Podcasts about njuna

Film Substanca francoske režiserke Coralie Fargeat, ki je leta 2017 zagrizla v jabolko feministične grozljivke z brutalnim filmom Maščevanje, v katerem se žrtev spolne zlorabe na krvav način maščuje trem moškim sredi puščave, predstavlja eksplicitno maščevanje lepotni industriji, ki vse svoje adute polaga na sočno, vitko, mlado in dinamično žensko telo, pa tudi hollywoodskim filmom, ki bolj kot ne gradijo suspenz na preverjenih dramaturških metodah in stereotipih. V Substanci, pred katero smo imeli gledalci v Kinodvoru – roko na srce – spoštljivo tremo zaradi številnih poročil o “eksplozivnih” odzivih občinstva, ki naj bi predčasno odhajalo iz dvorane – je v ospredju predvsem izjemno zvočno in vizualno barvita scenografija, ki v gledalčevem nezavednem vzbuja najbolj prvinska občutja, ter preplet najrazličnejših žanrov – od klasične drame pa do nadrealistične grozljivke, ki bolj kot na strahu in sveti jezi temelji na iskreni žalosti, potrebi po opolnomočenju naravne ženske in ponovni vzpostavitvi ljubezni do lastnega telesa. V filmu sledimo nekdanji hollywoodski igralki in voditeljici TV fitnes showa Elisabeth Sparkle, ki jo arogantni producent – igra ga Dennis Quaid – na precej zaničevalen način odpusti, saj naj bi bila pri petdesetih prestara za nastop na televiziji. Njuna zadnja večerja, ki smo ji priča na začetku filma, že nakazuje serijo bizarnih prizorov s stopnjevanjem zvoka luščenja in prežvekovanja škampov in agresivno kombinacijo barv, med katerimi deluje obraz Demi Moore kljub stoični drži čustveno zakrčen in bled. Ko ji v roke pride čudežni fluorescentni serum, ki naj bi ji s spremembo DNK omogočil odkriti novo, mlajšo različico same sebe, ga sprva odločno zavrže, nato pa jo premaga radovednost. Vbrizganje pomlajevalnega seruma sredi sterilno bele kopalnice in levitev novega telesa iz starega nudi številne možnosti za interpretacijo simbolov – od šivanja ogromne rane, ki se razpre vzdolž hrbtenice do multipliciranja očesnih zrkel in simbola kače oz. zmaja na halji. Kljub temu, da je njeni novi, mlajši različici omogočeno le enakovredno izmenjujočih se sedem dni “mladostnega” življenja, ga Sue v vlogi Margaret Qualley kmalu začne zlorabljati za svoje egoistične namene, dokler ne gre zadeva tako daleč, da vpliva na še hitrejše in bizarnejše staranje telesa Demi Moore, ki ravno pred silvestrskim televizijskim showom dobi najbolj nenavadne, mutirane oblike. Film nas iz minute v minuto peha v bolj absurdna stanja shizofrene realnosti in lastnega nezavednega, ki proizvaja vedno nove stvore – produkte prepleta naših izmaličenih čustev in spremenjenih stanj zavesti. Glede na to, da v filmu skoraj ni dialogov, monologi pa so narcisoidnega tipa, se suspenz ustvarja s pomočjo enigmatične fotografije, barvnih kontrastov in sugestivne simbolike. Dolgi, rdeče obarvani hodniki spominjajo na prizore iz filma The Shining Stanleyja Kubricka, bele ploščice na WC-ju in sterilni pripomočki pa na sublimne grozljivke Davida Cronenberga. Opozoriti velja, da so vizualni “efekti” delo čudovite maskerske ekipe in fotografa Benjamina Kračuna, da niti en kader ni nastal s pomočjo t. i. greenscreena in da je v filmu kar nekaj nenavadnih zornih kotov oz. perspektiv, ki izpostavijo groteskne navade oz. razvade glavnih likov. Vse to ustvarja konglomerat specifičnih občutkov, ki pripeljejo do občutenja mesenosti in telesnega odziva občinstva. Ne preseneča, da so ga kritiki v Cannesu razglasili za najbolj krvav, absurden in škandalozen film v zgodovini tega festivala, saj poglavitne akterje v filmski, kozmetični pa tudi farmacevtski industriji prizedane bolj kot druge. Če še nimate ideje, kje in kako preživeti silvestrski večer, je tu filmski namig, ki vas bo pretresel bolj kot kateri koli drug spektakel ... Piše Miša Gams, bere Eva Longyka.

Končalo se je prvo - in verjetno edino - televizijsko soočenje kandidatov za predsednika Združenih držav Amerike. Kamala Harris in Donald Trump sta svoji viziji Amerike predstavila v državnem ustavnem centru v FiladelfijI. Njuna razprava je bila ostra in kljub že pregovorni Trumpovi neustavljivosti umirjena. Trump je sicer govoril nekoliko dlje kot Harrisova, a je bila ta agresivnejša in je več časa namenila napadom na tekmeca. Druge teme: - Poljska trdi, da nemška uvedba nadzora na kopenskih mejah pomeni konec schengena. - Razdelitev resorjev nove Evropske komisije: kdo bo dobil najpomembnejše? - Slovenija želi z davčnimi olajšavami privabiti tujo in izseljeno delovno silo.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Lidija Hartman in Igor Velše. V uvodniku v prvo številko nekdanjega mesečnika Ampak iz julija 2000 je urednik Niko Grafenauer ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo citiral misel pesnika in esejista Paula Valéryja iz razprave Kriza duha: Vsepovsod, kjer dominira evropski duh, stopa v ospredje maksimum potreb, maksimum dela, maksimum kapitala, maksimum donosnosti, maksimum ambicij, maksimum moči, maksimum zvez in menjave. Ta združba maksimumov tvori Evropo ali sliko Evrope. Ker bomo prvega maja praznovali že dvajsetletnico članstva Slovenije v Evropski uniji, lahko vsak od nas avtonomno premišljuje o Valéryjevi tezi, pri tem pa se lahko opremo tudi na premislek, ki ga prinaša kriminalni roman Mojce Širok Praznina. Napeta zgodba se namreč odvija natanko v obnebju Valéryjevih intuicij, na križišču kapitala, ambicij, moči, zvez in menjave. To križišče ni le teorem, ampak konkreten topos, mesto z imenom in geografsko širino: Bruselj – poleg Luksemburga in Strasbourga najpomembnejše upravno središče Evropske unije, kjer domujejo Evropska komisija, Evropski parlament in Svet Evropske unije, na tej vroči žili utripalki pa deluje tudi nepregledna množica novinarjev, ki skušajo evropski utrip čim bolj verodostojno posredovati domači srenji. V ta profil sodi tudi Mojca Širok, ki je bila trinajst let dopisnica nacionalne televizije iz Rima in Vatikana, od leta 2019 pa je dopisnica RTV iz Bruslja. Po štirih publicističnih knjigah o vladavini Silvia Berlusconija, mafiji in papežih Benediktu XVI. In Frančišku je leta 2018 izdala še romaneskni prvenec Pogodba, prvi del trilogije Rim–Ljubljana–Bruselj. Roman Pogodba očara s svojim strastnim notranjim temperamentom, razkošno tapiserijo sodobne rimske politične, mafijske, medijske, policijske in druge mestne aristokracije ter napeto fabulo, ki v notranje zaokroženih, skrbno doziranih in na kar največji učinek preračunanih sekvencah nenehno stopnjuje dogajanje in uspešno poplesuje okrog vreliščne točke, vse do presenetljivega konca. Pogodba prepriča tudi, ker trdno drži fokus: je in hoče biti kriminalni roman in nič drugega. Kljub temu iz knjige veje avtoričino osupljivo poznavanje notranjega zgradbe italijanske družbe, ki še vedno doživlja globoke premike po atentatih na tožilca Giovannija Falconeja in pol leta zatem še na Paola Borsellinija leta 1992 na Siciliji v eksploziji 500-kilogramske bombe, ki so jo zaznali celo seizmologi ob vulkanu Etna na drugi strani otoka. Po tem dogodku so se italijanske oblasti domnevno začele tajno pogajati: mafija bo prenehala s smrtonosnimi atentati, če bo država v zameno omilila protimafijsko gonjo, razveljavila nekatere procese in zrahljala kazensko zakonodajo. Avtorica pod krinko napete kriminalne preiskave od blizu pokaže toksično zbliževanje in spreplet mafijskih in državnih struktur, ki se je najprej zgodil na jugu Italije, se nato razširil do Rima, zdaj pa hobotničine lovke segajo že do Milana in daleč prek državnih meja, tudi v Slovenijo, o čemer govori avtoričin drugi roman. Evidenca, drugi del trilogije, se tako kot Pogodba začne z mafijskim umorom, le da za njim tokrat ne stoji mafija, ampak visoki funkcionarji nekdanje jugoslovanske službe državne varnosti, ki iz ozadja še vedno nadzirajo in upravljajo slovensko državo. Mojca Širok je domnevno sodelovanje med SDV in sicilijansko mafijo v slovenskih obmejnih igralnicah v prvih poosamosvojitvenih letih raziskovala za tednik Mladina, v Evidenci pa piše o veliki denacionalizacijski goljufiji in polastitvi zlovešče in dragocene arhivske evidence službe državne varnosti. Tako kot Pogodba se tudi Evidenca konča resignirano, že skorajda stoično in v znamenju nekakšne ne povsem popolne deziluzije: nekaj negativcev je odstranjenih, a kardinalni krivci, sive udbovske eminence, ostajajo maskirane v globoki senci, vsemogočna oblast brez obraza. Prav avtoričina stoična drža, resignacija in deziluzija, v katerih izzvenijo vsa tri besedila, pa pritegnejo pozornost bralca in zgodi se nenaden obrat; vprašamo se, ali vse tri zgodbe (tudi Praznina) rastejo iz realnega družbenega tkiva, ali niso romani zgolj zrcala ali metafore resničnega stanja. Ta preklop na realno se zgodi popolnoma spontano in nevsiljivo, saj avtorica v vseh treh romanih disciplinirano ostaja v okvirih žanra in nikjer ne pretendira na izrecno družbeno kritiko. Drugače kot pri Pogodbi in Evidenci romana Praznina ne odpre najdeno truplo, temveč eksplozija. Toda ne kakršna koli, saj poči na sedežu Nata v Bruslju. Terorizem ali provokacija, se sprašujejo mediji. Z reševanjem nezaslišanega dogodka se začneta ukvarjati mlada ambiciozna slovenska novinarka Karla Pavlin in policija, kjer kot uslužbenec Europola deluje tudi ljubljanski kriminalist David Valenti, eden osrednjih likov Evidence. Prav novinarki Karla in njena nadrejena kolegica Silvana s svojo neuničljivo zagnanostjo in vratolomnim pogumom, mreženjem in povezovanjem široko razsejanih indicev postaneta gonilni sili preiskave, ki dobiva vse bolj neslutene razsežnosti. Njuna preiskava narekuje tudi dramaturgijo romana: kolikor daleč prodreta, za toliko korakov napreduje tudi fabula. V zvezi z zgradbo romanov je treba omeniti, da trilogijo poleg posamičnih likov, ki prehajajo iz prejšnjega v naslednji roman, in enotne teme – razkrivanja družbenega podzemlja – povezuje v sklenjeno celoto tudi popolnoma enovita gradnja. V vseh treh romanih je dogajanje zgoščeno v tri dni, vsak dan pa je razdeljen na 17 podpoglavij. Ta se nato porazdelijo med posamične protagoniste in njihove zgodbe, tako da zgodba vsakega protagonista predstavlja enega od poganjkov, ki nato po svoji liniji prispeva svoj logični delež v končno sestavljanko. Kljub enaki zunanji strukturi pa Praznina pusti povsem drugačen okus in vtis kot Pogodba. Prvenec je napisan strastno, gostobesedno, z zastranitvami, opisi in pojasnili, Praznina pa, kot da res udarja po nečem votlem, praznem. Ponarejeno, prazno, preračunljivo in izdajalsko odzvanjajo zlasti medosebni odnosi, kar slednjič rezultira v največjem številu trupel v vsej trilogiji. O stopnji odtujenosti morda še najbolj zgovorno priča odnos ene od protagonistk do lastnega otroka. Hladna in stroga kot vojaški škorenj je tudi skladnja: povedi so pretežno kratke, odsekani, za večjo udarnost je v eni vrstici pogosto ena sama. Uvodi v poglavja so skicirani v zgolj eni ali dveh povedih, ki najpogosteje opisujeta vreme, seveda večinoma dežuje. Dež je skoraj eden od protagonistov, kar je že stara konvencija kriminalnih romanov, dovolj je pomisliti na primer na Veliki spanec Raymonda Chandlerja. In, da: eksplozija na Natu je bila samo slepilni manever za nekaj veliko večjega in veliko bolj ciničnega: umazane mafijske posle v samem vrhu Evropske komisije, ki se neopazno procesirajo, urejajo in perejo skozi uradno dokumentacijo. Denarni zastavki so primerni vrhovom, kjer se sučejo: gre za milijarde evrov. Še en maksimum, bi najbrž rekel modri Paul Valéry. Mojca Širok v trilogiji Rim–Ljubljana–Bruselj riše srhljiv zemljevid, ki prikazuje širjenje mafije z juga Italije v Rim, Milano, Slovenijo, zdaj pa je jasno, da njene lovke segajo že na sever Evrope. O največjem belgijskem pristanišču eden od likov hladnokrvno ugotovi: Antwerpen je novi Palermo. Dovršeno organizirani kriminal pa je severna Evropa pričakala popolnoma nepripravljena, čeprav je italijanska policija ostalo Evropo dolgo svarila in predlagala preventivo. Tako ni čudno, da se Praznina konča še dosti bolj črnogledo kot Pogodba in Evidenca: prodorna novinarka sicer razkrinka krivce in ozadja, a (zaenkrat) ostaja povsem nemočna. Če bi šla na policijo, ki je obtičala nekje na pol poti, ali če bi resnico objavila v svojem časopisu, ji namreč grozi profesionalno uničenje in zelo verjetno tudi smrt. Da je grožnja še kako stvarna, dokazuje dolga vrsto trupel, ki jih je za seboj kot svoj podpis – tudi v Bruslju – pustila vsemogočna oblast brez obraza.

V Prekmurju smo med ponudniki lokalnih dobrot in izdelkov na Mini radijskih počitnicah v Moravskih toplicah, jeseni leta 2023, spoznali tudi Draga Kelemena iz Nemčevcev, ki je na pobudo žene pred desetimi leti na novo zgradil čebelnjak in začela sta s pridelavo medu ter ostalih medenih proizvodov. Njuna posebnost je med drugimi tudi ajdov med.

Lahko je nam ljudem, ki imamo otroke, govoriti in razpravljati, kaj bi naredili, če bi izvedeli, da smo neplodni. Bi se prepustili in zaupali, da v vsakem primeru Bog poskrbi za svoj zarod? Bi rekli, da je Bog največji Zdravnik in se vi na to ne spoznate dovolj? Ali bi rekli, da je "Zdravilstvo namreč od Najvišjega, zdravnik od kralja prejema darila (Sir 38,2). Kaj bi pa rekel Jezus? Podajte se z nami na pot velikega hrepenenja in navdušenja nad življenjem. V studiu smo gostili Marijo Martinčič Bauman, mamico dveh fantov, ki sta bila spočeta v epruvetki. Na to sta ponosna, hvaležna za življenje in letos bosta dopolnila 14 in 9 let. Njuna mamica Marija je za Reflektor spregovorila o težki poti, smo pa predstavili tudi stališče katoliške cerkve, ki ima do teh postopkov velike zadržke. Vabljeni k ogledu, poslušanju, komentiranju, deljenju! Vas zanima več? https://si.aleteia.org/2023/08/16/cesa-ne-reci-paru-ki-si-zeli-otroka/ (Česa ne reči paru, ki si želi otroka) https://si.aleteia.org/2019/09/07/ko-otroka-ni-in-ni/ (Ko otroka ni in ni) https://si.aleteia.org/2018/06/28/7-stvari-ki-vam-jih-zelijo-sporociti-pari-ki-se-soocajo-z-neplodnostjo/ (soočanje z naplodnostjo) https://si.aleteia.org/2018/02/25/stigma-neplodnosti-bratje-sestre-mame-ocetje-tete-strici-ne-gnjavite-ju/ (stigma neplodnosti) Moderatorka pogovora: Helena Rozman Kamera in zvok: Siniša Kanižaj Fotograf: Siniša Kanižaj Koordinatorka duhovnosti: Helena Rozman Urednica oddaje Reflektor: Mojca Purger Izdaja Družina d. o. o., www.druzina.si #OddajaReflektor #duhovnost #MarijaMartinčičBauman

Piše: Ana Hancock Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Zoran Predin je roman Brezmadežna dokončal v koronskem letu 2020, sredi splošnega občutka udejanjene distopije. Naslov lahko razumemo kot dvojno aluzijo, in sicer na novoustanovljeno diktaturo sredi enaindvajsetega stoletja in na izmišljijo o izvoru dekleta v ujetništvu osamljenega bogataša. V romanu namreč potekata vzporedni zgodbi, ki se sprva zdita nepovezani. Njuna prepletenost se postopno izrisuje, a do razkritja pride šele na koncu. En pripovedni tok spremlja politične premene Kneževine, v kateri sta zapovedana veganstvo in katolištvo, poveličevani so narod in tradicionalne vrednote, vse tuje in mesojedci pa so preganjani. Kneževina je mešanica preteklih in možnih prihodnjih diktatur. Drugi pripovedni tok pa se osredotoča na odnose med tremi prijatelji iz otroštva in zmagovalko resničnostnega šova Kneževina ima talent. Pripoved ni linearna, saj se oba pripovedna toka ves čas vračata v preteklost. Ciklična pa ni le struktura pripovedi, ampak, kakor je z obilico ironije jasno pokazano, tudi zgodovina vsake politične ureditve. Absurd in nadzor sta glavni lastnosti družbene ureditve, v kateri so rdeče morske zvezde prepovedane, veliki knez pa je prepričan, da bo z rutinskimi presaditvami srca z leve na desno stran odpravil izvirno neubogljivost podložnikov: »Če bi se rodili s srcem na desni, bi bili imuni na vsa sranja komunajzarske propagande.« Nekatere značilnosti Kneževine so zaradi absurdnosti daleč od realnosti, a si je možno zamisliti, da bi bile nekoč mogoče, medtem ko so druge že zdaj del našega vsakdana: »Na ključne položaje je imenoval svoje osebne prijatelje in znance«. Roman Brezmadežna je zanimiv tako z vsebinskega kot z oblikovnega vidika, saj je vsak pripovedni glas opisan kredibilno in iz svoje notranje logike, z zanj značilnim besediščem, čeprav pripovedovalec ves čas ostaja tretjeosebni. Zaradi absurdnosti politične realnosti imajo osrednje mesto absurd, črni humor in satira. »General Zima je v slabih desetih letih s trdim delom uspešno ukinil vso ljudstvu škodljivo birokratsko administrativno zmedo, ostanke tako imenovane »pravne države«. »Za trenutek se je poigral z mislijo, da bi svoje uradne nazive dopolnil še za svoja sinova, ki bi mu lahko rekla Oče ali Ata, nikakor pa ne Očka ali Tati, kar se mu je zdelo pomehkuženo, še posebno zdaj, ko sta že odrasla tridesetletnika.« Zaradi postopnega razvijanja zgodbe je branje romana Brezmadežno vseskozi napeto, še toliko bolj zaradi elementov kriminalke. Lahko bi dejali, da gre za filmski način pripovedovanja, saj je v pripovedi poudarjena vizualna plat, kljub temu pa so liki plastični, njihovo notranje življenje pa doživeto. Predin se poigrava z različnimi romanesknimi žanri, preklopi so pogosto nepričakovani, zato je branje še bolj napeto. Brezmadežna je politična satira, distopični roman in kriminalka v izmišljenem, a možnem svetu, ki ima z našim veliko skupnega.

Slovenija je bogatejša za še eno označeno pohodniško-romarsko pot – Pot cistercijanov. Gre za dve krožni poti, dolgi 14 in 24 kilometrov. Njuna izhodiščna točka je samostan Stična in sta del mednarodne pohodniške poti Cisterscapes, ki povezuje šest evropskih držav in sedemnajst cistercijanskih samostanov. Prior stiških menihov p. Nikolaj Aracki in direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem mag. Nataša Polajnar Frelih o bogati kulturni dediščini, ki so nam jo zapustili menihi.

Premier Robert Golob je v državni zbor poslal predlog za razrešitev kmetijske ministrice Irene Šinko in odstopno izjavo ministra za naravne vire Uroša Brežana. Njuna resorja bosta začasno prevzela ministra za infrastrukturo in obrambo Alenka Bratušek in Marjan Šarec. Ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik medtem zagotavlja, da ima premierjevo podporo. Drugi poudarki oddaje: - Neposredna škoda po avgustovski ujmi po oceni vlade znaša 9,9 milijarde evrov. - Dogovor članic Unije o migracijah državam med drugim omogoča prilagoditev pravil. - Atletico Madrid v ligi prvakov s 3:2 boljši od Feyenoorda, Antwerpen z 2:3 izgubil proti Šahtarju.

Premier Robert Golob je državnemu zboru nocoj poslal predlog za razrešitev kmetijske ministrice Irene Šinko in odstopno izjavo ministra za naravne vire Uroša Brežana. Njuna resorja bosta začasno prevzela ministra za infrastrukturo in obrambo Alenka Bratušek in Marjan Šarec. Ministrica za javno upravo Sanja Ajanovič Hovnik po očitkih o predragem službenem potovanju in nepravilnostih pri javnem razpisu za zdaj ostaja na položaju. Popoldne je povedala, da jo ta trenutek premier Robert Golob še podpira. V oddaji tudi o tem: - Predlog zakona o digitalizaciji zdravstva končal parlamentarno pot; pripravljajo novega. - Za 8,2-odstotno uskladitev pokojnin predvidenih približno 550 milijonov evrov; minister Mesec večjih odstopanj ne pričakuje. - Dogovor članic Unije o migracijah državam omogoča solidarnostne ukrepe pa tudi prilagoditev pravil.

Osvetlili smo področja, kjer je ta povezanost najbolj dejavna in tista, kjer bi bilo mogoče storiti več. Vse to pa v luči aktualnih dogajanj in tudi sedanje vlade v Sloveniji, ki je v dobrem letu dni začrtala svojo smer tudi na tem področju.

Le kaj romantiko pričara bolje kot glasba … Tega se zaveda tudi odlična slovenska pevka Tjaša Hrovat Steklasa, ki največ nastopa v duetu s svojim možem Urošem Steklaso. Njuna glasba je res čista romantika, kar so Slovenci prepoznali in tako sta samo v letu 2023 pela na kar 70 porokah … A Tjaša ni le pevka. Širša javnost jo je najprej spoznala v oddaji X Factor, nastopala pa je tudi v ansamblih, v muzikalih, ima svojo spletno trgovinico, svoj glas pa je posodila celo kakšnemu liku iz risanke.  Tjaša pa ima poleg petja in podjetništva še eno ljubezen, je namreč tudi mamica, ki ji družinica pomeni res veliko. Toda, kako je sploh mogoče vse, kar počne, uskladiti še z družino? Po poslušanju podkasta se lahko z nama povežeš tudi na Instagramu: ►⁠https://www.instagram.com/malincanastja/⁠  ►⁠https://www.instagram.com/tjasahrovat_steklasa/ Če imaš vprašanja, mi lahko vedno pišeš na ⁠nastja.kramer@malinca.si⁠.

Romarski duhovni odmik po stopinjah sv. Ignacija v Španijo, od 17. do 27. julija 2023! Dobrodošli. Lurd, San Sebastian, Lojola, Ksaver, Montserrat, Barcelona s cerkvijo Svete Družine. Organizira p. Viljem Lovše. Informacije in prijave na spletni strani: https://duhovniodmiki.com ali na e-pošto: romanje.ignacij@gmail.com Po stopinjah dveh velikih mož. Njuna duhovna pot rasti in dozorevanja je lahko velika pomoč na naši poti odkrivanja smisla in notranje moči v zahtevnih razmerah, kakor so sedanje in so bile tudi takratne. Ignacij Lojolski nam omogoča prepoznavati Božje delovanje v našem vsakdanjiku, Frančišek Ksaver pa pomen sprejemanja in odločitve za sodelovanje z našim glavnim sogovornikom in virom življenja. Oba sta naša starejša brata v veri. Od njiju se lahko učimo vstopanja v Mir, notranjo svobodo in v sposobnost za sodelovanje z darovalcem življenja. Naša nebeška Mati Marija, pa nas uči odprtosti Božjemu Duhu, ki iz nas dela skupnost bratov in sester, ljubljenih hčera in sinov, ki podarjajo, kar prejemajo in vse vabijo v polnost življenja. On nam jo podarja že danes in tukaj. Hvala vam, ker gremo lahko skupaj. Dobrodošle in dobrodošli.

Podgana in njuna hči je japonska pravljica zapisana v knjigi Živalske pravljice z vsega sveta. Pravljico je povedala knjižničarka Eva Šturm.

Novo duhovno rojstvo je za marsikoga aktivna prebuja dejavnega krščanstva. V pogovoru sodelujeta brat in sestra Boštjan in Andreja Šurla iz Novega Mesta. Njuna duhovna luka je protestantski Evangelijski krščanski center v dolenjski prestolnici. Vera je predvsem služenje in pričevanje, rada poudarjata.

Jutri se bo ob Ledavskem jezeru začela prva hoja oziroma umetniška turneja, ki jih bodo na podeželju izvajali umetniški pari iz 8 držav v okviru mednarodnega projekta poimenovanega Along the Walk oziroma Vzdolž poti, projekta uprizoritvenih umetnosti na temo upočasnitve. Vsak umetniški par bo izvedel dva desetdnevna pohoda po podeželskih območjih Nemčije, Slovenije, Italije, Francije in Belgije. Prvo hojo, ki bo ob tem tudi predstava, bosta izvedla francoska koreografinja, plesalka in performerka Mathilde Vrignaud in slovenski plesalec in koreograf DISKOlektiv. Njuna zamisel je vzvratna hoja oziroma Največji spektakel na svetu pri katerem se jima lahko pridruži vsakdo.

Marko Gregorčič in Joseph Nzobandora sta v javnosti znana kot Murat & Jose. Ljubljanski hip-hop dvojec velja za slovensko rapersko klasiko. Njuna kariera je še posebej zaznamovana z albumom "V besedi je moč", ki je izšel pred 20 leti, na plošči je tudi ponarodela “Od ljudi za ljudi.” Kakšna je moč besede 20 let kasneje, kako smo s strpnostjo in kaj gre danes od ljudi za ljudi?

Piše: Marica Škorjanec Kosterca Bere: Aleksander Golja »Zelo pa so me vedno prizadele pripovedi in zgodbe o usodi otrok med vojnami,« je pisatelj Tone Partljič zapisal o svojih zgodbah v knjigi Strnišča. Tudi sam je najzgodnejše otroštvo preživel med drugo svetovno vojno. Ko se je končala, je imel komaj pet let. Zbirki devetih črtic iz življenja majhnih in večjih otrok med vojnami, bi najraje dodal podnaslov Da se ne pozabi. Prva zgodba Čudež pri Fradlovih 1917 je postavljena v slovensko Istro v zadnji zimi pred koncem vojne. Poleg burje, mraza in odmevov z bližnje soške fronte sta v skromni družini Matije Fradla vladali odtujenost in tesnoba, saj je hči pred očetom prikrivala nosečnost in na skrivaj rodila v seniku. V času svetovnega klanja se v družini vendarle uresniči čudež rojstva. Božič 1944 je osebni spomin na hudo zimo in skromno praznovanje božiča, ki ga je mati pripravila svojim trem otrokom v revni koči, kjer je družina živela odrezana od sveta, z mislimi na očeta. Nelagodje in mraz, toplota malega gašperčka in materina toplina vejejo iz pisateljevega spomina s prepričljivo, kot pravkar doživeto resničnostjo. A vojna se končuje, bližajo se Rdeča armada in drugi osvoboditelji, Nemci se umikajo. S slikovitim opisom močvirnatih krajev in velikega ribnika blizu Pesnice se začenja zgodba Brata in pilotova roka. Od otroškega lova na koreslje se dogajanje stopnjuje v tragičen dogodek: mladi ameriški pilot leta strmoglavi in umre. Njegovo odtrgano roko najdeta fanta in si prilastita pilotovi uri, roko pa odvržeta. Njuna nadaljnja življenjska zgodba je vsakdanja: vajeniška šola in nogomet, uri sta čez sedem let prodala in si kupila nogometno žogo. Oba odideta na delo v Nemčijo in kot usodna vzporednica pilotove smrti sledi tragičen konec. Deček Marjan in mama v Bački je zgodba o nasilju nad devetletnim otrokom, ki ga iz prekmurske vasi »rešijo« pred madžarskim taboriščem, kjer sta bila zaprta oče in mati, in ga s pomočjo Rdečega križa dodelijo v rejo zapitemu Miju in njegovi surovi ženi na veleposestvo v Bački. Gospodarica nalaga dečku pretežka dela, mu grozi, da ga bo ubila in ga pretepa za vsako malenkost. Več zgodb se dogaja v prelomnem času, ob koncu druge svetovne vojne, spomladi 1945. Ali ste videli Kolomana Giderja, sta ruske vojake, ki so vkorakali v Prekmurje, spraševala otroka pogrešanega očeta, papeka, Tudi njegova žena je še v domu za ostarele skoraj verjela, da se bo nekoč res vrnil. Črtica Koprenasti laski na nebu obuja zgodovinski spomin na zločin ob zlomu nemškega rajha in koncu blodenj o večvrednosti arijske rase, ki je skušala iztrebiti manjvredne Jude, Slovane, Cigane. Mnogim se je v spomin zasidralo dejanje Magde Goebbels, ki je svoje otroke, stare od štiri do trinajst let, najprej omamila, zatem pa zastrupila s cianidom. Starejša turistka iz Nemčije se v pogovoru s pisateljem ob pogledu na dolge zlate pramene oblakov spominja zlatolasih Magdinih hčera, ki ne morejo razumeti, kaj se je zgodilo z njimi, in zakaj so morale umreti. Doroteja je življenjska zgodba ene izmed »ukradenih« otrok, ki so jih med vojno posvojile nemške družine. Materni jezik je pozabila in po vrnitvi v tujo ji domovino je umolknila. Avtor nastopa delno kot vsevedni pripovedovalec in natančno, nekoliko ironično predstavi lik učitelja Fonzeka in njegovo vlogo pri repatriaciji. O dekličinih travmah pripoveduje tudi njena teta Katarina, pisatelj pa se spominja srečanja z njo, ko je kot osemnajstletni učiteljiščnik delal v bolnišnici na otroškem oddelku. Dorotejo je drugič videl v Nemčiji, bila je učiteljica za slovenske delavce na začasnem delu v tujini. Dvopomenski naslov Strnišče je pripoved babice, bice, ki se v starosti, ko se počuti kot požeto strnišče, spominja težke mladosti na Koroškem ob državni meji blizu Globasnice in svojega bivanja v taborišču Sterntal – Strnišče, kjer je bila po vojni po nedolžnem zaprta. Najhujši je bil mlad aktivist, rojen sadist, ki se je nad taboriščniki podlo izživljal. Tam je umrl njen enoletni sin Ožbej, a njegovega groba ni našla. Ob pretresljivi zgodbi se avtor zamisli, saj je spoznal, da so otroci najbolj tragične in nesmiselne žrtve vojne. Zgrožen je ob izjavi nekega novinarja, ki je rekel, da so otroci kolateralna škoda vojnih spopadov na Bližnjem vzhodu. Boško in Admira sta se ljubila kor Romeo in Julija, a njuni starši se niso sovražili kot Montegi in Capoleti. Boško je bil iz srbske družine, Admira pa iz muslimanske, a kljub različni veri jih to pred vojno v Sarajevu ni ločevalo. Bili so prijatelji, veseli njune ljubezni. O njuni ljubezni, smrti in pogrebu pripovedujejo Boškova in Admirina mati, prijateljica Asja in vojak, ki je ponoči pomagal nositi trupli čez Miljacko. Tone Partljič v knjigi Strnišča ob svojih spominih iz otroštva izpoveduje svoje življenjske nazore, odklanja vojno in vse vrste nasilja. Obsoja kopičenje denarja in kapitala v rokah manjšine, verbalno in fizično nasilje in manipuliranje z zgodovinskimi dejstvi. Med zgodbami izstopata Božič 1944 z orisom zimske narave, stiske in negotovosti s trudom skromne matere, da bi otrokom kljub vsemu pričarala božični praznik, in pripoved o bratih, ki sta maja 1945 lovila ribe na pesniškem ribniku in tam ujela svojo usodo. Čeprav so pripovedi realistične, se ponekod spremenijo v lirično izpovednost.

Za starše moraš imeti predvsem srce. Morda ne vidita in ne slišita več dobro, toda tvoje srce prav dobro občutita. Njuna sreča je tvojih rokah.

Gostili smo Alexa in Sindy, youtuberja, vlogerja in ustvarjalca video vsebin, poznana pod vzdevkom Ponč&Sonč. Njuna strast so potovanja, kjer spoznavata pokrajino, običaje, kulinariko, zgodovino in vse drugo, kar dela posamezno državo in ljudi unikatne. Vse to delita s sledilci na njunih kanalih na YouTubu, FB, Instagramu in TikToku, kjer med drugim izveste tudi bližnjice in trike, kako si narediti potovanja cenovno dostopna.

Gostili smo Alexa in Sindy, youtuberja, vlogerja in ustvarjalca video vsebin, poznana pod vzdevkom Ponč&Sonč. Njuna strast so potovanja, kjer spoznavata pokrajino, običaje, kulinariko, zgodovino in vse drugo, kar dela posamezno državo in ljudi unikatne. Vse to delita s sledilci na njunih kanalih na YouTubu, FB, Instagramu in TikToku, kjer med drugim izveste tudi bližnjice in trike, kako si narediti potovanja cenovno dostopna.

Vprašanje je, kaj je v življenju dobro in kaj slabo. Zelo pogosto trdimo, da poznamo odgovor na to vprašanje – da torej vemo, katero dejanje na tem svetu povzroča škodo in katero škodo zmanjšuje. Po navadi je odgovor približno tak: dobro je nekaj, kar koristi meni, kar koristi moji družini in kar koristi moji skupnosti. Zlo pa je tisto, kar to korist zmanjšuje. Kako radi se postavljamo v vlogo poznavalcev dobrega in zla! In vendar krivica še kar naprej divja, vojne še kar besnijo, zlo še kar naprej vztraja. Dve osebi, ki se ju danes posebej spominjamo, sta prav tako mislili, da vesta, kaj je dobro in kaj slabo. Ime jima je bilo Peter in Pavel. Vsak izmed njiju je dobro vedel, kako v življenju ravnati: Petru je bilo jasno, da bo njegov narod, Izrael, rešen samo z močno politično oblastjo, ki bo premagala Rimljane. Pavlu je bilo jasno, da se je za dobro treba zavzemati tako, da iztrebiš drugače misleče. Očitno je, da sta se njuna pogleda na dobro in zlo razlikovala. Naposled sta zaradi svojih prepričanj stala na sovražnih bregovih. Oba sta mislila, da vesta, oba sta delovala v skladu s svojimi mislimi, oba sta se motila. Njuna prepričanja in vse njuno življenje pa se je kmalu obrnilo na glavo. V njuno življenje je vkorakala oseba, ki v nasprotju z njima ni vsiljevala svojih prepričanj o tem, kaj je dobro in kaj zlo. Prav nasprotno: Ta človek, imenovan Jezus, je prišel zato, da bi se vsa prepričanja drugih o dobrem in slabem nagrmadila nanj, ga strla in uničila. Jezusovo križanje je pomenilo, da se Peter, Pavel, vsi preostali Izraelci in tudi mi danes – vsak v svojih trdnih prepričanjih – do konca znesemo nad tistim, ki je edini pravičen; nad tistim, ki edini res ve, kaj je dobro, ker ga je poslal Bog. Jezusov križ je tisti, ki je omogočil, da sem poleg Petra in Pavla tudi sam spoznal, da vsa naša prepričanja o dobrem in slabem niso zadostna, niso dobra. Ker tudi moj greh križa Boga, zdaj lahko vidim, da prav to modrovanje o dobrem in zlu, ki se od človeka do človeka razlikuje, ustvarja napetosti v svetu in pomnožuje zlo. Zdaj pa je tukaj Kristus, ki je Resnica in Dobro samo, zdaj mi ni treba več modrovati na lastno pest. Peter in Pavel sta zavrgla samovoljna prepričanja in postala sveta Peter in Pavel. Ker tudi sam želim ravnati po njunem zgledu in sprejeti Kristusa, bom danes posvečen v katoliškega duhovnika. Zapustimo modrovanje o dobrem in zlu in v veri sprejmimo Kristusa, ki edini ve, kaj je dobro.

Znanstveno monografijo o zgodovini Narodnega doma v Trstu, ki je hkrati zgodovina tržaških in primorskih Slovencev in Slovenk ter širše, sta napisala dr. Gorazd Bajc, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, in dr. Borut Klabjan, znanstveni svetnik na Inštitutu za zgodovinske študije na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Njuna monografija ima vrsto odlik: med drugim vsebuje natančno analizo poteka požiga Narodnega doma 13. julija 1920, prikaz načrtnega italijanskega nacionalističnega nasilja nad drugimi slovenskimi in hrvaškimi ustanovami, poglobljeno in berljivo pa predstavlja tudi zgodovinski in kulturni kontekst Narodnega doma v stoletnem obdobju. Več o monografiji (objavljeni pri Cankarjevi založbi) povesta soavtorja znanstvene monografije v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Polona Kunaver Ličen in David Ličen sta likovna umetnika, ki sta si za svoje mesto ustvarjanja izbrala Ajdovščino. Njuna galerija in atelje »Lična hiša« sooblikuje utrip mesta. Ne moreš se upreti, da ne bi pokukal vanjo, podobno kot ne moreš mimo pekarne, ko zadiši po svežem kruhu. Organizirata tudi likovne delavnice ter razstave domačih in tujih umetnikov. Kreativen par, ki je ob prihodu treh otrok moral postati še bolj kreativen, bo narisal tokratni nočni program. Še nekaj svoje barve mu bo poskušala dodati gostiteljica Eva Furlan.

Ste vedeli, kako je otok Sicilija dobil svoje ime? Prisluhnite. Nekoč sta živela kralj in kraljica. Njuna hčerka je bila lepa in prijazna. Ko je nekoč nabirala sadje, je mimo prišel starec ... Zlate oranže, Italijanske narodne pravljice, prevedla E.G., Obzorja, Maribor 1956, bere Nataša Holy

Anže in Enej Strazberger sta živahna 12 let stara dvojčka. Njuna mladost pa se razlikuje od mladosti vrstnikov, saj imata cerebralno paralizo in sta težko gibalno ovirana. Najbolj si želita, da bi lahko hodila, se ukvarjala s športom in se sproščeno igrala na otroških igriščih, tako pa dogajanje spremljata le iz električnih invalidskih vozičkov. Kakšno je življenje družine, ki ima dva invalidna otroka, kakšno pomoč bi potrebovala, kako poskrbeti za potrebe otrok in kako preprečiti izgorelost staršev? Gostja oddaje bo Darja Strazberger, mama, ki požrtvovalno skrbi za svoja otroka. Z njo se bo pogovarjala Petra Medved.

Njuna ljubezen ni bila filmska, kaj šele enostavna … Njuna ljubezenska zgodba je bila na momente celo sporna. On je bil v času njunega srečanja v zvezi in tudi ona na začetku ni polagala upov vanj … A ljubezen ne izbira in Antea Mramor Bitenc in Uroš Bitenc sta preprosto morala priti skupaj. Kdo je prvi razvil romantična čustva do drugega? Ali mislita, da je njuna ljubezen delo usode? Sta si kdaj sama pri sebi govorila, da ne moreta biti skupaj? Kdaj sta “prestopila mejo”?

Katja in Klemen sta mlad par. Poročena sta deset let in imata pet otrok. Njuno življenje je potekalo po ustaljenih tirnicah, z vsakodnevnimi izzivi v vzgoji, s koordiniranjem logistike in službe, z vedrino in veseljem v vsakem dnevu. Ko sta v družino sprejela peto novo življenje, pa ju je presenetila težka diagnoza – dojenček ima trisomijo 18. Prognoza: smrt med nosečnostjo, takoj po rojstvu ali v prvem letu življenja.Z njima smo se v Družinski katehezi pogovarjali o tej težki preizkušnji in o tem, kako lahko tudi trpljenje prinese nekaj lepega. Njuna hčerka Katarina bo kmalu stara eno leto.

V spomin na dr. Zoro Konjajev, veliko strokovnjakinjo na področju pediatrije in vse življenje dejavno slovensko intelektualko, bomo v oddaji Oder poslušali pričevanja in spomine na Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju. Delovalo je med januarjem 1944 in sredino leta 1945, v Črnomlju. Doktorico Zoro Konjajev, ki je takrat delala kot bolničarka v civilni bolnišnici v Kanižarici ter igralko Ivanko Mežan, ki je aktivna še danes, in je svoje znanje pridobivala na odru Slovenskega narodnega gledališča v Črnomlju, smo pred mikrofon povabili leta 2014, po tem, ko je na Festivalu Borštnikovo srečanje potekal simpozij o partizanskem gledališču. Njuna pripoved je spomin na živo izkušnjo ustvarjalne vneme v najtežjih duhovnih in materialnih pogojih, ki pomeni temelj slovenskega gledališča in širše povojne kulturne krajine. Pogovor začenja dr. Zora Konjajev, ki opisuje začetne pogoje za ustanovitev gledališča in drugih državotvornih in institucij v Črnomlju in njegovi okolici konec leta 1943 in pozneje. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: udeleženci gledališkega tečaja v Črnomlju (1944). Foto: Vinko Bavec. Vir.: Arhiv CTF UL AGRFT

Freekind. sta bobnarka Nina ter pianistka in vokalistka Sara, ki se že po imenu sodeč ne obremenjujeta preveč. Svoboda in sočutje je njuno vodilo v glasbi, ki se napaja iz soula ter R&B-ja. Njuna besedila so globoka, glasba je ritmično razbrazdana, tako zelo, da težko ostanete pri miru. Kaj šele ravnodušni.

V družini magistra Rudija Pančurja je glasba nepogrešljiv sestavni del vsakdanjika. Oba z ženo Tino sta namreč akademsko izobražena glasbenika, ki sta se na ljubljanski akademiji za glasbo tudi spoznala. Njuna sinova sta si resda našla druge načine preživljanja prostega časa, vendar ju glasba spremlja že od malih nog. In ker lahko ustvarjalni navdih včasih potrka na vrata tudi sredi noči, je v prav vseh sobah njihovega stanovanja gneča inštrumentov, predvsem s klaviaturami. Sedanjega režiserja zvoka, magistra Rudija Pančurja, ki je v vlogi urednika uredništva glasbenega in razvedrilnega programa vrsto let sooblikoval glasbeno podobo prvega programa Radia Slovenija, je v oddajo Razkošje v glavi povabil Dušan Berne.

Bor in Dejan sta se očitno navadila, da v nedeljo zvečer ob 19:30 gresta v živo na FB. Njuna zadnja debata (in seveda še ena igra, v kateri se vsaj eden od njiju popolnoma osmeši) je tu tudi kot podcast!

Abelard je veljal za izvrstnega retorika in karizmatičnega učitelja. Na njegova predavanja so se zgrinjale množice radovednih poslušalcev. Bil je prava intelektualna zvezda Evrope in največji učenjak svojega časa. Heloiza je bila prav tako znana po vsej Franciji kot izjemno izobraženo in razgledano dekle z velikim darom za študij. Njuna strastna ljubezenska afera ne bi bila nič posebnega, če se ne bi pisalo leto 1116. Več zanimivih zgodb iz sveta znanosti lahko preberete na spletni strani Kvarkadabra in v naših knjigah.

Aleš in Sašo se s tem svežim podcastom spuščata v neraziskane globine njunega neznanja. Njuna prva ljubezen in po nekem naključju tudi njun prvi gost je Anže Tomić! V tej epizodi, ki je mimogrede idealne dolžine za poslušati med vožnjo v službo, Anže in Sašo, Alešu postavita vprašanje: Kdo ali kaj je Rufio? Naroči se: […]

Ana Osredkar je načrtovalka storitev (service designer) v zavodu Servis 8. Na svoji strokovni poti je pridobivala izkušnje tako v kreativnih industrijah kot tudi v korporativnem okolju, kjer je nazadnje vodila oddelek za tržne in potrošniške raziskave v Skupini Gorenje. Njena strast do uporabniških raziskav, oblikovalskega mišljenja (design thinking) in načrtovanja storitev jo je vodila v pobudo Ljubljana Service Jam neprofitnih izobraževalnih delavnic in soustanovitev zavoda Servis 8, kjer že od 2012 izobražuje in svetuje podjetjem ter organizacijam doma in tujini. Ana Kyra Bekš je prav tako načrtovalka storitev, ki je kmalu po študiju začela odkrivati svet storitvenega oblikovanja (service design). Ima bogate izkušnje pri pripravi in izvajanju kreativnih delavnic ter pri svojem delu rada vključuje različne stroke – predvsem jo zanimajo psihologija, nevroznanost in teorija iger. Sodelovala je tako s start-upi kot velikimi podjetji, najraje pa dela na projektih s pozitivnim družbenim učinkom. Skupaj vodita Zavod Servis 8 namenjen ozaveščanju, izobraževanju in svetovanju na področju načrtovanju storitev in celostnih uporabniških izkušenj (Customer experience) po principih oblikovalskega mišljenja (design thinking). Njuna skupna strast, ki ju vodi pri delu je navduševati ljudi za spremembe in jih podpirati pri ustvarjanju pomenljivih odnosov s svojimi kupci.

Prvo vrsto sta zatresla Drajnarjuva vampa: brata Jernej in Tomaž Hostnik, ki sta nas s harmoniko in prepariranim klavirjem odpeljala v svet rovtarskega šansona. Njuna druga plošča Divji zahod prinaša družbenokritične pesmi, v katerih poudarjata številne male in velike probleme lokalnega okolja; prikažeta jih humorno in tako še toliko bolj jasno poudarita marsikatero splošno človeško vprašanje.

Luka Šulić je globalno uspešen čelist in pod imenom 2Cellos skupaj s Stjepanom Hauserjem polnita dvorane po celem svetu. Njuna zgodba se je začela z YouTube uspešnico, kjer sta na čelih zaigrala hit Michael Jacksona “Smooth Criminal”. Po nekaj dnevih in več milijonih ogledov sta kmalu dobila ponudbe za podpis pogodbe z založbo Sony. V podcastu sva se pogovarjala o: prelomnem trenutku njegove kariere (snemanje videa Smooth Criminal), pasteh, ki prežijo na mlade glasbenike v glasbeni industriji in kako dejansko izlgeda priprava in izvedba globalne turneje.

Zgodovinarja dr. Petra Svoljšak in dr. Gregor Antoličič sta svojo znanstveno monografijo o Slovencih in prvi svetovni vojni naslovila Leta strahote, skratka, s sintagmo, ki jo je zapisal Ivan Cankar v Uvodu v zbirko Podobe iz sanj. Njuna monografija prikaže tako začetek kot potek vojne v precejšnji meri s slovenskega zornega kota, toda še bolj zanimiv je njen drugi del, v katerem avtorja približata bralcu manj znano stran življenja v letih vojne, življenje v zaledju. Kaj se je dogajalo na ozemlju današnje Slovenije, kako je vplival na življenje vojni absolutizem, kakšno vlogo so v vojni odigrale ženske, kakšna je bila usoda beguncev, to so le nekatere teme iz zalednega življenja, ki pokažejo, da je bila vojna še kako navzoča v vsakdanjem življenju. Za nameček vsebuje knjiga vrsto manj znanih podrobnosti in kar nekaj reprodukcij zanimivih fotografij in razglednic, tako da osvetljuje prvo svetovno vojno celostno in hkrati zanimivo, privlačno. Več o tematiki sta povedala avtorja v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj.