Podcasts about sovjetske

Igra je nastala po eni najčudovitejših pravljic iz starega ruskega bajeslovja o carju, ki izgubi in spet najde ljubljeno ženo in sina. Slovenski prevod poetične zgodbe velikega ruskega pesnika podpisuje Oton Župančič, za katerega je že pred drugo svetovno vojno prejel nagrado Sovjetske akademije znanosti in umetnosti. Poleg tega je posnetek iz leta 1954 tudi eden najstarejših ohranjenih v našem arhivu. Prevajalec: Oton Župančič Režiserka: Maša Slavec Tonski mojster: Tone Kablar Nastopajo – Slavo Švajger, Boris Kralj, Mileva Boltar Ukmar, Jože Zupan, Edvard Gregorin, Silva Danilova, Emi Oražen, Vera Pantič, Janez Sever Produkcija Uredništva igranega programa. Posneto v studiih Radia Ljubljana maja 1954.

Ob 40. obletnici izvolitve Gorbačova na položaj generalnega sekretarja sovjetske komunistične partije skušamo opredeliti njegovo vlogo v svetovni zgodovini11. marca 1985 je na čelo sovjetske partije in države stopil tedaj 54-letni Mihail Sergejevič Gorbačov. V Kremlju je sicer zdržal vsega 6 let in pol, a kakšnih šest let in pol je to bilo! Perestrojka in glasnost, jedrska nesreča v Černobilu in jedrski detant z Združenimi državami, združitev Nemčije in razpad Sovjetske zveze … Ob 40. obletnici prihoda Gorbačova na oblast smo se v tokratni Intelekti spraševali, kako pravzaprav opredeliti njegovo vlogo v svetovni zgodovini? Je bil eden največjih junakov 20. stoletja, humanist, ki je razgradil železno zaveso in po mirni poti končal hladno vojno, ali pa je bil, nasprotno, nepoboljšljiv naivnež, ki je za prazen nič spodkopal temelje ruske geopolitične moči? – Odgovore so nam pomagali iskati dr. Tomaž Gerden, Miha Lampreht in Branko Soban, trije novinarji torej, ki so tako rekoč v živo spremljali in za nas v Sloveniji komentirali poteze, ki jih je, ko je bil na oblasti, Gorbačov vlekel. Foto: Mihail S. Gorbačov oktobra 1991 (Lev L. Medvedev / Wikipedia)

Takega konjička bi imela tudi jaz. Vsako jutro bi se postavila k enemu ušesu in bi bila čista in potem k drugemu, pa bi že bila oblečena za v šolo. No, pa to je samo pravljica, kajti ni konja, ki bi lahko skočil tako visoko, razen seveda v pravljici! Morda nezana beseda: Zpeček - nižji del ob steni na kmečki peči za ležanje ali sedenje, zapečkar, tisti ki pogosto leži ali sedi pri ali na peči, se greje in lenari Brhek fant – čeden, postaven fant Vir: Čarobni vodnjak, Zbornik pravljic narodov Sovjetske zveze, zbrala in obdelala A. Ljubarskaja, prevedla Marija Kmetova, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948, bere Nataša Holy

Rusijo so po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 vodili samo trije predsedniki: Boris Jelcin, Dmitrij Medvedjev in Vladimir Putin, ki je maja letos prisegel za peti mandat. Prvi mož Kremlja bi se sicer letos poslovil s položaja, a ker so Rusi na referendumu pred štirimi leti podprli ustavne spremembe, ki jih je predlagal sam, in so izničili njegove dozdajšnje štiri mandate, bo lahko na oblasti do leta 2036. Po Putinovi vrnitvi v Kremelj leta 2012 si je Rusija priključila ukrajinski polotok Krim, jeseni 2015 se je vključila v sirsko vojno, pred dvema letoma pa je ruski predsednik sprožil invazijo na Ukrajino. Brutalni vojni pa še ni videti konca.

O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jezikuKar druži irskega pisatelja in dramatika Samuela Becketta ter ruskega pesnika in esejista Josipa Brodskega – poleg slave, ki jo prinese Nobelova nagrada, kajpada –, je dejstvo, da nista ustvarjala samo v enem jeziku. Brodski je namreč pesmi pisal v ruščini, eseje pa, ko so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgnali iz Sovjetske zveze, v angleščini; no, Beckettu pa je resnični preboj uspel šele, ko se je okoli leta 1950 odpovedal pisanju v materni angleščini in v iskanju posebej ogolelega, skopega izraza, ki bi se prilegal njegovemu videnju sveta in človekovega zagatnega položaja v njem, presedlal v francoščino. Vse torej kaže, da vrhunski književniki vrhunsko literaturo lahko ustvarjajo v več kot le enem jeziku. A to ni uvid, ki bi se nam ponujal zlahka. Povečini smo namreč še vedno prepričani, da bosta književnik oziroma književnica v zasledovanju resnično uspelega teksta prišla najdlje, če bosta skrbno negovala tisti jezik, ki ga tudi najbolje obvladata, se pravi svojo materinščino. A če bi to res držalo, kako si tedaj razložiti Brodskega in Becketta, kako si razložiti lepe pesmi, ki jih je v nemščini napisal Prešeren, kako si razložiti vrhunske anglofone romane Indijca Rushdieja ali Rusa Nabokova? Ne; razmerje med materinščino in drugimi, pozneje priučenimi jeziki je v kontekstu literarnega ustvarjanja očitno precej bolj zapleteno pa tudi izzivalno, vznemirljivo. Kako zelo, se lahko poučimo ob branju esejistične zbirke Eksofonija ali poti iz materinščine, pod katero se podpisuje danes 64-letna Yoko Tawada, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih uveljavila kot ena izmed najbolj intrigantnih protagonistk tako sodobne japonske kakor sodobne nemške literature. Zakaj bi torej bilo, ko človek piše, dobrodošlo sedeti na dveh stolčkih hkrati? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa Domna Kavčiča, ki je eseje Yoko Tawada prevedel za Literarno-umetniško društvo Literatura.   foto: Yoko Tawada na pesniškem festivalu v bavarskem Erlangnu leta 2014 (Manfred Sause / Wikipedia)

Rusijo so po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 vodili samo trije predsedniki: Boris Jelcin, Dmitrij Medvedjev in Vladimir Putin, ki je v začetku maja prisegel za peti mandat. Na osmih volitvah v samostojni Rusiji, na katerih ni imel verodostojnih tekmecev, je zanj glasovalo več kot 87 odstotkov volivcev. Rekordna je bila tudi volilna udeležba, ki je presegla 77 odstotkov. Prvi mož Kremlja bi se sicer letos poslovil s položaja, a ker so Rusi na referendumu pred štirimi leti podprli ustavne spremembe, ki jih je predlagal sam, in so izničili njegove dozdajšnje štiri mandate, bo lahko na oblasti do leta 2036. Po Putinovi vrnitvi v Kremelj leta 2012 si je Rusija priključila ukrajinski polotok Krim, jeseni 2015 se je vključila v sirsko vojno, pred dvema letoma pa je ruski predsednik sprožil invazijo na Ukrajino. Brutalni vojni še ni videti konca. Več o Putinovi Rusiji, njeni zunanji politiki, odnosih z Zahodom in vplivu zahodnih sankcij na rusko gospodarstvo v oddaji Eppur si muove.

Sinolog, ki je v mladosti prepotoval svet, se potem kot ekonomist zaposlil v izvršnem svetu socialistične republike Slovenije, nekaj tednov po Maovi smrti pa odšel živet na Kitajsko in na koncu postal eden od ustanoviteljev Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakultetiZaslužni profesor dr. Mitja Saje je ekonomist in sinolog, soustanovitelj Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti ter naš največji poznavalec zgodovine Kitajske in kitajskega ekonomsko-političnega sistema. Čeprav je poglavitni del svoje kariere preživel v akademskem polju, pa gre za raziskovalca, ki ga nikoli ni zanimalo samo teoretsko preučevanje, ampak si je stvari vedno raje ogledal od blizu. V mladosti je tako potoval po skoraj celem svetu: od Združenih držav in Zahodne Evrope pa do Sovjetske zveze, Severne Afrike, Bližnjega Vzhoda, Indije in Japonske. Potem se je kot ekonomist zaposlil v republiškem izvršnem svetu, kjer je dodobra spoznal gospodarsko dinamiko sistema, ki bo kasneje prispevala k razpadu Jugoslavije. Vmes se je po celi seriji jezikov navdušil nad kitajščino in se tako rekoč takoj, ko se je država odprla za tujce, za nekaj let preselil tja, Kitajsko pa je od blizu spremljal tudi v nadaljnjih desetletjih, ki so prinesla neverjetno hitro liberalizacijo in razvoj kitajskega gospodarstva. Vse to in še marsikaj drugega pa od sredine 90-ih let naprej, ko je v Ljubljani zaživel Oddelek za azijske študije, predaja tudi novim generacijam sinologov ter širši slovenski javnosti. O svojem zanimivem življenju se je Mitja Saje za tokratno Razkošje v glavi pogovarjal z Aljo Zore. Foto: Mitja Saje, osebni arhiv

Zdravo, tokrat se končno lotimo uvoda v 6. knjigo, obdelamo pa tudi predgovor. Juhuuu. V predigri se sprašujemo za kaj pa so otroc', če ne za štihanje, nošenje drv, premoga, košenje trave, žive meje in ostalih stvari, ki so jih počele prejšnje generacije otrok. Študiramo, če bi kakšno epizodo posvetili vrtičkarskim nasvetom, ker Aljo pove, da obstajajo tudi ruske vile, ampak ker vse, kar je rusko, v teh časih nekako ni privlačno, jim rečemo sovjetske vile. V epizodi pa tudi o tem, kaj so nas naučili na faksu, delu lastnih rok, Policijski akademiji in področju 42 v našem bodočem studiu SR-02.

Avtobiografski zapiski sovjetskega oceanografa Slave Kurilova, ki je sredi 70. let izvedel spektakultaren pobeg iz svoje domovine ter v treh nočeh in dveh dneh preplaval skoraj 100 kilometrov oceanaSam v oceanu je neke vrste avtobiografija, ki pred nami zarisuje izjemno nenavadno življenjsko zgodbo oceanografa Slave Kurilova, ki se je rodil v današnjem Kazahstanu, potem pa sredi 70. let v skoraj nemogočem podvigu pobegnil iz Sovjetske zveze in po skoku iz velike potniške ladje v morju preživel kar dva dni in tri noči ter preplaval skoraj 100km do obale enega od filipinskih otokov. Kurilovi zapiski, ki jih je po njegovi smrti zbrala in med seboj povezala njegova soproga, pa pred nami ne pričarajo samo podrobnosti njegovega tveganega pobega, ampak tudi siceršnje razmišljanje ter doživljanje tega zelo posebnega in vztrajnega človeka, katerega življenje se prav v vseh smislih vrti okrog morja. Delo Sam v Oceanu, ki je nedavno izšlo pri Cankarjevi založbi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagala predstaviti prevajalka Lijana Dejak. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Salve, Sveiki in Tere, pristali smo v eni od Baltskih držav. Baltik ali Baltikum, so tri države v Severni Evropi ob obali Baltskega morja: Estonija, Latvija in Litva.

Razpad Sovjetske zveze je gotovo eden največjih dogodkov 20. stoletja, ki je močno zaznamoval nadaljnjo svetovno zgodovino. Toda če je vsaj sčasoma vplival tudi na gospodarstva in politiko v zahodni Evropi, Združenih državah in celo na globalnem jugu, je seveda najgloblje zarezal v življenja dobrih 280 milijonov prebivalcev, ki so naseljevali to mogočno državno tvorbo. Kako je torej izgledalo življenje v času razpada te ogromne socialistične države? Kako se je spreminjal vsakdan in razmišljanje ljudi ne le v Moskvi in drugih večjih mestih, ampak tudi v srednjeazijskih republikah ter celo v oddaljenih provincah Sibirije? Nekaj vtisov iz tega časa nam v svojem potopisnem kolažu z naslovom Imperij ponuja znameniti poljski novinar in pisatelj Ryszard Kapuściński, ki je v letih od 1989 do 1991 intenzivno potoval po prostranstvih Sovjetske zveze in tam ob blizu opazoval družbene procese, ki so s skoraj neustavljivo hitrostjo zajeli najrazličnejše konce te brezmejne države. Imperij, ki je nedavno izšel pri Mladinski knjigi, nam je za tokratno Sobotno branje pomagal predstaviti prevajalec knjige in pisec spremne besede, polonist dr. Niko Jež. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Je voditelj Oktobra in utemeljitelj Sovjetske zveze danes zgodovinsko diskreditirana in idejno presežena figura, ali pa nam lahko, nasprotno, njegova revolucionarna politika pomaga bolje, prodorneje misliti sodobni svet?V nedeljo, 21. januarja, bo minilo natanko sto let od smrti Vladimirja Iljiča Uljanova Lenina. Da se je voditelj oktobrske revolucije in utemeljitelj sploh prve socialistične države, Sovjetske zveze, vpisal v svetovno zgodovino 20. stoletja kot eden njenih ključnih protagonistov, ni težko razumeti. Toda Sovjetske zveze zdaj že trideset let ni nikjer več. Pravzaprav od padca berlinskega zidu in propada realno obstoječih socializmov tudi množične emancipatorno-revolucionarne politike ni zares nikjer več. In kolikor danes še mislimo na mednarodni komunizem, mislimo predvsem na milijone, ki so zaradi njega umrli. Je Lenin potemtakem zgodovinsko diskreditirana in, za nameček, idejno presežena figura, ki ob dilemah, krizah in katastrofah, s katerimi se soočamo leta 2024, nima relevantnih odgovorov in lahko kvečjemu molči? Sociolog dr. Rastko Močnik meni, da s počeznimi diskvalifikacijami ne gre po vsej sili hiteti in da se nam Leninovi pogledi na še kako pertinenten način ponujajo v razmislek, vsaj ko gre za delovanje današnjega globalnega kapitalizma, pa za vojno, ki ponovno postaja priljubljeno sredstvo za razreševanje političnih sporov, ter za pravico najrazličnejših ljudstev, ki prav zdaj terjajo ustanovitev svojih samostojnih nacionalnih držav. Kako se torej kaže sodobni svet, če ga pogledamo skozi prizmo Leninove politične teorije in prakse? – To je vprašanje, ki nas je v pogovoru z dr. Močnikom zaposlovalo v tokratni Intelekti. Foto: Diego Rivera, Človek, kotrolor vesolja, mural iz leta 1934, detajl, ki prikazuje Lenina (Jaontiveros/Wikipedia)

Peklenščkom je šel hudo na živce. Marsikaj so poskušali, pa jim je vedno spodletelo. In ko so ga s prevaro speljali v sam pekel, je dokončno obračunal z njimi. Kako, izveš v beloruski pravljici Čarovnik Muzika. Čarobni vodnjak, Zbornik pravljic narodov Sovjetske zveze, zbrala in obdelala A. Ljubarskaja, prevedla Marija Kmetova, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948, bere Nataša Holy

Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudiPisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času. Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj vse se jim je pravzaprav zgodilo na kolhozu in v gulagu, kaj pod nemško okupacijo ali na fronti med drugo svetovno vojno, kaj v Afganistanu med sovjetsko, na neuspeh obsojeno invazijo, kaj na širšem černobilskem območju, ko je bilo treba odpravljati posledice jedrske katastrofe. Te izpovedi običajnih, vsakdanjih ljudi, njihove krhke glasove je Aleksijevič skrbno zapisala, premišljeno oblikovala in jih potem so- in zoper-postavila v delih, kot so Vojna nima ženskega obraza pa Poslednje priče ter Černobilska molitev – če se omejimo samo na knjige, ki so že dostopne tudi v slovenščini. No, pred nekaj meseci pa je Cankarjeva založba v ediciji Moderni klasiki v prevodu Veronike Sorokin izdala še Čas iz druge roke, pisateljičino bržčas najbolj ambiciozno delo, v katerem skozi mozaično zlaganje pričevanj Rusov in Tadžikov, Belorusov in Armencev navsezadnje dobimo nekakšno kroniko razpadanja Sovjetske zveze. Kakšne socialne ter psihološke učinke je propad komunistične velesile navsezadnje imel na ljudi, ki so ob koncu osemdesetih oziroma na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja živeli v orjaškem prostoru med Kaliningradom in Vladivostokom, smo ob Času iz druge roke preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili rusista, predavatelja na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, dr. Blaža Podlesnika. foto: Goran Dekleva

Piše: Simon Popek, bere: Aleksander Golja. V slovenskem prevodu bomo počasi popolnili celoten opus beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič, kronistke zamolčanih zgodb iz časa Sovjetske zveze in njenega razpada v devetdesetih letih 20. stoletja. Po Černobilski molitvi in njenem prvem objavljenem delu Vojna nima ženskega obraza zdaj pri dveh založbah dobivamo še Zadnje priče, svojevrstno dopolnitev knjige Vojna nima ženskega obraza, ki je govorila o vlogi sovjetskih žensk med drugo svetovno vojno, ter Čas iz druge roke, ob katerem je zgovoren že podnaslov: Poslednji Sovjeti. Pričevanjski slog Svetlane Aleksijevič je zdaj že znamenit, odbil je celo številne očitke ob podelitvi Nobelove nagrade, češ da gre v njenih knjigah za »zasmeteno življenje, ki ga ni očistila umetnikova roka«. Sama ima vseskozi drugačno mnenje, iz trditve, da »iz čustev gradi svetišča«, je Svetlana Aleksijevič ustvarila unikaten slog, svojevrstno literarno poglobitev in dramaturško utrditev spominov, ki esenco išče in najde v detajlih. Čustvenih detajlov sta polni obe knjigi, ki bržkone sodita celo druga ob drugo; jezni, razočarani in deklasirani Rusi, nekdanji Sovjeti, ki sta jih Jelcinova tranzicija in skrajna neoliberalna logika oropala pičlega premoženja in dostojanstva, vsi ti postarani ljudje, ki so desetletja verjeli v socialistične ideale in mogočni imperij, so bili kot otroci verjetno priče nacistični invaziji in se kot najstniki bojevali med drugo svetovno vojno. Pričevalci iz Časa iz druge roke in Zadnjih prič morda niso isti, zagotovo pa sodijo v isto generacijo. Čas iz druge roke, doslej zadnja objavljena knjiga Svetlane Aleksijevič in njeno najsilovitejše delo, vsebuje tudi nekatera pričevanja mlade generacije Rusov, ki radikalnega sovjetskega komunizma niso poznali in ki do nostalgije očetov in dedov nimajo nobenega odnosa. Ampak knjiga ne pušča nobenega dvoma, to je delo o ambivalentnih občutkih starejše generacije v času turbofolk kapitalizma. Eni razpad imperija pozdravljajo in pripovedujejo grozne zgodbe iz časov pred perestrojko, drugi so propad komunizma doživeli zelo osebno in se niso mogli sprijazniti s ponižano Rusijo, novo realnostjo oligarhov in zahodnjaškim kapitalističnim eldoradom. V zgodbah slednjih je mogoče prepoznati samega Vladimirja Putina, še enega razočaranega Sovjeta, ki v želji po vrnitvi imperija te dni na bojiščih Ukrajine izvaja veliki krvavi eksperiment. Knjiga Zadnje priče, ki jo je Svetlana Aleksijevič objavila leta 1985, ima drugačno čustveno linijo in je morda njeno najbolj delikatno in nežno izpovedno delo. Pričevalci so namreč tisti, ki so leta 1941 ob nemški invaziji na Sovjetsko zvezo šteli pet, sedem, največ dvanajst let. Nekateri so prijeli za orožje ali se drugače aktivirali v odporu, drugi so lahko samo nemočno opazovali divjanje vojne, ki je jemala njihove starše, sestre in brate. Zadnje priče so najlepša ilustracija avtoričine trditve, da njena zgodnja dela ne govorijo o vojni, temveč o človeku v vojni, in da ne piše zgodovine vojne, ampak zgodovino čustev. Ima se za zgodovinarko duše in vedno znova zavrača očitke, da njene knjige o spominih – pisala je tudi o černobilski katastrofi in Afganistanu – niso ne zgodovina ne literatura.

Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, se je zdelo, da se bo ta neizmerljiv poizkus človeka preobraziti samega sebe in družbo v zgodovino zapisal predvsem po neskončnih žrtvah, ogromnih vojaških izdatkih ter v marsikaterem pogledu zgrešenih ekonomskih politikah. Vendar je sčasoma postalo jasno, da te statistike še zdaleč ne povejo vse resnice o tem, kako so sovjetski svet občutili ljudje, ki so ga dejansko živeli, in še manj o tem, kako so nanj začeli gledati po - vsaj v Rusiji - povsem neuspešnem in podivjanem prehodu v kapitalizem in demokracijo v 90-ih letih. In morda ni nenavadno, da nam tega vpogleda - ki nenazadnje ni ključen le za razumevanje zgodovine Sovjetske zveze, ampak tudi sedanjosti tega nemirnega prostora - nenazadnje ni ponudilo zgodovinopisje, ampak, sicer nekoliko neobičajna, pa vendarle: literatura. Rusko pišoča beloruska pisateljica, Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič si je namreč v svojih literarno-dokumentarnih delih zadala prav na videz nemogočo nalogo zarisati veliki sovjetski projekt z vidika bolj ali manj običajnih posameznikov, napisati kroniko sovjetskega človeka: njegovih, nazorov, občutkov, spominov vse od druge svetovne vojne pa do desetletij po njenem razpadu. O tem, kako se nam kaže ta človek in na kakšen način pisateljica sploh pristopa k njegovemu zarisovanju, bomo v tokratni Ars humani govorili ob nedavnem izidu dveh prevodov njenih del: Zadnjih prič, ki so izšle pri založbi Goga in opisujejo drugo svetovno vojno s perspektive otrok, ter Časa iz druge roke, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in v katerem so zbrana pričevanja poslednjih sovjetov v času po razpadu imperija. Pred mikrofonom gostimo prevajalko Časa iz druge roke in že pred leti izdane Černobilske molitve, rusistko in etnologinjo Veroniko Sorokin, ter rusistko in literarno kritičarko Ano Geršak, ki je uredila prevod Zadnjih prič. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Laž ima kratke noge, ampak ko spremljam dogajanje okoli naše polpretekle zgodovine, ko poslušam besede naših levičarjev, imam občutek, da te noge še kar rastejo in da ima resnica kar nekaj težav z dohajanjem. Iz leta v leto se ponavlja laž o uporu proti okupatorju. Kar nekoliko nelagodno mi je spet omenjati že tolikokrat povedano zgodovinsko dokazano dejstvo, da že datum spominjanja ni pravi, še bolj pa, da aprila 1941 ni šlo za odločitev o osvobodilnem boju, temveč za razglasitev imperialističnega boja komunistične partije proti Veliki Britaniji in Franciji kot nasprotnici Nemčije in njene zaveznice Sovjetske zveze.

Laž ima kratke noge, ampak ko spremljam dogajanje okoli naše polpretekle zgodovine, ko poslušam besede naših levičarjev, imam občutek, da te noge še kar rastejo in da ima resnica kar nekaj težav z dohajanjem. Iz leta v leto se ponavlja laž o uporu proti okupatorju. Kar nekoliko nelagodno mi je spet omenjati že tolikokrat povedano zgodovinsko dokazano dejstvo, da že datum spominjanja ni pravi, še bolj pa, da aprila 1941 ni šlo za odločitev o osvobodilnem boju, temveč za razglasitev imperialističnega boja komunistične partije proti Veliki Britaniji in Franciji kot nasprotnici Nemčije in njene zaveznice Sovjetske zveze.

V Luksembourgu torej poteka zasedanje zunanjih ministrov Evropske unije, na katerem so, sodeč po izjavah ministrov ob prihodu na srečanje, v ospredju spopadi v Sudanu ter evakuacija državljanov Unije iz te države. Razpravljali bodo tudi o odnosu Unije do Kitajske, še zlasti po sporni izjavi kitajskega veleposlanika v Parizu. Ta je postavil pod vprašaj neodvisnost in suverenost držav, ki so se po padcu komunizma izvile iz primeža nekdanje Sovjetske zveze. Ministri razpravljajo tudi o nadaljnji vojaški pomoči Ukrajini. Druge teme: - Svetovna vojaška poraba lani rekordna, v Evropi najvišja po koncu hladne vojne - Po pandemiji manj zanimanja za rutinska cepljenja otrok - Primorske knjižnice s 17-o akcijo Primorci beremo za podporo slovenskim avtorjem

Nič slabega ni smel reči, takoj je cepnila na tla in vrgla vse štiri od sebe. Če pa je bil zadovoljen z njo, je čudežno pomagala. To je bila res čudovita kobilica. Prisluhni. Čarobni vodnjak, Zbornik pravljic narodov Sovjetske zveze, zbrala in obdelala A. Ljubarskaja, prevedla Marija Kmetova, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948, bere Nataša Holy

Kako razmišlja o novinarstvu in o RTV-hiši, v kateri je bil zaposlen več kot 41 let in ki preživlja verjetno najbolj turbulentne čase doslej? Kot novinar, urednik, komentator, direktor radia, nekdanji dopisnik iz Moskve, tudi prevajalec in alpinist, sicer pa radijec po duši in srcu, je kritičen in analitičen opazovalec dogajanja doma in po svetu. O dogajanju na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze veliko ve, zato ni čudno, da ni napovedoval hitrega konca vojne v Ukrajini, ko se je začela pred letom dni. Danes pravi, da gre "s slabega le še na slabše".

Ob 70. obletnici diktatorjeve smrti skušamo dognati, kako je lahko vzpostavil absolutno oblast v Sovjetski zvezi, zakaj je njegova pot v epicenter zgodovine 20. stoletja tlakovana z milijoni trupel, pa tudi kakšni sta bili država in družba, ki ju je navsezadnje ustvaril Mož, ki je prišel na ta svet 18. decembra 1878 v gruzijskem Goriju kot Josif Visarionovič Džugašvili in ga 5. marca pred natanko 70 leti zapustil kot Stalin, je brez najmanjšega dvoma ena najbolj pomembnih, strašljivih in enigmatičnih osebnosti 20. stoletja. Po Leninovi smrti leta 1924 je, kot vemo, prevzel vodenje Sovjetske zveze, ki jo je nato povedel do zmage v drugi svetovni vojni in iz nje napravil nesporno velesilo, obenem pa je seveda vzpostavil brutalno policijsko državo, sprožil lakoto bibličnih razsežnosti ter na milijone nedolžnih poslal na morišča in v gulage. Ker je bila mera slehernega njegovega početja, metaforično rečeno, titanska, ker je z usodami ne le posameznikov temveč kar celih družbenih razredov, milijonskih narodov in pomembnih držav rokoval, kakor rokuje šahist s figurami na igralni plošči, se ljudje z vsega sveta niti v sedmih desetletjih po njegovi smrti nismo naveličali zastavljati si vprašanj, kot so: je bil Stalin sadist; je bil sociopat; je bil paranoik? – Vtis je, skratka, da bi pečat, ki ga je pustil na svetovni zgodovini, najraje razložili skozi prizmo njegove individualne psihologije oziroma psihopatologije. A če ravnamo tako, se nam slej ko prej izmuznejo kaka druga vprašanja, ki jih najbrž ne bi smeli prezreti ... Na primer: je Stalinova brutalnost pravzaprav kar najgloblja resnica revolucij nasploh in marksizma posebej? Kako je lahko človek, ki je bil kot mladenič goreče zavezan odpravi avtokracije, navsezadnje sam postal avtokrat? Bi bilo mogoče modernizirati sovjetsko industrijo in kmetijstvo tudi brez množične uporabe prisilnega dela in kolektivizacije? Čému so služili veliki teror, čistke in montirani procesi? Kakšno je bilo Stalinovo vodenje sovjetske zunanje politike v letih pred, med in po drugi svetovni vojni? Je spretno poveljeval rdeči armadi med njenim spopadom z Wehrmachtom? Kako sta se pod vplivom Stalinovih politik dolgoročno spremenili ruska družba in kultura? Ali njegova senca – pa čeprav je berlinski zid padel že pred dobrimi tremi desetletji – pada tudi v naš čas in ga še vedno določa? Nekaj teh vprašanj smo odprli tudi v tokratni Intelekti, ko se nismo toliko spraševali, kdo je bil Josif Stalin, temveč raje, kakšni sta bili država in družba, ki ju je ustvaril? Drugače rečeno: Stalin nas ni toliko zanimal kot človek, ampak bolj kot zgodovinski fenomen. Pri tem sta nam pomagala sociolog, dr. Marko Kržan, ki je za založbo Sophia nedavno tudi prevedel intrigantno razpravo V Stalinovi ekipi avstralsko-ameriške zgodovinarke Sheile Fitzpatrick, ter dr. Blaž Podlesnik, ki na Oddelku za slavistiko ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava rusko kulturno zgodovino.   Fotografije (od leve proti desni in od zgoraj navzdol):- Mladi Stalin, ki je tedaj še uporabljal psevdonim Koba, na policijski fotografiji ob aretaciji leta 1902- Stalin med sibirskim izgnanstvom leta 1915- Stalinova partijska članska izkaznica (št. 000002) iz leta 1936- Stalin z redom rdečega prapora na prsih leta 1921- Z Rooseveltom in Churchillom med teheransko konferenco leta 1943- Ob Leninu septembra 1922, ko je voditelj oktobrske revolucije že močno bolehal- Z Joachimom von Ribbentropom ob podpisu pakta z nacistično Nemčijo avgusta 1939- Stalin na teheranski konferenci novembra 1943- Na cesti z vodilnim boljševikoma A. Rikovom in L. Kamenjvom leta 1925 (oba sta bila pozneje žrtvi velike čistke)- Javno slavje, ki so ga ob Stalinovi 70-letnici pripravili kitajski komunisti - Stalin v družbi V. Molotova, K. Vorošilova in N. Ježova na volitvah leta 1937 (prva dva sta Stalina preživela, tretji, ki je operativno vodil veliki teror, je v čistkah nazadnje izginil tudi sam) - Z Mao Zedongom v Moskvi na slavju ob 71. rojstnem dnevu- Žalni sprevod ob Stalinovi smrti leta 1953 v vzhodnonemškem DresdnuVse fotografije: Wikipedia (javna last); kolaž: Prvi program

Katere teme in probleme so po razpadu Sovjetske zveze v svojih delih literarno obdelovali ukrajinski avtorji in avtorice? Kakšno sliko življenja v Ukrajini so tako navsezadnje ustvarili? 24. februarja 2022 je Vladimir Putin oboroženim silam Ruske federacije ukazal napasti Ukrajino. Med številnimi argumenti, ki jih je ruski predsednik takrat navedel v podporo svoji odločitvi, je bila tudi osupljiva trditev, da naj bi Ukrajinci ne bili čisto pravi narod, ampak raje nekakšna umetna tvorba, ki da so si jo izmislili Lenin in drugi boljševistični voditelji. No, če je imel v 19. stoletju prav francoski filozof in zgodovinar Ernest Renan, ki je nacijo definiral kot skupino ljudi, ki se, metaforično rečeno, vsak dan znova udeležijo tihega referenduma, na katerem se potem vprašajo, ali hočejo še naprej živeti skupaj in ali hočejo – kakor nemara že kdaj poprej, v preteklosti – s skupnimi močmi dosegati velike stvari, tedaj bi v 12 mesecih, ki so minili od začetka ruske invazije, tudi oblastnikom v Kremlju moralo postati jasno, da Ukrajinci seveda so narod. Toda kakšen? Kako Ukrajinci vidijo svojo preteklost, kako sedanjost in kako prihodnost? – Ker Slovenci že po tradiciji menimo, da se je po odgovor na to vprašanje najbolje odpraviti h knjigam, k literaturi, smo tokratni Kulturni fokus posvetili sodobni ukrajinski književnosti. Kdo so torej ključni avtorji in avtorice, ki so od razpada Sovjetske zveze leta 1991 ustvarjali v samostojni Ukrajini? Katere teme in probleme so v svojih delih literarno obdelovali? Predvsem pa: kakšno sliko svoje dežele in tamkajšnjih ljudi so na ta način navsezadnje ustvarili? Odgovore na ta zapletena vprašanja smo iskali v pogovoru z mag. Andrejo Kalc, ki že od leta 2006 prevaja iz ruske in ukrajinske literature, še zlasti poezije, no, študijski leti 2018/19 ter 2019/20 pa je kot učiteljica slovenskega jezika preživela na kijevski Univerzi Tarasa Ševčenka in je torej Ukrajino spoznala resnično od blizu.   foto: Andreja Kalc ob lvovskem grafitu, ki pravi »knjige pozabljenih prednikov«. Gre za parafrazo naslova romana ukrajinskega pisatelja Mihaila Kociubinskega, Sence pozabljenih prednikov, po katerem je znameniti sovjetski režiser Sergej Paradžanov, čigar podoba je tudi na grafitu, leta 1965 posnel istoimenski film (iz osebnega arhiva A. Kalc)

24. februarja lani je ruski predsednik Vladimir Putin obvestil državljane, da se je odločil za posebno vojaško operacijo s ciljem demilitarizacije in denacifikacije Ukrajine oziroma agresijo na nekdanjo bratsko sovjetsko republiko. Danes lahko ugotovimo, da je bilo to logično nadaljevanje dogajanja po letu 2013 ali še prej, po razpadu Sovjetske zveze. A tako krvavega razpleta ni pričakoval nihče. Evropa je v vojni, ki ji ni videti konca. Naj zahodne demokracije z orožjem brezpogojno podpirajo Ukrajino ali pa bi bilo treba začeti iskati mirno rešitev, ki bi zahtevala popuščanje obeh vpletenih strani? O tem smo se pogovarjali s strokovnjakoma Dragom Dakičem Prelcem in Miroslavom Gregoričem.

Konec lanskega leta, natančneje 30. 12. 2022, je minilo sto let od formalne ustanovitve Sovjetske zveze. Ta socialistična veledržava je v marsičem zaznamovala 20. stoletje. V njej je bilo do leta 1991 petnajst sovjetskih socialističnih republik, ki so z razpadom omenjenega leta postale neodvisne države. Za časa obstoja Sovjetske zveze se je v državi zgodilo tudi marsikaj slabega zaradi represivnega vodenja Josifa Visarijonoviča Stalina (1878 – 1953). O vzrokih za nastanek prve socialistične države na svetu, o njenem delovanju in o Stalinovem vzponu na oblast razmišljata gosta v oddaji Branko Soban in Miha Lampreht. Foto: Wiki Commons

Rusko-ukrajinska vojna je v ospredje postavila tudi pomembno vprašanje z zgodovinskimi koreninami in posledicami, to je nedokončan proces izgradnje obeh sodobnih narodov, tako ukrajinskega kot ruskega. Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 se je pokazalo, da ruski modeli v Ukrajini ne delujejo, kar je bilo očitno tudi na ukrajinskem verskem prizorišču. Vojna, ki traja že deveti mesec, je razgalila, da je ideologija »ruskega sveta«, ki jo zagovarja Ruska pravoslavna Cerkev, pravzaprav zlitje državne in cerkvene ideologije. O tem kot tudi o vplivih vojne na širitev Nata z novima članicama, bomo govorili v tokratni oddaji Eppur si muove, in vendar se vrti, ki jo je pripravil Miha Lampreht.

Andrei Chikatilo je bil rojen kmalu po koncu najhujše lakote na območju nekdanje Sovjetske zveze in težko otroštvo je na njem vsekakor pustilo hude posledice. Kljub vsemu pa nič ne opraviči pošastnih stvari, ki jih je počel v odrasli dobi..

Piknik na robu ceste je duhovit in ironični naslov v slovenščino znova prevedene knjige, znanstveno fantastičnega dela bratovske pisateljske naveze: Arkadij in Boris Strugacki sta namreč v 70. letih, še globoko v času obstoja Sovjetske zveze, izdala roman, ki pa je bil cenzuriran; popravljen in dopolnjen prevod zato tokrat ponuja izvirno različico knjige. Mnogi se bodo spomnili tudi kultnega filma Stalker Andreja Tarkovskega, za katerega sta pisatelja napisala tudi scenarij, vendar se film od knjige razlikuje v mnogih pogledih, bistvene razsežnosti, ki jih ponuja knjiga, razplastenost in predvsem interpretativna širina, pa ostajajo ključna odlika vseh upodobitev vsebine. Lahko se odločimo za bolj fantazijsko in pustolovsko bralno doživetje ali za veliko bolj intuitivno, filozofsko dogodivščino, z občutkom za psihoanalitične elemente ali za kulturno literarne reference ter za iskanje asociativnih drobcev, s katerimi lahko zdrsnemo v polje družbene kritike… Naj je ta usmerjena proti vzhodni polovici sveta ali proti Zahodu, naj bo naše branje romana bolj oprto na dogajalno napetost in snovno dimenzijo, smo zavzeti za bolj sofisticiran pristop do knjige, vedno v njej srečamo stalkerja. Z njim pridemo v prostorsko in časovno uganko, skrivnostno in zapuščeno Cono, na kraj, kamor je vstopila tuja civilizacija in ga morda pa kratkem postanku, nekakšnem pikniku, zapustila, se otresla odvečnega: zasmetila obiskan prostor ter ga spremila v ropotarnico in najdišče predmetov, s katerimi je mogoče trgovati, se dokopati do Zlate krogle, ki - kako klišejsko - izpolnjuje želje … Le cena zanje je lahko previsoka, sploh če razmišljamo o nepredvidljivostih, ki nastanejo ob domnevnem stiku dveh različnih kultur, meni dr. Andrej Blatnik, ki je napisal spremno besedo h knjigi. Magda Tušar

Dobava plina po plinovodu Severni tok 1 še vedno ni stekla; komisar Gentiloni: Evropska unija je pripravljena na popolno ustavitev.Potekajo študijski dnevi Draga; predsednik Pahor posvaril pred vnašanjem razdora in sovraštva v družbo.V SDS zbirajo podpise za zakonodajne referendume zakonov o vladi, Radioteleviziji Slovenija in dolgotrajni oskrbi.Nadškof Cvikl ob začetku veroučnega leta: Kateheze ne smemo enačiti z drugimi zunajšolskimi dejavnostmi.Slovenski odbojkarji popoldne v Stožicah z Nemci, naši košarkarji zvečer proti Madžarom.V Rusiji ob odsotnosti večine državnikov slovo od zadnjega predsednika Sovjetske zveze Gorbačova.V Sloveniji beležimo vedno več krvnih boleznih in krvnega raka, pot do diagnoze je včasih precej dolga.ŠPORT: Slovenski kajakaš Srabotnik drugi na finalu svetovnega pokala v Španiji.VREME: Popoldne možne posamezne plohe in nevihte, jutri spet po večini sončno.

V Moskvi je sinoči v 92 letu starosti po hudi in dolgotrajni bolezni umrl zadnji voditelj Sovjetske zveze Mihail Gorbačov, ki je krmilo sovjetske partije prevzel leta 1985. Gorbačov, tudi Nobelov nagrajenec za mir, je odigral ključno vlogo v prizadevanjih za končanje hladne vojne. Drugi poudarki oddaje: - Pomoč prebivalstvu in gospodarstvu zaradi energetske draginje bo danes potrjeval državni zbor. - Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta je dobila Kristina Kočan. - Prepričljiva zmaga slovenskih odbojkarjev nad nemškimi za uvrstitev v osmino finala svetovnega prvenstva.

Ukrepi za blažitev posledic energetske draginje tako za gospodinjstva kot za gospodarstvo so danes na mizah poslank in poslancev. Enkraten energetski dodatek bo prejelo 60 tisoč gospodinjstev, za pomoč podjetjem pa bo vlada namenila 40-ih milijonov evrov. Gospodarstveniki že opozarjajo, da ukrepi ne bodo zadostni, vlada pa predstavlja ukrepe kot prvo pomoč. Druge teme: - Podražitve močno pritiskajo na številne družine, ki vse težje plačujejo položnice, s prihajajočim novim šolskim letom pa se kopičijo tudi stroški za nakup šolskih potrebščin. Na Rdečem križu opozarjajo, da je prošenj za pomoč vedno več - Iz sveta se vrstijo odzivi na smrt zadnjega voditelja Sovjetske zveze Mihaila Gorbačova. Zunanjepolitični predstavnik Evropske unije Josep Borrell je poudaril njegovo vlogo pri končanju hladne vojne - V Benetkah se začenja najstarejši filmski festival: na 79-ti Mostri se bo za zlatega leva potegovalo 23 filmov

Prebrala bom rusko pravljico o vdani deklici, ki je vztrajala in pridobila svojega izbranca nazaj. Čarobni vodnjak, Zbornik pravljic narodov Sovjetske zveze, zbrala in obdelala A. Ljubarskaja, prevedla Marija Kmetova, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948, bere Nataša Holy

V baltskih državah so na grožnjo, ki jo predstavlja Rusija, opozarjali že od razpada Sovjetske zveze. Od leta 2014, ko je Rusija zavzela Krim, so bili še toliko bolj glasni. Tudi zato jih na nek način ruski napad na Ukrajino ni presenetil. Kot članice Nata so trdno prepričane o svoji varnosti, a negotovost med ljudmi ostaja. Kako vojna v Ukrajini vpliva na družbo v Estoniji, Latviji in Litvi?

V baltskih državah so na grožnjo, ki jo predstavlja Rusija, opozarjali že od razpada Sovjetske zveze. Od leta 2014, ko je Rusija zavzela Krim, so bili še toliko bolj glasni. Tudi zato jih na neki način ruski napad na Ukrajino ni presenetil. Kot članice Nata so trdno prepričane o svoji varnosti, a negotovost med ljudmi ostaja. Kako vojna v Ukrajini vpliva na družbo v Estoniji, Latviji in Litvi, je v oddaji Eppur si muove preverjal Gašper Andrinek.

V 18. vzporedniku se odpravljamo na nov teren. Oglasi se nam Gašper Andrinek, ki v teh dneh raziskuje družbeno in politično situacijo v baltskih državah. Z njim razmišljamo o odzivih Litve, Latvije in Estonije na ukrajinsko vojno, se podamo na njihove meje z Rusijo in govorimo s pripadniki ruske manjšine v teh treh državah, ki so bile nekdaj del Sovjetske zveze.

Na Radiu Koper smo v oddaji Odprto za srečanja gostili Branka Sobana. Bil je publicist in večletni dopisnik iz Moskve, po odhodu v pokoj ostaja kolumnist in novinar Sobotne priloge Dela. Poročal je iz Rusije, kjer mu Kremelj zaradi kritičnih komentarjev o kršenju človekovih pravic v Čečeniji, enajst let ni dovolil vstopa v državo. Prepotoval je dobršen del ozemlja nekdanje Sovjetske zveze in pozna skoraj vse ruske disidente, med njimi tudi pokojna Borisa Nemcova in Ano Politkovsko. Branko Soban je Primorec, doma iz Gojač v Vipavski dolini. Nataša Uršič se je z njim pogovarjala o vojni v Ukrajini, o njenih vzrokih in posledicah ter o tem, kako bo vplivala na geopolitično podobo sveta v prihodnosti.

Stara ženica je bila zelo prijazna, nič je ni motilo, da ji mlinarica izmika kokoši. Pa vendar je mlinarico dosegla huda kazen. Čarobni vodnjak, Zbornik pravljic narodov Sovjetske zveze, zbrala in obdelala A. Ljubarskaja, prevedla Marija Kmetova, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948, bere Nataša Holy

Nekoč je živel trgovec. Bil je zelo bogat. Imel je perzijske preproge in indijske služabnike. V čudoviti zlati kletki pa je živel slavček, ki je čudoito prepeval. Tudi slavček je imel vsega dovolj. Čarobni vodnjak, Zbornik pravljic narodov Sovjetske zveze, zbrala in obdelala A. Ljubarskaja, prevedla Marija Kmetova, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948, bere Nataša Holy

Za razumevanje krize okoli Ukrajine moramo spomniti na Putinovo že davno izraženo mnenje, da je razpad Sovjetske zveze (zanj) bila tragedija in največja geopolitična katastrofa 20. stoletja.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Nekoč sta živela bik in lev, bila sta si kot brata. Stara levinja jima je pred svojo smrtjo dala dober nasvet, pa sta raje verjela prebrisani lisici. Čarobni vodnjak, Zbornik pravljic narodov Sovjetske zveze, zbrala in obdelala A. Ljubarskaja, prevedla Marija Kmetova, Mladinska knjiga, Ljubljana 1948, bere Nataša Holy

Že drugo leto zapored praznovanje božiča poteka v senci negotovosti, ki jo povzroča nepredvidljiv potek epidemije covida. Medtem ko se sicer pri nas število hospitaliziranih bolnikov s to boleznijo še naprej znižuje, iz več evropskih držav poročajo o rekordnem številu novih primerov okužbe. Da je v času pandemije vzdrževanje stikov na hudi preizkušnji, je v današnjem nagovoru v Vatikanu dejal Papež Frančišek, ki je opozoril še na pozabljene tragedije v Siriji in Jemnu. Kot je dejal, krize po svetu terjajo številne žrtve, kot rešitev konfliktov, tudi tistega v Ukrajini, pa ponudil dialog. Druge teme: - V vesolje poletel James Webb, največji, najdražji in najbolj zapleten vesoljski teleskop doslej - Mihail Gorbačov ob 30-letnici razpada Sovjetske zveze: Združene države so postale arogantne in gradijo nov imperij - Le še nekaj dni za prenos pozabljenih vrednostnih papirjev iz časa lastninjenja

Kmalu po razpadu Sovjetske zveze je Jelena Konicka obiskala Slovenijo. Tukajšnji ljudje in okolje so se ji zdeli odprti, splošno razpoloženje sproščeno in prijetno. Ko pa je zaslišala preproste besede, kot je skodelica ali pa vprašanje, kam greste, se ji je zdelo, da je v nebesih. Slovenščina ji je zvenela podobno kot stara cerkvena slovanščina, za katero si je predstavljala, da je nebeški jezik. V hipu se je dobesedno zaljubila v slovenščino in čez nekaj let na Univerzi v Vilni ustanovila lektorat za slovenščino. Konicka je tudi prejemnica odlikovanja reda za zasluge. Nekdanji predsednik Danilo Türk ji ga je podelil za zasluge pri uveljavljanju in poučevanju slovenščine ter slovenske književnosti in kulture v Litvi in za krepitev slovensko-litovskih odnosov na področju kulture in prepoznavnosti Slovenije. V pogovoru nam je zaupala svoje prve stike s slovenščino, predstavila delovanje lektorata slovenščine na Univerzi v Vilni in razložila, zakaj se Litovci odločajo za učenje slovenščine (ponovitev oddaje). Foto: Jelena Konicka/Facebook

Prisluhnete lahko tretji oddaji iz niza, ki smo ga poimenovali VOS-ovski likvidatorji. Gre pa za ljudi, ki so v Ljubljani v času italijske okupacije v letih 1941 in 1942 dejansko sprožili državljansko vojno. To so bili mladi ljudje, Skojevci, nekdanji Sokoli, prepričani, da je ideja komunizma, ki prihaja iz Sovjetske zveze prava. Zato si niso pomišljali nad svoje politične nasprotnike nalepiti etikete izdajalca in jih tudi fizično odstraniti. Posnetki so nastali leta 1979 in na srečo niso bili uničeni. Prav tako še nikoli niso bili javno objavljeni. Prisluhnite Francu Stadlerju Pepetu in Kamilu Kratochwillu Miletu v opisu umora Lamberta Erlicha in Marka Natlačena.

Prisluhnete lahko tretji oddaji iz niza, ki smo ga poimenovali VOS-ovski likvidatorji. Gre pa za ljudi, ki so v Ljubljani v času italijske okupacije v letih 1941 in 1942 dejansko sprožili državljansko vojno. To so bili mladi ljudje, Skojevci, nekdanji Sokoli, prepričani, da je ideja komunizma, ki prihaja iz Sovjetske zveze prava. Zato si niso pomišljali nad svoje politične nasprotnike nalepiti etikete izdajalca in jih tudi fizično odstraniti. Posnetki so nastali leta 1979 in na srečo niso bili uničeni. Prav tako še nikoli niso bili javno objavljeni. Prisluhnite Francu Stadlerju Pepetu in Kamilu Kratochwillu Miletu v opisu umora Lamberta Erlicha in Marka Natlačena.

Padec Berlinskega zidu leta 1989 je tako na zahodni kot na vzhodni strani nekdanje železne zavese vzbudil upanje, da bo delitev sicer od nekdaj zelo raznolike Evrope po pol stoletja končno postala del zgodovine. Nekdanje članice komunističnega bloka: predvsem Poljska, Češkoslovaška in Madžarska, pa Romunija in Bolgarija ter ob kasnejšem razpadu Sovjetske zveze tudi Baltske države, naj bi se po daljšem zgodovinskem ovinku, ki so ga večinoma želele čim prej pozabiti, obrnile k tistemu modelu države, ki se je zdel ob koncu hladne vojne skoraj kot zgodovinska nujnost. Prevzele naj bi torej kapitalizem in demokratične institucije Zahoda ter se sčasoma pridružile NATU in Evropski uniji – in prav to se je v naslednjih dveh desetletjih, bolj ali manj uspešno, tudi zgodilo. Toda začetnemu navdušenju nad združitvijo celine in čim bolj zvestim posnemanjem zahodnih držav je marsikje na Vzhodu razmeroma kmalu sledilo razočaranje nad novo družbeno realnostjo, ki je sicer res prinesla bolj demokratične institucije, svobodo govora in tuje investicije, po drugi strani pa je poglobila ekonomsko neenakost, povzročila velik odtok izobražene sile na Zahod in v vzhodnih državah ustvarila občutek, da so kot evropska periferija v veliki meri podrejene svojim zahodnim sosedam. Odnosi med Vzhodom in Zahodom celine so s tem seveda postali veliko bolj zapleteni, celotni zgodbi pa gotovo ni bilo v pomoč niti dejstvo, da se od finančno-gospodarske krize po letu 2008 ni zamajal samo mit o združeni Evropi, ki bo delovala po zahodnem modelu, ampak je veliko manj prepričljiv in veliko manj samoumeven postal tudi zahodni model sam. Danes se tako Višegrajske države, predvsem Poljska in Madžarska, odkrito upirajo nekaterim aspektom zahodne liberalne ureditve, madžarski premier Viktor Orban svojo politiko celo eksplicitno imenuje »neliberalna demokracija«, obe državi pa imata zaradi nespoštovanja neodvisnosti sodstva in medijev ter nasprotovanja migrantskim politikam velike težave v odnosih z jedrnimi državami Zahodne Evrope, ki se po drugi strani s podobnimi konservativnimi populističnimi gibanji spopadajo tudi same. Vprašamo se torej lahko, kako je spričo vseh teh dogodkov danes videti upanje, ki ga je zbujalo leto 1989, ter kaj je tisto, kar je v teh tridesetih letih tako spremenilo način, kako oba dela celine gledata drug na drugega. O vsem tem bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z zgodovinarjem in urednikom revije Razpotja dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem, ki je skupaj z madžarskim kolegom dr. Ferencem Laczom nekaj pogledov na ta vprašanja zbral v zbornik z naslovom Dediščina razdeljenosti: Vzhod in Zahod po 1989, ki je v sodelovanju z Društvom humanistov Goriške in revijo Razpotja nedavno izšel pri založbi ZRC Sazu. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: MabelAmber (Pixabay)

Mineva 25 let od smrti ruskega pesnika in esejista, nobelovca Josifa Brodskega. Rodil se je leta 1940 v Leningradu Pri petnajstih je zapustil šolo, opravljal različna dela in konec petdesetih se je odločil za poezijo. V šestdesetih letih minulega stoletja je bil obsojen na prisilno delo, zaradi protesta številnih tujih pisateljev pa nato izpuščen in pregnan iz Sovjetske zveze. Od leta 1972 je živel v Združenih državah Amerike, leta 1987 pa je za svoje literarno delo prejel Nobelovo nagrado. Za prozno pisanje je pozneje prevzel angleščino, poezijo pa je vedno pisal v ruščini. Umrl je leta 1996 v New Yorku. Osemnajstega decembra 1988, petindvajset let za tem, ko so v Rusiji njegovo pisanje ožigosali kot »protisovjetsko«, je Josif Brodski na Michiganski univerzi v mestu Ann Arbor nagovoril študente zadnjega letnika. Gre za enega najlepših slavnostnih govorov - in za tehtno popotnico za življenje, ki ni izgubila veljave. Govor so leta 1997 zapisali in ga vključili v knjigo esejev Brodskega O žalosti in razumu z naslovom Govor na stadionu. Za oddajo Razgledi in razmisleki ga je prevedla Ana Vipotnik.

Aprila Cotič Jasaitiene dela v valutni banki, kjer je zadolžena za komuniciranje s poslovnimi partnerji z Balkana. V baltski državi, ki ji je dolga desetletja vladal komunistični režim nekdanje Sovjetske zveze, povprečna bruto plača dosega manj kot osemsto evrov. Veliko je sive ekonomije; podjetja delavcem uradno izplačujejo minimalno plačo. Da bi državi plačevala čim manj prispevkov, dodatke k plačam podjetja urejajo z raznimi aneksi ali pa izplačujejo kar “na roko”.

Kmalu po razpadu Sovjetske zveze je Jelena Konicka obiskala Slovenijo. Tukajšnji ljudje in okolje so se ji zdeli odprti, splošno razpoloženje sproščeno in prijetno. Ko pa je zaslišala preproste besede, kot je skodelica ali pa vprašanje, kam greste, se ji je zdelo, da je v nebesih. Slovenščina ji je zvenela podobno kot stara cerkvena slovanščina, za katero si je predstavljala, da je nebeški jezik. V hipu se je dobesedno zaljubila v slovenščino in čez nekaj let na Univerzi v Vilni ustanovila lektorat za slovenščino. Konicka je tudi prejemnica odlikovanja reda za zasluge. Nekdanji predsednik Danilo Türk ji ga je podelil za zasluge pri uveljavljanju in poučevanju slovenščine ter slovenske književnosti in kulture v Litvi in za krepitev slovensko-litovskih odnosov na področju kulture in prepoznavnosti Slovenije. V pogovoru nam je zaupala svoje prve stike s slovenščino, predstavila delovanje lektorata slovenščine na Univerzi v Vilni in razložila, zakaj se Litovci odločajo za učenje slovenščine. Vir fotografije: osebni Facebook profil Jelene Konicka.

Na 21. festivalu dokumentarnega filma, ki se je končal v sredo, se je zavrtela vrsta izjemnih del – o treh, ki zaobsegajo tri obdobja zgodovine Rusije in Sovjetske zveze, bomo poročali v tokratni oddaji, pa tudi o filmu, ki je prejel nagrado Amnesty International Slovenije za najboljše delo na temo človekovih pravic. Spregovorili bomo tudi o festivalu avstrijskega filma Diagonala, ki se te dni odvija v Gradcu, in ocenili filme Ne bom več luzerka Urše Menart, Tovor srbskega režiserja Ognjena Glavonića in Videnje japonske cineastke Naomi Kawase.

Tetyana Makara iz mesta Stryi v okolici Lvova v Ukrajini je v Slovenijo prišla pred 11 leti. Poročila se je namreč s Slovencem, ki pa ga je spoznala v svoji domovini, med njegovim obiskom te nekdanje sovjetske republike. Kot je povedala kolegici Andreji Čokl, je Slovenijo brez večjih težav sprejela kot svojo novo domovino. Kadar se v njej vendarle prebudi domotožje, pa si pomaga z ukrajinsko hrano in pogovorom z ostalimi priseljenci iz držav nekdanje Sovjetske zveze. Teh v Sloveniji ni malo in radi se ustavijo v ruski trgovinici sredi Ljubljane, kjer Tetyana prodaja rusko hrano in druge izdelke iz Rusiji bližnjih dežel.

Tokrat smo spoznali učiteljico, pisateljico in pesnico Cilko Žagar, ki se je rodila v kmečki družini leta 1939 na Dobravi pri Podbočju. Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Šele leta 1948 se je kot komunist vnil iz Sovjetske zveze. Cilka je svojo pot nadaljevala v Avstraliji in tudi o tem bo spregovorila v oddaji Moja zgodba ob 20.h.

Tokrat smo spoznali učiteljico, pisateljico in pesnico Cilko Žagar, ki se je rodila v kmečki družini leta 1939 na Dobravi pri Podbočju. Vojna vihra je zarezala tudi v njihovo družino. Dva brata, še najstnika, sta bila vrnjena iz Vetrinja in umorjena; tudi za tretjim, ki se je pridružil partizanom, je izginila vsaka sled. Šele leta 1948 se je kot komunist vnil iz Sovjetske zveze. Cilka je svojo pot nadaljevala v Avstraliji in tudi o tem bo spregovorila v oddaji Moja zgodba ob 20.h.

Inženir, ki sam zase pravi, da prihaja iz Sovjetske zveze, je navdušen nad slovensko hrano in vodo

V imenu obrambe mednarodnega komunizma je v zgodnjih jutranjih urah 21. avgusta 1968 kakih dva tisoč tankov in dvesto tisoč vojakov iz Bolgarije, Madžarske, Poljske in, kajpada, Sovjetske zveze vdrlo na Češkoslovaško. Tako imenovane praške pomladi, obsežnega reformnega procesa družbene, politične in ekonomske liberalizacije, ki ga je sprožila češkoslovaška komunistična partija sama, je bilo čez noč konec. Pol stoletja pozneje se ti dogodki lahko zdijo precej oddaljeni, njihov zgodovinski pomen pa razmeroma omejen. Češkoslovaška je takrat pač ostala znotraj vzhodnega bloka, hladnovojna razmerja moči med Rusijo in Ameriko se niso spremenila, realno obstoječi socializem in sovjetska nadoblast pa sta še naslednji dve desetletji določali življenja milijonov ljudi na vzhodu Evrope. Je potemtakem zgodbo o praški pomladi in njenem zatrtju – še zlasti če jo primerjamo z letom 1989, z žametnimi revolucijami in padcem berlinskega zidu – mogoče reducirati na raven nekakšne bežne, nekonsekventne epizode, izgubljene v velikem plimovanju zgodovine 20. stoletja? – Odgovor smo iskali v tokratni Intelekti. Naši gostje pred mikrofonom so bili: zgodovinar dr. Jurij Hadalin, sociolog dr. Primož Krašovec, filozof dr. Lev Kreft ter prevajalec in publicist Jaroslav Skrušný. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: prizor s praških ulic po sovjetski invaziji 21. 08. 1968 (Wikipedia)