Podcasts about njihove

Piše Andrej Lutman, bereta Aleksander Golja in Eva Longyka Marušič. „Zgodbe odražajo osebno izkušnjo zapletenih zgodovinskih dogodkov, v katerih so bili pripovedovalci hočeš nočeš udeleženi, in zahtevne socialno-družinske razmere, ki so določile njihovo ravnanje,“ je v uvodu k zbirki Težko je bilo, a smo zdržali zapisal Franci Just. Pripovedovalcev je šest oziroma so štiri pripovedovalke in dva pripovedovalca. Njihove pripovedi je skrbno zapisala Jelka Pšajd, etnologinja, ki je zaposlena v murskosoboškem muzeju in proučuje preteklo življenje v pomurskem prostoru s poudarkom na rokodelstvu, prehrani in vlogi žensk.. Njeno nagnjenje do tovrstnega početja je strnjeno v stavku iz knjižnega napotila: „Če me vprašate, zakaj to počnem, je eden izmed odgovorov zelo oseben – ob poslušanju se počutim kot romarica, ki zapušča svoj dom, da bi se vrnila boljša.“ Prvo zgodbo v knjigi je zapisal Jože Vučko, v muzej pa jo je prinesla njegova hči. V njej se pojavi poved, ki bi bila lahko povzetek kar vseh zgodb: „Živeli smo siromašno, vendar stradali nismo.“ Opisuje otroštvo na kmetiji in odraščanje, ki se je končalo pred uradom za delo, ki pa ga ni bilo. Je pa prišlo naročilo za delo v Franciji. In tja se je odpeljal ter sprejel delo na kmetiji. Začela se je druga svetovna vojna in njegovo vračanje v Prekmurje, ki pa je vodilo prek Nemčije, kjer je pomagal obnavljati zbombardirano deželo. Ko se mu je le uspelo vrniti, je bil že vpoklican v vojsko. Prav vojni čas je osrednja tema pripovedi. Druga tema pa je njegovo ukvarjanje z molžo krav, saj je bilo ukvarjanje s to živino v najširšem pomenu njegovo kar življenjsko poslanstvo. Pripoved Julijane Zrim je povezana z delom na njivah in travnikih. Ko se je zaposlila, si je pri frizerju omislila trajno in si s tem 'prislužila' posmehovanje, češ: s trajno v štalo. Posebnost njene pripovedi so slikoviti opisi šeg, navad in vraž. Pripoved je razdeljena na krajše sestavke in deluje kot skupek kratke proze. Naslednja pripovedovalka ima vzdevek Micika. Pripoved je osredotočena na viničarijo, siromašno, leseno hiško z enim bivalnim prostorom, ki je imela v kleti prostor za predelavo in shranjevanje vina. V zvezi s takšnim bivališčem se pojavi tudi poimenovanje cimprača, hiša, narejena iz masivnega lesa in ometana z zmesjo ilovice in slame ter premazana z apnenim beležem. Hiša je bila prekrita s slamo. To besedilo je pomembno tudi z lingvističnega stališča, saj vsebuje številne narečne izraze, ki so z opombami pojasnjeni. In še eno posebnost ima: precej podrobno opiše menstruacijo in osebno higieno. Krajša izpoved Marije z Goričkega obravnava odhod v Francijo in vrnitev na Goričko, pripovedovalka pa izpostavi še svoj položaj ob možu, ki je v njeni odsotnosti služil dvema ljubicama: vdovi in pijači. Občutje lahko povzame izpoved: „Prvo plačo, ki sem jo zaslužila, sem poslala očetu, da je vrnil sposojeni denar za mojo pot v Francijo.“ Obljubila sem mu, da ga bom čakala je v naslovu izpostavila samska ženska, ki ni želela biti niti imenovana. Zaznamoval jo je oče, ko jo je nabil s kovinskim delom konjskega biča, ker se mu je bila zlagala, da ni bila z nikomer, čeprav je poleg nje sedel občudovalec. Povedna je njena izpoved: „Pri osemnajstih nisem vedela, kako nastanejo otroci.“ Pripoved vsebinsko doseže vrh s podatkom, da se ji je zaročenec zlagal, da gre v Anglijo, a se je izkazalo, da je kot partizan padel v Pohorskem bataljonu. Zbirko šestih pripovedi končujejo nostalgični spomini Janoša Oreovca na verovanja, šege, molitve in praznike. Pripovedovalec obžaluje, da tega ni več in da mladih tovrstnosti ne zanimajo pretirano. Glede na splošno sporočilo knjige je pomenljiv odlomek: „Lahko povem, da na noben krščanski praznik nismo delali, Bog varuj. Nič se ni delalo. V nekaterih molitvenih knjigah je še napisano, da v nedeljo niti rože ne utrgaj.“ Ob listanju knjige Težko je bilo, a smo zdržali morda nastane vtis, da v njej zbrane pripovedi mejijo na novinarsko poročilo s priporočilom za obisk ali ogled tistega, kar izpostavljajo. Tak vtis ne zbledi, a pomembnejši je čar preprostosti, v kar je ovita izpovedna naravnanost.

Mladostnika Hilde in Hans, ki živita v Berlinu, v zgodnjih 40. letih uživata sončna poletja s prijatelji. Oba pa sta tudi aktivna v odporniškem gibanju, povezanem s Sovjetsko zvezo, ki se bori proti nacističnemu režimu in vojni. Njihove akcije ju povežejo, zaljubita se in pričakujeta otroka, ko pride skupini na sled gestapo. Visoko noseča Hilde se znajde v zaporu ... Po resnični zgodbi posnet nemški celovečerec Z ljubeznijo, Hilde je režiral izkušen avtor Andreas Dresen, film pa je bil premierno prikazan v glavnem tekmovalnem programu lanskega Berlinala. Pripoved spretno kombinira več časovnih ravni; realistični prikaz »sivega« zaporniškega obdobja Hilde, ki v celici tudi rodi otroka, teče linearno, znotraj tega toka pa se znajdejo »barviti« retrospektivni odlomki, ki skačejo v bližnjo preteklost. Ti pasusi naslikajo nežen in negotov razvoj ljubezenske zveze med Hilde in Hansom, pa tudi notranjo dinamiko odporniške skupine, ki jo sestavljajo značajsko zelo različni pripadniki. Vzporedno z njuno zgodbo se pred nami spretno izriše freska nekega natančno določenega časa in prostora. Glavno igralsko težo filma suvereno nosi Liv Lisa Fries, znana iz serije Babylon Berlin, v vlogi Hilde, pri kateri razberemo cel spekter čustev v strahotnih psiholoških situacijah; odličen je tudi njen filmski partner, nekoliko neroden in zadržan Johannes Hegemann. Gotovo je ena od odlik dela portret njune silovite čustvene in telesno čutne zveze, ki sega prek kalvarije, ki sta ji oba izpostavljena. S tem v zvezi bi veljalo izpostaviti še eno markantno posebnost, ki kaže na scenaristično in režijsko globoko premišljeno odločitev: v filmu tako rekoč ne vidimo nasilja. Tudi zasliševalci in pazniki v obdobju, ko Hilde v zaporu rodi otroka in se sooča s kazenskim procesom zaradi izdaje, skušajo biti razumevajoči, človeški. Skušajo celo po svojih močeh pomagati ... In to je tisto grozljivo. Nacistični režim – ali pa katerikoli drug totalitarni režim – ni bil karikirana parada pošasti, ampak so ga sestavljali in omogočali najbolj navadni ljudje, s takimi in drugačnimi prepričanji, ki so tudi na vrhuncu vojne živeli svoja vsakdanja življenja, samo opravljali svoje službe in tudi v tem času so se ljudje zaljubljali in rojevali ... Menim, da je to močno podcenjena plat filma in da je njegovo skrito mojstrstvo prav v načinu, kako drsi pripoved v mirnem, počasnem ritmu kronike neke ljubezenske zgodbe proti tragediji, ki jo je možno slutiti že vnaprej. Celovečerec Z ljubeznijo, Hilde tako s svojo navidezno preprostostjo predstavlja resnično pretresljiv, brezčasen humanistični opomin.

Nije normalno da mame postižu sve svakoga dana, rastrzane smo, a potrebno je da imamo vremena za sebe, priča u novoj Mamazjaniji influenserka Aleksandra Golijan, poznatija na mrežama kao „Nanamamasita“, koja je mama tri devojčice, a uči ih da su jedna drugoj najbolje drugarice i najveće bogatstvo - i sa kojima nikad nije dosadno. Kod Aleksandre u kući, dinamike, buke, pitanja, odgovora, razgovora, druženja, ne nedostaje, sa tri devojčice, koje neretko okupljaju i svoje drugarice, pa žurka ne prestaje. „Njihove drugarice su često kod nas, ostaju i da prespavaju, pa je to zabava bez prestanka, ali navikli smo na gužvu, tako da dok su dobre i lepo se zabavljaju ništa nije teško. Osim, što kad završe sa igrom, neko mora da raskloni haos“, uz osmeh priča Aleksandra. U dvadesetim godinama rodila je sve tri ćerke i kaže da je to nešto najbolje što je u životu uradila, jer danas je mlada mama, a one su već velike i mogu da se druže, putuju, bez nervoze i premora. „Rodila sam prvu ćerku sa 22, kroz par godina drugu, a uskoro i treću. Sa drugim detetom je teže, a sa trećim nije uopšte bilo lako, jer sam bila baš umorna. Ipak, drago mi je što sam bila mlada, iako ne mislim da je to najvažnije. Na dete se odlučujete kad imate pravog partnera, osobu sa kojom želite da imate decu, bez obzira na godine“, kaže naša gošća. Za decu je presudan model koji im pružamo, kao i međusobni odnos roditelja, ističe ona. „Deca su ogledalo kuće i života i ponašanja roditelja. Mi smo smireni, tolerantni, trudimo se da ne budemo nervozni, napeti sa decom, da na njih ne prenosimo loše raspoloženje, jer to je način da odrastaju u zdrave ljude“. Škola jeste važna, ali nije najvažnija. „Jednom me je najstarija ćerka slagala za ocenu i rasplakala sam se. Sebe sam iznenadila takvom reakcijom, ali nisam je očekivala, niti od nje da me slaže. To se više nije ponovilo. Čudno je zato što ih učm baš da ocene nisu najvažnije, već društvo u kojem se nalaze jer to je neki temelj za srećan život, pre nego uspeh u školi, koji ne garantuje i uspeh u životu“, priča Aleksandra. U eri interneta i njenog rada, koji pratimo na Instagramu, teško je decu odvojiti od telefona, ali ona, ipak, nekako uspeva. „Ne provode previše vremena na mrežama, uče, izlaze napolje, bave se sportom, tako da sa ograničavanjem vremena na telefonu nemamo problem. Ono što se, inače, često vidi na Instagramu nije realna slika života. Ima žena koje se snimaju kako se bude u tri ujutru ili u pet, pa treniraju, spremaju hranu, bude decu u zoru, a ona kao ustaju bez problema. Kad to vidite, znate da nešto nije u redu. Ipak, ko stvarno može tako i nije mu teret, svaka čast“, objašnjava Aleksandra. Ćerke uči da jedna drugoj treba da budu najbolje drugarice i da je to što imaju jedna drugu neprocenjivo bogatstvo. „Uvek sam želela sestru, a evo sad imam tri ćerke koje su moj najveći životni uspeh i želim da budu svesne koliko su srećne što imaju jedna drugu. Tome ih učim, kao što one mene uče da budem dosledna, strpljiva i prenose mi neke kvalitete i osobine, koje pre njih nisam posedovala, a i od dece ponekad treba učiti“, zaključuje Aleksandra.

Marca so se na Ptuju razkrili najmanj trije primeri medvrstniškega nasilja. Minuli konec tedna so po spletu zaokrožili posnetki, ki naj bi sicer izvirali iz decembra oziroma konca februarja, in na katerih skupina mladih huliganov večkrat oklofuta in celo obrca enega od vrstnikov. Ker se primera nista zgodila na šolskih tleh, šole zoper mladoletne huligane ne morejo ukrepati. Pa tudi če bi lahko, imajo po kazenski zakonodaji za mladoletnike in tudi po šolski zakonodaji precej zvezane roke. Kot se je pokazalo po incidentu 13. marca na osnovni šoli Mladika, ko sta dva osmošolca grozila več učiteljem in ptujski županji, ukrepov zoper mlade nasilneže skorajda ni, in zdi se, da to ti dobro vedo. S Ptuja Gabrijela Milošič.

Časovi demokratije, tolerancije, razumevanja, zajedništva, ljubavi, radosti, proteklih nedelja drže nam naši studenti, ali i srednjoškolci, a kako je njihovim roditeljima, dok im deca spavaju napolju ili u zgradama fakulteta i hrane se onim što im doniraju ili što sami spreme, pešače desetinama kilometara, zarad jednog cilja, pričaju dve mame - dizajnerka Ana Vukmanović i Ana Tadić Pantos, glavna urednica magazina „Bumerka“. Briga i strahovi mešaju se sa osećajem ponosa, ljubavi, zaštite, dok misle na svoju decu u blokadama, u protestnim šetnjama, na skupovima. „Oni dovršavaju naš posao. Mislim da imaju snage da izdrže, da imaju vrlo jasan plan i ciljeve. Svakodnevno imaju plenume na kojima se dogovaraju šta dalje, tu glasaju i niko nema veća prava u odnosu na ostale u grupi. U kući smo bili uvek politički osvešćeni dok su mi sinovi rasli. Stariji je bio vrlo zainteresovan za sve što se dešava, mlađi ne toliko. Međutim, sad obojica podjednako učestvuju u blokadama, u ovoj njihovoj i našoj borbi“, priča Ana Vukmanović. Napominje da svakodnevno razgovara sa decom i dok je stariji sin, brucoš, bio na, kako kaže, hodočašću, do Novog Sada, bili su na vezi. „Zapitkujem šta se dešava, kako je tamo, šta rade, šta planiraju. Jednom sam čak ušla kod njih na Arhitektonski fakultet, sin me je uveo. Nisam se mešala ni u šta, samo sam želela da ih obiđem. Uvek smo se nekako prema deci odnosili kao prema prijateljima, o svemu razgovarali otvoreno i tako stekli njihovo poverenje, ali i oni naše. Taj odnos su sad samo preslikali na svoje društvo, na kolege“, kaže Vukmanović. Ona dodaje da joj je sin još početkom januara rekao da planiraju šetnju do Novog Sada. „Nije me to zabrinulo. Verujem u njega, u njih, u svu tu decu. Kad su stigli do stadiona u Inđiji, znala sam da ih čuvaju poljoprivrednici i policija i da ako se moje dete otkrije tokom noći, neko će me zameniti, i pokriće ga. Vera u to što rade je iznad svake brige i straha. Oni znaju da rade nešto ispravno i iskreno i zato se ne plaše“, naglašava Vukmanović. Da su nas na neki način prevazišli i da mi sada učimo od njih, smatra Ana Tadić Pantos, koja se sa osmehom na licu priseća kako je čak njena majka, sa 75 godina, pekla palačinke za unuke u blokadama. „Nije joj bilo teško, ali bilo je to mnogo palačinki. Nosili smo im i pakete vode, hranu, šta god im treba. Ipak, trudim se da se ne mešam u to što rade, plašim se da mi, odrasli, možemo samo da unesemo pometnju. Oni su vrlo dobro organizovani, imaju čitav sistem kako šta funkcioniše i svi ga se pridržavaju. Moj sin je oduvek bio veliki lokal patriota i sticajem okolnosti živeli smo u inostranstvu jedno vreme, ali kad se vratio bilo mu je žao njegovog grada, kad je video u šta se pretvorio. Ovo je prilika da nešto promeni i mislim da i zbog toga dodatno veruje u blokade“, kaže Tadić Pantos, čiji sin je apsolvent na Fakultetu političkih nauka u Beogradu. Naši studenti i srednjoškolci vođeni su osećajem za pravdu i istinu, slažu se obe mame. „Oni su neiskvareni. Žedni su istine i pravde u ovom društvu, kojem je potrebno da se sistem i zakoni sprovode. Deca vide da se to ne dešava i žele da menjaju trenutno stanje, kako bi osigurali sebi svetliju budućnost u ovoj zemlji“, kaže Tadić Pantos. Mlade generacije nismo shvatali ozbiljno i društvo je bilo u zabludi da su nezainteresovani za rešavanje problema, odsečeni od realnosti, zadubljeni u telefone, društvene mreže, igrice. „To uverenje je vladalo evo do skoro, a onda su nas iznenadili, da lepše nisu mogli. Ima mnogo ljudi koji su od njih digli ruke i nisu ništa očekivali. Međutim, ovo što rade proteklih nedelja sve nas je navelo da se zapitamo i shvatimo da smo se o njih ogrešili. Vrlo su svesni svoje istorije, tradicije, naroda u kojem žive, i jasno daju do znanja da je ovo njihova zemlja, a mi smo tu da pomognemo, damo snagu i učinimo sve što je u našoj moći da u borbi ne budu sami“, naglašavaju obe mame.

Boženka i Stanko Kuzmanić stigli su u Australiju, točnije u Melbourne, prije više od 50 godina. Boženka, rodom iz Desana kraj Metkovića i Stanko, rodom iz Okruga Gornjeg s otoka Čiova, već dugi niz godina održavaju hrvatske običaje i tradicije u obilježavanju Badnjaka i Božića. Njihove tri kćeri postupno preuzimaju tradicije na sebe, a pomažu im njihova djeca, točnije četvoro Boženkinih i Stankovih unuka - Kyan, Makayla, Dominic i Savannah.

Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!

63 - Podržite nas na Patreonu patreon.com/historycast Gladijatori nisu bili samo ratnici, već simbolična manifestacija moći, straha i odanosti publike. U krvavim arenama antičkog Rima robovi, ratni zarobljenici, ali i slobodni ljudi koji su jurili za slavom i bogatstvom, borili su se gotovo uvek do smrti. Njihove borbe nisu bile samo brutalna zabava - to su bile političke poruke, rituali koji su veličali snagu i kontrolu rimske elite. Oni su bili najsvetlije, ali i najmračnije zvezde Rima - superzvezde koje su živele na oštrici mača. Kroz vekove, gladijatori su inspirisali umetnike, pisce, filozofe i kasnije pop kulturu. Od epskih filmova "Spartak" i "Gladijator" do modernih serija i igara, njihova priča simbolizuje borbu za čast i slobodu. Čak i savremeni sportovi, borilačke veštine i predstave nose elemente tog dramskog naboja koji je osvajao rimske mase. Naši istoričari, Nikola Šipka i Ivan Drljača, istražuju fascinantnu evoluciju gladijatorskog mita - od krvavih borbi u starorimskim arenama do simbola otpora i hrabrosti u današnjoj kulturi - jer gladijatori još uvek žive, kako na velikim ekranima, tako i u pričama koje pričamo.

Monald Koprski, Peter Pavel Vergerij starejši, Andreas Divus, Peter Pavel Vergerij mlajši in Santorio Santorio je pet izjemnih osebnosti, ki jim je Osrednja knjižnica Srečka Vilharja ob praznovanju 1500-letnice ustanovitve Kopra namenila posvet "Koprčani, ki so spremenili svet". Njihove ideje in vpliv namreč segajo onkraj meja njihovega časa in prostora.

Danes poskusimo najti enotno teorijo polja. Se pravi sistem, ki bi povezal, razložil in posledično razrešil vse naše travme, težave in tegobe. Odgovor je čisto preprost: »zapori«! Ni skrivnost, da si polovica Slovencev želi drugo polovico videti za rešetkami in nekaterim v tej državi dejansko uspe, da so obsojeni na zaporno kazen. A zadnje tedne nas je dosegla novica, da so slovenski zapori prezasedeni. Oziroma prenapolnjeni. Njihove kapacitete so zapolnjene 130-odstotno. Če se bo na sodiščih kaj izcimilo iz afere TEŠ 6, pa se bo ta številka povzpela na 150-odstotno prezasedenost, s tem, da bo v zapore prišlo kar nekaj obsojencev s posebnimi potrebami. Ne drezajmo preveč v občutljivo področje penologije in se po butalsko vprašajmo: »Ali je za prenatrpanost krivo preveliko število kriminalcev, ali premajhno število zaporov?« Eno je gotovo; število zapornikov bi dramatično znižali, če bi bili tako državljani Slovenije kot tudi tujci, ki nas obiskujejo ali pri nas živijo, bolj pošteni. Poštenost je najenostavnejša rešitev za prezasedenost zaporov. A ker ni znakov, ki bi kazali na množično dekriminalizacijo, smo skozi javna občila celo tisti, ki smo zunaj, ujeti v 130-odstotno prezasedenost. Tisti, ki so notri, pa sploh. In ker vemo, da bi bilo potrebnih 30 odstotkov manj zapornikov za 100-odstotno napolnjenost kapacitet, je mogoče trenutno stisko rešiti samo z novimi zapori. Eden takšnih se bo v kratkem odprl na Dobrunjah, saj so ljubljanske zaporniške in priporniške kapacitete presežene dvakratno in upajmo, da se županu Jankoviču ne bo zgodilo enako, kot se je njega dni koprskemu županu Popoviču, ki je takrat novi koprski zapor svečano odprl od znotraj. Kakorkoli; za prenapolnjenost zaporov je menda v veliki meri kriva migrantska kriza, saj se je povečalo število ilegalnih prehodov meje – kar je znotraj schengena nekoliko disfunkcionalna novica. Vse našteto so gola dejstva in v teh zaostrenih razmerah so se odzvali na ministrstvu za pravosodje. Kajti ne le, da ni zaporov, tudi pravosodnih policistov, se pravi ljudi, ki zapornike čuvajo, ni. Menda imajo preslabe plače. Logika slehernika ob tem vprašanju je precej preprosta. V državi, kjer so stanovanja za mlade samo predvolilna floskula, je zgraditi javno nepremičnino, se pravi zapor, praktično nemogoče. Ampak ker jim je v Ljubljani to uspelo, bo zapornik v Dobrunjah bival v celici, za katero bi študent z veseljem plačal 400 evrov plus stroške. Mlada družina recimo bi se dala za »dobrunjsko« ljubljansko kvadraturo mirno zapreti. Družba, ki jo bolj skrbi prezasedenost zaporov kot prezasedenost študentskih domov, ni na najbolj veseli poti. Kar pa spet ne pomeni, da v nekaterih študentskih domovih ne bi potrebovali pravosodnih policistov, da čuvajo tam stanujoče … Povedano še drugače. Karkoli se v naši državi že začne, se vedno na konča na ljubljanskem nepremičninskem trgu. Ker torej kazenske sankcije na nepremičninskem trgu nimajo možnosti, je ministrica Katič naklonjena bolj kreativni rešitvi, ki ne zahteva krmljenja gradbenih baronov z javnim denarjem. »I, če so zapori prepolni, pač spustimo nekaj zapornikov!« Z novelo v zakonodaji o prestajanju kazenskih sankcij bi omogočili, da bi lahko bili določeni zaporniki predčasno izpuščeni iz zapora. Seveda le tisti, ki niso nevarni za družbo; kar nas kot javnost postavlja pred manjšo dilemo, ki se glasi: »Če niso nevarni za družbo, čemu so sploh pristali zaporu?« Novela bo ob možnosti predčasnega izpusta iz zapora dodala tudi novo krajšo formulacijo pri izreku zaporne kazni, ki se je bodo morali odslej držati sodniki. Začne se sicer klasično: »V imenu ljudstva«, konča pa se: »Obsojeni ste na pet let, razen če bo v zaporu gužva!« Otežene bivalne in prostorske razmere v slovenskih zaporih so po naših informacijah v dobršni meri spremenile tudi način obrambe, ki jo uporabljajo odvetniki slovenskih nepridipravov. Zdaj nič več ne iščejo alibijev, ali se sklicujejo na demenco svojih strank, ali pa valijo krivdo na pozabljive tajnice … Po novem so opremljeni z zdravniškimi potrdili, ki zahtevajo, da se mora obsojencu za njegovo mentalno zdravje v zaporu omogočiti vadba bobnov, ali pa vsakodnevna joga, ki od osme do devete zjutraj in od sedemnajste do osemnajste popoldne zahteva pet kvadratov prostora. Sodniki takšne obtožence raje pošljejo domov, kot da še povečujejo gnečo v zaporih. Je pa tudi res, da bomo morali pogledati točno noter v narodov DNK … Kaj se plete med Slovenci in prezasedenostjo. Vsa javna infrastruktura je prezasedena; bolnišnice, domovi za ostarele, zapori, vrtci, šole, avtoceste, morska obala, hoteli in koncerti hrvaških pevcev. Ker nas je živih še kar nekaj generacij, ki smo skusile in preživele prezasedenost vojaških spalnic, planinskih koč, delavskih avtobusov in nogometnih stadionov, bi si upali trditi, da gre pri prezasedenosti zaporov bolj za kaprico, kot za resnični problem ...

Igrišča ne damo, je mladinski film, režiserja in scenarista Klemna Dvornika, akcijska pustolovščina, kjer se skupina dvanajstletnikov zoperstavi odraslim, ki želijo njihovo športno igrišče spremeniti v parkirišče. Glavni protagonisti filma so otroci, radi se družijo zunaj na prostem, sredi urbane soseske, so odlični skejtarji in svoje vragolije snemajo z mobiteli. Njihove posnetke je režiser Dvornik tudi uporabil pri montaži filma. Film Igrišča ne damo je zasedel vse konodvorane po Sloveniji. Svetovno premiero je doživel na legendarnem filmskem festivalu v Locarnu, kjer se je uvrstil v uradni mladinski program Locarno Kids Screenings. Za glasbeno podobo večera pa ob tem poskrbi Borja Močnik.

Leta 2017 je na Gimnaziji Poljane izšel pesniški zbornik Pesmi šestih; v zborniku (pod mentorskim vodstvom profesorice Katarine Torkar Papež) so izšle tudi pesmi Liu Zakrajšek. Pozneje je Liu Zakrajšek pisala tudi prozo; med drugim je leta 2021 v oddaji Izbrana proza na Programu Ars objavila odlično zgodbo Otožnost zmajev, dve leti pozneje pa še eno za-čestitat zgodbo z naslovom Tone. Toda pisateljica, predstavnica najmlajše pisateljske generacije na Slovenskem, je nato presenetila: kot prvenke ni objavila zbirke kratkih zgodb, ampak roman Zajtrk prvakinj (pri LUD Literatura). Njegov naslov se smiselno navezuje na Vonnegutov roman; romaneskne prvakinje ne zajtrkujejo samo kot prvakinje, ampak tako tudi živijo. Romaneskna junakinja, tudi pripovedovalka, je študentka, ki je sicer odšla na svoje, toda svojo svobodo plačuje s kar tremi honorarnimi deli. Pisateljici je uspelo marsikaj: bralki in bralcu približa svet mladih, njihove stiske, upe, pričakovanja, tudi otrplost in pri kom preračunljivost. Ob pripovedovalki in njenih dveh cimrah je ustvarila galerijo stranskih likov; naj so nekateri še tako stranski, vseeno zaživijo v svojem prizoru oziroma prizorih. Na prvi pogled se v romanu ne dogaja dosti, junakinja življenje bolj opazuje, kot živi, vendar pripoved s svojimi drobnimi dogodki, koraki naprej in zapleti napreduje in zleze pod kožo. Nekaj pozornosti nameni tudi starejšim. Njihove poteze segajo od preračunljivosti do poraženosti, od manične aktivnosti do prijazne zrelosti; skratka, pisateljica ni napisala generacijskega (in še kakšnega) romana na račun psihološke prepričljivosti. Več o romanu pove Liu Zakrajšek v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi odlomek iz romana. Nikar ne zamudite.

Varuh človekovih pravic Peter Svetina izroča čez poletje redno letno poročilo varuha človekovih pravic za lani visokim predstavnikom države. Kakšno je stanje na področju varovanja človekovih pravic pri nas? V zadnjih dneh je razburil del javnosti z odločnim stališčem, da morajo vsi prebivalci in prebivalke v Sloveniji imeti dostop do pitne vode ne glede na to, ali živijo v zakonito zgrajenih naseljih ali ne. Petru Svetini – kot petemu varuhu človekovih pravic – se bo šestletni mandat končal februarja prihodnje leto. Sicer je prvi varuh, ki je obvestil predsednico države, da želi opravljati še en mandat varuha. Zakaj takšna odločitev; še prej bo institut varuha praznoval 30 let delovanja? Zakaj je pomembno, da Slovenija kot demokratična država krepi delovanje neodvisnih institucij? O vsem tem in drugih aktualnih vprašanjih s področja varovanja človekovih pravi se bo z varuhom človekovih pravic Petrom Svetino v Intervjuju na Prvem pogovarjala Nataša Lang.

Čeprav ruski mediji in agencije trdijo drugače, ukrajinska vojska po lastnih navedbah še vedno napreduje v notranjost ruskega ozemlja. Ponekod divjajo hudi boji, Ukrajina pa je včeraj napovedala vzpostavitev poveljstva na okupiranem ozemlju. Svetovalec ukrajinskega predsednika Mihajlo Podoljak je danes dejal, da je namen ukrajinskega vdora na rusko ozemlje prepričati Moskvo v pravičen pogajalski proces. Z ruske strani pa prihajajo opozorila, da gre za nevarno zaostrovanje med Zahodom in Rusijo. V oddaji tudi: - Ob predvidenem nadaljevanju pogajanj o Gazi v Tel-Avivu protestniki zahtevajo sklenitev dogovora. - Policisti pozivajo pristojne k ukrepanju za zagotovitev njihove večje varnosti. - V Železnikih sprostili promet po novi obvoznici, ki je del tamkajšnje protipoplavne ureditve.

Naš najbolj prijazen pokrovitelj T2 in njihova super ponudba T2 aplikacija za smart TV: https://www.t-2.net/paketi/oranzni-king ----------------------------------------------------------- Fejmrč na https://www.fejmici.si/ Vaše težave: podcast.fejmici@gmail.com Poljubna enkratna donacija na: ⁠https://tinyurl.com/y2uyljhm⁠ Mesečna finančna podpora možna na: 3€ - ⁠https://tinyurl.com/yxrkqgbc⁠ 5€ - ⁠https://tinyurl.com/y63643l5⁠ 8€ - ⁠https://tinyurl.com/y62ywkmt⁠ Motitelji: - Gašper Bergant ⁠https://www.gasperbergant.si ⁠⁠https://www.instagram.com/gasper.bergant/  ⁠ - Žan Papič ⁠https://www.zanpapic.si ⁠⁠https://www.instagram.com/zanpapi/  ⁠ Produkcija: Warehouse Collective ⁠https://www.warehousecollective.si⁠ Grafična podoba: Artex ⁠https://www.facebook.com/artextisk

Fluent Fiction - Serbian: Stefan's Journey: From Caregiver to Storyteller at Sava's Find the full episode transcript, vocabulary words, and more:fluentfiction.org/stefans-journey-from-caregiver-to-storyteller-at-savas Story Transcript:Sr: Stefan je stajao u bašti Sava's Orfanata.En: Stefan stood in the garden of Sava's Orphanage.Sr: Sunce je letnje svetlo obasjavalo decu koja su se igrala.En: The summer sunlight illuminated the children playing.Sr: Obožavao je to mesto.En: He adored this place.Sr: Biljke su bile zelene i zdrave, a cveće je cvetalo.En: The plants were green and healthy, and the flowers were blooming.Sr: Zore su bile tihe, a noći su mirno prolazile.En: The mornings were quiet, and the nights passed peacefully.Sr: Stefan je bio negovatelj.En: Stefan was a caregiver.Sr: Voleo je decu.En: He loved the children.Sr: Njihovi osmesi su bili njegovo najveće bogatstvo.En: Their smiles were his greatest treasure.Sr: Ali Stefan je imao san.En: But Stefan had a dream.Sr: Hteo je da postane pisac.En: He wanted to become a writer.Sr: Sanjao je o pisanju knjige o životima dece u sirotištu.En: He dreamed of writing a book about the lives of the children in the orphanage.Sr: Ali, kako je brinuo o njima, imao je vrlo malo vremena.En: However, as he took care of them, he had very little time.Sr: Vidovdan se približavao.En: Vidovdan was approaching.Sr: Deca su bila uzbuđena.En: The children were excited.Sr: To je bio poseban dan.En: It was a special day.Sr: Sećanje na srpske heroje i kulturu.En: A remembrance of Serbian heroes and culture.Sr: Stefan je želeo da iskoristi taj dan da inspiriše svoju knjigu.En: Stefan wanted to use that day to inspire his book.Sr: Ali svako veče, kad bi legao, bio je previše umoran da piše.En: But every evening, when he lay down, he was too tired to write.Sr: Borio se sa sumnjom.En: He struggled with doubt.Sr: "Da li će moja knjiga iko pročitati?En: "Will anyone ever read my book?"Sr: " pitao se.En: he wondered.Sr: Njegovo srce je bilo puno ljubavi, ali njegova glava je bila puna sumnje.En: His heart was full of love, but his head was full of doubt.Sr: Jednog dana, dok je posmatrao decu, pomislio je: "Njihove priče moraju biti ispričane.En: One day, as he watched the children, he thought: "Their stories must be told."Sr: " Rešio je da piše o njima, njihovim životima, njihovim borbama i snovima.En: He resolved to write about them, their lives, their struggles, and their dreams.Sr: Počeo je da žrtvuje svoje slobodno vreme.En: He began to sacrifice his free time.Sr: Svake noći, posle što bi deca zaspala, sedeo bi sa svojom beležnicom.En: Every night, after the children had fallen asleep, he would sit with his notebook.Sr: Vidovdan je stigao.En: Vidovdan arrived.Sr: Sirotište je bilo ukrašeno zastavama.En: The orphanage was decorated with flags.Sr: Deca su nosila tradicionalne nošnje.En: The children wore traditional costumes.Sr: Pevali su pesme i igrali kolo.En: They sang songs and danced the kolo.Sr: Stefan je odlučio da podeli deo svog pisanja sa decom i kolegama.En: Stefan decided to share part of his writing with the children and his colleagues.Sr: Dok je čitao, oči su mu bile pune suza.En: As he read, his eyes were filled with tears.Sr: Pisao je o njihovoj hrabrosti, snazi i nadi.En: He wrote about their courage, strength, and hope.Sr: Svi su slušali pažljivo.En: Everyone listened attentively.Sr: Deca su bila ponosna.En: The children were proud.Sr: Stefan je video osmehe na njihovim licima.En: Stefan saw smiles on their faces.Sr: Kolegama su oči sijale.En: His colleagues' eyes were shining.Sr: Na kraju, deca su ga zagrlila.En: In the end, the children hugged him.Sr: Njegov rad je bio dobro primljen.En: His work was well received.Sr: Stefan je osećao olakšanje.En: Stefan felt relief.Sr: Video je da su male promene važne.En: He saw that small changes were important.Sr: Priče dece će biti ispričane.En: The children's stories would be told.Sr: Shvatio je da njegova knjiga može napraviti razliku.En: He realized that his book could make a difference.Sr: Stefan je našao novu inspiraciju.En: Stefan found new inspiration.Sr: Bio je siguran u svoje sposobnosti.En: He was confident in his abilities.Sr: Znanja je stečeno i poverenje je stečeno.En: Knowledge was gained, and trust was earned.Sr: Deca su bila njegov vodič.En: The children were his guide.Sr: Njihove priče su bile njegove reči.En: Their stories were his words.Sr: Svetla noć se polako spuštala nad sirotištem.En: The bright night slowly fell over the orphanage.Sr: Stefan je posmatrao decu dok su spavala, znajući da je njihova priča tek počela.En: Stefan watched the children as they slept, knowing that their story had just begun.Sr: Njegova knjiga će nositi njihove snove.En: His book would carry their dreams. Vocabulary Words:orphanage: sirotištesunlight: svetloilluminated: obasjavaloblooming: cvetalocaregiver: negovateljtreasure: bogatstvoremembrance: sećanjestruggled: borio sedoubt: sumnjaresolve: rešiosacrifice: žrtvujenotebook: beležnicacostumes: nošnjestrength: snagahope: nadaattentively: pažljivorelief: olakšanjeearn: stećiguide: vodičknowledge: znanjeflag: zastavahero: herojculture: kulturawrite: pisatiread: čitatilisten: slušatihug: zagrliticonfident: siguranability: sposobnostshine: sijati

Celovški škof Jože Marketz je danes k zahvalni sveti maši v Šentjurij ob Dolgem jezeru povabil letošnje duhovnike jubilante. Med njimi so tudi slovenski duhovniki: Anton Rozmarič, Anton Opetnik, Ivan Olip, Jože Andolšek in Peter Olip. No, bratje Olip, Ivan, Stanko in Peter, so že v nedeljo v domačih Selah praznovali 50, 42 in 40 let duhovništva. Po poročanju slovenskega uredništva ORF se je zbrala množica župljanov in drugih prijateljev. Zlatomašnik, dekan Ivan Olip, predsednik Mohorjeve družbe v Celovcu in član Slovenskega pastoralnega odbora, je povedal, da je način evangelizacije treba posodobiti in prikrojiti, a temeljno sporočilo mora ostati. Pridigar nedeljske zahvalne maše v Selah rektor Doma prosvete v Tinjah Jože Kopeinig je spomnil na pomanjkanje slovenskih duhovnikov na dvojezičnem ozemlju. Celovška škofija si medtem prizadeva za vključevanje laikov v cerkveno službo, tako moških kot tudi žensk. Tako je pred kratkim službo nastopila prva generacija akolitov in stalnih lektorjev. Njihove naloge so od delitve obhajil do vodenja besednih bogoslužij, če ni maše, tudi pridiganja.

Ob godu sv. Florijana, četrtem maju, zavetniku gasilcev, smo tudi ob številnih aktualnih gasilskih dogodkih, govorili o njihovi vlogi, kje vse pomagajo in kdaj jih pokličemo na pomoč, kaj lahko za varnost pred požari in drugimi nesrečami naredimo sami ter kako za vstop med gasilske vrste navduševati mlade? V studiu smo gostili Janka Cerkvenika, predsednika Gasilske Zveze Slovenije.

Zaposleni na 55-ih upravnih enotah po državi bodo danes izvedli že deveto stavkovno sredo. Njihove naloge bodo omejene na nujne zadeve. Ker napredka v stavkovnih pogajanjih ni, več kot polovica upravnih enot od prihodnje srede napoveduje zaostrovanje stavke. Na Ministrstvu za javno upravo se na to odzivajo z razširitvijo seznama nujnih nalog. V oddaji tudi: - Po Hamasu tudi Izrael privolil v nadaljevanje pogajanj o prekinitvi ognja v Gazi. - Raiven se bo z Veroniko predstavila še v sobotnem finalu izbora za pesem Evrovizije. - Prva finalistka nogometne lige prvakov je Borussia iz Dortmunda, ki je izločila Paris Saint-Germain.

Novo istraživanje Odbora za gospodarski razvoj otkriva da Australija mora bolje prepoznati međunarodne kvalifikacije migranata kako bi se riješio problem nedostatka kvalificiranih radnika.

V Gledališču Koper smo si ogledali predstavo Sirote britanskega dramatika irskega porekla Dennisa Kellya. Režirala jo je Renata Vidič. Dogajanje Sirot traja eno noč. Zakonca Helen in Dannyja, ki sta ravno sedla k večerji, ki naj bi bila romantična in v dvoje, saj je njun 5-letni sin v varstvu pri babici, zmoti prihod Heleninega brata Liama, katerega oblačila so okrvavljena, on sam pa v temu primernem psihološkem stanju. Ali pa se vsaj zdi, da je popolnoma živčno iztirjen. V dobri uri in pol se nato v intenzivnih dialogih med protagonisti odkriva, zakriva in razkriva, kaj se je v resnici zgodilo. Besedilo je odlično in prevod Tine Mahkota mojstrski, kar sploh ni samo po sebi umevno, saj je pri Kellyu takoj opaziti dediščino gledališča absurda, kar se tiče odnosa do jezika in njegove uporabe. Ta ima pogosto komične ali tragikomične učinke, kar je prevajalka nadvse uspešno ohranila v slovenščini, igralci pa izvrstno prenesli na izvedbeno raven. Njihove hitre izmenjave v pogovoru trojice bistveno pripomorejo k temu, da besedilo učinkuje, kot mora: premorov skorajda ni, pomen ne izhaja iz pomensko praznih povedi, ampak šele iz celote izmenjav, kar od igralcev zahteva izjemno skoncentriranost in predhodno naštudiranost ne le lastnega besedila, ampak njegove vpetosti v besedilo soigralcev. Mak Tepšič in Tjaša Hrovat sta z realistično tresavico odlična v upodobitvi živčne razrvanosti, Tepšič tudi v psihopatskem manipuliranju, ki se ga zavemo šele postopno, Hrovatova v radikalnem boju z resničnostjo ob vsakem razkritju, da zgodba ni taka, kot se je zdelo še trenutek prej. A najbolj ganljiv je Blaž Popovski, ko se v tišini sooča s sesipanjem vsega svojega sveta in se spreminja iz mehkega, ljubečega, dobronamernega človeka v trdega, skoraj surovega razočaranca. Zares odlična predstava.

Dr Marija Anđelković i Dr Nenad Dikić rade sa svojim timom stručanjaka u Centru za sportsku ishranu i suplementaciju, zajedno učestvuju u pravljenju programa ishrane i suplementacije za više od 200 vrhunskih sportista Srbije. _______________________________________________________________________________________________

Terezija Avilska (1515–1582) se je slikovito izrazila in rekla, da ima Bog »tanke živce« in da popusti, ko mu sitnarimo. Toda sprašujem se, zakaj mi Bog ne odgovori, ko gre za moje izsiljevanje glede vprašanja, zakaj dopušča zlo. Ker v blišču svoje slepote ne dobim odgovora, mi pomaga eden največjih mislecev 20. stoletja, imenovan homo universalis, gospod G. K. Chesterton (1874–1936), ki mi je všeč zato, ker je princ paradoksa. Ljudje se sprašujemo, ali je bil nor ali pa je bil obnoren s svojim Bogom. On sam je podal odgovor in zapisal, da človeštvo vzdržujejo pri zdravi pameti ravno vera, skrivnost nedoumljivega, vključujoč tudi obstoj zla. Ko vero uničimo, ustvarimo morbidnost, hudo bolehnost in raznoliko smrt; grozečo praznino ničevosti, ki duši. Chesterton je trdil, da je navaden človek od vedno zdrav, ker je navaden človek od vedno vernik. Po Chestertonovi oceni ni norec tisti, ki je razum izgubil, ampak tisti, ki je izgubil vse, razen razuma. Kaj pa, ko gre za vprašanje trpljenja? Kdor se ga boji, trpi že zaradi strahu pred njim. Napoleon Bonaparte je trdil, da potrebujemo za soočenje s trpljenjem več poguma kot za soočenje s svojo lastno smrtjo. Chesterton je menil, da delamo napako, ker pravljice beremo samo otrokom, saj so namenjene predvsem odraslim. Njihove metafore bi morali brati ravno takrat, ko trpimo, ker so ogledalo duše (Freud). Za otroke so največja čudesa gola stvarnost, ne pa domišljijske pravljice, saj je zanje čudo, ko piha veter, pada dež, se premikajo oblaki, pojejo ptice in se bleščijo zvezde, zato odrasle vsakič vprašajo, zakaj je tako. Odrasli menimo, da je vse to samoumevno, ni pa nam samoumevno, zakaj je na svetu zlo, medtem ko se otroci o njem ne sprašujejo tako. V pravljicah se jim zdi zlo pravično in pošteno, če ne celo privlačno. Med odraslimi in otroki je še ena bistvena razlika. Ko pade in se poškoduje odrasel, se sprašuje, zakaj se je to zgodilo, in išče logične odgovore. Ko pade in si razbije koleno otrok, pa jokajoč priteče v mamin objem. Mati mu takrat ne razlaga fizikalnih zakonitosti glede padca, kajti otrok potrebuje mamino prisotnost in tolažbo.

Včeraj je na Višji šoli za gospodarske poklice v Šentpetru potekalo zaključno tekmovanje letošnjega govorniškega natečaja. Nastopilo je šest kandidatov iz slovenske gimnazije v Celovcu, dvojezične trgovske akademije iz Celovca in šentpetrske šole. Njihove nastopa so ocenjevali Vincenc Gotthardt, Sara Pan, Jurij Perč, Martina Piko-Rustia, Nadja Volavšek-Kurasch in Miha Vrbinc. Prvo nagrado prejme Maks Rozman iz slovenske gimnazije za govor o temi: „Bodi to, kar hočeš biti ali (p)ostani to, kar si! Prišepetovalci in vplivnice nam sugerirajo, da vsak lahko postane vse na svetu. Kje vidiš ovire, kje možnosti za uresničitev same/ga sebe?“ Drugo nagrado prejmeta Dana Gregorič iz slovenske gimnazije in Urh Sušnik iz Dvojezične trgovske akademije. Nagrade in priznanja bodo prejeli ob podelitvi Tischlerjeve nagrade 2024 Karlu Smolleju ta ponedeljek zvečer v Mohorjevi hiši v Celovcu, sta sporočila organizatorja, Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza.

Portorož je kot pomembno letoviško središče zaživel v času Avstro-Ogrske. Leta 1897 je uradno postal zdraviliški kraj. Kmalu se je povečalo povpraševanje po nastanitvah. Gradnja vil, hotelov in drugih turističnih objektov je postala nepogrešljiv del razvoja kraja. Skozi čas so vile doživljaje preobrazbe, lastniki so spreminjali njihovo namembnost ali jih celo rušili. Njihove zgodbe se ohranjajo v arhitekturnih načrtih, ki so trenutno na ogled na razstavi piranske enote Pokrajinskega arhiva Koper z naslovom Vile kot arhitekturna dediščina turističnega razcveta Portoroža. Nekaj zgodb v oddaji predstavlja Lea Širok.

Radijska igra za otroke nam v prazničnem času, polnem želja po zdravju, ljubezni in toplini, odstira pogled v vsakdan hospitaliziranih otrok. Njihove ganljive izpovedi nam pokažejo, kako otroci kljub zahtevni preizkušnji v bolnišnici doživijo tudi veliko lepega – obiskujejo bolnišnično šolo, spoznavajo prijatelje z drugih koncev Slovenije in doživijo kak obisk ali dogodivščino, ki se jim za vedno zapiše med spomine. V odlomke iz pogovorov s hospitaliziranimi otroki in igralskih interpretacij njihove poezije, ki nastaja v bolnišnični šoli, se nežno vpleta izmenjava pisem hospitaliziranega dečka Patrika z njegovo prijateljico Mijo, ki pomeni vez z njegovim domačim okoljem. Režiserka: Saška Rakef Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Igra je nastala v sodelovanju z Bolnišnično šolo (OŠ Ledina – Bolnišnični šolski oddelki). Pesmi so napisali Nuša, Tjaša, Timi, Domen, Petra, Dejan, Amadej, Martin, Matej, Šefika, Jaka, Lea, Klavdija, Tia, Patricija, Roza, Dragica in Vanja. Pesmi sta interpretirala dramska igralca Matej Puc in Sabina Kogovšek. V pogovorih so sodelovali Liam, Sara, Brin, Žan, Nuša, Jan, Dario, Matias in Aljaž, pogovore so posnele učiteljice bolnišničnih šolskih oddelkov Manja Žugman, Tina Žvab, Tanja Babnik, Sabina Andlovic, Ana Dobovičnik, Patricija Mavrič in Mojca Topić, novinar Gašper Stražišar in dramatičarka Ana Obreza. Dečka Patrika in deklico Mijo sta interpretirala dramska igralca Jakob Šfiligoj in Staša Popović. Uredništvo igranega programa. Posneto v studiih radia Slovenija decembra 2023. Igrano-dokumentarna radijska igra za otroke je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in Ministrstvo za kulturo RS.

Letos mineva 800 let, od kar je sveti Frančišek Asiški v votlini Greccio v osrednji Italiji postavil prve božične jaslice. O njihovem sporočilu in zgodovinskem razvoju z dr. patrom Robert Bahčič, rektorjem Slovenskega Marijinega narodnega svetišča na Brezjah. Ob baziliki Marije Pomagaj je pred 22. leti vrata odprl tudi Muzej jaslic, ki hrani preko 450 jaslic iz različnih krajev po svetu.

Začel se je vrh slovenske diplomacije. Gre za zadnji dogodek v seriji celostnih priprav Slovenije na članstvo v Varnostnem svetu Združenih narodov.V ospredju srečanja so globalni varnostni izzivi in njihove regionalne posledice, tudi v luči vojne v Ukrajini in Gazi. V oddaji tudi o tem: - Netanjahu kljub pozivom k miru zagotavlja, da se bo Izrael boril do uničenja Hamasa - Volišča v Srbiji bodo čez uro in pol zaprla vrata; zmaga se obeta Vučićevi Napredni stranki - Kranjec na veleslalomu v Alti Badii tretji; v Engelbergu skakalca Kos in Lanišek med deseterico

Premier Robert Golob bo predvidoma jutri uradno razkril imena kandidatov za nove ministre za javno upravo, kmetijstvo ter naravne vire in prostor. Njihove predstavitve pred pristojnimi parlamentarnimi odbori bi lahko potekale že prihodnji teden. Drugi poudarki oddaje: - Ameriški zunanji minister Izrael pozval k zaščiti civilistov v Gazi. - Uprava Luke Koper bo po letu dni spet popolnjena. - Slovenske rokometašice uspešno začele svetovno prvenstvo, nogometaši Olimpije izgubili možnost napredovanja v izločilne boje konferenčne lige.

Maja Brelih Lotrič je zaključila magisterij iz poslovne administracije na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in od decembra 2022 dela kot generalna direktorica v podjetju LOTRIČ Metrology. Skupina LOTIRČ Metrology združuje 10 podjetij iz 8ih držav ter 180 strokovnjakov. Je članica nadzornega sveta ACS in članica upravnega odbora Regionalne zbornice Gorenjske. Močno verjame v nenehen napredek z učenjem, zato se še naprej razvija, izobražuje in dela na področjih, kot so trajnostne strateške transformacije, oblikovanje strategij in novih poslovnih modelov. V preteklih letih je bila najbolj aktivna na področju prodaje in vodenja projektov za kupce in notranje projekte na področju trajnosti.   Lotrič Metrology ima med referencami več kot 20.000 podjetij. Njihove certifikate je danes mogoče najti v več kot 50 drugih državah. Lani so uspešno vstopili tudi na trg Savdske Arabije.   Najljubši quote: Živi in pusti živeti Najljubša knjiga: vsaka ki jo preberemo skupaj z otrokoma Najljubša serija: Brooklyn 99 in The Office Hobiji: Veliko dobre kuhinje Najljubša hrana: Hrana za dušo. Najljubši podjetnik: oče Marko Lotrič Najljubša app: vsaka aplikacija ki me reši v danes trenutku. Zaključni nauki: ·       Govorica je lahko vir nesporazumov. V podjetništvu se včasih srečam z ljudmi, ki imajo tako željo po izstopanju, da preprosto niso pristni. Ali pa niso pozorni na nianse v govorici sebe in drugih. ·       Zanesljivost je za okolico pomirjajoča in varna. V vodenju daje ljudem zaupanje. ·       Ne se bati biti drugačen.

Med štiri stene smo povabili starše otrok, ki so se odločili za šolanje svojih otrok na domu. Njihove zgodbe in tudi razlogi za takšno odločitev so raznoliki. Zanimalo nas bo, zakaj je za njihovo družino šolanje na domu boljša rešitev kot klasično šolanje, kako poskrbijo za izobrazbo in socializacijo svojih otrok, kako organizirajo življenje družine in kako je njihovo odločitev sprejema okolje, v katerem živijo.

Nobena velika stvar ni narejena čez noč. Ko se lotiš zahtevnega projekta, kot je na primer razvoj produkta - izdelek, storitev, knjiga, spletni tečaj, skupnost ..., se tvoj način dela spremeni. Na poti pa se spremeniš tudi ti kot človek. Da ustvariš kritično maso, moraš ustvariti nove navade, saj se na dolgi rok ne moreš zanašati samo na svojo motivacijo. Motivacija mine. Navade ostanejo in te popeljejo do cilja. Nekaj časa sem bila v samostanu :) Razvijala sem novo znanstveno disciplino GTM (go to market). Na tej poti sem invervjujvala več kot 50 strokovnjakov iz vrhunskih podjetij, kot so Figma, Miro, Google, Hubspot, Amplitude itd. Njihove najboljše prakse sem povezala s svojimi izkušnjami dela z več kot 300 zagonskimi podjetji in nastaja knjiga, ki te jasno in strukturirano popelje skozi proces, kako sprejeti kritično pomembne odločitve glede izbire trga, ciljne stranke, smeri razvoja izdelka, postavitve cene ter izbire marketinških in prodajnih kanalov. Model že testiram v praksi in podjetniki ga obožujejo. Iz prve jim je jasno. Proces urednikovanja knjige še poteka, te pa vabim, da se prijaviš na waiting listo za launch (predvidoma novembra) na https://join.gtmstrategist.com/ in greva skupaj na to potovanje in sprejemava GTM odločitve samozavestno. Povezave: Čakalna lista za knjigo: https://gtmstrategist.com Maker's Schedule, Manager's schedule: http://www.paulgraham.com/makersschedule.html Dogodek: https://summit.productdrive.io/speakers/maja-voje/ Začenja se nova, še boljša sezona https://postanifreelancer.si/

Gošće 123. epizode podkasta "Pod kapicom" bile su vaterpolistkinje Crvene zvezde Vanja Lazić i Ana Mamoglu. O završnom turniru Dunav lige, domaćem prvenstvu, zajedništvu srpske reprezentacije i budućnosti ženskog vaterpola u Srbiji govorile smo u nešto više od dva sata razgovora.Kako idu dizajn i moda, a kako studije psihologije uz vaterpolo? Na šta vaterpolistkinje moraju da misle i tokom igračke karijere, o čemu vaterpolisti ne moraju i zbog čega su ugovori o angažovanju vaterpolistkinja i dalje amaterski? Zašto žene u sportu moraju uvek da imaju plan B i koji je Anin i Vanjin plan B? To su samo neka pitanja koja smo otvorili u novoj epizodi.Njihove mlade saigračice su im posebna inspiracija i pokretačka energija, a izdvojile su i neka od mnogobrojnih pitanja koja od njih svakodnevno dobijaju.Ana nam je otkrila koja je razlika u ženskom vaterpolu u Srbiji i Grčkoj, zbog čega nastupe za grčki nacionalni tim ne pamti po dobrom i na koji način je prisustvo Dejana Savića na treninzima ženske ekipe uticalo na nju i njene saigračice.Vanja nam je objasnila ko je zadužen za "zoo vrt" u kući, kao i na koji način bi mogla da pomogne da ženski sport bude vidljiviji u svetu medija, prema kojem takođe ima interesovanja.O svemu tome i još mnogo čemu slušajte u dvočasovnom razgovoru sa Anom i Vanjom.Gošće: Ana Mamoglu  i Vanja LazićDomaćin: Aleksandra RadivojevićDatum: 21. april 2023. godineLokacija: Studio na kraju UniverzumaProdukcija: Infinity Lighthouse Studios#podkapicom #infinitylighthouse #pavlezivkovic ★ Support this podcast on Patreon ★

Najbrž ga ni, ki ga ne bi posnetki iz popotresne Turčije pustili brezbrižnega, še bolj tesnobno nam je najbrž ob misli, skozi kaj morajo preživeli po potresu zdaj, ko so cele regije praktično v razsulu. Ko narava pokaže svojo moč, se šele zavemo, kako šibki smo. Temu sledi vprašanje, ali smo res storili vse, da se pred najhujšimi posledicami zavarujemo? V Turčiji je odgovor jasen: ne. In enak bi bil, če bi si podobno vprašanje zastavili v Sloveniji. Kaj pomeni, da te strese magnituda 7,8 in kaj bi rušilen potres povzročil pri nas? Kako strogi so potresni standardi za potresno projektiranje pri nas in v Evropi? V Sloveniji je bilo v minulih letih opravljenih tudi več študij potresne ogroženosti za potrebe Civilne zaščite s skupnim imenom POTROG. Njihove ugotovitve so javno dostopne tudi na spletu. Tam lahko najdete oceno potresne ogroženosti posamezne lokacije kjerkoli v državi, natančne ocene za nekatere izbrane stavbe in aplikacijo, s pomočjo katere lahko izračunate oceno potresne ogroženosti za svoj dom oziroma katerokoli stavbo v državi, za katero imate vsaj osnovne gradbene podatke. Gosta: Jure Atanackov, geolog, Geološki zavod Slovenije; Matjaž Dolšek, profesor potresnega inženirstva na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo.

S spletnega portala Časnik.si smo tokrat prebrali misli, ki jih je ob veliko preranem grobu Jasmine Rihar zapisal novinar Jože Pavlič. Na pokojno ga vežejo spomini ustvarjeni v mimobežnih srečanjih na hodnikih Družine. Avtor razmišlja, koliko njemu znanih in ljubih oseb je že odšlo s tega sveta, a se jih spominja tudi v molitvi. Njihove duše so že na poti k Bogu. Upamo, da bo nekoč tudi naša. je svoje razmišljanje sklenil Jože Pavlič.

S spletnega portala Časnik.si smo tokrat prebrali misli, ki jih je ob veliko preranem grobu Jasmine Rihar zapisal novinar Jože Pavlič. Na pokojno ga vežejo spomini ustvarjeni v mimobežnih srečanjih na hodnikih Družine. Avtor razmišlja, koliko njemu znanih in ljubih oseb je že odšlo s tega sveta, a se jih spominja tudi v molitvi. Njihove duše so že na poti k Bogu. Upamo, da bo nekoč tudi naša. je svoje razmišljanje sklenil Jože Pavlič.

“Ako pronalazimo sebe u nečem što nas čini sretnima i u tome činimo razliku, a u svemu tome možemo prepoznati da je to naš poziv? Nebo je granica.”“Moj život su razgovori. Moj život su inspiracije. Bez obzira na to što bi oni koji me jako dobro znaju rekli da puno promišljam što je istina, ali zaista povodim se za trenutno inspiracijom i intuicijom. Ispiracijom u kojem smjeru krenuti.”Vedrana Likan je jedna od najsvestranijih žena koje sam upoznala.Poduzetnica, žena godine, poslovna liderica izabrana u konkurenciji čak 23 zemlje te je dobila priznanje struke…to su samo neke od nagrada i priznanja koje su stigle na adresu ove izuzetno uspješne liderice.Na čelu Colliersa je 16 godina, vodi 30 ljudi na tri tržišta.Uz sve to, konstantno zagovara žensko poduzetništvo, promicanje žena, obožava zelene projekte gdje je izuzetno aktivna, promiče pozitivne promjene u društvu, organizira Leader She konferenciju te je aktivna u raznim udrugama i institucijama te dio brojnih projekata.Kako sve stiže? Fokusirana je.Biva u trenutku, to je odrabrala i ono najvažnije to želi.Koliko je intuicija važna u liderstvu, kako biti lider poput Vedrane.Kako balansirati sve grane, odgajati kćer, biti mama…imati sebe u svemu?Pola sata? Bilo je premalo.Hvala draga Vedrana, inspiracija si!https://instagram.com/vedrana_likan?igshid=YmMyMTA2M2Y=https://www.instagram.com/anaradisic/Ana Radišić podcast - razgovori s ljudima koji inspiriraju. Pitanja koja se nerjetko pitamo, kako, zašto i na koji način je netko uspio. Priče gostiju su pokazatelj da su svi uspješni, inspirativni ljudi zapravo jednostavno - ljudi. Njihove postavke, njihova preispitivanja, njihovi životni putokazi - bez maski, ne klasični intervjui, opušteni, topli i iz srca – bit će okosnica svakog podcasta koji možete slušati na svim popularnim podcast platformama poput Apple podcasta, Google podcasta, Deezera, Spotifyja... Ana, pravnica po struci, voditeljica,urednica, autor projekata, kreativni producent,lice RTL-a, radijska je voditeljica glazbene emisije 'Inkubator', strastvena trkačica i ljubiteljica sporta, glazbe, knjiga i putovanja, a ono najvažnije putovanje na koje i vas vodi je putovanje prema samom sebi.

Gotovo dvije trećine Australaca smatra da će klimatske promjene, unutar idućeg desetljeća, utjecati na njihove živote. To je rezultat istraživanja koje je naručio Svjetski ekonomski forum. Više od trećine ljudi diljem svijeta se pribojava da će biti primorano napustiti svoj dom do 2050. godine.

SRPSKI RADIO CIKAGO – DEJAN LUČIĆPOLITIKOLOG I PISAC ŠPIJUNSKIH ROMANASERBIAN RADIO CHICAGO IS A KEY PLAYER AMONG THE ETHNIC BROADCASTERS IN THE U.S. AND IS CONSIDERED THE NUMBER ONE MEDIA OUTLET IN THE SERBIAN-AMERICAN AND BALKAN COMMUNITY IN THE UNITED STATES OF AMERICA AND CANADA.SERBIAN RADIO CHICAGO BROADCASTS DAILY FROM 3PM TO 4PM CST ON WNWI AM 1080, CHICAGO.HTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.COMHTTPS://WWW.SERBIANRADIOCHICAGO.NETSupport the show

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bere: Jure Franko Francosko avtorico Yasmino Reza poznamo predvsem po dramskih besedilih, saj so bila številna uprizorjena tudi pri nas; večinoma v ljubljanski Drami: Art, Bog masakra, Bella figura, En španski komad, Kako poveš, kar si odigral, Naključni človek. Po Bogu masakra je Roman Polanski posnel film; scenarij zanj sta napisala skupaj. Yasmina Reza je tudi igralka in pisateljica, prejemnica več nagrad, prevedena v več kot trideset jezikov. Za njeno delo je značilno satirično prikazovanje življenja srednjega razreda in z njim povezanih težav. Delo Blagor srečnim je sicer roman, vendar kratkost poglavij in množica pripovednih glasov dajejo vtis, da gre prej za zbirko kratkih zgodb. Hkrati pa drži, da bi jim, če bi jih brali ločeno, posamično in vsepovprek, umanjkali kontekst, zaokroženost, trdna pozicija, nauk, preobrat. Vsako poglavje pripoveduje druga oseba in vsaka, razen zakoncev Toscano, ki se pojavita dvakrat, se oglasi le enkrat. Se pa iste osebe v različnih kontekstih, ko jih omenjajo drugi, v knjigi pojavijo večkrat. Gre predvsem za (dobro situirane) posameznike, pare in družine. Povezani so neposredno – prijateljsko, družinsko, partnersko, kot znanci, ljubimci – ali zgolj posredno, v bežnih srečanjih. Prav zaradi množice pripovedovalcev in s tem perspektiv si je odnose med njimi težko zapomniti, pripetljajem je težko slediti, pripovedi pa umanjka rdeča nit. Nenehno se jim nekaj dogaja, a se jim nič zares posebnega ne zgodi. Podajajo pa svoje videnje, doživljanje situacij v odnosu do sebe, do drugih; nestrinjanje, sodbe, dileme, negotovost, skrbi, na primer o tem, kaj si bo o nečem mislil kdo drug. Njihove izpovedi si zlahka predstavljamo kot odrske monologe – od izkušnje prepira in pasivne agresije med zakoncema sredi trgovine do izmenjave informacij o (potencialnih) ljubicah med prijatelji ter pripovedi o raztrosu pepela pokojnega očeta nekje na severozahodu Francije. Običajne, življenjske stvari torej, s katerimi se morda lahko poistovetimo, ob njih nekoliko razmislimo ali pa se jim tudi nasmejimo. Humor nemara rešuje ne le nastopajoče, ko si z njim lajšajo tegobe, temveč tudi bralca, saj je svetla točka v poplavi glasov in informacij. Med najbolj zabavnimi – pa čeprav je po svoje tragična –, je zgodba o najstniku Jacobu, ki konča v psihiatrični bolnišnici. Ima se za Céline Dion, se predstavlja kot ona, govori s kanadskim naglasom, glasno prepeva, razglaša, da mora paziti na svoj glas, deli avtograme ter še bolnišničnemu osebju razdeli vloge sodelavcev in bližnjih Céline Dion. Njegova starša skrivnost ohranjata zase, da se ne bi osmešila in osramotila pred prijatelji. Mama ima s tem precej težav, medtem ko je očetu zadeva tudi smešna. Pri časniku Le Monde so zapisali, da je roman Blagor srečnim najboljši, kar jih je Yasmina Reza napisala doslej. Če na nas branje ni naredilo enakega vtisa, pa se lahko strinjamo vsaj s Tolstojem, ki je v Ani Karenini zapisal: »Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.«

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Vojin Ubiparip (Duna Solution) https://www.dunasolution.com/ Muzika - Nedeljko Stojković (Mono Putnik) https://cutt.ly/TbH3korTon, kamera, montaža- Dajana Ikonić-Veljković Gosti u 61. epizodi podkasta su osnivači benda Ničim izazvan, Boris Bakalov i Bojan Gluvajić, oni su pre muzičke karijere i osnivanja benda, bili profesionalni odbojkaši. Tako da je ovo i zvanično najviši podkast.

Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici na svoji spletni strani "Pisma" redno objavlja odlomke iz starih pisem. Elektronska zbirka vsebuje stara slovenska pisma. Njihove avtorice in avtorji so pripadali različnim družbenim razredom, poklicem in življenjskim obdobjem. Nekateri zapisi ponujajo vpogled v vsakdanje življenje na Primorskem med obema vojnama, v zbirki so tudi pisma umetnic, aleksandrink in podeželskih žensk. Vsem piscem je skupno, da so pisali v slovenščini. Zbirko nam bosta predstavili urednica Katja Mihurko Poniž in raziskovalka Ivana Zajc.

Podražitev goriva v prihodnjem tednu je dejstvo. Manj občutna bo na bencinskih servisih zunaj avtocest, kjer bo vlada znova regulirala marže trgovcev. Njihove cene naj bi bile tako za porabnike v Sloveniji primerljive s tistimi v sosednjih državah. Za prihodnji teden premier Robert Golob napoveduje pogovore z živilskimi trgovci, ob pa tem prikaz cen osnovne košarice živil pri ponudnikih, da bi bilo vidno, kje so marže najvišje. V enem mesecu naj bi vlada predstavila ukrepe proti draženju zemeljskega plina in električne energije Poudarki oddaje: Stik s poslušalci zaznamuje našega slavljenca prav od začetka. Val 202 praznuje 50 let. Prinašamo vabilo na večerno koncertno praznovanje, doživite ga lahko tudi prek radijskih valov ali spleta. Slovenija mora kot članica Nata precej okrepiti izdatke za obrambo. To namero ogrožajo napovedani ukrepi zaradi energetske in finančne krize ob vojni v Ukrajini, meni strokovnjak za obramboslovje Vladimir Prebilič. Današnja druga etapa kolesarske dirke Po Sloveniji od Ptuja do Rogaške Slatine bo priložnost za sprinterje. Tadej Pogačar za vodilnim, Poljakom Rafalom Majko, zaostaja osem sekund, dve manj pa Domen Novak, ki je bil včeraj drugi.

Dno Tržaškega zaliva skriva neverjetne zgodbe potopljenih ladij in njihovih posadk. Še v 19. stoletju, ko so v pomorstvu še prevladovale jadrnice, je v tem delu severnega Jadrana brodolom namreč doživela vsaka tretja ladja. To so danes nepredstavljive številke, a spomnimo le, da pomorščaki takrat niso imeli na voljo ne vremenskih napovedi ne radijskih povezav. Številne ladje so na dno brez vsakršnih prič potegnila nenadna neurja z močnim vetrom. In z njimi tudi posadke. Njihove zgodbe že vrsto let zavzeto raziskuje in obuja Koprčan Danijel Germek. Razvozlal je tudi skrivnost najlepše razbitine v slovenskem morju, Stojanove barke. Tudi njeno zgodbo nam je povedal v tokratni oddaji.

Podržite nas preko Patreona i PayPala: Patreon - http://patreon.com/radioaktivni_komarac PayPal - http://paypal.me/radioaktivnikomarac Poslovni žiro račun : 265-6630310000410-75 Radioaktivni Komarac Beograd Voditelj - Bojan Uzelac (Radioaktivni Komarac) Animacija - Biljana Radivojević Ton, kamera i montaža - Mihailo Tadić Izvor fotografija: IMDB, privatna arhiva Roberto Beninji, Sofija Loren Gledate prvi domaći šortkast. Priče koje ste voleli na FB i IG stranicama Radioaktivni Komarac, nove interesantne priče o životu inspirativnih ljudi, umetnika, kao i o njihovim delima od sada možete i poslušati i pogledati. U trećoj epizodi šortkasta tema je ljubavna priča italijanskog bračnog para bez koje ne bi nastalo ni remek-delo Život je lep, a ni filmovi kao što su Monstrum, Tigar u snegu i drugi....Roberto Beninji i Nikoleta Braski su odgovorni za njih. Takođe kao dodatak još jedna fascinantna ljubavna priča, Robertova zemljakinja Sofija Loren i njen suprug Karlo Ponti koji su zajedno prošli kroz veoma turbulentna vremena puna osuđivanja.

Na evropskem glasbenem festivalu Evrovizija, v letu 2022 v Torinu, so bili najmlajši na odru predstavniki Slovenije, skupina LPS (Last pizza slice), s pesmijo Disko. Govorili smo z ravnateljem gimnazije Celje - Center, Gregorjem Delejo, kjer končujejo šolanje fantje skupine. Vprašali smo ga, kako je prišlo do ambiciozne želje po nastopu mladih glasbenikov na največjih odrih ter po ozadjih njihove kreativnosti.

S.L.A.M.A sa Vama! Umjesto simfonije, sarkazmi i ironije! ...kada se nakon desetak i više godine bez ikakve pripreme i/li plana neđeš oči-u-oči sa ljudima koji su surovo prijetili i pljuvali a SASVIM NEOSNOVANO (što NJIH ne zanima!) ONDA barem ja odem da ih ne gledam. I da me više NIKAD ne bude blizu istih, jer oni ne žele niti pomisliti ŠTA su NJIHOVE bezdušne i surove prijetnje značile mojoj HELENI... S.L.A.M.A sa Vama! By Vladimir Kreća ************

Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po baby boom generaciji, ki je prisegala na izobrazbo in trdo delo, po dokaj črnogledi generaciji X, ki daje poudarek kakovostnemu zasebnemu življenju in po vase usmerjenih in sposobnih milenijcih, zdaj prihajajo v ospredje predstavniki generacije Z. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v času svetovne gospodarske krize. Kakšne vrednote imajo pripadniki generacije Z? V katerih znanjih prekašajo vse prejšnje? Kako delujejo v delovnem okolju in kaj pričakujejo od delodajalcev? Smo kot družba pripravljeni na generacijo Z, ki je najštevilčnejša generacija na svetu? V odgovorih se ne moremo izogniti posploševanju, a so pomembno, ko se s t.im. zoomerji srečujemo kot učitelji, delodajalci, ponudniki blaga in storitev, sodelavci, vodje, odločevalci. O tem v reprizi pogovora voditeljice Špele Šebenik s sogovornicami. Gostje: - sociologinja doc. dr. Andreja Živoder s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, - Alenka Kraljič, psihologinja in direktorica operativnega poslovanja v kadrovskem podjetju, - Damjana Ocvirk, direktorica prodaje v podjetju Trenkwalder. Razumevanje značilnosti generacij in razlik med njimi je koristno. Kdo so "zoomerji" in kaj prinašajo gospodarstvu in družbi? Mladi, rojeni med letoma 1995 in 2010, so po večini še vpeti v izobraževalni sistem, nekateri pa so že stopili na trg dela. Njihove vrednote, navade, pričakovanja in znanja se razlikujejo od prejšnjih generacij. Po baby boom generaciji, ki je prisegala na izobrazbo in trdo delo, po dokaj črnogledi generaciji X, ki daje poudarek kakovostnemu zasebnemu življenju, in po vase usmerjenih in sposobnih milenijcih zdaj prihajajo v ospredje predstavniki generacije Z. Odraščali so s sodobno tehnologijo in internetom ter v obdobju svetovne gospodarske krize. Kakšne vrednote imajo pripadniki generacije Z? V katerih znanjih prekašajo vse prejšnje? Kako delujejo v delovnem okolju in kaj pričakujejo od delodajalcev? Smo kot družba pripravljeni na generacijo Z, ki je najštevilčnejša generacija na svetu? V odgovorih se ne moremo izogniti posploševanju, a so pomembni, ko se s t. i. zoomerji srečujemo kot učitelji, delodajalci, ponudniki blaga in storitev, sodelavci, vodje, odločevalci. O tem v reprizi pogovora voditeljice Špele Šebenik s sogovornicami. Gostje: – sociologinja doc. dr. Andreja Živoder s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, – Alenka Kraljič, psihologinja in direktorica operativnega poslovanja v kadrovskem podjetju, – Damjana Ocvirk, direktorica prodaje v podjetju Trenkwalder.

V katere pore družbe vse lahko prodirata umetnost in kultura? Kako in katere vrednote ozaveščata? Kako nas osmišljata in nam dajeta misliti? Nekaj je zagotovo – ne nastajata sami. Našo kulturno zakladnico bogatijo številni ustvarjalci, umetniki, znanstveniki. Kako o svojem delu, življenju in aktualnem družbenem trenutku razmišljajo letošnji Prešernovi lavreati? Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejmeta klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Tako zborovska kot operna glasba sta tokrat res stopili na piedestal. Nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke, predstavljene v zadnjih treh letih, prejmeta sopranistka Andreja Zakonjšek Krt ter skladatelj in dirigent Damijan Močnik. Na gledaliških odrih je z več premiernimi vlogami blestela na danskem rojena dramska igralka Jette Ostan Vejrup. Področje vizualne umetnosti sta zaznamovala akademski slikar Dušan Kirbiš, ki ob sliki posega še po medijih skulpture, instalacije in fotografije, ter režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež – zadnje čase odmeva njen film Steakhouse. Anji Štefan pa je z nagrado Prešernovega sklada izkazana čast za literarno ustvarjalnost, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica. Njihove zgodbe in razmišljanja sta povezala Gregor Podlogar in voditelj Žiga Bratoš. Tokratni nagrajenci so pomembno zaznamovali zborovsko in operno glasbo, jezikovno kulturo in književnost, vizualno umetnost in animirane filmeV katere pore družbe vse lahko prodirata umetnost in kultura? Kako in katere vrednote ozaveščata? Kako nas osmišljata in nam dajeta misliti? Nekaj je zagotovo – ne nastajata sami. Našo kulturno zakladnico bogatijo številni ustvarjalci, umetniki, znanstveniki. Kako o svojem delu, življenju in aktualnem družbenem trenutku razmišljajo letošnji Prešernovi lavreati? Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejmeta klasični filolog in prevajalec dr. Kajetan Gantar ter muzikolog in dirigent dr. Mirko Cuderman. Tako zborovska kot operna glasba sta tokrat res stopili na piedestal. Nagrado Prešernovega sklada za vrhunske dosežke, predstavljene v zadnjih treh letih, prejmeta sopranistka Andreja Zakonjšek Krt ter skladatelj in dirigent Damijan Močnik. Na gledaliških odrih je z več premiernimi vlogami blestela na Danskem rojena dramska igralka Jette Ostan Vejrup. Področje vizualne umetnosti sta zaznamovala akademski slikar Dušan Kirbiš, ki ob sliki posega še po medijih skulpture, instalacije in fotografije, ter režiserka in avtorica animiranih filmov Špela Čadež – zadnje čase odmeva njen film Steakhouse. Anji Štefan pa so z nagrado Prešernovega sklada izkazali čast za literarno ustvarjalnost, posebej za zbirko pravljic Tristo zajcev, za pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in avtorsko pravljico Zajčkova hišica. Njihove zgodbe in razmišljanja sta povezala Gregor Podlogar in voditelj Žiga Bratoš.