Podcasts about vsaki

Začenjamo nov sklop radijskih katehez z naslovom Zdravilna beseda v sodelovanju s Svetopisemsko družbo Slovenije. V prvi smo iskali odgovor na vprašanje: »V stiski sem in kako naj se rešim trpljenja?« Program katehez vključuje najboljše prakse na področju teologije, duševnega zdravja in poznavanja Svetega pisma. Vsakič bo vključeno tudi konkretno pričevanje posameznika o tem, kako ga je Bog rešil iz neke stiske in mu pokazal novo pot. Tokrat je svojo izkušnjo podelila Melita Bevc.

Vsakič znova je srhljiv sicer že velikokrat objavljen podatek, da je na tak ali drugačen način tudi pri nas spolno zlorabljen vsak šesti ali morda celo vsak peti otrok, kot kažejo podatki Sveta Evrope. Kako je ob taki poplavi zlorab mogoče, da je tako malo prijavljenih in da smo o tem, kako prepoznati zlorabo in ukrepati, tako slabo ozaveščeni? Vsaj malo želimo k boljšemu prepoznavanju in ukrepanju pripomoči na Valu 202 s pomočjo strokovnjakov Lunine vile, inštituta za zaščito otrok, ki pomaga otrokom in mladostnikom z izkušnjo zlorabe. Prvo oddajo namenjamo predvsem prepoznavanju znakov spolne zlorabe.

Rojaki v Clevelandu imajo ob začetku postnega časa priložnost, da pristopijo k obredu pepeljenja še pri večerni sveti maši pri Mariji Vnebovzeti in pri Svetem Vidu. S postom, molitvijo in dobrodelnostjo se bodo pripravljali na veliko noč. Pri Mariji Vnebovzeti bodo dnevne jutranje maše v slovenščini, ob sredah in petkih pa bodo večerne maše v angleščini. Križev pot ob ob sredah v angleščini, ob nedeljah popoldne pa v slovenščini. Vsakič se bo zaključil z blagoslovom z Najsvetejšim. Ob četrtkih popoldne v postnem času bo priložnost za molitev, duhovno branje in tiho premišljevanje pred Najsvetejšim. Nadaljevali s tradicijo postnih maš župnij collinwoodske škofije, in sicer ob ponedeljskih zvečer. V župnijski dvorani pri Mariji Vnebovzeti pa bodo vsak petek popoldne na voljo tudi ribje večerje, ki slovijo kot ene najboljših v mestu.

Cankarjeva igra Za narodov blagor bo jutri, po več kot treh desetletjih, doživela novo uprizoritev na Velikem odru SNG Drama v režiji Via Tauferja. Igra je bila prvič uprizorjena na Češkem in šele mnogo kasneje na slovenskem odru. Vsakič znova, ko uprizarjamo Cankarja, vedno bolj je aktualen je dejala direktorica in umetniška vodja Drame Vesna Jurca Tadel, ki je igro uvrstila v letošnji program.

Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in najé. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najpomembnejših dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.

V ptujski knjižnici poteka cikel predavanj antropologa Dana Podjeda o prednostih in slabostih pametnih telefonov in elektronskih naprav. V knjižnici Ivana Potrča Ptuj namreč že deseto leto zapored pripravljajo cikel predavanj Na poti k sebi. Vsakič skušajo z več predavanji osvetliti kakšno od aktualnih družbenih tem. Tri letošnje novembrske sredine popoldneve tako Ptujčanom predava Podjed, ki ne skriva, da po njegovem v Sloveniji že zamujamo z zakonsko omejitvijo elektronskih naprav v šolah. Po prvem predavanju se je z njim pogovarjala tudi naša ptujska dopisnica Gabrijela Milošič.

V Egiptu je muslimanski vladar kalif Al Hakim ukazal ...Iz knjige Zgodbe za veselje do življenja, ki je izšla v zbirki Zgodbe za dušo pri založbi Ognjišče.

Osrednja in največja naloga - trajna ureditev protipoplavne zaščite - ostaja neuresničena. Drugi poudarki: - Degradirana, nekoč industrijska zemljišča v Novem mestu bodo namenili za graditev stanovanj. - V Velenju bodo obnovili Staro elektrarno. V prihodnje bo namenjena predvsem podpori gospodarskim dejavnostim. - Po ptujskih ulicah bo spet zapeljal "zapeljivec". - Festival Larfa art v Cerknem že kot uvod v priprave na pustovanje

Tedensko izkazovanje nezadovoljstva z našim premierjem je pretekle dni prineslo zanimivo epizodo, ki je nekoliko drugačna od običajnih. Ob že nekoliko dolgočasnih očitkih o nesposobnosti se je tokrat ob Golobovem ravnanju pojavila dilema, ki je zaradi kompleksnih okoliščin vzbudila zanimanje tudi pri vaši najbolj priljubljeni analitični oddaji.Okoliščine so sicer na prvi pogled preproste in prav tako na prvi pogled je premier ponovno ustrelil kozla. Šlo pa je tako. Švicarji so priredili mirovno konferenco za Ukrajino, Golob pa je šel raje gledat Dončića v Dallas. V svojo obrambo je pojasnil, da se je za pot čez lužo odločil šele zatem, ko se je prepričal, da gre Ruse in Ukrajince mirit gospa predsednica. Ampak javnost je šla v strelske jarke, ker: kaj se pa to pravi, vprašanja o življenju in smrti, geopolitični prihodnosti, svetovnem redu, nevarnosti tretje svetovne vojne in podobno zamenjati z veseljem ob gledanju uspešnega metanja žoge skozi obroč! Na prvi pogled ima javnost seveda prav, kajti v opisu del in nalog predsednika vlade so mirovne konference mnogo višje na lestvici od košarkarskih tekem. Ampak ko javnost enoglasno linča vsakokratnega slovenskega premiera, je vedno pametno pogledati problem od blizu. Kot to storimo v naslednjih nekaj minutah. Najprej bodimo realistični glede udeležbe Slovenije na mirovnih konferencah. Niso nas pogosto vabili. Oziroma, sploh nas niso vabili. Še ko smo bili znotraj katere druge večnacionalne tvorbe, so nas odganjali od mize. Če kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821 obravnavamo vsaj na simbolni ravni kot mirovno konferenco, so celo pri Tavčarju Rusi omenjeni večkrat kot Slovenci. Pa je bil kongres pri nas doma! V povojnem Parizu so med debato o naši zahodni meji iz sobe poslali celo jugoslovansko delegacijo – kaj bi šele storili samo s slovensko … Hočemo povedati, da je naš geopolitični vpliv omejen zaradi preprostega dejstva, ki se je v teh zadnjih nekaj stoletjih neštetokrat izkazalo kot pravilno: "Ker smo majhni in neznatni, smo tudi neupoštevani." Če povsem odstranimo nacionalni ponos in samopoveličevanje – tudi če bi Golob sedel v Švici, bi bilo njegovo mnenje, mnenje naše vlade in s tem mnenje našega naroda – nepomembno. Za zastopanje nepomembnih mnenj pa imamo na srečo v Sloveniji institut predsednika države. Tisti bolj poduhovljeni na tem mestu dvignejo pravičniški prst, češ da ne gre samo za geopolitično merjenje moči in da lahko tudi majhne države znotraj mednarodnih odnosov s svojo držo, nastopom, ali vzorom opozarjajo na etične standarde in posledične zdrse. Res je, a zavzeti moralno utemeljeno stališče glede konflikta na evropskem vzhodu je, kot smo se v teh preteklih dveh letih naučili, Sizifovo delo. Vsaki, še tako globoki človeški tragediji sčasoma poteče rok trajanja in na koncu jo zamenja cinizem politike in orožarske industrije. Ob tem pa obstaja še ena plat mirovne konference v Švici. Še preden se je začela, je bilo z izjavama predsednikov obeh vojskujočih se strani jasno, da bo neuspešna. Vsaj glede miru. Sedeti tam v veri, da se kuje kakršna koli oblika miru ali vsaj majhna možnost za prekinitev ognja, bi bilo naivno. Tako je konferenca bila namenjena samo za nekaj splošnih izjav in kot nabirka novih milijard za vojaško pomoč Ukrajini. Sklepati orožarske posle na konferenci o miru pa je vsaj toliko smešno, kot je tudi tragično. Obstaja sicer majhna možnost, da se je premier vsega tega zavedal ter je z neudeležbo na konferenci poslal svetu glasnejše sporočilo, kot bi ga z udeležbo. Večja možnost pa je, da premier tako daleč ni razmišljal in si je samo želel videti igrati Dončića. Glede na rezultat tekme, ki se je je udeležil, je bilo zagotovo bolj zanimivo v Dallasu kot v Švici. In zdaj k političnim konotacijam obiska v Ameriki. Skrb za prepoznavnost in dobro podobo Slovenije v tujini je v opisu nalog prvega ministra pomembna kategorija. In če smo ugotovili, da bi bil v Švici praktično neviden, je nekaj besed z Luko Dončićem pred tekmo zaleglo za celoletne napore polovice diplomatskega zbora slovenskega zunanjega ministrstva. Naključno te dni pri nas proslavljamo, ker smo se po zaslugi ruskih vohunov z novičko znašli na straneh Wall Street Journala. Na straneh vseh športnih in večine ostalih medijev v Združenih državah pa se dnevno znajdemo po zaslugi Luke Dončića. Če vzamemo samo mantro zadnjih tridesetih let razvoja naše dežele, ki se glasi: "prepoznavnost, prepoznavnost in še enkrat prepoznavnost", ni niti približno ne objekta in ne subjekta, ki bi za prepoznavnost Slovenije naredil toliko, kot naredi Luka Dončić. Melanija bi lahko bila blizu, če ne bi slovenstva skrivala kot kača nog, uspešno nas promovira še kakšen športnik, pa recimo Laibach, potem pa se konča. Meriti vrednost posameznika glede na njegov prispevek k prepoznavnosti domače dežele je sicer bizarno, a korelacijo med uspešnostjo države in njeno prepoznavnostjo v tujini smo vzredili sami. Kaj je torej pomembnejša udeležba predsednika slovenske vlade: na brezupno načelni ravni podpreti mir, ki praktično ni mogoč, ali pa podpreti športnika, ki nedvoumno prispeva h globalnemu vedenju in zavedanju o Slovencih kot narodu in Sloveniji kot državi.

Piše Katarina Mahnič, bereta Igor Velše in Ana Bohte. Adriana Kuči, novinarka in pisateljica iz Sarajeva, ki zadnja leta živi in ustvarja v Sloveniji, se v romanu Noč, ko je preplavala reko enako neizprosno, kot je v romanu Ime mi je Sarajevo opisovala vojno, loteva problematike intimnopartnerskega nasilja. Sara, priseljenka iz Bosne, in Gašper živita v slovenski provinci. Sara ni kaka mlada, neizkušena smrklja, ampak zrela, močna ženska sredi štiridesetih, s pisateljsko kariero, prijatelji in hčerko, ki je ves čas na njeni strani. Pa vendar se tudi po več letih in celo, ko spozna Alena, v katerega se zaljubi in ki ji ljubezen vrača, ne zna izvleči iz zastrupljenega odnosa. Vsakič znova je v njenih očeh ona tista, ki je kriva in bi lahko naredila drugače, ona je tista, ki bi Gašperju, se pravi nasilniku, lahko nekako pomagala, možgane ima sprane kot žrtve stockholmskega sindroma. Navezana je nanj zaradi lepe zgodovine – saj ni preprosto prekiniti stikov z nekom, s katerim si živel toliko let in ga povrhu vsega še ljubil –, pa še finančnih sredstev za osamosvojitev nima. V začaranem krogu se vrti praktično sama, saj je navzven vse videti v najlepšem redu. Prijateljice ji z nagovarjanjem, naj preprosto odide, niso v podporo, prav tako ne zgodbe zlorabljenih žensk iz skupine, ki se ji priključi, socialne delavke pa z naučenimi frazami samo še stopnjujejo njen v usodo vdani obup. Živimo pač v sistemu, ki ne zaščiti žrtve, in tudi najbližji podležejo igri nasilneža. Čeprav Sara ve, da ne živi ves čas življenja ustrahovane ženske, ki se nikakor ne more rešiti, ve tudi, da nobeno nasilje ni in ne sme biti sprejemljivo. “Tokrat je zadnjič,” sem mu rekla tiho, ko je nehal stresati mojo glavo in sem prišla do sape. Le zarežal se je. Tega seveda nisem rekla prvič. V zadnjih desetih letih sem bila neštetokrat v podobnem položaju. A razlika je bila, da sem tokrat verjela lastnim besedam. Prvič. “Tokrat je zadnjič. Naslednjič me boš lahko samo še ubil,” sem rekla in si obrisala njegovo slino z obraza. Smejal se je, kakopak. Arogantno. Zmagovalno. Saj je smešno, mar ne? Na te Sarine besede naletimo precej na začetku romana Noč, ko je preplavala reko, v prvi tako imenovani Osmrtnici, datirani z marcem 2017. Kar šest let in sedem takšnih osmrtnic potrebuje Sara, da resnično obrne hrbet intimnopartnerskemu nasilju, da se zares odtrga od uničujočega Gašperja. Vsaka vrnitev je neke vrste osmrtnica, ker je "vsakič umrla, samo da navzven ni bilo ničesar videti," sedem pa jih je zato, ker naj bi se žrtev povprečno sedemkrat vrnila k nasilnežu, preden dokončno odide. Knjiga ima zanimivo strukturo, je nekakšna krpanka različnih ženskih zgodb, prijateljskih pogovorov, pisem, spraševanj o narodnostni in družinski pripadnosti … skoznje pa se kot rdeča nit nizajo opisi psihičnega in fizičnega mučenja, ki mu je bila Sara toliko časa izpostavljena. Osmrtnice nimajo časovnega sosledja, med sabo so pomešane, kot tudi drugi dogodki v romanu, kar je najprej moteče, a ob drugem branju zasije kot izvirna in inteligentna rešitev za krvavo resno tematiko. Čisto vseeno je, katero leto je, saj se glavna protagonistka kot začarana vedno znova, naprej in nazaj, vrača v past, ki je je vajena in je, kakor se grozno sliši, njen edini varni pristan. Celo ko se hoče moški, ki ga končno ljubi, pogovoriti z njo, molči. “Če se ne kaj spoznam, so to prepiri. To ni prepir. Zato ne vem, kaj naj.” Posrečeno umeščen je tudi lik umrle matere, ki se v ključnih trenutkih znajde ob Sari in jo spodbuja, naj že enkrat preplava to reko; njun dialog je pravzaprav Sarin monolog s sabo, s svojo podzavestjo. S kratkimi, jasnimi, udarnimi stavki Noč, ko je preplavala reko ni le dobro napisan roman, ampak gre bralec v njem skozi nekakšen ognjeni krst vsaj približnega razumevanja intimnopartnerskega nasilja. Podkrepljen z odlično spremno besedo doc. dr. Jasne Podreka, zakaj je tako težko preplavati to reko, odpre oči tudi tistim, ki ne segajo po priročnikih in strokovni literaturi in do zdaj o teh stvareh niso vedeli in prebrali kaj več, kot da “vsaka peta ženska pade po stopnicah”. Tudi to družbeno ozaveščanje je ena izmed odlik te knjige, saj smo mogoče tudi mi pozabili (ali pa se o tem nikoli nismo spraševali), kar je pozabila Sara. In bomo morda kaj naredili v to smer, zdaj, ko smo bili opomnjeni. Pozabila sem, ne vem, kako je to mogoče, morda je ena od mojih vrlin, da se spomnim popolnoma nepomembnih zadev, pozabila sem, kako streha, pod katero te je strah, ni streha. Streha, pod katero te je strah, ni streha. Pozabila sem, ne vem, kako se je to zgodilo, da, če imaš streho, pod katero se bojiš živeti, je bolje, da ti je nebo streha.

Za nami so velikonočni prazniki. Kristjani ob teh praznikih podoživljamo Kristusovo trpljenje in smrt – še posebno pa njegovo vstajenje. Glede velikega petka smo bolj ali manj enakega prepričanja. Kristus je živel, bil je dober človek, pomagal je ljudem, bil je dober govornik, retorik, bil je čudodelnik. Vse to poskušamo dojeti in razumeti v koordinatah njegove človeške narave. Potem prideta trpljenje na križu in smrt. Tudi to je del naše narave. Velikonočno jutro pa postavi naše dojemanje življenja in Boga na glavo. Kristus, ki je umrl, vstane in živi. Na velikonočno jutro se svet razkolje na dva pola: na tiste, ki sprejmejo, da je Kristus vstal in živi, in tiste, ki ostajajo v človeških koordinatah – ki pravijo, da je to nemogoče, da ni res. Ne bomo govorili o tem, zakaj nekateri ne »morejo« verovati. Govorili bomo o nas, ki verujemo. V bistvu tudi nam – gledano s človeškimi očmi – Jezusovo vstajenje ni čisto jasno. Toda glede na to, da so evangelisti vse podrobno opisali v Svetem pismu, ki je za kristjane od Boga navdihnjena knjiga, je laže vstopiti v velikonočno logiko. In velikonočna osmina, to je teden dni po veliki noči, kakor ves velikonočni čas, nas Božja beseda potrjuje v naši veri. Danes, na tretjo velikonočno nedeljo, bogoslužje znova postavlja v središče naše pozornosti skrivnost vstalega Kristusa. Veliki teolog Romano Guardini je o Jezusovih prikazovanjih zapisal: »Gospod se je spremenil. Ne živi več tako, kot je živel prej. Njegovega bivanja /.../ ne moremo razumeti. Pa vendar je telesno, saj vsebuje vse njegovo dosedanje življenje in usodo, ki jo je moral doživeti, torej trpljenje in smrt. Vse je resnično. Jezus se je po vstajenju – skoraj ob vsaki prikazni – legitimiral. Kaj to pomeni? Vstajenje namreč ni izbrisalo znamenj križanja. Vsakič, ko se je prikazal, jim je pokazal prebodene roke in noge. Pa ne samo to: da bi jih prepričal, jih je prosil, naj mu dajo kaj jesti.« Jezus se torej razodeva na različne načine. Po znamenjih, Božji besedi, najrazličnejših pričevalcih in karizmatikih. Glede na to, da kristjani verujejo, da so ustvarjeni po Božji podobi, to pomeni, da se Bog lahko razodeva po vsakem izmed nas. Apostol Janez je zapisal: Bog je ljubezen. Lahko bi rekli: kjer je ljubezen, tam se razodeva Bog. V bistvu smo mi ljudje, ko ljubimo in ko se ljubimo, najbolj ljudje, najbolj Božji.

Katera je najstarejša stvar, ki jo lahko na Zemlji primete v roke? Odgovor je preprost: meteorit. Približno 4,57 milijarde let so stari meteoriti, ki so jih našli tudi pri nas, torej na slovenskih tleh. Tudi mi smo jih našli – v posebni komori, kjer jih preučujejo in poskušajo razumeti njihovo zgodovino. Sogovornik: Bojan Ambrožič iz Centra odličnosti nanoznanosti in nanotehnologije. Foto: Žiga Živulović jr./BOBO

Domen Lorenz je violinist, stalni član orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, prejemnik številnih prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, pred več leti tudi prejemnik študentske nagrade Prešernovega sklada, ki se je igranja na violino začel učiti pri rosnih petih letih. Po končani ljubljanski Akademiji za glasbo se je izobraževal tudi na Dunaju. Sodeloval je v več sestavih, ne samo klasičnih, zanimajo ga različni glasbeni žanri in projekti. V sproščenem, poljudnem pogovoru smo se dotaknili družinske glasbene tradicije, izzivov iz življenja profesionalnega violinista, discipline in vse večje konkurence, utrinkov iz zaodrja in njegovih načrtov. Ob sklepu pogovora pa slišali tudi krajšo skladbo v njegovi izvedbi.

Piše: Leonora Flis. Bere: Mateja Perpar. Dominique Fortier je v Sloveniji bolj kot ne novo ime v svetu literature. Kanadska avtorica, prevajalka in urednica, ki piše zlasti v francoskem jeziku, je za svoja dela prejela številne nagrade. Za zaenkrat edino njeno knjigo, ki je na voljo v slovenščini, Papirnata mesta, je prejela Renaudotovo nagrado. Roman Dominique Fortier Papirnata mesta je napisan v obliki nekakšnih liričnih fragmentov, ki se tu in tam pomešajo z bolj konkretnimi, materialnimi opisi, Jedro romana je biografija tenkočutne in, vsaj za svoj čas, tematsko in formalno nekonvencionalne ameriške pesnice Emily Dickinson (1830–1886). Emily Dickinson se je rodila v Amherstu, v Massachusettsu, odrasla je na posestvu Homestead in tja je postavljen večji del dogajanja. Tako kot je prečiščena Emilyjina poezija, je izpiljena tudi naracija Dominique Fortier, ki v romanu postavlja izseke svojega življena v nekakšno paralelno shemo z življenjem velike ameriške pesnice, ki jo nemalokrat povezujemo tudi z idejami in usmeritvami transcendentalizma, zlasti Emersonovega in Thoreaujevega. Subtilno pisanje Dominique Fortier nas pelje skozi življenje Dickinsonove od mladosti do poslednjih dni, ki jih Emily pričaka brez strahu ali pa morda zanikanja telesnega pešanja. Dominique Fortier si je, kot navaja, pri nabiranju in izbiranju podatkov pomagala zlasti s knjigama Emily Dickinson and the Art of Belief Rogerja Lundina in The Life of Emily Dickinson Richarda B. Sewalla. V literarizirane biografske dele je vtkala fragmente svojega življenja in Amherst primerjala s Chicagom, kjer sta z možem nekaj časa živela. V romanu seveda spoznamo tudi Emilyjino sestro Lavinio in brata Austina, ki živita drugačno življenje kot ona. Emily ljubi osamo in družinske člane večkrat dojema kot tujce. Besede so njeno življenje, narava je njen Bog. Emily je bila vzgojena v kalvinistični veri, vendar se je od institucionalne religije kmalu odvrnila, preprosto se je uprla staršem in v cerkev ni več želela hoditi. To je bilo za tisti čas in tisto okolje zelo drzna, samosvoja, domala blasfemična poteza. Zaradi svoje nenavadnosti (gledano skozi prizmo okolja in časa, v katerem je bivala) in zaradi svoje volje je počasi tonila v osamo. Dominique Fortier to zelo lepo prikaže z Emilyjinimi reminiscencami, ki se čedalje bolj obračajo navznoter in inspiracije ne iščejo v zunanjem svetu. Njen notranji svet je tako bogat in poln barv, zvokov, čutenja, da ne potrebuje drugega kot lastno sobo. Vsakič ko Dominique Fortier obišče Homestead, vanj “vstopa po prstih”, kot piše, “da ne bi naluknjala papirnatega poda”. Z veliko previdnostjo se tako dotika opne pesničinega intimnega sveta. Romanopiska in pesnica se povezujeta skozi besede, skozi pisanje; takšnega doma, literarnega doma, kot piše Dominique Fortier, Emily nihče ni mogel vzeti. “Prebivala je na koščku papirja, velikem za človeško dlan,” beremo. In pozneje: “Med pisanjem se Emily izbriše. Razblini se za travno bilko, ki je drugi brez nje ne bi nikdar opazili …Vsaka pesem je drobcena grobnica v spomin na nekaj nevidnega … Po njenih žilah teče črnilo, besede, ki jih izpisuje, so malinovo rdeče in črpa jih prav iz tankih modrih vijug, ki ji utripajo pod kožo.” Skozi pogled Dominique Fortier se Emily Dickinson približamo globoko, čutno in doživeto. Obe avtorici se ukvarjata z vprašanjem, kaj je v življenju resnično in kaj resnično pomembno, kako živeti v pristnem stiku s seboj, zlasti ob pritiskih okolja in pričakovanjih drugih ljudi; predvsem pa, kaj je umetnost, kaj je ustvarjanje in kako biti ženska, ki ustvarja. Emily, pove Fortier, si je prizadevala postati “papirnato bitje” – prenehati je želela “jesti, se potiti, krvaveti”, želela je biti samo še nekdo, ki bere in piše. Dominique Fortier je z romanom Papirnata mesta napisala poetičen pogled v intimo Emily Dickinson, s tem pa razkrila tudi vidike svojega življenja in razmišljanja o življenju. Pohvaliti velja še prevod Saše Jerele.

Zaradi ljubega miru je Pilat je popustil. Ljudje so dobili Baraba ter njegovo plačilo. Njihovi vnuki so v cunjah sedeli na osmojenih ruševinah. Mi smo na isti poti v katastrofo, če jih posnemamo. Vsakič, ko se požvižgamo na dejstva, na resnico, se odločimo za Baraba. Vsakič, ko se prepustimo nizkotnim in nasilnim čustvom, obsodimo na smrt Jezusa. Ne bodimo kot drhal. Ko stojimo pod Jezusovim križem, se odpovejmo glasnikom prostaštva, nizkotnosti in nasilja. Naša ušesa naj bodo odprta samo za besede, ki jih je Odrešenik naslovil na svoje učence v zadnjih urah pred trpljenjem.Komentar tedna je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu.

Zaradi ljubega miru je Pilat je popustil. Ljudje so dobili Baraba ter njegovo plačilo. Njihovi vnuki so v cunjah sedeli na osmojenih ruševinah. Mi smo na isti poti v katastrofo, če jih posnemamo. Vsakič, ko se požvižgamo na dejstva, na resnico, se odločimo za Baraba. Vsakič, ko se prepustimo nizkotnim in nasilnim čustvom, obsodimo na smrt Jezusa. Ne bodimo kot drhal. Ko stojimo pod Jezusovim križem, se odpovejmo glasnikom prostaštva, nizkotnosti in nasilja. Naša ušesa naj bodo odprta samo za besede, ki jih je Odrešenik naslovil na svoje učence v zadnjih urah pred trpljenjem.Komentar tedna je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu.

Ob Horebu so naredili tele, padli so na kolena pred ulito podobo. Zamenjali so svojo slavo za podobo bika, ki je zelišče (Psalm 106, 19-20).

Ob Horebu so naredili tele, padli so na kolena pred ulito podobo. Zamenjali so svojo slavo za podobo bika, ki je zelišče (Psalm 106, 19-20).

Ob Horebu so naredili tele, padli so na kolena pred ulito podobo. Zamenjali so svojo slavo za podobo bika, ki je zelišče. (Psalm 106. 19-20).

Ob Horebu so naredili tele, padli so na kolena pred ulito podobo. Zamenjali so svojo slavo za podobo bika, ki je zelišče. (Psalm 106. 19-20).

Izštekana glasbena oddaja z Juretom Longyko. Če ste zamudili Izštekanih 10, je dobro, da veste: posnetek bo kmalu na TV Slovenija. Že zdaj pa je na našem YouTube kanalu 9 komadov. Izštekanih 10 v sliki. Foto: Alan Orlič -- Val 202 in oddaja Izštekani sta se s posebnim decembrskim dogodkom znova podala med občinstvo v ljubljanski Kino Šiška. Svoje izštekanke so nam zaigrali Balladero, Robert Petan, Skova in Skovani, Leonart, Dežurni krivci, Tretji kanu, 3:rma, Generator ter Sladica s pevcema Urbanom Lutmanom in Marino Martensson. Pridružilo se jim je več skritih gostov, med njimi Samo Budna, Hamo in Blaž Mencinger. Med izbranimi za sklepni del Izštekanih 2022 so bili tudi Lusterdam, a je tokrat narava premagala družbo. Izštekanih 10 je postalo izštekanih 9, a na polno. Izbrane zasedbe so nam odigrale dvajset skladb, na odru pa se je izkazalo kar 80 glasbenikov. Koncert je povezoval avtor in voditelj Izštekanih Jure Longyka, Val 202 ga je prenašal neposredno v etru in na svoji spletni strani, ogledali pa si ga boste lahko tudi na Televiziji Slovenija. Vzdušje je bilo izjemno, za odrom in v dvorani. Toliko nesebičnega truda toliko ljudi za skupni cilj v koncentrirani obliki redko doživiš. Posebno pohvalo si zaslužijo vse tehnične ekipe, zalogaj je bil res velik. Lep občutek je, ko vemo, koliko nam občinstvo zaupa, mnogi so prišli na koncert, četudi veliko izvajalcev niso poznali. In krasno je videti glasbenike iz različnih krogov, ki se spoznavajo, družijo in strastno vpijajo atmosfero dogodka. Izštekani plujemo proti tridesetici, prihodnje leto jo bomo gotovo primerno proslavili. Jure Longyka -- Napoved dogodka na MMC Sporočilo za javnost po dogodku --  DOSEDANJI posebni decembrski IZŠTEKANI: Izštekani so od leta 2013 že osemkrat priredili slavnostno decembrsko poslastico pred občinstvom. Po praznovanju dvajsetletnice oddaje leta 2013 z naslovom Izštekanih 20, na katerem so sodelovali tudi godalci Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, se je koncert ustalil pod imenom Izštekanih 10. Leta 2014 so k sodelovanju pritegnili Big Band RTV Slovenija, leta 2015 člane Simboličnega orkestra in leta 2016 izvajalce, zbrane v projektu Sounds Of Slovenia. Leta 2017 je koncert izvedla skupina Siddharta z desetimi gosti. Leta 2018, ob petindvajsetletnici oddaje, je koncert dobil ime Izštekanih 25, nastopilo je skupno osem napovedanih ali skritih zasedb na čelu z Dan D. Leta 2019 so se izvajalci poklonili petindvajsetletnici izida Leve scene AliEna, prvega pravega rap albuma pri nas. Leta 2020 pa so prvič v tridesetletni karieri celovečerni akustični koncert odigrali Big Foot Mama, nastop je zaradi koronaukrepov potekal brez občinstva, prvič v studiu TV Slovenija. Vsakič se je v razkošnem in ekskluzivnem triurnem koncertu na odru zvrstilo več deset glasbenikov. Predvajala jih je tudi Televizija Slovenija, povezoval jih je avtor in voditelj oddaje Izštekani Jure Longyka. Dvorana ljubljanskega Kina Šiška je praviloma razprodana; v letu 2018 so Izštekani v le nekaj dneh napolnili kar dva večera, ne da bi sploh objavili, kdo bodo nastopajoči; v letu 2019 pa so vstopnice pošle v manj kot 24 urah.

Slovenska gastronomija ponovno slavi. Včeraj so razkrili novo, že 3. izdajo Michelinovega vodnika, te rdeče gastronomske biblije, in izkupiček je bogat: 10 restavracij je v Slovenijo pripeljalo 11 zvezdic. Hiša Franko chefinje Ane Roš je že tretje leto obdržala 2 zvezdici, ostalih 9 restavracij ima 1: Gostilna pri Lojzetu, Dam, Hiša Denk, Atelje, Grič in 4 novinci: COB, Milka, restavracija Strelec in Hiša Linhart. Lani je 7 restavracij nosilo skupno 8 zvezdic.

"Ko ti stekleni prah zleze med prste, se ga nikoli več ne znebiš," slikovito opiše svojo ljubezen do stekla dolgoletni direktor Steklarne Rogaška, gospod Jože Pelko. V steklarni je preživel kar 37 let. Veliko spominov na tista leta nosi v sebi in rad pripoveduje o njih. Pove tudi, da smo steklene izdelke včasih bolj cenili. Zdaj prebiva v Pegazovem domu v Rogaški Slatini, ki je prvi dom starejših novejše generacije s konceptom gospodinjskih skupin.

Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.

V Muzeju novejše zgodovine Celje je na ogled občasna razstava o ženskah, ki ne govori o znanih posameznicah, ki so pisale zgodovino, ampak o vseh ženskah danes. Avtorica razstave Urška Repar je izbrala teme, ki ženske zadevajo v različnih obdobjih življenja in na različnih področjih. Od odraščanja in bremena, ki ga to prinaša, do dela, tudi tistega neplačanega, poudari tudi zgodovino molka o nasilju nad ženskami. Obiskovalke razstave so po večini ženske, ki se ob ogledu spomnijo svojih izkušenj, posamezni obiskovalci pa na marsikatero temo iz sveta žensk začnejo gledati drugače.

Spoštovani poslušalke in poslušalci, verjamem, da ste si že kdaj postavljali vprašanje: »Koliko pa naj vendar podarim?« Mučno vprašanje, ki nas kljub dobri volji, najboljšemu namenu spravi v slabo voljo. Tehtanje se začne pri oceni, koliko si sploh lahko privoščim, da dam. Nadaljuje se v iskanju smiselnosti te podaritve. Naj bo za dobrodelnost, naj bo preprosto darilo bližnjim, premlevanje o upravičenosti nas ne pusti mirne. Če gre za obdaritev konkretne poznane osebe, nehote pomislimo, koliko in kaj pa je on ali ona meni podaril. Ujeti smo v trgovino, če si to priznamo ali ne. Vsak človek se čuti zavezanega, če mu kdo kaj podari. Zato je včasih kar težko priznati samemu sebi, kako nas ob trenutku obdaritve preveva strah, kako bom vse skupaj povrnil. Že če opazujemo otroke, se lahko od njih naučimo, kako je treba ravnati. Ko kaj potrebujejo in vedo, da bo treba prepričati starše, postajajo prijazni, uslužni, celo izmislijo si kakšno darilo. Starši hitro ugotovijo, da gre za podkupnino in da bo prav zaradi tega težko zavrniti otrokovo prošnjo. Zdi se, da nam je položeno v zibelko obdarovanje in s tem tudi občutek dolga. Prav to notranje razpoloženje je tisto obremenjujoče, ki ga občutimo ob izbiranju daril. Še tako preprosta priložnost in še tako preprost človek ne moreta popolnoma izpodriniti tega občutka zavezanosti in dolga. Če kje, potem v zgodovini vidimo, kako je obdarovanje igralo pomembno vlogo. Vladarji so ob vsakem daru imeli skrite račune. Vsakič se je izkazalo, da ni nič zastonj. Zato je zanimivo, da je eden velikih nemških zgodovinarjev in arhivistov Friedrich von Weech izjavil, da ni pomembno, koliko damo, ampak kako to damo. Tega ni rekel kot človek zgodovine, ampak kot mož, oče in prijatelj. Pri tem ne gre za način ali obliko darilnega paketa, gre za občutek, ki ga obdarovani pri tem čuti. Nič ne pomaga, če nam kdo dopoveduje, da ne pričakuje povračila in da je to dano iz čiste dobrohotnosti. Potrebno je veliko več, potrebno je zaupanje, potrebna je drža, ki sproži to zaupanje. Tega se ne da doseči še s tako bogatim darilom. To lahko dosežemo le z iskrenim odnosom in pozornostjo do osebe, ki jo želimo obdariti. V današnjih časih, ko se nam vsem tako mudi, je ravno najtežje doseči občutek zastonjskosti. Namesto pozornosti in odprtosti drug do drugega podkupujemo z dragimi in pogostimi darili. Dovolj bi bilo vzeti si čas, sprejeti drugega v vsej iskrenosti in mu podariti nekaj trenutkov svojega življenja. Podarimo vsaj danes v vsej iskrenosti drug drugemu drobno pozornost in s tem vsaj malo polepšajmo dan našim bližnjim.

V tokratni oddaji smo govorili o nakupu bele tehnike. Vsakič, ko se znajdemo pred tem izzivom, tehtamo, kaj najbolj šteje. Nekaj testov so naredili na Zvezi potrošnikov Slovenije, ugotovitve je z nami delil Boštjan Okorn.

Ameriški režiser Wes Anderson ima verjetno enega najbolj prepoznavnih slogov in načinov režiranja ter upovedovanja zgodb. Filmi so vedno polni detajlov, pastelnih barv, premišljeno izbrane glasbe, vse je zelo natančno dodelano. Če se nekateri drugi režiserji trudijo prikazati film kot nekaj resničnega, je pri Andersonu ravno nasprotno. Po dveh letih čakanja tudi Slovenijo dosegel njegov najnovejši film. Francoska depeša. Premierno bi moral biti prikazan na canskem festivalu leta 2020, vendar je bil zaradi pandemije prestavljen na leto pozneje. Wes Anderson si je dolgo želel posneti film o ameriški reviji New Yorker, prav tako pa je sanjal o francoskem filmu. Oboje je združil v Francoski depeši. Film so nekateri kritiki označili za ljubezensko pismo novinarjem. Ljubitelji njegovega sloga bodo zagotovo prišli na svoj račun, mogoče še preveč, saj pravijo, da je to najbolj andersonovski film do zdaj. Ana Šturm, odgovorna urednica Ekrana in soustvarjalka podkasta Filmflow: "Nor ritem, dogaja se veliko stvari, štiri zgodbe v enem filmu. Je pa treba Wesove filme gledati večkrat. Vsakič znova najdeš nove detajle."

Številni bi se strinjali z mislijo, da je rojstvo eden najlepših dogodkov življenja, še posebej za starše otroka. Ne želim, da bi šli v vrednotenje posameznih življenjskih obdobij, ker pravzaprav vsako obdobje življenja prinaša svojo enkratnost in neponovljivost. Z rojstvom posameznika pa so še posebej povezano veselje, čudenje, načrti in odgovornost. Rojstvo pa ni povezano zgolj z začetkom življenjske poti človeka, ampak se pravzaprav vse v našem življenju na nek način rojeva. Rodi se lahko pesem, rodi se nov dan, rodi se ljubezen dveh, rodi se vsako naše dejanje. Na podoben način se v nas rojevajo tudi nova spoznanja in življenjske odločitve. K temu je svoje sodobnike spodbujal že grški filozof Sokrat z znano metodo majevtike ali babiške metode. Iz svojih sogovornikov je lahko izvabil le spoznanja, ki so se že spočela v človeku. Sokrat je le s primernimi vprašanji spodbudil in prispeval pri porodu novih spoznanj in odločitev svojih sogovornikov. Res je, da se rodi vsako dejanje, ko dobi dovolj prostora v mojem življenju. Premalokrat se zavedam, kaj vse rojevam v svojem dnevu, v tej uri, v tem trenutku. Znam izkoristiti čas, ki mi je podarjen, da ga napolnim? Rojevam z vsako izgovorjeno besedo, ki jo oblikujejo moja usta, z vsakim dejanjem, ki ga storim. In tako kot sta oče in mati odgovorna za novorojenega otroka, ki vstopa v naša življenja, je vsak izmed nas postavljen pred odgovornostjo za vse, kar se rodi v mojem življenju. Ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, namesto da iščemo opravičila in izgovore, se lahko rodi nekaj dragocenega v našem življenju. Rojstvo je nekaj lepega, če se nanj pripravim, če prebudim zavest o svoji vlogi pri njem. Ni mi treba zbežati ali se skriti, ker bi me mogoče bilo strah tega dogodka, ker bi se morda čutili nepripravljene ali ne dovolj sposobne. Vsakič nekaj novega vstopa v moje življenje, ne da bi bilo to povsem od nas odvisno. A rojstvo se ne more zgoditi brez našega sodelovanja, naše pripravljenosti. Danes imamo spet priložnost, da rodimo misli, besede in dejanja, za katere bi z veseljem prevzeli odgovornost.

Že ves čas gostovanja Igorja Bračiča – Sadeža v tem podkastu je Aleš nesramno na morju! Vsakič znova se javlja iz hrvaškega kafiča po imenu Beach Bar v kampu v Banjolah! Svinja! Ker sem preveč jezen, da bi na dolgo razpredal bom samo rekel, da je tokrat vedel prav on … tisti ki ga nočemo […]

V Gornjem Gradu so odprli sodoben center za osebe z demenco Makov svet, ki je prilagojen osebam z demenco. Na prvem mestu je varnost oskrbovancev, vendar jih bodo kljub temu spodbujali k samostojnosti in mobilnosti. Prostori so urejeni tako, da spodbujajo pozitivne občutke in čim bolj omejujejo možne negativne dražljaje, ki bi lahko osebam z demenco povzročale zmedenost in vnemirjenje.

Vsakič ko v trgovini čakam, da mi blagajničarka izroči račun, ki je ponavadi kar precej dolg, se sprašujem, zakaj se mi ta avtomatsko ne naloži na kartico zvestobe ali pošlje po mailu ali kako drugače digitalno izroči. Kar 80 odstotkov teh računov takoj roma v smeti, ostali pa se izgubijo nekje v fasciklih ali predalih. Pa ste vedeli, da račun, ki ga dobimo pri večini trgovcev ne moremo reciklirati, ker so premazani s snovjo, ki vsebuje BPA oziroma kemično spojino bisfenol A. Ta se predvsem uporablja v masovni proizvodnji. Gre za strup, ki je škodljiv zdravju in je hormonski motilec, ki vpliva na reproduktivni in živčni sistem ter na metabolične in imunske procese v telesu. Pozor, nora številka - trgovci na dan porabijo najmanj 600 kilometrov papirja samo za tiskanje termičnih računov, ki jih potem niti reciklirati ne smemo. In glede na to, da imamo danes kot potrošniki možnost, da se odločimo glede načina plačila - ali z gotovino, kartico, telefonom, je zanimivo, da se ne moremo odločiti med digitalnim in tiskanim računom. Vseeno je luč na koncu tunela. Obstaja namreč aplikacija, ki omogoča izdajo digitalnih računov pri trgovcih. Gre za noprintZ. In je popolnoma brezplačna. Trenutno aplikacijo uporablja osem tisoč Slovencev. Kako deluje? Trgovec poskenira aplikacijo in digitalni račun v sekundi prileti v naš telefon. Tam imamo lahko arhiv računov, dodajamo lahko tudi garancije, pa tudi kartice zvestobe… Računov ne boste več iskali po smeteh, ko boste želeli vrniti izdelek ali pa po predalih, ko boste želeli uveljavljati garancijo. Mimogrede, nastavite si lahko tudi opomnik pred iztekom garancije. Digitalni računi so prihodnost. O tem, kako imeti zbrane vse račune na enem mestu, vključno z garancijami, sem se pogovarjala s Simonom Kolencem, direktorjem start-upa Fin4Green, ki je ustvaril aplikacijo noprintZ. Izvedeli boste še: Zakaj večina trgovcev, kljub visokim stroškom, še vedno izdaja tiskane termične račune? Tiskani računi trgovcev so premazani s snovjo, ki vsebuje BPA. Kakšna je zdaj "nova" alternativa temu? Kateri trgovci izdajajo digitalne račune? Katere še lahko pričakujemo? Kako so se digitalni računi prejeli v tujini? Preko aplikacije vodimo evidenco o tem, koliko denarja porabimo pri določenem trgovcu. Ali bo možna tudi bolj razdrobljena analiza, v smislu, koliko kilogramov sladkarij smo pojedli v letu dni? Koliko ljudi si je snelo aplikacijo in koliko jih aktivno uporablja? Kako je z anonimnostjo in ali se lahko naši podatki zlorabijo za trženjske namene? Kako je z uveljavljanjem digitalnih garancij? Ali je oziroma bo možno z aplikacijo noprintZ tudi plačevati račune in ne le prejemati račune? Ali lahko postane aplikacija plačljiva? Kako je z uveljavljanem raznih popustov trgovcev, če imamo digitalni račun? Kdaj bodo postali digitalni računi nekaj povsem vsakdanjega?  (PS: zelo kmalu!) in še veliko več .....

Jolka Milič je strastna in obenem še navihana opazovalka sveta in življenja v njem. Vsakič, ko njeno ime zagledaš v pismih bralcev, je jasno, da bo branje zabavno, njena poanta tehtna, pa še koga bo špiknila zraven. Toda njeno ime se še pogosteje pojavi zapisano v knjigah, kjer je podpisana kot prevajalka – zlasti italijanskih pesnikov. Danes, v svojem 95. letu, še vedno prevaja: špansko, francosko in italijansko poezijo v slovenščino in slovensko poezijo v italijanščino. Včasih dela tako dolgo v noč, da že skoraj sliši prvo petelinje kikirikanje. Pridružite se nam na obisku pri prevajalki Jolki Milič. Prostora je dovolj za vse. Vstopite z nami v njeno stanovanje, kjer takoj postane jasno, kako je živeti v dobri družb knjig, čeprav bi se prav lahko zgodilo, da ne bi bilo tako, in ne samo zato, ker Jolka najprej sploh ni želela brati. Zakaj pa sploh bi brala? Zakaj, ji je postalo jasno, ko sta nekoč s sestro skozi okno gledali onemoglega konja. Sama je videla le staro žival na cesti in voziček ob njem, sestra pa prelepega lipicanca, ob katerem stoji še prekrasna kočija. Jolka ima, kot bo slišati v podkastu, vedno drugačne načrte, ampak jo življenje kar naprej rado zvleče na pot literature. Pa saj ni razloga, da bi se temu upirala. Kako je od branja prestopila k prevajanju, kako so odmevali njeni zapiski Jezne gospodinje iz Sežane, in zakaj ni prav nobenega razloga, da bi delo opustila? Prisluhnite podkastu Zamolčane zgodbe z Jolko Milič. V podkastu Zamolčane zgodbe, ki ga v sodelovanju z Miro, ženskim odborom Slovenskega centra Pen, ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar, kukamo skozi okna. V dobesednem in prenesenem pomenu. Vstopamo v prostore in svetove, do katerih večinoma nimamo dostopa, in tako glasove ustvarjalcev, ki že dolgo dejavno soustvarjajo literarne pokrajine ter bogatijo naš družbeni prostor prenašamo med poslušalce in bralce.

Poljubne donacije v podporo podcastu: Tukaj Kako jim uspe? Vsakič, ko začutimo nevoščljivost je ponavadi razlog zato zelo preprost: da je nekomu uspelo nekaj po čemer tudi sam hrepeniš. Ko nam uspe to nevoščljivost spremeniti v radovednost in navdih, se začne spreminjati tudi tvoje dojemanje sveta. Osebe, ki jih vidiš kot uspešne ti v resnici kažejo, kaj vse lahko dosežeš tudi ti. So dokaz, da je tvoj cilj možen. Z Nastjo Kramer Pesek sva se pogovarjali, kaj je ona potrebovala in še vedno potrebuje za svoj uspeh kot podjetnica in solastnica blagovne znamke Malinca. Ponavadi vidimo samo ''končni rezultat'' in kako je nekomu fino, ker mu je uspelo. A, ko zares poslušaš opaziš, da je za uspehom vse prej kot samo številke. Je oseba z vizijo, močnimi cilji in odločnostjo. Predvsem voljo, da ne obupa, ko je težko. Če ti je bila epizoda všeč, si res lepo vabljena, da nam pustiš oceno in review. Pridruži se mi na instagramu @inbedwithklara kjer te čaka še več takih tem in spodbude, da ZAŽIVIŠ PO SVOJE.

Ranerane je naslov pesniške zbirke, ki je pravkar izšla. Z njo nas objema nežno, čuteče, drzno, grobo, krvavo, iskreno. Z rdečo rano na sredini knjige in s QR kodami ob pesmih, ki popeljejo v spletni objem z drugimi umetnicami in umetniki, ki jih je povabila k sodelovanju, interpretiranju, razumevanju, doživljanju. Vsaka predstava – živa predstavitev zbirke je poroka. Vsakič nova nevesta v belem za en dan. Zbirka raste v prostor in čas in bo objela vse več ljudi. Igralka, pesnica, pevka Anja Novak - Anjuta bo nočna gostja Nade Vodušek.

来晚啦，大家久等。先祝大家520开心，有人爱，有热爱生活中，时常会遇到一些有意无意的“伤害”，WD内部“中伤”环节，全体成员自我申诉环节，以及每期都有的跑题环节。大致内容如下：WD 互相伤害循环崔叔VS凯莉姐：一直开开心心的，难过的时候和爸妈朋友讲一讲、过后就忘记了。凯莉姐VSAki：感觉健身没什么成效，并没有蜜桃臀。AkiVS崔叔：崔，你真的好儒雅！其他人VSWD其他人VS凯莉姐：我觉得你是个蛮优秀的女孩子。其他人VSAki：好羡慕你和丹丹的神仙爱情，有一直在follow你们。其他人VS崔叔：崔，你真的好帅！ ......最后，希望每一位听友，自信向上，热爱生活，有一两好友可小酌畅谈！如果你喜欢我们的节目，可以关注/订阅/留言/评论，可以加入喜马拉雅圈子发帖，还可以加添加WD小助手：wdradio001，说明“哪个平台+哪期节目”进入我们的粉丝群WD F7。BGM:boy pablo - wtfJRL - No Waybbbluelee - M o o n K i s slac easy - peachy

来晚啦，大家久等。 先祝大家520开心，有人爱，有热爱。不是现在没事做听我们音频哈哈 生活中，时常会遇到一些有意无意的“伤害”，WD内部“中伤”环节，全体成员自我申诉环节，以及每期都有的跑题环节。 大致内容如下： WD 互相伤害循环 崔叔VS凯莉姐：一直开开心心的，难过的时候和爸妈朋友讲一讲、过后就忘记了。 凯莉姐VSAki：感觉健身没什么成效，并没有蜜桃臀。 AkiVS崔叔：崔，你真的好儒雅！ 其他人VSWD 其他人VS凯莉姐：我觉得你是个蛮优秀的女孩子。 其他人VSAki：好羡慕你和丹丹的神仙爱情，有一直在follow你们。 其他人VS崔叔：崔，你真的好帅！ ...... 最后，希望每一位听友，自信向上，热爱生活，有一两好友可小酌畅谈！ BGM: boy pablo - wtf JRL - No Way bbbluelee - M o o n☾ K i s s♡ lac easy - peachy

V deseti epizodi podcasta Lovim ravnotežje s teboj delim svojo zgodbo s HPV. Prav v tem tednu, ko izdajam to epizodo, v Sloveniji poteka evropski teden boja proti raku na materničnem vratu in okužbi z virusi HPV, ki so najpogostješi povzročitelji te vrste raka. Tudi sama sem se pred dvema letoma srečala s HPV diagnozo, s katero se borim še danes. Ko sem o tem prvič spregovorila javno, sem ugotovila, koliko žensk se bori s podobnimi zgodbami, kako malo vemo o HPV in kako zelo smo (pre)pogosto prepuščene same sebi. Zato se mi zdi pomembno, da svoj košček k tej problematiki dodam, tudi v obliki podcast epizode, tudi jaz. V dveh letih sta menoj poseg in ponovitev diagnoze, ki se je zgodila dobro leto po prvem posegu. Zadnjih nekaj mesecev sem se podala na pot odkrivanja HPV tudi skozi obiske drugih specialistov in prehranske terapevtke. Preden poslušaš to epizodo, ti želim povedati še to: to je moja zgodba, povedana skozi oči pacientke. Nisem zdravnica, zato mojo zgodbo vzemi kot izkušnjo in ne zdravniško dejstvo. Vsaki od vas želim, da se vam nikoli ne zgodi. Glede na to, da naj bi HPV v sebi nosilo 80% spolno aktivnega prebivalstva, je možnost, da ga je katera od vas že ima ali pa ga še bo prebolela, izredno velika. Zato je nujno, da hodiš na vsakoletne ginekološke preglede, uporabljaš zaščito pri spolnih odnosih in skrbiš za svoj imunski sistem. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te že čakajo tudi "show notes" te epizode, v katere sem ujela vse stvari, ki sem jih omenila skozi današnjo epizodo. Če se prijaviš na e-novičnik, boš v svoj nabiralnik prejela moje počasne jutranje rutine, s katerimi poskrbim, da v vsak dan vstopim na najboljši način. Naročiš se lahko prek https://ninagaspari.com/newsletter/ ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/epizoda10/ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari SPLETNA STRAN: https://ninagaspari.com/

Veliki brat vas opazuje. Na vsakem koraku. Vsaki dve minuti. O tem, zakaj se je danes skoraj nemogoče izogniti temu, da Google ne bi vedel vaše lokacije, je spregovoril novinar Mladine Borut Mekina. Več si preberite v novi Mladini >> http://www.mladina.si/188952/veliki-brat-vas-opazuje/ #Mladina1 #podcast #Google #BigBrother

S tako zvenečim imenom je namreč Klemen Prepelič poimenoval četrtfinalno tekmo proti Latviji, po kateri bi se Slovenija v primeru zmage, že lahko borila za medaljo. Četrtfinalna stopnička je bila za našo reprezentanco usodna že ničkolikokrat. Samo na treh izmed zadnjih štirih prvenstev, je bil za Slovence usoden poraz v četrfinalu. Vsakič proti kasnejšemu prvaku. Selektor Kokoškov, ki na čelu reprezentance ostaja neporažen, bo to moral ostati še po naslednji tekmi in potem vajo ponoviti na eni, ali pa obeh zadnjih tekmah EuroBasketa. Če bo pri tem uspešen, se bo ne glede na barvo osvojene kolanje, skupaj s to selekcijo z zlatimi črkami zapisal v slovensko košarkarsko zgodovino. Toda na poti do željenega cilja bo potrebno v torek ob 20.30 preskočiti prvo oviro, izjemno reprezentanco Latvije, ki v številnih ključnih statističnih kategorijah, sodi med najboljšo trojico moštev letošnjega EuroBasketa. Tudi tokratni podkast smo zato razdelili na dva dela. V prvem smo nekaj besed namenili že odigrani tekmi z Ukrajino in pregledu bojev v osmini finala. V polfinalu bodo verjetno na zmagovalca našega srečanja čakali Španci, toda do tam se bo najprej potrebno prebiti. Celotni drugi del podkasta pa smo zato posvetili napovedniku jutrišnje tekme, ki bo v veliki meri vplivala na končno oceno te reprezentance, njenega vodstva, trenerjev in igralcev. Kaj so slabosti in kaj prednosti Latvije? Kje bodo naši igralci morali biti najbolj pozorni v obrambi in kje bodo lahko iskali svoje priložnosti v napadu? Vse to in še več v tokratni epizodi EuroBasket vodiča. Prijazno vabljeni k poslušanju.