ojačati partnerstvo između četiriju zemalja koje se suočavaju s povećanim napetostima u odnosima s Kinom zbog hegemonije, odnosno dominacije, u indopacifičkoj regiji.

Dušanka Zabukovec je avtorica naravnost orjaškega prevodnega opusa. Doslej se je, na primer, podpisala pod več kot 150 knjižnih prevodov, s katerimi nam je približala najrazličnejše svetove – od Indije, kakršno je pred stoletjem, še v obdobju britanske kolonialne oblasti, upodobil nobelovec Tagore, do travmatično segregiranega ameriškega Juga v sodobni uspešnici Služkinje. Poleg tega je s podnaslovi opremila prek dva tisoč televizijskih serij in filmov, med katerimi so tudi take klasike, kakršne so Wilderjev Nekateri so za vroče, Formanov Let nad kukavičjim gnezdom in Kleiserjeva Briljantina. Za ta napor ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev pred petimi leti tudi podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. No, prevajalski dosežek Dušanke Zabukovec, po katerem jo generacije Slovenk in Slovencev najbolje poznajo, pa so skoraj zagotovo legendarni Smrkci, ljubki modri palčki, ki jih bo zlobni čarovnik Gargamel nekega dne vse ujel. Pa četudi – kakor gre prevod, ki je malodane ponarodel – potem takoj umre … Toda: kaj je pravzaprav potrebno, da se določena prevodna rešitev tako zelo prime? Katere odlike in veščine morajo krasiti prevajalca oziroma prevajalko? Kako natanko poteka proces iskanja tiste najbolj pravšnje besede? – Odgovor smo iskali v tokratnem Razkošju v glavi na Prvem. Oddajo je pripravil Goran Dekleva.

Kako se u Srbiji tokom pandemije korona virusa postupa sa medicinskim otpadom iz domaćinstava – primera radi, iskorišćenim maskama i rukavicama? Zašto državne institucije u Srbiji nisu reagovale na proteste radnika iz Indije koji su angažovani na kapitalnim infrastrukturnim projektima u Srbiji, a poslodavac im duguje zarade?

U epizodi 32. putujemo sa Meri Ilic do Indije. Meri ilic je motivacioni govornik i terapeut posvećen sećanju na prošle živote. Sa Meri razgovaramo o njenom ranom odrastanju u Nisu, radu za UN u Vukovaru, prvom iseljeničkom iskustvu u Barseloni, putu oko sveta i trenutnom nastanjenju u Indiji. Meri možete kontaktirati putem Facebook-a: https://www.facebook.com/meri.ilich.dimich Uživajte!

V samo 1000 dneh med letoma 1347 in 1351 je skrivnostna bolezen pomorila skoraj polovico prebivalcev takratne Evrope. To je bila največja naravna katastrofa, ki je kdajkoli prizadela človeštvo. Po številu žrtev in splošnem razdejanju se s srednjeveško pandemijo »črne smrti« lahko neposredno primerja samo še druga svetovna vojna. Skrivnostna srednjeveška bolezen, ki so jo v Evropo prinesli pomorščaki, je bila bubonska kuga. Iz Italije in drugih sredozemskih obalnih mest se je hitro razširila po vsem kontinentu. Povzročila jo je bakterija Yersinia pestis, ki naj bi izvirala s Kitajske ali iz Indije, na ljudi pa so jo preko podgan prenesle bolhe. A takrat ni tega nihče razumel, kar je strah pred neznanim samo še povečevalo. Več zanimivih zgodb iz sveta znanosti lahko preberete na spletni strani Kvarkadabra in v naših knjigah. -- Z vašo podporo pripovedujemo zgodbe o znanosti na zanimiv in razumljiv način : kvarkadabra.net/podpri/ --

Papež Pavel VI. je Terezijo Avilsko (1515-1582) kot prvo žensko v zgodovini razglasil za učiteljico Cerkve. In sicer prav zaradi njene globoke izkušnje molitve. V oddaji nas bo zato zanimalo: Kaj je za Terezijo molitev? Kaj razume z izrazoma meditacija in kontemplacija? Kako ju razumejo v verstvih Indije in Daljnega vzhoda? Ali obstajajo podobnosti in razlike med zahodnim in vzhodnim pojmovanjem? Kakšen je bil odnos med sv. Terezijo Avilsko in njenim sodobnikom, pomembnim duhovnim učiteljem sv. Janezom od Križa? Kako je Terezija s svojo duhovno karizmo vplivala na sodobno teologijo? Ponovili bomo oddajo, v kateri smo se pogovarjali s poznavalcem Terezijinega življenja in dela, profesorjem za pastoralno teologijo in duhovnost na Saint Mary's University v Londonu, dr. Petrom Tylerjem.

Po izjemnem mednarodnemu uspehu prvenca Bog majhnih stvari, za katerega je leta 1997 prejela nagrado Booker, se je indijska pisateljica Arundhati Roy iz literarnega sveta umaknila. Vztrajno je zavračala bogate ponudbe za morebitni naslednji roman in se raje povečala družbenim vprašanjem in političnemu aktivizmu. Dvajset let kasneje se je k literaturi vrnila z romanom Ministrstvo za najvišjo srečo, a izkušnje teh dveh desetletij so v romanu močno prisotne. V romanu namreč besedo dobijo številni, ki bi jih zgodba o uspehu sodobne Indije najraje izpustila. Ministrstvo za najvišjo srečo se začne, konča in dobršen del tudi odvija na pokopališču. Nagrobnik je tudi na naslovnici romana, tako v izvirniku kot v slovenskem prevodu. A če je pokopališče na začetku romana samo pokopališče in torej kraj propada ter tudi životarjenja obrobnežev, se skozi roman spremeni v gostišče z imenom Džanat oziroma Raj, kot je v pogovoru v oddaji Sobotno branje izpostavila prevajalka romana Vesna Velkavrh Bukilica. Gre za prostor sobivanja ljudi iz najrazličnejših okolij in tako tudi neke vrste prostor upanja, ki ga sicer Ministrstvo za najvišjo srečo ne zagotavlja v obilju. Še posebej ne v drugem delu, ki se odvija v Kašmirju, paradigmtskem kraju neskončnih vojn in zločinov. Vendar v romanu ne manjka tudi humorja, resda pogosto črnega, obenem pa ponuja vpogled v najrazličnejše vidike skorajda neskončne heterogenosti indijskih zgodb, izkušenj, zgodovin.

Drugega oktobra je minilo 150 let od rojstva velikega indijskega voditelja, družbenega preroditelja in misleca Mahatme Gandhija. Z izvajanjem aktivnega nenasilnega odpora, ki zahteva resnico in neustrašnost, je v prvi polovici prejšnjega stoletja predrugačil politično in družbeno življenje Indije. Gandhijevo delovanje je preplet globoke religioznosti, etičnih načel in filozofskih premišljevanj, kar je predelal v sredstvo političnega boja in družbene preobrazbe, ki še danes zbuja občudovanje. Ars humana je ob obletnici Gandhijevega rojstva zato namenjena osvetlitvi nekaterih vidikov njegovega življenja, filozofske in politične misli ter njegove zapuščine. Avtorica oddaje je Karmen Kogoj Ogris, gost pa docent doktor Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Foto: EPA

Pred slabimi štirimi tisočletji so iz step srednje Azije prek gora današnjega Afganistana in Pakistana v ravnice ob zgornjem toku reke Ind začela prihajati plemena, ki jim je zgodovina nadela skupno ime: Indo-Arijci. Ti prišleki sicer niso bili prav številni, niti niso stopali v prazen prostor – v širšem porečju Inda so takrat pač že kakih tisoč let obstajala velika mesta, kakršna sta bila Harappa in Mohenjo Daro. Kljub temu so Indo-Arijci uspeli v nekaj stoletjih podobo Indije povsem preoblikovati. S seboj so namreč prinesli jezik, verjetja, običaje in navade pa specifično strukturo socialnih odnosov ter, ne nazadnje, elemente materialne kulture, ki so v vsega nekaj stoletjih izbrisali večino tistega, kar je na Podcelini obstajalo poprej. Ključni dosežki klasične indijske civilizacije v poljih mitologije, religije, filozofije, umetnosti in znanosti tako izraščajo natanko iz kulture, ki so jo prinesli in v ravnicah severne Indije potem naprej razvijali Indo-Arijci. Kdo so torej bili ti ljudje? Kako so živeli? V kaj so verjeli, kaj so mislili in kako so to počeli? – Glede na morje časa, ki nas loči od njihovega sveta, bi bilo utemeljeno pomisliti, da na tovrstna vprašanja ne bomo nikoli mogli dobro odgovoriti, a ni čisto tako. Indo-Arijci se nam namreč presenetljivo jasno in zgovorno razkrivajo v Vedah, v obsežnem korpusu starih svetih besedil. In prav Vedam, njihovi jezikovni in vsebinski podobi smo se posvetili v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je pomagal nekdo, ki zna ta besedila dejansko brati. V izvirniku. Pred mikrofonom smo gostili dr. Luko Repanška, predavatelja indoevropskega primerjalnega jezikoslovja na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje ljubljanske Filozofske fakultete in avtorja berila vedske proze Bogovi in asure so se dajali. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: rokopis Rigvede (Wikipedia; javna last)

Većina Cochraneovih pregleda ispituje učinke zdravstvenih intervencija, ali neki razmatraju i druge aspekte zdravstvenih sustava, kao što je npr. pomoć ljudima u pristupu zdravstvenim uslugama. Upravo jedan takav novi pregled napravio je u studenom 2017. godine tim sveučilišnih istraživača iz Kanade, Njemačke, Indije, Novog Zelanda i Sjedinjenih Država, u kojem su ispitali moguću ulogu bezuvjetnih novčanih transfera (donacija). Jedan od članova tima, Sze Yan Liu s Weill Medical Collegea na Sveučilištu Cornell u SAD-u, izvjestio je o njihovim saznanjima, a što je rekao prevela nam je Ivana Marasović Šušnjara iz Nastavnog zavoda za javno zdravstvo Splitsko-dalmatinske županije.

Većina Cochraneovih pregleda ispituje učinke zdravstvenih intervencija, ali neki razmatraju i druge aspekte zdravstvenih sustava, kao što je npr. pomoć ljudima u pristupu zdravstvenim uslugama. Upravo jedan takav novi pregled napravio je u studenom 2017. godine tim sveučilišnih istraživača iz Kanade, Njemačke, Indije, Novog Zelanda i Sjedinjenih Država, u kojem su ispitali moguću ulogu bezuvjetnih novčanih transfera (donacija). Jedan od članova tima, Sze Yan Liu s Weill Medical Collegea na Sveučilištu Cornell u SAD-u, izvjestio je o njihovim saznanjima, a što je rekao prevela nam je Ivana Marasović Šušnjara iz Nastavnog zavoda za javno zdravstvo Splitsko-dalmatinske županije.

Većina Cochraneovih pregleda ispituje učinke zdravstvenih intervencija, ali neki razmatraju i druge aspekte zdravstvenih sustava, kao što je npr. pomoć ljudima u pristupu zdravstvenim uslugama. Upravo jedan takav novi pregled napravio je u studenom 2017. godine tim sveučilišnih istraživača iz Kanade, Njemačke, Indije, Novog Zelanda i Sjedinjenih Država, u kojem su ispitali moguću ulogu bezuvjetnih novčanih transfera (donacija). Jedan od članova tima, Sze Yan Liu s Weill Medical Collegea na Sveučilištu Cornell u SAD-u, izvjestio je o njihovim saznanjima, a što je rekao prevela nam je Ivana Marasović Šušnjara iz Nastavnog zavoda za javno zdravstvo Splitsko-dalmatinske županije.

Obdobje vedske stare indijščine je trajalo približno od leta 1500 do 500 pred našim štetjem. V tem času so nastale velike zbirke bogoslužnih besedil, bolj znane kot vede. Sanskrt ima še danes status svetega jezika in je eden od uradnih jezikov Indije. V oddaji gostimo docenta za indoevropsko primerjalno jezikoslovje, dr. Luka Repanška.

Jedna princeza iz Indije postala je heroina mnogih u Briselu. Pre nekoliko meseci došla je u glavni grad Belgije i otkrila zaboravljenu zgradu. Bila je to ljubav na prvi pogled…

Razgovarali smo s Rianom, putnicom, fotografkinjom, blogericom, ženom o samo malom dijelu njezinih iskustava. Malo tko je proputovao svijeta i radio stvari koje je ona napravila, još manje ljudi tako otvoreno priča i o dobrim i o manje dobrim dijelovima svog života kao ona. S jedne strane puna energije, iskustava od Indije i Afrike do Amerike, s druge strane, osoba koju su ta putovanja i životna iskustva promijenila, i koja autoritativno može reći da drži život za muda. https://www.youtube.com/watch?v=kwT2dA8Apx4 https://www.youtube.com/watch?v=oI4QStEQ27c https://www.youtube.com/watch?v=GxaGPP-Klj0&list=PLu71sSmGMKhs59qv-brYBIf35ilPGEOPC  

Srećna Nova Godina! ARTEZ iliti Andrej Žikić se bavi uličnom umetnošću od 2003. i sada njegovi nadrealni murali krase zidove širom sveta: od Urugvaja do Finske, i od Indije do Brazila. Andrej je podelio svoj fascinantan transkontinentalni put od 14. Beogradske gimnazije, preko Arhitektonskog Fakulteta do učešća na svetskim StreetArt festivalima. Beleške su dostupne na TheNutshellTimes.com