POPULARITY
Kadar imaš ob sebi nekoga, ki mu je težko in trpi, iščeš najrazličnejše načine, kako bi ga opogumil in mu pomagal, da bi laže vzdržal. Velikokrat se spomnim na gospo, ki je pripovedovala, kako je s svojim možem doživljala zadnje mesece njegovega življenja. Bil je hudo bolan, stanje se mu je slabšalo, bil je že popolnoma nepokreten in tudi rok že skoraj ni mogel več premikati. Začele so se pojavljati tudi težave pri hranjenju. Bila je popolnoma obupana in ni vedela, kaj naj mu reče, ne da bi se mu zlagala in ga slepila z lažnim upanjem, hkrati pa mu pomagala, da bo še vedno upal. Na misel ji je prišlo tole. Rekla mu je: »Veš, nekaj časa bo šlo še na slabše, dokler ne bo dosežena najnižja točka. Potem pa se bo obrnilo na bolje. Vzdržati moraš do te najnižje točke.« Možu se je zdela ta razlaga sprejemljiva. Vedno znova jo je spraševal, ali je že dosegel najnižjo točko. Ta ženina razlaga mu je pomagala upati in vzdržati. Saj bo potem bolje! Bolnik je po nekaj mesecih umrl. To je bil trenutek najnižje točke. Smrt je prišla zanj kot odrešitev. Ne vem, ali je bil veren ali ne. Njegova žena veruje, da smrt ne pomeni konca in je zato z vsem prepričanjem govorila o tem, da bo po najnižji točki šlo na bolje, čeprav je vedela, da more biti ta najnižja točka samo smrt. Kako pomembno je, da tudi v najtemnejših trenutkih lahko upamo, da se nam bodo odprla nova obzorja, čeprav ne vemo, kako in moramo prej še preko najnižje točke! Kako dragoceno je takrat ob sebi imeti človeka, ki prav tako upa, ki pomaga hoditi do te najnižje točke in se soočiti z vsem, kar ta najnižja točka prinaša.
Na slovenskih platnih se je v tem tednu začel predvajati filmski portret Zorana Predina, Praslovan. Pester dokumentarni film, ki popisuje Predinovo bogato glasbeno pot in razgibano življenje, dopolnjujejo hudomušni igrani vložki. Filmi o glasbenikih in glasbenicah so v zadnjih letih znova postali priljubljen prodajni izdelek. Velikokrat s pretiranimi hvalospevi in pavšalnimi zgodovinskimi uvrstitvami obujajo kariere in poganjajo brezidejno popkulturno mašinerijo. Zdi se, da so vedno bolj narejeni po vnaprej pripravljenih vzorcih, ki so že poželi uspeh z nagovarjanjem glasbene nostalgije občinstev. Odhod v kino na »nov« portret ostarelega ali preminulega zvezdnika je zato vedno pospremljen s tovrstnim zadržkom. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Toda mogoče je ravno zato že od samega začetka Praslovan presenetil s svežino in sproščenostjo, ki gre portretirancu. Začne se namreč z najbolj izpeto figuro govorečih glav, ki pa jo z izborom sogovornikov in njihovim medsebojnim dialogom na daljavo preobrača na glavo – v svoj prid. Predinovi sodobniki iz vseh sfer ustvarjalnosti duhovito špekulirajo o njegovi identiteti. Če ga niso morda celo zamenjali v porodnišnici, kot se s stereotipom o hladnih Slovencih in vročeglavih Balkancih poigra na primer Boris Dežulović. Čeprav film traja skoraj dve uri, to pa je za glasbeni dokumentarec nevarno dolgo, na nobeni točki ne postane dolgočasen. Vešče namreč prepleta že omenjeno figuro govorečih glav s posnetki iz Predinove kariere, tu in tam presenetljivo iskrenimi intervjuji s Predinom samim in člani njegovih družin ter igranimi vložki tujih turistov na turi po njegovem življenju. Ti sprva delujejo nekoliko vsiljeno. A se iztečejo v veliki finale, ki deluje kot posrečen most od zgodbe o Zoranu Predinu kot največjem mogočem približku glasbenega zvezdnika v slovenskem in jugoslovanskem prostoru do Zorana Predina kot človeka. Partnerja, očeta, sina, športnega navdušenca, ki mu kdaj tudi poči film. Njegova neslavna epizoda z napadom na košarkarskega sodnika je sprva obravnavana preveč lahkotno, toda ko gledalec že misli, da film opravičuje njegov nasilni izgred, ga Predin sam in njegova žena najjasneje in najbolj nedvoumno obsodita. Subtilno je obravnavan tudi njegov sloves ženskarja, ki je uravnotežen s toplim prikazom njegove očetovske in gospodinjske vloge. Ob vsem tem pa je še vedno največji dosežek filma, da mu uspe kritično prikazati izredno bogato kariero glasbenika, ki je vedno znova iskal nov izraz in se včasih bolj, včasih manj uspešno skušal tudi prilagajati okusu svojega občinstva. Velikokrat res ne znamo ceniti, koga imamo, to pa morda še posebej velja za Predinov »tak fejst nori Maribor«. Toda ko se plejada najznamenitejših glasbenih poetov in mojstrov besed, na čelu z Đorđem Balaševićem, odkrito pokloni Predinu in še posebej njegovemu Praslovanu, o njegovem mojstrstvu ne bi smelo biti več dvoma. Neverjeten podatek, da je v štirih desetletjih kariere posnel kar štirideset albumov, to le še podčrta. Piše Žiga Brdnik Bere Dejan Kaloper
Luka v Lakerse, Janković z Vučićem, Gaza Trumpu. Megalomanski posli, igre in interesi različnih čednosti. Velikokrat spremljamo brutalne dogodke. In ne reagiramo. Zato je prav, da smo kritični in angažirani, ker vendarle ne moremo molčati. Saj življenje ni žajfnica.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Z veliko zaupanja v ljudi, prav tako zaupanja vase, v dober namen, ljubezen do bližnjega se soočam s stisko tistih, ki me poiščejo. Izkušnje so pokazale, da je darovanje za druge nekaj najdragocenejšega, kar človek lahko počne. Podarja svoj čas, svoje talente, svojo bližino, sočutje, svoja ušesa in zbranost, svoj glas. Besede prebujajo čuječnost, govorijo o ljubezni do bližnjega. Človek ob njem potrebuje le roko, da se ob njej sam premakne. Gre ven, na odprto, prezračeno, svetlobo, ki kaže pot. Kako enostavno se sliši, globoko v sebi si se odločil za to, da deliš z drugimi. Pa se vendar zgodi, da te kdaj vrže iz tira. Kljub trdni veri, da zmoreš, daš vse, kar znaš, ne gre, ne moreš sam. Takrat položiš v Božje roke, zaupaš v Njegovo ljubezen, ki nikogar ne pusti »praznih rok«. Zanj je vsako življenje najdragocenejše, čeprav s človeško pametjo tega ne dojameš. Niti ne poskušaš razumeti. Samo prepustiš. In gre. Nekako gre. Moliš. Velikokrat je drugače, kot pričakuješ, da je dobro. Pač ne vržeš »puške v koruzo« in hodiš, in z zaupanjem vztrajaš. Vse tako poteka razsodno, lepo, s potrpežljivostjo in dobrotljivostjo, s hvaležnostjo in odpuščanjem. Pa pride dan, ki je sprva povsem primerljiv z drugimi. Na obzorju ni nič novega. Z enako »podporo« se posvetiš trpečemu. Ga sprejmeš. Potem postaneš pozoren na ledeno, očitajočo držo, trdo besedo. Godi se mu krivica. On dela vse prav. Naj se drugi spremenijo. Nihče ga ne razume. Tipa in išče na svoji poti, a obenem zvito zavira. Pravzaprav ne vidi smisla, da je prišel … Seveda lahko stopaš skozi življenje, ne da bi se zavedal čudežev in lepot okoli sebe. A tudi majhne stvari dobijo globlji pomen, če se jih zaveš. Pogledaš z očmi duha. Ni nič naključnega. Vse, kar se ti v življenju dogaja, ima smisel, je del tvoje enkratne naloge. Morda počasi lahko prepoznaš Božjo roko. In se dotakne srca, postane spodbuda, da se prebudiš, naravnaš svojo Pot. Se potrudiš. Odkriješ, kaj vse je pomembno v življenju. In srce se napolni s hvaležnostjo.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebno nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In taki miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najpomembnejše vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja, je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin, človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: "Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, to pa ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje." Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače, kot nam predpisuje ali vsiljuje javno mnenje. Vprašanje je, ali si upamo ŽIVETI V RESNICI ali je bolje in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičim se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je, kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi si upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Večkrat slišimo, da ženske v Cerkvi nimajo prave vloge. Morda je celo res, saj ženske v Cerkvi veliko naredijo in jim gre zato vsa pohvala. Velikokrat velja, da se vera ohrani tam, kjer jo ohranja žena, mati ali celo babica. V Božji besedi današnjega praznika pa prevladujejo ženske. Spet bi lahko kdo ugovarjal, da je v prvem berilu postavljena žena v slabi luči: Eva namreč greši in po prvem grehu se zagovarja pred Bogom. Toda kot nasprotje ji Cerkev postavlja v evangeliju spet ženo, to je Marijo. Če nekateri govorijo, da je po eni ženi prišel na svet greh, je treba še bolj poudariti, da je po ženi – Mariji na svet prišel Odrešenik. Duhovni pisatelji so Marijo imenovali za novo Evo. In ena najstarejših slovenskih cerkvenih ljudskih pesmi poje: Kar nam je Eva nesrečna zgubila, // roža Marija nam je zadobila, // ki je rodila Jezusa, // milega nam Zveličarja. Odrešenik je prišel po ženi, po Mariji in to odrešenje je veliko večje kot greh, ki je prišel po prvem človeku. Ostaja še eno pomembno sporočilo obeh svetopisemskih odlomkov. V prvem berilu Eva pove, kako je grešila. Prisluhnila ja glasu skušnjavca, ki ga v simbolični svetopisemski pripovedi predstavlja kača. Eva pravi: »Kača me je zapeljala in sem jedla« (1Mz 3,14). V evangeliju pa sledimo pogovoru Marije, ki se pogovarja z Božjim odposlancem, in po angelu prisluhnila Bogu. Zanimivo v tem pogovoru je, da Marija tako prisluhne Bogu, da ga tako prizna za Drugega, da se mu da popolnoma na razpolago in izreče presenetljive besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk1,38). Pomenljivo je, da sta obe ženi prisluhnili: Eva Skušnjavcu in je zabredla v nesrečo, Marija pa je prisluhnila Bogu in nam je prinesla odrešenje. Tu vidimo zelo pomembno sporočilo za naše duhovno življenje: Ni vseeno, koga poslušam v življenju! Ni vseeno, pri kom se v življenju navdihujem! Kje iščem modrost, ideje, kje se napajam. Kaj berem, kaj poslušam in komu verjamem. Številni slikarji slikajo Marijo ob oznanjenju v molitveni drži. Angel je Marijo obiskal med molitvijo. Ikone jo prikazujejo, kako posluša angela. Marija v nasprotju z Evo pravilno prisluhne drugemu in zna razločevati, zato ker je sporočila premišljevala v molitvi in jih sprejemala z razumom, ki ga je prečistila v molitvi. Razum je treba, kakor Marija, prečiščevati v molitvi, to je v stiku z Bogom. Duhovni pisatelji zato opozarjajo na nevarnost, če sporočilo sprejema neprečiščen razum. Koliko gorja je v zgodovini naredil razum, ki ni prečiščen v Bogu. Iz njega so se rodile najrazličnejše stranpoti.
Radijska Tribuna je polurna oddaja vsak torek, sredo in četrtek, v kateri skupaj z gosti obravnavamo aktualne politične, gospodarske in socialne teme. Velikokrat poiščemo rešitve tudi za težave poslušalk in poslušalcev.
Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določenem obdobju odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo, še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa modro odgovoriti. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu, ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele veliko pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, zlasti če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo, nanje pa se odzovemo različno. Ali se razjezimo, se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj nespametna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so si potem sami odgovorili. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vse čase, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem, in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so drug drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca … Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastala velika tišina … Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?
Za nami so olimpijske igre, dogodek, ob katerem občudujemo vrhunske rezultate, spremljamo zmagovalce in delimo njihovo veselje ob uspehih. Igre, v katerih slavimo dosežke. Ob tem ne smemo pozabiti na tiste, ki so se prav tako z vsem srcem pripravljali, se odrekali in trdo trenirali, a jim v ključnem trenutku ni uspelo. Tudi med Slovenci najdemo srečne in manj srečne. Pred očmi imam metalca diska Kristjana Čeha, ki je končal na nehvaležnem četrtem mestu. Je to uspeh? Je to neuspeh? Odvisno od perspektive. Za vsemi športnimi zgodbami se skrivajo neizmerno garanje, odpovedovanje, treningi, dril ... To pogosto spregledamo – vidimo, a ne vidimo vsega. Podobno je v življenju vsakega izmed nas. Navzven lahko delujemo uspešni, odlični, »pravi«. Vendar pa je le malo ljudi, ki zares ve, kaj se skriva v globinah človekovega srca in življenja. Smo kot športniki na olimpijskih igrah. Kolikokrat ob samomoru slišimo: »Zdel se je tako umirjen, zadovoljen, celo vesel in srečen! Le kaj se je dogajalo v njem, da ...« Človek je skrivnost. Velikokrat smo sami sebi uganka. Včasih smo nekaj, kar ne želimo biti. Ravnamo, delamo, živimo, a bi si želeli drugače. Živimo, včasih pa zgolj životarimo. Kakšen je smisel našega življenja? V njem nas usmerjata dve logiki. Ena je naša, človeška – za katero menimo, da jo bolj ali manj poznamo in ji želimo slediti. Druga pa je – vsaj verni tako verujemo – Božja logika. Izziv našega življenja je težiti k harmoniji med obema. In prav na današnjo nedeljo nas nagovarja apostol Pavel z besedami iz Pisma Efežanom, kjer pravi: »Skrbno torej pazite, bratje in sestre, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri!« V enem stavku je povedal vse. Dal je navodilo, recept. Nadaljuje: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja.« Če poenostavimo Pavlove besede, bi lahko rekli: trudimo se živeti dobro zdaj in tukaj. Iščimo harmonijo med lastnim prizadevanjem in načrtom tistega, ki nas je poklical v življenje. Pomembno je zavedanje, da ne živimo le zase, za svoje dobro, temveč smo povabljeni, da stopimo iz svojega začaranega kroga in opazimo tudi druge. Hitro spoznamo, da je sreča drugega lahko tudi naša sreča, naše zadovoljstvo. Bistvenega pomena v vsej tej zgodbi je ljubezen. Henry van Dyke je zapisal: »Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo, prehiter za tiste, ki se bojijo, predolg za tiste, ki žalujejo, prekratek za tiste, ki se veselijo, toda za tiste, ki ljubijo, je neskončen.« Danes je nedelja – naj v vsem, kar počnemo, kraljuje ljubezen, ki diši po večnosti.
Velikokrat smo pred določeno sliko v galeriji nevedni, zbegani ali brez potrebnega orodja, ki bi nam pomagalo razumeti, interpretirati, ali bolje razbrati umetnino, ki nas je nagovorila. S pomočjo knjige Françoise Barbe-Gall: Kako gledati sliko se je mogoče spoznati tako s skrivnimi pomeni in z življenji slik. Gre za učenje, kako verjeti svojim očem, piše avtorica knjige, ki je vsako obravnavano sliko osvetlila z najrazličnejših perspektiv, jo postavila v kontekst časa, slikarjevega ali umetničinega življenja, še posebej pa se je zelo ilustrativno in sugestivno osredotočila na detajle. Gost: dr. Janez Šumrada, nekdanji veleposlanik v Parizu, sicer jezikoslovec in zgodovinar, ki ga je knjiga navdušila s svojo nazornostjo in razumljivostjo. foto: Jan Vermeer: Dekle z bisernim uhanom
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Tokrat sta bili z nami dve ženi, ki sta pričevali o tem, kako sta svoja moža pospremili v večnosti. Marjana Bric iz Prekmurja je zapisala: Dnevi spremljanja moža so močno klesali, utrjevali, kazali smisel življenja in mi utrdili vero v večno življenje. Dragocenih izkušenj zadnjih dni življenja z možem ne bi želela izpustiti. Tudi Romana Slemenšek je bila ob možu, ki je zaradi bolezni odšel v drugo življenje. Trpljenje je v njem prebudilo vero v Boga. Takole je dejala: Velikokrat mi kdo reče, zakaj je moral tako hitro oditi in tako zelo trpeti in da si tega ni zaslužil. A jaz vem, da je bilo njegovo dolgo trpljenje potrebno za njegovo zveličanje, za njegovo odrešenje.
Pred tednom dni smo se v drugem delu mini serije Možganov na dlani o nevropatološkem delu prof. dr. Mare Popović naučili, da možgani le redko ne pokažejo, kaj se je pravzaprav zgodilo. Velikokrat pa se kaj v razvoju znanja in razumevanja zgodi tudi po naključju. V tretjem, zadnjem delu, bomo tako na dlan dobili bolezen, ki se je pred desetletji pojavila na otoški državi v Oceaniji in pomembno prispevala k razumevanju prionov, beljakovinskih kužnih delcev. Prof. dr. Mara Popović pa nam bo povedala tudi, kaj, poleg osrednjega živčevja in možganov še zanima nevropatologe in kako v jeseni življenja skrbi za svoje možgane. Na potep nas vabi Mojca Delač.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje. Zapiski: Slovenski malčki nizko izobraženih staršev so najbolj socialno izključeni med vsemi vrstniki v EU; Poročilo o razvoju UMAR 2024.
Najboljša vprašanja postavljajo otroci. Imajo sto vprašanj in v določeni fazi odraščanja te lahko z novim vprašanjem prehitijo še preden odgovoriš na že postavljeno. Pravijo, da je pogosto večja modrost postaviti pravo vprašanje v pravem trenutku kot pa moder odgovor. Ko sem prvič brala evangeljski odlomek o dvanajstletnem Jezusu ki je v templju postavljal vprašanja učiteljem Postave, sem bila rahlo zmedena, saj sem iz svoje šole bila navajena, da vprašanja postavljajo učitelji, učenci pa nanje le odgovarjajo. Šele dosti pozneje sem razumela, da je Božja modrost zacvetela prav v Jezusovih vprašanjih. Vprašanja, posebej, če so neprijetna, nas spravijo v zadrego in v nas vzbudijo občutke, ki nas zmedejo in se različno odzovemo na njih. Ali se razjezimo, ali se nasmejimo ali pa preprosto zamahnemo z roko in gremo naprej. Velikokrat pa tisto vprašanje, ki zbode naše srce in se zakoplje v središče naše duše, ne da miru. Koplje in išče in odkriva, kaj je tisto, kar je odgovor našega življenja na to, kar smo bili vprašani. Med učenci pri verouku sem zelo rada imela skupine, ki so meni, katehetinji, postavljali najbolj neumna in nora vprašanja. Najrajši sem jim odgovarjala z dodatnimi vprašanji, da so potem sami prišli do odgovora. Tudi Jezus je rad postavljal vprašanja svojim apostolom, prosilcem za milost ozdravljenja, grešnikom in svojim nasprotnikom. To so vprašanja za vsa vremena, saj še danes zarežejo v srce vsakega, ki Vanj veruje. Ne moreš odgovoriti na njih neiskreno, ker veš, da Bog vidi v srce in ne prenese laži. Eno takšnih usodnih vprašanj je prav gotovo tisto znano vprašanje, ki ga je postavil svojim učencem: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Najprej jih je vprašal, kaj drugi mislijo o njem in na to vprašanje so prav vsi apostoli znali odgovor! Kar prehitevali so eden drugega, da bi mu povedali, kako ga imajo za preroka, za Janeza Krstnika, za Božjega poslanca… Ko pa jim je Jezus zastavil to znano drugo vprašanje – Kaj pa vi pravite, kdo sem? – je nastava velika tišina… Šele Peter se je opogumi lin odgovoril: Ti si Kristus, Sin živega Boga! Naš Odrešenik postavlja isto vprašanje tudi danes, tebi in meni: Kaj pa vi pravite, kdo sem jaz? Draga poslušalka in dragi poslušalec! Ali že poznaš odgovor?
Reševalci motoristi so 1. maja vstopili v novo, že 21. sezono reševanja. Ta traja do začetka novembra, v tem času pa opravijo med 350 in 450 intervencij, kar dokazuje njihovo pomembnost v sistemu nujne medicinske pomoči. Kljub temu, da zaradi hitrosti in prilagodljivosti velikokrat pomenijo razliko med življenjem in smrtjo, se soočajo s finančnimi in kadrovskimi izzivi. Z reševalcem motoristom Martinom Kerncem se je pogovarjala Eva Lipovšek.
Toplo, pomladno vreme me je zvabilo ven na bližnji hrib, ki stoji nedaleč stran od naše domačije. Na prisojni strani hriba druga za drugo stojijo štiri hiše. V prvi osamljeno jesen življenja preživlja starejša ženska, v tretji živijo starši s svojo že odraslo hčerko. Na koncu prisoje se v četrti hiši število prebivalcev nenehno spreminja. Stanovalci prihajajo in odhajajo. Med prvo in tretjo stoji druga hiša, najmanjša izmed vseh štirih. Prazna. Z dvojnimi okni, na katerih visijo doma izvezene zavese. Poleg kamnite hiše stojita drvarnica in manjši skedenj. Oba sta prazna in zaprta z rigljem. Skedenj stoji tik ob ozki asfaltni cesti, ki vodi do četrte hiše. Ob njem stoji klop iz grobo poskobljane deske, pribite z žeblji na dva okrogla neobdelana kosa lesa. Skedenj je z vseh štirih strani obdan s podolžno razžaganimi smrekovimi deskami, med katerimi so manjše ali večje reže zaradi sušenja lesa. Skoznje močan veter ob sneženju nanaša sneg v notranjost skednja. Preden sem se usedla na ozko klop, sem se zazrla v deske na skednju. Pritrjene z dolgimi žeblji so še vedno pokončno stale. Le da niso bile več svetlih barv. S svojo sivo patino in z grčami nepravilnih okroglih oblik so tiho pripovedovale zgodbe o grčastih, pokončnih ljudeh. Ne samo zgodbe domačinov iz prve, druge, tretje in četrte hiše, temveč zgodbe cele vasi. Vasi, ki se prazni leto za letom, desetletje za desetletjem. In še veliko več od tega: prazni se že stoletje. Dandanes na klopci pred skednjem posedam samo še jaz. In ker vem, da me nihče ne sliši, grčam tudi sama pripovedujem svojo zgodbo. O ljudeh, ki so živeli v tem kraju in danes umirajo drug za drugim. Sami, osamljeni in zapuščeni. Nekoč, še ne tako dolgo tega, smo stare grče, tako smo rekli krepkim in trdnim ljudem, spoštovali ter občudovali njihovo modrost. Med njimi je bil tudi naš sosed, ki je rad posedal na klopci pod domačo hruško. Posedanje v njegovem času ni bil greh, temveč povabilo k pogovoru. Čeprav neizobražen je z radovednostjo zrl v svet in njegovo dogajanje. Velikokrat se spomnim njegovih besed: »Bog ve, kaj nas še čaka.« Soseda ni več. Prav tako ne klopce in domače hruške. Je le še klopca na sosednjem hribu. In nekaj starih grčavih ljudi. Spoštovani poslušalci in spoštovane poslušalke, starost, kakršno sem doživljala kot bosonoga deklica, in starost, kakršno doživljam danes, obuta v modrejše čevlje, je kakor stoleten skedenj, ki tiho ječi na bližnjem hribu. Dokler ne odpremo njegovih vrat, ne vemo, ali je prazen ali poln. Vanj lahko poškilimo tudi skozi luknjo izpadle grče. Mogoče bomo opazili samo pajčevino. Nič hudega. Tudi z nje lahko začnemo odmotavati spomine. »Pred sivo glavo vstani, prikloni se staremu človeku,« (3 Mz 19,32) je Gospod naročil Mojzesu. Priklonimo se sivi starosti tudi mi.
Slavni slikar Michelangelo je nekoč stopil v atelje, da bi pregledal platna svojih učencev. Nekatere je pohvalil, drugim je dejal, naj nadaljujejo svoje delo. Navsezadnje se je ustavil pri najboljšem učencu. Fant je slikal na majhno platno. Mojster je vzel čopič in na platno napisal besedo: AMPLIUS, ki v latinščini pomeni večji. Veliki mojster mu je dal vedeti, da dela premalo glede na svoje sposobnosti. Hotel je, da svoje delo začne znova. Učenec ga je tako ubogal in ustvaril izredno lepo sliko. Psihologi menijo, da zapustimo ta svet, ne da bi razvili velik del svojih možganov. Najbrž bi Bog lahko velikokrat napisal besedo AMPLIUS na naše življenje. Dobri smo v tem, kar naredimo, a lahko bi naredili več. (Vodi me, dobrotni duh, 112). Modro je, da si v življenju zastavimo visoke cilje in ideale in se ne zadovoljimo prehitro s nizkimi cilji. Spominjam se, kako nam je nekdanji koprski škof Pirih kot bogoslovcem večkrat dejal, naj si postavimo visoke ideale v življenju in v duhovništvu, da bomo potem vsaj nekaj dosegli. Kajti če si bomo postavili nizke ideale, bomo v življenju in v duhovništvu dosegli zelo malo. Neki svetnik je to mojstrsko strnil v rek: »Če težiš k zvezdam, boš mogel doseči gore. Če pa boš težil h goram, boš končal v blatu.« V evangeliju današnje nedelje Jezus pravi: »Vsako mladiko, ki ne rodi sadu, odstrani, in vsako, ki rodi sad, očisti, da rodi še več sadu« (Jn 15,2). V petih vrsticah nam osem krat pravi, naj ostanemo v njem. S tem poudari, kako je pomembno, da ostanemo povezani s Kristusom. Na vprašanje, zakaj nam Jezus to naroča, najdemo odgovor v nadaljevanju evangelija, ko pravi, »brez mene ne morete ničesar storiti« in »kdor ostane v meni, obrodi obilo sadu« (Jn 15,5). Še več: lahko bi nadaljevali: z Jezusom pa moremo veliko storiti! Ko beremo življenjepise svetnikov, vidimo, kako so prav svetniki, ki so bili zelo povezani s Kristusom, naredili veliko v življenju. Povezanost z Bogom je pri njih rodila veliko sadov v službi človeku. Ali če povemo v slogu začetne zgodbe današnjega evangelija – slika našega življenja bo večja. Ne bomo gledali samo na to, da se bomo izogibali greha, ampak tudi na to, da bomo v življenju naredili nekaj več in da bomo naredili veliko dobrega. Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju. Opazujmo gosi, ki letijo. Videli bomo, da letijo v čudovitem redu. Pred tisočletji so se naučile, kako težko je dolgo leteti in da je laže leteti tako dolge razdalje, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Vsi pa tako, da bomo povezani s Kristusom.
V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?
Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.« Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto. Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileamu: “Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?” Bileam je rekel oslici: “Ker se norčuješ iz mene. Če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil” (Četrta Mojzesova knjiga 22, 28-29).
Radijska Tribuna je polurna oddaja vsak torek, sredo in četrtek, v kateri skupaj z gosti obravnavamo aktualne politične, gospodarske in socialne teme. Velikokrat poiščemo rešitve tudi za težave poslušalk in poslušalcev.
Wolt, platforma za dostavo hrane in izdelkov iz trgovin, četrto obletnico delovanja v Sloveniji obeležuje s turnejo Wolt povsod. V sklopu te je Jelena Bolšedonova, Woltova gluha modra herojka, obiskala dvaindvajset mest po vsej državi, kjer je s kolesom opravljala dostave in predstavljala delo dostavljavcev, vse prevožene kilometre ter opravljene dostave je Wolt podvojil in pretvoril v evre ter jih po Jeleninem izboru daroval Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani.Jelena prihaja iz Estonije, delo dostavljavke ji je zelo pogodu, saj ga kot gluha oseba lahko opravlja popolnoma samostojno: V dostavljanju uživam. Veliko časa sem na svežem zraku, ob tem ohranjam odlično kondicijsko pripravljenost, saj dostavljam s kolesom. Velikokrat so me ljudje tudi ustavljali in me spraševali, kako se odvija moje delo in kako lahko naročijo pri Woltu. Prav zato se je porodila ideja, da bi ob četrti obletnici obiskali vsa slovenska mesta, v katerih smo prisotni, ljudi obvestili o delu dostavljavca ter naročanju na platformi.Jelena je od rojstva gluha in je tesno povezana tudi s skupnostjo gluhih v Sloveniji kot rojstni Estoniji: Veseli me, da smo izkupiček kot donacijo nakazali Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana, ki deluje na področju vzgoje in izobraževanja gluhih in naglušnih otrok ter mladostnikov. Verjamem, da s skupnim prizadevanjem in vračanjem okolju, v katerem delujemo, lahko ustvarjamo boljšo prihodnost in skrbimo za večjo vključenost ljudi z okvaro sluha.
Velikokrat se v življenju znajdemo na križišču in se zavedamo, da nam bo odločitev levo, desno, naprej ali nazaj, zares spremenila življenja, nas zapečatila, nas postavila na neko časovno linijo. In tukaj pride pritisk. Kaj pa, če se odločim narobe. Kaj pa, če se znajdem na napačni časovni liniji, pa to ugotovim šele čez leta, ko bo prepozno, da se vrnem na to križišče in spremenim pot. Vsi se soočamo s temi situacijami in težke so. Jasmina Kandorfer bo podala nekaj napotkov in seveda rešitve za te zadeve.
Poletje ni le čas sončnih očal, kopalk in odprtih čevljev. Velikokrat se v naših vidnih poljih znajdejo zaprta obutev, pa športna majica in velika količina pitne vode. V 191. epizodi Radiovednih se skupaj z našim poslušalcem, 8-letnim Tomom, odpravljamo v gore. Pred tem pa vam postrežemo še aktualno vprašanje, ki je posebej na mestu ravno v planinski sezoni, ko prečkamo pot živini na pašnikih. Po odgovor se odpravimo v ljubljanski Živalski vrt k pedagoški vodji in biologinji Ireni Furlan.
Radijska Tribuna je polurna oddaja vsak torek, sredo in četrtek, v kateri skupaj z gosti obravnavamo aktualne politične, gospodarske in socialne teme. Velikokrat poiščemo rešitve tudi za težave poslušalk in poslušalcev.
Velikokrat sem iz ust invalidov ali tistih, ki ob njih živijo, slišala približno tak komentar: »Jaz sem borec in se ne dam kar tako. Besede 'ne', 'ne morem' praktično ne poznam.« Res je tudi, da vedno znova občudujem ljudi, kaj vse zmorejo. Pogosto veliko več, kot bi si upali pričakovati. In pogosto tudi veliko več, kot bi si jaz upala pričakovati od sebe. Pa mora človek res na vsak način biti borec? Borec v vseh trenutkih svojega življenja? Prav o tem velikokrat premišljujem. Boj verjetno človeku omogoči, da posrka iz sebe vse razpoložljive moči in jih unovči. V tem smislu je boj nekaj zelo pozitivnega. Lahko pa se boj pokaže tudi drugače. Vprašanje je, kakšne cilje si postaviš. Marsikdo pravi: »Postaviti si moraš malo višje cilje, kot jih zmoreš.« Ampak potem ostajaš vedno nezadovoljen, ker jih nikoli ne uresničiš. Ljudje smo res zelo različni in kar pomaga enemu, ni nujno dobro tudi za drugega. Zato se mi zdi najpomembneje od vsega, da človek ugotovi zase, kaj je njemu najbolj v pomoč. Tega ne boš našel v nobeni knjigi, tega ti ne bo mogel povedati nekdo drug, ampak moraš preprosto v sebi začutiti, katera pot je zate prava. O tem pa moraš razmisliti sam in si za to vzeti čas. Slabo je, če preveč gledaš na druge in jih skušaš posnemati. Slabo je, če hočeš na vsak način biti junak, podoben nekomu, ki ga morda občuduješ. Zase mislim, da nisem kakšna posebno velika borka. Skušam pa živeti čim bolj zavestno to svoje življenje in videti smisel v vsem, tudi v tem, kar me omejuje. To je moja pot in jaz moram živeti tako, kot jaz čutim. Nekdo drug bi na mojem mestu morda ravnal drugače. Tu pravzaprav ne gre za vprašanje, kaj je prav in kaj ne. Prav je oboje. Ob tem se mi zdi, da je ena najpomembnejših stvari, da hodim po tej svoji poti zavestno in da sem na njej zadovoljna.
Radijska Tribuna je polurna oddaja vsak torek, sredo in četrtek, v kateri skupaj z gosti obravnavamo aktualne politične, gospodarske in socialne teme. Velikokrat poiščemo rešitve tudi za težave poslušalk in poslušalcev.
Tokratni gost Globalne vasi je Niko Vereš, 25-letni padalec, ki je pred približno pol leta pograbil priložnost za sanjsko službo in se preselil v Dubaj. Skozi pripovedi o svojem vsakdanu nam bo orisal najprijetnejše plati dela inštruktorja tandemskih skokov v družbi enih izmed najboljših skakalcev na svetu, pa tudi manj sanjske plati tega že v osnovi fizično in mentalno zahtevnega poklica, povsem primerljivega z vrhunskim športom. Velikokrat je tu vročina. Ljudje pridejo na letališče že okoli 7. ure zjutraj in čakajo na tisti tandem, posledica tega pa je tudi veliko slabosti. Inštruktorji imamo s sabo večke, vendar nas ljudje velikokrat tudi pobruhajo. Niko Vereš Padalstvo lahko na dolgi rok predstavlja težko breme za telo zlasti vsled izrazito visokega ritma za inštruktorje: sezona skakanja s padalom tam namreč za razliko od podnebno manj prijaznih koncev sveta namreč traja skoraj vse leto. Poleg tega denimo v primerjavi s kakšnim kolegom v Sloveniji, ki opravi približno tri ali štiri skoke dnevno, sam vsak dan z neba do tal pospremi vsaj deset strank.
Radijska Tribuna je polurna oddaja vsak torek, sredo in četrtek, v kateri skupaj z gosti obravnavamo aktualne politične, gospodarske in socialne teme. Velikokrat poiščemo rešitve tudi za težave poslušalk in poslušalcev.
V starih časih je bilo potovanje lahko zelo nevarno, še posebno, če si potoval sam. Velikokrat se je zgodilo, da so popotnike oropali cestni razbojniki ali pa pokvarjeni krčmarji. O enem takih dogodkov pripoveduje francoska pravljica Zla krčma. Zlata ptica, Zaklad pravljic, francoske pravljice, Henri Pourrat, prevedla Mihaela Šaričeva, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1971, bere Nataša Holy
Zadovoljstva in smisla ne odkrivamo v lastnih samopotrditvah, ampak vedno v nalogi. V odnosu do drugega, do družbe in nenazadnje seveda do sebe. Življenje je poslanstvo. Mnogi so alergični na pogovore o stiskah, o težkih življenjskih dogodkih. Prepričani so, da bi se morali pogovarjati le o dobrih zgodbah, o veselih trenutkih ter biti nasploh bolj pozitivni. To drži, je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal mag. Martin Lisec, direktor Inštituta Stopinje, kjer želijo širiti veselje do življenja. Toda, doda, pomembno je živeti veselje tudi v trenutkih, ko mogoče ni zunanjih ali notranjih razlogov za to, da bi to veselje čutili. Srečevanje z ranljivostjo nas dela bolj prizemljene, bolj empatične in v nas lahko spodbuja odgovornost do življenja.Ljudje vse bolj izgubljamo smisel, od kod to in še bolj žalostno je dejstvo, da smisel izgublja vse več mladih?»Oprijemki v življenju, ki ohranjajo smisel, so lahko naša notranja drža, trdnost, naša vera, kar nam je podarjeno in kar razvijamo. Pomembni oprijemki so tudi lepa doživetja, dobri odnosi, naš socialni krog in vse kar nam je v življenju v spodbudo. Ničesar nimamo v zakupu, vse nam je pravzaprav podarjeno. Z vsem lepim, kar doživljamo iz dneva v dan, je treba ravnati spoštljivo, ponižno in odgovorno. Nismo gospodarji življenja in prav srečevanje z robom, z ranljivostjo nas vedno znova opominja na to.Hoja za smislom»Vprašanje smisla je nekaj, kar vsakega izmed nas spremlja skozi vse življenje. V določenih obdobjih se tega zavedamo bolj, drugič manj. Zagotovo pa se zavemo, kako pomembno je, da imamo nek notranji kompas, nek notranji napetostni lok, v trenutkih soočanja s stiskami življenja, ki pa nikomur niso prihranjene. Skušajmo razvijati zdravo notranjo razdaljo do vsega kar se nam dogaja, da se vnaprej razpoložimo za zahtevne razmere, ki jih bo življenje zagotovo še prineslo, kar nekaj jih je že, in pa hkrati, da tudi v lepih trenutkih, ki jih je prav tako ogromno, čutimo hvaležnost. Nič ni samoumevno. Dar je vse. Smisel doživimo kot stranski učinek uresničenja prepoznane, smiselne naloge v našem življenju.«Kljubovalna moč duha»Prav ta nas dela velike, če damo ponižno priznanje veličini življenja in vsem njegovim obrazom. Velikokrat prav v ciljih prepoznamo smisel svojega življenja. V logoterapiji pravimo, da smisel udejanjamo z uresničevanjem vrednot. Ljudje kot duhovna bitja prepoznavamo vrednote na ustvarjalnem in doživljajskem področju, razvijamo vrednote stališč in na vseh teh si zastavljamo tudi cilje. Če življenje napolnjujemo s pozitivnimi vsebinami, nam to daje moč in občutek, da je naše življenje smiselno.«
Zadovoljstva in smisla ne odkrivamo v lastnih samopotrditvah, ampak vedno v nalogi. V odnosu do drugega, do družbe in nenazadnje seveda do sebe. Življenje je poslanstvo. Mnogi so alergični na pogovore o stiskah, o težkih življenjskih dogodkih. Prepričani so, da bi se morali pogovarjati le o dobrih zgodbah, o veselih trenutkih ter biti nasploh bolj pozitivni. To drži, je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal mag. Martin Lisec, direktor Inštituta Stopinje, kjer želijo širiti veselje do življenja. Toda, doda, pomembno je živeti veselje tudi v trenutkih, ko mogoče ni zunanjih ali notranjih razlogov za to, da bi to veselje čutili. Srečevanje z ranljivostjo nas dela bolj prizemljene, bolj empatične in v nas lahko spodbuja odgovornost do življenja.Ljudje vse bolj izgubljamo smisel, od kod to in še bolj žalostno je dejstvo, da smisel izgublja vse več mladih?»Oprijemki v življenju, ki ohranjajo smisel, so lahko naša notranja drža, trdnost, naša vera, kar nam je podarjeno in kar razvijamo. Pomembni oprijemki so tudi lepa doživetja, dobri odnosi, naš socialni krog in vse kar nam je v življenju v spodbudo. Ničesar nimamo v zakupu, vse nam je pravzaprav podarjeno. Z vsem lepim, kar doživljamo iz dneva v dan, je treba ravnati spoštljivo, ponižno in odgovorno. Nismo gospodarji življenja in prav srečevanje z robom, z ranljivostjo nas vedno znova opominja na to.Hoja za smislom»Vprašanje smisla je nekaj, kar vsakega izmed nas spremlja skozi vse življenje. V določenih obdobjih se tega zavedamo bolj, drugič manj. Zagotovo pa se zavemo, kako pomembno je, da imamo nek notranji kompas, nek notranji napetostni lok, v trenutkih soočanja s stiskami življenja, ki pa nikomur niso prihranjene. Skušajmo razvijati zdravo notranjo razdaljo do vsega kar se nam dogaja, da se vnaprej razpoložimo za zahtevne razmere, ki jih bo življenje zagotovo še prineslo, kar nekaj jih je že, in pa hkrati, da tudi v lepih trenutkih, ki jih je prav tako ogromno, čutimo hvaležnost. Nič ni samoumevno. Dar je vse. Smisel doživimo kot stranski učinek uresničenja prepoznane, smiselne naloge v našem življenju.«Kljubovalna moč duha»Prav ta nas dela velike, če damo ponižno priznanje veličini življenja in vsem njegovim obrazom. Velikokrat prav v ciljih prepoznamo smisel svojega življenja. V logoterapiji pravimo, da smisel udejanjamo z uresničevanjem vrednot. Ljudje kot duhovna bitja prepoznavamo vrednote na ustvarjalnem in doživljajskem področju, razvijamo vrednote stališč in na vseh teh si zastavljamo tudi cilje. Če življenje napolnjujemo s pozitivnimi vsebinami, nam to daje moč in občutek, da je naše življenje smiselno.«
Radijska Tribuna je polurna oddaja vsak torek, sredo in četrtek, v kateri skupaj z gosti obravnavamo aktualne politične, gospodarske in socialne teme. Velikokrat poiščemo rešitve tudi za težave poslušalk in poslušalcev.
Velikokrat imam občutek, da se ukvarjamo z napačnimi stvarmi in da nam javna občila umetno vsiljujejo razpravljanje o problemih, s katerimi se ukvarjamo in se med seboj prepiramo, namesto da bi se ukvarjali z res perečimi težavami. V tem je naša družba podobna saducejem v današnjem evangeliju, ki Jezusu postavljajo vprašanja, a ne z namenom, da bi pomagali ljudem, ampak da bi ga spravili v zadrego ali mu celo škodovali. Saduceji, ki so v Jezusovem času veljala za nekakšno liberalno smer judovstva, niso verovali v vstajenje od mrtvih. Od Jezusa so želeli potrditev svojega prepričanja. Toda Jezus se ne zaplete v spor z njimi, ampak prenese pogovor na razlikovanje med »tem vekom« in »onim«, prihodnjim vekom (prim. Lk 20,34-35). Ta vek, naš čas je lep in dober, čeprav je zaznamovan s senco greha. Sveto pismo ga v pismu Galičanom imenuje »sedanji pokvarjeni svet«, pod vplivom zla in greha in »vladarja tega sveta (Jn 15,31). Nasprotje tega veka pa je prihodnji, nebeški vek. Jezus zatrdi, da je vstajenje od mrtvih. Tisti, ki si prizadevajo doseči prihodnji vek, bodo vstali od mrtvih. Ne obnašajmo se kot saduceji, ki so Jezusu postavljali besedne pasti. Namesto tega bodimo odprti za ta svet in se trudimo za njegovo izboljšanje. To bo najboljša pot, da bomo odgovorno živeli na tem svetu in imeli oči odprte za prihodnjega. Jezus uporabi saducejsko hinavščino kot priložnost, da predstavi pravi pomen življenja po smrti. Jasno spregovori o »življenju v prihodnjem veku« pa tudi o življenju, ki nas vodi tja. Poudari, da biti poročen ali samski ni bistveno za dosego večnega življenja. Vsi lahko stopimo vanj, če odgovorno živimo. To življenje in »ta vek« zato nista nepomembna. Tudi ne sme vera v življenje v prihodnjem veku, slabiti naše dejavnosti na tem svetu. Prav z odgovornim življenjem, s prizadevanjem za dobro in za izboljševanje življenjskih razmer, gradimo pot v večno življenje. Veliki svetniki so imeli močno vero v večno življenje, obenem pa so si prizadevali, da so na tem svetu naredili čim več dobrega. Naj navedem samo primer svete Matere Terezije iz Kalkute. Ko so jo vprašali, če se boji umreti, je odgovorila: »A domov naj bi se bala iti?« Torej je imela onstransko življenje za svoj pravi dom, zemeljsko bivanje pa za začasnega. In v tej trdni veri v večno življenje je skrbela za sirote, pobirala reveže s cest, pomagala ljudem, prizadetim v vojni in skrbela za umirajoče.
Včasih duša pride v naše življenje zato, da nas nekaj nauči. In ravno ta izziv je bil namenjen staršem, ki dobijo otroka s pomočjo umetne oploditve. Velikokrat se zgodi, da se otroci vrnejo v isto družino, obstaja namreč primer, ko sta v družini umrli dvojčici v avtomobilski nesreči. In čez nekaj let, sta se staršema rodili identični dvojčici, z enakimi znamenji in z enim strahom, to je strah pred avtomobili. Včasih namreč duša na svet prinese tudi strahove iz prejšnjih življenj. Dejstvo, ki ga povdarja Anita Reher, pa je, da otroci do 6.tega leta izjemno dobro zaznavajo duše okoli nas.
Mnogokrat se zgodi, da v razmerju partnerja nimata enakih ciljev. Velikokrat postane težava ljubosumje in sprijaznjenje z zavrnitvijo ali koncem zveze. A na srečo se zveza redko konca tako tragično, kot se je za Shayno in Ryana končala 12. 10. 2012.
Vsako četrto soboto v mesecu pripravimo v sodelovanju s Katehetskim uradom. Tokrat smo se bomo ustavili pri župnijah. Velikokrat poslušamo, kaj vse lepega in spodbudnega se dogaja v njih. Včasih potožimo, da je kakšna župnija bolj mrtva. Ni nam tuje niti to, da te ustanove primerjamo med seboj in smo pri tem tekmovalno razpoloženi. Z gostom, generalnim vikarjem koprske škofije mons. Slavkom Rebcem, smo spoznavali, kaj bolj natančno pomeni, ko rečemo »župnija«.
Vsako četrto soboto v mesecu pripravimo v sodelovanju s Katehetskim uradom. Tokrat smo se bomo ustavili pri župnijah. Velikokrat poslušamo, kaj vse lepega in spodbudnega se dogaja v njih. Včasih potožimo, da je kakšna župnija bolj mrtva. Ni nam tuje niti to, da te ustanove primerjamo med seboj in smo pri tem tekmovalno razpoloženi. Z gostom, generalnim vikarjem koprske škofije mons. Slavkom Rebcem, smo spoznavali, kaj bolj natančno pomeni, ko rečemo »župnija«.
Ležim v spalni vreči 4500 metrov visoko v dolini Rakuholta v gorovju Cordillera blanca v Peruju, ob jezeru Shaqsha. Ura je osem zjutraj in zavedam se, da sva s soplezalcem nekoliko pozna za "naskok" na želeni hrib. Počutje soplezalca oznanja, da danes ni dan za tovrstno početje. Razmišljam ... Kaj tiči za dnevi, kot je ta? Kolikor se poznam, težko sprejmem, kadar v hribih ne gre vse po načrtu. Vendar je vedno v ozadju nek namen. Na telefonu imam shranjenih nekaj fotografij strani iz knjige Vedno z Jezusom. Pobrskala sem po njih in našla besede za današnji dan (14.7.): "Bodi miren v moji navzočnosti in potrpežljivo čakaj name. Mir je dobrina, ki jo je v svetu le težko najti. Številni ljudje presojajo sebe in svoj dan glede na to, koliko so v njem dosegli. Počitka v moji navzočnosti po navadi ni med temi dosežki. Pa vendar je prav ta sveti počitek lahko vir tolikerih blagoslovov! V moji navzočnosti prebivata mir in veselje, a najdeš ju lahko le, če se potopiš v globine svoje notranjosti. Za to mi moraš tudi zaupati. Namesto da se vznemirjaš in besniš, kadar se tvoji načrti izjalovijo, potrpežljivo čakaj name, da posežem v dogajanje. Čakaj v upanju, da pridem, saj sem tvoj Bog in rešitelj. Bodi prepričan, da te bom uslišal. Morda ti ne bom odgovoril tako hitro, kot bi si želel, zagotovo pa ti bom odgovoril tako, kot je najbolje zate. (...)" Prebrane besede so me toliko pomirile, da sem brezpogojno sprejela položaj. Danes pač ni dan za plezanje v prvenstvenih smereh. Zakaj ne? Morda ni konkretnega razloga za to, morda bi kljub slabemu počutju odprla novo smer na hrib, če bi se za to odločila. A je Njegova beseda večja od dejanja. Že samo spoznanje in sprejetje, da dosežki v dnevu niso merilo za to, kdo in kaj smo ... Ponotranjenje Njegove besede je večje od dejanja samega. Iz prebranega mi je v mislih ostalo "Zaupaj." Sprejmem, zaupam! Da lahko govorimo o povezanosti z Gospodom, moramo do neke mere občutiti ranljivost. Paradoks je v tem, da se ravno v tej ranljivosti skriva naša moč. Ljudje, ki lahko govorijo o svoji ranljivosti, so namreč globoko v sebi zelo močni, prav zaradi te zmožnosti. Si zmožen govoriti o ranljivosti ali ne? V tem tiči razlika. Ob predlogu, da tudi sama podelim kakšno misel glede lastne duhovnosti, sem se najprej malo prestrašila. Ljudje namreč duhovnost tako različno dojemamo in smo s Svetim tako različno povezani, da bi lahko komu še storila krivico, če bi svoje ozko znanje delila z množico. Pa vendar, sem razmišljala, saj ne gre za znanje. Duhovnost se ne meri glede na količino znanja, ki ga imamo o njej. O duhovnosti lahko govori vsak, ki se ji odpre. Sama verjamem v resnico, da vsak izmed nas v sebi nosi tempelj svetega, ki se izraža v naši dobroti, naši radosti, našem verovanju v dobro in zaupanju v dobro. Brez tega bi namreč težko preživeli. In zame je že to izraz vere. Ker pa sem ravno v gorskem svetu, bom z vami podelila, kako pomembna je zame vera v hribih. Hribi meni osebno pomenijo zelo svet, a seveda tudi zelo nepredvidljiv prostor, zato je v moji navadi, da se vanje (nagibam se bolj k alpinizmu) ne odpravim, ne da bi izročila svojo varnost ter varnost svojih soplezalcev Njemu. Velikokrat tudi prosim za konkretna znamenja, kadar se v hribih ne morem odločati po svoji intuiciji. Samo izročanje varnosti in omenjene prošnje mi prinašajo notranjo pomiritev in sprejetje danosti. Menim, da je občutek varnosti, ki mi ga omogoča duhovnost, v hribih verjetno ključnega pomena, zato se je tako oprijemam. Predvsem se zavedam, da je moja moč Njegova moč. Pomembno mi je, da vsak dan, ki ga preživim ali v hribih ali v dolini, vključim v svoje delovanje in odločanje Njegovo voljo. Zanjo prosim s kratko molitvijo, po navadi že pri zajtrku. Ljudje imamo veliko prostora za svojo voljo, to je Gospodova milost, ki nam je dana, a seveda to ne pomeni, da smo se vedno zmožni odločati tako, kot je najbolje za nas in za druge. Zato je pomembno zaupanje v Gospodovo voljo ter izročanje dogodkov tudi v Njegove roke. Potem pa lahko čakamo in zgodilo se bo tako, kot je najbolje za nas. Zaupajmo!
Velikokrat slišimo, kako mora izobraževanje odgovarjati na potrebe trga dela in gospodarstva, dobrih praks in primerov pa ne vidimo. Zato smo odšli na Šolski center Nova Gorica, ki združuje 5 srednjih šol, eno višjo šolo, moderni medpodjetniški izobraževalni center in dijaški dom ter je vključen v veliko projektov, tudi takih, ki so financirani iz evropskih kohezijskih sredstev. Izvedeli smo, kaj vse nastaja v njihovem Učnem izdelovalnem laboratoriju, kakšnega robota so programirali dijaki tehniške gimnazije, kaj počnejo elektrotehniki in kako so opremljene njihove delavnice. Oddaja je pripravljena s finančno podporo Evropske unije. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.
Radijska Tribuna je polurna oddaja vsak torek, sredo in četrtek, v kateri skupaj z gosti obravnavamo aktualne politične, gospodarske in socialne teme. Velikokrat poiščemo rešitve tudi za težave poslušalk in poslušalcev.
Barbara Holcman je družinska terapevtka, ki je dokončala izpopolnjevanje iz sistemske relacijske partnerske in družinske terapije, dela pa predvsem s travmo. ✨ Je to, da smo nenehno v pogonu, tako globoko in konstantno v delu, povezano z osebno stisko? ✨ Velikokrat slišimo, da je nekdo “zbolel od stresa” - je kaj na tem? ✨ Kako si postaviti meje? ✨ Kako čustva vplivajo na naše zdravje? ✨ Kako vemo, kdaj smo “na robu”? ✨ Kako si zastaviti dolgoročne plane, da nas telo zdrži? Uživajte v pogovoru!
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes, pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Opolnomočenje partnerstva – kako se skupaj razvijati v partnerskem odnosu? Velikokrat se zgodi, da že od rojstva delujemo tako, kot "moramo", in ne tako, kot bi želeli, in to mnogokrat pričakujemo tudi od partnerjev. Kaj pa, če se to spremeni? Kaj se zgodi, če se v partnerstvu razvija samo eden? Kako v proces rasti usmeriti tudi partnerstvo? Kako osebno rasti skupaj? V tokratni oddaji zaupamo, kako opolnomočiti partnerstvo, kako do več harmonije v zvezi, kako zaznati prave partnerjeve potrebe in kako na ustrezen način izražati lastne potrebe in čustva ter pri tem obenem upoštevati in spoštovati sogovornika.
Radijska Tribuna je polurna oddaja vsak torek, sredo in četrtek, v kateri skupaj z gosti obravnavamo aktualne politične, gospodarske in socialne teme. Velikokrat poiščemo rešitve tudi za težave poslušalk in poslušalcev.
Že vse od kar so se začele razmere okoli Ukrajine zostrovati, so se po nekaterih mestih začeli zbirati v njihovo podporo. Takoj, ko pa je prišlo do napada, so se protesti razširili. Velikokrat so pobudo za demonstracije prevzeli mladi. Tako je tudi v Berlinu od koder razglednico pošilja Gašper Andrinek.
Velikokrat so ljudje začudeni, ko slišijo, da gre nekdo sam na pot ... Predvsem pa jim je to nenavadno, zato je ta podkast namenjen temu. Predvsem pa razbijanju tabujev o drugačnosti življenj.
"Če je otrok preveč prestrašen in ne dovoli pregleda, prinesem lutko, ki ji je ime Pikapolona in na njej - včasih tudi z zdravnikom – opravimo pregled. Tako otrok vidi, da je pregled neboleč." O vlogi umetnosti pri delu z bolnimi otroki se je nevropediater primarij Igor Mihael Ravnik pogovarjal z vzgojiteljico gospo Janjo Hano Jamnikar in vzgojiteljem gospodom Andrejem Adamekom, ki delujeta na Pediatrični kliniki. "Če je otrok preveč prestrašen in ne dovoli pregleda, prinesem lutko, ki ji je ime Pikapolona in na njej - včasih tudi z zdravnikom – opravimo pregled. Tako otrok vidi, da je pregled neboleč.""Na našem oddelku imajo otroci pred in med postavitvijo diagnoze veliko preiskav. Velikokrat ne razumejo kakšna preiskava jih čaka. S predstavo pa otrokom lahko pred posegom skozi igro predstaviš kako ta preiskava izgleda in kako bo potekala." O vlogi umetnosti pri delu z bolnimi otroki se je nevropediater primarij Igor Mihael Ravnik pogovarjal z vzgojiteljico gospo Janjo Hano Jamnikar in vzgojiteljem gospodom Andrejem Adamekom, ki delujeta na Pediatrični kliniki.
Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki predstavljajo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: "Jaz sem zmagala, theurang je izgubil." To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: "Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!" Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: "Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!" Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: "Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti." Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: "Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?" Menih mu je odvrnil: "Seveda imam sive lase, saj se staram!" Škrat si je mislil: "Vse je v redu. Lama me je razumel." Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: "Lama, izpadajo ti zobje!" Menih mu je odgovoril: "Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram." Škrat si je spet mislil: "Če lama to ve, potem je vse v redu." Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: "Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!" Theurang mu je odvrnil: "Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril." Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.
Če se želimo lotiti težave z odvisnostjo celostno, moramo upoštevati tudi osebnostni vidik: kaj je moja odgovornost. “Velikokrat pridemo to točke, ko smo vse analizirali, spoznamo, vemo, kje se je začelo, kje se bo končalo pa je dejansko odvisno od vsakega posameznika”, pravi strokovni vodja programa skupnosti Srečanja Zvonko Horvat Žnidaršič.
Pričnimo to jutranjo spodbudo z zgodbo. Neka ženska je vsak dan prečkala ameriško-mehiško mejo na mopedu, oprtana z nahrbtnikom. Ta je bil poln peska. Cariniku je seveda postala sumljiva in vzel jo je na piko. »Kaj imate vendar v nahrbtniku?« »Samo pesek,« je odgovorila. Carinik ji je vzel nahrbtnik in ga spraznil. Res je bil v njem samo pesek. In tako se je odvijalo mesece in mesece. Nekega dne pa ji je rekel: »Obljubim, da vas ne bom ne prijavil niti priprl, toda povejte mi ali kaj tihotapite ali ne?« »O, seveda,« je resnicoljubno priznala. »In kaj?« je še pritiskal nanjo. Ženska se mu je zasmejala in odvrnila: »Mopede.« Ne, tihotapljenje ni krepost o kateri bi rad danes govoril. Zgodba prej govori o pomanjkanju te kreposti na eni strani in o nekakšnem odklonu na drugi. Govorim namreč o razumnosti, ki je krepost v vsakem trenutku uporabiti spoznanje resničnosti in pravilno reagirati. Razumen človek se torej uči videti neko situacijo v celoti in vsej kompleksnosti in na podlagi tega pravilno presoja oz. deluje. V zgodbi imamo dve osebi, ki imata zametke kreposti razumnosti. Carinik ji ni preveč zvest, saj se v očitno sumljivi situaciji ne znajde preveč dobro. Lahko opazimo, da se »zapiči« v neko podrobnost in se ukvarja z njo do onemoglosti. Ima obilico časa, da bi situacijo dobro presodil, a mu ne uspe videti širše slike. Na drugi strani pa imamo mopedistko, ki je razumnost spremenila v pretkanost oz. zvijačnost. A njeni poskusi so bili precej tvegani, saj bi jo ob bolj razumnem cariniku čakala kazen. Razumnost ne smemo enačiti s številom doktoratov in objavljenih knjig. Povezana je namreč z predvidevanjem ali previdnostjo, ki temelji na pravem spoznanju realnosti. Človek, ki pred njo beži ali živi v oblakih, bo težko ravnal razumno, saj mu ne bo uspelo izkoristiti priložnosti, ki bi se mu ponudile. Kdor pa se uči, da bi že vnaprej videl posledice svojih odločitev, se bo tako izognil marsikateri nevarnosti. Spoznamo lahko, da nas razumnost spodbuja k večji širini in iznajdljivosti. Vabi nas, da dobro izkoristimo konkretno situacijo oz. da konkretno situacijo izkoristimo za dobro. Velikokrat se nam zgodi, da smo iznajdljivi le na tistem »temnem« polu – kako se izogniti nepotrebnemu delu, kako plačati čim manj davkov ali kako na primer očrniti sočloveka v njegovi šibkosti. Vklopimo še ta svetli del, da bomo razumni, ko gre za dobro nas vseh.
"Velikokrat si želim le sedeti v indijanskem šotoru in čakati na boljše življenje." To ni stavek iz oddaje, v kateri bomo govorili tudi o teži trenutka, ki ga v sebi nosijo odraščajoči ljudje, pač pa je nastal kot spontan izraz med laboratorijskim projektom Mesta žensk in Lutkovnim gledališčem Ljubljana, med vajami za predstavo Vse je v redu, ki so jo sooblikovali mladi gledališki ustvarjalci. Gostji v oddaji bosta predstavnici umetniško pedagoške ekipe Nataša Živković in Sara Šabec, podobe iz gledališko - šolskega življenja v karanteni in posebnost doživetji, ki jih tudi v obdobju nihilističnih občutkov mladi ustvarjalci ne bodo pozabili, pa bodo predstavile dijakinje Sinja Smokvina, Tara Klemenčič Belšak in Špela Čekada.
Spet smo pri tem, kako resnico odkrivam. Velikokrat ostanem na površju. Je to past? Začutim, da se srce oglaša, pa si ne vzamem časa, da bi preverila, kaj mi v resnici govori. Lahko si vztrajno govorim: Pomiri se! Tudi drugi mi to govorijo. Ne želijo, da trpim. Resnico srca odkrijem šele, ko se poglobim vanj, ko se kljub negotovosti potrudim, grem globlje. Preverim, ali so prva sporočila le odmev mojih pričakovanj, dvomov, strahov, zavor. Ne moreš pobegniti pred življenjem. Res je, iščem zdravo ravnotežje, varno razdaljo, med umirjenostjo in dinamiko, ki me zamoti ob bolečini srca. Moja aktivnost je tudi moja ustvarjalna moč, so moji talenti, sposobnosti, ki so bili darovani tudi za rast v najinem odnosu, medsebojni ljubezni. Niso samo aktivnost, so tudi del srca in pomagajo, da ostanem na tleh, se brusim, se veselim tolažbe, miru. S srcem sprejemam novo pot, z merico humorja, ki se ohranja v meni, mojem svetu. Ne samo globlje, treba se je tudi vzpeti nad to množico občutkov in z vrha pogledati celotno dogajanje, odprem svojega Duha, potem pa se spustiti v globino – da se soočim z resnico srca. Resnica je, če jo poveš v vsej popolnosti. Je le, če česa ne zamolčiš. Upam si slišati vse. Ko sežem v globino, je lahko čudovito, ker je to tisto srce, ki je v stiku z najbolj pristnimi občutki, brez igre, brez zavajanja, brez sprenevedanja, nedotaknjeno od zla. Tudi napake, svoje omejenosti lahko sprejmem brez gneva. Pač je, tudi to je. Moja poškodovanost. A kljub temu odkrivam čisto srce, ki mi odpira pot do drugega človeka. Moja slabotnost mi ne more preprečiti, da ne bi bila ob tebi. Prav zaradi nje se posvetim sebi in se lažje poglobim tudi v notranji svet drugega. Vsak ima v sebi tudi nekaj čudovito dobrega. Čisto srce, o Bog, mi ustvari, Duha stanovitnosti v meni obnovi. Včasih tudi jaz rečem sama sebi, da ne bom zamudila priložnosti, da bi utihnila. Potopila se bom v svet, v katerem kraljuje čisto srce. Srečanje s čistim srcem, ki govori resnico, postane tudi spoznanje. Vsebina izkušnje je bistvo, saj srce potrebuje srce, tam je mesto odnosov. Zaslutim skrivnost, edini resnični most do Boga, tam si ti sam, si z Njim, nikoli zavrnjen.
Vsi imamo težave s kritiko, bodisi s tem, da jo sprejmemo, bodisi s tem, da jo izrazimo. Nedavno tega sem naletel na pomenljive besede slovenskega filozofa Milana Komarja (1921-2006), ki je večji del svojega življenja preživel v Argentini. Takole pravi: »Kritičnost je dobrohotna in dobrohotnost je kritična«. Za trenutek se ustavimo pri obeh delih stavka: Najprej »kritičnost je dobrohotna«. Kaj to pomeni? »Kdor hoče biti kritičen do neke stvari, mora imeti interes zanjo«, pravi Komar. Interes pa pomeni dobro voljo ali ljubezen. Če me torej neka stvar zanima kot taka ne glede na moje trenutne občutke, ki jih lahko imam do nje, si bom prizadeval, da si jo ogledam z različnih vidikov. Le tako bom ugotovil, katere so njene pozitivne lastnosti in slabosti. »Kdor je dobrohoten, hoče dobro ne le na površini, temveč tudi v globini«. Iz izkušnje pa vemo, da je lahko površina sicer videti dobra, a je v globini marsikaj narobe. Kritični pogled je torej usmerjen v globino, kajti le tako je mogoče razločiti resnično dobro od navideznega. Ljubezen nas žene k temu, da smo kritični, »kajti le kar je res prav, res lépo, je vreden predmet ljubezni«. In zdaj poglejmo še drugi del stavka: »Dobrohotnost je kritična«. Če nekomu nenehno govorimo samo spodbudne besede, se bo nanje navadil in ne bo več napredoval. Brezmejna dobrohotnost vodi v naveličanost, ta pa v nazadovanje. Prava dobrohotnost vedno vidi dobro, a je sposobna tudi kritičnosti. Iz povedanega sledi, da je kritično misliti temeljna človeška drža, kar pa še ne pomeni, da bomo kritiko vedno in povsod tudi neposredno izražali. Velikokrat smo dolžni ravnati prav nasprotno. Izražanje kritike je spet stvar kritične presoje, ki »nam pogosto narekuje molčati, včasih pa – kot duhovito dodaja Komar – "tudi vpiti".
V drugi polovici preteklega šolskega leta smo tudi na Prvem v več oddajah govorili o velikem porastu duševnih stisk pri otrocih in mladostnikih zaradi covida in vseh omejitev. Dejansko je vsa stroka z več peticijami opozarjala odločevalce na nakopičene težave, ki so s covidom postale še bolj pereče. Tom telefon, edini specializirani telefon za otroke in mladostnike, je šokiral s svojo statistiko – v ospredje pogovorov s svetovalci so namesto običajnih tem (ljubezen, spolno dozorevanje, odnos z vrstniki) stopile duševne stiske in tudi misli na samomor so skokovito narasle. Velikokrat smo opozorili na predolge čakalne vrste pri specialistih, tudi pri kliničnih psihologih, ki delujejo v okviru javnega zdravstva. O tem smo se pogovarjali s predsednico Zbornice kliničnih psihologov dr. Sano Čoderl Dobnik.
Velikokrat v življenju se nam zgodi kakšna stvar, ob kateri kar ne moremo verjeti, da gre lahko za takšno veliko naključje. Matematiki so izračunali, da je skoraj vsaka stvar v življenju možna, kako velika je ta možnost, pa je drugo vprašanje. Primeri iz tega podcasta verjetnostni račun spravijo na čisto drug nivo. Od preroške registrske tablice, do ločenih bratov dvojčkov, prometnih nesreč... Prisluhnite!
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopolyu se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri monopolyja. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopolyjem, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
Alenka je youtuberka, ampak ne čisto klasična youtuberka. Na svojem kanalu se namreč ukvarja z nevsakdanjimi temami, kot so umori, strašljive reči, pogrešane osebe, teorije zarote – skratka srhljivo, misteriozno, mistično in drugačno. Velikokrat vključuje tudi teme, namenjene mladim. To so teme, ki govorijo o spolnosti, odraščanju in različnih izkušnjah na spletu, ki je danes velik del življenja nas vseh. V pogovoru mi je zaupala kakšni so bili njeni prvi youtube koraki ter kaj svetuje vsem, ki se nanjo obrnejo z željo postati nova youtube zvezda. Če imaš vprašanja, mi lahko vedno pišeš na nastja@malinca.si. Spremljaš pa me lahko tudi na Instagramu @malincanastja.
Vem, da kapitalizem ni idealen družbeni sistem. Kapitalizem zagovarja napredek za vsako ceno, tudi za ceno ekološke škode. Še bolj, ko v iskanju dobička zanemarja družinsko življenje. Starejši imajo tako nizke pokojnine, da se z njimi ne morejo dostojno preživljati. V Sloveniji so stvari še bolj zapletene, saj so se v kapitaliste velikokrat prelevili rdeči direktorji, ki so iz upravljavcev tovarn postali njihovi lastniki. Stranka Levica ni prijateljica zasebne lastnine. Tako da na bi neki način rad videl politike Levice, ki bi odvzemali premoženje svojim nekdanjim somišljenikom, ki so si v času »prvotne akumulacije« pridobili veliko premoženje. Velikokrat tudi na nepravičen način.
V tem tednu obeležujemo Teden multiple skleroze, za katero najpogosteje zbolijo osebe do 40. leta starosti, večinoma ženske. V Sloveniji je okoli 3500 obolelih. Pravnici Sari Ahlin Doljak je multipla skleroza vzela glas, a zaradi tega še bolj glasno opozarja na sistemske anomalije. Opozarja na obup bolnikov v teh časih: “V zadnjem letu opažam beg naših članov v upokojitev. Velikokrat je beg preuranjen in ni najboljša rešitev, saj so posledice finančne narave, kar lahko vodi tudi v razpad družine.” Multipla skleroza je najpogostejša nevroimunska bolezen, ki lahko vodi v lažjo ali težjo invalidnost. Strokovnjaki opozarjajo, da so oboleli deležni premalo fizioterapevtskih obravnav, onemogočena jim je tudi dostopnost do kliničnih psihologov. Kakšne anomalije je še razkrila epidemija? Vodja Centra za multiplo sklerozo na Nevrološki kliniki v Ljubljani Gregor Brecl Jakob: “Kar se kaže in bo imelo tudi dolgoročne posledice je to, da je bilo v letu epidemije odobrenih skoraj polovico manj novih zdravil ali zdravil za zamenjavo predhodnih zdravil kot leto poprej. To pomeni, da je bil delež bolnikov zdravljen nekoliko kasneje ali, da so bili bolniki zdravljeni manj optimalno, kot bi bili v normalnih razmerah.” V Združenju multiple skleroze Slovenije problematizirajo dejstvo, da so v času globalne epidemije vladali ukrepi, ki so onemogočali druženje in izvajanje fizičnih aktivnosti.
Ali obstaja duhovnost v športu? Ali je šport združljiv z religijo? Ali je lahko šport prostor srečanja z Bogom? To se le nekatera vprašanje, ki si jih postavljam že nekaj let. Šport ima svoje razsežnosti in svoje značilnosti, ki jih s svojimi spoznanji podpirajo tudi medicina, psihologija in sociologija. Splošno znano je, da je šport potreben za dober telesni razvoj, da je koristen v skrbi za zdravje in da je njegova družabna razsežnost pomembna v medsebojnih odnosih. Kot katoličan sem se znotraj Cerkve večkrat srečeval z vprašanji o smiselnosti športa in odnosa do telesa. Šport je bil večkrat predstavljen kot nekaj, kar povzroča napuh in za zveličanje ni potreben. Jaz pa sem ravno prek športa najgloblje doživljal svoje bistvo, se srečeval s svojimi darovi in mejami. Ravno doživljanje svojih omejitev me je pripeljalo do izkustva presežnega oziroma Boga. Ko telo ne zmore več, ko iztrošiš zadnje atome svojih moči, takrat je čas za presežno. Šport v sebi združuje igro in telesno gibanje. Osebno mi gibanje pomeni zelo veliko. Ko se gibljem, lažje razmišljam, se sprostim, naberem novih moči, grem iz središča problema in nanj pogledam z razdalje. Tudi moja odločitev za študij fizioterapije je osnovana na ljubezni do gibanja. Tako lepo je bilo študirati »zdravljenje s pomočjo gibanja«, kakor bi lahko prevedli fizioterapijo. Tudi moja navdušenost nad športom izvira iz tega. Čeravno nisem bil nikoli vrhunski športnik in nekaterih športov ne maram, mi šport pomeni izziv in pomemben del mojega življenja. Tudi zdaj, ko sem duhovnik, se športno udejstvujem in iščem, kje se duhovnost in šport prepletata. Velikokrat je šport počitek za dušo. Šport vsebuje torej igro in prek te prinaša veselje. Igra kot takšna je usmerjena v samo sebe in nima nekega zunanjega cilja ali smotra. Prav zato je lahko krepost. Veselje, ki iz igre izvira, pa je namenjeno rekreaciji in počitku duše. Tako kot se utrujenost telesa prežene s počitkom, se utrujenost duše prežene z veseljem in radostjo, ki jo prinaša igra. V športu lahko najdemo veselje za počitek duše ter gibanje za krepitev telesa in s tem razvijanje kreposti.
Velikokrat se zdi, da čas brzi in da v neskončnosti obveznosti, pričakovanj in dela, komaj najdemo čas zase, kaj šele, da bi se ustavili in zares doživeli trenutke. Prav to je seveda v srčiki samoumiritve in tudi tokratne vaje, ki jo je pripravil psihiater in psihoterapevt prof. dr. Borut Škodlar, predstojnik Centra za mentalno zdravje Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani.
Velikokrat poslušamo opozorila, izkušnje o različnih odvisnostih. Toliko stisk, težav, strahu, bolečin povzročajo. Prav zastrašujoče. Pa sem v Svetem pismu zasledila »veselo odvisnost«. To za marsikoga zveni kot ironija, nesmisel. A ob smrti moža, ob »izgubljeni« ljubezni, se me je ta Beseda zelo dotaknila, me spodbudila k raziskovanju. Kaj se dogaja v meni? Odpiram se skrivnostnemu vprašanju čudovite ljubezni, ki jo v zakonskem odnosu lahko dihaš kot zrak, ki ti daje življenje. Spominjam se drže, navdihov, naporov, ki so utrjevali odnos med nama. Čim bolj sva se poglabljala, se odpirala novim razsežnostim ljubezni, bolj se je v nama zasidrala predanost drug drugemu, pa tudi hvaležnost in zavedanje skrivnostnosti odnosa. Zgostila se je v eno samo čudenje in zavedanje Božje navzočnosti. Odhod zakonca, razdalja, ki jo ob tem doživljaš, te napolni z žalostjo, a zaupanje se polagoma krepi. Zanašam se na sledi in močne, korenite navezanosti. Z vedno večjim upanjem, ki jih prebujajo drobnarije lepega med nama, se zavedam najine prepletenosti v srcu. Pletejo se nove vezi iz radosti odnosa, ki sva ga skupaj oblikovala v neuničljivo umetnino zakona. Moj Bog to vidi in jo blagoslavlja. Nisem sama, moj ljubljeni je z menoj, je moj priprošnjik. Gospod je moj pastir, dobrotljivo in usmiljeno ostaja z nama, k vodam počitka vodi. Glede na mojo predanost, »veselo« odvisnost od ljubečega bitja ob meni, me opogumlja za novo upanje. Mislim, da je dobro, da te kdaj kdo, ki mu zaupaš, ga doživljaš kot prijatelja, malo krcne. Tudi če je to kdo izpred mnogih let. Dragoceno je, kot moj nekdanji demonstrator pri študiju na fakulteti. In ostaja nekakšen demonstrator, tudi v moji današnji preizkušnji. Kako resnično, kako lepo, da smo vpeti v ta tok življenja. Je kot reka, ki teče, nikoli ista, a nas zaznamuje, poživlja, ne bo se vrnila po isti poti, a vendarle pride, boža dušo, umiva solze, se daruje za rast. Morda se kdaj čudi, da ostajamo isti, da še zvoni tam čez polja, da je vedno nova bolečina ob odhodu ljubljenega, a ko začuti ljubezen, od nekod spet priplavajo vedrina, hvaležnost in skrivnostni občutek povezanosti v ljubezni, ki ne mine.
O pomembnosti vitaminov za naše zdravje ni dvoma. Koliko in katerih, pa je že drugo vprašanje. Velikokrat z najboljšimi nameni posegamo po številnih prehranskih dopolnilih, za katere niti ne vemo, ali jih morda ne dobimo dovolj že z vsakdanjo prehrano. V obdobju covida-19 se je veliko govorilo o koristi vitamina D, zato o tem in o drugih vitaminih asist. Darko Siuka, dr. med., specialist gastroenterologije z UKC Ljubljana.
V novi vaji se bomo znova osredotočili na naše telo, ki mu prof. dr. Borut Škodlar, psihiater in psihoterapevt pravi tudi "najintimnejše sredstvo življenja". Velikokrat smo v stresnih situacijah, časih negotovosti, težav, zakrčeni, pojavijo se blokade, v telesu, če se mu posvetimo, prav čutimo, kako se ta pretočnost na nekaterih mestih ustavi. O tem, kako je spodbudimo, vadimo in živimo pa v tokratni epizodi!
Analiziramo naložbene nepremičnine in izpostavljamo potencialna tveganja, ki jih pogosto kot vlagatelji zanemarimo, ko se odločamo za tovrstno naložbo. Marsikdo, ki ima nekaj deset tisočakov na voljo za investiranje, razmišlja o nakupu naložbene nepremičnine. Zanimanje za tovrstno investicijo dodatno stimulirajo tudi nizke obrestne mere za najem stanovanjskih posojil. Čeprav si marsikdo predstavlja, da z naložbo v nepremičnino praktično ne moremo izgubiti, pa vendar lahko naredimo ogromno napak, ki nas lahko stanejo precej denarja. Glavni razlog je ta, da kot investitor že v samem štartu ne naredimo domače naloge, torej ne pripravimo celovito analizo smiselnosti naložbe. O tem, kaj moramo vedeti, ko kupujemo naložbeno nepremičnino in kakšne so pogoste napake vlagateljev, sem se pogovarjala z ocenjevalcem vrednosti nepremičnin in mojim kolegom Andražem Brillijem, sicer partnerjem v podjetju Capital Genetics. »Velikokrat se pri izračunu donosnosti naložbene nepremičnine zanemarja stroške. Treba je vedeti, katere stroške lahko prevalimo na najemnika in katere ne. Recimo lastnik nepremičnine mora plačati zavarovanje nepremičnine, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, vplačila za rezervni sklad…. Nedavno smo imeli en primer naložbene nepremičnine, kjer je prišlo do menjave strehe, lastnik pa na to ni bil pripravljen. Strošek menjave je bil dobrih sedem tisočakov. To je moral odšteti od naložbene vrednosti. Investicijska vlaganja so potrebna. Nepremičnina ima določeno življenjsko dobo, v kateri se obrabi in je potrebno določene dele obnoviti, kot so menjava okna, elektroinštalacije. Če se najemniki pogosteje menjavajo, prihaja do večje obrabe, in to prinaša večje stroške ter posledično nižjo donosnost. Višina tovrstnih investicij je odvisna od starosti nepremičnine, a čez palec lahko rečemo, da naj bi znašale od pet do sedem odstotkov letnih prihodkov,« pravi Andraž Brilii, ocenjevalec vrednosti nepremičnin. V podcastu boste še slišali - Kakšne so cene na trgu… in koliko moramo najmanj odšteti, da lahko vstopimo na trg naložbenih nepremičnin? - Pri katerem tipu nepremičnin lahko pričakujemo najvišje donose? Garaže, pisarne… - Katere so lokacije, ki so najbolj zanimive za investitorje? Kaj pa mikrolokacije - Kako lahko zunanji dejavniki, na katere nimamo vpliva zmanjšajo naše zaslužke? - Prazno stanovanje je najdražja investicija, ki vsak mesec prinaša samo stroške. Kako je z najemnim trgom? Kakšne najemnike si kot vlagatelj želimo? Kako je z najemninami? - Je trg najemniških stanovanj zdaj prenasičen? Bodo cene najemnine upadle? - Kakšna so tveganja, če kupimo naložbo z vzvodom, torej kupimo nepremičnino s posojili, pa čeprav so obrestne mere za najem posojil nizke. - Kako izračunati, ali je naložba v nepremičnino donosna? - Investirati v delnice nepremičninskih družb ali projektov (Reit) ali v fizično nepremično? Če želite brezplačno prejeti finančni model izračuna donosnost nepremičnine, se naročite na e-pismo na www.capitalgenetics.com
Radijska Tribuna je polurna oddaja vsak torek, sredo in četrtek, v kateri skupaj z gosti obravnavamo aktualne politične, gospodarske in socialne teme. Velikokrat poiščemo rešitve tudi za težave poslušalk in poslušalcev.
V tokratni epizodi nam prof. dr. Borut Škodlar, psihiater in psihoterapevt, pokaže, kako nam lahko samozavest pomaga pri soočenju s strahovi in tesnobo. Samozavest uporabljamo v različnih kontekstih in nanjo običajno gledamo kot nekaj, kar imamo ali česar nimamo. Velikokrat jo opazimo, ko nam umanjka, opazimo tudi, če jo kdo preveč razkazuje. V svojem temeljnem poslanstvu pa je spremljevalka in ščit, ki nas varuje.
Razvoj novih materialov, nanotehnologije, molekularne biologije in še številnih drugih področij sodobnih znanosti je tesno povezan s podrobnim razumevanjem tega, kaj se dejansko dogaja na molekularnem oziroma atomskem nivoju. Za razvoj denimo novih nanostrukturnih materialov za baterije prihodnosti je nujno videti, kaj se v njih dejansko dogaja med samim delovanjem. To omogoča rentgenska absorpcijska spektroskopija s sinhrotronsko svetlobo. »Ko z rentgenskim žarkom posvetimo na snov, iz atoma izbijemo elektron in ta odleti v okolico, se od nje odbija in nam na ta način sporoči, kaj se v njegovi okolici nahaja,« razlaga osnovni princip te metode prof. dr. Iztok Arčon. Na ta način je mogoče pridobiti številne ključne podatke, ki pogosto na glavo postavijo predhodne domneve raziskovalcev. A za takšne raziskave je nujen sinhrotron. Tovrstnih pospeševalnikov ni veliko in merilni čas na sinhrotronu je potrebno pridobiti z vrhunsko zastavljenimi raziskavami. A tokratni gost Podob znanja, dr. Iztok Arčon, redni profesor na Univerzi v Novi Gorici, ima po zaslugi svojega znanstvenega dela na tem področju na široko odprta vrata, sodeluje pa raziskovalnimi skupinami z zelo različnih področij. Letos je za svoje dosežke prejel tudi Preglovo nagrado. Foto: iz osebnega arhiva Iztoka Arčona
Morda sem občutljiv, ker se pri svojem uredniškem delu neprestano srečujem s temnimi stranmi zgodovine? Morda, vendar to ne spodkopava razlogov za skrb. Bolj gotovo so potrjeni, saj se ve, kako gre starodavna modrost, da je zgodovina učiteljica življenja in da se je iz napak smiselno učiti. Velikokrat slišimo tudi, da se zgodovina ponavlja. Ponavlja pa se prav zato, ker je kot učiteljico ne upoštevamo in ker se iz preteklih napak premalo naučimo.Celoten komentar, ki ga je napisal Lenart Rihar, je prebral Marjan Bunič.
Leta 2018 je bilo prijavljenih 1431 primerov družinskega nasilja nad ženskami, 298 primerov zanemarjanja in surovega ravnanja z mladoletniki ter 90 primerov spolnega nasilja nad otroki, mlajšimi od 15 let. Grozljiva statistika velja za Slovenijo! Ljudje si pred krutostjo radi zatiskamo oči, vse dokler žrtve ne dobijo obraza … Tokrat gostimo avtorico knjige Sama si si kriva!, Gordano Stojiljković, ter pogumni Moniko De La Calli in Simono Nino Vrabič, ki sta bili sami ujeti v nasilnem zakonu. Velikokrat vlada zmotno prepričanje, da gre pri nasilju za enkraten dogodek. A to je vse prej kot res!
Ime tedna je Zlatko Golob iz azila za divje živali na Muti, kjer so oskrbeli štiri v prometnih nesrečah poškodovane ali osirotele lesne sove iz Kozjanskega parka. Konec tedna so jih na Lisci in v dolini potoka Brestanica v družbi srčnih ljudi na Kozjanskem, ki skrbijo, da mlade in poškodovane sove in ujede ustrezno oskrbijo, vrnili v naravo. "Cilj je dosežen, ko sove spet živijo na svobodi. Sove so bile pri nas približno tri mesece, saj živali v času rehabilitacije ne vračamo v naravo. Lani smo oskrbeli kakšnih 900 živali, 60 odstotkov teh smo tudi vrnili nazaj v naravo. To je dober uspeh." Zlatko Golob pravi, da ne smemo biti preveč skrbni, da moramo dobro presoditi, ali bomo mladiču pomagali ali ne: "Velikokrat se zgodi, da so mladiči delno operjeni, hodijo po vejah, padejo na tla, mati jih hrani le v nočnem času. Ljudem ni treba pobirati teh mladičev. Moramo primerno presoditi, ali staršem vzamemo mladiča, saj je lahko ta potem hendikepiran za vse življenje."
Tokrat smo odprli vprašanje skupnosti oziroma občestva. Velikokrat slišimo in govorimo, da je delovanje Cerkve neločljivo povezano z gradnjo skupnosti. Kaj so bile prve krščanske skupnosti in kako to izročilo živimo danes v času individualizma? Z nami je bil jezuit p. Damjan Ristić.
Velikokrat vsak od nas dela napake na svojem področju dela, pa se jih niti ne zaveda. Delovna rutina jih lahko zlahka prikrije. Kot digitalna marketinška agencija smo skozi delo z različnimi podjetji opazili področja, kjer se lahko kot posamezniki, oddelki ali podjetja izboljšate, da bo vaše delo z agencijo potekalo bolj tekoče in bo prineslo boljše rezultate. V šesti oddaji POINT OUT Weekly govorimo o petih najpogostejših napakah marketinških oddelkov v podjetjih in predlagamo nasvete za izboljšanje vašega dela. **POINT OUT Weekly je posnet kot video oddaja. Za polno uporabniško izkušnjo si ga oglej na Facebooku, YouTubu ali na pointout.si**
Bi rad slišal za tiste malo manj znane trike, kako doseči engagement oz. interakcijo uporabnikov na družbenih omrežjih? Verjetno si odgovoril pritrdilno. Objavljaj več video vsebin, postavljaj več vprašanj, piši krajše objave ... Vsi ti nasveti so na mestu. Ampak to ve že vsak, ki je o tem enkrat povprašal vsevedni Google. A pomembni so tudi nekateri drugi aspekti. Kot recimo krajši odstavki in več beline med besedilom, pa mikrozgodbe in ustvarjanje skupin. Velikokrat se bojiš ponovno uporabiti že uporabljeno vsebino, ki je bila res učinkovita. Ampak to je eden izmed skoraj zagotovljenih načinov ponovne vzbuditve interakcij. Trikov je kar nekaj. Mi ti jih razkrivamo sedem. V dvainštirideseti ddaji POINT OUT Weekly ti torej ponujamo malce drugačne trike za vzpodbuditev engagementa oz. interakcij na družbenih omrežjih. **POINT OUT Weekly je posnet kot video oddaja. Za polno uporabniško izkušnjo si ga oglej na Facebooku, YouTubu ali na pointout.si**
Ustvarjanje lastnega bloga znotraj podjetja ali organizacije je odličen način vsebinskega marketinga. Ampak to, da blog prispevke pišeš, še ne pomeni, da to počneš učinkovito in kakovostno. Velikokrat lahko slišiš "bolje se je samo lotiti, kot preveč premišljevati in organizirati", kar je za začetek res. A polagamo ti na srce - ko se lotiš pisanja, vendarle vlagaj trud v to, da bodo blog prispevki izstopali iz povprečja. V štiriinštirideseti oddaji POINT OUT Weekly ti predajamo nasvete, kako napisati učinkovit in kakovosten blog zapis za vsebinski marketing, ki bo privabljal in konvertiral bralce. **POINT OUT Weekly je posnet kot video oddaja. Za polno uporabniško izkušnjo si ga oglej na Facebooku, YouTubu ali na pointout.si**
"Hvala Bogu, da sem rastu na Fužinah." Velikokrat izrečeno, še večkrat opisano, v rimah izrečeno in odpeto v songih, ki segajo že desetletje v preteklost. Zlatan Čordić - Zlatko je raper. Roko na srce se zavedam, da v Sloveniji ta pojem še vedno prej kot spoštovanje sproža začudenje, ki pa si ga v resnici ne znam razložiti. Zlatko je očka, je ambasador in je raper. Ki ne "dissa". Zjutraj se mu je na Valu 202 pridružila tudi Tina Marinšek. Prisluhnite, -Andrej