Podcasts about njihove

Zahvaljujući porodici Bajić iz Švedske, a pre svega Andreju i Borisu, koji su svojim entuzijazmom pokrenuli ovaj projekat, danas je Sloga iz Upsale učesnik Prve košarkaške lige Švedske.Njihove ambicije su velike, a u razgovoru sa njima saznali smo kako je nastala ideja o osnivanju kluba, kroz kakve su izazove prolazili na putu do vrha i gde vide Slogu u narednih pet godina. Priča o viziji, upornosti i ljubavi prema košarci koju vredi poslušati. Preporuka za ovu epizodu!Ukoliko želite da zasijate na društvenim mrežama Digital Halo je prava adresa za vas! https://digitalhalo.cc/00:00:00 Uvod00:02:00 Početak00:11:45 Sezona 25/2600:21:45 Sledeći nivo00:44:00 Marketing 01:09:00 Zdrave stvari01:15:00 KEPSDPratite nas na društvenim mrežama!Instagramhttps://www.instagram.com/jaomile_podcast/Facebook https://www.facebook.com/JAOMILEPODCASTTikTokhttps://www.tiktok.com/@jaomile_podcastTwitter https://twitter.com/mileilicGost: Tim Sloga UpsalaDatum: 3. jun  2026. Autor i domaćin: Mile IlićLokacija: Studio Long MileProdukcija: Jao Mile#jaomilepodcast  #uppsala #sloga #crvenazvezda #kkpartizan #NikolaJovic #nba  #nikolajokic #abaliga #jokic #bogdanovic #euroleague #doncic #nikolatopic #micic

Predvidoma že v tem tednu bomo dobili novo slovensko vlado. Njihove usmeritve so zapisane v koalicijski pogodbi – del te pogodbe je tudi obvezno testiranje funkcionarjev na prepovedane droge. Predlog zakona je že vložen v parlamentarno proceduro.

Piše Sanja Podržaj, bere Maja Moll. Tamara Štajner je violistka in pisateljica, ki že od svojega devetnajstega leta prebiva na Dunaju. V nemščini je leta 2022 objavila pesniško zbirko, leto zatem pa svoj prvi roman Goseničji kožuh (Raupenfell) in ga je sedaj sama prevedla še v materni jezik. Za svoja literarna dela je prejela že več pomembnih nagrad, med drugim nagrado Kelag na tekmovanju za nagrado Ingeborg Bachmann. Roman Tamare Štajner Goseničji kožuh je razdeljen na štiri dele, v njem sledimo glasovom treh glavnih protagonistk, Jagode, Irine in Olívie. Jagoda je Hrvatica z Lošinja, ki je na Dunaj prišla, da bi se izšolala za kozmetičarko in tam našla delo. Tudi Irino in Olívio je tja vodila poklicna pot – obe sta glasbenici. Violončelistka Irina je odraščala v Franciji z očetom Francozom in mamo Romunko, pianistka Olívia pa v Sloveniji, kjer je živela samo z mamo, medtem ko je njen oče, Portugalec, bival v Portu. Njihove korenine tako segajo na različne konce Evrope in tudi njihove zgodbe se stikajo le bežno. Irina in Olívia sta po študiju izgubili stike, njuna skupna točka postane Jagoda, saj obe obiskujeta kozmetični salon, v katerem dela. Njihove pripovedi se odvijajo vzporedno, vsaka od njih spregovori neposredno in nam po malem odkriva drobce preteklosti, ki so vodili do situacije, v kateri se je znašla. In ta situacija je vsem trem skupna – to je nepričakovana nosečnost – a brez upanja na srečno družinsko življenje. Postavljene so pred dvome in odločitve, z vsem tem pa se sooča vsaka zase, vsaka na svoj način. Jagoda pobegne pred nasilnim možem, zaživi na svojem in sanja, da bi odprla svoj kozmetični salon, a ob tem rada pregloboko pogleda v kozarec. Irino bremeni družinska preteklost, njena mama in oče sta namreč imela burno razmerje, zaradi česar je oče nazadnje pristal v psihiatrični bolnišnici. Tudi sama je v ljubezni razočarana in strtega srca se odpravi na dopust v Porto, kjer se po spletu okoliščin spusti v afero s starejšim moškim. Ko se vrne na Dunaj in ga želi priklicati, se ji ne javlja, zapleta pa se tudi njen odnos z Oskarjem, moškim, zaradi katerega je pravzaprav pobegnila v Porto. Olívia pa vstopi v samostan sester salezijank, saj bi se rada odmaknila od sveta, a pravzaprav ne ve, kaj si želi tam najti in koliko časa si pravzaprav želi ostati. Hrepeni po tišini, v kateri lahko najde prostor in čas za pisanje. V svojih zapisih, ki jih imenuje fragmenti, reflektira svojo preteklost, predvsem razmerje, ki ga je imela s svojim precej starejšim profesorjem Leopoldom in je trajalo celo desetletje, bilo pa je, seveda, skrivno. Medtem ko je Olívia v samostanu, Leopold v bolnišnici umira za rakom. Očitna je torej njihova radikalna samota ob soočanju s prihajajočim materinstvom. To je še dodatno poudarjeno z njihovo izkušnjo tujstva. Na Dunaju so vse tri priseljenke, brez opore bližnje družine, na katero bi se lahko zanesle. Fizična razdalja med njimi in njihovimi družinami pa simbolizira tudi pomanjkanje čustvene povezave, saj imajo vse tri protagonistke zapleteno družinsko zgodovino. Tamara Štajner spretno prepleta preteklosti vseh treh, pri čemer so Jagodin beg pred nasiljem, Irinina družinska travma in Olíviina osamitev v samostanu le ozadje za globoko psihološko študijo žensk v obdobju sprememb. Kot namiguje že naslov, je nosečnost v romanu tudi čas preobrazbe, odmetavanja stare kože in začetka nečesa novega. Vendar pa to ni nujno povezano s samim materinstvom. Gre bolj za to, da so junakinje postavljene v situacijo, ki jih avtomatsko pahne iz pasivnosti, saj jih prisili, da razmislijo o svojem življenju, o tem, kaj jih je vodilo do sem in kako bi si želele, da bi se njihova pot odvijala naprej. Čeprav se protagonistke soočajo tudi z vprašanjem, kaj pomeni biti mati, še več, kaj pomeni biti dobra mati in ali bi to zmogle, so v ospredju teme opolnomočenja, avtonomije in iskanja lastne identitete. Materinstvo je tema, na kateri se krešejo kopja, in je bilo ter še vedno je predmet ideologij, ki posegajo v telesa in življenja posameznic. Moč literature je v tem, da pogleda onkraj ideoloških poenostavitev in obsodb ter pokaže na komplekstnost posameznice in njene situacije. V zadnjem času smo lahko brali kar nekaj izvrstnih del domačih avtoric, ki na podoben način prikazujejo večplastnost izkušnje nosečnosti in materinstva: s kresnikom nagrajeni roman Pričakovanja Anje Mugerli o neplodnosti in želji po otroku, Materinska knjižica Katje Gorečan o izgubi želenega otroka, Križci, krožci Jedrt Maležič o materistvu v istospolnem razmerju, Klopotec Maje B. Kranjc o materi, ki si ne želi biti mati, pesniška zbirka Rodna doba Nine Medved o vseh protislovjih tega obdobja v ženskem življenju, če naštejemo samo nekaj primerov. Goseničji kožuh Tamare Štajner se umešča v to linijo literarnih del, ki prepletajo intimno in družbeno. Pisateljica je s tem, ko je povezala zgodbe treh likinj, še bolj izpostavila mnogoterost te specifično ženske izkušnje, hkrati pa pokazala, kako zelo osamljena je lahko. Čeprav so Jagoda, Irina in Olívia noseče hkrati, to ne stke bližine med njimi, ena drugi za to niti ne povedo. Ta molk, lahko sklepamo, je posledica vseh stigem, ki so povezane z nosečnostjo, ki je nezaželena ali se zgodi v neurejenem partnerskem razmerju ter z vprašanjem, ali otroka obdržati. Roman se razplete z zaključki nosečnosti, ki se za vsako od protagonistk odvije drugače, epilog pa nam da slutiti, da so se iz te izkušnje izvile močnejše in odločnejše, kot so bile. Edino, kar na koncu zmoti, je govor umetnice Taryn Simon o splavu, ki ga posluša Olívia, saj se s tem zaključek romana obarva nekoliko preveč didaktično. Sporočilo romana je namreč jasno že prek same zgodbe in ta dodatna eksplikacija na koncu se zdi pozorni bralki povsem odvečna. Še ena odlika romana, ki jo je vredno izpostaviti, sta slog in polifonija, ki se ustvari prek treh pripovednih glasov. Tamari Štajner je uspelo ustvariti tri avtentične, plastične in samosvoje junakinje. Še posebej izstopa Jagoda, ki govori v pogovornem jeziku, z razposajenim tonom in obilico smisla za humor. Irina in Olívia sta si bolj podobni v svoji resnosti in zadržanosti, zato so poglavja, v katerih prisluhnemo Jagodi, prava popestritev. Jagoda je lik, ki se najmanj uklanja normam in je zato na trenutke tudi nevšečna. Je tista izmed trojice, ki bi jo najlažje obsojali – veliko kadi in pije, tudi med nosečnostjo, je promiskuitetna, preklinja … pa vendar je s svojo ognjevitostjo, optimizmom in močnim karakterjem izredno simpatična junakinja, Irina in Olívia kar nekoliko zbledita v njeni senci. Hkrati pa Jagoda s svojimi negativnimi lastnostmi predstavlja tudi najbolj radikalen upor proti ideološkemu kalupu »popolne, čiste matere« in nas, bralke in bralce, najbolj odkrito sooča s predsodki in pričakovanji, ki jih gojimo kot posamezniki in kot družba. Roman Tamare Štajner Goseničji kožuh je tako vsebinsko kot slogovno večplasten in raznolik, v njem pa beremo surovo in avtentično pripoved o ženskah v ključnem trenutku, ko se morajo soočiti s preteklostjo in odločiti o prihodnosti. Je zgodba o preobrazbi. Noseče protagonistke so kot gosenice, a metulj, ki bo prišel iz kokona, ni nujno mati z otrokom. Odločitev, pred katero so postavljene, postane katalizator za iskanje lastne avtonomije in identitete ter povod za to, da odvržejo plasti preteklih travm in tujih pričakovanj, s tem pa roman ustvarja kompleksen in empatičen pogled v žensko izkušnjo sodobnega časa.

Novoizvoljeni poslanci zbrani na ustanovni seji, ime predsednika državnega zbora še v zraku.V poslanske klopi v novem sklicu sedlo 57 moških in 33 žensk. Njihove plače bodo bistveno višje.Izrael v zadnjem dnevu z najsilovitejšimi zračnimi napadi na Libanon. Kaj to pomeni za pogajanja z Iranom?V luči pravoslavnih velikonočnih praznikov kratka prekinitev ognja med Ukrajino in Rusijo.Strokovnjaki na dogodku Centra poslovne odličnosti o vodstvu Evrope v času stalnih kriz.V večjem delu države sušne razmere, stanje naj bi se v prihodnje še poslabšalo.Ob tednu turističnih kmetij slovenski kmetje ponujajo več kot 60 različnih programov.ŠPORT: Slovenija v teniškem obračunu s Španijo za med osem najboljših na svetu.VREME: Konec tedna nekoliko bolj oblačen, možna tudi kakšna kaplja dežja.

Takšno vremensko dogajanje, kakršnemu smo priče od včeraj, se povprečno zgodi na zgolj 10 let ali še več, je ocenil vremenoslovec Brane Gregorčič z Agencije za okolje. Njihove merilne postaje so po nižinah namerile sunke hitrosti do 100, v višjih legah pa do 150 kilometrov na uro. Posledice močnega vetra so vidne v gozdovih, na stavbah, v prometu in dobavi elektrike v večjem delu države, zaprli so nekatere šole in vrtce. Drugi poudarki oddaje: - Zaradi vetra izredne razmere tudi na Hrvaškem - Premier Golob s predsedniki še štirih strank začenja pogajanja o oblikovanju nove koalicije - Donald Trump vztraja, da pogajanja z Iranom napredujejo, a obenem razmišlja o napotitvi dodatnih vojakov na Bližnji vzhod

Naruči svoj primerak Kosogor Metod kartica - https://ivankosogor.com/#metodDr. med. Aleksandra Bubera Ninić je specijalista psihijatrije, psihoterapeut i sertifikovani transakcioni analitičar (CTA). Ima bogato iskustvo u psihoterapiji i edukaciji, sa više od 20 godina rada u oblasti mentalnog zdravlja. Zadužena je za edukaciju i superviziju u transakcijskoj analizi (TSTA), kao i za vođenje grupnih i individualnih terapija. Dr Bubera Ninić je završila edukacije iz grupno-analitičke terapije, EMDR-a i drugih psihoterapijskih metoda, a aktivno učestvuje u nacionalnim i međunarodnim kongresima i radionicama. Takođe je članica brojnih stručnih organizacija, uključujući Internacionalno udruženje za transakcijsku analizu (ITAA) i Savez društava psihoterapeuta Srbije. Kroz svoj rad promoviše mentalno zdravlje i destigmatizaciju psiholoških problema._________________________________________________________________________ Podržite podcast jednokratnim donacijama na PayPal-u: https://www.paypal.me/ivankosogor

Spletnih prevar je iz leta v leto več. Polletno poročilo o smernicah zlonamerne programske opreme in ranljivostih kaže na jasno prevlado državnih akterjev, ki kibernetske napade uporabljajo za strateške in geopolitične cilje. Klasične kriminalne združbe pa izkoriščajo različne ranljivosti predvsem za izsiljevalske napade, krajo podatkov in goljufije. Njihove metode so manj prefinjene od kibernetskih operacij, v ozadju katerih so države, so pa bolj množične. Kako odkrivati te napade, jih preiskovati in se zavarovati pred njimi, vnovič v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Tanja Piškur, Zveza potrošnikov Slovenije; Uroš Svete, direktor vladnega urada za informacijsko varnost; Gorazd Božič, direktor SI-CERTA; David Gracer, kriminalistični inšpektor v Upravi kriminalistične policije na GPU.

Na sejmu obrambne industrije SIDEC v Celju se je med svetovnimi orožarskimi velikani predstavila tudi vrsta slovenskih podjetij. Od kibernetskih vab do pametnih dronov in mobilnih bivalnih enot – slovenski inovatorji dokazujejo, da znajo tekmovati z najboljšimi. Njihove rešitve osvajajo svet, zdaj pa upajo, da jih bo prepoznala tudi slovenska vojska.

Piše Ajda Klepej, bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja. Novi roman Tam, kjer plešejo tulipani Irene Svetek bi lahko z manjšo zadržanostjo imenovali zgodovinski roman. Pred nami razgrinja tragično zgodbo rodbine Romančik, ki ji, sodeč po vstavljenem družinskem drevesu in ujemanju v letih, avtorica tudi sama pripada. Zgodba njene družine se osredinja okrog treh generacij žensk, razteza se skozi obdobje dveh stoletij, vmes pa se zamenjajo kar štirje državni sistemi in režimi. Skozi usode treh žensk je predstavljena vsa krutost človekovega značaja, ki mu svetovne vojne in totalitarni režimi omogočajo še več priložnosti za izražanje samovolje skozi nasilje. Roman je predvsem ubeseditev hudih duševnih, vojnih in povojnih, zlasti po krivici doživetih travm in tega, kako se te prenašajo iz generacije v generacijo. Pestrost romana vzdržuje že prostor dogajanja – srbsko mesto Vršac. V začetku 20. stoletja je bilo mesto stičišče različnih narodnosti, kultur in jezikov in ravno zaradi svoje heterogenosti je v vojnem in povojnem obdobju doživljalo veliko sprememb. Življenja nemško, madžarsko, srbsko, romunsko in hebrejsko govorečih prebivalcev so tekla, kot je v nekem trenutku narekovala zgodovina. Maria, Katka in Ana – babica, hči in vnukinja – so v romanu žrtve nepravega zgodovinskega trenutka; so prave grške tragične junakinje – v veliki meri brez krivde krive. Nesrečni dogodek, ki je tedaj še pomembno in vplivno družino Romančik zaznamoval za več rodov sega v leto 1912. Josef Garaj se je že ob prvem srečanju z Michalom Romančikom, lastnikom bogatih vinogradov in razkošne meščanske vile, odločil, da se bo polastil njegovega bogastva prek poroke z njegovo hčerjo Katko. Sicer pa so v zgodbi poudarjene ženske in njihovi odnosi z moškimi in ne nasprotno. Poleg zgodovinskih okoliščin, ki zaznamujejo slehernika, so Maria, Katka in Ana zaznamovane tudi s svojim spolom. Njihove odločitve temeljijo izključno na razmerah, ki so določale življenje žensk na začetku 20. stoletja. Predvsem so se morale izkazati v vlogi matere in žene ter ohranjati dostojanstvo in ugled družine. Katka je zato morala sprejeti Garajevo snubitev, saj je nepričakovano in še neporočena zanosila z vaškim slikarjem. Nemoč žensk tistega časa zoper omejitve svojega spola, ki so ga vplivni moški videli kot objekt poželenja in sredstvo za doseganje svojih ciljev, pa najbolj pooseblja Ana. Komaj petnajstletna se je morala poročiti s Herzelom Kleinom, ki se je za to poroko odločil že pri njenih enajstih letih. Bila je žrtev posilstva zagrizenega nacista Hansa Schullerja, in poslana v delavsko taborišče, ker je zavrnila dvorjenje komisarja Jasenka Labudovića. Avtorica je po mojem mnenju najbolje ubesedila prav njeno zgodbo, Anina osebna zgodba in zgodovinsko dogajanje sta usklajeni. Irena Svetek ubeseduje Anine občutke med begom pred nacisti in njeno preživetje koncentracijskega in delavskega taborišča. Na tem mestu beremo skope opise zunanje okolice in bogate pejsaže Aninih notranjih razmišljanj: »Pisala je o oblekah, ki niso bile njene, ampak razcapane krpe, ki jih je dobila potem, ko so jih slekli s teles mrtvih žensk, pisala je o hrani, ki jo je pojedla, čeprav so bile to le skorje kruha ali redka plesniva juha z okusom po zemlji in soli.« Roman Tam, kjer plešejo tulipani je napisan v izjemno baročnem in na trenutke že preobloženem slogu. Vsevedni pripovedovalec se osredotoča na vsak zvok, lego sonca, lune in zvezd, postavitev pohištva in zunanjo okolico, zanemarja pa notranje življenje zgodovinskih oseb, ki je tukaj bistveno. Povedi, kot je »Razmišljal je o odgovornosti, ki ga čaka, o umetnosti in o lastnem življenju, ki sta se tako nepričakovano prepletala,« preprosto ne zadovoljijo. Avtorica sicer v roman umešča pasuse, ki jih liki izrečejo prvoosebno skozi pisma in dialoge, vendar bi jih bilo zaradi boljšega pogleda v njihove notranje stiske lahko več. Vse do zadnjega dela romana, kjer avtorica ubeseduje Anino zgodbo in stisko, se zdi, kot da je izpričana zgodovinska kulisa zgolj to – kulisa. Faktografsko obnavljanje zgodovinskega poteka na začetku vsakega poglavja se je v romanu razvilo v predvidljiv vzorec. Liki zaradi teh opisov niso nič bolje umeščeni v zgodovinsko dogajanje, nasprotno, zdi se, kot da bi se osebni zgodbi Marije in Katke lahko dogajali kadarkoli, kot da nista pogojeni s svojim časom. Med zgodovinskim dogajanjem in osebnimi zgodbami zeva pregloboka diskrepanca, predvsem zaradi zgodovinskih uvodov, ki spominjajo na izseke iz učbenika za zgodovino. Kljub obsežnim in številnim zgodovinskim odlomkom pa ravno zato, ker je razmerje med zgodovinskim in osebnim preveč neuravnoteženo, ne začutimo avtentičnega zeitgeista. Treba je poudariti, da je avtoričin slog brez dvoma utemeljen, čudovite povedi, dobro pričarajo zgodovinski trenutek: »Težke žametne zavese so dušile svetlobo, ki je pronicala skozi medeninaste lestence in pozlačene oljenke na stenah, v zraku je lebdel gost cigaretni dim, za mizami so sedeli gostje v svilenih telovnikih z manšetnimi sponkami na rokavih …«. Nekoliko bolj kritična do strukture romana si dovolim biti predvsem zato, ker je roman vreden poglobljenega branja in kritičnega premisleka, slog pisanja pa je dovolj izčiščen, da ga tovrstni premislek ne bo ogrožal. Roman Tam, kjer plešejo tulipani ponuja poglobljeno branje o tragični družinski zgodbi in samem tragičnem dvajsetem stoletju. Avtorica Irena Svetek je s poustvarjanjem Anine zgodbe dokazala, da zna v pripoved o globokih osebnih stiskah vtkati tudi zunanje okoliščine, ki jih povzročajo, z nekoliko prilagojeno pripovedno tehniko in prestrukturiranjem romana pa bi nam krivdo, travmo, strah, krivico, nezadoščenost in bolečino še bolj približala. Čeprav si je to težko predstavljati, saj roman bralca že zdaj pretrese in ga navda z grozo.

Spletnih prevar je iz leta v leto več. Polletno poročilo o smernicah zlonamerne programske opreme in ranljivostih kaže na jasno prevlado državnih akterjev, ki kibernetske napade uporabljajo za strateške in geopolitične cilje. Klasične kriminalne združbe pa izkoriščajo različne ranljivosti predvsem za izsiljevalske napade, krajo podatkov in goljufije. Njihove metode so manj prefinjene od kibernetskih operacij, v ozadju katerih so države, so pa bolj množične. Kako odkrivati te napade, jih preiskovati in se zavarovati pred njimi, v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Tanja Piškur, Zveza potrošnikov Slovenije; Uroš Svete, direktor vladnega urada za informacijsko varnost; Gorazd Božič, direktor SI-CERTA; David Gracer, kriminalistični inšpektor v Upravi kriminalistične policije na GPU.

Indigenous Australian athletes have long inspired the nation, uniting communities and shaping our identity. Olympian Kyle Vander-Kuyp and Matildas goalkeeper Lydia Williams are two such Indigenous athletes that have shaped our national identity. Their stories show the power of sport to foster inclusion, equality, and pride for future generations. - Autohtoni australijski sportisti dugo su inspirisali naciju, ujedinjavali zajednice i oblikovali naš identitet. Olimpijac Kyle Vander-Kuyp i golmanka Matildi Lydia Williams su dva takva autohtona sportista koji su oblikovali naš nacionalni identitet. Njihove priče pokazuju moć sporta u podsticanju inkluzije, jednakosti i ponosa za buduće generacije.

"V južni Italiji Seydou iz Malija nabira pomaranče. Nima pogodbe in je plačan na zaboj. Živi v koči, ki jo je sam zgradil, v naselju brez vode in elektrike." Film Nabiralci, prikazan v okviru festivala migrantskega filma, govori o življenju tujih delavcev na evropskih poljih, kjer se prideluje naša hrana. Ti delavci živijo praktzično v sužnjelastniških razmerah, brez pravic. Med njimi so tudi delavci iz Romunije. Življenje romunskih migrantov v evropskih državah pa sta več kot šest let dokumentirala novinarka Elena Stancu in fotograf Cosmin Bumbuț. Pri tem sta ves čas živela in potovala v manjšem avtodomu. Obiskala sta 12 držav in prepotovala 90.000 kilometrov. Življenja romunskih migrantov so zelo različna - iz Romunije se namreč izseljujejo tako visoko izobraženi ljudje kot tisti, ki bežijo pred skrajno revščino ali nasiljem v družini. »Romunija je država z največjim deležem prebivalstva v tujini med vsemi članicami Evropske unije. Po uradnih podatkih v tujini živi 5,7 milijona Romunov, a to število je verjetno višje, saj nimamo točne statistike, posebej za delavce, ki v tujini opravljajo sezonska dela na poljih. Migranti iz Romunije prihajajo iz zelo različnih slojev družbe: na eni strani imamo visoko izobražene ljudi – zdravnike, inženirje, arhitekte, po drugi strani pa je med njimi veliko takih, ki odhajajo z ruralnih območij, kjer ljudje še vedno živijo v hudi revščini in kjer ni delovnih mest. In ti ljudje ponavadi v tujini opravljajo tista dela, ki jih zahodnjaki ne želijo opravljati: to je v kmetijstvu, skrbijo za starejše ljudi, delajo kot sobarice v turizmu, vozijo tovornjake. Njihove zgodbe so seveda zelo drugačne od zgodb izobraženih migrantov. Izkušnja zdravnika, ki je emigriral v Nemčijo, je zelo drugačna od izkušnje migranta, ki dela na nemški kmetiji, ne pozna jezika in ne ve oziroma ne razume, kaj je zapisano v njegovi pogodbi,« je povedala Elena Stancu. Oba avtorja je v Slovenijo povabilo društvo Focus.

Polletno poročilo o smernicah zlonamerne programske opreme in ranljivostih kaže na jasno prevlado državnih akterjev, ki kibernetske napade uporabljajo za strateške in geopolitične cilje. Klasične kriminalne združbe pa izkoriščajo različne ranljivosti predvsem za izsiljevalske napade, krajo podatkov in goljufije. Njihove metode so manj prefinjene od kibernetskih operacij, v ozadju katerih so države, so pa bolj množične. Kako odkrivati te napade, jih preiskovati in se zavarovati pred njimi, v tokratnem Studiu ob 17ih. Gostje: Tanja Piškur, Zveza potrošnikov Slovenije; Uroš Svete, direktor vladnega urada za informacijsko varnost; Gorazd Božič, direktor SI-CERTA; David Gracer, kriminalistični inšpektor v Upravi kriminalistične policije na GPU. Avtor oddaje Robert Škrjanc.

Kje je meja med starševskim nadzorom in otrokovo odgovornostjo? Šole sicer omogočajo elektronsko spremljanje šolskega dela, strokovnjaki pa opozarjajo, da preveč nadzora ruši zaupanje in zavira razvoj samostojnosti. Ivana Gradišnik in prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek opozarjata, da otrok ne sme postati projekt staršev. Prof. dr. Sebastjan Kristovič pa dodaja, da smo jih s pametnimi napravami celo »oropali otroštva«. Po besedah prof. dr. Gregorja Starca se je razdalja otrokovega gibanja od doma v primerjavi z generacijo starih staršev zmanjšala za petino.

Nekaterim se zdi sumljivo, zakaj se mejne vrednosti za holesterol v krvi tako pogosto znižujejo in zaostrujejo. Holesterol je na slabem glasu, da zakrivi številne prezgodnje smrti. Ameriški raziskovalci pa so objavili študijo, v kateri pišejo o tako imenovanem »holesterolnem paradoksu«. Njihove številke so namreč pokazale, da je nekoliko povišan holesterol lahko celo koristen in povezan z manjšo umrljivostjo. Ali in kaj je na tem, smo preverili za Ultrazvok. Iztok Konc je govoril s prof. dr. Borutom Jugom, ki v naši največji bolnišnici (UKC Ljubljana) vodi Klinični oddelek za žilne bolezni. Njegovo področje je preventivna kardiologija – to pomeni, da se ukvarja se s preprečevanjem srčno-žilnih bolezni in z rehabilitacijo bolnikov.

Res je, »ko živali umirajo, za nikogar ni enostavno.« Zavržno pa je, če se tudi tako žalostni trenutek za slovensko živinorejo zlorablja za politične igrice enih proti drugim, na plečih rejcev.

Res je, »ko živali umirajo, za nikogar ni enostavno.« Zavržno pa je, če se tudi tako žalostni trenutek za slovensko živinorejo zlorablja za politične igrice enih proti drugim, na plečih rejcev.

Šola - beseda, ki je nekaj dni pred začetkom novega šolskega leta zagotovo velikokrat izrečena beseda v družinah s šoloobveznimi otroki. Kako pripraviti bodočega prvošolca na pouk, kako to storiti pri starejših učencih in dijakih? Zakaj je šola polje tolikšnega števila frustracij za šolarje in njihove starše? O vsem tem pred začetkom novega šolskega leta v tokratnem Studiu ob 17-ih. Gostje: Adriana Gaberščik, učiteljica razrednega pouka na OŠ Miška Kranjca Ljubljana; Anja Vidmar, psihologinja na Gimnaziji Ledina; Lara Romih, predsednica Zveze aktivov svetov staršev Slovenije; Hana Kolendo, dijakinja, članica predsedstva Dijaške organizacije Slovenije; dr. Uroš Ocepek, prof. matematike in računalništva na Srednji tehniški in poklicni šoli Trbovlje.

V tokratni oddaji Moja zgodba smo predstavili pretresljive življenjske zgodbe sedmih pričevalk - političnih begunk, ki so ob koncu druge svetovne vojne iz strahu pred komunističnim nasiljem zapustile svojo domovino, Slovenijo. Njihove izkušnje so podrobno opisane v knjigi Čez ocean v novo življenje, ki jo je leta 2024 izdal Študijski center za narodno spravo.

V tokratni oddaji Moja zgodba smo predstavili pretresljive življenjske zgodbe sedmih pričevalk - političnih begunk, ki so ob koncu druge svetovne vojne iz strahu pred komunističnim nasiljem zapustile svojo domovino, Slovenijo. Njihove izkušnje so podrobno opisane v knjigi Čez ocean v novo življenje, ki jo je leta 2024 izdal Študijski center za narodno spravo.

Australia has a dark chapter of history that many are still learning about. Following European settlement, Aboriginal and Torres Strait Islander children were removed from their families and forced into non-Indigenous society. The trauma and abuse they experienced left deep scars, and the pain still echoes through the generations. But communities are creating positive change. Today these people are recognised as survivors of the Stolen Generations. - Australija ima mračno poglavlje povijesti o kojem mnogi još uvijek uče. Nakon europske kolonizacije, djeca Aboridžina i otočana Torresovog prolaza sustavno su odvajana od svojih obitelji i prisiljavana na život u neautohtonom društvu. Trauma i zlostavljanje koje su pritom doživjeli ostavili su duboke ožiljke. Ta se bol i danas osjeća te se prenosi kroz generacije — no, zajednice danas stvaraju pozitivne promjene. Ti ljudi danas su poznati kao preživjeli iz Ukradenih generacija.

Ameriški predsednik Donald Trump je napovedal uvedbo 50-odstotnih carin iz Evropske unije od prvega junija, češ da pogajanja z Brusljem ne vodijo nikamor. Ob tem je zagrozil še s 25-odstotnimi carinami na iphone, ki niso izdelani v Združenih državah. Njihove sestavne dele sicer proizvajajo v številnih azijskih in evropskih državah. Druge teme: - Pomoč v Gazi še vedno preveč omejena, opozarjajo Združeni narodi. - Turški preiskovalci zaradi sumov korupcije pridržali tudi direktorja graditelja drugega tira. - Letošnji april za turistične delavce pri nas najuspešnejši doslej.

Piše Andrej Lutman, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. „Zgodbe odražajo osebno izkušnjo zapletenih zgodovinskih dogodkov, v katerih so bili pripovedovalci hočeš nočeš udeleženi, in zahtevne socialno-družinske razmere, ki so določile njihovo ravnanje,“ je v uvodu k zbirki Težko je bilo, a smo zdržali zapisal Franci Just. Pripovedovalcev je šest oziroma so štiri pripovedovalke in dva pripovedovalca. Njihove pripovedi je skrbno zapisala Jelka Pšajd, etnologinja, ki je zaposlena v murskosoboškem muzeju in proučuje preteklo življenje v pomurskem prostoru s poudarkom na rokodelstvu, prehrani in vlogi žensk.. Njeno nagnjenje do tovrstnega početja je strnjeno v stavku iz knjižnega napotila: „Če me vprašate, zakaj to počnem, je eden izmed odgovorov zelo oseben – ob poslušanju se počutim kot romarica, ki zapušča svoj dom, da bi se vrnila boljša.“ Prvo zgodbo v knjigi je zapisal Jože Vučko, v muzej pa jo je prinesla njegova hči. V njej se pojavi poved, ki bi bila lahko povzetek kar vseh zgodb: „Živeli smo siromašno, vendar stradali nismo.“ Opisuje otroštvo na kmetiji in odraščanje, ki se je končalo pred uradom za delo, ki pa ga ni bilo. Je pa prišlo naročilo za delo v Franciji. In tja se je odpeljal ter sprejel delo na kmetiji. Začela se je druga svetovna vojna in njegovo vračanje v Prekmurje, ki pa je vodilo prek Nemčije, kjer je pomagal obnavljati zbombardirano deželo. Ko se mu je le uspelo vrniti, je bil že vpoklican v vojsko. Prav vojni čas je osrednja tema pripovedi. Druga tema pa je njegovo ukvarjanje z molžo krav, saj je bilo ukvarjanje s to živino v najširšem pomenu njegovo kar življenjsko poslanstvo. Pripoved Julijane Zrim je povezana z delom na njivah in travnikih. Ko se je zaposlila, si je pri frizerju omislila trajno in si s tem 'prislužila' posmehovanje, češ: s trajno v štalo. Posebnost njene pripovedi so slikoviti opisi šeg, navad in vraž. Pripoved je razdeljena na krajše sestavke in deluje kot skupek kratke proze. Naslednja pripovedovalka ima vzdevek Micika. Pripoved je osredotočena na viničarijo, siromašno, leseno hiško z enim bivalnim prostorom, ki je imela v kleti prostor za predelavo in shranjevanje vina. V zvezi s takšnim bivališčem se pojavi tudi poimenovanje cimprača, hiša, narejena iz masivnega lesa in ometana z zmesjo ilovice in slame ter premazana z apnenim beležem. Hiša je bila prekrita s slamo. To besedilo je pomembno tudi z lingvističnega stališča, saj vsebuje številne narečne izraze, ki so z opombami pojasnjeni. In še eno posebnost ima: precej podrobno opiše menstruacijo in osebno higieno. Krajša izpoved Marije z Goričkega obravnava odhod v Francijo in vrnitev na Goričko, pripovedovalka pa izpostavi še svoj položaj ob možu, ki je v njeni odsotnosti služil dvema ljubicama: vdovi in pijači. Občutje lahko povzame izpoved: „Prvo plačo, ki sem jo zaslužila, sem poslala očetu, da je vrnil sposojeni denar za mojo pot v Francijo.“ Obljubila sem mu, da ga bom čakala je v naslovu izpostavila samska ženska, ki ni želela biti niti imenovana. Zaznamoval jo je oče, ko jo je nabil s kovinskim delom konjskega biča, ker se mu je bila zlagala, da ni bila z nikomer, čeprav je poleg nje sedel občudovalec. Povedna je njena izpoved: „Pri osemnajstih nisem vedela, kako nastanejo otroci.“ Pripoved vsebinsko doseže vrh s podatkom, da se ji je zaročenec zlagal, da gre v Anglijo, a se je izkazalo, da je kot partizan padel v Pohorskem bataljonu. Zbirko šestih pripovedi končujejo nostalgični spomini Janoša Oreovca na verovanja, šege, molitve in praznike. Pripovedovalec obžaluje, da tega ni več in da mladih tovrstnosti ne zanimajo pretirano. Glede na splošno sporočilo knjige je pomenljiv odlomek: „Lahko povem, da na noben krščanski praznik nismo delali, Bog varuj. Nič se ni delalo. V nekaterih molitvenih knjigah je še napisano, da v nedeljo niti rože ne utrgaj.“ Ob listanju knjige Težko je bilo, a smo zdržali morda nastane vtis, da v njej zbrane pripovedi mejijo na novinarsko poročilo s priporočilom za obisk ali ogled tistega, kar izpostavljajo. Tak vtis ne zbledi, a pomembnejši je čar preprostosti, v kar je ovita izpovedna naravnanost.

Mladostnika Hilde in Hans, ki živita v Berlinu, v zgodnjih 40. letih uživata sončna poletja s prijatelji. Oba pa sta tudi aktivna v odporniškem gibanju, povezanem s Sovjetsko zvezo, ki se bori proti nacističnemu režimu in vojni. Njihove akcije ju povežejo, zaljubita se in pričakujeta otroka, ko pride skupini na sled gestapo. Visoko noseča Hilde se znajde v zaporu ... Po resnični zgodbi posnet nemški celovečerec Z ljubeznijo, Hilde je režiral izkušen avtor Andreas Dresen, film pa je bil premierno prikazan v glavnem tekmovalnem programu lanskega Berlinala. Pripoved spretno kombinira več časovnih ravni; realistični prikaz »sivega« zaporniškega obdobja Hilde, ki v celici tudi rodi otroka, teče linearno, znotraj tega toka pa se znajdejo »barviti« retrospektivni odlomki, ki skačejo v bližnjo preteklost. Ti pasusi naslikajo nežen in negotov razvoj ljubezenske zveze med Hilde in Hansom, pa tudi notranjo dinamiko odporniške skupine, ki jo sestavljajo značajsko zelo različni pripadniki. Vzporedno z njuno zgodbo se pred nami spretno izriše freska nekega natančno določenega časa in prostora. Glavno igralsko težo filma suvereno nosi Liv Lisa Fries, znana iz serije Babylon Berlin, v vlogi Hilde, pri kateri razberemo cel spekter čustev v strahotnih psiholoških situacijah; odličen je tudi njen filmski partner, nekoliko neroden in zadržan Johannes Hegemann. Gotovo je ena od odlik dela portret njune silovite čustvene in telesno čutne zveze, ki sega prek kalvarije, ki sta ji oba izpostavljena. S tem v zvezi bi veljalo izpostaviti še eno markantno posebnost, ki kaže na scenaristično in režijsko globoko premišljeno odločitev: v filmu tako rekoč ne vidimo nasilja. Tudi zasliševalci in pazniki v obdobju, ko Hilde v zaporu rodi otroka in se sooča s kazenskim procesom zaradi izdaje, skušajo biti razumevajoči, človeški. Skušajo celo po svojih močeh pomagati ... In to je tisto grozljivo. Nacistični režim – ali pa katerikoli drug totalitarni režim – ni bil karikirana parada pošasti, ampak so ga sestavljali in omogočali najbolj navadni ljudje, s takimi in drugačnimi prepričanji, ki so tudi na vrhuncu vojne živeli svoja vsakdanja življenja, samo opravljali svoje službe in tudi v tem času so se ljudje zaljubljali in rojevali ... Menim, da je to močno podcenjena plat filma in da je njegovo skrito mojstrstvo prav v načinu, kako drsi pripoved v mirnem, počasnem ritmu kronike neke ljubezenske zgodbe proti tragediji, ki jo je možno slutiti že vnaprej. Celovečerec Z ljubeznijo, Hilde tako s svojo navidezno preprostostjo predstavlja resnično pretresljiv, brezčasen humanistični opomin.

Nije normalno da mame postižu sve svakoga dana, rastrzane smo, a potrebno je da imamo vremena za sebe, priča u novoj Mamazjaniji influenserka Aleksandra Golijan, poznatija na mrežama kao „Nanamamasita“, koja je mama tri devojčice, a uči ih da su jedna drugoj najbolje drugarice i najveće bogatstvo - i sa kojima nikad nije dosadno. Kod Aleksandre u kući, dinamike, buke, pitanja, odgovora, razgovora, druženja, ne nedostaje, sa tri devojčice, koje neretko okupljaju i svoje drugarice, pa žurka ne prestaje. „Njihove drugarice su često kod nas, ostaju i da prespavaju, pa je to zabava bez prestanka, ali navikli smo na gužvu, tako da dok su dobre i lepo se zabavljaju ništa nije teško. Osim, što kad završe sa igrom, neko mora da raskloni haos“, uz osmeh priča Aleksandra. U dvadesetim godinama rodila je sve tri ćerke i kaže da je to nešto najbolje što je u životu uradila, jer danas je mlada mama, a one su već velike i mogu da se druže, putuju, bez nervoze i premora. „Rodila sam prvu ćerku sa 22, kroz par godina drugu, a uskoro i treću. Sa drugim detetom je teže, a sa trećim nije uopšte bilo lako, jer sam bila baš umorna. Ipak, drago mi je što sam bila mlada, iako ne mislim da je to najvažnije. Na dete se odlučujete kad imate pravog partnera, osobu sa kojom želite da imate decu, bez obzira na godine“, kaže naša gošća. Za decu je presudan model koji im pružamo, kao i međusobni odnos roditelja, ističe ona. „Deca su ogledalo kuće i života i ponašanja roditelja. Mi smo smireni, tolerantni, trudimo se da ne budemo nervozni, napeti sa decom, da na njih ne prenosimo loše raspoloženje, jer to je način da odrastaju u zdrave ljude“. Škola jeste važna, ali nije najvažnija. „Jednom me je najstarija ćerka slagala za ocenu i rasplakala sam se. Sebe sam iznenadila takvom reakcijom, ali nisam je očekivala, niti od nje da me slaže. To se više nije ponovilo. Čudno je zato što ih učm baš da ocene nisu najvažnije, već društvo u kojem se nalaze jer to je neki temelj za srećan život, pre nego uspeh u školi, koji ne garantuje i uspeh u životu“, priča Aleksandra. U eri interneta i njenog rada, koji pratimo na Instagramu, teško je decu odvojiti od telefona, ali ona, ipak, nekako uspeva. „Ne provode previše vremena na mrežama, uče, izlaze napolje, bave se sportom, tako da sa ograničavanjem vremena na telefonu nemamo problem. Ono što se, inače, često vidi na Instagramu nije realna slika života. Ima žena koje se snimaju kako se bude u tri ujutru ili u pet, pa treniraju, spremaju hranu, bude decu u zoru, a ona kao ustaju bez problema. Kad to vidite, znate da nešto nije u redu. Ipak, ko stvarno može tako i nije mu teret, svaka čast“, objašnjava Aleksandra. Ćerke uči da jedna drugoj treba da budu najbolje drugarice i da je to što imaju jedna drugu neprocenjivo bogatstvo. „Uvek sam želela sestru, a evo sad imam tri ćerke koje su moj najveći životni uspeh i želim da budu svesne koliko su srećne što imaju jedna drugu. Tome ih učim, kao što one mene uče da budem dosledna, strpljiva i prenose mi neke kvalitete i osobine, koje pre njih nisam posedovala, a i od dece ponekad treba učiti“, zaključuje Aleksandra.

Marca so se na Ptuju razkrili najmanj trije primeri medvrstniškega nasilja. Minuli konec tedna so po spletu zaokrožili posnetki, ki naj bi sicer izvirali iz decembra oziroma konca februarja, in na katerih skupina mladih huliganov večkrat oklofuta in celo obrca enega od vrstnikov. Ker se primera nista zgodila na šolskih tleh, šole zoper mladoletne huligane ne morejo ukrepati. Pa tudi če bi lahko, imajo po kazenski zakonodaji za mladoletnike in tudi po šolski zakonodaji precej zvezane roke. Kot se je pokazalo po incidentu 13. marca na osnovni šoli Mladika, ko sta dva osmošolca grozila več učiteljem in ptujski županji, ukrepov zoper mlade nasilneže skorajda ni, in zdi se, da to ti dobro vedo. S Ptuja Gabrijela Milošič.

Časovi demokratije, tolerancije, razumevanja, zajedništva, ljubavi, radosti, proteklih nedelja drže nam naši studenti, ali i srednjoškolci, a kako je njihovim roditeljima, dok im deca spavaju napolju ili u zgradama fakulteta i hrane se onim što im doniraju ili što sami spreme, pešače desetinama kilometara, zarad jednog cilja, pričaju dve mame - dizajnerka Ana Vukmanović i Ana Tadić Pantos, glavna urednica magazina „Bumerka“. Briga i strahovi mešaju se sa osećajem ponosa, ljubavi, zaštite, dok misle na svoju decu u blokadama, u protestnim šetnjama, na skupovima. „Oni dovršavaju naš posao. Mislim da imaju snage da izdrže, da imaju vrlo jasan plan i ciljeve. Svakodnevno imaju plenume na kojima se dogovaraju šta dalje, tu glasaju i niko nema veća prava u odnosu na ostale u grupi. U kući smo bili uvek politički osvešćeni dok su mi sinovi rasli. Stariji je bio vrlo zainteresovan za sve što se dešava, mlađi ne toliko. Međutim, sad obojica podjednako učestvuju u blokadama, u ovoj njihovoj i našoj borbi“, priča Ana Vukmanović. Napominje da svakodnevno razgovara sa decom i dok je stariji sin, brucoš, bio na, kako kaže, hodočašću, do Novog Sada, bili su na vezi. „Zapitkujem šta se dešava, kako je tamo, šta rade, šta planiraju. Jednom sam čak ušla kod njih na Arhitektonski fakultet, sin me je uveo. Nisam se mešala ni u šta, samo sam želela da ih obiđem. Uvek smo se nekako prema deci odnosili kao prema prijateljima, o svemu razgovarali otvoreno i tako stekli njihovo poverenje, ali i oni naše. Taj odnos su sad samo preslikali na svoje društvo, na kolege“, kaže Vukmanović. Ona dodaje da joj je sin još početkom januara rekao da planiraju šetnju do Novog Sada. „Nije me to zabrinulo. Verujem u njega, u njih, u svu tu decu. Kad su stigli do stadiona u Inđiji, znala sam da ih čuvaju poljoprivrednici i policija i da ako se moje dete otkrije tokom noći, neko će me zameniti, i pokriće ga. Vera u to što rade je iznad svake brige i straha. Oni znaju da rade nešto ispravno i iskreno i zato se ne plaše“, naglašava Vukmanović. Da su nas na neki način prevazišli i da mi sada učimo od njih, smatra Ana Tadić Pantos, koja se sa osmehom na licu priseća kako je čak njena majka, sa 75 godina, pekla palačinke za unuke u blokadama. „Nije joj bilo teško, ali bilo je to mnogo palačinki. Nosili smo im i pakete vode, hranu, šta god im treba. Ipak, trudim se da se ne mešam u to što rade, plašim se da mi, odrasli, možemo samo da unesemo pometnju. Oni su vrlo dobro organizovani, imaju čitav sistem kako šta funkcioniše i svi ga se pridržavaju. Moj sin je oduvek bio veliki lokal patriota i sticajem okolnosti živeli smo u inostranstvu jedno vreme, ali kad se vratio bilo mu je žao njegovog grada, kad je video u šta se pretvorio. Ovo je prilika da nešto promeni i mislim da i zbog toga dodatno veruje u blokade“, kaže Tadić Pantos, čiji sin je apsolvent na Fakultetu političkih nauka u Beogradu. Naši studenti i srednjoškolci vođeni su osećajem za pravdu i istinu, slažu se obe mame. „Oni su neiskvareni. Žedni su istine i pravde u ovom društvu, kojem je potrebno da se sistem i zakoni sprovode. Deca vide da se to ne dešava i žele da menjaju trenutno stanje, kako bi osigurali sebi svetliju budućnost u ovoj zemlji“, kaže Tadić Pantos. Mlade generacije nismo shvatali ozbiljno i društvo je bilo u zabludi da su nezainteresovani za rešavanje problema, odsečeni od realnosti, zadubljeni u telefone, društvene mreže, igrice. „To uverenje je vladalo evo do skoro, a onda su nas iznenadili, da lepše nisu mogli. Ima mnogo ljudi koji su od njih digli ruke i nisu ništa očekivali. Međutim, ovo što rade proteklih nedelja sve nas je navelo da se zapitamo i shvatimo da smo se o njih ogrešili. Vrlo su svesni svoje istorije, tradicije, naroda u kojem žive, i jasno daju do znanja da je ovo njihova zemlja, a mi smo tu da pomognemo, damo snagu i učinimo sve što je u našoj moći da u borbi ne budu sami“, naglašavaju obe mame.

Boženka i Stanko Kuzmanić stigli su u Australiju, točnije u Melbourne, prije više od 50 godina. Boženka, rodom iz Desana kraj Metkovića i Stanko, rodom iz Okruga Gornjeg s otoka Čiova, već dugi niz godina održavaju hrvatske običaje i tradicije u obilježavanju Badnjaka i Božića. Njihove tri kćeri postupno preuzimaju tradicije na sebe, a pomažu im njihova djeca, točnije četvoro Boženkinih i Stankovih unuka - Kyan, Makayla, Dominic i Savannah.

Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!

63 - Podržite nas na Patreonu patreon.com/historycast Gladijatori nisu bili samo ratnici, već simbolična manifestacija moći, straha i odanosti publike. U krvavim arenama antičkog Rima robovi, ratni zarobljenici, ali i slobodni ljudi koji su jurili za slavom i bogatstvom, borili su se gotovo uvek do smrti. Njihove borbe nisu bile samo brutalna zabava - to su bile političke poruke, rituali koji su veličali snagu i kontrolu rimske elite. Oni su bili najsvetlije, ali i najmračnije zvezde Rima - superzvezde koje su živele na oštrici mača. Kroz vekove, gladijatori su inspirisali umetnike, pisce, filozofe i kasnije pop kulturu. Od epskih filmova "Spartak" i "Gladijator" do modernih serija i igara, njihova priča simbolizuje borbu za čast i slobodu. Čak i savremeni sportovi, borilačke veštine i predstave nose elemente tog dramskog naboja koji je osvajao rimske mase. Naši istoričari, Nikola Šipka i Ivan Drljača, istražuju fascinantnu evoluciju gladijatorskog mita - od krvavih borbi u starorimskim arenama do simbola otpora i hrabrosti u današnjoj kulturi - jer gladijatori još uvek žive, kako na velikim ekranima, tako i u pričama koje pričamo.

Monald Koprski, Peter Pavel Vergerij starejši, Andreas Divus, Peter Pavel Vergerij mlajši in Santorio Santorio je pet izjemnih osebnosti, ki jim je Osrednja knjižnica Srečka Vilharja ob praznovanju 1500-letnice ustanovitve Kopra namenila posvet "Koprčani, ki so spremenili svet". Njihove ideje in vpliv namreč segajo onkraj meja njihovega časa in prostora.

Danes poskusimo najti enotno teorijo polja. Se pravi sistem, ki bi povezal, razložil in posledično razrešil vse naše travme, težave in tegobe. Odgovor je čisto preprost: »zapori«! Ni skrivnost, da si polovica Slovencev želi drugo polovico videti za rešetkami in nekaterim v tej državi dejansko uspe, da so obsojeni na zaporno kazen. A zadnje tedne nas je dosegla novica, da so slovenski zapori prezasedeni. Oziroma prenapolnjeni. Njihove kapacitete so zapolnjene 130-odstotno. Če se bo na sodiščih kaj izcimilo iz afere TEŠ 6, pa se bo ta številka povzpela na 150-odstotno prezasedenost, s tem, da bo v zapore prišlo kar nekaj obsojencev s posebnimi potrebami. Ne drezajmo preveč v občutljivo področje penologije in se po butalsko vprašajmo: »Ali je za prenatrpanost krivo preveliko število kriminalcev, ali premajhno število zaporov?« Eno je gotovo; število zapornikov bi dramatično znižali, če bi bili tako državljani Slovenije kot tudi tujci, ki nas obiskujejo ali pri nas živijo, bolj pošteni. Poštenost je najenostavnejša rešitev za prezasedenost zaporov. A ker ni znakov, ki bi kazali na množično dekriminalizacijo, smo skozi javna občila celo tisti, ki smo zunaj, ujeti v 130-odstotno prezasedenost. Tisti, ki so notri, pa sploh. In ker vemo, da bi bilo potrebnih 30 odstotkov manj zapornikov za 100-odstotno napolnjenost kapacitet, je mogoče trenutno stisko rešiti samo z novimi zapori. Eden takšnih se bo v kratkem odprl na Dobrunjah, saj so ljubljanske zaporniške in priporniške kapacitete presežene dvakratno in upajmo, da se županu Jankoviču ne bo zgodilo enako, kot se je njega dni koprskemu županu Popoviču, ki je takrat novi koprski zapor svečano odprl od znotraj. Kakorkoli; za prenapolnjenost zaporov je menda v veliki meri kriva migrantska kriza, saj se je povečalo število ilegalnih prehodov meje – kar je znotraj schengena nekoliko disfunkcionalna novica. Vse našteto so gola dejstva in v teh zaostrenih razmerah so se odzvali na ministrstvu za pravosodje. Kajti ne le, da ni zaporov, tudi pravosodnih policistov, se pravi ljudi, ki zapornike čuvajo, ni. Menda imajo preslabe plače. Logika slehernika ob tem vprašanju je precej preprosta. V državi, kjer so stanovanja za mlade samo predvolilna floskula, je zgraditi javno nepremičnino, se pravi zapor, praktično nemogoče. Ampak ker jim je v Ljubljani to uspelo, bo zapornik v Dobrunjah bival v celici, za katero bi študent z veseljem plačal 400 evrov plus stroške. Mlada družina recimo bi se dala za »dobrunjsko« ljubljansko kvadraturo mirno zapreti. Družba, ki jo bolj skrbi prezasedenost zaporov kot prezasedenost študentskih domov, ni na najbolj veseli poti. Kar pa spet ne pomeni, da v nekaterih študentskih domovih ne bi potrebovali pravosodnih policistov, da čuvajo tam stanujoče … Povedano še drugače. Karkoli se v naši državi že začne, se vedno na konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu. Ker torej kazenske sankcije na nepremičninskem trgu nimajo možnosti, je ministrica Katič naklonjena bolj kreativni rešitvi, ki ne zahteva krmljenja gradbenih baronov z javnim denarjem. »I, če so zapori prepolni, pač spustimo nekaj zapornikov!« Z novelo v zakonodaji o prestajanju kazenskih sankcij bi omogočili, da bi lahko bili določeni zaporniki predčasno izpuščeni iz zapora. Seveda le tisti, ki niso nevarni za družbo; kar nas kot javnost postavlja pred manjšo dilemo, ki se glasi: »Če niso nevarni za družbo, čemu so sploh pristali zaporu?« Novela bo ob možnosti predčasnega izpusta iz zapora dodala tudi novo krajšo formulacijo pri izreku zaporne kazni, ki se je bodo morali odslej držati sodniki. Začne se sicer klasično: »V imenu ljudstva«, konča pa se: »Obsojeni ste na pet let, razen če bo v zaporu gužva!« Otežene bivalne in prostorske razmere v slovenskih zaporih so po naših informacijah v dobršni meri spremenile tudi način obrambe, ki jo uporabljajo odvetniki slovenskih nepridipravov. Zdaj nič več ne iščejo alibijev, ali se sklicujejo na demenco svojih strank, ali pa valijo krivdo na pozabljive tajnice … Po novem so opremljeni z zdravniškimi potrdili, ki zahtevajo, da se mora obsojencu za njegovo mentalno zdravje v zaporu omogočiti vadba bobnov, ali pa vsakodnevna joga, ki od osme do devete zjutraj in od sedemnajste do osemnajste popoldne zahteva pet kvadratov prostora. Sodniki takšne obtožence raje pošljejo domov, kot da še povečujejo gnečo v zaporih. Je pa tudi res, da bomo morali pogledati točno noter v narodov DNK … Kaj se plete med Slovenci in prezasedenostjo. Vsa javna infrastruktura je prezasedena; bolnišnice, domovi za ostarele, zapori, vrtci, šole, avtoceste, morska obala, hoteli in koncerti hrvaških pevcev. Ker nas je živih še kar nekaj generacij, ki smo skusile in preživele prezasedenost vojaških spalnic, planinskih koč, delavskih avtobusov in nogometnih stadionov, bi si upali trditi, da gre pri prezasedenosti zaporov bolj za kaprico, kot za resnični problem ...

Igrišča ne damo, je mladinski film, režiserja in scenarista Klemna Dvornika, akcijska pustolovščina, kjer se skupina dvanajstletnikov zoperstavi odraslim, ki želijo njihovo športno igrišče spremeniti v parkirišče. Glavni protagonisti filma so otroci, radi se družijo zunaj na prostem, sredi urbane soseske, so odlični skejtarji in svoje vragolije snemajo z mobiteli. Njihove posnetke je režiser Dvornik tudi uporabil pri montaži filma. Film Igrišča ne damo je zasedel vse konodvorane po Sloveniji. Svetovno premiero je doživel na legendarnem filmskem festivalu v Locarnu, kjer se je uvrstil v uradni mladinski program Locarno Kids Screenings. Za glasbeno podobo večera pa ob tem poskrbi Borja Močnik.

Leta 2017 je na Gimnaziji Poljane izšel pesniški zbornik Pesmi šestih; v zborniku (pod mentorskim vodstvom profesorice Katarine Torkar Papež) so izšle tudi pesmi Liu Zakrajšek. Pozneje je Liu Zakrajšek pisala tudi prozo; med drugim je leta 2021 v oddaji Izbrana proza na Programu Ars objavila odlično zgodbo Otožnost zmajev, dve leti pozneje pa še eno za-čestitat zgodbo z naslovom Tone. Toda pisateljica, predstavnica najmlajše pisateljske generacije na Slovenskem, je nato presenetila: kot prvenke ni objavila zbirke kratkih zgodb, ampak roman Zajtrk prvakinj (pri LUD Literatura). Njegov naslov se smiselno navezuje na Vonnegutov roman; romaneskne prvakinje ne zajtrkujejo samo kot prvakinje, ampak tako tudi živijo. Romaneskna junakinja, tudi pripovedovalka, je študentka, ki je sicer odšla na svoje, toda svojo svobodo plačuje s kar tremi honorarnimi deli. Pisateljici je uspelo marsikaj: bralki in bralcu približa svet mladih, njihove stiske, upe, pričakovanja, tudi otrplost in pri kom preračunljivost. Ob pripovedovalki in njenih dveh cimrah je ustvarila galerijo stranskih likov; naj so nekateri še tako stranski, vseeno zaživijo v svojem prizoru oziroma prizorih. Na prvi pogled se v romanu ne dogaja dosti, junakinja življenje bolj opazuje, kot živi, vendar pripoved s svojimi drobnimi dogodki, koraki naprej in zapleti napreduje in zleze pod kožo. Nekaj pozornosti nameni tudi starejšim. Njihove poteze segajo od preračunljivosti do poraženosti, od manične aktivnosti do prijazne zrelosti; skratka, pisateljica ni napisala generacijskega (in še kakšnega) romana na račun psihološke prepričljivosti. Več o romanu pove Liu Zakrajšek v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi odlomek iz romana. Nikar ne zamudite.

Varuh človekovih pravic Peter Svetina izroča čez poletje redno letno poročilo varuha človekovih pravic za lani visokim predstavnikom države. Kakšno je stanje na področju varovanja človekovih pravic pri nas? V zadnjih dneh je razburil del javnosti z odločnim stališčem, da morajo vsi prebivalci in prebivalke v Sloveniji imeti dostop do pitne vode ne glede na to, ali živijo v zakonito zgrajenih naseljih ali ne. Petru Svetini – kot petemu varuhu človekovih pravic – se bo šestletni mandat končal februarja prihodnje leto. Sicer je prvi varuh, ki je obvestil predsednico države, da želi opravljati še en mandat varuha. Zakaj takšna odločitev; še prej bo institut varuha praznoval 30 let delovanja? Zakaj je pomembno, da Slovenija kot demokratična država krepi delovanje neodvisnih institucij? O vsem tem in drugih aktualnih vprašanjih s področja varovanja človekovih pravi se bo z varuhom človekovih pravic Petrom Svetino v Intervjuju na Prvem pogovarjala Nataša Lang.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 aplikacija za smart TV: https://www.t-2.net/paketi/oranzni-king ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Fluent Fiction - Serbian: Stefan's Journey: From Caregiver to Storyteller at Sava's Find the full episode transcript, vocabulary words, and more:fluentfiction.org/stefans-journey-from-caregiver-to-storyteller-at-savas Story Transcript:Sr: Stefan je stajao u bašti Sava's Orfanata.En: Stefan stood in the garden of Sava's Orphanage.Sr: Sunce je letnje svetlo obasjavalo decu koja su se igrala.En: The summer sunlight illuminated the children playing.Sr: Obožavao je to mesto.En: He adored this place.Sr: Biljke su bile zelene i zdrave, a cveće je cvetalo.En: The plants were green and healthy, and the flowers were blooming.Sr: Zore su bile tihe, a noći su mirno prolazile.En: The mornings were quiet, and the nights passed peacefully.Sr: Stefan je bio negovatelj.En: Stefan was a caregiver.Sr: Voleo je decu.En: He loved the children.Sr: Njihovi osmesi su bili njegovo najveće bogatstvo.En: Their smiles were his greatest treasure.Sr: Ali Stefan je imao san.En: But Stefan had a dream.Sr: Hteo je da postane pisac.En: He wanted to become a writer.Sr: Sanjao je o pisanju knjige o životima dece u sirotištu.En: He dreamed of writing a book about the lives of the children in the orphanage.Sr: Ali, kako je brinuo o njima, imao je vrlo malo vremena.En: However, as he took care of them, he had very little time.Sr: Vidovdan se približavao.En: Vidovdan was approaching.Sr: Deca su bila uzbuđena.En: The children were excited.Sr: To je bio poseban dan.En: It was a special day.Sr: Sećanje na srpske heroje i kulturu.En: A remembrance of Serbian heroes and culture.Sr: Stefan je želeo da iskoristi taj dan da inspiriše svoju knjigu.En: Stefan wanted to use that day to inspire his book.Sr: Ali svako veče, kad bi legao, bio je previše umoran da piše.En: But every evening, when he lay down, he was too tired to write.Sr: Borio se sa sumnjom.En: He struggled with doubt.Sr: "Da li će moja knjiga iko pročitati?En: "Will anyone ever read my book?"Sr: " pitao se.En: he wondered.Sr: Njegovo srce je bilo puno ljubavi, ali njegova glava je bila puna sumnje.En: His heart was full of love, but his head was full of doubt.Sr: Jednog dana, dok je posmatrao decu, pomislio je: "Njihove priče moraju biti ispričane.En: One day, as he watched the children, he thought: "Their stories must be told."Sr: " Rešio je da piše o njima, njihovim životima, njihovim borbama i snovima.En: He resolved to write about them, their lives, their struggles, and their dreams.Sr: Počeo je da žrtvuje svoje slobodno vreme.En: He began to sacrifice his free time.Sr: Svake noći, posle što bi deca zaspala, sedeo bi sa svojom beležnicom.En: Every night, after the children had fallen asleep, he would sit with his notebook.Sr: Vidovdan je stigao.En: Vidovdan arrived.Sr: Sirotište je bilo ukrašeno zastavama.En: The orphanage was decorated with flags.Sr: Deca su nosila tradicionalne nošnje.En: The children wore traditional costumes.Sr: Pevali su pesme i igrali kolo.En: They sang songs and danced the kolo.Sr: Stefan je odlučio da podeli deo svog pisanja sa decom i kolegama.En: Stefan decided to share part of his writing with the children and his colleagues.Sr: Dok je čitao, oči su mu bile pune suza.En: As he read, his eyes were filled with tears.Sr: Pisao je o njihovoj hrabrosti, snazi i nadi.En: He wrote about their courage, strength, and hope.Sr: Svi su slušali pažljivo.En: Everyone listened attentively.Sr: Deca su bila ponosna.En: The children were proud.Sr: Stefan je video osmehe na njihovim licima.En: Stefan saw smiles on their faces.Sr: Kolegama su oči sijale.En: His colleagues' eyes were shining.Sr: Na kraju, deca su ga zagrlila.En: In the end, the children hugged him.Sr: Njegov rad je bio dobro primljen.En: His work was well received.Sr: Stefan je osećao olakšanje.En: Stefan felt relief.Sr: Video je da su male promene važne.En: He saw that small changes were important.Sr: Priče dece će biti ispričane.En: The children's stories would be told.Sr: Shvatio je da njegova knjiga može napraviti razliku.En: He realized that his book could make a difference.Sr: Stefan je našao novu inspiraciju.En: Stefan found new inspiration.Sr: Bio je siguran u svoje sposobnosti.En: He was confident in his abilities.Sr: Znanja je stečeno i poverenje je stečeno.En: Knowledge was gained, and trust was earned.Sr: Deca su bila njegov vodič.En: The children were his guide.Sr: Njihove priče su bile njegove reči.En: Their stories were his words.Sr: Svetla noć se polako spuštala nad sirotištem.En: The bright night slowly fell over the orphanage.Sr: Stefan je posmatrao decu dok su spavala, znajući da je njihova priča tek počela.En: Stefan watched the children as they slept, knowing that their story had just begun.Sr: Njegova knjiga će nositi njihove snove.En: His book would carry their dreams. Vocabulary Words:orphanage: sirotištesunlight: svetloilluminated: obasjavaloblooming: cvetalocaregiver: negovateljtreasure: bogatstvoremembrance: sećanjestruggled: borio sedoubt: sumnjaresolve: rešiosacrifice: žrtvujenotebook: beležnicacostumes: nošnjestrength: snagahope: nadaattentively: pažljivorelief: olakšanjeearn: stećiguide: vodičknowledge: znanjeflag: zastavahero: herojculture: kulturawrite: pisatiread: čitatilisten: slušatihug: zagrliticonfident: siguranability: sposobnostshine: sijati

Zaposleni na 55-ih upravnih enotah po državi bodo danes izvedli že deveto stavkovno sredo. Njihove naloge bodo omejene na nujne zadeve. Ker napredka v stavkovnih pogajanjih ni, več kot polovica upravnih enot od prihodnje srede napoveduje zaostrovanje stavke. Na Ministrstvu za javno upravo se na to odzivajo z razširitvijo seznama nujnih nalog. V oddaji tudi: - Po Hamasu tudi Izrael privolil v nadaljevanje pogajanj o prekinitvi ognja v Gazi. - Raiven se bo z Veroniko predstavila še v sobotnem finalu izbora za pesem Evrovizije. - Prva finalistka nogometne lige prvakov je Borussia iz Dortmunda, ki je izločila Paris Saint-Germain.

Novo istraživanje Odbora za gospodarski razvoj otkriva da Australija mora bolje prepoznati međunarodne kvalifikacije migranata kako bi se riješio problem nedostatka kvalificiranih radnika.

Dr Marija Anđelković i Dr Nenad Dikić rade sa svojim timom stručanjaka u Centru za sportsku ishranu i suplementaciju, zajedno učestvuju u pravljenju programa ishrane i suplementacije za više od 200 vrhunskih sportista Srbije. _______________________________________________________________________________________________

Gošće 123. epizode podkasta "Pod kapicom" bile su vaterpolistkinje Crvene zvezde Vanja Lazić i Ana Mamoglu. O završnom turniru Dunav lige, domaćem prvenstvu, zajedništvu srpske reprezentacije i budućnosti ženskog vaterpola u Srbiji govorile smo u nešto više od dva sata razgovora.Kako idu dizajn i moda, a kako studije psihologije uz vaterpolo? Na šta vaterpolistkinje moraju da misle i tokom igračke karijere, o čemu vaterpolisti ne moraju i zbog čega su ugovori o angažovanju vaterpolistkinja i dalje amaterski? Zašto žene u sportu moraju uvek da imaju plan B i koji je Anin i Vanjin plan B? To su samo neka pitanja koja smo otvorili u novoj epizodi.Njihove mlade saigračice su im posebna inspiracija i pokretačka energija, a izdvojile su i neka od mnogobrojnih pitanja koja od njih svakodnevno dobijaju.Ana nam je otkrila koja je razlika u ženskom vaterpolu u Srbiji i Grčkoj, zbog čega nastupe za grčki nacionalni tim ne pamti po dobrom i na koji način je prisustvo Dejana Savića na treninzima ženske ekipe uticalo na nju i njene saigračice.Vanja nam je objasnila ko je zadužen za "zoo vrt" u kući, kao i na koji način bi mogla da pomogne da ženski sport bude vidljiviji u svetu medija, prema kojem takođe ima interesovanja.O svemu tome i još mnogo čemu slušajte u dvočasovnom razgovoru sa Anom i Vanjom.Gošće: Ana Mamoglu  i Vanja LazićDomaćin: Aleksandra RadivojevićDatum: 21. april 2023. godineLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse Studios#podkapicom #infinitylighthouse #pavlezivkovic ★ Support this podcast on Patreon ★

Najbrž ga ni, ki ga ne bi posnetki iz popotresne Turčije pustili brezbrižnega, še bolj tesnobno nam je najbrž ob misli, skozi kaj morajo preživeli po potresu zdaj, ko so cele regije praktično v razsulu. Ko narava pokaže svojo moč, se šele zavemo, kako šibki smo. Temu sledi vprašanje, ali smo res storili vse, da se pred najhujšimi posledicami zavarujemo? V Turčiji je odgovor jasen: ne. In enak bi bil, če bi si podobno vprašanje zastavili v Sloveniji. Kaj pomeni, da te strese magnituda 7,8 in kaj bi rušilen potres povzročil pri nas? Kako strogi so potresni standardi za potresno projektiranje pri nas in v Evropi? V Sloveniji je bilo v minulih letih opravljenih tudi več študij potresne ogroženosti za potrebe Civilne zaščite s skupnim imenom POTROG. Njihove ugotovitve so javno dostopne tudi na spletu. Tam lahko najdete oceno potresne ogroženosti posamezne lokacije kjerkoli v državi, natančne ocene za nekatere izbrane stavbe in aplikacijo, s pomočjo katere lahko izračunate oceno potresne ogroženosti za svoj dom oziroma katerokoli stavbo v državi, za katero imate vsaj osnovne gradbene podatke. Gosta: Jure Atanackov, geolog, Geološki zavod Slovenije; Matjaž Dolšek, profesor potresnega inženirstva na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo.

Gotovo dvije trećine Australaca smatra da će klimatske promjene, unutar idućeg desetljeća, utjecati na njihove živote. To je rezultat istraživanja koje je naručio Svjetski ekonomski forum. Više od trećine ljudi diljem svijeta se pribojava da će biti primorano napustiti svoj dom do 2050. godine.

SRPSKI RADIO CIKAGO – DEJAN LUČIĆPOLITIKOLOG I PISAC ŠPIJUNSKIH ROMANASERBIAN RADIO CHICAGO IS A KEY PLAYER AMONG THE ETHNIC BROADCASTERS IN THE U.S. AND IS CONSIDERED THE NUMBER ONE MEDIA OUTLET IN THE SERBIAN-AMERICAN AND BALKAN COMMUNITY IN THE UNITED STATES OF AMERICA AND CANADA.SERBIAN RADIO CHICAGO BROADCASTS DAILY FROM 3PM TO 4PM CST ON WNWI AM 1080, CHICAGO.HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.COMHTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.NETSupport the show

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Vojin Ubiparip (Duna Solution) https://www.dunasolution.com/ Muzika - Nedeljko Stojković (Mono Putnik) https://cutt.ly/TbH3korTon, kamera, montaža- Dajana Ikonić-Veljković Gosti u 61. epizodi podkasta su osnivači benda Ničim izazvan, Boris Bakalov i Bojan Gluvajić, oni su pre muzičke karijere i osnivanja benda, bili profesionalni odbojkaši. Tako da je ovo i zvanično najviši podkast.

Podražitev goriva v prihodnjem tednu je dejstvo. Manj občutna bo na bencinskih servisih zunaj avtocest, kjer bo vlada znova regulirala marže trgovcev. Njihove cene naj bi bile tako za porabnike v Sloveniji primerljive s tistimi v sosednjih državah. Za prihodnji teden premier Robert Golob napoveduje pogovore z živilskimi trgovci, ob pa tem prikaz cen osnovne košarice živil pri ponudnikih, da bi bilo vidno, kje so marže najvišje. V enem mesecu naj bi vlada predstavila ukrepe proti draženju zemeljskega plina in električne energije Poudarki oddaje: Stik s poslušalci zaznamuje našega slavljenca prav od začetka. Val 202 praznuje 50 let. Prinašamo vabilo na večerno koncertno praznovanje, doživite ga lahko tudi prek radijskih valov ali spleta. Slovenija mora kot članica Nata precej okrepiti izdatke za obrambo. To namero ogrožajo napovedani ukrepi zaradi energetske in finančne krize ob vojni v Ukrajini, meni strokovnjak za obramboslovje Vladimir Prebilič. Današnja druga etapa kolesarske dirke Po Sloveniji od Ptuja do Rogaške Slatine bo priložnost za sprinterje. Tadej Pogačar za vodilnim, Poljakom Rafalom Majko, zaostaja osem sekund, dve manj pa Domen Novak, ki je bil včeraj drugi.

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Biljana Radivojević Ton, kamera i montaža - Mihailo Tadić Izvor fotografija: IMDB, privatna arhiva Roberto Beninji, Sofija Loren Gledate prvi domaći šortkast. Priče koje ste voleli na FB i IG stranicama Radioaktivni Komarac, nove interesantne priče o životu inspirativnih ljudi, umetnika, kao i o njihovim delima od sada možete i poslušati i pogledati. U trećoj epizodi šortkasta tema je ljubavna priča italijanskog bračnog para bez koje ne bi nastalo ni remek-delo Život je lep, a ni filmovi kao što su Monstrum, Tigar u snegu i drugi....Roberto Beninji i Nikoleta Braski su odgovorni za njih. Takođe kao dodatak još jedna fascinantna ljubavna priča, Robertova zemljakinja Sofija Loren i njen suprug Karlo Ponti koji su zajedno prošli kroz veoma turbulentna vremena puna osuđivanja.

Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po baby boom generaciji, ki je prisegala na izobrazbo in trdo delo, po dokaj črnogledi generaciji X, ki daje poudarek kakovostnemu zasebnemu življenju in po vase usmerjenih in sposobnih milenijcih, zdaj prihajajo v ospredje predstavniki generacije Z. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize. Kakšne vrednote imajo pripadniki generacije Z? V katerih znanjih prekašajo vse prejšnje? Kako delujejo v delovnem okolju in kaj pričakujejo od delodajalcev? Smo kot družba pripravljeni na generacijo Z, ki je najštevilčnejša generacija na svetu? V odgovorih se ne moremo izogniti posploševanju, a so pomembno, ko se s t.im. zoomerji srečujemo kot učitelji, delodajalci, ponudniki blaga in storitev, sodelavci, vodje, odločevalci. O tem v reprizi pogovora voditeljice Špele Šebenik s sogovornicami. Gostje: - sociologinja doc. dr. Andreja Živoder s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, - Alenka Kraljič, psihologinja in direktorica operativnega poslovanja v kadrovskem podjetju, - Damjana Ocvirk, direktorica prodaje v podjetju Trenkwalder. Razumevanje značilnosti generacij in razlik med njimi je koristno. Kdo so "zoomerji" in kaj prinašajo gospodarstvu in družbi? Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po baby boom generaciji, ki je prisegala na izobrazbo in trdo delo, po dokaj črnogledi generaciji X, ki daje poudarek kakovostnemu zasebnemu življenju, in po vase usmerjenih in sposobnih milenijcih zdaj prihajajo v ospredje predstavniki generacije Z. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v obdobju svetovne gospodarske krize. Kakšne vrednote imajo pripadniki generacije Z? V katerih znanjih prekašajo vse prejšnje? Kako delujejo v delovnem okolju in kaj pričakujejo od delodajalcev? Smo kot družba pripravljeni na generacijo Z, ki je najštevilčnejša generacija na svetu? V odgovorih se ne moremo izogniti posploševanju, a so pomembni, ko se s t. i. zoomerji srečujemo kot učitelji, delodajalci, ponudniki blaga in storitev, sodelavci, vodje, odločevalci. O tem v reprizi pogovora voditeljice Špele Šebenik s sogovornicami. Gostje: – sociologinja doc. dr. Andreja Živoder s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, – Alenka Kraljič, psihologinja in direktorica operativnega poslovanja v kadrovskem podjetju, – Damjana Ocvirk, direktorica prodaje v podjetju Trenkwalder.

V katere pore družbe vse lahko prodirata umetnost in kultura? Kako in katere vrednote ozaveščata? Kako nas osmišljata in nam dajeta misliti? Nekaj je zagotovo – ne nastajata sami. Našo kulturno zakladnico bogatijo številni ustvarjalci, umetniki, znanstveniki. Kako o svojem delu, življenju in aktualnem družbenem trenutku razmišljajo letošnji Prešernovi lavreati? Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejmeta klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Tako zborovska kot operna glasba sta tokrat res stopili na piedestal. Nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke, predstavljene v zadnjih treh letih, prejmeta sopranistka Andreja Zakonjšek Krt ter skladatelj in dirigent Damijan Močnik. Na gledaliških odrih je z več premiernimi vlogami blestela na danskem rojena dramska igralka Jette Ostan Vejrup. Področje vizualne umetnosti sta zaznamovala akademski slikar Dušan Kirbiš, ki ob sliki posega še po medijih skulpture, instalacije in fotografije, ter režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež – zadnje čase odmeva njen film Steakhouse. Anji Štefan pa je z nagrado Prešernovega sklada izkazana čast za literarno ustvarjalnost, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica. Njihove zgodbe in razmišljanja sta povezala Gregor Podlogar in voditelj Žiga Bratoš. Tokratni nagrajenci so pomembno zaznamovali zborovsko in operno glasbo, jezikovno kulturo in književnost, vizualno umetnost in animirane filmeV katere pore družbe vse lahko prodirata umetnost in kultura? Kako in katere vrednote ozaveščata? Kako nas osmišljata in nam dajeta misliti? Nekaj je zagotovo – ne nastajata sami. Našo kulturno zakladnico bogatijo številni ustvarjalci, umetniki, znanstveniki. Kako o svojem delu, življenju in aktualnem družbenem trenutku razmišljajo letošnji Prešernovi lavreati? Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejmeta klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Tako zborovska kot operna glasba sta tokrat res stopili na piedestal. Nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke, predstavljene v zadnjih treh letih, prejmeta sopranistka Andreja Zakonjšek Krt ter skladatelj in dirigent Damijan Močnik. Na gledaliških odrih je z več premiernimi vlogami blestela na Danskem rojena dramska igralka Jette Ostan Vejrup. Področje vizualne umetnosti sta zaznamovala akademski slikar Dušan Kirbiš, ki ob sliki posega še po medijih skulpture, instalacije in fotografije, ter režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež – zadnje čase odmeva njen film Steakhouse. Anji Štefan pa so z nagrado Prešernovega sklada izkazali čast za literarno ustvarjalnost, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica. Njihove zgodbe in razmišljanja sta povezala Gregor Podlogar in voditelj Žiga Bratoš.