POPULARITY
Naše imunita si z evoluce pamatuje i parazity, kteří nás už neohrožují. Stejný typ imunitní odpovědi ale provází alergie. Alternativu k současným léčivům nově vymýšlejí vědkyně z Bonnu. Snaží se vypnout spouštěč, který přehnanou alergickou reakcireakci vyvolává. „Dnes se úplně s parazity nesetkáváme a imunitní systém se občas nudí,” vysvětluje pro Laboratoř Českého rozhlasu Plus Jan Dobeš, objevitel nového typu buněk klíčových pro reakci naší imunity na mikroorganismy.
Naše imunita si z evoluce pamatuje i parazity, kteří nás už neohrožují. Stejný typ imunitní odpovědi ale provází alergie. Alternativu k současným léčivům nově vymýšlejí vědkyně z Bonnu. Snaží se vypnout spouštěč, který přehnanou alergickou reakcireakci vyvolává. „Dnes se úplně s parazity nesetkáváme a imunitní systém se občas nudí,” vysvětluje pro Laboratoř Českého rozhlasu Plus Jan Dobeš, objevitel nového typu buněk klíčových pro reakci naší imunity na mikroorganismy.Všechny díly podcastu Laboratoř můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.
17. listopad 1989 pro mě začal 3. ledna. V Československu sametovou revoluci, jak převrat u nás nazvali zahraniční novináři, tehdy skoro nikdo nečekal, i Václav Havel byl na chalupě na Hrádečku. V Německu, v Bonnu, kde jsem tehdy již dvanáctým rokem žil, tomu bylo jinak.
17. listopad 1989 pro mě začal 3. ledna. V Československu sametovou revoluci, jak převrat u nás nazvali zahraniční novináři, tehdy skoro nikdo nečekal, i Václav Havel byl na chalupě na Hrádečku. V Německu, v Bonnu, kde jsem tehdy již dvanáctým rokem žil, tomu bylo jinak.Všechny díly podcastu Názory a argumenty můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.
"Moj časopis je moje sidro", pravi Barbara Kramžar, ki je že vrsto let dopisnica časnika Delo iz tujine. Svoje novinarsko delo je sicer po diplomi začela v zunanjepolitični redakciji na Radiu Slovenija , a kaj kmalu odšla k časniku. Dolgoletno dopisništvo v tujini je začela jv Nemčiji - takrat še v Bonnu, nato šla prvič v Zda, se vrnila v Evropo in poročala z Dunaja, nato odšla v Berlin in spet v Zda, kjer je od leta 2019. Dolga leta tujine ji niso vzela občutka, da je Slovenija dom. Sem se redno vrača, vse dopuste z možem Američanom, ki odlično govori slovenščino, preživita v zaledju Kopra, kjer imata drugi dom. O delu dopisnice iz tujine, o Ameriki kot jo čuti, živi, o njej poroča, o bližajočih se volitvah, ki bodo zaznamovale Zda in ves svet se z Barbaro Kramžar v oddaji Odprto za srečanja pogovarja Nataša Benčič.
Vědci z univerzit ve Würzburgu, Bonnu a Oxfordu dotazovali školní děti a jejich rodiče více než šestnáct set rodin a zkoumali chování školních dětí a jejich rodičů. Děti se mohou naučit být upřímnější, když kolem sebe mají bezpečné prostředí a zažívají přijetí. Výzkum trval od roku 2011, výzkumníci se věnovali důsledkům nedostatečných zdrojů na vývoj u dětí a mladistvých. Schopnost lhát byla jedním ze zkoumaných aspektů. Studie doprovázela děti a jejich rodiny, většinou ze socioekonomicky znevýhodněných domácností. Mezi nimi se více než dvě stě náhodně vybraných dětí po dobu jednoho roku účastnilo mentoringového programu, v jehož rámci s nimi dobrovolníci jednou týdně trávili čas, dělali spolu něco zábavného, a děti si tak mohly vybudovat důvěrný vztah ke svým mentorům, z nichž se postupně staly blízké osoby. Zbylé děti byly v experimentu součástí kontrolní skupiny, která neprocházela žádným typem mentoringu. V průběhu výzkumu se velmi brzy ukázalo, že „nerovnost vzniká už ve velmi nízkém věku – stejně jako schopnost lhát“. Při pokusu nechali vědci děti házet kostkou a zároveň je nechali předem odhadnout výsledek hodu. Pokud se předpověď a hozené číslo shodovaly, mohly si děti vzít malou částku peněz. U toho se nijak nekontrolovalo, jestli skutečně výsledek hodu odpovídá jimi předpovězenému výsledku. Jak moc děti podváděly se vědci dozvěděli až díky statistickému propočtu pravděpodobnosti. Ukázalo se, že děti, které se zúčastnily mentoringového programu a zažily blízký kontakt s osobou, které mohly důvěřovat, byly v celkovém výsledku upřímnější. Děti ze vzdělanějších domácností také méně lhaly. „Pečující rodičovský styl a dostatek pozornosti od rodičů byl spojen s menší ochotou lhát. Také pokud jsou rodiče ochotnější důvěřovat cizím lidem a svým dětem, vede to u ratolestí k větší poctivosti,“ Vědci považují výsledek za dlouhodobý úspěch mentoringového programu, protože děti se experimentu s kostkami zúčastnily až po uplynutí čtyř let. To podle výzkumníků ukazuje dlouhodobý pozitivní účinek toho, když se do péče o děti investuje v jejich raném věku. Přichází nejen lepší výsledky a výkony dětí, ale i lepší sociální a morální chování vůči jejich okolí. Mentoringové programy jsou podle výzkumu účinnou formou podpory, zejména pro děti z rodin, kde o ně rodiče tolik nepečují a své potomky nedostatečně stimulují. Děkuji vám všem rodičům a vám, jejich blízkým, kteří dětem pomáháte budovat důvěryplné vztahy. Čerpal jsem z textu ČTK a České televize.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Laura Buzeti prihaja iz Bakovcev in je študentka podiplomskega študija psihologije v Mariboru. Roman Posuj se s pepelom vaših očetov je napisala v obdobju karantene ter ga popravljala in dograjevala v letu po epidemiji. Zgodba zajema tridnevno dogajanje decembra 1970, ko je zahodnonemški kancler Willy Brandt obiskal Varšavo z namenom sprave med narodoma. “Nemški Kennedy”, kot so ga zaradi demokratičnih in mirovnih teženj, s katerimi se je bližal zlasti vzhodni Evropi, imenovali svetovni mediji, je množico pred spomenikom junakom varšavskega geta presenetil s pomenljivim nenapovedanim padcem na kolena. Ta simbolna gesta, s katero je izpovedal obžalovanje zaradi zločinov, ki jih je na Poljskem zagrešila nacistična Nemčija, je iz zgodovinskega vidika eden največjih nemih dokazov iskanja sprave v povojnem času, v političnem smislu pa pomeni prelomnico za nastanek nove Evrope. Vendar pa je Laura Buzeti Brandtov prihod v Varšavo in priklon pred spomenikom zlasti judovskih žrtev postavila v drugi plan – bolj kot politična gesta jo zanimajo usode ljudi, ki se ob tem dogodku znajdejo na tem strateškem mestu. Med njimi je Otto Gottlieb, mlad nemški fotoreporter, ki dogajanje opazuje z mešanimi občutki, med katerimi prevladuje misel, da je kanclerjev padec na kolena premajhno in prepozno dejanje za odtehtanje vseh krivic, ki jih je nacistična Nemčija zagrešila Poljakom med drugo svetovno vojno. Med kupovanjem vodiča po Varšavi si zato ne upa pogledati prodajalcu v oči, ko ga ta užaljeno navda s občutki kolektivne krivde: “Vidim, kako je, na izlet ste prišli. Fotografirat mesto, ki ste ga požgali. /…/ Se slikat pred spomeniki, ki smo jih postavili za žrtve vaših zločinov? /…/ Kupovat spominke, da boste lahko doma pokazali, kako pogumno ste se podali med podljudi? /…/ No, Niemiec, vzemi. Vzemi in pokaži vsem ta narod, ki ste ga skoraj iztrebili. /…/ Pojdi že enkrat. Raus!” Zdi se, da Otto na nek način požre svoj sram ob srečanju s poljsko novinarko Doroto, s katero se po pristanku kanclerjevega letala znajdeta v lokalu, in jo vpraša, ali bo po vsem hudem, kar so med vojno storili Nemci, politično dejanje dovolj za premostitev sovraštva. Dorota, ki je bila kot malčica ugrabljena družini Janowski in podarjena v rejništvo nemški materi v Bonnu, od koder so jo pa koncu vojne z vlakom poslali nazaj k materi in bratu v Varšavo, na to vprašanje ne more odgovoriti. Ne more delno zato, ker se ne čuti pristojno govoriti v imenu naroda, pa tudi zato, ker so njeni spomini še po 25 letih preveč boleči. Tako zelo travmatični, da jih lahko opiše le z metaforo mačke in miši v pesmih, ki jih želi izdati v zbirki, za katero pa že vnaprej ve, da bo z metaforiko ali brez nje velik trn v peti poljske kulturne politike. V eni izmed pesmi, ki jih lahko spremljamo skozi ves roman, namreč o svojem narodu in odnosu do Nemcev, zapiše: “V naši deželi ni prostora za mačke,” tako pravijo. // In razumem jih. // Mačke so jih opraskale, / ogrizle in se z njimi igrale, / kakor se le plenilec igra s plenom. / Tudi z mano, tudi z mano. // In tako postanem težavna. / Preveč mijavkam in premalo cvilim. / Z repom maham kakor mačka, / ne kot miš. // Sovražijo jih. Le čas zaceli rane, / le nekateri pozabijo. Le nekateri opravičijo. // Nisem ena izmed njih. / Sem venomer tujka. / Miška, ki ne pozabi. / Miška, ki oprosti. // Sovražijo jih in razumem. Nekatere rane so pregloboke, da bi jih zacelili. / Iz vsakega pepela se ne rodi feniks.” Da bi Laura Buzeti poudarila težo, ki jo nosi kolektivna žrtev z vsemi individualnimi travmami premnogih družin, je izbrala naslov, ki na nek način asociira na možnost feniksovega vzleta iz pepela, in hkrati na kesanje, ki ga starejše generacije niso bile zmožne storiti. Posuj se s pepelom vaših očetov je zgodba o tem, kako najti odpustek za umor očeta, za odtegnitev otroka v najbolj ranljivem obdobju življenja ter za fizično in psihično razkosanje družine na več delov, ki se v romanu le počasi in s težavo sestavljajo skupaj. Eden izmed njihovih veznih členov je pismo, v katerem oče izpričuje svojo brezpogojno ljubezen do žene in otrok, drug vezni člen pa je Dorotina neobjavljena pesniška zbirka. Njen brat Florian najprej meni, da bi bil izid preveč nevaren, saj spominja na Orwellovo Živalsko farmo, pozneje pa se prepriča, da je izid zbirke prav zaradi velikega simbolnega potenciala nujen tako iz družinskega kot iz nacionalnega vidika. Čeprav se protagonisti, ki se 7. decembra 1970 znajdejo ob nevralgičnih točkah poljske zgodovine, dan po kontroverznem kanclerjevem pokleku čutijo opeharjene, saj v večini poljskih časopisov ni objavljena ključna fotografija Brandtovega performativnega dejanja, pa vendarle ozavestijo svoja čustva ljubezni, jeze, bolečine, strahu in nemoči ob zavedanju, da bi kot majhni igralci težko karkoli spremenili. Medtem ko se Otto vrne k svojemu partnerju v Hamburg s spoznanjem, da si je dolžan zapomniti to, kar so njegovi predniki storili, se Florian sooča z neustavljivim vulkanom jeze zaradi lastne nemoči, njegova sestra Dorota pa se zave boleče točke zaradi občutka tujosti, ki je nastal ob selitvi: “Vse, kar je bilo njenega, mama, brat, jezik, ime, se ji je zdelo tuje. Vse, kar je bila nekoč, hčerka, Nemka, je bilo tuje. Morda je bil njen obstoj, med takrat in sedaj, med Nemčijo in Poljsko, nepremična, boleča točka.” Poljska vlada še dandanes trdi, da je bilo v okviru nacističnega programa Lebensborn ugrabljenih kar 10.000 otrok in da se jih je po vojni vrnilo le 15 odstotkov. Vendar pa Poljska ni osamljen primer – tudi iz Slovenije je bilo v času 2. svetovne vojne ugrabljenih precejšnje število otrok, ki še dandanes trpijo posledice te selitve. Čeprav je Laura Buzeti dregnila v sredico nikoli zaceljene rane, ki sta jo povzročili obe svetovni vojni in ki ob prizorih iz Ukrajine in Gaze odpira nova vprašanja kolektivne krivde in travmatičnega spomina, nam njen romaneskni prvenec Posuj se s pepelom vaših očetov podaja pomembno sporočilo – da se mora vsaka sprava začeti in končati pri t. i. malem človeku. Dokler ne bo spokoja in odpuščanja v njegovi duši, je mir na globalni ravni v praksi neizvedljiva iluzija.
Dr. Žiga Zaplotnik je asistent na Katedri za meteorologijo na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, ki dela kot raziskovalec na Evropskem centru za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF) v Bonnu, kjer se ukvarjajo z napovedjo vremena, po novem pa tudi z razvojem računalniškega modeliranja vremenskih in podnebnih vzorcev, ki bodo v prihodnje – tako vsaj upajo, poskušali odgovoriti na pogostost in intenzivnost ekstremnih vremenskih pojavov. Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. Zakaj prihaja do takšnih vremenskih odklonov in kako lahko ukrepamo s svojimi drugačnimi življenjskimi izbirami?, je bilo osrednje vprašanje pogovora.Ob Svetovnem dnevu Zemlje, ki ga obeležujemo dvaindvajsetega aprila, smo k pogovoru za poljudnejšo razlago podnebnih sprememb povabili vse bolj prepoznavnega in priznanega meteorologa, ki pri svojem profesionalnem delu združuje med drugimi tudi znanja fizike, matematike, tudi kemije, v prepletu z meteorologijo. Posledice podnebnih sprememb so že dobro vidne, vplivajo na naš vsakdan, in posledično se vedno večje število ljudi zaveda obsežnosti problema. Podnebne spremembe so eden večjih problemov, s katerim se sooča človeštvo, in je natančnost podajanja informacij s strani strokovnjakov izjemno pomembna za spodbujanje zaupanja v javnosti do omenjenega problema.«Zgodovina fizike podnebnih sprememb sega v leto 1856.»Družba je napredovala do te mere, da omogoča deležu ljudi ukvarjanje z raziskovanjem, z znanostjo, z odkrivanjem novega in razumevanjem obstoječega. Ta privilegij uživam tudi sam, poklicno se ukvarjam s področjem vremena, podnebja, napovedovanja vremena in razvoja klime, kar mi omogoča pregled nad literaturo, članki, to vsebino tako lahko predajam naprej med javnost.«Fizikalno napovedljiva dejstva o spremembi podnebja niso novost, vse se je praktično vedelo že dvajset, trideset let nazaj. Vzorce mikroplastike najdemo v sloju tal širom sveta, se bo o nas govorilo kot o plastični družbi?»Mikroplastiko najdemo tako v kopenskih kot ledeniških vzorcih, ta bo zaznamovala dobo, ki se ji reče antropocen. Lahko se bo govorilo o nas kot o plastični družbi, lahko se bo govorilo tudi o fosilni družbi, kajti odtis ogljikovega dioksida v ledenih vrtinah oziroma v kopenskem ledu - ki bo seveda obstal in prešel to naše obdobje ogrevanja, bo za vedno pričal o naših aktivnostih.!«Od kod teorije zarot?»Če se odmaknemo od študij klime in se posvetimo bolj študijam vedenjskih vzorcev ljudi, slednje kažejo, da je precej lažje sprejeti poenostavljene, prikupne razlage pojavov, kot pa znanstveno kompleksne razlage, ki terjajo ogromno predznanja, zelo dobro matematično in fizikalno pismenost, poznavanje osnovnih konceptov, s katerimi potem sploh lahko razumemo naprej omenjene posledice. Precej lažje je seveda verjeti poenostavljeni razlagi, kar je praktično princip vseh teorij zarot. Če se vrnemo na osnovne dokaze podnebnih sprememb, obstaja nekaj neizpodbitnih fizikalnih dokazov, zakaj se podnebne spremembe dogajajo in zakaj smo zanje trenutno krivi izključno ljudje.«Resnica ni vedno prijetna, včasih je znanstveno dejstvo tudi neljubo. »Naša velika prednost pred preteklimi civilizacijami, ki so (že)propadle, je v orodjih, ki nam dajejo vpogled v prihodnost, izkoristimo jo. Po drugi strani pa je seveda tudi naše znanje o klimatskih sistemih omejeno. Ne vemo vsega, zato se tudi znanstveni razvoj še dogaja. Ne vemo kakšen bo nadalni potek emisij, to je odvisno od naših družbenih pogodb, od družbenega konsenza - po kakšni poti bomo stopali, pa tudi od – se bom posul s pepelom, neznanja o našem klimatskem sistemu. To neznanje sugerira negotovost, zaradi katere moramo (hitro)zmanjšati emisije toplogrednih plinov.«Naša doba, v kateri se je razvila človeška civilizacija, je temeljila na dvanajst tisoč letih stabilne klime, zdaj smo to destabilizirali.Kaj lahko naredimo?»Ja, glavna stvar je vse napore vložiti v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, omejiti dvig povprečne globalne temperature na dva cela nič stopinj Celzija kot skrajno mero, kar bo preprečilo, da se (skoraj zagotovo) v klimatskem sistemu izognemo izvedbi množice negativnih podnebnih povratnih zank, ki bi ogrevanje oz. nadaljevanje podnebnih sprememb še podaljšalo. Napredek v resnem obravnavanju podnebnih spremembe je, tudi podpora javnosti je vse višja, ljudje se zavedamo svojega vpliva s škodljivimi posegi in načinom življenja, koliko smo pripravljeni dejavno in čim prej ukrepati, pa je drugo vprašanje. Toda, imamo dolg. Odplačevanje je lahko boleče, kajti dolgo smo emisije jemali na kredit, ki ga velik del prebivalstva, roko na srce, ne bo odplačeval, ampak ga bodo namesto nas naši zanamci. Je to pošteno? Mislim, da ne. Toda obstaja upanje in tehnološke rešitve so del tega upanja, da lahko uspemo zmanjšati emisije toplogrednih plinov, tudi brez večjih sistemskih sprememb v kakovosti bivanja. S pogostim letenjem povzročamo izjemen ogljični odtis. Emisije teh sektorjev so izredno pomembne, emisije bomo na nivoju posameznikov zmanjšali tudi s prehodom iz hrane pretežno živalskega na hrano pretežno rastlinskega izvora.Imamo sektorje, ki zahtevajo spremembe tudi na naši strani, kot so sektorji aviacije, kmetijstva in rabe tal. Letalstvo je sektor, ki se kot kaže še nekaj časa ne bo uspel okoljsko razogljičiti. Smo pripravljeni spremeniti način bivanja oziroma tipične prehranjevalne vzorce? Moj namen ni preprečevanje, ampak podajanje objektivnih informacij.«
Dnes, 12. dubna, uplynulo 55 let od vydání LP desky Karla Kryla Bratříčku, zavírej vrátka, před 80 lety 12. dubna se Kryl narodil v Kroměříži, zemřel v necelých padesáti letech v Mnichově a 9. září 1969 odjel na písničkářský festival do Waldecku, ze kterého se vrátil až 30. listopadu 1989, a to z našeho domku v Bonnu. Znali jsme se od roku 1968.Všechny díly podcastu Glosa Plus můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.
V 12. delu radijskega romana Iz mojega življenja, avtobiografiji Josepha Ratzingerja, kasnejšega papeža Benedikta XVI., boste slišali, kako je postal profesor dogmatike v Bonnu in kako mu je leta 1959 umrl oče. Knjiga je izšla je pri založbi Novi svet leta 2005.
DJ Boss Player aka aka Bonnu aka The Boss and Tunisia aka Tutu aka Your Royal Highness were back in action! They talked about Trump getting arrested. Gun laws. Instagram Blue Checks. The pitfalls of social media. Sliding in DMs. Self Love. The importance of fathers. Male vs. female communication. Love and loyalty. Connection vs. attachment. How to support a man or woman in a relationship. Plus more!
Odborníci na biodiverzitu z Bonnu varují před konzumací žabích stehýnek. Spočítali, že počet stehýnek vyvezených do Evropské unie v letech 2010 až 2019 odpovídá zhruba dvěma miliardám usmrcených žab.Všechny díly podcastu Laboratoř můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.
Dragi možganoljubci, znova imamo za vas prav posebno epizodo. Mojca Delač je v radijski mikrofon ujela zgodbo in raziskovanje dr. Michaela Kavška, razvojnega psihologa z Univerze v Bonnu, ki je po očetu Slovenec. Raziskovalno ga najbolj zanima področje vidnega zaznavanja pri dojenčkih, oziroma razvoj področij kot je zaznava obrazov, vidne iluzije, barve ter 3D vid. Več o tem v tokratni epizodi!
Ze studie univerzity z Bonnu plyne, že pokud má planeta uživit lidstvo, měly by bohaté země proti dnešku snížit konzumaci masa alespoň o tři čtvrtiny. Obyvatelům bohatších částí světa vědci radí držet spotřebu masa na 20 kilogramech na osobu a rok.Všechny díly podcastu Laboratoř můžete pohodlně poslouchat v mobilní aplikaci mujRozhlas pro Android a iOS nebo na webu mujRozhlas.cz.
[Partnerský podcast] - Uživatelé mobilních telefonů mohou nástup 5G sítí pozorovat zatím hlavně na zvýšené rychlosti mobilního připojení. Firmám má ovšem pátá generace sítí přinést širší možnosti. Mluví se o řízení robotických výrobních linek v továrnách, o sběru dat z obrovského množství různých senzorů v reálném čase nebo o přenosu informací z kamer ve vysokém rozlišení. O privátních 5G sítích jsme mluvili s Ondřejem Oubrechtem ze společnosti NTT Czech Republic.
Šejla Kamerić je jedna od najznačajnijih suvremenih bosanskohercegovačkih vizuelnih umjetnica. Završila je Srednju umjetničku školu u Sarajevu i Akademiju likovnih umjetnosti gdje je diplomirala na Odsjeku za grafički dizajn. Od 1994. je surađivala sa sarajevskom dizajnerskom grupom Trio na projektu Greetings from Sarajevo, a nakon završetka rata radila je kao kreativna direktorica u marketinškoj agenciji Fabrika. Svoje umjetničke radove Šejla prvi put izlaže u Sarajevu 1997. u SCCA- Sarajevo Contemporary Centre of Art pod mentorstvom Dunje Blažević a potom nastavlja karijeru i na međunarodnoj sceni. 2007. je dobila stipendiju DAAD Artist in Berlin Residency Fellowship i od tada živi na relaciji Berkin-Sarajevo. 2011. godine dobila je nagradu The ECF Routes Princess Margriet Award for Cultural Diversity. Jedan od njenih najpoznatijih umjetničkih radova, objavljen 2003., Bosnian girl, je plakat sa njenom fotografijom i grafitom „No teeth…? A mustache…? Smell like shit? Bosnian Girl!“ , koji je ispisao vojnik holandskog bataljona na zidovima Fabrike akumulatora u Potočarima u Srebrenici, gdje se desio stravičan genocid nad bošnjačkim stanovništvom. Rad je doživio planetarnu popularnost i postao simbol u borbi za poštivanje žena i ženskih prava. Imala je brojne samostalne izložbe od Bremena, Istanbula, Prištine, Vilniusa, Beograda, Graza, Ljubljane, Dubaija, Zagreba, Beča, Parisa, Barcelone, a njeni radovi su postali dio kolekcija svjetskih muzeja, od TATE Modern u Londonu, Musée d'Art Moderne de la Ville, Paris, MACBA u Barceloni, Bonnu, Zagrebu, Roterdamu. Šejla je snimila nekoliko kratkih i dokumentarnih filmova, What Do I Know, 1395 Days Without Red, Thursday koji su prikazani na filmskim festivalima u Veneciji, Roterdamu, Zagrebu i Sarajevu.
Zatímco do Česka tenhle trend úplně nedorazil, v Německu dlouhodobě klesá spotřeba alkoholu. Částečně za to může i výběr v obchodech. Nealkoholická piva zabírají v supermarketech celé regály a na trhu se objevují i speciality. Mimořádný úspěch má například nealkoholický gin. Jeden takový se vyrábí v Bonnu.
S dirigentem Dennisem Russellem Daviesem před českou premiérou symfonie Lodger o přátelství s Philipem Glassem, důležitosti baseballu a podobnostmi mezi Brnem a Chicagem. "Že je v Brně dobrý baseballový tým, pokládám za velice důležité," směje se Davies. "Kdybych o něm věděl dřív, měla by u mě ředitelka Filharmonie Brno Marie Kučerová daleko lepší pozici k vyjednávání." Sedmasedmdesátiletý americký dirigent Dennis Russell Davies je přes čtyři dekády usazený v Evropě, německy mluví stejně plynně jako rodnou angličtinou. Působil ve Stuttgartu, Linci, Bonnu a Lipsku. Od roku 2018 je šéfdirigentem brněnských filharmoniků.
Cochraneova skupina za bol, palijativnu i potpornu njegu napravila je seriju sustavnih pregleda o lijekovima za liječenje neuropatske boli u ljudi. Jedan od njih, objavljen u ožujku 2018., ispituje učinke lijekova na bazi kanabisa. Martina Mückea, iz Sveučilišne bolnice u Bonnu u Njemačkoj, iznio je rezultate ovog istraživanja. Rezultate će pročitati docentica Tina Poklepović Peričić, su-voditeljica Hrvatskog Cochranea, s Medicinskog fakulteta u Splitu.
Cochraneova skupina za bol, palijativnu i potpornu njegu napravila je seriju sustavnih pregleda o lijekovima za liječenje neuropatske boli u ljudi. Jedan od njih, objavljen u ožujku 2018., ispituje učinke lijekova na bazi kanabisa. Martina Mückea, iz Sveučilišne bolnice u Bonnu u Njemačkoj, iznio je rezultate ovog istraživanja. Rezultate će pročitati docentica Tina Poklepović Peričić, su-voditeljica Hrvatskog Cochranea, s Medicinskog fakulteta u Splitu.
17. decembra leta 1770, so v nemškem Bonnu, v katoliški cerkvi svetega Remigija, krstili dan ali dva starega dečka, ki je navsezadnje spremenil svet. Ne, fant iz družine flamskih priseljencev ni odrasel ne v zvitega ministra ne v drznega generala ne v ambicioznega podjetnika; kakor že njegova ded in oče se je oprijel družinske tradicije in se izšolal za glasbenika. To se na prvi pogled sicer ne sliši nič kaj obetavno, toda 56 let, 9 simfonij, 5 klavirskih koncertov, 16 godalnih kvartetov, 32 klavirskih in 10 violinskih sonat ter eno opero pozneje ni bilo menda nikogar več, ki bi ga ne poznal. In čeprav drži, da je v splošnem dolžina spomina našega – prav kakor življenja – kratka, niti danes nihče ni v posebni zadregi ob omembi njegovega imena: Ludwig van Beethoven. Vsi znamo zabrundati kako njegovo melodijo, kajne. Vsi vemo, da je nekaj najbolj kompleksnih, silovitih, transcendentnih kompozicij v zgodovini svetovne glasbe napisal gluh. Vsem je, skratka, jasno, da je bil genij. Pa je s to visokoletečo besedo tudi že povedano vse, kar velja o njem vedeti? Ali nam je kaj bolj jasno, kakšna je bila glasbena tradicija, iz katere je izrasel? Ali kaj vemo, o načinih, kako jo je prignal do popolnosti in navsezadnje tudi presegel? Ali že lahko s kakršnokoli zanesljivostjo rečemo, kaj nam je s svojimi kompozicijami pravzaprav hotel sporočiti? Ali moremo razložiti, zakaj nas njegova glasba, napisana pred dvesto leti in več, nagovarja, kakor da bi jo bil napisal naš neposredni sodobnik? – Ker je odgovor na vsa našteta vprašanja slej ko prej negativen, smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili Ludwigu van Beethovnu. Pri tem nam je pomagal muzikolog in predavatelj na Oddelku za muzikologijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matjaž Barbo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Joseph Karl Stieler - Beethoven, 1820, detajl (Wikipedia, javna last)
Přesně před 250 lety se v německém Bonnu narodil geniální skladatel a klavírista Ludwig van Beethoven. Některá svá největší díla zkomponoval v době, kdy už byl zcela hluchý – například svou nejznámější 9. symfonii s Ódou na radost.
Dr. Sašo Jerše je zgodovinar, ki se ukvarja predvsem z obdobjem predmoderne, torej s časom od zgodnjega 14. stoletja do razsvetljenstva, prav posebej pa z vprašanji zgodovinskega spomina. Po končani diplomi je magistriral na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, nato pa doktoriral na ljubljanski Filozofski fakulteti. Prav tam po raziskovalnih in zasebnih prebivanjih v Bonnu, Gradcu, na Dunaju in v Berlinu pretekla leta predava zgodovino zgodnjega novega veka. Kot strasten preučevalec tega obdobja nam je ob dnevu reformacije ponudil nekoliko drugačen pogled na to poglavje naše zgodovine. Dotaknili smo se tudi kmečkih uporov, njegovega pogleda na današnji čas in pa nekaterih drugih dogodkov in razmišljanj, ki so ukrojili življenje tega nadvse zanimivega človeka, ki ga, poleg resnega preučevanja zgodovine in zavzetega razmišljanja o naravi človeka in sveta, zaznamuje tudi izrazit smisel za humor. Sašo Jeršeta je oddajo Razkošje v glavi povabila Alja Zore.
Štvrté pokračovanie Minimum Viable Podcastu skúma prepojenie dizajnu s e-commerce. Michal Blažej si za mikrofón až z ďalekého Bonnu pozval Martina Horvátha, ktorý vedie európsky e-commerce v Deutsche Telekom. Martin má za sebou bohatú manažérsku kariéru v digitálnom svete. Bol CEO Pelikánu, šéfom marketingu v Etargete, šéfom digitálu v Slovak Telekom a mal aj vlastný startup s názvom Thapir. Michal zisťuje, ako Martin so svojím tímom tvorí a sleduje napĺňanie stratégie pre viac ako desiatku európskych trhov, prečo digitál treba prestať chápať ako oddelenú časť biznisu, ktorá ho má spasiť, aj to, aký vplyv na výkon digitálu má dizajn.
Petr Čech si k nahrávaní sedmého dílu svého podcastu z německého Bonnu pozval hned několik svých spoluhráčů, aby si neformálně popovídali nejen o baseballu.
Do šestého dílu svého podcastu přímo z německého Bonnu si Petr Čech pozval trojici Tomáš Juněc, Jan Tomek a Martin Červinka.
V pátém díle svého podcastu přímo z německého Bonnu si Petr Čech popovídal s trojicí Martin Mužík, Daniel Padyšák a Jakub Hajtmar například o tom, jak vidí nadcházející zápas s Německem. Kromě toho kluci přinesli zajímavý pohled na své působení na školách v severní Americe.
Ve druhém díle svého podcastu z Bonnu vyzpovídal Petr Čech své klubové spoluhráče Martina Schneidera a Arnošta Dubového.
U Bundeskunsthale u Bonnu otvorena je izložba „The Cleaner“, najveća dosadašnja retrospektiva umjetnice performansa – Marine Abramović.
Jak vypadá práce profesionálního matematika? Co v současnosti zkoumají vědci v Nečasově centru pro matematické modelování – vědeckém sdružení, které spojuje přední české vědecké skupiny pracující v Matematickém ústavu Akademie věd, v Ústavu informatiky Akademie věd a na Matematicko-fyzikální fakultě Univerzity Karlovy? I o tom hovořili na květnovém Science Café v Praze prof. RNDr. Eduard Feireisl, DrSc. a prof. RNDr. Josef Málek, CSc., DSc. O hostech: Eduard Feireisl Eduard Feireisl je přední český matematik, který se věnuje výzkumu v oblasti parciálních diferenciálních rovnic. Jako hostující profesor působil na univerzitách v Rio de Janeiru, Pise, Madridu, Pekingu, Mnichově, Hongkongu a Nancy. Josef Málek Oblastí výzkumu Josefa Málka je matematická analýza parciálních diferenciálních rovnic mechaniky kontinua popisující deformace geofyzikálních materiálu, tkání, směsí či slitin s aplikacemi v technice a lékařství. Josef Málek působil dlouhodobě na Univerzitě v Bonnu a na Texas A&M Univerzitě v College Station.