Podcasts about bistvo

Piše Katja Šifkovič, bere Sanja Rejc. Velikan slovenske proze in poezije Feri Lainšček je naposled zaključil svoje veliko delo, trilogijo kurjega življenja: pastirja, jajca in fizike, ter s tem zaokrožil svojo veliko nalogo – povedati in zapisati nekaj tehtnega o svojem življenju. Osredotočiti se želim predvsem na megalomansko preprostost, s katero mu je ob zavedanje, da pomnjenje laže, uspelo zapisati dušo nekega časa, surovost družinskih odnosov, melanholijo pozabe in predvsem zgodovino nekih ljubezni. Če se avtor v prvem romanu Kurji pastir vrača v preteklost, da bi razumel, kako so ga potlačeni spomini na mladost zaznamovali v odraslosti, se v drugem delu, Petelinjem jajcu, kot starejši fant sprašuje o smislu življenja, tujosti, ujetosti in sreči. Povest dobi nadaljevanje v zadnjem delu trilogije, v Kurji fiziki, kjer Lainšček obračuna s spominom na starše, sestro in revščino, predvsem pa s kolektivno in neustavljivo željo po boljšem življenju, ki je vodila odločitve, tudi če so pogosto vodile le k žrtvovanju. Tudi ta roman beremo skozi oči našega protagonista, ki se mora že na začetku soočiti z očetovo odločitvijo, da bo zgradil novo hišo. Večjo, boljšo, v kateri bodo imeli vsi več prostora. Oče se poda na lov za najboljšim delavcem, sestro pošljejo na delo v sosednjo Avstrijo, mali Ferek pa je ujet med očetovo željo, da bi bil sin bolj uporaben, in materino ljubeznijo, ki sinu ves čas želi zagotoviti, da jim ne bo šlo vedno za nohte. Enkrat se mora tudi ta kalvarija končati. Velik del avtoritete romana izhaja iz tega, da je Lainščku uspelo preseči žanr avtobiografije, ga pretresti in obrniti na glavo. Iz Ferija Lainščka je zato tokrat padel romaneskni portret intimne človeškosti posameznikov, ki si prizadevajo izbojevati si svoj prostor v svetu. Želja po boljšem življenju pa ni vedno dovolj za srečen konec. Zdi se, da Lainšček tega romana ni pisal s pozicije velikana slovenske literature, temveč s krivdo zaznamovanega fanta, ki mu ni uspelo rešiti tegob lastne družine. Obenem pa se tej žalosti ne preda – kljub revščini, težkim družinskim odnosom in žalosti je roman v svojem jedru poklon smislu življenja. Ta je za avtorja najbrž v tem, da moramo najti prostor za ustvarjanje in iskanje samih sebe s stvarmi in ljudmi, ki nas obkrožajo. In se ne smemo predajati melanholiji zaradi tega, kar nam manjka. Branje romana Kurja fizika je zato nujno, ker ponuja več kot le zgodbo. Ponuja nam pogled v človekov obstoj skozi nekakšno izkrivljeno in razkrivajočo lečo. Lainščkovo pisanje nas vabi v svet, v katerem jezik postane ontološko raziskovanje – potovanje, na katerem se sprašujemo o resničnosti, ki jo je nujno ponovno interpretirati. Bistvo te trilogije pa niso le besede na papirju, ampak doživljanje življenja več razsežnosti – preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Za bralce jih je Lainšček prijazno filtriral skozi objektiv nekoga, ki vidi onkraj konvencionalnih meja.

»Prijat'lji, obrodile so trte vince nam sladko« – pravi velikan slovenske poezije France Prešeren, »ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.« Žlahtna kapljica oživlja žile in zaziblje človeka, če povemo z manj poetičnim zanosom, v ugodje. In v trenutke globljega zavedanja o samem sebi. Takrat želimo, da spregovori resnica. Ko smo izpraznili blagodejno čašo dragocene tekočine, smo vzneseni, nastopaški in razposajeni, samovšečni, imenitni in gosposki. A če smo žrtev zvrhane mere in večnega nazdravljanja, se prvotni up lahko prevesi v žalost. Veselje odpira prostor grenkobi, morda celo obupu. Pijanost nas izroča fantomom, ki jih nosimo s seboj kot nepotrebno, ubijajočo življenjsko prtljago. Pred našimi očmi se hihitajo majhni vražiči. Smešijo nas. Kresnemo jih po licu, da bi se razbežali. S kletvicami se zaženemo za njimi, da zatrepetajo vsi prijatelji, s katerimi popivamo. Kmalu so prijatelji hudiči. Na zdravje zmešnjavi in vinjenosti! Na zdravje svetu, ki ga podiramo! Bistvo alkoholizma je, da ničesar ne rešuje, prinaša pa velike križe. Kajti po prekrokani noči nas čaka budnost novega dne, zahtevnost sveta, ki terja pametne odgovore in modre odločitve. In ne dovoljuje, da bi svoje skrbi utapljali v vinu. Strahopetno in potuhnjeno. Krivično in hinavsko. Brez obetavnosti življenja.

Dramski in filmski igralec Saša Tabaković je že od leta 2005 član ansambla SNG Drama Ljubljana. Ustvaril je številne izjemne vloge. Nazadnje smo ga gledali v komediji Hrup za odrom Michaela Frayna, vse do konca meseca pa s Polono Juh nastopata v drami Prah, postavljeni po motivih besedila V prah se povrneš Harolda Pinterja. Pri tem sta sodelovala Eva Mahkovic in Dorian Šilec Petek, ki je tudi režiser predstave. Predstava Prah je drugi del Trilogije erosa, prva je bila V agoniji Miroslava Krleže, postavljena v vilo Zlático. Prah se dogaja v stanovanju na Poljanski cesti v Ljubljani. Vendar Saša Tabaković ni le igralec, je tudi glasbenik in pisec pesmi. Tudi o tem v pogovoru s Tadejo Krečič. Tonska mojstrica je Mirta Belan.

Kje drugje, če ne v vaši priljubljeni analitični oddaji, bomo potisnili referendumsko dramo o JEK 2, še korak naprej …Mimogrede. JEK 2 se sliši podobno, kot Hollywood označuje nadaljevanje uspešnic z morskimi psi v glavni vlogi. Le da so nadaljevanja hollywoodskih grozljivk praviloma bolj grozna, a manj  uspešna od originalov. Tako pri kritikih kot pri občinstvu. Toliko o tem.  Referendum o JEK 2 je doživel pravo tragedijo grškega tipa. Bil je razpisan z velikim upanjem, nato so se začele pojavljati dramaturške razpoke; najprej pri vprašanju, potem še pri poslancih in pred kakšnim dnem se je iz parlamenta na mopedu pripeljal deus ex machina in sporočil, da referenduma ne bo. Ker ne smemo biti ovce, se takšnemu vsiljevanju politične volje zdaj in na tem mestu uprimo! "I, kako bi to storili?" Nikakor drugače kot s tem, da zahtevamo referendum o umiku referenduma. Najlažje in najmanj politično sporno bi bilo, da ga predlaga politična stranka. Ampak katera? SDS ga ne more, ker so oni predlagali originalni referendum, kot včeraj tudi njegov umik in bilo bi vsaj nenavadno, če bi o umiku referenduma, ki so ga predlagali, zahtevali nov referendum. Stranka Svoboda ga ne more, ker je blokirala razpis referendum ob evropskih volitvah, pozneje pa so se pod mizo dogovarjali s SDS, kako terminsko zaobiti postopke, da referendum ne bi povozil periferne zakonodaje; oziroma, da periferna zakonodaja ne bi izpadla smešno ob negativnem izidu referenduma. Levica, ki že ves čas nasprotuje referendumu, bi po definiciji nasprotovala tudi referendumu o umiku referenduma, vse ostale stranke, ki so soglasno podprle razpis referenduma ter potem soglasno podprle tudi sklep o umiku referenduma, rajtamo, pa bi soglasno nasprotovale tudi razpisu referenduma o umiku referenduma. Hočemo povedati naslednje; če so politične stranke najprej razpisale, potem pa umaknile referendum, je po logiki stvari v velikem interesu javnosti, da se referendum izpelje. In očitno do njega ne moremo drugače, kot da zahtevamo referendum o tem, da naj nam ga vrnejo. Kaj bi na takšnem referendumu bilo referendumsko vprašanje, je jasno. Mnogo bolj jasno od referendumskega vprašanja na pravkar umaknjenem referendumu. Naše referendumsko vprašanje bi se glasilo: "Ali ste za to, da se izvede referendum o izgradnji JEK 2?" To vprašanje bi bilo razumljivo celo za nekoliko omejene politike, ki tudi najbolj jasna vprašanja razumejo kot manipulativna, nejasna ali pa celo zavajajoča. A takšno jasno vprašanje na referendumu o referendumu še vedno ne bi rešilo težave z vprašanjem na osnovnem referendumu. Ki je spraševalo o nečem, kar nima zveze z miroljubno rabo jedrske energije. Mimogrede; kot so se zlasali naši politiki, tako se bodo zagotovo zlasali bankirji, zidarji, projektanti in špekulanti vsega korupcijskega miljeja, ki se po navadi zberejo ob takšnih projektih; torej ni nobene možnosti, da v povezavi z jedrsko energijo v Sloveniji uporabljamo izraz "miroljubna". Kakorkoli … Bistvo vprašanja na referendumu o jedrski energiji in jedrski elektrarni mora biti povezano z jedrsko energijo. Drugače nima smisla. Vprašanje, ki so ga predlagali, je bilo podobno, kot če bi med referendumom o hidroelektrarnah in miroljubni rabi vode spraševali, če smo za to, da pijemo, ko smo žejni. Tako na tem mestu predlagamo vprašanje, ki ima trdno povezavo s to snovjo in na katerega lahko državljani Slovenije resnično kvalificirano odgovorimo ter posledično vplivamo na to, da nas ne bo odpihnilo z rodne grude. Torej: "Ali ste za to, da v jedrskem reaktorju poteka kontrolirana verižna reakcija cepitve jeder?" To in le to je ultimativno referendumsko vprašanje, ki bi nujno moralo biti zapisano na glasovalnih lističih. Če bi referendum uspel, bi se potem lahko državljani oddahnili, saj bi dobili zagotovilo o varnem, vzdržnem in verjetnem začetku gradnje JEK 2. Če bi kdo pozneje poskušal zaobiti referendumsko voljo državljanov, bi mu projekt dobesedno razneslo v obraz. Potem pa je tu še tretja plat problema, ki je med posvetovanjem z državljani nihče ne omenja. Lahko bi pa se vladajoči podučili o njej v posvetovanju z zgodovino. Če sledimo izkušnjam iz gradnje elektroenergetskih objektov v samostojni republiki Sloveniji, se objekt zagotovo podraži in bleščeče finančne konstrukcije iz obdobja posvetovalnih referendumov klavrno padejo na državno intervencijo, ki projekt najprej plača, nato preplača, nato pa ukine. Kot se nam dogaja s TEŠ 6. Hočemo povedati, da na koncu vse te elektroenergetske eskapade plačamo davkoplačevalci. In ni nam jasno, v čem se takšno sofinanciranje oziroma financiranje razlikuje od priljubljenega socialističnega mehanizma, ki smo ga njega dni imenovali: "samoprispevek". Samoprispevki so bili vsaj psevdodemokratični, saj je bil za njihovo uvedbo praviloma razpisan referendum z referendumskih vprašanjem, ki je enostavno vprašalo: "Ali ste za to, da se z vašim denarjem zgradi ta bolnišnica, ta šola, prizidek, cesta, telefonski kabel ipd.?" Ti samoprispevki so potem izginili v privatizaciji in njeni krasni novi ekonomiji, a mnogo infrastrukture, ki jo še danes uporabljamo, je posledica tega totalitarnega mehanizma. Razumnemu torej ni jasno, čemu z referendumom ne razpišemo samoprispevka za JEK 2. Slej kot prej in tako ali drugače bomo preklemansko nuklearko plačali delovni ljudje in občani; z referendumom o samoprispevku bi lahko vsaj pometli z vsemi temi bedastimi šaradami, ko med prividom demokratičnega elite razpisujejo bog ve kakšna ljudska odločanja, za paravanom pa se bratijo ob neskafeju in proteinskih napitkih parlamentarne kantine. Parlamentarni razpisi referendumov ter njih umiki delujejo žalostno in ubogo da nikoli tako. 

S tekom težimo k temu, da ostanemo zdravi in vitalni. Bistvo našega teka niso vrhunski športni rezultati. Za vsakega tekača je bistven osebni dosežek! Lahko je to prvi tek, prva 10ka, prvi (pol)maraton … včasih želimo doseči boljšo vzdržljivost ali podaljšati kilometrino – to so majhni koraki, za vsakega posameznika pa vsakič znova neverjetno zadovoljstvo. Prisluhnite pogovoru z Jasmino in Urbanom Praprotnikom, ki navdušeno spodbujata k teku in sta krasen zgled vsem ostalim tudi s tem, da v teku uživata tako v službenem kot prostem času. Spregovorili smo tudi o teku v nosečnosti in obdobju dojenja, vitaminu O in Kazimiri, ki bo letos kot devetdesetletnica pretekla Ljubljanski polmaraton. Vabljeni k poslušanju! Vas zanima več?  https://www.urbanitekaci.com/  https://si.aleteia.org/2019/10/26/tek-je-najcenejsi-sport-stopis-skozi-vrata-svojega-doma- in-ze-teces  https://radio.ognjisce.si/sl/212/utrip/29436/urban-in-jasmina-praprotnik-zivimo-cim-manj- resno-in-cim-bolj-zares.htm Moderator pogovora: Helena Rozman Kamera in montaža: Siniša Kanižaj Urednica področja Duhovnost: Helena Rozman Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja DRUŽINA d.o.o., www.druzina.si #OddajaReflektor #duhovnost/#tek/#urbanitekaci

Piše Milan Vogel, bere Bernard Stramič. Zgodovinarka dr. Mateja Ratej, sodelavka Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU, preučuje predvsem družbene razmere med svetovnima vojnama in najvplivnejše nosilce takratnega dogajanja. Ob pisanju monografije o dr. Antonu Korošcu, predsedniku Slovenske ljudske stranke in tako najvplivnejšem človeku v katoliški cerkvi, ki je držala roko nad večino slovenskega prebivalstva, jo je posebej pritegnilo žensko nasilje v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojna, kakor je tudi podnaslovila svojo monografijo Rožengrunt. Delo ima tako po vsebini kot po naslovu veliko skupnega s pesniško zbirko Daneta Zajca Rožengruntar iz leta 1975. Menda naj bi bila to žival s človeškimi lastnostmi. Lahko pa bi bil tudi človek z živalskimi lastnostmi. Na podlagi sodnih spisov, hranjenih v arhivu mariborskega in delno murskosoboškega okrajnega sodišča, in nekaterih drugih virov je rekonstruirala okrog trideset umorov, ki so se na območju Slovenskih goric, Haloz in okolice Maribora zgodili med kmečkim delavstvom, znanim pod imeni kočarji, viničarji in bajtarji, v Slovenskih goricah želarji, v Halozah gormani in Prlekiji kajžarji. Glavni vzrok za umore so bile večinoma življenjske razmere. Kmečki delavci brez lastne zemlje, po agrarni reformi pa so je dobili največ 1,5 ha, kar nikakor ni bilo dovolj za preživetje zelo številnih družin, so bili ekonomsko odvisni od bogatih lastnikov v mestih. Veliko kočarskih deklet se je zato poročilo s precej starejšimi moškimi, ki so imeli zemljo, nato pa so se jih na različne načine poskušale čimprej rešiti. Ena že leto dni po poroki. Načini so bili kruti – od gnojnih vil, motik, železnih palic in drugega orodja do zastrupljanja z arzenikom, ki so ga uporabljali kot strup proti mišim in podganam in so ga zato imenovali mišnica. Znani so primeri, ko so materi pri umoru pomagali tudi otroci. Teh pa je bilo v kakšni družini tudi tri vrste. Poleg zelo težkih življenjskih razmer je bil vzrok za takšne ženske reakcije največkrat nasilje, kot so posilstvo, pretepanje ali verbalno nasilje. Bil je primer, ko je ženska prenašala pretepanje, moža pa je pokončala, ko je začel pretepati še otroke. Veliko manj nasilja bi seveda bilo, če ne bi bilo zelo prekomernega pitja, zlasti domorodne šmarnice, ki so si jo lahko privoščili, kajti sortno vino je bilo le za ”gospodo”. Pri vsakem nasilju je bil umorjeni moški prikazan v lepši luči kot ženska, čeprav je bil lahko hud pijanec, samo da je pridno delal, kar je bilo med ljudmi edino merilo. Temu ustrezna je bila tudi zakonodaja, ki je za enake zločine moškim dosojala neprimerno nižje kazni. Dr. Vesna Leskošek piše, da ženske ”niso bile kaznovane le za kaznivo dejanje, ki so ga storile, temveč tudi zato, da so to storile kot ženske, ki bi morale ohranjati podrejenost in odvisnost od moških”. Dejanje zoper moža pomeni ”osnovno kršitev 'naravnega reda', za katero ni opravičila. Vzeti življenje gospodarju lahko kaže le na njeno sprijenost in 'bestialnost'”. Zato ne preseneča, da je bilo ženskega nasilja največ po prvi svetovni vojni, ko so vračajoči se moški spet hoteli vzpostaviti partriarhat, kot ga je propagirala Cerkev ne glede na to, da so se ženske s prevzemom moških del v času vojne emancipirale. Bistvo knjige pa je zadela recenzentka Maja Širovnik: ”Mateja Ratej ne piše kronologije, ona piše zgodbe, ki si prizadevajo v sicer brezciljno kronologijo vnesti občutek perspektive in smisla. Rožengrunt je zgodovinska (in faktično preverljiva) pripoved o tem, zakaj so ženske odhajale z agrarnih območij in zakaj se jim tam, kamor so se priselile, ni godilo bolje. Pripoved o tem, kako so živele, zakaj so umirale in kako sta bila z življenji in konci povezana spolno nasilje in moški odnos do abortusa. In nazadnje najpomembnejše: zakaj so nasilje trpele, zakaj so ga izvajale, zakaj so v skrajni sili ubijale in kako v našteto umestiti njihov socialni (ter z geografijo zvezani) položaj. Pomembna sta ta zakaj in kako.” Monografija Mateje Ratej Rožengrunt tako prek nasilja govori o patriarhalnosti, prekarnosti in klerikalnosti v tedanji družbi, iz katere je mogoče potegniti marsikatero podobnost v današnji čas.

Francoski cineast Bertrand Bonello je zaslovel z neobičajnimi filmi, ki se osrednjih tematik zgodbe ne lotevajo neposredno. To velja tudi za Zver, ki je priredba novele Henryja Jamesa, vendar z umestitvijo v različna časovna obdobja film meri na obsežnejšo in kompleksnejšo pripovedno strukturo. V glavni vlogi je vedno izjemna francoska zvezdnica Lea Seydoux, ki je z Bonellom sodelovala že pri njegovi največji uspešnici, biografski drami Saint Laurent. V Zveri igra Gabrielle, mlado žensko leta 2044, ki je nezadovoljna s svojim položajem v družbi. To namreč povsem nadzira umetna inteligenca, ki ljudem dodeljuje službe, za katere naj bi bili primerni. Gabrielle je odčitovalka temperature računalniškega procesorja, kar je sicer videti popolnoma futuristično, vendar je precej monotono, saj samo sedi na stolu in občasno vstane. Sistem ji razloži, da je čustveno neprimerna za druga opravila, kar lahko odpravi s posebnim postopkom. Ta vključuje podoživljanja dogodkov prejšnjih življenj, zato se del filma dogaja v letu 1910 in del v letu 2014. Ti odseki niso strogo ločeni, temveč se občasno prepletajo, dodatno raven abstrakcije pa doda dejstvo, da je Gabrielle iz leta 2014 igralka, ki jo potem vidimo še na snemalnem prizorišču pred zelenim zaslonom, kjer igra podobne zaplete, kot jih pozneje doživi. Novela Henryja Jamesa je pred desetletjem izšla tudi v slovenskem prevodu v zbirki Zver v džungli in druge zgodbe. Novela se osredinja na dva človeka – moškega, ki je obseden s prerokbo o hudi nesreči, ki naj bi ga doletela v prihodnosti, in žensko, ki se vanj zaljubi in ga začne preučevati. Bistvo zgodbe je izpostavljanje nesmisla in pasti determinizma, ki ju v filmu pooseblja umetna inteligenca, pri čemer režiser metaforiko dopolni z vključitvijo vedeževalke in psihopatskega neprostovoljnega devičnika oziroma incela, ki hoče Gabrielle umoriti, čeprav ga ta skuša zapeljati. Odigra ga George MacKay in je Gabriellina duša dvojčica, saj se srečata in zaljubita v vseh treh zgodbah. Tragedija njune ljubezni je, da se vsakič ločita, ne glede na ves Gabriellin trud. Tako se na prvi pogled zdi, da v nasprotju s Henryjem Jamesom film Zver pritrjuje temu, da usodi ne moremo ubežati. A pri tem vseeno ne gre spregledati vidika umetne inteligence. Ne nazadnje je prek postopka, ki ga izvaja na Gabrielli, prav umetna inteligenca tista, ki prepričuje o konceptu preteklih življenj in preseganju njihovih travm, Gabriella ji le sledi. Tako bi si lahko film razlagali tudi, kot da si umetna inteligenca v duhu tiste iz Matrice izmišlja resničnost za ljudi, da bi jih potlačila in jih spremenila v svoje sužnje. Skratka, da je ona tisti determinizem in da ji ljudje ne bomo zmogli ubežati, če ji enkrat prepustimo svojo usodo. Zver odlikujejo tudi odlična igra celotne zasedbe, na čelu z Leo Seydoux in Georgeem MacKayem, bohotna scenografija in pikri družbeni komentarji vseh treh obdobij. A Bertrand Bonello bi lahko to sporočilo s prav toliko estetike in kompleksnosti podal tudi v filmu, ki bi bil krajši od dveh ur – kar sicer velja za večino njegovega opusa.

»Smisel arhitekture ni samo sebi namen, zato mora v vseh obdobjih izražati duhovno stremljenje ljudi ter njihovo stopnjo kulturne zavesti.« To modrost in hkrati svoj modus operandi je izrekel, zapisal Ivan Vurnik, eden naših največjih arhitektov, ki pa ne glede na to, da je izhajal iz prve generacije visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, ne glede na to, da je bil leta 1919 soustanovitelj oddelka za arhitekturo na ljubljanski univerzi, da je pionirsko vpeljal nacionalni slog v arhitekturo pri nas, človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tudi kot urbanist, oblikovalec, pedagog, raziskovalec, ne glede na vse to, vse, kar je Vurnik zapustil materialno in simbolno, duhovno, še vedno živi v senci njegovih prav tako velikih kolegov arhitektov kot so Plečnik, Fabiani, Ravnikar. V tokratni Intelekti, ob 140. obletnici Vurnikovega rojstva, smo zato osvetlili življenje in delo tega arhitekta, ki je tako vsestransko, tudi z ukvarjanjem in preizpraševanjem socialne gradnje, zaznamoval slovensko arhitekturo in urbanizem. Avtorica in voditejica oddaje je v studio 1. programa nacionalnega radia povabila sogovornike : Barbaro Viki Šubic, arhitektko, vodjo Centra arhitekture Slovenije, dr. Boga Zupančiča, arhitekturnega zgodovinarja, muzejskega svetnika v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) in Katarino Čakš, arhitektko, raziskovalko in asistentko na Fakulteti za arhitekturo, Univerze v Ljubljani.

»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno«, so besede iz znamenite knjige Mali princ. Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno opominja na moč čustev pri oblikovanju empatije.

⏰ Driiiiing! Ponedeljeeeeeek! Cingla, žvižga in brca! Že od ranega jutra, ko se izbrcamo za fuzbal slovenski. Dupla doza dveh krog Prve lige Telemach. Nekaj smeha, nekaj ocen, nekaj znanja, ne, Žiga Kos ;)? Zakaj smo inkluzivni, zakaj le Pasivni Ofsajd prinese ostro debato navijačev Celja in Radomelj in še in še ;)

Ob doživljanju najbolj čistih trenutkov ljubezni pridem do virov moči, prižigam luč v temačnost duše, odpiram prostor za dobro. Za tem je moja odločitev, da se potrudim ločiti »zrnje od plev«. Trud uspe le, če razmišljam globlje in če pač iskreno pogledam resnici v oči. Če ločim, kaj si želim, od tistega, kakšno je dejansko stanje. Ko se ozrem v obraz svojega bližnjega, s katerim se skušam sporazumevati, je na njem veliko zapisanega. A koliko je še vsega, kar moje oči ne vidijo. Marsikdaj mislim, da vidim vse, kar je treba za dober odnos. Toda veliko je še skritega. Obraz morda samo nakazuje, je izhodišče za to, da temu posvetim več pozornosti. Da lahko odpreva novo poglavje najinega odnosa. Ko sem začela delati z ljudmi v stiski, sem hotela takoj pomagati. Nisem želela imeti premoči nad trpečimi, ampak hitro, čim bolje pomagati. Spoznala pa sem, da takrat, ko človeka samo pozorno poslušam, govori in ob tem razmišlja, govori tudi sebi. In ve, da ni sam. Vsako poslušanje ne pripelje do spremembe, ne spodbudi preobrazbe. Človek v stiski mora čutiti zaupanje, da je nekdo z njim, ko se trudi priti ven iz temačnosti, nevarnega brezna. Samo človek to potrebuje. Govori in prileze ven. In je resničen ta njegov svet. Včasih je čustveno boleče, naporno vsestransko. Potrebuje pa nekoga, ki ga posluša. Drevesa, trava, cvetje rastejo v tišini, pravi mati Terezija. Tudi moja tišina daje drugemu nov pogled na stvari, odpira možnost rasti. Ostati v tišini drugega, ki je dragocen, nepogrešljiv Dotik. Razmišljam o težavah, ki se odvijajo med nami v bližnjih odnosih. Pa ni nujno, da gre za sebične, slabe ali celo ničvredne osebe. Marsikdaj pride do hudih zapletov. Čisto nepričakovano, radi rečemo. V resnici pa je bilo že prej veliko pometenega pod preprogo, v strahu pred neprijetnimi posledicami. Marsikoga prestraši dejstvo, da je v zakonskem odnosu malo stvari, za katere se ni vredno prepirati. Zato se je treba prepirati - na dober, resen način. S pozornim, natančnim, dobrohotnim pogovarjanjem. Ko skupaj iščeva soglasje, se pogajava, postavljava stvari na pravo mesto. Ob nemočnih, nejasnih točkah se ozirava Vanj. Iskreno in potrpežljivo, z novo orientacijo se učiva slišati, gledati s srcem, kot pravi Mali princ. To je »prepir«, ki ima za cilj mir in prevzem odgovornosti zase, za najino ljubezen. In doživiva skrivnosten, blagodejni božji dotik.

Danes pa nekaj o prihajajočih stavkah, protestih, prekinitvah dela in podobnem, ki bodo v kratkem doleteli naš pravosodni sistem. Kot vemo, so že in še bodo zaradi sodniških plač v kratkem protestirali sodniki, daleč od prekinitve dela pa niso, zaradi tožilskih plač, niti tožilci. Tako bomo v praksi občutili temeljni aksiom vsakega pravosodnega sistema, ki se glasi: »Če ni tožnika, ni sodnika!« In če lahko to biblično vodilo še nekoliko parafraziramo, velja tudi naslednje: »Če ni sodnika, ni tožnika!« Ker ko sodniki stavkajo, nima smisla, da se tožilci trudijo. Kot tudi sodniki ne bi sodili, če jim tožilci na dan stavke ne bi dostavljali potrebnega materiala. Ampak to so teoretski modeli funkcioniranja pravosodja, ki jih v rimskem pravu najlepše opisuje stara resnica, imenovana: »Qui non laborat, non comedet«, kar se v vulgarnih jezikih bere »Kdor ne dela, naj ne je!« Ampak kaj vse to pomeni v praksi? Stavkajoči elementi pravosodja, se pravi sodniki in tožniki, imajo to nesrečo, da z napovedjo stavke natančno povedo kriminalcem, kdaj naj storijo zločin. Se pravi, če mislite koga umoriti, kaj ukrasti, vlomiti, kaj poneveriti, oškodovati družbeno premoženje ali biti koruptivni, je najboljši mogoči čas za to sodniška ali pa tožilska stavka. Pravosodje vas ta čas ne bo zmožno ne preganjati ne obsoditi, ker se bo borilo za višje osebne dohodke. Sodstvo sicer žuga s prstom, da je takšno razmišljanje širjenje nezadovoljstva in ščuvanje javnosti proti sodnikom, ampak kolikor razumemo delovanje sistema, je v sodni dvorani ena stran vedno ekstremno nezadovoljna, druga pa z delom sodnikov ekstremno zadovoljna. Skoraj pravilo pa je, da nihče ni zadovoljen z delom tožilcev. Tako da kriminalci vseh slovenskih pokrajin, Ljubljane pa še posebej: sodniška stavka je priložnost, da jo odnesete brez večjih posledic … Zadeva pa se močno zaplete, ker vemo, da se bo v prihodnjih dneh odvila še zdravniška stavka. Se pravi, če ste kriminalec, je zelo dobro biti aktiven v času sodniške stavke, če pa ste bolnik, je v času zdravniške stavke modro biti neaktiven … Če je odsotnost sodnika z dela za kriminalca blagor, je odsotnost zdravnika z dela za bolnika pokora. Kar nas pripelje do znane resnice … V tej državi gre najboljše zdravim kriminalcem in najslabše bolnim poštenjakom. Tako je to. Ampak poglejmo še globlje v nedrje sodniških kut, kjer se skriva bistvo problema … Bistvo problema je odločba ustavnega sodišča, ki je povedalo, kako naj bo s sodniškimi plačami. Se pravi, da naj bodo višje, kot so zdaj. Kar je logično, kajti sodnik sodniku, akoravno ustavno sodišče ni del pravosodnega sistema, ne izkljuje oči – oziroma mu ne zmanjša plače. Sodniki oz. njihovi predstavniki zato pravijo, da če ne bodo imeli višjih plač, je to zavračanje odločbe ustavnega sodišča, ter posledično teptanje in nasploh grdo početje s pravno državo. Kar nas pripelje do incestuoznega kroga, ki se glasi: »Pravna država je s stališča tistih, ki so poklicani, da jo ščitijo, teptana od tistih, ki ne upoštevajo navodila o pravni državi, ki so jih dali tisti, ki so poklicani za to, da jo ščitijo.« In ker je pravna država pojem, iz katerega ni da bi v obskurni radijski oddaji brili norce, se zresnimo in poglejmo, kaj vse lepega piše v ustavi – v primeru, da bo ustavnemu sodišču treba izdati ustavno odločbo še za koga drugega, ne le samo za sodnike. Ustava pravi, da je Slovenija socialna država, kar pomeni, da bi godila ena ustavna odločba še za vse tiste, ki tega člena ustave ravno ne občutijo na svoji koži. Se pravi za vse tiste, ki niso ne sodniki ne tožilci, ne zdravniki ne pripadniki katere poklicnih skupin, ki s socialnim statusom nimajo neposrednih težav … Ker kakorkoli obrnemo, so možje in žene, sodniki, tožilci, zdravniki in podobni, ki se spravljajo stavkat tokrat, člani družbene elite; in njihove višje plače bodo ob bolj veselem potrošništvu le še povečale socialni prepad med revnimi in bogatimi v tej deželi. Socialni prepad pa na srečo nima ničesar opraviti s pravno državo, ki ji je vseeno zanj. Ima pa nekaj malega opraviti z moralo. Obstaja pa možnost, po kateri bi lahko neposredno razbremenili sodnike, zmanjšali njihovo trdo in čezmerno delo in jih manj obremenjene naredili zadovoljne s sedanjimi plačami … Za to bi se morali Slovenci nehati tožiti za vsaki pasji drekec pekec. Česar pa seveda ne bomo storili …

Začel se je advent, čas priprave na božične praznike, ki so ga trgovci preimenovali v »veseli december«. Bistvo božiča so prekrili z lučkami, kolački, dedki Mrazi, Božički in darili. Pa vendar – tudi v 21. stoletju ljudje pričakujejo Odrešenika! Koliko filmov in zgodb je nastalo prav na podlagi tega vse človeškega hrepenenja in iskanja nekoga, ki je sposoben odrešiti svet. Ti junaki so navadni ljudje, ki imajo skrite čudežne moči in jih izkoristijo za reševanje. Take junake si ljudje želijo! Zamislite si, da bi nekdo našel način, kako ozdraviti vse vrste raka. Ne samo, da bi dobil Nobelovo nagrado, bil bi spoštovan in cenjen po vsem svetu. Ali pa, da bi nekdo bil tako nadarjen in karizmatičen, da bi napisal enkratno ustavo za vse narode, po kateri ne bi bilo nikoli več, nikjer več vojn, ampak bi se spori in težave reševali drugače. Ali pa »odrešenik«, ki bi iznašel pravilo, po katerem bi imeli vsi narodi enake pravice in dolžnosti, »obrobni« azijski in afriški narodi pa bi bili enakopravni z nami – razvajenimi, bogatimi evropskimi … Če priznamo ali ne, ljudje iščejo odrešenika. Nekateri ga iščejo v politiki, drugi tečejo za posebnimi »preroškimi« osebami; nekateri iščejo odrešenika med največjimi bogataši našega planeta, ki bi z desetino svojega bogastva lahko izbrisali lakoto med ljudmi, ali pa med geniji, ki bodo našli planet, na katerega se bomo preselili, če bomo našega uničili … Kristjani pa ob adventu pričakujejo pravega Odrešenika. Odrešenik, rojen v božični noči, stopa v naša srca, naše duše, tja, kamor drugi ne morejo ali kamor tudi sami včasih ne zmoremo vstopiti. Tam je kraj odrešitve, kjer nas On rešuje teme, da se spet in spet odločimo za življenje, ljubezen in upanje. Ob srečanju s takim Odrešenikom izgubimo strah pred prihodnostjo in strah pred močmi zla in hudobije. V svojem zemeljskem življenju ni reševal velikih svetovnih problemov, ampak je živel med nami kot preprost človek, ki je sredi vsakdanjega življenja zorel za svoje odrešenjsko poslanstvo. Stoji nam ob strani, ponuja rešitve za naše osebne težave in nas naredi sposobne za reševanje velikih svetovnih problemov z močjo ljubezni. Pridi, Gospod Jezus!

Znani britanski časnikar Malcolm Muggeridge se je spreobrnil ob srečanju s sveto Materjo Terezijo, ko jo je obiskal v Kalkuti in od blizu videl, kaj vse dela za uboge. Natančno je opazoval, kar se je dogajalo v dveh velikih sobah, in potem si ni mogel kaj, da ne bi rekel materi Tereziji: "Mati, tu je vse, kar naredi pekel na Zemlji: skrajna revščina, podhranjeni, okostnjaki ... Tu zreš smrti v obraz, pa vendar se smehljajo, ni videti obupa, ampak veselje do življenja. Kaj je vzrok za to?« Mati Terezija je ravno pitala neko podhranjeno ženo, ki jo je tedaj pobrala s ceste. Za trenutek je prenehala delo, pogledala časnikarja in odgovorila: "Tukaj ni pekel, tukaj so nebesa, ker je tukaj ljubezen!" Potem je mirno nadaljevala hranjenje žene, ki je imela odprta usta kot otrok, ki ga mati doji. Malcolma je to, kar je videl, pretreslo. Toda kot iskalec resnice je hotel razložiti skrivnost te junaške ljubezni in je vprašal: "Toda kje najdete moč za vse to, kje najdete moč za nasmeh v tej bedi?" Mati Terezija je časnikarja povabila: "Pridite jutri zjutraj ob 6.00 do našega malega samostana in videli boste, od kod črpamo moč za ljubezen in za nasmeh." Drugo jutro, točno ob uri, je res stal pred vrati samostana. Mati ga je sprejela in odpeljala v skromno kapelo, brez klopi za sedenje, kjer je bila skupina sester v sarijih, kakršne nosijo revne indijske žene, zbrana v molitvi in pri maši. Časnikar je vse spremljal v tišini in zdelo se mu je nekam skrivnostno, pa tudi dolgočasno. Spraševal se je: "Kaj počnejo sestre? S kom se pogovarjajo? Kaj prejemajo v tistem koščku kruha? Je mogoče v tem vsa skrivnost?" Po maši je mati odhitela k svojim ubogim. Časnikarju je dejala: "Ste videli? V tem je vsa skrivnost. Jezus naše srce napolni s svojo ljubeznijo, me pa jo darujemo ubogim, ki jih srečamo na svoji poti." In kako se je zgodba končala? Časnikar, ki ga vera prej ni zanimala, je čez nekaj časa postal katoličan. Svoj korak je utemeljil: "Želim postati katoličan, da bi prejemal sveto evharistijo, ki v tej veliki ženi rojeva čudeže ljubezni in veselja." (Zgodbe za veselje do življenja, 97). Iz ljubezni do Boga moramo črpati mož za ljubezen do bližnjega. Bistvo vere je, da nevidnega Boga ljubimo po služenju bližnjemu, ki ga vidimo ob sebi. Pripoved nas uči, da sta resnična ljubezen do Boga in resnična ljubezen do ljudi dve plati ene medalje. Ena ne more obstajati brez druge. To je tudi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22, 37-40).

Alenka Höfferle Felc ima bogato poklicno kariero. Najprej je doštudirala angleščino in francoščino na ljubljanski Filozofski fakulteti in se zaposlila kot profesorica na Gimnaziji Koper. Delo z mladimi ji je bilo sicer všeč, ampak pedagoško delo sčasoma zanjo ni bilo več izziv. Na Radiu Slovenija, takratnem Radiu Ljubljana, je v sedemdesetih letih uspešno opravila avdicijo za napovedovalce. Ker je želela postati zdravnica, je pri 32 letih začela študij medicine, ki ga je tudi končala. Zaposlila se je v UKC Ljubljana kot zdravnica specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine.

Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v svojih mislih, določa našo dejavnost. Zaradi tega je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in zaradi tega lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in posledično svoje življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, kjer živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali in ste to tudi naredili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi vse, kar je v njem, bilo izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje povsem neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Naša čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost predstavlja naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in same sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje naslednji nasvet: “Sicer pa (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je tudi dan bil tak.

Francoski pisatelj Antoine de Saint Exupéry je med drugo svetovno vojno, leta 1943, izdal danes znamenito knjigo Mali princ. Leto pozneje je v neznanih okoliščinah za zmeraj izginil med opravljanjem izvidniške letalske naloge v Franciji. Danes s svojo novelo o princu, ki išče lepoto in ljubezen, živi v srcu marsikaterega prebivalca planeta. Toda kaj pomeni »prebivati v srcu nekoga« in kaj je hotel pisatelj povedati, ko je lisici v svoji pripovedi Mali princ dal izreči besede: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem, bistvo je očem nevidno«? Marsikdo si želi, da bi srečo lahko ujel v dlan, drugi misli, da jo je, ko prisegajo na kopičenje materialnih dobrin in ugodje. Toda v obilju materialnega sveta in ob bombardiranju reklamnih digitalnih sporočil pozabljamo, da sreča, resnica, ljubezen niso nekaj fizičnega, nekaj, kar se da otipati, okusiti, slišati, vonjati ali videti. Pozabljamo torej, da za pojavi in predmeti, ki jih lahko zaznavamo s svojimi čutili, obstaja za človeka veliko pomembnejši svet. Kdor hoče videti resnico, mora najprej čutiti ljubezen v srcu, sporoča avtor Malega princa. Samo s človeškim razumom in zazrtostjo v veličino lastnih misli in domislic se ne da spoznati ne sveta ne nas samih. Pomembna so človeška čustva. Čustvo pa je vedno obrat k temu, kar nas kot posameznika presega, obrat k drugemu, odnos do drugega, to, kar danes pogosto imenujemo empatija. Šele ko boš drugemu odprl srce, boš vedel, kakšen je vonj in okus stvari, ne obrnjeno. Šele ko boš začutil ljubezen do drugega, boš lahko videl lepoto in dobroto in to spoznanje prinašal tudi drugim.. Šele z žrtvovanjem za drugega, kakršno je bila ne nazadnje tudi tvegana pisateljeva vojaška letalska naloga med drugo svetovno vojno in kakršno je potrebno, da pomagamo prizadetim v nedavni vodni ujmi, odkriješ svoje bistvo in bistvo prebivanja človeka v svetu. Religija je tako zelo pomembna, ker človeka opominja, naj bistva ne išče v sebi, ampak najprej v drugem, skritem, nedoumljivem, presežnem, neotipljivem in neimenljivem; nikakor ne v materialnem: naj ga išče tudi s srcem, ne samo z razumom.

GREG MCKEOWN je razsvetljenje doživel, ko je bil zaradi sestanka primoran v porodnišnici pustili ženo z majhnim otrokom. »Naučil sem se pomembne lekcije,« pravi: »Če si v življenju sam ne določiš prioritet, ti jih bo nekdo drug.« Začel je preučevati, zakaj se ljudje odločamo tako kot se in začel svetovati ljudem, ki jih pritisk na koncu zlomi. Svetovanje poimenuje Esencializem, govori o preprostih stvareh, predvsem pa o tem, da se moramo naučiti sprejemati odločitve in velikokrat reči 'ne', za to, da bomo lahko uresničili tisto, kar je najbolj bistveno, saj bomo s tem uresničili tisto kar je najbolj naše, smisel našega bivanja. Knjiga je izšla pri založbi Učila.

Klicni center za pomoč po poplavah deluje slaba dva tedna, na številko 114 pa se lahko obrnejo posamezniki z različnimi vprašanji glede pomoči, obnove, popisa škode, kot tudi zgolj za pogovor v težkih trenutkih. Bistvo delovanja te službe je usklajenost pri odgovorih in pomoč, poudarja vodja klicnega centra Andrej Šter. Gostimo ga v ponedeljkovem Svetovalnem servisu, tudi za vaša vprašanja, ki jih lahko zapišete na elektronski naslov prvi@rtvslo.si, na spletno stran Prvega ali pokličete med oddajo.

Razvija idejo o globljem, senzorialnem doživljanju arhitekturnega prostora. Doživetje arhitekture je odraz človekove notranjosti, njegovega eksistencialnega nazora. Osebna izkušnja graditve in prebivanja v samotni odmaknjeni gozdni hiši ga je navdihnila k premišljevanju o temeljnih vprašanjih arhitekture in prebivanja. Svoja doživetja je opisal v knjigi Senzorialno doživljanje arhitekture odmika. Ne le prostor, v katerem bivamo, tudi predmeti, s katerimi se obdamo, jih uporabljamo, so pomemben del naše čutne izkušnje. Iz tega razmisleka je nastalo stojalo za kitaro, ki ga je sprva nameraval narediti le zase. Vendar ga je hitro dohitela misel, da bo to stojalo zaživelo tudi za druge. Bistvo stojala namreč ni samo v njegovi uporabni predmetnosti, ampak predvsem v tem, kar očem ni vidno, je pa ob stiku občuteno. Razvoj ideje je trajal tri dni, izdelava prototipa pet mesecev, izpeljava proizvodnje pa sedem let. Stojalo za violončelo Harmony je prejelo prestižno nagrado rdeča pika – Red Dot Award: Product Design 2023. O razmislekih, ustvarjanju, doživljanju arhitekture in oblikovanja v nočnem pogovoru s Tadejem Juranovičem.

Odlična likovnost še ne pomeni umetniškega dela, poudarja Darko Slavec, akademski slikar in upokojeni profesor. Pomembno je, da vnesemo duha v sliko, ker je ta sicer le mrtev predmet, kadaver. V njegovih delih se pokaže dvojnost na eni strani kristalne slikarske izkušnje, polne detajlov ljudi in objektov, vse od kruha, kamna, planetov in astronavtov, ki jih sicer sestavlja v imaginarne kompozicije, na drugi strani pa čistega etra, nevidnega, ki se kdaj kaže kot vesoljni črni prostor. Bistvo vsega je praznina, pravi. Je edina, ki je večna, in to idejo je z leti vedno bolj ozaveščal. Ima poseben način slikanja površin: če pogledamo povsem od blizu, vidimo pike, potezice, ki se od daleč sestavijo v celoto. Darko Slavec je prodoren premišljevalec in razlagalec vizualnih pojavov – z razkrivanjem podob želi vstopati v notranjost, v bistvo. Išče odgovore, a hkrati tudi skrivnostim pusti svoje življenje. Vse to je močno povezano z njegovim dolgoletnim pedagoškim delom – nič pretirano ni zapisati, da je izrazito zaznamoval številne generacije študentov na področju vizualnega ustvarjanja. V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljana si lahko ogledamo njegovo razstavo Realno-imaginarno. Foto: Žiga Bratoš

Po pol leta Golobove vlade in le nekaj dni po tem, ko so glavnemu sovragu zadali nov poraz in ga za nekaj časa umaknili z agende, je počilo v lastnih koalicijskih vrstah. Bistvo dogajanja zadnjih dni najbolje povzema ugotovitev, da je Golobovo izvajanje absolutne oblasti trčilo ob kamen: Ministrica za notranje zadeve mu ni kar pustila, da svoje »globinsko čiščenje« vsega, kar mu ni povšeči, izvaja tudi v resorju pod njeno odgovornostjo. Natančneje, znotraj policije.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Po pol leta Golobove vlade in le nekaj dni po tem, ko so glavnemu sovragu zadali nov poraz in ga za nekaj časa umaknili z agende, je počilo v lastnih koalicijskih vrstah. Bistvo dogajanja zadnjih dni najbolje povzema ugotovitev, da je Golobovo izvajanje absolutne oblasti trčilo ob kamen: Ministrica za notranje zadeve mu ni kar pustila, da svoje »globinsko čiščenje« vsega, kar mu ni povšeči, izvaja tudi v resorju pod njeno odgovornostjo. Natančneje, znotraj policije.Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Domovina.

Piše: Marija Švajncer Bere: Mateja Perpar Johann Gottlieb Fichte spada v nemško klasično filozofijo, skupino štirih filozofov s konca 18. in začetka 19. stoletja, ki jo poleg Fichteja sestavljajo še Kant, Hegel in Schelling. Fichte naj bi izhajal iz Kanta, vendar je postoril še marsikaj drugega, morda celo izvirnega. V njegovem opusu je opaziti dvojnost: po eni strani je inovativen metafizik, utopistični načrtovalec dobro urejene družbe, teoretik na področju pedagogike in nekajletni izvajalec rektorske funkcije, po drugi stani pa ne gre prezreti, da je bil antisemit in antifeminist, torej nestrpnež in človek s predsodki. Nekateri zgodovinarji filozofije ga opisujejo kot težavno osebnost. V trenutkih obupa je skušal napraviti samomor. Filozofovo življenje se je zaradi tifusa, s katerim ga je okužila žena, ki je negovala ranjence, izteklo leta 1814. Delo Osnova celotnega vedoslovja je izšlo leta 1794 in je sestavljeno iz treh poglavij: Načela celotnega vedoslovja, Osnove teoretične vednosti in Osnove znanosti praktičnega. Fichte si prizadeva, da bi uveljavil filozofijo kot znanost, vedoslovje pa uredil v sistem. Vedoslovje pojasnjuje, katera določila so splošnejša in katera posebnejša, s tem pa tudi, kateri pojmi so višji in kateri nižji. Na spoznanja je treba gledati kot na celoto. Fichte svojo filozofijo imenuje transcendentalni idealizem, svoj nauk pa kriticizem. Ker se vse skupaj začne s simbolnima zapisoma A je A oziroma A je enako A in A ni A, bi predvidevali, da imamo opraviti z logiko, a ni tako. Takih in podobnih zapisov se zvrsti še več in jih sam imenuje tako logične kopule kot tudi funkcije. Jaz in nejaz sta sicer osrednja pojma, h katerima se filozof nenehno vrača, hkrati pa mu gre za široko razprostranjeno metafiziko, v kateri dodaja nove in nove pojme ter razmerja med njimi. Ko je vse skupaj videti kolikor toliko jasno in razumljivo, se spet vrne na začetek, k jazu in nejazu. Čeprav uporablja izraze, kot so jaz, subjekt, realnost, zrenje, gon in hrepenenje, pojmov ni primerno razumeti osebno in konkretno. Vse skupaj je nenehno abstrahiranje, deduciranje, apliciranje, reflektiranje, povezovanje, izključevanje in istovetenje, pri čemer ne manjka tudi tavtologij, samonanašanja in drugih podobnih zdrsov. Fichte svoj miselni postopek imenuje raziskava. V teoretičnem delu ga zanima predvsem spoznavanje, v praktičnem pa tisto, kar je spoznano. Njegova metoda poteka tako, da v vsaki naslednji povedi dodaja nove in nove termine; sam govori o pomikanju po krogu, ki ga želi obvladati. Afirmacijo privede do negacije in jo zatem pomakne nazaj, izraze definira ali jih samo opisuje, navaja tudi slikovite besede, na primer sunek, nemoč in prisila. Zgoščeno in pojmovno nenehno naraščajoče pisanje je pač treba sprejeti in si beliti glavo, kaj Fichte sploh hoče povedati, ali pa knjigo odložiti že na samem začetku. Kako je videti filozofovo zatrjevanje in sklepanje? Med drugim pravi, da je postavljanje jaza skozi samega sebe njegova čista dejavnost. Jaz samega sebe postavlja na podlagi golega postavljanja skozi sebe samega in obratno. Jaz je in postavlja svojo bit zgolj na podlagi svoje gole biti, deluje in je produkt delovanja, je dejaven in hkrati tisto, kar je z dejavnostjo proizvedeno. Jaz je zgolj toliko, kolikor se zaveda samega sebe, sočasno je identiteta subjekta in objekta. Čeprav naj bi bil jaz absoluten, obstaja tudi nejaz. Jaz in nejaz sta zamenljiva. Jaz in nejaz, kakor sta skozi pojem vzajemne omejljivosti izenačena in zoperstavljena, sta sama nekaj (akcidenci) v jazu kot deljivi substanci, postavljena skozi jaz kot absolutni nezamenljivi subjekt, ki mu nič ni enako in nič zoperstavljeno. Bistvo kritične filozofije je v tem, trdi filozof, da bi le-ta vzpostavila absolutni jaz brez vsakršnih pogojev in določil. Fichte vpeljuje številna protislovja in jih postopoma pa skuša tudi razreševati. Prizadeva si, da se ne bi kdo obregnil ob dozdevno ničnost in nezadostnost njegovih rešitev. Jaz je v enem samem delovanju hkrati dejaven in trpen. Pojem realnosti je enak pojmu dejavnosti, vsa realnost je postavljena v jaz. Če pa je jaz obravnavan kot nekaj, kar zajema celotni in sploh določeni obseg vseh realnosti, je substanca. Izvorno obstaja ena sama substanca, namreč jaz. Jure Simoniti v spremni besedi pravi, da se Fichtejev jaz kaže kot nenavadno žarišče masivnih potlačitev in skritih resnic. Fichtejevska megalomanija je le manifestna površina filozofove lastne konstrukcije jaza, ki morda še nikoli ni bila tako prekarna. Filozofova velika samozavest se kaže v hiperbolizmu jaza in pri tem se pozna, da je Fichte kot predavatelj obrnjen k občinstvu. Njegova eksistenca je po Simonitijevem mnenju bistveno institucionalna ali celo performativna in samooklicana ter odvisna od lastne volje in nagona. Jaz, naj je še tako absoluten, ni prepoved nekega ti, temveč celo njegovo omogočanje in spodbuda. Fichte je staro substancialno metafiziko nadomestil z nekakšno generativno, konstruktivno in produktivno ontologijo in naj bi bil prvi, ki je svoj sistem izpeljal iz točke, ki mora s tem sistemom šele nastati. Simoniti sklene svoje poglobljeno in kritično razmišljanje s predvidevanjem, da je nekakšna muka Fichtejevega sveta nemara v tem, da moramo v njem kot amulet ves čas skandirati besedo »jaz«, vrh tega pa moramo še vsak dan garati in niti za hip ne smemo biti sami.

Že 75 let se Slovenci na Reki povezujejo v Kulturno prosvetnem društvu Bazovica. Časi se spreminjajo in to velja tudi za tam živeče rojake. Kako se odzivajo na nove izzive? Za 120-letnico delovanja čestitamo KPD Planina iz Sel na avstrijskem Koroškem. Bojan Brezigar, znani tržaški slovenski novinar in politik, v svoji najnovejši knjigi Srečanja razmišlja tudi o identiteti in manjšinah. Za Slovence v Furlaniji – Julijski krajini bo zelo pomembno, da ohranijo svojega predstavnika v deželnem svetu, opozarja. Koroški Slovenec Pavel Zablatnik pripoveduje o delovanju slovenskega oddelka Katoliške akcije krške škofije in negovanju kulture spominjanja. Lila Bugan, predsednica lokalne samouprave v Sakalovcih in nova strokovna sodelavka Zveze Slovencev na Madžarskem, pa spregovori tudi o ohranjanju maternega jezika.

V epizodi 85 je bila moja gostja Lama Karma Wangmo, ki je svoje življenje posvetila tibetanskemu budizmu, praksi meditacije, odkrivanju uma in poglabljanju vase. V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Jaz (osebnost), ego Zdrav občutek jaza Začetki poti, uvidi, koncept budizma Bistvo in iskanje sreče Zaznava, reagiranje, posledice in razsvetljenje Relativna in absolutna resnica Meditacija in spoznavanje resničnosti Uvajanje na odmikih, čuječnost, sočutje, modrost Mahamudra, Dzogchen Reinkarnacija, um in snov Težek problem zavesti Klemenova izkušnja Vipassane Samsara, sanje in dojemanje resničnosti Znanstveno raziskovanje uma in občutek sreče, bolečina Občutek, bolečina in moč uma Stopnje spoznanja Psihedeliki in spreminjanje zavesti Vprašanje gosta ============================= Pridruži se kot podpornik kanala AIDEA

Bistvo sožitja med ljudmi je ljubezen, ne pa grdobije, veselje do življenja, ne pa napihnjene senzacije.

Piše: Katarina Mahnič Bere: Jasna Rodošek Knjiga Avgusta Demšarja Tajkun je drugi del trilogije Vodnjaki – prvi del, Cerkev, je izšel leta 2020, tretji, z naslovom Estonia, naj bi prihodnje leto. Vodnjaki so izmišljena pohorska vasica, ki je rdeča nit vseh treh pripovedi; že v prvem delu pa v nepomembnih stranskih vlogah nastopijo osebe, ki v drugem in tretjem stopijo v ospredje. To je prvič, da Demšar kriminalne zaplete oblikuje na tak način, v nadaljevanjih. Čeprav je roman Tajkun mogoče brati brez poznavanja prejšnje knjige, je to priporočljivo, saj je zelo elegantno in domišljeno povezan z njo. Druge Demšarjeve knjige stojijo same zase; a tudi v njih vzdržuje kontinuiranost z isto ekipo kriminalistov pod vodstvom višjega kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka. Zasnovane so kot nanizanka, v kateri se usode stalnih likov razvijajo, medtem ko so detektivske zgodbe samostojne, v vsaki knjigi zaključene celote. V Tajkunu je Vrenko sveže upokojen, a še vedno pomembno navzoč. Vodnjaki, zaselek pol ducata hiš na obronkih Pohorja, ki jih je pred letom dni pretresel niz tragičnih dogodkov, v Tajkunu doživljajo preobrazbo. Podjetnik Štefan Matjašič, ki ima tam počitniško hišo, jih namreč namerava s projektom Well water glamping and spa resort Vodnjaki spremeniti v mondeno destinacijo za petičneže. Že takoj na začetku se izkaže njegova manipulativna in nasilna narava, ko se z izsiljevanjem, z grožnjami in psovkami spravi nad učiteljico, ki hčerko Saro poučuje slovenščino. Kmalu zatem Sara izgine in starša dobita njeno sliko s počeno ustnico in pobrito glavo; gre za ugrabitev z zahtevo po odkupnini – 150.000 evrov. Pretresena žena Vida meni, da se z življenjem njunega otroka ne smeta igrati, Matjašič pa se odzove na svoj način in tudi ukrepa po svoje. Celo ko po pošti dobita šop Sarinih las, ne pokliče policije, ampak v zadevo brez ženine vednosti vplete suspendiranega kriminalista Denisa. Stvari uidejo izpod nadzora in sprožijo nenadzorovan plaz nepričakovanih tragičnih dogodkov, speljanih v najboljši maniri klasičnega kriminalnega zapleta. Ali kakor pravi Demšar: “Bistvo kriminalk vidim v zavajanju, lažnih ključih in preusmeritvah pozornosti, zato bralec ne sme verjeti vsega, kar se mu ponuja.” Pri Tajkunu vse to še kako drži. Priznam, Avgusta Demšarja sem zares ‘odkrila' šele pred kratkim. Očitno je začel objavljati v letih, ko sem z branjem kriminalk nekoliko pavzirala; ko pa sem naslednjič segla po njih, je na slovenski kriminalni sceni ravno zasijal Tadej Golob in za nekaj časa zasenčil vse okrog sebe. Sem pa potem Demšarjeva dela prebrala v enem dihu in si ga postavila za nespornega domačega kralja tega žanra. Še posebej občudovanja vredno je, da njegovi romani niso samo napeti, verodostojni in natančno izpeljani krimiči, ampak so tudi jezikovno in slogovno prava bralna poslastica (ne nazadnje je bil Demšar kar štirikrat nominiran za nagrado kresnik). Poleg tega nikoli niso predolgi; nikoli nimaš občutka, da pisatelj nateguje z odvečnimi vložki ali po nepotrebnem zavlačuje z odlaganjem kakšnega odkritja. Zavaja pa, seveda, in to odlično. Tudi zasebno življenje kriminalistov – Ivane, Nike, Miloša, Draga, Marka in seveda Martina – teče nevpadljivo povezano z njihovim delom in primerom, s katerim se trenutno ukvarjajo. Pisatelj zna ohranjati ravno pravo ravnovesje med kriminalno zgodbo in tistim, kar se z njenimi stalnimi junaki dogaja zunaj službenih obveznosti, pa si bralec vendarle trdno oblikuje njihovo podobo in značaj in komaj čaka, da izve, kako se jim bodo stvari zasukale. Demšar v vse svoje romane vpleta aktualne družbene razmere in vsakovrstne anomalije, ki nastajajo v času njihovega dogajanja – tukaj in zdaj. V Tajkunu je še posebej družbeno kritičen in obilno postreže z njimi. V njem se gnetejo vsakovrstna korupcija, izmaličenje propadajočih krajev in pokrajine okrog njih z megalomanskimi gradbenimi projekti, problem prekarnega dela in uveljavljanja mladih umetnikov, izsiljevalska taktika uspešnih podjetnikov, laži, grožnje in molk vseh vpletenih, pa tudi nezdravi odnosi v družinski celici. Pisatelj prav otipljivo stopnjuje občutje, ki neizogibno vodi v katastrofo. Štefan Matjašič kot buldožer uničuje vse, česar se dotakne. Tak je tudi njegov partnerski in očetovski odnos, pravzaprav neodnos: njegova žena Vida, “otrok ene od štirinajstnadstropnih stolpnic ob Betnavskem gozdu na južnem obrobju Maribora” si nikoli ni mislila, da bo kdaj živela v meščanski vili sredi mesta, sploh pa ne, da bo ob tem nesrečna. Mlada režiserka Hanna, njegova hči iz prvega zakona, se zaradi očetove nenavzočnosti, pa tudi pomanjkanja sredstev za izpeljavo filmskega projekta, vrti v začaranem krogu zmotnega pričakovanja, da je “življenje kot film, ki se ga da načrtovati in urejati”. Ugrabljena petnajstletna Sara pa svoj upor in odpor do očeta izraža s popuščanjem in slabimi ocenami v šoli. Kot v vseh Demšarjevih romanih, ima pomembno vlogo tudi prizorišče – njegov rodni Maribor, po katerem se sprehaja tako samozavestno, pristno in slikovito, da se tudi bralec v njem – zaradi vseh krvavo resnih zapletov bo zvenelo pretirano, pa vendar drži – počuti udobno in domače. Tajkun se konča z nepredvidljivim zasukom, odličnim predvsem zato, ker bralec dojame, da so bila znamenja pravega razpleta posejana že nekje od prve tretjine knjige, a se kljub pusti speljati pisateljevi iluziji. Medtem ko celo skandinavska velikana med pisci kriminalnih romanov, Norvežan Jo Nesbo in Švedinja Camilla Lackberg, na račun velike produkcije opazno izgubljata kvaliteto pri vsebini in slogu svojih novejših del (Lackbergova zdaj kriminalke piše celo v duetu), je Avgust Demšar z vsakim romanom boljši in bolj suveren, jezikovno natančen, z izbrušenim slogom in izvirnimi domislicami. Roman Tajkun presega Cerkev, pravzaprav se mi zdi, da je presežek vseh njegovih del. Res težko čakam na Estonio.

Zdravo. Za začetek se s cmokanjem spomnimo na iskanje srednje poti sredi Ibize, ki se ni končalo po načrtih. Obnovimo, da so arašidi dobri za medgalaktična potovanja in vsem, ki ste na morju predlagamo poslušanje našega podkasta na zvočniku. Tako, da našo epizodo lahko slišijo tudi vaši dragi sosedje. V drugem delu 5. poglavja knjige Zbogom in hvala za vse ribe o tem, da je Ford v Štoparskem vodniku po Galaksiji našel VSE zapise, ki jih je napisal o Zemlji, preden so jo Vogoni uničili in preden so Fordovo življenjsko delo uredniki skrajšali na samo dve besedi: "Pretežno neškodljiva." Očitno se nekje dogaja nekaj neznansko čudnega, in če se dogaja nekaj neznansko čudnega, bi Ford hotel, da se to dogaja njemu. Na koncu se izkaže, da Zemlja očitno spet obstaja in v tem najde smisel življenja. Za Forda je žur bistvo njegovega obstoja, … ali Fordova (ne tako srednja) pot. Če ste v kampu, ne pozabite na zvočnik.

“Bistvo rasizma je v razumevanju telesno različnih skupin ljudi kot večvrednih ali manjvrednih. In če naj bi tako pač bilo po naravni, torej biološki nujnosti, potem naj bi bilo tudi povsem pravično zasužnjevanje ali vsaj vladanje nad temnopoltimi in drugimi,” je zapisal na platnico knjige “Je znanost rasistična?” (Aristej, 2019) avtorja Jonathana Marksa njen prevajalec in prof. za kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Rajko Muršič. Kako lahko sploh trdimo, da je znanost rasistična? Kdo si upa razglašati trditve, da je znanost vede ali nevede, hote ali nehote takšna? Še posebej v obdobju, v katerem vesoljski teleskop James Webb kaže, kakšen uspeh za vse človeštvo so sposobni doseči znanstveniki in znanstvenice. Ob nekritičnem sledenju znanstvenim mnenjskim voditeljem ali pa “komunikatorjem znanosti”, ki na podlagi dosežkov na enem področju podajajo sodbe o družbi nasploh, velja opozoriti, da ima znanost nekaj temnih skrivnosti. Prva taka temna skrivnost, ki je kljub sodobnim teleskopom ne opazimo, je predstava o rasi. To je skoraj hkrati s sodobno znanostjo prinesla moderna doba in se v takšni ali drugačni obliki ohranja do danes, čeprav jo biološka antropologija, kot ugotavlja tudi gost Ars humane dr. Rajko Muršič, že desetletja pošilja na smetišče zgodovine.

Eden od Budovih učencev, ki je pozneje dobil ime Anathapindada, je bil bogat trgovec, ki se je z velikim navdušenjem udeleževal Budovih naukov. Toda kadarkoli je Buda govoril o radodarnosti, je Anathapindada opazil, da tega ne more razumeti. Nekega dne je to povedal Budi: »Vaši nauki so mi zelo všeč, vendar kadarkoli učite o radodarnosti, tega nikakor ne morem razumeti. Jaz ne morem ničesar podariti. Že sama misel na to je boleča.« Buda mu je odgovoril: »Z vadbo vam bo morda uspelo, da boste postali bolj radodarni.« Anathapindada mu je odvrnil: »Kako naj to vadim? Podariti karkoli je zame nemogoče!« V odgovor ga je Buda vprašal: »Ali lahko nekaj podarite samemu sebi?« Ko je Anathapindada potrdil, da lahko, mu je Buda svetoval: »Vzemite nekaj v svojo desno roko in podarite to svoji levi roki z besedo 'izvoli!' Nato pa naj vaša leva roka to spet podari vaši desni. To ponavljajte in morda vam bo pomagalo postati radodarnejši.« Anathapindada je upošteval Budov nasvet in ko se je vrnil domov, je v desno roko vzel kos zlata in ga podaril svoji levi rekoč: »Izvoli!« Nato je z levo roko zlato podaril desni in spet ponovil: »Izvoli!« Čeprav je zlato podarjal samemu sebi, mu je bilo na začetku to zelo težko in beseda »izvoli« mu nikakor ni šla z jezika. Vajo je znova in znova ponavljal in postopoma mu je bilo to vedno lažje. Nato je postal radodaren tudi do drugih, najprej z majhnimi darili, potem z vedno večjimi, dokler na koncu ni postal eden od največjih dobrotnikov svojega časa. Po celi deželi je ustanavljal domove, v katerih je revnim dajal hrano in prenočišče. S tem si je tudi prislužil ime Anathapindada, kar pomeni »nekdo, ki je radodaren in nesebičen.« Ta zgodba uči o tem, da se radodarnost ne nanaša le na darovanje. Bistvo radodarnosti je, da se znebimo svoje neizmerne navezanosti nase in na vse, kar imamo za svoje. Radodarnost nas naredi velikodušne in odpre naše srce, prinaša nam srečo v vseh stopnjah njene vadbe. Na začetku izkusimo srečo, ko vzbudimo namero, da bi bili radodarni. Nato izkusimo srečo med samim dejanjem radodarnosti in na koncu izkusimo srečo, ko se svojega dobrega dejanja spomnimo.

O neki ženi se je govorilo, da je zelo sveta. Nikoli ni zamudila maše ali drugih pobožnosti. Nekdo jo je zato upravičeno vprašal, kolikokrat na leto gre v cerkev. »Najbrž kar nekajstokrat, kajne,« je napol odgovoril na svoje vprašanje. Ženo je vprašanje tako zmedlo, da je sklenila, da bo odslej malo bolj pazila in v prihodnje zmogla nanj odgovoriti. Naredila si je leseno skrinjo in jo zaklenila ter ključ tako skrila, da ga ne bi mogel nihče najti. Vedno, ko je prišla iz cerkve, je vrgla vanjo kamenček. Leta so minevala in ženo je začela premagovati radovednost, koliko kamenčkov se je že nabralo v njej. »Zelo težka mora že biti,« si je mislila. Zato je prosila močnega soseda, naj ji nese skrinjo ven. »Toda pazi,« ga je posvarila, »skrinja je zelo težka!« Mož jo je prijel, dvignil in skoraj jezno dejal: »Sploh ni težka! Mislim, da jo lahko kar sama odneseš ven.« Brž ko je mož zapustil hišo, je žena pohitela in poiskala ključ ter odklenila skrinjo. Odprla jo je in v njej našla le pet prodnikov. Polna začudenja je strmela v skoraj prazno skrinjo. Čez nekaj dni se je opogumila in se odpravila k župniku ter mu zaupala neverjetno dogodivščino: »Nikakor ni mogoče, da bi kdo kamenčke ukradel. Skrinja je bila zaklenjena, ključ pa skrit.« Modri župnik je ženi razložil: »Tvoja skrinjica nas uči, da takrat, ko si bila pri maši, Bog ni bil v središču tvojih misli in tvoji najbližji niso bili v tvojih molitvah. Jasno je, da si med mašo velikokrat mislila, kako si sveta in pobožna in kako bi ljudje morali vedeti, kolikokrat si tako pobožno pri sveti maši. To je znamenje z neba, da si bila samo petkrat pri bogoslužju, ko je bil Bog v tvojem srcu in v središču tvojih misli. Bistvo bogoslužja ni v tem, kolikokrat stopimo v sveti prostor, temveč s kakšnimi srcem pridemo.« (Zgodbe s semeni upanja, 134) Kako smo pri bogoslužju, se pokaže v našem življenju. Pravilno se bogoslužja udeležimo, ko se to pozna v naših dejanjih. To nam govori tudi današnji evangelij o usmiljenem Samarijanu. Mimo ranjenca, ki je ležal ob poti, sta šla levit in duhovnik, oba v službi templja, a mu nista pomagala. Najbrž je Jezus nalašč v priliko dal prav ta dva, da bi pokazal, kako nepravilno slavimo Boga, če nam to slavljenje ne pomaga, da bi bolje služili bližnjemu. Na vsakoletnem romanju bolnikov in invalidov na Brezje sem opazoval ženo, ki je več let pomagala romarjem na vozičkih. Z izredno predanostjo se jim je posvečala. Med bogoslužjem pa je izredno zbrano sledila dogajanju na oltarju, čeprav je stala na robu prizorišča. Med mašo je bila vsa z Gospodom, da je bila potem lahko vsa z bolniki.

Se vam sveta maša zdi nekaj osupljivo lepega ali pa je večkrat ne razumete in se celo dolgočasite pri njej? O tem, kaj je bistvo bogoslužja, papež razmišlja v pismu, ki ga je objavil prejšnji teden. V studiu se nam je pridružil p. Nikolaj Aaracki, ki liturgiko predava na Teološki fakulteti.

Meta Kušar je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Univerzi v Ljubljani. Napisala je vrsto pesniških zbirk, med njimi so Madeira, Svila in lan, Jaspis in Vrt - za slednjo je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Lani je izšla njena najnovejša zbirka z naslovom Zmaj. Meta Kušar je tudi poglobljena premišljevalka o poeziji, umetnosti in življenju - leta 2012 je za zbirko esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale prejela Rožančevo nagrado. Takrat se je z njo pogovarjal Vlado Motnikar."Bistvo poetičnega je, da zasleduje evolucijo duha."Meta Kušar je diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine na Univerzi v Ljubljani. Napisala je vrsto pesniških zbirk, med njimi so Madeira, Svila in lan, Jaspis in Vrt - za slednjo je leta 2015 prejela Veronikino nagrado. Lani je izšla njena najnovejša zbirka z naslovom Zmaj. Meta Kušar je tudi poglobljena premišljevalka o poeziji, umetnosti in življenju - leta 2012 je za zbirko esejev z naslovom Kaj je poetično ali ura ilegale prejela Rožančevo nagrado. Takrat se je z njo pogovarjal Vlado Motnikar.

"Za seks nismo nikoli prestari," pravi dr. Gabrijela Simetinger, ginekologinja, porodničarka in klinična seksologinja. S Tatjano Pirc sta se pogovarjali o naših reproduktivnih in seksualnih pravicah, ginekologih in ginekologinjah, spolnih praksah, željah in motnjah, tabujih, predsodkih, spolni vzgoji in tudi o užitku, ki je, kot pravi dr. Simetinger, bistvo spolnosti.

Horacij, rimski lirični pesnik iz 1. stol. pr. Kr., je v svoji zreli dobi ustvarjanja izdal štiri knjige z naslovom Ode, v njih pa je poleg premišljevanj o ljubezni, prijateljstvu, vinu in kratkosti človeškega življenja bralcem posredoval tudi misli o zlati sredini – tako jih večkrat poziva k umirjenemu življenju, obvladovanju čustev in strasti ter k zmernemu uživanju dobrin. Bistvo njegove osebne filozofije je namreč iskanje duševnega ravnotežja, ki se izogiba obeh skrajnosti. V pesmi št. 10 iz druge knjige Od pesnik to misel ponazori z nagovorom prijatelja: Srečnejši boš, če na morja širine ne rineš zmerom, niti se boječ viharjev ne držiš preveč kopnine, kjer prej nasedeš na podvodno kleč. Kdor se za zlato srednjo pot odloči, je najbolj varen: skromen je in čist. Pesnik svojemu prijatelju (s tem pa seveda vsem bralcem) naroča, naj se varujejo skrajnosti, kajti te ne prinašajo duševnega miru: v življenju nam bosta namreč tako predrznost kot pretirana plašnost prinesli nesrečo. Tudi strele največkrat udarijo prav v najvišje smreke in vrhove, nas v nadaljevanju opomni pesnik. Po njegovem mnenju mora človek vselej iskati pravo mero med dvema lastnostma in to mero hkrati tudi prilagajati razmeram – zlata sredina (lat. aurea mediocritas) je tako najbolj varna in zanesljiva pot, ki nam bo dala notranji mir in tudi trdnost. Umirjen mož se v sreči ne omami, v nesreči upanja ne izgubi, zapiše v nadaljevanju: pomirjen človek se ne bo vznemiril zaradi prevelikega veselja, niti ga ne bo žalost tako potrla, da bi povsem obupal, pač pa se bo zavedal, da sta sreča in nesreča le dva trenutka v njegovem življenju, ki bosta enako hitro tudi minila … Moder človek je zato tisti, ki mu bo uspelo uravnavati dve skrajnosti. Ravno to pa je nasvet, ki ga bralcu v sklepni kitici da pesnik: Ostani hraber, dŕži se čvrsteje, če te gorje teži! A jadra zvij, če ti jih sapa, ki ugodno veje, preveč napne: tako modrost veli.

Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v svojih mislih, določa našo dejavnost. Zaradi tega je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in zaradi tega lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in posledično svoje življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor kjer živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali in ste to tudi naredili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi vse, kar je v njem, bilo izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje povsem neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1.tSvoje misli lahko nadzorujemo. 2.tNaša čustva so posledica naših misli. 3.tNaša čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost predstavlja naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje naslednji nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je tudi dan bil tak.

»Če si v življenju sam ne določiš prioritet, ti jih bo nekdo drug.« Greg je začel preučevati, zakaj se ljudje odločamo tako kot se in začel svetovati ljudem, ki jih pritisk na koncu zlomi. Svetovanje poimenuje Esencializem, govori o preprostih stvareh, predvsem pa o tem, da se moramo naučiti sprejemati odločitve in velikokrat reči 'ne', za to, da bomo lahko uresničili tisto, kar je najbolj bistveno. Knjiga Osredotočenost na bistvo je izšla pri založbi Učila.

Spoštovani, ali ste slišali zgodbo o pajku, ki se je zadušil? Nekega jutra se je spustil po trdni niti z visokega drevesa in pod njim spredel mrežo. Čez dan jo je še znatno povečal in ob njeni pomoči nalovil veliko hrane. Zvečer je mrežo še enkrat zadovoljno obkrožil. Nanjo je bil nadvse ponosen. Medtem se je še enkrat zazrl na nit, po kateri se je zjutraj spustil z drevesa. Ob napornem dnevnem delu in ob veselju zaradi obilnega ulova mrčesa je pozabil, čemu sploh glavna nit služi. Prepričan je bil, da je nepotrebna, zato jo je pregriznil. In pajkova mreža se je v hipu podrla in pajka čez in čez ovila ter ga zadušila. Pajkova zgodba me spomni na moj odnos do Boga. Človeštvo nujno potrebuje navpično nit povezave z Bogom, kajti brez nje se vsaka družba prej ali slej sesuje. Glavno nit potrebujemo zato, ker ravno ona vse drži skupaj. Od nje je odvisno naše življenje. A kaj ko znova in znova pozabljamo na Boga, ker se nam zdi nepotreben in odveč. Pozabljamo, da svet, ki je proti Bogu, postaja svet, ki je proti človeku. Nad tem bi morali biti zaskrbljeni. Človek mora negovati odnos s svojim Bogom, kajti reševati probleme brez Boga je domišljavost. Naš svet lahko reši samo lepota Božje ljubezni. Bog stalno človeku podarja svoje srce in mu ni pod častjo človeka prositi za njegovo ljubezen (J. Ratzinger). Če zapremo vrata svoje duše, bo ostal zunaj. Lahko bi vstopil, vendar noče vdirati kot nasilnež in nadležnež, ker nas ne želi k temu prisiliti. Prava ljubezen spoštuje svobodo. Medtem pa nam Bog stalno odpira svoja vrata, vendar moramo skoznje prostovoljno stopiti mi. Bistvo vere ni v tem, da bi razumeli, ampak zaupali. Zaupati pa pomeni dati nekomu srce. Bral sem zgodbo o mladeniču iz Daytona v Združenih državah Amerike, ki je ljubezen do svojega dekleta izrazil na poseben način, da bi jo zasnubil. Najel je letalo, ki je nad mestom vleklo ogromen napis, na katerem je kot na plahutajoči zastavi pisalo: "Judy, ljubim te. Ali bi se poročila z mano?" Ko so jo vprašali, kaj bo storila s tako ponudbo, je odgovorila: "Srce mi ne dovoli, da bi tako veliki ljubezni rekla ne." To velja tudi v odnosu do Boga. Ko pogledam na križ, vidim neskončno in brezpogojno Božjo ljubezen, ki je ne morem zavrniti. Z Božjo ljubeznijo ni tako kot s trganjem venčnih listov na cvetu marjetice: Bog me ljubi, Bog me ne ljubi … Kajti Bog me ljubi – in pika.

Esence prava ne tvorijo ustave, mednarodne konvencije, zakoni, odloki, uredbe, direktive, pravilniki, sodne odločbe, običaji, avtonomna pravila, znanstvena doktrina, politika ali mediji. Bistvo prava je Človek v vsej svoji razsežnosti, občutljivosti in kompleksnosti.Če pravnik ali kdorkoli osebnostno šepa in se spotika ob lastnih vedenjskih, moralnih in etičnih nevednostih ter zablodah, ga še tako domišljen predpis ne bo rešil pred hudimi posledicami, ki jih utegne povzročiti njegovo klavrno delovanje ali pasivnost. Zatorej menim, da človeškemu vidiku posvečamo premalo pozornosti in preslabo vzgajamo pravniški podmladek v duhu, da bi vsakdo zmogel vztrajno in nenehno stremeti k samoizboljšanju. Prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani

Anita Stojčevska, glavna izvršna direktorica SKB banke, ima močno finančno ozadje in dolgoletne izkušnje na področju bančništva. SKB banki se je pridružila leta 1995, od 13. decembra 2019 pa SKB banko predstavlja in vodi kot izvršna direktorica ter članica upravnega odbora SKB. Svojo kariero je v SKB banki razvijala na več odgovornih položajih, mnogih izmed njih tesno povezanih s komercialo in upravljanja poslovanja s strankami in podjetji. Od leta 2011 soustvarja strategijo banke kot članica uprave. Magistrica Poslovnih ved, ki je diplomski in magistrski študij opravila na Univerzi v Ljubljani, je na SKB banki svojo kariero pričela kot skrbnica podjetij. Dolga leta je izkušnje in znanja nabirala na komercialnih področjih banke, od leta 2001 pa je prevzemala odgovornosti na več menedžerskih pozicijah, pred delovnim mestom glavne izvršne direktorice banke je več let vodila divizijo Poslovna mreža in marketing v SKB banki. Naj quote: · Kdor hoče videti, mora gleda s srcem. Bistvo je očem nevidno. (Antoinea de Saint – Exupery) · Prijateljstvo naredi uspeh še bolj sijoč in z deljenjem zmanjša težo neuspeha (Ciceron) Naj knjiga: Mali princ (Antoinea de Saint – Exupery) Naj serija: V zadnjih nekaj letih ne gledam veliko televizije. V moji mladosti pa sem rada gledala serijo Prijatelji in Twin Peaks Hobiji: potovanje, dolgi sprehodi po naravi, krajši izleti s kolesom Najljubša hrana: Rada jem vse, najraje pa pečem sladice Najljubši podjetnik: v moji karieri sem srečala veliko izjemnih podjetnikov, vizionarjev, strategov, tako da ne želim izpostaviti le enega. Naj app: LinkedIn Nauki za naše poslušalce: · Ekipo ne tvorijo osebe, ki skupaj delajo ampak osebe, ki se spoštujejo, si zaupajo in skrbijo drug za drugega. V življenju štejejo le skupne zmage in ne zmage posameznikov. · Delajmo pošteno in ostanimo zvesti svojim vrednotam. · Zmagovalna formula v življenju in poslovnem svetu je: sodelovanje, zaupanje, spoštovanje, pogum, sprejemanje drugačnosti, ljubezen, strast.

Mineva eno leto, odkar je Islamska skupnost v Sloveniji predala v uporabo Muslimanski kulturni center v Ljubljani, katerega središčna točka je džamija, svojim vernikom in širši javnosti. Epidemija je že spomladi prekinila skupinske molitve in druženja v centru. Sledil je drugi, jesenski val epidemije in novo zapiranje javnega življenja, tudi v sakralnih objektih. O verskem življenju v času epidemije in posledicah, ki jih bo pustila v duhovnem in vsakdanjem življenju, razmišlja mufti Islamske skupnosti v Sloveniji dr. Nedžad Grabus. Med drugim pove, da je džamija od začetka oktobra lani popolnoma zaprta, ker so vladni pogoji za delo zelo strogi in ne upamo odpreti nobene dejavnosti v Muslimanskem kulturnem centru v Ljubljani. »Mislim, da imamo preveč restriktiven pogled na epidemijo. Moramo najti določeno izjemo, da omogočimo verskim skupnostim, da opravljajo svoje poslanstvo. Mi smo bili zelo tiho vse leto, ampak nesprejemljivo je, da so vse tovarne odprte, pa da so verski objekti zaprti. Ne želim razmišljati le v kontekstu, da koronavirus ogroža zdravje ljudi, ampak tudi v kontekstu, da ogroža tudi mentalno, intelektualno in ekstencialno bistvo ter poslanstvo človeka na svetu.«

Prišelje v tempelj, in medtem ko je učil, so stopili k njemu vélikiduhovniki in starešine ljudstva in rekli: S kakšno oblastjo todelaš? Kdo ti je dal to oblast?(Mt 21, 23)

Kolikokrat ste ob kakšnemu darilu ali čestitki zapisali misel iz knjige Mali princ? Ali pa morda podarili kar knjigo oz. zbirko izbranih citatov? »Ne pride daleč, kdor gre naravnost.« in »Bistvo je očem nevidno.« sta gotovo med pogostejšimi. Po poslušanju Torkovega kviza boste morda knjigo prebrali še enkrat z druge perspektive. Analizirali smo jo tako, kot to počnejo študentje Pedagoške fakultete.

Kristjani od 18. do 25. januarja obhajajo molitveno osmino za edinost. Gre za več kot sto let staro navado, ki poveže med seboj kristjane različnih veroizpovedi v molitvi, pojasnjuje naš sogovornik dr. Bogdan Dolenc, visokošolski učitelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in član Komisije za ekumenizem pri Slovenski škofovski konferenci. »To je teden med praznikom sedeža apostola Petra in praznikom spreobremenitve apostola Pavla. To sta apostola, ki simbolizirata temelj Cerkve. Apostol Peter je temelj Cerkve kot institucije, medtem ko je apostol Pavel veliki misijonar. Oba sta veliko delala tudi za edinost in sta tudi temelj edinosti,« razlaga dr. Dolenc, zakaj poteka teden molitve za edinost kristjanov v tretjem tednu januarja. Naš sogovornik spomni na misel apostola Pavla, ki je zapisal: »Mar je Kristus razdeljen? Kristjani ne smemo biti razdeljeni, če smo zvesti Kristusu.« Klic k edinosti kristjanov pripravijo verniki različnih krščanskih cerkva vsako leto iz druge države. Letos so ga pripravili kristjani na Malti, 90% kristjanov na otoku je katoličanov, in za vodilno misel molitvene osmine za edinost izbrali besede svetnika Luke: »Domačini so nas sprejeli nadvse ljubeznivo.« Kaj nam sporoča ta misel in o verski pestrosti Malte, ki je tudi svetopisemska dežela, pa v intervjuju odgovarja dr. Dolenc. Krščanstvo temelji na življenju in učenju Jezusa Kristusa. Katera teološka vprašanja najbolj močno delijo kristjane, naš sogovornik pojasnjuje: »Katoliška in pravoslavna cerkev se ne razhajata na področju doktrine. Deli ju le papeževa služba, a o njej teče plodoviti dialog. Medtem ko so med katoliško cerkvijo in preostalimi cerkvami na zahodu razlike globje in jih je tudi več. Odprta so vprašanja opravičevanja, krsta, evharistije in cerkvenih služb. Vprašanje krsta je rešeno. Drug drugemu priznavamo veljavnost krsta, če je podeljen na običajen način, z vodo in omembo svete trojice.« Oblik ekumenizma, tako Dolenc, je veliko. Gre za cilj, ki ga je sam Kristus zastavil visoko, z željo, da bi bili popolnoma eno, da bi dosegli vidno edinost. »To je skupno bogoslužje, vodstvo, skupen nauk v bistvenih stvareh, vendar v neki zakoniti različnosti, med seboj spravljeni različnosti. Do tega cilja po katoliškem nauku vodi molitev, kajti Kristus ni oznanjal edinosti, ampak je zanjo trpel in molil,« pojasnjuje dr. Dolec. »Možno je vse, kar je predmet molitve. Ekumensko gibanje je molitveno gibanje, ki raste od spodaj navzgor, ne gre za projekt cerkvene politike, ne gre za obupen poskus preživetja, ne gre za pogajanja, ne za iskanje kompromisa. Ko bodo temeljne razlike med krščanskimi cerkvami presežene, ko bo odvzet strup začetnih sporov, ko se bomo vrnili k evangeliju, takrat bo edinost med kristjani veliko bližja,« odgovarja na naše vprašanje, ali kristjani lahko dosežejo edinost, dr. Dolenc. Spomni, da voditelji krščanskih cerkva na svetovni ravni že desetletja spodbujajo h ekumenizmu, da se na njihovih srečanjih čuti sloga, a ta pozitiven duh pride do vernikov počasi, po zelo zahtevni poti. V Sloveniji ekumenski svet deluje že od leta 1965, predstavniki krščanskih cerkva se redno srečujejo, pripravljajo skupne molitve za edinost kristjanov na Slovenskem, izpostavlja dogodke na področju gibanja za enotnost kristjanov v Sloveniji dr. Dolenc. Kot zadnji dosežek ekumenskega gibanja pri nas poudari lani prenovljeni Obrednik za ekumensko poroko med katoličani in evangeličani iz leta 2004. »Bistvo prenove je, da se bo obhajala ekumenska poroka brez katoliške maše, zato da bi se oba bodoča zakonca počutila enakopravno.«

V današnji epizodi vam povem kako lahko vašo slabost spremneite v prednost. Zadevo vam bom predstavil na podlagi tipičnega vprašanja, ki vam ga bodo delodajalci ali kadroviki postavili na intervjuju. Povedal vam bom kako bo nanj odgovorilo 99% vaših protikandidatov in kako je nanj veliko bolje odgovoriti. Bistvo je da vaš odgovor o vas pove veliko več kot najbrž mislite. Za vaši specifični karierni situaciji prilagojene nasvete, pa obiščite https://prosnja.si --- Send in a voice message: https://anchor.fm/zaposlitev123/message

Ime tedna je Tadej Kobal, 18 letni dijak in prostovoljec, ki je v Slapu blizu Vipave pomagal ustanoviti knjižnico. V vasi s 400 prebivalci je bila knjižnica prvotno namenjena otrokom, a ker nimajo prostora za druženje se je izkazalo, da so prostor za srečevanje zelo pogrešali tudi odrasli. Knjižnica ni vpeta pod nobeno matično knjižnico, temelji na prostovoljstvu. "Najprej smo razmišljali o vpeljavi članskih izkaznic, ampak se na Slapu vsi poznamo. Vodimo evidenco izposojenih knjig, sicer pa tu vse deluje na zaupanju." Tadej Kobal deluje tudi v evropskem mladinskem parlamentu: "Potujemo v druge države, drugi prihajajo k nam, pogovarjamo se večinoma o evropskih tematikah. Nazadnje o vpeljavi avtonomnih vozil." Tadej Kobal se je vpisal na politologijo na Fakulteto za družbene vede, zdaj se pripravlja na maturo, še vedno pa ima čas za prostovoljstvo, ki njemu pomeni veliko. "Prostovoljstvo nastane spontano. Skozi leta prostovoljstva sem ogromno pridobil, spoznal veliko ljudi. Bistvo tega je, da pomagaš drugim in tako tudi drugi tebi. Gre za medsebojno solidarnost."

Nina Dodlek je na Portugalsko prvič odšla kot fotografinja v deskarski šoli. En mesec se je pretvoril v več kot štirimesečno potovanje, to pa je pripeljalo do odločitve, da se s fantom Nejcem Stupanom preseli v obmorsko mestece Peniche. Nejc je že na letališču nosil 10-kilogramski šivalni stroj, saj sta bila z Nino odločena, da bosta na Portugalskem odprla trgovino z oblačili. Čeprav sprva nista vedela, kje bosta stanovala, kako bosta prišla do svoje trgovine, kje bosta dobila blago in šiviljo, sta kljub temu kmalu zatem odprla svojo prvo prodajalno. Bistvo njune znamke je, da izhajata iz sebe in ustvarjata to, kar najbolj potrebujeta. Pomembno jima je, da ustvarjata nekaj drugačnega, česar ni mogoče kupiti v vsaki trgovini. Oba sta seveda strastna deskarja na valovih. Nina pravi, da “surfanje predstavlja neke vrste meditacijo, saj pozabiš na vse ostalo in si eno z naravo”. Zdaj sta spet v Sloveniji, pripravljena na nove izzive.

Vsebinski marketing ni nova zdeva zadeva – začel se je z John Deerom in njihovimi nasveti za kmetijstvo že v prvi polovici 20. stoletja. O vsebinskem marketingu kot ga poznamo danes, govorimo z razvojem spleta v 90-ih. Za razliko od tradicionalnega marketinga, kjer gre za bombardiranje s sporočili, pri vsebinskem marketingu ponudimo neko uporabno vsebino in dodano vrednost. S tem potencialnega kupca navežemo nase. Zavedati se moramo, da tradicionalnega načina ni mogoče aplicirati na splet, saj tako uporabniku vrednost le odvzamemo, namesto da bi jo dodajali. Da uporabniku ponudimo pravo vsebino, moramo natančno vedeti, kdo je naša ciljna skupina, poleg tega pa moramo biti pri ponujanju vsebin konsistentni. Vsebinski marketing je sicer sedanjost, ampak tudi prihodnost. Predstavlja temelj drugih digitalnih marketinških taktik. Bistvo je dodajanje neke uporabne vsebine, s katero kupca pritegnemo na dolgi rok. Današnji kupec pred odločitvijo o nakupu zbira veliko informacij. Najboljše je, ko to vsebino dobijo pri nas. Kupca moramo tekom nakupnega procesa izobraževati in ga voditi čez celoten marketinški lijak. Za vsebinski marketing je bistvena spletna stran – tako vlagate v nekaj, kar sami nadzirate. S pomočjo spletne strani lahko gradite svojo e-mail bazo. Tako na daljši rok vzpostavljate stik in gradite odnos s potencialnimi kupci. Vsebinski marketing lahko izvajate tudi s pomočjo vplivnežev, ki vam lahko odprejo vrata do vaše ciljne skupine. Svojo vsebino lahko posredujete tudi preko družbenih omrežjih oziroma prek njih izvajate alternativno vsebino. V peti oddaji POINT OUT Weekly delimo vse, kar morate vedeti o vsebinskem marketingu. Izvedeli boste, zakaj je ključno, da z izvajanjem začnete že danes! **POINT OUT Weekly je posnet kot video oddaja. Za polno uporabniško izkušnjo si ga oglej na Facebooku, YouTubu ali na pointout.si**

Vljudno vabljeni na pregledno fotografsko razstavo z naslovom Portret 2006 - 2015 in fotografsko predavanje z naslovom Bistvo je očem nevidno, ki bo v torek, 19.5.2015 ob 17.30 uri v prostorih UPI Ljudske univerze Žalec, Ulica Ivanke Uranjek 6, Žalec.