Podcasts about zoisovo

Danes smo prek spleta nenehno povezani in posledično neprestano dosegljivi. S tem so se med drugim na široko odprla vrata celi paleti novih, fleksibilnih oblik dela, ki imajo poleg prednosti tudi številne negativne učinke. Ti segajo od vse večjega stresa in izgorelosti do prekarizacije. Gre za učinke, ki so povsem v nasprotju z večjo kreativnostjo in inovativnostjo, ki pa vendarle veljata za ključni motor ustvarjanja dodane vrednosti. Kaj pravzaprav povzroča kratke stike med sodobnimi tehnologijami in nami, njihovimi uporabniki, in kakšne so strategije humanizacije digitalnega dela? To so vidiki, ki jih raziskuje prof. dr. Matej Černe z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani. Ob prazniku dela ponavljamo pogovor z njim, ki je nastal leta 2023, ko je prejel Zoisovo priznanje.

Pogovori s slovenskimi znanstvenicami in znanstveniki odpirajo vpogled v najnovejše dogajanje na različnih znanstvenih področjih – naj gre za naslavljanje podnebnih sprememb, za raziskave biomolekularnih procesov, razvoj tehnologije jutrišnjega dne ali analizo protislovnih družbenih procesov.»Nekatere oblike srčnega popuščanja so popolnoma ozdravljive,« pravi specialist kardiologije in vaskularne medicine prof. dr. Mitja Lainščak. Predavatelj in raziskovalec je eden od vodilnih slovenskih strokovnjakov, ki preučujejo srčno popuščanje. V pogovoru za oddajo Podobe znanja je poudaril, da lahko Slovenijo na področju obvladovanja srčnega popuščanja uvrstimo ob bok najbolj razvitim in najbogatejšim državam. »Bolnicam in bolnikom so pri nas na voljo tako rekoč vsa razpoložljiva zdravila.« Dr. Mitja Lainščak svoje raziskovalne članke objavlja v najbolj uglednih strokovnih revijah, kjer deluje tudi kot član uredniških odborov in recenzent. Leta 2024 je za svoje znanstveno delo prejel Zoisovo priznanje. Ob tem so pri Odboru za podelitev nagrad in priznanj zapisali, da je: … njegovo znanstveno delo pomembno tako za klinično prakso kot za načrtovanje novih raziskav. Eno od bolj aktualnih področij njegovega raziskovalnega dela so med drugim tudi posledice covida in cepljenja proti covidu na srce. Več v oddaji Podobe znanja. Z dr. Lainščakom se je v raziskovalni ambulanti Splošne bolnišnice v Murski Soboti srečal Iztok Konc.

Električna in hibridna vozila niso več redkost na naših cestah. A niso vsi vidiki elektromobilnosti tudi trajnostni. Že če pogledamo zgolj danes najbolj razširjene, litij-ionske baterije, imajo te še kar nekaj problematičnih točk: od samega litija in njegovega pridobivanja do drugih kritičnih elementov, ki so potrebni za njihovo delovanje, kot je denimo kobalt. Pomemben vidik je tudi dolgoživost baterij in njihova stabilnost oziroma varnost. Razvoj izboljšav in alternativ je zato v polnem pogonu, ob tem pa je ključnega pomena razumevanje, kaj se dejansko v baterijah (pa tudi v shranjevalnikih energije, gorivnih celicah ali elektrolizerjih) dogaja. Pri tem pa je ključna pomoč naprednih simulacijskih modelov, kakršne razvija prof. dr. Tomaž Katrašnik, vodja Laboratorija za motorje z notranjim zgorevanjem in elektromobilnost na fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Za vrhunske dosežke na področju simulacijskih modelov in diagnostičnih metod za elektromobilnost je prejel Zoisovo nagrado.

Gostja oddaje Odprto za srečanja je dr. Ljubica Marjanovič Umek, profesorica za razvojno psihologijo in zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani. Poleg številnih priznanj je lani v jeseni prejela tudi Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Največ se ukvarja z govorom, a tudi branjem, posebej skupnim branjem, in nevarnostim, ki jih danes predstavljajo zasloni. V pogovoru o branju, govoru in igri, posebej pa pomenu socialnih stikov in spodbudnega okolja doma in zunaj njega.

Večina bioloških zdravil po načinu delovanja spada med tarčna, kar pomeni, da se specifično vežejo na molekule, ki so neposredno vpletene v mehanizme nastanka bolezni. Za razliko od klasičnih zdravil, ki jih pridobimo s kemično sintezo v epruveti, so biološka proizvedena v živih celicah. Z njimi uspešno zdravimo številne avtoimunske bolezni, a pri nekaterih bolnikih so slabše učinkovita. Prav ta neodzivnost je področje, ki ga raziskuje dr. Uroš Potočnik, redni profesor na Medicinski fakulteti in Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru, tudi predstojnik Centra za humano genetiko in farmakogenomiko na MF UM. Prof. dr. Uroš Potočnik je letos prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju raziskovanja genoma za personalizirano medicino. Z naprednimi genomskimi analizami je odkril nove biooznačevalce, ki pomagajo bolje razumeti odziv bolnikov na biološka zdravila, sploh tistih s kroničnimi boleznimi, kot sta astma in kronična vnetna črevesna bolezen. V pogovoru z njim o tem, pa o uporabi umetne inteligence, begu možganov, sodelovanju z industrijo.

»Otroci so me naučili, da si lahko vsakokrat znova presenečen, ko jih preučuješ,« pravi razvojna psihologinja prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki je za svoje delo letos prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. V središču njenega raziskovalnega delovanja je vprašanje, kako otroci pravzaprav mislijo in kako to potem ubesedijo. Prepričana je, da so najboljša popotnica, ki jo lahko damo otroku, prosta igra, skupna pozornost in umeščenost v varno skupnost. Obenem pa opozarja, da današnji otroci na izzive prihodnosti niso pripravljeni.

Raziskave Zoisove nagrajenke osvetljujejo razlike med moškimi in ženskami pri presnovi holesterola in pri posledičnem nastanku določenih bolezni. Holesterol je ena tistih molekul v našem telesu, katere ime vsi poznamo in jo večinoma povezujemo predvsem s potencialnimi problemi. Povišane vrednosti holesterola so pač vzrok številnih in razširjenih težav v sodobnem svetu. Toda holesterol seveda opravlja v našem telesu izredno pomembne naloge in njegovo pomanjkanje ima lahko hude posledice. Velik del raziskav, na katerih temelji razumevanje procesov in tudi številna zdravila, temelji na podatkih moškega dela populacije. Toda pokazalo se je, da je tako nastala slika izrazito pomanjkljiva in pristranska. Za raziskave razlik med spoloma pri presnovi holesterola in posledičnem nastanku določenih bolezni ter za tudi povezave med molekulami, iz katerih nastaja holesterol, ter resnostjo poteka covida-19 pri različnih bolnikih je tokratna gostja Podob znanja prof. dr. Damjana Rozman, vodja Centra za funkcijsko genomiko in biočipe na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, letos prejela Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke na področju biokemije, molekularne biologije in funkcijske genomike.

Ljudje poznamo, vendar hkrati ignoriramo neprijetne resnice o okoljskih težavah in izkoriščanju živali, poudarja filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem. Za pomembne dosežke na področju okoljske etike in etike živali je letos prejel Zoisovo priznanje. Komisija je v obrazložitvi še zlasti izpostavila njegovo izvirno tezo o hoteni nevednosti, s katero pomembno osvetljuje prav to danes izrazito neodzivnost javnosti ob perečih okoljskih izzivih, s katerimi se spoprijema človeštvo. Zgolj informacije, četudi točne in preverjene, same po sebi namreč niso dovolj, še zlasti ne v času njihovega izrazitega preobilja. Ključna za kakršno koli ukrepanje v dobro planeta, je resnična želja po spoznavanju sveta. To pa je nekaj, na kar vse preveč pozabljamo, čeprav bi moralo biti deležno kar največje pozornosti.

Virusi in bakterije so skozi dolgo evolucijo razvili celo paleto orodij, s katerimi si pomagajo pri preživetju in razmnoževanju. Izredno fleksibilnost teh orodij podrobneje spoznavamo šele ob pomoči vse bolj sofisticiranih naprav, ki nam omogočajo vpogled v samo strukturo molekul in v to, kako dejansko potekajo procesi, s katerimi si denimo virusi in nekatere bakterije odprejo celično membrano in vstopijo v celico, in kako se na raznolike načine branijo in prilagajajo okolju. Nova spoznanja seveda omogočajo tako boljše razumevanje dogajanja kot tudi odpirajo najrazličnejše možnosti uporabe. Za svoje delo na področju strukturne biologije je izr. prof. dr. Marjetka Podobnik, vodja Odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu prejela Zoisovo priznanje.

»Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. dr. Goran Dražić, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov leta 2021 prejel Zoisovo nagrado. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.« Je tudi metoda, ki je nujno potrebna, če želimo razviti vse nove materiale, ki naj bi odigrali ključno vlogo pri razvoju zelenih tehnologij. V ta namen pa je nujno razumeti dogajanje na nivoju atomov. »Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.« Gre za ponovitev pogovora, ki je nastal januarja 2022.

Kaj so razlogi, da se nekomu življenjska situacija zdi tako slaba in nerešljiva, da se mu zazdi samomor edina rešitev? Kateri so signali, ki nam lahko nakažejo, da nekdo razmišlja o tem, da bi končal svoje življenje? Za nazaj se morda znamenja, ki so kazala na hudo stisko, zdijo kot na dlani, a dejansko jih v praksi velikokrat spregledamo ali pa preprosto ne vemo, kako bi odreagirali, kaj bi rekli oziroma storili. A samomor ni le zelo drastičen in dokončen konec nekega življenja, ampak povzroči tudi hud pretres obsežnemu krogu ljudi. In lahko celo spodbudi nove samomore. »Učinek posnemanja je večji, kadar deterministično govorimo o samomorilnem vedenju in svojih stiskah, kot da je to edini način,« izpostavlja psihologinja izr. prof. dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem, ki je za svoje delo na področju suicidologije konec leta 2021 prejela Zoisovo priznanje. Oddajo Podobe znanja z dr. Vito Poštuvan smo prvič predvajali v januarju 2022, zdaj pa znova vabimo k poslušanju!

Danes smo prek spleta nenehno povezani in posledično neprestano dosegljivi. S tem so se med drugim na široko odprla vrata celi paleti novih, fleksibilnih oblik dela, ki imajo poleg prednosti tudi številne negativne učinke. Ti segajo od vse večjega stresa in izgorelosti do prekarizacije. Gre za učinke, ki so povsem v nasprotju z večjo kreativnostjo in inovativnostjo, ki pa vendarle veljata za ključni motor ustvarjanja dodane vrednosti. Kaj pravzaprav povzroča kratke stike med sodobnimi tehnologijami in nami, njihovimi uporabniki, in kakšne so strategije humanizacije digitalnega dela? To so vidiki, ki jih raziskuje prof. dr. Matej Černe z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoje delo prejel Zoisovo priznanje.

Živalske strupe srečamo pri najrazličnejših skupinah živali, od strupenih kač, žuželk, pajkov in meduz do rib, hobotnic in celo kakšen sesalec se najde, ki se lahko pohvali s tovrstnim nevarnim orožjem. Poznanih je prek 173 000 strupenih živalskih vrst in posledično seveda ni presenetljivo, da so živalski strupi med seboj zelo različni in učinkujejo na različne načine. A kar je lahko v neki situaciji smrtno nevarno, je lahko v drugi nadvse koristno. Specifične lastnosti snovi, ki tvorijo živalske toksine namreč lahko uporabimo tudi za diagnostiko ali celo zdravljenje cele palete bolezni, tudi tako različnih, kot sta denimo Alzheimerjeva bolezen in venska trombebolija, torej nastajanje krvnih strdkov v venah. Na kakšne načine so lahko strupi koristni, je v središču današnjega pogovora. Za svoje delo na tem področju je prof. dr. Igor Križaj, vodja Odseka za molekularne in biomedicinske znanosti na Institutu "Jožef Stefan letos prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke.

Ustvarjanje dodane vrednosti v proizvodnji je danes je vse prej kot preprosto. Ohranjanje ali pridobivanje konkurenčne prednosti in kar najvišje kvalitete izdelkov ob sočasni optimalni izrabi virov, energije, časa in seveda finančnih sredstev zahteva vrhunski slalom med različnimi, vedno spremenljivimi dejavniki in torej pametno načrtovanje tako samih proizvodnih procesov kot širše logistike. In vsega tega se vse manj da opraviti na roke. Avtomatizacija seveda ni nobena novost v industriji, je pa ta v zadnjem desetletju nedvomno prešla na novo raven, ki se jo pogosto označuje z izrazom industrija 4.0, v kateri imajo vse bolj ključno vlogo inteligentni sistemi ter uporaba in pametno povezovanje velikih količin podatkov. Še zlasti pa je dobrodošlo, če so se inteligentni sistemi vsaj v določeni meri zmožni avtonomno prilagajati različnim spremembam, ki so v realnem svetu pač stalnica. Inteligentnim samorazvijajočim se sistemom se posveča vodja Laboratorija za avtomatiko in kibernetiko na Fakulteti za elektrotehniko Univerze v Ljubljani prof. dr. Igor Škrjanc, ki je za svoje raziskovalno delo prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke.

Strašno hudega Blaža Zupana so že zgodaj v otroštvu zanimale knjige o robotiki, ki jih je poleg Pike Nogavičke rad bral, preden ga je odneslo v sanje. Toliko let pozneje lahko reče, da so sanje postale resničnost. Roboti in računalniki so mu tako vzbujali radovednost, da jih ni in ni mogel izpustiti. Zdaj je profesor na fakulteti za računalništvo in informatiko, kjer predava, se potaplja v odkrivanje znanja iz podatkov, strojnega učenja in umetne inteligence. Čeprav je umetna inteligenca že dolgo med nami, se je prava vročica zagnala lansko jesen, ko se je orodje ChatGPT predstavilo javnosti in postalo dostopno tako rekoč vsem, veščim in neveščim uporabe računalnika. Za Blaža pa je že stara znanka, in tako se je zdel nadvse primeren sogovornik, da z njim v tej epizodi podkasta spregovorimo o vseh njenih razsežnostih in tudi o njegovem raziskovalnem delu na tem področju.Vsekakor se strinja, da je umetna inteligenca silno zanimiva in koristna tehnologija. Kot pravi, brez nje gotovo ne bomo naselili neznanih in oddaljenih svetov, a tako kot vsako tehnologijo lahko tudi to zlorabimo. »Toda zaradi možnih zlorab nismo opustili nobene tehnologije, ki nam je omogočila rast in razvoj civilizacije. Bi bilo pa dobro premisliti, kam res želimo priti. Kot ljudje in kot družba.«Z Blažem smo v podkastu govorili o možnih poteh, kamor nas lahko skupaj z umetno inteligenco zanese. Spregovorili smo o vseh radostih, nevarnostih, pravih, a tudi napačnih predstavah, ki jih o njej imamo. V podkastu se nam je pridružila tudi njegova kolegica Neža Mramor Kosta. —-Blaž Zupan je profesor na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko. Je član Inženirske akademije Slovenije. Za svoje delo je prejel Puhovo nagrado, Zoisovo priznanje, podelili so mu dve zlati plaketi Univerze v Ljubljani. Študenti na fakulteti so ga šestkrat izbrali za naj učitelja. Financial Times in Google pa sta ga leta 2016 uvrstila med sto najvplivnejših inovatorjev iz srednje in vzhodne Evrope. Gostuje tudi kot profesor na univerzi Baylor College of Medicine v Houstonu. Na FRI vodi skupino, ki razvija odprtokodni program za podatkovno analitiko Orange.

Pristojni za večjo varnost v šolah napovedujejo ukrepe na področju duševnega zdravja ter administrativno razbremenitev centrov za socialno delo. Napovedali so tudi dejavnosti za zagotavljanje varnega okolja. V drugih temah: - Bodo dijaki in študenti lahko hkrati prejemali Zoisovo in državno štipendijo? - Ob dnevu Evrope zagotovila Ukrajini o nadaljnji podpori - Kmetijska zavarovanja: s pozebo za letos opravili, vremenske napovedi za poletje dokaj optimistične

Umetna inteligenca in še zlasti strojno učenje je danes tako rekoč vseprisotna tehnologija. Njene zmožnosti so v številnih pogledih presenetljive in iz leta v leto se odpirajo nove možnosti njene uporabe pri novih, še nedavno nepredstavljivih nalogah. A če so nekatere aplikacije v določenem trenutku deležne izrazite pozornosti, trenutno bi to vsekakor bili veliki jezikovni modeli, kakršen je denimo Chat GPT, so metode strojnega učenja v praksi seveda številne in raznolike, pa tudi različno uspešne pri različnih nalogah. Vedno znova se tudi išče načine, kako njihove pomanjkljivosti odpraviti. Med aktualnimi dilemami je gotovo ta, da nekatere danes najbolj učinkovite in tudi razširjene metode strojnega učenja, kot denimo globoke nevronske mreže, do svojih rezultatov pridejo na načine, ki jih ne zmorejo razložiti. To pa vsaj pri določenih rabah teh tehnologij lahko predstavlja resen problem. A kot rečeno, metod strojnega učenja je veliko in razvoj še zdaleč ni zaključen. Obetavno pot naprej denimo odpira izvirna metoda simbolnega strojnega učenja reprezentacij, ki poenostavlja in izboljša rabo vseh vrst strojenega učenja, katero jo je razvila prof. dr. Nada Lavrač z Instituta “Jožef Stefan”, profesorica na Univerzi v Novi Gorici in na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana, kjer vodi program informacijsko komunikacijskih tehnologij. Za svoje raziskovalno delo je prejela Zoisovo nagrado.

Nastanek nekaterih bolezni je tesno povezan z delovanjem hormonov in s spremembami v njihovem delovanju. Endometrioza, ki lahko povzroča hude bolečine in vodi v neplodnost, je pogosto spregledana bolezen ženk, čeprav prizadene okoli 10 odstotkov žensk v rodni dobi. Prav tako igrajo hormoni pomembno vlogo pri nastanku ginekoloških rakov, kot so rak dojk, rak endometrija in rak jajčnikov; ti povzročijo kar 22 odstotkov vseh z rakom povezanih smrti na leto. Kako hormoni vplivajo na nastanek in razvoj teh bolezni in kako jih z novimi biooznačevalci kar najhitreje zaznati in razviti nove zdravilne učinkovine za boj z njimi, je področje, ki se mu posveča prof. dr. Tea Lanišnik Rižner, vodja Laboratorija za molekularne osnove hormonsko odvisnih bolezni in biomarkerjev na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave je prejela tudi Zoisovo priznanje.

Razvoj kvantnih tehnologij je trenutno v tako izrednem razmahu, da so govori kar o drugi kvantni revoluciji. Intenzivno se razvija kvantne računalnike, ki bodo nekega dne med drugim kos obstoječi zaščiti digitalnih komunikacij; a tudi kvante komunikacije, ki bodo varne pred tovrstnimi vdori. Predvsem pa lahko rečemo, da si večine kvantnih tehnologij, ki bodo na tej podlagi nastale, danes ne znamo niti predstavljati. Nekaj podobnega se je konec koncev zgodilo že s prvo kvantno revolucijo, ki je s spoznanji o naravi kvantnega sveta pred več kot stoletjem ustvarila temelje, na katerih so potem zrastle sodobne tehnologije, ki so bile takrat povsem v domeni znanstvene fantastike: od računalnikov in pametnih telefonov, laserjev in satelitov … Za svoje dosežke na področju teorije kvantnih sistemov, kvantnih nečistoč in kvantnih pik je Zoisovo priznanje prejel tokratni gost oddaje Podobe znanja dr. Rok Žitko z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" in izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Prehod k trajnostnemu načinu bivanja in opuščanje fosilnih virov, ki sta nedvomno ključni prioriteti današnjega časa, zahtevata številne in globoke spremembe. Naša odvisnost od fosilnih virov se namreč ne konča pri vsebini rezervoarja našega avtomobila ali pri elektriki iz premoga. Fosilne vire bo potrebno opustiti tudi na področju surovin in zamenjati denimo danes vseprisotno plastiko z naravnimi in obnovljivimi surovinami. To pa seveda spet terja nova znanja in tehnologije. Za dosežke na področju kemijskega inženirstva za trajnostno rast gospodarstva ter prehod v nizkoogljično družbo z upoštevanjem krožnosti je dr. Blaž Likozar s Kemijskega inštituta prejel Zoisovo priznanje. Gre za ponovitev pogovora, ki je nastal konec leta 2021, ko je dr. Likozar prejel Preglovo nagrado.

Ljudje imamo težave z razumevanjem učinkov nelinearnih pojavov, kakršna sta denimo eksponentna rast ali pa povečevanje ogljikovega dioksida v ozračju. Tovrstna 'slepota' se danes kaže kot zelo nevarna. »Zdi se mi, da imamo v možgane vgrajene zgolj linearne procese, vse ostalo pa nas prej ali slej preseneti. Pri eksponentni rasti denimo na začetku skoraj ni nobene spremembe, oziroma je mikroskopsko majhna. Do neke točke, ko se začne ta sprememba kazati, potem pa naenkrat eksplodira,« razlaga prof. dr. Bojan Kuzma, predstojnik oddelka za matematiko Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem, ki je za svoje delo prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. V Podobah znanja smo se pogovarjali o zadržanosti ljudi do matematike, o tem, kako nam lahko pomaga razumeti tudi podnebne spremembe, ki se nas vseh tičejo, in seveda o njegovem matematičnem delu.

Za svoje raziskave virusov in njihove razširjenosti v okolju je prejela Zoisovo nagrado Virusi so vsepovsod okrog nas, v vodi, zraku, zemlji, v vseh živih bitjih in seveda tudi v nas. Obstaja ogromno različnih vrst in nekateri med njimi, kot smo se nazorno poučili v zadnjih par letih, povzročajo tudi hude bolezni.Metodo spremljanja prisotnosti rastlinskih virusov v odpadnih vodah, ki jo je prof. dr. Maja Ravnikar, direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo, pionirsko razvijala že pred 15 leti, so ob izbruhu pandemije covida-19 hitro prilagodili novim potrebam in začeli spremljati razširjenost novega virusa.»Preskok z rastlinskih na humane viruse ni bil zelo težak zaradi naših dolgoletnih izkušenj in metodologij.«Kako viruse v okolju zaznati, določiti, spremljati njihove premike ter jih iz njega celo odstraniti, so področja, ki se jim prof. dr. Maja Ravnikar zelo uspešno posveča. Za svoje raziskave je prejela tudi Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Foto: Jure Makovec/NIB

Pogovor z utemeljiteljem medicinske genetike pri nas, Zoisovim nagrajencem za življenjsko delo prof. dr. Radovanom Komelom. Vsa navodila, ki omogočajo življenje v njegovih najrazličnejših pojavnih oblikah, so zapisana v genih. Razbiranje in razumevanje teh navodil, iskanje potencialnih napak v genskem zapisu ter njihovo spreminjanje in popravljanje zato tvorijo ključno področje sodobne znanosti. Pri uvajanju temeljnih pristopov molekularne biologije in genskega inženirstva na področje medicinskih raziskav pri nas nedvomno zavzema ključno mesto dr. Radovan Komel, zaslužni profesor Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoj pomembni doprinos k slovenski znanosti prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo.

Dijaki, ki bi želeli prejemati štipendijo za deficitarne poklice, morajo vlogo oddati do 23. septembra; študenti, ki bi radi prvič dobili Zoisovo štipendijo, do 30. ta mesec, tisti, ki jo podaljšujejo, do 10. oktobra. To so aktualni roki, na katere morajo biti pozorni potencialni prejemniki deficitarnih in Zoisovih štipendij. O obeh tudi v sredinem Svetovalnem servisu, ko bo z nami vodja Oddelka za štipendije in programe Ad futura Maja Gašparovič z Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije.

Pametne telefone imamo danes neprestano v rokah, po drugi strani pa tekoče kristale, ki nam to priročno interakcijo z naglo odzivnim zaslonom omogočajo, poznamo še najbolj – po imenu. A zgodba tekočih kristalov je nedvomno ena tistih, ki kažejo, kako težko je napovedovati uporabno vrednost kakega znanstvenega odkritja. Za tekoče kristale je namreč dolga desetletja veljalo, da njihove bizarne posebnosti niso za nobeno rabo. Nato se je vse spremenilo. Svojo premierno predstavitev so tekočekristalni zasloni v velikem slogu doživeli na začetku 80-ih let med futurističnimi tehnologijami v enem od filmov o Jamesu Bondu. In zlagoma, a vztrajno je njihova pot šla samo še navzgor. Danes so praktično vsepovsod in to nikakor ne samo v sodobnih zaslonih. Po drugi strani pa njihovega potenciala še zdaleč nismo izčrpali. Znanstveniki raziskujejo nove vrste tekočekristalnih faz, ki odpirajo spet čisto nove možnosti uporabe: od organskih fotovoltaičnih celic, prek zaslonov z Braillovo pisavo, novih zaščitnih ali prevodnih premazov, do novih načinov za prenos signalov, razlaga prof. dr. Nataša Vaupotič s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, ki je za svoje delo na področju modeliranja tekočih kristalov prejela Zoisovo priznanje.

Načini, kako med seboj komunicirajo celice, so ključni za razumevanju cele vrste procesov v človeškem telesu. Med strukturami, ki imajo pri medcelični komunikaciji izjemno pomembno vlogo, pa so membranske nanocevke in zunajcelični vezikli, ki se jim med drugim izdatno posveča prof. dr. Veronika Kralj-Iglič z Zdravstvene fakultete Univerze v Ljubljani, ki je za svoje raziskave na tem področju, skupaj s soprogom prof. ddr. Alešem Igličem, prejela Zoisovo priznanje. Zunajcelični vezikli so zadnje čaše sicer precej popularno področje raziskav, pravi prof. dr. Veronika Kralj-Iglič. »Fascinantno lepi so. Če jih vidiš na sliki, ne moreš, da se ne bi zaljubil vanje. Take mehke strukture so to. Prepričana sem, da če bi naredili izdelke, kake krožnike ali vazice, na osnovi fizikalnih principov, na osnovi katerih so narejeni ti delci, bi bili ljudem zelo všeč.« Izjava, v kateri je nedvomno moč začutiti tudi vpliv znanstveničinega očeta, legendarnega oblikovalca Nika Kralja. A prof. Veronika Kralj-Iglič je doktorica fizike in v fokusu njenih raziskav so fizikalne lastnosti teh drobnih, nanometrskih delcev, ki jih nikakor ni preprosto raziskovati. So najrazličnejših vrst, nastajajo v seriji najrazličnejših procesov – celo preprost odvzem krvi sproži njihovo nastajanje. Zato njihovo raziskovanje, določanje njihove vloge v telesu še zdaleč ni preprosto, a po drugi strani to delo obeta zelo veliko. Med drugim namreč skrivajo ključ do razumevanja, kako se v telesu širijo okužbe, vnetja ali metastaze. Njihovo razumevanje bi torej omogočilo tako preprečevanje napredovanja bolezni, kot zgodnjo diagnostiko.

Sesalci, predvsem mali, so ga začeli zanimati že v gimnazijskih letih, ko je začel raziskovati, da ni vsaka miš le miška. Ko se je zaposlil v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, je kot muzejski zoolog začel pripravljati zbirko sesalcev, za katero še vedno skrbi in je danes največja te vrste v Jugovzhodni Evropi. Tudi sam je opisal štiri nove vrste sesalcev in leta 2020 prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Ob tem pa profesor doktor Boris Kryštufek, ki je tudi znanstveni svetnik v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, že leta opozarja na prostorsko stisko Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na neustrezne prostore za shranjevanje naravoslovnih zbirk, ki so nacionalnega pomena in arhiv žive narave.

»Danes vemo, da imamo v Evropi, kjer se imamo za najbolj razviti del sveta, ogromno vrst rakov, ki pogosteje prizadenejo revne in ogromno revnih bolnikov z diagnozo raka, pri katerih je prognoza bistveno slabša kot pri skupinah, ki jim gre socialno-ekonomsko bolje,« pravi prof. dr. Vesna Zadnik, ki je za svoj prispevek na področju epidemiologije raka prejela Zoisovo priznanje. Nova metoda za boljši vpogled v geografske dejavnike Natančen vpogled v pojavljanje rakavih bolezni, njihovo prostorsko razširjenost in pogosto kompleksne dejavnike, ki botrujejo tako njihove nastanku kot uspešnosti zdravljenja, omogočajo podatki slovenskega Registra raka. Dr. Vesna Zadnik, predstojnica sektorja Epidemiologija in register raka na Onkološkem inštitutu Ljubljana ter redna profesorica za javno zdravje na Univerzi v Ljubljani, je s sodelavci razvila v svetovnem merilu povsem novo metodo, ki omogoča podrobnejši prikaz razlik v tveganju za pojav raka na različnih geografskih območjih. Covid 19 in diagnostika raka Poleti 2020 so kot prvi na svetu objavili študijo, ki je pokazala nedvoumen vpliv pandemije covida 19 in ukrepov za preprečevanje njegovega širjenja na diagnostiko raka. Ta upad je bil v prvem valu izreden, 30 %, pri določenih vrstah raka, kot je denimo kožni melanom, celo 50 %. A ker so ta primanjkljaj tako naglo zaznali, so lahko z ukrepi v naslednjih valovih covida stanje bistveno izboljšali. Pa vendarle ostaja še danes določeno število rakov prav zaradi covida nediagnosticiranih. Glede na to, da v povprečju na leto pri nas zboli za rakom preko 15 000 ljudi, tudi le nekaj odstotkov pomeni zelo veliko primerov skritih bolezni. »Ti bolniki nedvomno nekje so, a zdaj pridejo kasneje v zdravstveni sistem, kar seveda pomeni, da je zdravljenje bolj zahtevno in tudi izidi bolezni slabši.«

Kaj so razlogi, da se nekomu življenjska situacija zdi tako slaba in nerešljiva, da se zazdi samomor edina rešitev? Kateri so signali, ki nam lahko nakažejo, da nekdo razmišlja o tem, da bi končal svoje življenje? Za nazaj se morda znamenja, ki so kazala na hudo stisko, zdijo kot na dlani, a dejansko jih v praksi velikokrat spregledamo ali pa preprosto ne vemo, kako bi odreagirali, kaj bi rekli oziroma storili. A samomor ni le zelo drastičen in dokončen zaključek nekega življenja, ampak povzroči tudi hud pretres obsežnemu krogu ljudi. In lahko celo spodbudi nove samomore. »Učinek posnemanja je večji, kadar deterministično govorimo o samomorilnem vedenju in naših stiskah, kot da je to edini način,« izpostavlja psihologinja izr. prof. dr. Vita Poštuvan z Univerze na Primorskem, ki je za svoje delo na področju suicidologije prejela Zoisovo priznanje. Pogostost samomorov se je v zadnjih desetletjih zmanjšala. Vita Poštuvan meni, da je to povezano tudi z spremenjenim odnosom do samomora. »V 80ih letih 20. stoletja se je veliko, tudi v psihiatriji, govorilo kar o nekem samomorilnem karakterju Slovencev in se mi zdi, da smo danes to že presegli,« poudarja Vita Poštuvan. Zakaj je to tako pomembno? »Če tako deterministično pogledamo na sebe, potem nimamo pravih vzvodov za ukrepanje.«

Na zelene tehnologije – od obnovljivih virov elektrike in avtomobilov na baterije, shranjevalnikov presežne energije do vodikovih tehnologij in še marsičesa – se pri naslavljanju podnebnih sprememb veliko stavi. Zamisli, kako bi lahko z novimi pristopi opustili fosilne vire energije, je sicer veliko, a ta hip so naše realne zmožnosti še daleč od želja in potreb. Če naj načrti uspejo, je potrebno predvsem razviti ustrezne nove materiale. Tega pa se ne da brez razumevanja zgradbe in delovanja materialov na atomskem nivoju. Za tovrstne raziskave je ključen presevni elektronski mikroskop, ki pa nam pokaže to, kar nas dejansko zanima, samo, če znanstvenik, ki z njim rokuje, premore ne le veliko znanja ampak tudi prefinjenega občutka. Eden takih je prof. dr. Goran Dražić s Kemijskega inštituta, ki je za svoje vrhunske dosežke na področju presevne elektronske mikroskopije materialov prejel Zoisovo nagrado. »Rad dam analogijo z uglaševanjem instrumentov. Uglasiti kitaro mogoče ni tako hudo, kljub temu da se takoj sliši, če je razglašena. Uglasiti klavir je pa kar komplicirana stvar. Tega ne dela vsak sam,« o delu na presevnem elektronskem mikroskopu pravi prof. Dražić. »To je metoda, ki je na preseku znanosti, umetnosti in obrti.« »Fantastični so ti vzorci, ki jih narava zna narediti. Ampak te slike, te informacije moramo mi nekako kvantificirati. Znanost je vendarle stvar številk, ne pa mnenja ali občutka ali lepih slik.«

V nano svetu je marsikaj povsem drugače. Ko imamo opravka z delci nano velikosti, imajo lahko snovi zelo drugačne lastnosti kot običajno. A prav na nano skali se seveda odvijajo tudi številni procesi, ki potekajo v našem telesu. Nič presenetljivega tako ni, da je razvoj znanosti, ki je omogočil, da spremljamo, preučujemo, oblikujemo in spreminjamo stvari v tako drobnih dimenzijah, odprl številne nove možnosti tudi pri zdravljenju najrazličnejših bolezni. S pomočjo nanotehnologije je zdaj na primer mogoče neprimerno bolj natančno dostaviti zdravila na želelno mesto v telesu in zdraviti bolezni, ki so bile z običajnimi zdravili onkraj dosega. A pri snovanju novih zdravil je vedno potrebno imeti odličen vpogled v dejansko dogajanje v telesu in premisliti celo paleto procesov, ki igrajo odločilno vlogo, če naj bodo ta ustrezno varna. Kako to poteka in kje se je zaradi nanotehnologije zgodil največji napredek, smo je pogovarjali z dr. Julijano Kristl, redno profesorico na ljubljanski Fakulteti za farmacijo, ki je za svoj prispevek k trajnostnemu razvoju farmacevtske nanotehnologije prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Foto: iz osebnega arhiva J. Kristl

V današnji oddaji Razkošje v glavi bomo spoznali prof. dr. Borisa Kryštufka, ki pravi, da je v življenju imel privilegij, da je lahko sledil lastni intuiciji in se posvetil raziskovanju sesalcev. Je muzejski zoolog in vodja Kustodiata za vretenčarje Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Njegovo delo temelji na preučevanju muzejskih prirodoslovnih zbirk. V muzeju skrbi za zbirko sesalcev, ki je največja te vrste v jugovzhodni Evropi. Opisal je tudi štiri nove vrste sesalcev. Je avtor številnih znanstvenih, strokovnih in poljudnih del in član nadzornega odbora na projektu Atlas evropskih sesalcev. Lani decembra je prejel Zoisovo priznanje za pomembne dosežke pri raziskovanju biodiverzitete sesalcev. Prof. dr. Borisa Kryštufka je pred mikrofon povabila Petra Medved.

Tekoči kristali imajo vrsto zelo zanimivih lastnosti, zaradi katerih so lahko uporabni na zelo različne načine. To se nam konec koncev vsakodnevno potrjuje, ko se denimo bliskovito odzivajo na naše dotike na najrazličnejših zaslonih. A možnosti, ki jih skrivajo specifične lastnosti tekočih kristalov, nakazujejo, da smo morda šele na začetku njihove uporabe. Modeliranje t. i. topoloških defektov v tekočih kristalih namreč odpira še vrsto fascinantnih možnostih; z njihovo pomočjo bi lahko načrtovali vezja, ki bi se pod vplivom električnega polja sama prevezala v novo konfiguracijo, lahko pa ponudijo tudi nov pristop k reševanju ugank, ki se zastavljajo na običajno povsem ločenih področjih fizike – od kozmologije do fizike osnovnih delcev. A to sta le dve možnosti, ki izhajata iz raziskovalnega dela prof. dr. Sama Kralja, vodje laboratorija Fizika kompleksnih sistemov na Fakulteti za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru in znanstvenega svetnika na Institutu Jožef Stefan, ki je za svoje dosežke prejel tudi Zoisovo priznanja. Kaj so pravzaprav so topološki defekti in zakaj so lahko tako vsestransko uporabnim je prof. Samo Kralj na različnih primerih pojasnil v tokratnih Podobah znanja. "Tekoči kristali so zaradi tega, ker ponujajo takšno raznovrstnost faz, poleg tega pa lahko v njih kreiraš vse topološke defekte, ki jih vidiš v naravi, poligon fizike, " pravi prof. dr. Samo Kralj. "So poligon, kjer se lahko igraš s fundamentalno fiziko, ker je z njimi marsikaj zelo lahko preučevati, po drugi strani pa imaš cel kup možnih aplikacij." Foto: iz osebnega arhiva S. Kralja

Razumevanje nenavadnih pojavov v vesolju je lahko tesno povezano z razumevanjem pojavov tu na Zemlji. Vprašanja, ki jih znanosti denimo zastavljajo eksotični kozmični delci visokih energij, ki potujejo skozi vesolje in se občasno zaletijo tudi v Zemljino atmosfero, zahtevajo, da atmosfero zelo podrobno poznamo. Potem jo namreč lahko uporabimo kot orjaški detektor. "Naš detektor [Observatorija Pierre Auger] je dejansko ogromen," pravi prof. dr. Samo Stanič, vodja Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. "Razprostira se na površini 3000 km2, kar je nekje med šestino in sedmino Slovenije. Na tleh je mreža 1660 talnih detektorjev, ima 24 posebnih teleskopov za merjenje šibke fluorescenčne svetlobe, ki jo plazovi delcev v zraku povzročajo. Volumen zraka ima torej osnovnico 3000 km2 in 15 km višino, kar je 45 000 km3. To je veliko. Za primerjavo, vse vode v Jadranskem morju je 35 000 km3." Če želimo izvedeti smer, iz katere so kozmični delci prileteli, in njihovo energijo, je potrebno lastnosti atmosfere poznati čim bolje. Pomembno je vedeti, kje so oblaki, kje so aerosoli in kakšne vrste so, kje nemara potekajo razelektritve. Stanje atmosfere se spremlja z različnimi napravami, zelo pomembno vlogo imajo lidarski sistemi. Ti laserski radarji streljajo svetlobne pulze v atmosfero in na podlagi odboja te svetlobe lahko razberemo, od česa se je odbila in na kateri višini. Prav konstrukcija štirih lidarskih postaj za merjenje lastnosti atmosfere predstavlja ključni prispevek slovenske ekipe v kolaboraciji Pierre Auger. Za vrhunske raziskave kozmičnih delcev ekstremnih energij so Zoisovo nagrado skupaj prejeli trije fiziki prof. dr. Andrej Filipčič, ki smo ga v Podobah znanja že gostili, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik. Lidarski sistemi se glede na svoj namen med seboj tudi razlikujejo. Poleg lidarjev za kolaboracijo Pierre Auger in za observatorij Polje teleskopov Čerenkova (Cherenkov Telescope Array), so na Univerzi v Novi Gorici razvili še tri druge lidarje. Dva sta v aktivni uporabi. "Eden je v prostorih Univerze v Novi Gorici v Ajdovščini, drugi pa na observatoriju na Otlici," razlaga, prof. Samo Stanič. "Sta precej različni napravi. Eden omogoča identifikacijo delcev, drugi pa pregledovanje atmosfere." Z njihovo pomočjo se danes opravljajo najrazličnejše zanimive raziskave, od raziskav burje v Vipavski dolini do vloge aeorosolov biološkega izvora pri nastanku oblakov. Foto: iz osebnega arhiva Sama Staniča

Znanje je ključ do uspeha. Prav tako inovativnost. S pravo količino znanja in inovativnosti bi moral biti uspeh zagotovljen. A sklicevanje na znanje in inovativnost je lahko kaj prazno brez upoštevanja realnih okoliščine delovanja najrazličnejših organizacij, skupin in celo družbe v celoti. Tokratni gost Podob znanja dr. Miha Škerlavaj, redni profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani in pridruženi redni profesor na BI Norwegian Business School, je za svoj prispevek k razumevanju ravnanja z znanjem in inovativnostjo prejel Zoisovo priznanje. Danes je poudarek na inovativnosti izjemno močan in nenehne inovacije so tako rekoč neobhodne, če ne želimo, da nas čas prej ali slej povozi. A inovacije zgolj zaradi samih inovacij tudi ne bodo obrodile uspeha. "Na tem področju se zdi, da je napaka bodisi ta, da gremo preveč v neznano in preveč spreminjamo, ali pa da igramo preveč "na sigurno"," poudarja prof. dr. Miha Škerlavaj. Primer tega, kako najti pravo ravnotežje med dolgoročno stabilnostjo in nenehnimi inovacijami, predstavlja Marvel, ki s svojo franšizo filmov o superjunakih, kateremu je prof. Škerlavaj posvetil veliko raziskovalnega časa. V pogovoru tudi o tem, zakaj je dobra ekipa pomembnejša od dobre ideje, zakaj lahko v organizacijah prihaja do skrivanja znanja in kakšne so posledice takšnega ravnanja, ter o novi dobi t. i. postherojskega načina vodenja, ki prav v času pandemije najjasneje kaže dobre rezultate. Foto: Torbjorn Brovold

Iz vesolja od vsepovsod prihajajo kozmični delci ekstremnih energij. Sicer jih ni veliko, a njihova visoka energija kaže, da ne nastajajo v običajnih pogojih. Z namenom, da bi njihovim skrivnostim prišli na sled in tako razkrili nekaj novih ugank vesolja, je pred 20 leti nastala mednarodna kolaboracija Pierre Auger, v kateri zelo uspešno sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Za svoje vrhunske dosežke pri raziskavah kozmičnih delcev ekstremnih energij so prof. dr. Andrej Filipčič, prof. dr. Samo Stanič in prof. dr. Marko Zavrtanik prejeli Zoisovo nagrado. Tokrat v Podobah znanja gostimo prof. dr. Andreja Filipčiča z Inštituta Jožef Stefan in Centra za astrofiziko in kozmologijo Univerze v Novi Gorici. Foto: iz osebnega arhiva Anderja Filipčiča

Poti, po katerih nastanejo kompleksne bolezni, kot je denimo rak, so več kot zgolj zapletene. Globlje, kot uspemo pogledati, več vpletenih dejavnikov pride na dan. To zelo nazorno odseva in obenem osvetljuje raziskovalna pot prof. dr. Tamare Lah Turnšek, znanstvene svetnice na Nacionalnem inštitutu za biologijo, ki je to raziskovalno institucijo 23 let tudi vodila. Letos je za svoje dosežke prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Od vloge proteoliznih encimov in njihovih zaviralcev pri nastanku in širjenju raka ter razvoja diagnostičnih orodij, do raziskav vloge tumorskega mikrookolja pri njihovem širjenju in vključevanja bioinformatskih pristopov za boljši vpogled v to zapleteno dogajanje, prof. Tamara Lah Turnšek je neprestano širila fokus svojih raziskav in se obenem povezovala s kliniki, da bi najnovejša spoznanja v kar največji meri koristila bolnikom. Foto: NIB

mag. Žiga Vavpotič, soustanovitelj Simbioza Genesis in Zavoda Ypsilon, predsednik Slovensko Kitajskega poslovnega sveta, neizvršni direktor Outfit7 Mag. Žiga Vavpotič je Izkušen mednarodni vodja z večletnimi rezultati vodenja uspešnih projektov, organizacij in podjetij. Je odgovoren, ciljno orientiran ustvarjalec sprememb in tudi lastnik podjetja Globaldreamvision, soustanovitelj Zavoda Ypsilon, socialnega podjetja Simbioza Genesis, ABC podjetniškega pospeševalnika, sopobudnik Središča za socialno podjetništvo Univerze v Ljubljani. Žiga je prejemal tudi Zoisovo štipendijo. Je diplomiran ekonomist (UN), univerzitetni diplomirani politolog, smer mednarodnih odnosov, magister sociologije in avtor knjig Moja sr(e)čna knjiga, Moja žepna sr(e)čna knjiga in Srčna knjiga mojega življenja. Njegova več kot petletna izjemna kariera vodenja v gospodarstvuje povezana z uspešno zgodbo podjetja Outfit7 (najbolj poznanega po globalnem fenomenu Talking Toma, ki je iz enostavne aplikacije zrastel v globalno medijsko franšizo), kjer je začel kot pogodbenik in v dveh letih in pol, po miljardni prodaji podjetja novemu kitajskemu lastniku, preko različnih najvišjih pozicij vodenja, prevzel odgovornosti predsednika upravnega odbora. Po dvoletnem mandatu je podjetje zraslo v mnogih pogledih in doseglo mejnik 10 miljard downloadov, kar Outfit7 uvršča med največja in najhitreje rastoča mednarodna podjetja na področju družinske zabave na svetu. Uspešno sodelovanje se nadaljuje z dvema novima funkcijama: svetovalec predsedniku uprave družbe Jinke Holding Group (družba lastnica podjetja Outfit7) in neizvršni direktor družbe Outfit7. Za uspešno delovanje je dobil številne pohvale in nagrade, za mednarodno dejavnost ga je med drugim UNESCO ASP Net nagradil s častnim naslovom Unescov glasnik. Leta 2000 je postal takrat najmlajši član mednarodne organizacije Mensa v Sloveniji. Leta 2004 je postal najmlajši član svetovalnega odbora Microsoft Office Information Worker Board of the Future, ki ga je Microsoft ustanovil na željo Billa Gatesa. Rdeča nit njegovega življenja je sodelovanje. V žarišču njegovega zanimanja sta poleg poslovnega sveta še družbena odgovornost in socialno podjetništvo, vse prepletam s štirimi temami: ljudje, človekoljubje, družba in odgovornost. Redno bere, včasih piše, moderira, mediira in predava. Žiga je strasno predan povezovanju znanja med poslovnim in nevladnim svetom, strokovnjak na področju spodbujanja talentov, medkulturnega sodelovanja (fokus Kitajska-Evropa) in ustvarjanja projektov in organizacij na področju družbenih sprememb. Zase pravi, da je potrebno stalno vlagnje v lastni razvoj in rad se uči se od zanimivih ljudi, vesel je, da sta med njimi bila tudi dr. Edward de Bono in Danah Zohar. »Zaznamujejo nas knjige, ki jih preberemo in ljudje, ki jih srečamo« je eno od njegovih vodil. Naj quote: Margaret Mead — 'Never doubt that a small group of thoughtful, committed, citizens can change the world. Indeed, it is the only thing that ever has.' Naj knjiga: Vse, ki jih imam, podpisane, od zanimivih ljudi širnega sveta. Naj serija: House of cards Hobiji: Potovanja, branje, golf, spoznavanje novih kultur Najljubša hrana: Čokolada Najljubši podjetnik: Rumi Naj app: Vse, kar naredi Outfit7. Talking Tom je zakon! Trije nauki: 1. Živi in pusti sled. 2. Naredi več, kot obljubiš. Odgovornost je pomembna vrednota. 3. Samo za dobrimi konji se kadi. *Slovenian Research Agency, Program P5-0364 – The Impact of Corporate Governance, Organizational Learning, University of Ljubljana, School of Economics and Business, Slovenia.

»Pogosto je tako, da so problemi izredno težki. Dokler jih ne rešiš. Ko jih enkrat rešiš, se zdijo mnogo lažji.« Sliši se samoumevno, a govor je o matematičnih problemih. Prof. dr. Boštjan Brešar s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru sodi med vodilne svetovne znanstvenike na področjih grafovske dominacije in metrične teorije grafov. Za svoj pomembni prispevek k teoriji grafov je prejel Zoisovo priznanje. Gre za področje matematike, ki se je v zadnjih desetletjih intenzivno razvijalo vzporedno z računalništvom, seveda pa je zelo uporabno tudi na številnih drugih področjih, kjer koli najdemo omrežja. Toda ne glede na zahtevnost, je v matematiki iskanje resnice oziroma pravilnih rešitev tesno povezano z iskanjem lepote.

V seriji predstavitev letošnjih prejemnikov Zoisovih nagrad in priznanj vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru prof. dr. Matjažem Dularjem, ki je letos za pomembne dosežke pri raziskovanju kavitacije prejel Zoisovo priznanje. In kaj je kavitacija? Kadar v tekočinah tlak nenadoma pade, nastanejo mehurčki prav posebne vrste. V njih ni plin, ampak para in ko implodirajo, so za drobec sekunde vroči kot površina sonca. Težave povzročajo celi vrsti naprav, zmanjšujejo njihov izkoristek in jih tudi poškodujejo. Matevž Dular je prvi predlagal fizikalno razlago procesa kavitacijske erozije, model je tudi eksperimentalno potrdil in ga vključil v metodologijo, s katero je mogoče napovedati nastanek poškodb. Aktivno pa raziskuje tudi številne možnosti uporabe kavitacije v najrazličnejše namene, recimo za čiščenje vode.

V seriji predstavitev letošnjih prejemnikov Zoisovih nagrad in priznanj vas vabimo, da ponovno prisluhnete pogovoru z molekularnim biologom prof. dr. Borisom Rogljem, ki je za pomembne dosežke pri raziskavah molekularnih osnov nevrodegeneracije letos prejel Zoisovo priznanje. Pogovor s prof. Rogljem je nastal ob odmevni raziskavi, objavljeni letos spomladi v ugledni reviji Molecular Cell, v kateri je skupini slovenskih znanstvenikov uspelo razkriti mehanizme, ki pripeljejo do diferenciacije matičnih celic. Izkazalo se je tudi, da so v teh najzgodnejših procesih v življenju celic na delu procesi, ki vplivajo tudi na njihovo propadanje, kot ga srečamo pri nevrodegenerativnih boleznih.

Ne glede na to, kako trdno gradimo, pred rušilno močjo potresov nismo nikoli povsem varni. Seveda pa je po drugi strani danes potresna gradnja nekaj povsem drugega, kot je bila še pred desetletji, najnovejši pristopi pa skušajo standarde še izboljšati. Dr. Matjaž Dolšek, redni profesor za področje gradbeništva in okoljskega inženirstva na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani, je za svoje dosežke na tem področju letos prejel Zoisovo priznanje. V svojih raziskavah namesto pričakovane povratne dobe potresov kot podlago za projektiranje uvaja ciljno potresno tveganje. Kakšne so prednosti takšnega pristopa, kako močnim potresom danes znamo biti kos in kakšno je stanje v praksi, smo preverili v oddaji Podobe znanja.

Vse, kar se odvija v okolju, naj bo v živih organizmih ali v povsem fizikalnih procesih, pušča določene sledi, ki nam lahko povedo marsikaj, če jih le znamo pravilno prebrati. Neke vrste abeceda, ki razkriva ogromno o dogajanju v naravi, so stabilni izotopi različnih elementov – osnovno delovno orodje prof. dr. Nives Ogrinc. Z njimi plodno raziskuje na celi vrsti različnih področij. Razvila je metode, s katerimi je mogoče ugotoviti poreklo organskih spojin, kar je ključno pri dokazovanju porekla živil. Njene raziskave kroženja ogljika v različnih ekosistemih, omogočajo spremljati vpliv podnebnih sprememb. Ugotovila je, da je Tržaški zaliv manj izpostavljenj zakisanju zaradi pospešenega raztapljanja CO2, kot to načeloma velja za svetovna morja. Stabilni izotopi pa ponujajo zanimiv vpogled celo v prehrano ljudi v oddaljeni preteklosti. Prof. dr. Nives Ogrinc, znanstvena svetnica na Odseku za znanosti o okolju Instituta “Jožef Stefan” in vodja skupine za Organsko biogeokemijo ter profesorica na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana je za svoje inovativne in izrazito interdisciplinarne raziskave letos prejela Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Foto: Marjan Verč

20. novembra so v Ljubljani podelili Zoisove nagrade in priznanja, s katerimi naša država počasti vrhunske dosežke znanstvenikov in znanstvenic. Najprestižnejšo nagrado, tisto za življenjsko delo, sta prejela matematik, akad. dr. Josip Globevnik, in pravnica, akad. dr. Alenka Šelih, ki je bila tudi gostja tokratnih Podob znanja. Dr. Šelih je v bogati karieri več kot desetletje vodila Inštitut za kriminologijo, bila je dekanka Pravne fakultete in sploh prva prorektorica v zgodovini Univerze v Ljubljani, ki ji je tudi podelila naziv zaslužne profesorice. Od druge polovice devetdesetih je članica SAZU, med letoma 2005 in 2008 pa je opravljala dolžnosti podpredsednice te visoke institucije. Še pomembnejše je, seveda, njeno znanstveno-raziskovalno delo; kakor je zapisano v utemeljitvi nagrade, je temeljno vprašanje, ki že več kot pet desetletij zaposluje dr. Šelih, »kako urediti državno represivno odzivanje na različna deviantna ravnanja tako, da bo kazensko pravo predstavljalo notranje uravnovešen, pravičen, racionalen in učinkovit sistem.« K temu so v Odboru Republike Slovenije za Zoisovo nagrado še dodali, da je letošnja lavreatka pustila posebej močan pečat v polju »mladoletniškega sodstva in zaščiti otrok pred nasiljem ter v prekrškovnem pravu,« posebno pozornost pa je vseskozi namenjala vprašanju kazenskih sankcij. Pri vsem tem pa je, kot še lahko preberemo v utemeljitvi, vseskozi izhajala iz trdnega prepričanja, da »se je treba na kriminaliteto odzivati racionalno in humano«. Kolikšno družbeno veljavo ima tak pogled na vprašanja kaznovalne politike v sodobnem svetu, ki se zdi vse bolj nekritično očaran nad uporabo trde sile, smo v pogovoru z dr. Šelih preverjali v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva.

Drage poslušalke, dragi poslušalci! Ob izteku lanskega leta so profesorju doktorju Matjažu Percu za vrhunske znanstvene dosežke, kot je bilo ob tem poudarjeno, podelili Zoisovo nagrado. Predlani je bil med približno 5500 nominiranci z vsega sveta izbran za lavreata združenja USERN, pri katerem je med drugimi v odboru za nagrado tudi dvanajst Nobelovih nagrajencev. Poleg tega je z več kot dvajset tisoč omembami v strokovni in drugi publicistiki največkrat citirani slovenski znanstvenik, po podatkih agencije Thompson Reuters pa se je že leta 2014 uvrstil v odstotek najbolj citiranih fizikov na svetu. Profesorja doktorja Matjaža Perca s Fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.

Ob nedavnem slovesu naše vodilne dialektologinje, redne članice Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dr. Zinke Zorko, smo v tokratnih Podobah znanja ponovili pogovor, ki smo ga z jezikoslovko in slovenistko, zaslužno profesorico Univerze v Mariboru pripravili pred 15 leti. Zinka Zorko se je rodila leta 1936 v Spodnji Kapli na Kozjaku. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je diplomirala leta 1961 iz slovenistike in rusistike, leta 1986 pa je na isti visokošolski ustanovi še doktorirala z disertacijo Koroški govori dravskega obmejnega hribovja od Ojstrice do Duha na Ostrem vrhu. Akademikinja Zinka Zorko se je znanstveno posvečala predvsem vzhodnoslovenskim narečjem. Med drugim se je podpisala pod več kot 30 izvirnih znanstvenih člankov ter tri znanstvene monografije. To so: Narečna podoba Dravske doline, Haloško narečje in druge dialektološke študije ter Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Bila je tudi predstojnica mariborske slavistike, prodekanka za znanstveno-raziskovalno delo in prorektorica Univerze v Mariboru. Za svoje delo je Zinka Zorko prejela vrsto priznanj, med drugim tudi najvišje, ki ga lahko prejme slovenska znanstvenica – Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Zinko Zorko je leta 2004 pred naš mikrofon povabil Štefan Kutoš. foto: akad. dr. Zinka Zorko (MMC RTV SLO)

Sodobna visoka tehnologija tako rekoč iz leta v leto podira meje možnega. Če nam je elektronika v mikro velikostnem razredu temeljito spremenila življenja, danes elektronske naprave že osvajajo nano svet. Tudi po zaslugi novih materialov, ki s svojimi lastnostmi omogočajo njihovo načrtovanje in izdelavo. Tehnološki razvoj pogosto celo prehiteva razumevanje principov, na katerih nano tehnologije temeljijo. Toda po drugi strani razumevanje teh zakonitosti odpira še povsem nove možnosti tako uporabe kot raziskav. To nedvomno velja tudi za odkritje izr. prof. dr. Tadeja Rojca z odseka elektronsko keramiko na Inštitutu »Jožef Stefan«, ki je pojasnil, kaj se skriva za lokalno električno prevodnostjo obetavnega materiala, bizmutovega ferita. Na atomskem nivoju so se namreč pokazali specifični defekti v domenskih stenah. Odkritje je bilo objavljeno v prestižni znanstveni reviji Nature Materials, v letu 2018 pa je za svoje delo prejel tudi Zoisovo priznanje za pomembne dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Opuščanje fosilnih goriv in prehod na obnovljive vire energije je ena izmed prioritet današnjega časa. Toda za uspeh te tranzicije je nujen razvoj akumulatorjev in baterij, ki bodo dejanski prehod v nizkoogljično družbo prihodnosti tudi omogočili. Na eni strani morajo biti kos shranjevanju velikih količin električne energije, kajti le tako bo lahko variabilna dostopnost sončne in vetrne energije polno pokrivala naše potrebe po energiji. Po drugi strani morajo pa temeljiti na materialih, ki niso že sami po sebi del problema, kot to velja za te, ki so v rabi danes , od kobalta pa vse do niklja in litija. Med idealnimi kandidati so denimo magnezij, natrij ali kalcij, ki jih je povsod dovolj in katerih predelava sama po sebi ne bi prispevala dodatnih toplogrednih izpustov. Prav na tem področju deluje in niza številne odmevne rezultate prof. dr. Robert Dominko, vodja laboratorija za napredne baterijske sisteme na Odseku za kemijo materialov Kemijskega inštituta. Za svoje delo na tem področju je v letu 2018 prejel tudi Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: Prof. Robert Dominko na poljih litija v Argentini, osebni arhiv R. Dominka

Gost oddaje Obrazi sosednje ulice je Mariborčan Matjaž Perc, svetovno uveljavljeni doktor fizike, ki je pred nedavnim prejel še državno, Zoisovo nagrado za dosežke v fiziki družbenih sistemov. Profesor na mariborski Fakulteti za naravoslovje in matematiko je slikovito pojasnil, kako lahko koristijo rezultati njegovih in podobnih raziskav, ki kažejo, da se ljudje ob določenem številu posameznikov začnemo obnašati predvidljivo, orisal je obetavnost študija fizike in komentiral finančno podporo raziskovalcem. Oddajo je pripravila Irena Kodrič Cizerl.

Postavil je novo paradigmo prve pomoči ob zastoju srca. Umetno dihanje je odveč, za preživetje so bistveni močni in neprekinjeni pritiski na prsni koš. Ampak to je bilo na samem začetku kariere predstojnika oddelka za intenzivno interno medicino ljubljanskega UKC, prof. dr. Marka Noča. Vrsta odmevnih raziskav in uvajanje novih intenzivnih terapevtskih pristopov je v dveh desetletjih preživetje bolnikov s srčnim zastojem dvignila s 27% na dobrih 50%. Gre za dosežke, ki so s strokovnega vidika tako prepričljivi, da je njegovemu oddelku pripadla častna in odgovorna naloga priprave mednarodnih smernic za interventno zdravljenje bolnikov po srčnem zastoju. Odlično znanstveno delo je bilo letos tudi ovenčano z najvišjim državnim priznanjem za aktivne znanstvenike, Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. V takšen kontekstu je nemajhno presenečenje, da je Agencija za raziskovalno dejavnost raziskovalni program, ki ga je vodil in v okviru katerega so te raziskave potekale, ocenila za premalo kvalitetnega, da bi program podaljšali. »Ta novica je absurdna. Res je šokantno, da je izmed 70 programov, 69 odobrenih, edino naš ne. Ne morem se znebiti vtisa, da je to neke vrste kazen za vse moje aktivnosti v zvezi z znižanjem cene žilnih opornic,« je novico komentiral Marko Noč.

Družbeni odnosi niso nikoli preprosti. Na delu je veliko dejavnikov, cilji in interesi so najrazličnejši in neredko med seboj v nasprotju. Vseh niti ne zmoremo upoštevati, nekaterih se v danem trenutku niti ne zavedamo in se njihov pomen nemara pokaže šele skozi časovno oddaljenost. Poleg tega se zdi, da so spremembe stalnica sodobnih družb. Tako lahko tudi najbolj poglobljene družbene analize ponudijo vpogled v le določen izsek družbenega dogajanja. Kaj lahko torej o enem najbolj kompleksnih sistemov na planetu pove fizika? Presenetljivo veliko. Kompleksno družbeno realnost prof. dr. Matjaž Perc s fakultete za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru preučuje s pomočjo metod, ki jih ponuja fizika kompleksnih sistemov. Pri tem se loteva najrazličnejših pojavov od zakonitosti medčloveškega sodelovanja in širjenja idej do določanja parametrov, kje se za posameznika skriva lepota. Njegovo delo je deležno izjemnega odziva. Prof. dr. Matjaž Perc je namreč tudi najbolj citirani naravoslovec v Sloveniji in se uvršča v odstotek najbolj citiranih fizikov na svetu. Za svoje leto je letos prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke. Oddajo je pripravila Nina Slaček.