Podcasts about najpomembnej

Na olimpijskih igrah v Italiji se čez nekaj minut začenja najpomembnejša tekma sezone za smučarje skakalce. Domen Prevc je v tej sezoni slavil na obeh dosedanjih vrhuncih, novoletni turneji in na svetovnem prvenstvu v poletih, je tik pred osvojitvijo velikega kristalnega globusa, olimpijsko slavo pa bo lovil kot sedanji svetovni prvak. Druge teme: - V Münchnu spravljivejše besede Washingtona za Evropo, ki medtem govori o večji samostojnosti - Gibanja Svoboda z volilne konvencije sporoča: delo še ni končano - Občine si ne prizadevajo dovolj za doseganje ciljev javnega stanovanjskega programa, opozarja Stanovanjski sklad

Piše Iztok Ilich, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Celovec: Mohorjeva založba; Ljubljana: FF Znanstvena založba, 2025 Na prvih straneh nove sijajne knjige Nataše Golob se pesnik Boris A. Novak v navdihujočem pozdravu zahvali avtorici s parafrazo naslova, ki ga je dala svoji raziskavi: Zahvaljena, ti, Nataša, ki bereš in pišeš … Nagovarja jo kot vrhunsko in mednarodno priznano avtoriteto na področju umetnostne zgodovine srednjega veka, še posebej iluminiranih rokopisov, ter obenem vsestransko podkovano in lucidno umetnostno zgodovinarko. Priznava ji, da je z novo, po ugotovitvah prelomno raziskavo zapolnila globoko vrzel v našem poznavanju srednjeveške knjižne kulture na Slovenskem in z njo bistveno spremenila dosedanje predstave o zgodovini kulture na slovenskih tleh. Novak, ki se je v prepesnitvah pomembnih del srednjeveške poezije izkazal za mojstra besede, ki občuti in razume veličino ustvarjanja v besedilih in podobah v sploh ne mračnem srednjem veku, v tem povzetku pove tisto najpomembnejše, zaradi česar se mora bralec pokloniti novi raziskavi, s katero Nataša Golob nadgrajuje svoje delo, objavljeno v monografijah Srednjeveški rokopisi, S črnilom in zlatom ter že prej v drugih znanstvenih publikacijah in prikazano na odmevnih tematskih razstavah. Najpomembnejše sporočilo razkošne knjige s podnaslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je na dolgoletne raziskave oprta ugotovitev Nataše Golob, da ohranjena slovenska srednjeveška literarna kultura obsega vsaj trikrat toliko primerkov, kot sta jih leta 1931 v Katalogu srednjeveških rokopisov s 161 enotami v naših javnih knjižnicah in arhivih dokumentirala Milko Kos in France Stele. V ta seznam pri nas ohranjenih listin in kodeksov je vnesla nekaj popravkov, predvsem pa ga je razširila z rokopisnimi dokumenti, nastalimi v tukajšnjih skriptorijih, ali vključenimi v samostanske in plemiške knjižnice, ki pa so jih pozneje odnesli iz naših krajev. Na pogosto izražene dvome, da bi Paolo Santonino ob obisku v Žički kartuziji mogel videti 2000 rokopisov, odgovarja, da je ta številka morda celo prenizka. Avtorica, prepričana, da kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke in druge prvine potrjujejo slovenski izvor rokopisov, v njih vidi gradnike na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, njihove primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so ji dale trdnejše časovne in delavniške okvire. Pri tem ni upoštevala le rokopisov z vpisanimi besedami slovanskega izvora, kot je bilo v navadi pri literarnih spomenikih, pomembnih za razvoj slovenskega jezika. Pogled je razširila na vso knjižno kulturo, povezano z našim prostorom. Odločila se je starejše sezname dopolniti z rokopisi, ki so, kot je pojasnila, zdaj v tujini, a jih kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke itd. dokumentirajo kot rokopise iz naših krajev. V preverjenih dokumentih s tem skupnim imenovalcem je odkrivala gradnike »na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, neposredne primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so dale trdnejše časovne in delavniške okvire.« Nataša Golob nasprotuje pogostim navedbam v starejši literaturi, da so bili ljudje v srednjem veku nepismeni, zapisovalci pa kvečjemu »beležkarji«, tako da znanje v knjigah ni imelo veljave. Nasprotno, je prepričana, »v različnih samopredstavitvah so osebe, ki so sedele za rokopisi, sporočale svoja imena, misli, občutke, celo šale in uganke. To so bili najpogosteje prepisovalci, a prav tako korektorji, urejevalci, večkrat tudi bralci in lastniki.« Ohranilo se je namreč blizu sto imen, od meniha Bernarda iz Stične do več deset drugih kopistov in knjižnih slikarjev, ki so ob svojem imenu zapisali, da so doma, na primer v današnjih Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Kopru itn. Delo sledi spoznanjem v novejšem času, da vsebine, ki so jih kopičili izobraženi in radovedni bralci, niso bila samo liturgična in teološka besedila, podrejena potrebam Cerkve in posvetnih oblasti. Pogled usmerja tudi na povezave med literaturo in vsebinami iz listin in dokumentov ter na doslej ne prepoznan vpliv takih, sekundarnih, zapisov na tedanjo likovno in glasbeno umetnost. Z branjem doslej manj znanih besedil, dodaja Nataša Golob, se zdaj začenja jasniti razmerje med govorjeno in zapisano besedo. Množica spomenikov t. i. pragmatične pismenosti pa še čaka na podrobnejše popise in analize. Raziskava s skoraj 1800 opombami in 60 stranmi slikovnih prilog je v knjigi strnjena v osem poglavij. Avtorica predstavlja nastajanje, razvoj in posebnosti rokopisne dediščine, piše o šolah, študentih in pišočih, o skriptorijih, rokopisnih delavnicah in prepisovalcih pa o starejših knjižnicah in popisih knjižnih del zlasti v Sloveniji, z njimi v zvezi tudi o pisarskih oznakah, ekslibrisih, glosah in signaturah, o pozni antiki in krščanskih motivih, Brižinskih spomenikih, Legendariju iz Gornjega Grada in rokopisih iz Stične. Zadnje poglavje govori o poznem srednjem veku ter prinaša opombe k slovarskim in leksikalnim delom, pravnim spisom, epiki, liriki, nabožnemu pesništvu, pridigam itn. Vsak rokopis je enkraten, tudi če je prepis – če nič drugega, so v vsakem drugačne napake, pravi Nataša Golob. In še: Knjiga kot objekt, narejen po človekovi volji, iz človekovega znanja in hotenja, je izhodišče za vsakovrstna miselna in čustvena stanja … S knjigo lahko povežemo skoraj vse, kar se človeku zgodi in kar je v človeku; od pohlepa, zasvojenosti, nečimrnosti, ljubezni, čaščenja do prezira, sovraštva in zavržnih idej.

Krovni zakon o odnosih Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja je doživel drugo posodobitev od sprejetja v letu 2006. Novela, ki jo je v petek podprlo vseh 79 prisotnih poslancev, nihče ni bil proti, prinaša predvsem novosti za rojake v sosednjih državah. Najpomembnejša sprememba je nov sklop, povezan s spodbujanjem njihovega gospodarskega razvoja. S tem bo omogočeno izvajanje programa, za katerega ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport že zagotavlja sredstva v naslednjih proračunih. V naslednjih štirih letih bo za to namenjenih deset milijonov evrov. Na področju regionalnega sodelovanja novela določa organ, pri katerem se zagotavljajo proračunska sredstva za uresničitev prevzetih mednarodnih obveznosti, ki se izvajajo v interesu Slovencev v zamejstvu. Poleg tega novela rešuje prostorsko stisko Slovenske izseljenske matice in Svetovnega slovenskega kongresa. Na petkovem zasedanju je bilo med drugim slišati željo, da bi država podoben model našla tudi za krepitev gospodarskega sodelovanja med Slovenci po svetu.

Februarja prihodnje leto bo minilo 25 let od sprejetja zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki je izboljšal raven manjšinskega varstva. Najpomembnejši je bil sprejem zakona za pripadnike slovenske manjšine v Videmski pokrajini, torej za rojake v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini, saj je Italija s tem prvič priznala, da na tem območju živi slovenska manjšina. Zakon je med drugim določil pravice do izobraževanja v slovenskem jeziku in pravico do rabe slovenščine na javnih upravah, pa pravico do vidne dvojezičnosti in izražanja narodne identitete in lastnih medijev, če omenimo le nekatere. Četrt stoletja po sprejetju zakona marsikod te pravice še vedno niso zagotovljene, nasprotno, ponekod se razmere poslabšujejo. Kot naprimer v Bardu v Terskih dolinah, čeprav je ta občina ena od 32, kjer velja zaščitni zakon, župan tega ne priznava in trdi, da slovensko narečje ne obstaja. Slovencem onemogoča delovanje in jih diskriminira. Lotil se je tudi župnika Renza Calligara, ki se je po ustrahovanju odločil za upokojitev. Toda, kot zagotavlja Igor Černo, občinski svetnik in kulturno zelo dejaven rojak, se županu ne bodo uklonili. Nasprotno. V Bardu se je z rojaki in župnikom pogovarjala Lucija Tavčar, novinarka Radia Trst A. Prislunite jim!Foto: Brošura Slovencev v Videmski pokrajini - Mi smo tu

Slovensko veleposlaništvo v Washingtonu je na dobro obiskanem pogovoru o raziskovanju vesolja in njegovi prihodnosti gostilo štiri ameriške astronavtske zvezdnike iz Ekspedicije 72: Sunito Williams, ki je slovensko-indijskega rodu, in Butcha Wilmoreja, ki sta se namesto po desetih dneh marca letos na Zemljo vrnila po devetih mesecih, preživetih na Mednarodni vesoljski postaji, ter Nicka Hagueja in Donalda Pettita. Dogodka se je udeležil tudi ameriški dopisnik Andrej Stopar in pred mikrofon povabil rojakinjo Sunito Williams.

Državni zbor bo na današnji izredni seji med drugim obravnaval pokojninsko reformo. Na odboru je dobila zeleno luč koalicije, opozicija pa ni glasovala proti, zato je pričakovati, da jo bodo poslanci podprli. Državni zbor bi jo predvidoma lahko sprejel na oktobrski seji, a v zraku je še vedno napoved referenduma. Ključni ukrepi novele bodo najbolj vplivali na tiste, ki se bodo upokojevali čez 10 let. Za tiste, ki se nameravajo upokojiti v prihodnjih mesecih, se upokojitveni pogoji ne spreminjajo. Najpomembnejši spremembi sta sicer povezani z usklajevanjem pokojnin ter izplačilom zimskega dodatka. Drugi poudarki oddaje: - Ameriška centralna banka je prvič po devetih mesecih znižala obrestne mere, po mnenju Trumpa prepozno in premalo. - Rožančeva nagrada Urši Zabukovec za knjigo esejev o Dostojevskem. - Slovenski odbojkarji so se prebili v osmino finala svetovnega prvenstva, čakajo jih Američani.

PIše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Naslov zbirke kratkih zgodb Nevenke Miklič Perne Revščina / zakladi obeta pripovedi o socialni tematiki z znanimi nasprotji, vendar se ta pojavijo le občasno. Podnajemnica, Fen in nekatere druge zgodbe segajo v težko otroštvo pripovedovalk in puščajo trajne posledice, duševne motnje vse življenje. Vse zgodbe pripovedujejo ženske v prvoosebnih notranjih monologih, nekaj pa je tudi psihološko zelo prepričljivih tretjeosebnih opisov. Več zgodb zaznamujejo medosebni odnosi, čustvena razmerja in osebna stališča do drugih. Matere so prizanesljive in pretirano skrbne do svojih otrok, a odzivi na to niso vedno pričakovani. Zaključek zgodbe Pege razkrije usodne dogodke, ki so povsem spremenili življenje pomembne uradnice. V firmi, kjer se ji je trideset let dobro godilo, jo preseneti novi lastnik, predstavnik multinacionalke, ki ugotovi, da njeno delovno mesto ni potrebno, in jo odpusti. Sama sebi in drugim noče priznati resnice, vendar se zatakne pri kreditu, ki ga je najela za nakup hčerinega stanovanje. Še vedno vzdržuje videz ugledne gospe, čeprav postane čistilka pri stari ženski in trikrat na teden pomaga dementni Vidi. Najpomembnejši pa je videz: »Strah me je edino teh temnih gub, ki so se začele nabirati okoli mojih oči, tega me je strah, gospa doktor.« Zgodba Dragi starši zveni kot pismo ali dnevnik postarane in zgarane pomočnice vzgojiteljice v vrtcu. »Kaj pa naj jim rečem, tem današnjim staršem. No, lahko bi rekla: gospa, vaša dvojčka sta nagravžno scrkljana, gospa, vaša Mila se joče za vsak drek, gospod, vaša Katarinca je samo suhe makarone … gospa, vaš Aleksej ima gnile že vse zobe v ustih, ali niste vi zelo priznana psihologinja po poklicu – aha, mogoče ga nočete trpinčiti z umivanjem …« O svojih vrednotah razmišlja najstnica, ki je pravkar opravila maturo. Vsa zadovoljna sama s seboj in svojo popolnostjo v primerjavi z debelo sošolko, ki ima dva popravca, kuje načrte, kako bosta s fantom, ki je otrok narave, star dvaintrideset let in jo uči meditacije, odpotovala v Indijo. »Denar za pot in za prvo leto bom nekako vzela fotru in matki, ker sta že davno pozabila na vrednote in ju zanima samo še keš, zato bo to navsezadnje bolje zanju … Dareta ne zanima denar, ker živi za naravo in duhovne cilje. Majke mi. Grem kao študirat v tujino.« V kratkih in zelo kratkih zgodbah pisateljica dokazuje, da je dobra opazovalka vsakdanjih in nekoliko drugačnih ljudi. Zunanjih dogodkov skoraj ni, vse dogajanje se razrašča v razmišljanje: prava resnica se razkrije na koncu. Zgodba Udejanjanje dobrote je življenjsko vodilo mamice, ki nadvse ljubi svoji hčerkici, prijazna je tudi do vseh drugih ljudi, vsem znancem je kar naprej delala usluge, pekla peciva za nepomembne obiske, plačevala tortice, kavice, vstopnice prijateljicam in njihovim otrokom, podarjala bogata, izbrana darila za praznike in rojstne dneve; odzivi obdarovanih pa niso pričakovani. Spoznala je, da zaradi dobrote in pozornosti do drugih njeno življenje kljub vsemu trudu ali ravno zato ni postalo nič lepše, ampak ravno nasprotno. Presunljiva je satirična zgodba Nevidna ženska. Skupina ljudi kramlja o ženski, ki so jo bežno poznali. Pripombe so bolj opravljanje kot spomini. In vendar je bila ta ženska žrtev zločina, umetnica, kiparka, kar znanci omalovažujejo. »Samo lepo, da smo prišli na pogreb, smo le bili njeni sošolci. Če ne bi bilo nas, bi bilo bolj žalostno. Pa že dolgo se nismo videli. Moramo ponoviti.« Spremno besedo h knjigi je napisal Tomo Podstenšek, mojster kratkih zgodb: »Avtorica dokazuje, da suvereno obvlada različne jezikovne lege, ki jih ustrezno prilagaja starosti in lastnostim pripovedovalk, slog je zgoščen, veliko je namigov, ki širijo pahljačo možnosti interpretacij,« piše.

Vlada je sprejela izhodišča za ustanovitev novega javnega zavoda za nujno medicinsko pomoč in prenovljeno uredbo o programih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja. Najpomembnejša novost je uvedba novih obračunskih enot za plačilo akutnih bolnišničnih obravnav. Potrdila je tudi predlog zakona o lastniški zadrugi delavcev. Ta bo podjetjem, ki se soočajo z vprašanjem nasledstva zaradi upokojevanja prvotnih lastnikov, omogočil prodajo lastništva zaposlenim. Država bi to spodbujala z davčnimi ugodnostnmi. Vlada je sprejela tudi strategijo razvoja slovenske obrambne industrije in tehnološke baze. Med drugim predvideva ustanovitev družbe ali holdinga z dejavnostjo vlaganja v projekte in podjetja z namenom podpore raziskavam in razvoju obrambne industrije, krepitve varnosti in povečevanja odpornosti. Na tak način želijo zagotoviti tudi, da sredstva, vložena v obrambo, ostanejo v domačih podjetjih.

Mreža Jezuitskih združenj za begunce JRS v Evropi je imela redno srečanje v Sarajevu. Udeležil se ga je tudi direktor JRS Slovenije, p. dr. Robin Schweiger. V oddaji je povedal, da Jezuitska združenja za begunce v Evropi pripravljajo več projektov. Najpomembnejša sta: pomoč beguncem v Ukrajini in pomoč ukrajinskim beguncem v Evropi.

Mreža Jezuitskih združenj za begunce JRS v Evropi je imela redno srečanje v Sarajevu. Udeležil se ga je tudi direktor JRS Slovenije, p. dr. Robin Schweiger. V oddaji je povedal, da Jezuitska združenja za begunce v Evropi pripravljajo več projektov. Najpomembnejša sta: pomoč beguncem v Ukrajini in pomoč ukrajinskim beguncem v Evropi.

»Streljanje za osnovne šole« je naslov priročnika, ki ga je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja izdala jugoslovanska strelska zveza z namenom popularizirati strelske krožke na osnovnih šolah. Hočemo povedati, da se je na osnovnih šolah streljalo že kdaj prej, vendar v tarče. Namen današnje analize je ugotoviti, kdaj so se otroci odločili, da bodo namesto v tarče v šolah streljali v sošolce. Po vsakem šolskem streljanju, tako tudi po zadnjem v avstrijskem Gradcu, slovenski mediji iz kabinetov izbrskajo šolske strokovnjake, ki povedo, kje tičijo vzroki in kje so doma povodi. Potem mediji ugotovijo, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo pri nas. Situacija je podobna oni, ko so vse države okoli nas že imele virus covida na svojih tleh, le v Sloveniji še nismo imeli nobenega primera. Nekakšen purgatorij, ki državljane pred prihajajočo katastrofo drži v strahu in pričakovanju, kar je za medijsko krajino vedno koristno. Ampak da ne bomo čakali, kdaj se dokončno utrga kateremu od slovenskih otrok, bodimo vsaj malo proaktivni in poskusimo najti ali predlagati rešitve, ki bodo pomagale preprečiti strelski pohod na slovenskih šolah. Poizkusimo se zgledovati pri računalnikih, ki so logično hladni, brezosebni in učinkoviti – kar se zdi dobra metoda pri soočenju s takšnim čustvenim vrtincem, kot je brezsmiselna izguba mladih življenj. V primeru, da se računalnik pokvari, so snovalci dodali modro rešitev, ki obupanega uporabnika odpelje nazaj, do zadnje še delujoče verzije. Se pravi, da se disfunkcionalni digitalni svet samodejno vrne nazaj v čas, ko je še deloval, in od tam nato uporabnika pospremi naprej v upanju, da ne bo storil istih napak, ki so ga navsezadnje vodile v katastrofo. Katera bi torej bila zadnja še delujoča verzija šolskega sistema, v kateri ni bilo nobenih možnosti, da bi učenci postrelili svoje sošolce? Zaradi nazornosti gremo nazaj stoletje in več, ko so bili učitelji popolni vladarji učilnic in so svoj status vzdrževali s strahovlado. Sodobno slovensko šolo torej vrnemo v leto 1910. Učenec se obnaša do učitelja neprimerno. Recimo, da noče pospraviti žvečilnega gumija v koš. Učitelj pristopi in: »svizzz« mu prisoli eno okoli ušes. Učenec zanalašč moti pouk. V kotu učilnice je dvajset storžev koruze in učenec mora na njih klečati preostanek pouka.Učenec ni naredil domače naloge. Ostati mora po pouku in jo narediti dvajsetkrat. Učenec ne zna pokazati, kje leži Južna Amerika. Dobi jih z ravnilom po prstih. In tako naprej in tako nazaj. Učenec ugovarja učitelju. Mora k ravnatelju, ki ga položi čez koleno in ga s šibo namlati po nagi riti. Seveda sedaj javnost ogorčeno protestira, da smo leta 2025 pa že presegli fizično kaznovanje otrok kot vzgojno metodo. Tako v šoli, kot v družini. In ne moremo se bolj strinjati, da je fizična kazen resnično nesprejemljiva. Ampak takšno je tudi streljanje otrok. Torej moramo kot družba na tehnico postaviti dve slabi, oziroma nesprejemljivi izbiri. Ali je slabša tepežka, ali so slabši mrtvi otroci? Ker nekaj je, spet s hladno logiko neprizadetega opazovalca, do danes že jasno. Med vrstniško nasilje, ustrahovanje in grožnje, tako v virtualnem kot v realnem svetu, bi se med mladimi občutno zmanjšali, če bi od drugega do šestega razreda osnovne šole intenzivno pela šiba. Seveda pa gre pri tem razmisleku samo za naivno in pobožno željo, kajti starši leta 2025 nikoli ne bi dovolili, da se njihove otroke v šolah pretepa. Starši, torej … V časih, ki smo jih opisali, so starši sodelovali z učitelji. Se pravi, da te je v šoli namlatil učitelj, doma pa še starš, ker si razjezil učitelja. Danes otrok na srečo nihče več ne mlati, mnogi starši pa mlatijo učitelje. Na simbolni ravni, seveda. Pa vendar – tako vsaj ugotavljajo otroški dušecelniki v informativnih oddajah – starši pri vzgoji otrok še vedno igrajo pomembno vlogo. Najpomembnejšo sicer igrajo računalniške igrice, internet in družabna omrežja, ampak staršev kljub vsemu še ni za odpisati. Za začetek so starši prepričani, da so njihovi otroci izjemni; ko se izkaže, da niso, so najprej razočarani otroci, nato pa še starši. Starši krivijo šolo, otroci pa gredo postrelit sošolce.Rešitev za nastalo absurdno situacijo je že v sedemdesetih letih – približno takrat, ko so strokovnjaki ugotovili, da so vzgojne metode iz devetnajstega stoletja nesprejemljive – predlagal prezrti genij svetovne literature Kurt Vonnegut. V noveli »Veliki vesoljski fuk«, ki je med drugim napovedala današnjo ekološko katastrofo, je predlagal ureditev, po kateri so starši do konca življenja odgovorni za otrokova dejanja. Oziroma lahko otrok, ko izvrši kakršenkoli prekršek, toži starše zaradi slabe vzgoje. Če bi v Sloveniji, kot prvi državi na svetu, v zakonodajo zapisali možnost, da lahko otrok pozneje v življenju zaradi neprimerne vzgoje sodno preganja svoje starše, bi se morda ti zamislili in začeli otroke ponovno vzgajati; ne pa jim samo plačevati maksimalen naročniški paket.

Pomembno vlogo pri začetkih izobraževanja slepih na Slovenskem so imele redovnice. Najpomembnejša med njimi je gotovo usmiljenka sestra Klara, z rodnim imenom Franica Vrhunc. Njeno življenje in delo ter položaj slepih in slabovidnih v prvi polovici 20. stoletja, nam je predstavila Urška Lah. V počastitev slovenskega kulturnega praznika pa smo oddajo zaokrožili s soneti izpod peresa Janeza Mlačnika.

Blaž Strle je izkušen tehnološki vodja, ki zelo dobra razume in pozna disruptivne tehnologije, trende in inovacije in je Predsednik Uprave BE-terna Skupine, vodilnega evropskega ponudnika informacijskih rešitev. Svojo pot je začel kot poslovni svetovalec in vztrajno napredoval po lestvici, kjer je vodil ekipe v Adacti, postal izvršni direktor Adacta Dynamics,  nato postal COO BE-terna Skupine in na koncu stopil v vlogo Predsednika Uprave. Njegova pot znotraj podjetja je dokaz, kaj je mogoče s predanostjo in vztrajnostjo. Blaževa zgodba, ki prihaja iz Slovenije, dokazuje, da s trdim delom uspeh ne pozna meja. Ima diplomo iz računalništva in MBA, ki ga je pridobil na prestižni šoli v Španiji, IE Business School. Blaž Strle med tremi dejavniki uspeha družbe BE-terna izpostavlja znanje, inovativnost in usmerjenost v uspeh svojih strank. Največjo poslovno lekcijo pa opisuje tako: »Najpomembnejša je ekipa, vse ostalo je drugotnega pomena.« Postaviti prave ljudi na pravo mesto in vzpostaviti dobro okolje je največ, kar lahko vodja naredi. Kot vodja ne verjame v stereotipe in en »Leadership style«. Pristopa ne moreš ukalupiti, podjetje se razvija, situacije so različne, različni so ljudje…, učiš se in prilagajaš. Včasih ne smeš dati več kot le ključe, drugič cilje, tretjič »korenček«, naslednjič »palico«, včasih je ventil treba priviti, drugič sprostiti. Vse s ciljem, da bomo jutri boljši, kot smo danes. Blaž je prepričan, da mora biti dober vodja v prvi vrsti »dober človek«, ki zna prisluhniti, biti dostopen, voditi z zgledom in navduševati. Za odličnost vodenja je pomembno dati v ospredje podjetje in zaposlene, povedati, kar misliš, verjeti v to, kar govoriš, in stati za svojimi dejanji. Prvi del se preslika v zaupanje, drugi pa v navduševanje. Je zahteven, saj od sebe in od sodelavcev pričakuje nadpovprečnost in učinkovitost. Najljubši citat: The problem is not the problem, the problem is your attitude about the problem. Najljubša knjiga: Good to GreatNajljubša serija: M*A*S*HHobiji: potovanja, jadranje, šport, dirkanjeNajljubša hrana: sushiNajljubši podjetnik: Warren BuffettNajljubša aplikacija: InstagramZaključni nauki za naše poslušalce:·      Sreča je bolj odvisna od nas samih, kot od okolice. Kroti žival v sebi in boš srečen.·      Bodi takšen kot želiš. da bi bili drugi do tebe.·      Male spremembe delajo velike razlike.

Kje smo, če stojimo na robu in streljamo kozle? Najbrž smo se povzpeli nad Tolmin, na Kozlov rob. Tam so lani poleti začeli z obnovo grajskih ostalin. Ruševine na vzpetini so ostaline nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem. Kozlov rob, ki mu domačini pravijo kar Grad, nosi izjemen kulturnozgodovinski pomen, poleg tega pa je priljubljena rekreacijska točka v Tolminski kotlini. Če bi radi združili nekaj gibanja s spoznavanjem zgodovine, stopite na pot, ki odstira obdobja Tolminskega od 12. stoletja naprej. Konec avgusta bo tam otvoritvena slovesnost. Gradbena dela za obnovo Kozlovega roba so vredna 2,1 milijona evrov. Od tega je tolminska občina skupaj s projektnima partnerjema - Tolminskim muzejem in javnim zavodom za turizem Dolina Soče - na razpisu ministrstva za kulturo iz načrta za okrevanje in odpornost pridobila 1,1 milijona evrov. Za lastništvo Kozlovega roba so se v srednjem veku potegovali mnogi pomembni fevdalci: oglejski patriarhi, goriški grofje, mesto Čedad, Benečani in nazadnje Habsburžani. Grajsko stavbo sta poškodovala potresa leta 1348 in 1511. Konec 16. stoletja so grad še prenavljali, po letu 1651, ko so tolminsko gospostvo in glavarstvo prevzeli Coroniniji, pa so grad dokončno opustili in v mestu Tolmin zgradili novo grajsko poslopje, v katere delu danes domuje Tolminski muzej. Med prvo svetovno vojno je bila med ruševine gradu postavljena ključna opazovalna točka za obrambo t. im. tolminskega mostišča. Od 90. let prejšnjega stoletja so se ostanki gradu sanirali in uredili v razgledno točko, s katere je čudovit razgled na Tolminsko kotlino in okoliške vrhove. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije.

Modrost, ki pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas, se vse bolj potrjuje v časih, ko ima vse več staršev težave z vzgojo, vse več otrok pa duševne stiske in težave z nasiljem ali samopoškodovanjem. Da "vas" tega ne bo več le opazovala, pač pa skušala staršem priskočiti na pomoč, so se odločili v Celju.Organizirali so dogodek "Starševstvo - moje poslanstvo", na katerem so o izzivih sodobnega življenja, med katere spada tudi vzgoja otrok, spregovorili nekdanja vrhunska športnica ter psihologinja Sara Isaković, pedagog Urban Urbanc ter glasbenik in teolog Rok Trkaj.

Katarino Morano, filmsko režiserko, zadnja leta spremljamo predvsem kot dramaturginjo in pisateljico dramskih besedil, kot so na primer Sedem dni, Usedline, Kako je padlo drevo, Zakaj sva se ločila?. Vse je na odrih režiral Žiga Divjak, s katerim skupaj ustvarjata in sta dobila že več priznanj. Katarina Morano je dobitnica Borštnikovih nagrad: za dramaturgijo predstave Gejm in za izvirno besedilo predstave Usedline; za to besedilo je prejela tudi nagrado Slavka Gruma na Tednu slovenske drame pred tremi leti. To sezono si je v Mestnem gledališču ljubljanskem mogoče ogledati predstavo Zakaj sva se ločila? Katarine Morano in Žige Divjaka, v kateri nastopata Jana Zupančič in Matej Puc. Da bi o tej predstavi, pa tudi o prihodnjih projektih izvedeli kaj več, je Tadeja Krečič Katarino Morano povabila pred mikrofon oddaje Oder.

Nacionalno preverjanje znanja, ki se začne prihodnji ponedeljek, letos prinaša več novosti. Najpomembnejšo med njimi bodo občutili devetošolci, saj rezultati NPZ-jev letos prvič štejejo kot eno izmed meril pri vpisu na srednjo šolo, kadar je ta omejen. S tem naj bi omilili inflacijo odličnih ocen v osnovni šoli, a se že pojavljajo pomisleki, predvsem v zvezi z enim samim rokom za pisanje in smiselnostjo preverjanja znanja iz tretjega predmeta, saj ob morebitni omejitvi vpisa štejejo le rezultati NPZ-jev iz materinščine in matematike. O vseh posebnostih, morebitnem pritisku, ki ga čutijo mladi ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo in o vpisnih postopkih v tokratnem Studiu ob 17.00. Gostje: Janja Zupančič, državna sekretarka na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje; Anja Vidmar, svetovalna delavka na Gimnaziji Ledina; Jernej Šoštar, ravnatelj OŠ Kašelj; dr. Janez Vogrinc, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.

18. marca je minilo natančno pol stoletja od izida Pahorjeve in Rebulove knjige Edvard Kocbek – pričevalec našega časa. Najpomembnejši del te knjige je pogovor z Edvardom Kocbekom, kjer je kot eden izmed voditeljev odpora proti okupatorju, razkrinkal medvojni partijski teror in povojni množični umor neoboroženih domobrancev. Ob tem je Igor Omerza izdal knjigo Kocbekovo tržaško pričevanje in Udba, ki smo jo tokrat predstavili.

Pomembno vlogo pri začetkih izobraževanja slepih na Slovenskem so imele redovnice. Najpomembnejša med njimi je gotovo usmiljenka sestra Klara, z rodnim imenom Franica Vrhunc. Njeno življenje in delo ter položaj slepih in slabovidnih v prvi polovici 19. stoletja, nam je predstavila Urška Lah. V počastitev slovenskega kulturnega praznika pa smo oddajo zaokrožili s soneti izpod peresa Janeza Mlačnika.

Pomembno vlogo pri začetkih izobraževanja slepih na Slovenskem so imele redovnice. Najpomembnejša med njimi je gotovo usmiljenka sestra Klara, z rodnim imenom Franica Vrhunc. Njeno življenje in delo ter položaj slepih in slabovidnih v prvi polovici 20. stoletja, nam je predstavila Urška Lah. V počastitev slovenskega kulturnega praznika pa smo oddajo zaokrožili s soneti izpod peresa Janeza Mlačnika.

V oddaji Svet kulture boste najprej izvedeli več o razstavi Svet v barvah, slovensko slikarstvo 1848–1918, ki se nocoj odpira v avstrijski galeriji Belvedere. Gre za prikaz najpomembnejših likovnih del slovenskega realizma in impresionizma. Pogovarjali smo se tudi z Igorjem Samoborjem, ki je na oder Štihove dvorane Cankarjevega doma ponovno postavil legendarno gledališko predstavo Igralec iz leta 1995.

V ospredju sta evropski prestolnici kulture Nova Gorica z Gorico in Chemnitz. Opozorili bomo tudi na razstavo 12 let tandema Ulay–Marina Abramović in na osemdesetletnico Društva slovenskih skladateljev.

Najpomembnejše je imeti dobro srce. Pripoveduje: Pavle Ravnohrib. Napisala: Zdenka Kokotec. Posneto v studiih Radia Slovenija 2012.

Najpomembnejša kriptovaluta Bitcoin je danes prvič v svoji zgodovini presegla magično mejo 100 tisoč ameriških dolarjev. Vrednost Bitcoina je letos zrasla že za 140 odstotkov, najbolj po zmagi Donalda Trumpa na predsedniških volitvah pred dobrim mesecem. Cirila Štuber se je o ozadju in razlogih za pospešeno rast na kripto trgu pogovarjala z Urško Jereb.

Tudi danes se bomo odpravili proti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, ga opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi tudi tako, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje upoštevano pri oceni. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pozornost do vsakega človeka pa ni pomembna samo v zdravstvu. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake k graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso nikoli pozabili.

Tudi današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, nen azadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo z odgovornostjo in skrbnostjo, lahko preraste zgolj opis nalog, in postane zares poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kateri, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, tega ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo za oceno testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav bi bil to samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko prejelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebej težko je takšno naklonjenost vzdrževati do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba veliko truda vložiti v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso pozabili.

Najpomembnejši dogodek tega tedna je zagotovo začetek novega šolskega leta. V našem letošnjem primeru 2. september prinaša spremembe, novo upanje, pa tudi skrbi v Sloveniji, kjer radi dvomimo sami vase. Vnovič smo se spraševali zakaj eden izmed ključnih poklicev v vsaki civilizirani družbi, torej učiteljski, sploh v javnem osnovnem in srednjem šolstvu ni dovolj spoštovan, ni dovolj plačan in ni deležen dovolj pomoči pristojnih ustanov. Blejski strateški forum, nekakšno izložbeno okno slovenske diplomacije je sovpadal s prevzemom slovenskega predsedovanja varnostnemu svetu združenih narodov. Tam je največ prahu, predvsem domačega, dvignilo vabilo nekdanji podpredsednici izraelske vlade Cipi Livni. V Nemčiji pa so na deželnih volitvah v Turingiji največ glasov, več kot tretjino, dobili skrajno desni populisti alternative za Nemčijo, na Saškem pa so le za dober odstotek zaostali za konservativnimi krščanskimi demokrati. Vsi rdeči alarmi zvonijo tudi v volkswagnu in TEŠ-u.

Ciril Bergles se je rodil julija 1934 v Repčah pri Ljubljani, umrl je leta 2013. Diplomiral je iz slovenistike in anglistike na ljubljanski Filozofski fakulteti; na srednjih šolah je delal kot profesor in ravnatelj. Veliko je prevajal, zelo pomembna je Antologija špansko-ameriške poezije, ki jo je uredil. Najpomembnejša v njegovem življenju pa je bila poezija, ki jo je ne le pisal, temveč je o njej zavzeto in strastno tudi premišljal. Slišali boste, kako je o poeziji in svojem lastnem ustvarjanju razmišljal leta 1998.

Slovenski nogometaši po remiju z Anglijo do zgodovinske osmine finala evropskega prvenstva.Ministrica Katič bo poročilo notranje revizije nakupa stavbe na Litijski posredovala tožilstvu in policiji.Matični odbor o razpisu posvetovalnega referenduma o noveli zakona o parlamentarni preiskavi.Dr. Beović vabi k oddaji podpisa za zaščito zdravstvenih delavcev pred nasiljem.Po ocenah humanitarnih organizacij revščina grozi skoraj 300.000 ljudem v Sloveniji.Nizozemski premier v odstopu Rutte bo na vrhu Nata oktobra nasledil Stoltenberga.Ustanovitelj WikiLeaksa Assange priznal krivdo za sodelovanje v zaroti za širjenje zaupnih informacij in se vrnil v rojstno Avstralijo.Najpomembnejši je tisti del počitnic, ki ga kot družina preživljamo skupaj.Vreme: Jutri se bo delno zjasnilo, predvsem v hribih bodo popoldne še posamezne plohe ali nevihte.Šport: Slovenski košarkarji v pripravah na olimpijske kvalifikacije premagali Litvo, v petek se jim bo pridružil še Dončić.

Danes je še zadnjič v tem šolskem letu zazvonil šolski zvonec. Učenci in dijaki so prejeli končna spričevala, šolske knjige in zvezke pa za več kot dva meseca pospravili v omare. Začenjajo se najdaljše počitnice v letu. »Najpomembnejše je, da z znanjem rastejo srčnost, človečnost in odprt pogled na svet. Vse to so lastnosti, ki jih potrebujemo, da lahko svet spreminjamo na bolje,« je v poslanici ob koncu šolskega leta zapisal minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda. Drugi poudarki oddaje: - Izraelska vojska končuje operacijo v Rafi, ne pa tudi vojne v Gazi, in hkrati pogleduje proti Libanonu. - Evropska unija bo prvi denar iz zamrznjenega ruskega premoženja Ukrajini morda nakazala v prihodnjem tednu. - Tridnevno žalovanje za žrtvami strelskih pohodov v ruski republiki Dagestan.

Pred vrati je volilna nedelja, ko bomo državljanke in državljani izbirali evropske poslance in ob tem glasovali še na treh referendumih. V sredini Radijski tribuni smo predstavili vse najpomembnejše informacije o poteku glasovanja.

Darja Lovšin je avtorica že pete knjige s področja diabetične kuhinje. Poznamo jo kot urednico revij tako za srčne kot onkološke bolnike, njen tretji projekt pa je urejanje revije Dita, ki izhaja v sklopu delovanja Zavoda Diabetes, ki ga je tudi ustanovila. Diplomirala je iz mednarodnih odnosov, kar ji je dalo širino, in rada piše. Vsakdanje jedi so primerne tudi ob presnovnih težavah, oziroma ko moramo paziti na krvni sladkor, pravi. Idej, ki skoraj dnevno vznikajo, kaj smemo jesti in česa ne, je grozno veliko, mnoge samo begajo, iskreno doda.

Darja Lovšin je avtorica že pete knjige s področja diabetične kuhinje. Poznamo jo kot urednico revij tako za srčne kot onkološke bolnike, njen tretji projekt pa je urejanje revije Dita, ki izhaja v sklopu delovanja Zavoda Diabetes, ki ga je tudi ustanovila. Diplomirala je iz mednarodnih odnosov, kar ji je dalo širino, in rada piše. Vsakdanje jedi so primerne tudi ob presnovnih težavah, oziroma ko moramo paziti na krvni sladkor, pravi. Idej, ki skoraj dnevno vznikajo, kaj smemo jesti in česa ne, je grozno veliko, mnoge samo begajo, iskreno doda.

V epizodi 137 je bil moj gost dr. Mark Pleško, ki je postal doktor fizike jedra in osnovnih delcev pri 25 letih. Je ustanovitelj in direktor družbe Cosylab, ki je zraslo v mednarodno podjetje z več kot 250 zaposlenimi in je vodilno na svetu v svoji niši krmilnih sistemov za jedrske pospeševalnike ter za protonsko terapijo za zdravljenje raka. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Objektivnost znanosti Iskanje objektivne resnice Zakaj študij fizike? Tehnoloških dosežkov in vpliv na družbo Najpomembnejši dosežek v dobi človeka Od atoma do kvantnega računalnika Kaj je jedrski pospeševalnik? Veliki pok Implikacija fizike v naš vsakdan Proces odločanja v podjetju Cosylab Zdravljenje raka z radioterapijo Protonska terapija za zdravljenje raka Teorije zarote in zdravilo za raka Elita, politika in vpliv na družbo Stoicizem, altruizem in vodenje družbe Zmanjšanje razlik med bogatimi in revnimi

Predor Karavanke je naš najdaljši cesti predor, edini enocevni, kar zelo zmanjšuje prometno varnost, hkrati pa edini, ki si ga delita dve državi. Preboj druge cevi avtocestnega predora je tako pomemben mejnik, gradbena dela, ki so jih začeli pred tremi leti in pol, naj bi v celoti končali do konca leta, za promet pa naj bi drugo cev odprli leto pozneje. Pretočnost prometa se bo s tem precej povečala, kar je pomembno ob podatku, da gre skozi predor skoraj 14 tisoč vozil na dan. O poteku del, težavah in pričakovanjih v tokratnem Studiu ob 17.00 z gosti in voditeljico Alenko Terlep.

Tudi na današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda spet zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in zares postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kakšno, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Eden izmed učencev je dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo pri oceni testa. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi namenili več skrbi našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso več pozabili.

Ledvice iz telesa izločijo do 2.000 mililitrov strupenih snovi in tekočine dnevno. Od dobrega delovanja ledvic je odvisna vsaka celica, vsak organ; celoten organizem. Velja pa tudi obratno. In prav v tem se skriva odgovor na vprašanje, zakaj takrat, ko beseda teče o boleznih ledvic, hkrati govorimo o diabetesu, povišanem krvnem tlaku in debelosti. »Bolezni ledvic so v največji meri rezultat nezdravega življenjskega sloga,« poudarja gost Ultrazvoka nefrolog doc. dr. Andrej Škoberne iz Kliničnega centra v Ljubljani. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Nefrolog Škoberne: Nočno uriniranje je lahko znak za težave z ledvicami TUKAJ Svetovni dan ledvic TUKAJ        

Z ministrico za kulturo dr. Asto Vrečko se pogovarjamo o presežkih in težavah v slovenski kulturi, kadrovanju, statusu samozaposlenih, institucionalni in alternativni kulturi, EPK v Novi Gorici, prenavljanju medijske zakonodaje, RTV Slovenija, odnosu do poezije in ideologije. Pa tudi o aktualnih vladnih in strankarskih pretresih.Zapiski: Zakon o medijih: Novosti in prvi odzivi

Ob zadnji zdravniški stavki smo v našo skromno redakcijo prejeli več ogorčenih klicev, češ, da se zdravniki ne držijo Hipokratove prisege in da so nasploh zviti in kruhoborski kujoni. Kot vedno smo se postavili na stran zatiranega, se pravi na stran zdravnikov in bomo neuki javnosti razjasnili nekaj pojmov glede Hipokratove prisege. Zadeva je namreč ta, da so zdravniki genetsko nagnjeni k spreminjanju priseg. Strokovnjaki trdijo, da se prisege zdravništva morajo spreminjati, ker se spreminja, oziroma napreduje tudi medicinska znanost. Recimo; če bi Hipokrat poznal antibiotike, ne bi zapisal: "… da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč jih bom prepuščal delavnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo."Hočemo povedati, da se je še za časa antike Hipokratova prisega večkrat spreminjala, v naslednjih stoletjih pa sploh in ko grška misel ni bila več v skladu s sodobno medicino, je prisego nadomestila t. i. "Ženevska deklaracija" iz leta 1948. Kjer so bile notri lepe misli tipa: "Najpomembnejša mi bo skrb za zdravje in življenje mojega pacienta!" Ampak ker so tudi ta načela postala počasi zastarela, so "Ženevsko deklaracijo" večkrat spreminjali, dodajali amandmaje, metali ven alineje o svetosti življenja in podobno. Tako smo se v tem kratkem uvodu naučili, da je z zdravniškimi prisegami velik križ in javnost, ki stavkajočim zdravnikom očita kršenje prisege in zavez, bi se lahko bolje podučila. A ker poskušamo biti v nastali situaciji kolikor je le mogoče proaktivni – saj moramo v konfliktu med vlado, bolniki in zdravniki konstruktivno iskati rešitev tudi mediji – smo zbrali nekaj predlogov, ki bi zdravniško prisego naredili bolj prilagodljivo, saj je togost njenih stališč pogosto jedro spora. V našo redakcijo je prišlo, kot rečeno, kar nekaj klicev besnih bolnikov, ki so na že tako ali tako nesprejemljive čakalne dobe dobili dodatno porcijo čakanja; zbrali smo nekaj najbolj živopisnih pridevnikov ter besedilo nove zdravniške prisege zgradili okoli njih. Hkrati pa smo za osnovo vzeli že znane prisege, ker, kot vemo, bi se zdravniki ob vsem znanju, ki jim je v spomin natlačeno med študijem, težko naučili nove štirivrstičnice. Kar nekaj klicev smo dobili, ko besni bolniki zmerjajo zdravnike, da so otročji. Tako smo sestavili naslednjo prisego: "Danes, ko postajam zdravnik, dajem častno zdravniško besedo: Da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo." Potem smo dobili precej mnenj poslušalcev, ki za stavko obtožujejo zdravniško sindikalno organizacijo Fides. Očitajo ji, da je militantna, vodena po sistemu subordinacije in da zdravnike žrtvuje kot vojake na bojnem polju. Menimo, da bi za to priložnost bila primerna naslednja prisega: "Jaz – ime in priimek – se svečano obvezujem, da bom verno služil svojemu sindikatu, da bom branil svoj zdravniški ceh, da bom varoval bratstvo in enotnost našega poklica in da bom vestno izvrševal ukaze predstojnikov in primarijev. Vedno bom pripravljen boriti se za višje plače in ne bo mi žal, tudi če v tem boju izgubim tri dni dopusta." Nekaj klicev razočaranih bolnikov se je nanašalo na dejstvo, da zdravniki grozijo z odhodom v tujino, če njihove stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene. Tako smo na hitro in brez večje redakcije pripravili zdravniško prisego, ki se je naj ranocelnik nauči na letu iz Frankfurta do New Yorka. "Prisežem zvestobo zastavi Združenih držav Amerike in republiki, za katero stoji, enemu narodu pod Bogom, nedeljivemu, s svobodo in pravičnostjo za vse. Predvsem pa prisegam neobstoječemu zdravstvenemu zavarovanju." Večinsko mnenje poslušalcev, ki so nas poiskali in se pritožili zaradi neskladja med zdravniško stavko in Hipokratovo prisego, pa je bilo, da so zdravniki izgubili stik z realnostjo. Nekateri zlonamerni so celo namigovali, da si zdravniki med dolgimi dežurstvi prepogosto postrežejo iz omarice s pomirjevali … Tako smo za osnovo zadnje prisege vzeli zavezo, ki jo svojemu rajskemu otoku izrečejo prebivalci Jamajke. Podari nam modrost od zgoraj. Pravica, Resnica bodita naši za vedno, Jamajka, dežela, ki jo imamo radi. Kjer bolniki sicer obstajajo, a ne težijo.

Letošnjo nagrado Milke in Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti prejme direktor fotografije Rado Likon. Direktor fotografije je bil pri več kot 70 filmih – celovečercih, kratkih filmih, dokumentarcih in na televiziji. Je cenjen pedagog, sodeluje pa tudi pri restavriranju in digitizaciji slovenskih filmov ter s tem pomembno prispeva k ohranjanju slovenske filmske dediščine. Z Radom Likonom se je o njegovi ustvarjalni poti, ki jo je začel na praški šoli za film, fotografijo in televizijo FAMU, pogovarjal Urban Tarman.

Slovenija ima od danes status opazovalke v Varnostnem svetu Združenih narodov, preden bo z začetkom prihodnjega leta za dve leti postala nestalna članica. Status opazovalke med drugim pomeni, da se bodo slovenski predstavniki lahko udeleževali zasedanj Varnostnega sveta. Druge teme: - Na slovaških parlamentarnih volitvah slavje nekdanjega premierja Fica. - Združene države so se pet pred 12-to izognile ohromitvi dela vlade. - Slovenski odbojkarji na olimpijskih kvalifikacijah v Tokiu po Tuniziji premagali tudi Turčijo.

Slovenija ima od danes status opazovalke v Varnostnem svetu Združenih narodov, preden bo prihodnje leto za dve leti postala nestalna članica. Zunanja ministrica Tanja Fajon pravi, da v varnostni svet vstopajo v zelo težkem obdobju, saj vladajo v svetu številni konflikti. Kljub temu je prepričana, da je Slovenija pripravljena na nalogo in da bodo delo opravili dobro. Nekateri drugi poudarki oddaje: - V Gorski Karabah prispela mednarodna misija s humanitarno nalogo. Na območju sicer le še nekaj tisoč etničnih Armencev - Na Poljskem množični protest proti politiki vladne stranke Zakon in pravičnost. - Ob mednarodnem dnevu starejših opozorila pred kršenjem njihovih pravic.

Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Erudit, pisatelj, umetnostni zgodovinar, esejist, prevajalec in pesnik dr. Miklavž Komelj je v pesniški zbirki Med ustvaril zanimivo sliko območja vmesnosti, v katerem se družba še bolj razdeli. Te vmesnosti so mišljene kot razmisleki, tudi pomisleki, izraženi v štirinajstih pesmih. Naslovni predlog med zato ustvarja lok, s katerim pesnik ustvarja dialog med obema skrajnostma. Obenem pa je ta mèd lahko tudi méd – hrana, pogon – in je po večini zgoščen oziroma gost. Pri tem upoštevamo tudi oblikovno plat knjige, v kateri so tudi avtorjeva likovna dela. Igra z besedami je jasna in prepričljiva. Prispodobe kažejo tudi tisto, česar kdo mogoče ne želi videti ali sploh ne vidi. Vendar – mora. Najpomembnejše, tehtno in ključno v celotni zbirki je na ta način nenehno prevpraševanje, ki ves čas vznemirja in pušča veliko mest enkrat praznih, spet drugič na novo zasedenih. Čeprav na zavihku knjige piše, da gre za poezijo, ki je nastala iz zelo napetega zgodovinskega obdobja, se dvigne nad ta čas in jo je mogoče brati iz različnih vidikov. Mislim, da pesnik ne problematizira samo natančno določenega obdobja, ampak je bilo obdobje pandemije samo sprožilec celotnega, izjemno razmišljujočega cikla. Ta pa je zdaj nadčasoven. Če zbirko Med primerjam s Komeljevo predlani izdano Gorečo knjigo, lahko mirno rečem, da ji spet ne manjka intenzivnosti in tudi ne neposrednosti in prefinjenega dialoga z bralstvom. Soočanje z resničnim svetom in okoliščinami nastanka pesmi pa je v obravnavani zbirki veliko bolj drzno, celo nekoliko izzivalno in vznemirljivo. Čeprav zbirka govori tudi o pandemiji covida-19, Komelj poudarjs, da se taka apokalipsa dogaja ves čas. Pesniška zbirka smelo nasprotuje poročanju medijev, načrtovani paniki in vsem tistim, ki radi strašijo in ustvarjajo zmedo. Pa vendar ne gre za angažiranost. Dodelanost izraza, natančnost v odmerkih besed in izbrani citati ter njihovi ustvarjalci namreč mehčajo kritičnost. Zbirka Med si torej upa govoriti; pogosto sicer pogrešani iskrenost in nepredvidljivost sta v današnji umetnosti še kako pogrešani. Včasih je britev, ki zareže z besedami in prav zato pretrese – če parafraziram umetnika – nujna in manj škodljiva kot kaj drugega. V ogledalu ostaja dvom: »In kaj, če je svoboda / v tem, kar ne velja / za svobodo?« Pretresanje definicij in verjetje v zvestobo samemu sebi odpirata pomembno vprašanje o posploševanju in prehitrem zadovoljstvu z večinskim mnenjem: »Tvoja misel je čista, / če je tvoj duh res tvoj.« Zavezanost k zvestobi je kot rdeča nit, ki v zadnji pesmi Meja doseže poanto: »Resnična govorica je tista, ki vzdrži, da je njena resnica, kjer govorice ni. Brez razvozlavanja vozlov, brez iskanja poti domov. Tragedija je spev kozlov, ne spev bogov.« Pesmi v zbirki Med preveva veliko razmislekov o odločitvah in usmeritvah, ki ne nazadnje niso nikoli preproste. S premišljenim jezikom in izpeljavo pesniških sredstev Miklavž Komelj ustvarja miselne tokove in nam ponuja poglede, ki jih kot kritične opazovalke in opazovalci moramo najti. Ponujanje različnih literarnih svetov nam kaže dela in imena, ki jih verjetno premalokrat osvetlimo in se poglabljamo. Pomembna pa je tudi vmesnost, nekakšna zamrznitev: »Pot je nepremična. / Popolna statičnost.« Prav to je ključ, da lahko v posebni medenosti občutij uzremo še kaj drugega.

Klicna koda tokrat vrti ameriško številko. Dopisnik Andrej Stopar o tem, da so ameriške manjšine letos izgubile kriterij pozitivne diskriminacije pri vpisu na univerze, vrhovno sodišče je razveljavilo Bidnov odpis študentskih dolgov za najrevnejše in presodilo, da je diskriminacija LGBT, če se ne strinjaš z njihovim sporočilom, ustavna. Donald Trump pa prepričljivo vodi v tekmi za republikansko predsedniško nominacijo.

Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži? Delo na domu, kadar narava dela seveda to sploh dopušča, je mnogim najljubša zapuščina epidemijskih časov. Kljub temu, da tako dela bistveno več ljudi, pa je pravno-formalno ureditev takega načina dela med delodajalcem in zaposlenim v praksi še vedno neenotno urejena. Kaj vse mora biti zapisano v pogodbi, kakšen nadzor sme imeti delodajalec in kako odziven mora biti delojemalec, kako je s stroški in kako s prevzemanjem odgovornosti, če pride do poškodb, smo med drugim vprašali direktorico Direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela Katjo Rihar Bajuk.

Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži? "Počasi bo tudi njih treba nehati ščititi, češ da ne znajo in ne zmorejo in jasno povedati, da tega včasih nočejo", je na vprašanje, kako si razlagati, da ravnatelji v vsaj dveh primerih niso prijavili spolnega nadlegovanja na svoji šoli, povedala Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo. "Ker je to za njih naporno, ker se je treba izpostaviti in da obstajajo med nami ljudje, ki naj bi delali z ljudmi za njihovo dobro, a se niso pripravljeni osebno izpostaviti do te mere, da bi jim bilo rahlo neprijetno. Raje pustijo žrtve v položaju, v katerem trpijo spolno nasilje in zlorabo še naprej, kar je nesprejemljivo. V nevladnih organizacijah se s takimi zgodbami srečujemo zelo pogosto pravzaprav večkrat kot pa s primeri, ko sistem dobro zaščiti otroka ali odraslo žrtev." Katja Zabukovec Kerin Aktualna afera z izpovedmi o spolnem nasilju v kulturniških krogih je znova opomnila, da je spolno nasilje obsežno in se dogaja v vseh družbenih sferah in starostnih skupinah, žrtve in priče pa največkrat o tem molčijo. Kako prekiniti molk in ustaviti zelo visoko toleranco do spolnega nasilja v naši družbi, so minuli teden govorili v oddaji Studio ob 17h. Sogovorniki Tite Mayer so brez zadržkov opozarjali tako na odgovornost kot tudi na družbeni kontekst, v katerem so zelo raznolike oblike spolnega nasilja in predatorstva družbene sprejemljive, dopustne, celo pričakovane. Kako se temu upreti in kako lahko vsakdo k temu pripomore? Gostje: Katja Zabukovec Kerin iz Društva za nenasilno komunikacijo;Neža Miklič iz Generalne policijske uprave;Iva Babič, gledališka igralka V oddaji Studio ob 17h sta sodelovala tudi Nika Kovač, predsednica Inštituta 8. marec, kjer že nekaj mesecev spodbujajo k delitvi pričevanj o spolnem nasilju v akciji "Nisem prijavila" in pa Janez Cerar, duhovnik, ki je sam doživel spolno zlorabo, o njej spregovoril in se, kljub močnemu uporu in sankcijam institucije, neumorno bori za vse žrtve spolnih zlorab v cerkvi. Njegovo zgodbo ste lahko slišali tako v oddaji Nedeljski gost kot tudi v dveh oddajah Vroči mikrofon z naslovom Krik žrtev.

Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži? Nikola Kovačević je beograjski pravnik, ki pomaga beguncem, pa tudi drugim ljudem, ki so bili žrtve mučenja ali policijskega nasilja. Že kot mladi pravnik je na ustavnem sodišču dokazal, da je v enem od srbskih zaporov prišlo do mučenja. V zadnjem obdobju v Srbijo prihaja veliko beguncev iz Burundija, saj je Burundi v zameno za režim brez vizuma umaknil priznanje Kosova. "Govoril sem na primer z bratranci prejšnjega podpredsednika Burundija. Šli so naprej proti Evropi. Razložili so mi, da so Tutsiji bili bogata manjšina, ki so jo belgijski kolonialisti privilegirali. Imeli so zemljo, hiše, živino, oblast, policijo in vojsko. Dolgo so zatirali Hutujce. Potem pa se je to spremenilo in zdaj so Hutujci glavni. Prišlo je do tega, čemur Tutsiji pravijo zgodovinski revizionizem, Hutujci pa poprava zgodovinskih krivic. S tem, kar se dogaja v Burundiju, lahko brez težav potegnemo vzporednice z našim post konfliktnim prostorom nekdanje Jugoslavije. Kdo je koga in kdaj."

O delu, delavcih in delavskih pravicah se v času okoli prvega maja, morda res govori več kot sicer. A večinoma gre za vznesene in simbolike polne nagovore in deklarativne izjave. Vendar kakovostnih in celovitih rešitev ni moč najti na hitro, ob tabornem ognju in preslanem golažu. Korpusi znanja in raziskav, delo strokovnjakov so podlaga za pogajalce in odločevalce, ki lahko nato sprejmejo dolgoročno vzdržne rešitve, ki bodo morda čez čas prepoznane kot civilizacijski dosežek. Ali delavski razred kot smo ga pojmovali nekoč sploh še obstaja? Ali posledično še lahko govorimo o razrednem boju? Kako nestandardne, nove oblike dela spreminjajo trg dela? Ali delavci, namesto z brezobličnim globalnim kapitalom, tekmujejo med seboj? Kako se delovno pravna zakonodaja prilagaja novim izzivom kot je denimo platformno delo? Je v novi realnosti osvoboditev od dela še bolj oddaljena kot poprej?

Tokrat smo si zadali izziv: v koliko minutah lahko za vas pripravimo pregled najpomembnejših Pod črto zgodb in sprememb na bolje iz leta 2021? Vabljeni k poslušanju!

O kriptovalutah, kriptožetonih, kriptovročici sem se pogovarjala z Matejem Tomažinom, nekdanjim borznikom, ki je prestopil v kripto svet. Epizodo priporočam tudi skeptikom. Tokratni podcast je uvod v kripto svet. Ta povzroča pri ljudeh različne odzive – nekateri pravijo, da gre za nateg in kockanje, drugi, da je to naša prihodnost. Takšni so bili tudi vaši odzivi v moji Instragram zgodbi, ki sem jo objavila ob napovedi te kripto epizode.   Za vse, ki pravite, da vas kripto ne zanima, da je to kockanje, prevara, sramota in še kaj, vas vabim, da vseeno prisluhnete epizodi, ker boste slišali drugačen način razmišljanja, ki lahko še dodatno potrdi vaša prepričanja ali pa morda celo spodbudi k nadaljnjemu raziskovanju. V uvodni kripto epizodi se pogovarjam z Matejem Tomažinom, nekdanjim borznikom, ki je prestopil v kripto svet. Matej je na kapitalske trge vstopil pred 25 leti še kot študent, bil je upravljavec premoženja in kasneje tudi prokurist pri borzno-posredniški hiši Ilirka. Leta 2006 je na Hrvaškem ustanovil družbo za upravljanje premoženja Alfa Invest in jo leta 2009 prodal NFD. Kasneje postal član in potem še predsednik uprave KD Skladi (danes so to Generali Investments). Matej je po borzni karieri skočil v svet podjetništva, soustanovil nekaj podjetij in bil tudi angelski investitor v več zagonskih podjetij. Ukvarjal se je tudi z virtualno resničnostjo. Leta 2017 se pridružil ekipi kriptopodjetja Iconomi, ki je bilo prvo slovensko podjetje, ki je leta 2016 izvedlo ICO oziroma prvo izdaja kriptožetonov. Zbrali so 10,6 milijonov dolarjev za projekt platforme za upravljanje kriptoimetij oziroma kriptoskladov. Tam je zdaj direktor.  _____________________________________________________ OPOZORILO V tej kripto epizodi so omenjene konkretne naložbe, ki ne predstavljajo naložbenega nasveta. Razmere na kripto trgu so zelo razgrete in v takšnem okolju je potrebna dodatna previdnost. Tečaji dobesedno letijo v nebo oziroma »to the moon« in donosnosti presegajo v zelo kratkih obdobjih več tisoč odstotkov. Balon se kot že videno v kriptu napihuje. Izpolnjeni so namreč trije pogoji: 1.       nekaj je na tem in tehnologija se razvija, 2.       pretekla donosnost se vidi kot garancija za prihodnjo donosnost, 3.       vsi znajo povedati, da gre za izjemno naložbeno priložnost in vsi želijo zaslužiti s kriptom. Toda, balon bo počil. Tako kot je že nekajkrat. Pomembnejše vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo s kriptom na srednji in dolgi rok. Za razumevanje potenciala različnih kripto projektov si je predvsem potrebno vzeti čas, jih spoznati in šele na to razmisliti o investiranju. Najpomembnejše pri investiranju pa je, da na koncu mirno spite.   _____________________________________________________ BREZPLAČEN LAJV DOGODEK 18. maj ob 17.00 Money-Log oziroma dialog o aktualnih dogajanjih na kapitalskih trgih v živo z Damianom Merlakom, Andražem Grahkom in Tonijem Jukičem. Naročite se na e-pismo na www.biznispace.com, da boste prejeli povezavo do dogodka.   Dopolnjujemo ....