Podcasts about krasa

Slovenija je ena izmed biotskih vročih točk Evrope. Kako tudi ne, ko pa naše ozemlje leži na stičišču alpske, panonske, dinarske in sredozemske biogeografske regije, zato ga zaznamujejo razgiban relief, raznovrstna kamninska podlaga ter pestre talne in podnebne razmere. Tik pred koncem maja, ko nam travniki zunaj kažejo svoj najbolj bujen obraz, se v Frekvenci X sprašujemo, zakaj so ti tako zelo pomembni za ohranjanje biotske pestrosti in kako se razlikujejo od tako imenovanih zelenih puščav. Obiskali smo nekaj rajskih travniških kotičkov na biosfernih območjih Julijskih Alp, Krasa in Kozjanskega in Obsotelja in za tokratno Frekvenco X spisali pravo senzorno razglednico z njih. Bral: Igor Velše Oddaja je bila posneta na biosfernih območjih Slovenije. V Unescov program Človek in biosfera so v Sloveniji uvrščena štiri biosferna območja: Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. To so geološko, klimatsko in tudi kulturno raznolika območja, skupna pa so jim bogastvo biotske raznovrstnosti in navdihujoče prepletanje naravnih vrednot s kulturno dediščino.  

8. maja pred sto leti se je v Solkanu pri Novi Gorici rodil Vladimir Makuc, slovenski slikar, grafik in kipar. Makuc je študiral na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in diplomiral leta 1954. Pozneje je opravil še specialko za restavratorstvo. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju in raziskoval različne grafične pristope, pozneje je prešel k slikarstvu, pa tudi kiparstvu, tapiseriji, knjižni opremi in keramiki, v poznejših letih je ustvarjal tudi v akvarelni tehniki. Značilnosti njegovega ustvarjanja zaznamujejo prizorišča in bitja iz narave, največkrat s Krasa, prostori in navade odmaknjenega, podeželskega življenja in starodavne tradicije. Leta 1979 je za svoje dosežke prejel Prešernovo nagrado in odlikovanje red dela z zlatim vencem, leta 1987 pa tudi nagrado Riharda Jakopiča in leta 2015 Župančičevo nagrado. Ob stoti obletnici rojstva Vladimirja Makuca je v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju na ogled razstava njegovih del z naslovom Želja po nebu. Na ogled je do 11. junija. Pogovor z Vladimirjem Makucem je leta 1999 posnela Vida Curk.

V letošnjem letu praznujemo 100. obletnico rojstva Vladimirja Makuca, ki se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu in dočakal 91 let, umrl je 25. junija 2016. Kako bi lahko opisali enega naših najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. in začetka 21. stoletja? Je bil vizionar, mistik, ali le izjemen likovnik? Najbrž vse to. Že v študentskih letih na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je razvil osebno vizualno govorico, ki jo je prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom, poznamo ga tudi po tapiserijah. Bil je interpret Krasa in sredozemskega duha, hkrati pa njegove podobe nosijo nekaj alegoričnega. Ptice, voli, krogi kot urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Pa znaki, ki jim morda še sam ni vedno razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Posegal je v srednji vek, antično mitologijo, pa med računalniške slikovne točke in v vesolje. Pogosto je vnesel element mreže. Mehaniko veže z naravo, matice in zobniki sobivajo s ptiči in rožami – najde jim skupni jezik v nekem geometrično-organskem liričnem sožitju. Sodeloval je pri konservatorskih in restavratorskih delih v Hrastovljah in to ga je izrazito zaznamovalo – prav s temi podobami sta v njegova dela vstopili tišina in večnost. Nekoč je dejal, da je bil morda res preveč čustven, ampak arhitekti, ki so bolj razumski, so se čudili urejenosti, strogosti v njegovih delih. Vladimirju Makucu so se z veliko retrospektivno razstavo poklonili v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki leta 2022. Letos, ob 100. obletnici rojstva, pa njegovo bogato umetniško zapuščino predstavljajo razne galerije po Sloveniji v ciklu razstav z naslovom V vse smeri. Prva, dali so ji naslov Želja po nebu, je na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Prav poseben dogodek pa je predstavitev dvojezične likovno-pesniške knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem s pesmimi Miljane Cunta in umetnikovimi podobami. Aleksander Čobec je pred mikrofon povabil njo, kustosa Marka Arneža in Bredo Ilich Klančnik ter Vladimirja Makuca mlajšega. Foto: Žiga Bratoš

Podzemni jamski svet je od vedno privlačil človeka. Zaradi temačnosti ga je strašil, obenem pa v njem zbujal radovednost. Da je lahko vstopil v podzemlje, je moral človek s seboj vzeti luč. Svetloba pa v jamsko okolje prinaša spremembe. Med drugim začno poganjati rastline. Z vprašanjem, kako zmanjšati njihovo rast, se ukvarjajo v čezmejnem evropskem projektu Kras/Carso II. Veste, kaj je to lampenflora? "To je združba pretežno fototrofnih organizmov, ki se razvijejo zaradi umetnih svetil v turističnih jamah, pa tudi v turističnih rudnikih. Pogosto je povezana z neestetskim videzom jame in pomembno vpliva na jamski ekosistem, saj spreminja ekologijo jamskih živali. Pomembno je, da se te problematike lotimo celostno in interdisciplinarno," pravi raziskovalec z Inštituta za raziskovanje Krasa Janez Mulec. Veliko izkušenj na tem področju imajo v Škocjanskih jamah, kjer na leto zabeležijo 190.000 turistov. S pojavom se uspešno spopadajo, pravi sodelavec parka Samo Šturm. "Zamenjali smo osvetlitev v jami in uvedli nov način vodenja, sektorsko osvetljujemo tako pohodne poti kot tudi kapniške formacije. Za omejevanje rasti pa uporabljamo vodikov peroksid; to izvajamo pod nadzorom Inštituta za raziskovanje Krasa iz Postojne." Lampenflora pesti tudi kraške turistične jame v Furlaniji Julijski krajini, kjer pa se do zdaj z njo niso ukvarjali, zato bodo izkušnje s slovenske strani zanje zelo dobrodošle. Čeprav so zakonske podlage različne, želijo določiti smernice, ki bi poenotile način upravljanja v turističnih jamah v bodočem čezmejnem Geoparku Kras. To je eden od ciljev projekta Kras/Carso II, ki se izvaja zadnje dve leti. Več o tem izveste, če prisluhente oddaji. Oddaja je nastala v okviru projekta Kohezija za vse: brez meja, ki se izvaja s finančno podporo Evropske unije. Za njeno vsebino je odgovoren izključno Radio Koper. Oddaja ne odraža nujno stališč in mnenj Evropske unije. Poglavja: 00:00:55 Kaj je to lampenflora? 00:01:56 Kako so se s tem pojavom spopadli v Škocjanskih jamah? 00:03:14 Lampenflora pesti tudi kraške turistične jame v FJK 00:08:00 Čezmejna krožna pot v skupni dolžini 200 kilometrov 00:05:21 Geopark Kras - Carso

V Mikroneziji, nekje med Japonsko in Avstralijo, malce severneje od Marijanskega jarka, najglobljega dela našega planeta, obkrožen s stotinami kilometrov Tihega oceana leži otok Gvam. Gre za nepriključeno oz. dislocirano ozemlje Združenih držav Amerike, kjer imajo te vsled strateške lege otoka vojaško oporišče. Naš gost je dr. Blaž Miklavič, znanstvenik z geološkega oddelka tamkajšnje univerze, ki se ukvarja predvsem s pitno vodo oz. raziskovanjem podtalnice v tleh, ki so po sestavi nadvse podobna pokrajinam našega Krasa. V intervjuju pripoveduje o različnih vidikih življenja na "rajskem" otoku: o tajfunih, kavi z rogljičkom za 12 dolarjev, ter dejstvu, da na Gvamu ni ptičev - zato pa toliko več pajkov.

Na Krasu je človek stalno naseljen že okoli šest tisoč let in je skozi ves ta čas pomembno oblikoval krajino. Zdaj se kraška krajina spreminja zaradi opuščanja kmetijskih površin, še zlasti biotsko zelo pestrih travnikov. Specifično kraško okolje z malo površinske vode se posledično zarašča, ena od posledic pa je tudi večja požarna ogroženost. Kako torej na eni strani ohraniti gozd in tudi zelo bogato kulturno krajino na Krasu, ki bi jo človek še naprej oblikoval v sozvočju z naravnim okoljem? Na to vprašanje skuša odgovoriti gost današnje oddaje krajinski arhitekt Robert Gostinčar, ki je s sodelavci oblikoval študijo o krajinski zasnovi Krasa. V njej se loteva vprašanj poseljenosti, infrastrukture in turizma na Krasu.

V prvi oddaji pretekli teden sta krasoslovca, prof.dr. Martin Knez in predstojnik postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU prof.dr. Tadej Slabe povzela temeljne značilnosti njunega že tridesetletnega raziskovalnega sodelovanja s kitajskimi krasoslovci. Z ekipo smo šli na obhod po južnokitajskem krasu za katerega je značilen t.im. »kopasti kras«, na maketi v muzeju Nacionalnega parka Guanling sta lepo prikazana profil kraških kop in podzemni sistem jam (glej fotografijo). Slišali bomo opis geologa Kneza o najdaljšem dolomitnem jamskem sistemu v geoparku Šuanguedong na svetu v dolžini dobrih 400 km. Najdaljši doslej raziskan jamski sistem s stranskimi rovi vred na svetu pa je jama Mammoth v zvezni državi Kentucky v ZDA. Knez v oddaji tudi pojasnjuje nastanek geoloških plasti tamkajšnega kraškega podzemlja, njegovo starost in lastnosti, Slabe pa morfologijo tam prevladujočih kamnin. Do obsežnih območij tega gričevnatega sveta smo se pripeljali z rednim vlakom, ki dosega tudi hitrosti do 242 km/h. FOTO: Maketa prereza južnokitajskega »kopastega krasa« in njegovega podzemeljskega sistema jam v Muzeju nacionalnega parka Guanling. VIR: Goran Tenze – Program Ars

Letošnja raziskovalna pot krasoslovcev iz Slovenije na južnokitajski kras province Guangši (angl.transcript: Guangxi) je bila že 30. po vrsti. Z ekipo smo šli na obhod po južnokitajskem krasu za katerega je značilen t.im. »kopasti kras« (glej fotografijo). Z nami so bili raziskovalci in doktorski študenti z Inštituta za geologijo krasa Kitajske akademije za geološke znanosti v mestu Guilin, kasneje pa so se nam pridružili njihovi kolegi iz Laboratorija za okoljsko geokemijo z Inštituta za geokemijo Kitajske akademije znanosti v mestu Guiyang. Skupaj smo odkrivali podobnosti in razlike našega dinarskega in njihovega, v milejših subtropskih pogojih nastalega krasa. Žal posnetkov z njimi nimamo, saj so na prošnjo novinarja za opis videnega v angleškem jeziku odgovorili, da nimajo dovoljenja uprave in lokalnih oblasti sedeža inštituta za dajanje izjav (sic!). Že tako in tako smo imeli občasne vzajemne težave pri razumevanju mednarodne sporazumevalne govorice, saj je njihov jezik tako drugačen od indoevropskih, da smo imeli občutek, da se morajo dobesedno vseh, tudi sintaktičnih pravil angleščine naučiti na pamet in ne do neke mere intuitivno, kot govorci indoevropskih jezikov. Ugotovitve in izkušnje naše poti v prvi oddaji s terena povzemata krasoslovca, prof.dr. Martin Knez in predstojnik postojnskega Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU prof.dr. Tadej Slabe. FOTO: Lep primer do zadnjega kotička obdelanega dolinskega dela kraškega polja v Nacionalnem geoparku Xingyi s »kopastim krasom« oziroma kopastimi griči kot kraškimi pojavi- pokrajina, ki se rasteza stotine kilometrov na jugu Kitajske. VIR: Goran Tenze – Program Ars

Melanie Whittington, PhD, Head of the Leerink Center for Pharmacoeconomics interviews Holly Krasa, CEO of Blue Persimmon Group. In this episode they discuss the recent CPE Exclusive: Cobenfy™ for Adults Living with Schizophrenia, the need for innovation in schizophrenia, and the importance of listening to the stories from people living with schizophrenia.

Raziskovalci z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU iz Postojne v tem tednu začenjajo vsakoletno raziskovalno ekspedicijo s kitajskimi kolegi na južnokitajskem krasu. Tam med drugim merijo količine CO2 v tamkajšnem kraškem podzemlju, tako kot so to skupaj na nedavnem obisku v Postojni izvedli na merilnih sondah v Javornikih na Notranjskem. Gre za dolgoletno sodelovanje s krasoslovci iz Inštituta za kraško geologijo Kitajske akademije geoloških znanosti v mestu Guilin v provinci Guangši na jugu Kitajske. Tem je uspelo dobiti raziskovalni projekt o količinah in meritvah CO2 v kraških kamninah in v zemljini južnokitajskega krasa. Tokratni gost dr. Mitja Prelovšek z inštituta tokrat ni šel z njimi, je pa za oddajo povzel spoznanja dolgoletnega skupnega raziskovanja krasa s kitajskimi kolegi. FOTO: Mitja Prelovšek z merilcem CO2 v prostorih IZRK ZRC SAZU VIR: Program Ars, Goran Tenze

27. novembrī plkst. 20.30 Rīgas Sv. Marijas Magdalēnas baznīcā pirmizrādi piedzīvos Jāzepa Vītola Latvijas Mūzikas akadēmijas (JVLMA) Operstudijas "Figaro" iestudējums – Eižena d'Albēra muzikālā traģēdija vienā cēlienā "Kains". Par to plašāk stāsta JVLMA Operdziedāšanas klases vadītājs, Operstudijas "Figaro" mākslinieciskais vadītājs un JVLMA simfoniskā orķestra diriģēšanas docētājs Viesturs Gailis, kā arī titullomas atveidotājs Artis Muižnieks, kurus uz sarunu aicinājusi jaunā muzikoloģe, JVLMA 4. kursa studente Marta Liepiņa. Sarunā ar studijas viesiem – par to, ka operas partitūra Viestura Gaiļa redzeslokā bijusi vairāk nekā divas desmitgades, bet īstais iestudēšanas laiks pienācis vien tagad, par d`Albēra saistību ar Rīgu un to, ka līdz šim radošajai grupai nav izdevies atrast nevienu "Kaina" ierakstu... Visbeidzot – arī par muzikālās valodas paralēlēm ar Vāgneru un Humperdinku. Eižens d'Albērs (1864, Glāzgova - 1864, Rīga) operu "Kains" komponēja 1900. gadā. Tā pirmizrādīta tā paša gada 17. februārī Berlīnes Karaliskajā operā (šodien - saucas Berlīnes Valsts opera Unter der Linden). Operas librets veidots kā Vecās Derības 1. Mozus grāmatas 4. nodaļā aprakstītā Kaina grēka, nogalinot savu brāli Ābelu, mākslinieciska fantāzija, un šodien ir aktuāls no visiem aspektiem. Ja iepriekšējā Operstudijas "Figaro" iestudējumā – Žana Krasa operā "Polifēms" – caur sengrieķu mītu tika runāts par traģiskajām sekām, ko cilvēkam, viņa dzīvei un mīlestībai nodara kara šausmas, šajā operā tiek runāts par šodien visaktuālāko – ticību un neticību, mīlestību un nodevību, dzīvību un nāvi. Tiek runāts par to, cik viltīgi un gudri, ar glaimiem un sagrozītām patiesībām ļaunums iekļūst mūsos. Tikai nedaudz sašķiebjot mūsu domas, tas it kā pašiem ļauj nonākt pie atziņas, ka nonāvēt nozīmē atbrīvot, nonāvēt nozīmē darīt labu un dot mieru. Un tad cilvēks, noliedzis sevī Dievu, kļūst par nomaldījušos zvēru. Un brālis nogalina brāli… Te ir vieta gan asociācijām par Krievijas iebrukumu Ukrainā, kur ļaunums savā starpā liek karot divām tik tuvām tautām, gan par globālām norisēm, kur redzam tik daudz naida un negāciju.  Bet opera ir arī par to, ka vara, kas vedina uz ļauno, lai kā tā gribētu sevi uzskatīt par pasaules valdnieci, stāv zemāk par to Avotu, kurš ir Lielais Taisnīgums, Lielā Gaisma, un ko saucam par Dievu. Un Dievs, sevī ietverot visu pasauli un tās esamību, beigās vienmēr uzvar.  

S častnimi občani je hudič. Tisti, ki jih ta čast doleti, nagonsko slutijo, da ne bodo več dolgo tlačili zemljice, tisti, ki jo dodelijo, pa se vržejo v zobe materi zgodovini. Hočemo povedati, da so za častne občane v glavnem odgovorni župani. "Častni občan" tako bolj govori o županu, kot o častnem občanu. Tako je bilo tudi v preteklih dneh, ko je začel Mussolini, v prenesenem pomenu kot tudi v neprenesenem, kot okostnjak padati iz omar primorskih mest, trgov, krajev in občin. Javnost se je nad tem primerno zgražala in naslajala, ampak spet smo nekoliko pozabili na teoretične osnove častnega občanstva. Zato jih bomo v današnjem prispevku obnovili. Če ostanemo samo pri obeh Goricah; z naše strani, se pravi iz Nove Gorice, je na Mussolinija zrl naš častni občan, z belimi kamni zapisan na pobočje Sabotina in z zlatimi črkami v zgodovino, medtem ko je v stari Gorici oprezal Mussolini. Tako sta goriška častna občana, ne da bi se desetletja kdorkoli posebej vznemirjal, svojo ideološko, svetovnonazorsko, vojaško in še kakšno častno občanstvo tiho živela vseh teh zadnjih sto let. S tem, da ima Mussolini danes rahlo primerjalno prednost. Ko so nanj tako elegantno pozabili, oziroma, ko se jim niti pod liberalnimi, levimi in progresivnimi mestnimi vladami ni zdelo vredno, da bi se ga kot častnega občana znebili, je zdaj končno dočakal, da se je zgodovina dovolj obrnila in so njegov diktatorski slog, kot tudi njegove ideje in metode, ponovno v modi. Zadnjih osemdeset let se je samo potuhnil, zdaj ko so njegovi spet na oblasti, bo lahko zadovoljno sijal naprej.  Medtem pa bo v Novi Gorici in v ostalih primorskih mestih treba na vrnitev fašistov na oblast še malo počakati. Vsekakor pa bo čakanje krajše, kot če bi čakali na vrnitev jugoslovanskega komunističnega režima, ki je patron nekaj sto Titovim častnim občanstvom, raztresenih po deželi. Ker zadeva s častnimi občani ima osnovno težavo v kontekstu toka zgodovine ... Kot primer … Feldmaršal Svetozar Borojević je bil po ubranitvi soške fronte leta 1915 nemudoma razglašen za častnega občana Ljubljane, a so mu naziv leta 1919 odvzeli, ker se avstro-ogrski general ni več skladal z agendo nove državne tvorbe, sploh pa ne pozneje z italijansko okupacijo. Pa so mu potem častno občanstvo leta 2009 vrnili in tako naprej in tako nazaj. In če bi danes tajnice občinskih uprav na Pivškem, v Brkinih, na delih Krasa ali Vipavske doline dovolj natančno pobrskale po omarah, bi našle Borojevićevo častno občinstvo, skrito v istih arhivih, kjer čepi tudi Mussolini kot častni občan vsake malo večje vasi in danes nerodno skače iz orumenelih fasciklov. Čeprav danes častna občanstva slovenskih mest vrvijo od politikov, se kljub vsemu zdi pametnejši trend, ki mu župani sledijo v zadnjih desetletjih; se pravi, da mesta naziv podeljujejo v glavnem kulturnikom, umetnikom in znanstvenikom. Ljubljana recimo, se od Milana Kučana leta 2007 in potem pogojno od dr. Franceta Bučarja iz 2009 in Janeza Stanovnika iz 2010 za politika ni več odločila. Ampak vrnimo se k Mussoliniju, s katerim v svetlo prihodnost plujejo v Gorici. Dva mogoča razloga najde razmišljujoči pri vztrajanju mestnih oblasti, da diktatorju, izvornemu fašistu in klavcu celih ljudstev, naziva ne odvzamejo.  Prvi je, da pač ponosno nosijo vso svojo preteklost. Izbris pomembnih, ali odločujočih posameznikov iz zgodovine to manipulativno spreminja in v ničemer ne pripomore k avtentičnosti neke skupnosti.  Druga možnost pa je prihajajoča evropska prestolnica kulture, ki bo združila obe mesti. Mogoče gre pri vztrajanju, da Mussolini ostane častni občan Gorice, samo za umetniško akcijo, ki opozarja, da smo vsi sinovi in hčere svojih očetov in da je preteklosti, kakorkoli že potiskamo glavo v pesek, težko, oziroma nemogoče ubežati. 

Prosekar, avtohtono belo peneče se vino s tržaškega Krasa, je prešlo pod konzorcij Prosecco Doc. Kaj to pomeni za slovenske vinarje na Tržaškem, pojasnjuje predsednik Kmečke zveze iz Trsta Franc Fabec. V Porabju, v Andovcih, se pridružimo slovesnemu odprtju Apartmajev Triglav, za katere je denar dala madžarska vlada v okviru razvojnega programa slovenskega Porabja. Da bo treba zavihati rokave, se dobro zaveda mlada rojakinja iz Varaždina Lucija Vupora, predsednica novoustanovljenega gospodarskega združenja RAST. Marjan Sturm, nekdanji predsednik Zveze slovenskih organizacij, ene od treh krovnih političnih organizacij koroških Slovencev, pa poudarja, da je za dialog je potreben pogum in tudi sprememba lastnih stališč. Revizijo svojega dela kot manjšinski funkcionar je naredil v knjigi Identiteta brez sovražnika. Kako pa koroški Heimatdienst danes gleda na koroške Slovence? Prisluhnite! Foto(Silva Eöry): Mali Triglav in v ozadju novi apartmaji Triglav

Janko Rožič je arhitekt, urbanist, predavatelj in esejist. Je pobudnik in arhitekt večkrat nagrajenega in svetovno znanega Hostla Celica. Skupaj s sodelavci je za različne projekte dobil več slovenskih in mednarodnih nagrad. Skozi teoretično in praktično delo, ki temelji na prostorskih principih, semiotičnih vzorcih in jezikovnih uvidih, lastno ustvarjalnost povezuje z najsodobnejšimi umetniškimi, znanstvenimi in filozofskimi spoznanji ter z najstarejšo modrostjo umeščanja v prostor in rabe jezika. Zaveda se, da bistvo prostora zares odpira šele prostost, podobno kot izvirno misel v svetu podpira le smisel. Objavil je več esejev o Kocbeku, Pahorju, Starčeviću, Svetini, Hamvasu, Premku, Ravnikarju idr. Razmišljanje Pesem Krasa in »poiesis« Zemlje je pripravil za simpozij ob 120. Obletnici Srečka Kosovela in Edvarda Kocbeka. Organizirala ga je Neža Zajc v okviru ZRC SAZU 15. oktobra 2024.

V spomin na današnji dan pred 77 leti, ko je začela veljati pariška mirovna pogodba, po kateri so Zgornje Posočje, Vipavska dolina, večji del Krasa in manjši del Istre postali del Slovenije, danes praznujemo obletnico vrnitve Primorske k matični domovini. To samo praznik Primorcev, ampak praznik cele Slovenije, je v slavnostnem govoru na osrednji prireditvi v Vipavi poudaril premier Robert Golob. Moč naroda nikoli ne izhaja iz razdvajanja, ampak vedno samo iz skupnih vrednot, je še poudaril.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot. Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.« Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi. Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal. Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.« Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon, V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«. Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini! Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.

Mesecu juliju bi lahko nadeli ime »praznik sivke«. Če sem prištejemo še nekaj dni konec junija in začetek avgusta sicer tudi ne bo nič narobe – od vrste sivke in vremenskih pogojev je namreč odvisen čas njene žetve. Konec julija se je tako Darja Pograjc odpravila v Divačo, v nasad sivke na robu Krasa, in nastala je Nedeljska reportaža, ki vabi na sprehod med vijoličaste grmičke, obogatene z čmrljim brenčanjem, pa tudi v prostor parne destilacije in polic, obloženih z dišečimi mili, hidrolati, olji ter drugimi izdelki iz sivke.

Piše Urban Tarman, bereta Renato Horvat in Lidija Hartman. Komaj je minilo leto dni od uničujočih poplav in plazov in že lahko beremo novo knjigo Nataše Kramberger z zapisi o vremenskih skrajnostih in pripetljajih, ki so v zadnjih letih izzvali njeno kmetijo v Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Avtorica se je pred leti nenačrtovano preselila iz Berlina v okolje, v katerem je odraščala: na približno tri hektarje veliko posestvo z zapuščeno kmetijo brez elektrike in vode, ki jo je pred upokojitvijo kupila njena mati z idejo, da jo bo spravila v red. Ko za to ni našla ne časa ne denarja, jo je predala hčerki. Kot se je pozneje izkazalo, hčerki pisateljici ni predala samo nepremičnine, ampak tudi nepričakovan poklic ekološke in sonaravne kmetovalke, ki o svojih bojih in ljubeznih z zemljo in živalmi zdaj pripoveduje v kolumnah in knjigah. Avtobiografsko in esejistično zasnovana knjiga Po vsej sili živ nadaljuje delo, ki si ga je Nataša Kramberger zastavila v prejšnji knjigi Primerljivi hektarji, v kateri je opisovala svoje spoznavanje z ekološkim kmetovanjem v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb, ko se utečena pravila, kot opaža, postavljajo na glavo. To je fokus njene nove knjige: zavzeto, srčno in svojsko potegniti črto pod opažanja in nakazati njihov mednarodni in transgeneracijski kontekst. Knjiga je v tem smislu rezime njenih prvih sezon kmetovanja, osvetljen z izkušnjami drugih ljudi, razmisleki s potovanj in spominskimi prebliski. Referenčni osebi sta na tem mestu njena mati in babica. V knjigo denimo vstopimo s prizorom, polnim simbolike: kako sta posušeni smreka in bukev na zadnji zimski dan in na začetku osme sezone kmetovanja pod sabo skoraj pokopali njeno mater. In nato trpko in pikro ugotavlja, da sezone danes niso več krog, ampak »spirala, s katerimi v fotokopirnicah spenjajo seminarske naloge o globalnem segrevanju«. Spomni se babice in njene napovedi, da podnebne spremembe prinašajo lakoto. Zaradi intenzivnih sprememb so zmedene tudi živali in rastline. Avtorica opisuje, kako se čebele novembra, ko je toplo za kratke rokave, izčrpavajo s preleti, čeprav tedaj ni nobene hrane; opisuje, kako so na nenavadno toplo veliko noč mlade slive bliskovito pognale poganjke, teden dni zatem pa jih je osmodila pomladna pozeba. Takšne izjeme s svojo pogostostjo in zaostrenostjo postajajo naša »nova normalnost«. »Karkoli sem postorila na zemlji, se je v skoraj istem trenutku izmaličilo v svoje nasprotje,« … skrušeno ugotavlja. »Ženska iz vasi Jurovski Dol v Sloveniji in ženska iz vasi Kanak v Nigru nista potrebovali družabnega omrežja, da bi bili povezani. Povezani sta bili, ker sta videli, kar je bilo mogoče videti z odprtimi očmi, slišali, kar je bilo mogoče slišati s pozornimi ušesi, in pogrešali, kar je bilo mogoče pogrešati z natančnim zavedanjem, koliko lepega je v toku enega samega človeškega življenja izginilo s sveta. Kaj je bilo in česa več ni in kaj točno to pomeni za vse, ki smo še vedno tu.« Nataša Kramberger brez dvoma zapisuje »času neprimerna premišljevanja« v obdobju, ko so kmetje po Evropi protestirali proti napovedanemu »zelenemu prehodu« in ko so bili – z drugimi besedami – zaradi strahu pred kratkoročnimi stroški prisiljeni protestirati proti svojim dolgoročnim interesom. Kot realistično ugotavljajo avtoričini sosedje, bi vsak kmet izbral ekološko kmetijstvo, če bi mu hektarski donosi omogočali poplačilo njegovega dela in dolgov. »Predaleč je prišlo,« pravi sosed, »brez špricanja in umetnih gnojil ni več možno«. Toda težavnost njenega novega poklica, ki ga je na še višjo stopnjo povzdignila z ekološkim pristopom, je ne vodi v dantejevski sklep, da »naj vsak, ki vstopa, up opusti«. Nasprotno. Na »napako v setvenem koledarju«, ko se zdi, da je »krog postal spirala«, ki grozi s splošno lakoto, človek lahko odgovori s kolektivnim, bolj skromnim in dolgoročno naravnanim delovanjem. Kajti »lakota se hrani s požrešnostjo in poteši z darežljivostjo,« piše. »Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali nad množico možnosti, ki jih vsako jutro, vsako popoldne in vsako noč v mislih, besedah in dejanjih preigravajo, preizkušajo in predajajo naprej množice … src na odprtih dlaneh. Množice skupnosti, prepletenih in čvrstih, samoniklih in ustvarjalnih, iz vasi Kanak v Nigru, vasi Jurovski Dol na Štajerskem, iz Berlina, Brandenburga, s Krasa, Sardinije, iz Indije, Kitajske, Latinske Amerike, množice teles, ki se skušajo izogniti možnosti, ki je tam, tukaj, vsak dan, zdaj videti najbolj možna od vseh, tako možna, da se ji je treba upreti z vsemi možnostmi. (…) Ostrmeli bi lahko in ostrmeti bi morali, koliko možnosti obstaja, da se upremo možnosti lakote.« Knjiga Nataše Kramberger Po vsej sili živ vpelje v razmislek politično razsežnost s sklepom, ki je tako očiten, da ga je z lahkoto mogoče spregledati: če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo. Kmetijstvo je z družbenim razvojem tudi v Sloveniji postalo industrijska panoga, čeprav imamo z številnimi manjšimi družinskimi kmetijami najbrž boljše priložnosti. Toda pričakovani donosi manjše kmetije silijo v okoljske kompromise in povečano produktivnost, saj »šteje hrana na krožniku in ne skrb za naravo«. Dejstvo, da je knjiga relativno kratka in kot takšna postavlja vprašanje, ali se je založbi po lanskih ujmah mudilo v novo izdajo, ne zmanjšuje pomembnosti in kakovosti zapisanega. Kliče pa k razširitvi pisateljičinega opusa, ki z osebno izkušnjo in izbrušenim slogom gradi mostove med medsebojno pogosto nerazumljenima podeželjem in mestom. Pisanje prevevajo močan občutek povezanosti z naravo, odprtost za presežno in skrivnostno ter ostre in angažirane misli, ki bralca spodbujajo, da pretrese svoj odnos do vse bolj očitnih sprememb v naravnem okolju. Da sam postane sprememba, ki jo želi videti v svetu.

durée : 00:05:17 - Classic & Co - par : Anna Sigalevitch - Aujourd'ui dans Classic & Co, Anna Sigalevitch nous parle de l'opéra "Brundibar" de Hans Krasa par la maitrise et l'orchestre national de l'Opera de Lyon sous la direction de Florent Karrer et mis en scène par Jeanne Candel, ce sera à Oullins et à Saint Priest du 22 mai au 1er juin…

V tokratni oddaji vas bomo popeljali na grad Štanjel, kjer lahko otipate kraški kamen, spoznate moč burje, se seznanite z edinstvenim vodovodnim sistemom v Štanjelu in značilnostmi naravnih bogastev Krasa. Vse to ponuja interaktivna razstava Narava in človek na Krasu v štanjelskem Muzeju. Obiskala jo je Vesna Potočar Godnič.

Dvig vode v jamah, ki imajo aktivni vodni tok, sploh ni nenavaden pojav. Na Inštitutu za raziskovanje Krasa, ki v jamah izvaja hidrološke meritve glede na opravljene meritve povedo, da je dvorana, kjer so bili bivakirali ujeti, varna, saj je še nikoli ni zajela voda. Toda eno so turistične jame, kjer je vodni tok raziskan, drugo pa jamarsko raziskovanje, kjer nenadno naraščanje vode, tudi po več deset metrov, ali celo vodni slapovi v breznih, niso nič presenetljivega.

Nekateri preostali vsebinski poudarki oddaje: - Revščina ostaja izziv za družbo. Med najbolj ranljivimi so starejši. - Tudi na Gorenjskem zaznavajo vse več nezakonitih migracij. - Zakaj je na Bovškem pičel odziv na uvajanje prevozov z električnim vozilom na klic? - Načrtovanje preventivnih ukrepov za varovanje Krasa pred požari.

Pogozdovanje goriškega Krasa bodo po uničujočem lanskem požaru odslej poleg prostovoljcev opravljali tudi brezpilotni letalniki - droni. Ti bodo spuščali semenske kroglice predvsem na težko dostopnih pobočjih in s tem pripomogli k ponovnemu oživljanju gozda na požganem kraškem območju. To bo prva tovrstna setev gozdnega drevja v Sloveniji. Kako bo izgledalo pa so v deževnem dopoldnevu predstavili v Selah na Krasu. Tam je bil tudi Valter Pregelj.

Tokrat bi vas rad opozoril na projekt Izročilo Brkinov in Krasa, ki z uporabo 3D tehnologije in obogatene resničnosti prikazuje lokalno tradicionalno domačo obrt in običaje Brkinov in Krasa in sodi med 24 najboljših skupnostnih projektov, ki so sofinancirani iz sredstev Evropske skupne kmetijske politike in jih je izbrala mednarodna žirija strokovnjakov ter vse prebivalce EU pozvala, da z glasovanjem določijo zmagovalne projekte. Svoj glas lahko oddate na tej povezavi.

Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni je nedavno z izdajo zbornika obeležil 75-letnico svojega delovanja. V njem so predstavili tudi predhodnike, saj je bila Postojna od začetkov znanstvenega raziskovanja kraškega podzemlja vsaj v 20. stoletju del kar treh oziroma štirih državnih tvorb. Gost je bil izvršni urednik jubilejnega zbornika, ki je izšel pri matični založbi ZRC SAZU, mikrobiolog z inštituta dr. Janez Mulec. FOTO: Janez Mulec z jubilejnim zbornikom v vhodni avli Inštituta v Postojni VIR: Program Ars, Goran Tenze

Drugi poudarki: - V avgustovskih ujmah so bili številni prizadeti tudi na območju, ki ga pokriva mariborski center za socialno delo - Hitov sindikat ima velika pričakovanja od novega prvega moža - Tehniški muzej v Bistri pri Vrhniki je 70-letnico počastil z novo razstavo - Projekt Izročilo Brkinov in Krasa se je kljub hudi konkurenci uvrstil med finaliste za evropsko nagrado aria

Drugi poudarki oddaje: Za graditev 16-kilometrskega odseka hitre ceste med Gorišnico in Markovci naj bi gradbinca za izvedbo del izbrali še letos Na mestu spomeniško zaščitene vile v Bohinju, ki je pred devetimi leti klonila pod težo snega, bo zdaj zrasel nov prestižen objekt Občina Cerknica je podpisala pogodbo za graditev kanalizacije in prenovo dotrajanega vodovoda v vasi Dolenje Jezero Na Krasu se bojijo izgube Krasa; območje se spopada z izgubljanjem biotske pestrosti in elementi kulturne krajine

Narodna in univerzitetna knjižnica je nedavno predstavila najnovejšo pridobitev, izvirnik Dnevnika grofa in diplomata habsburškega dvora, v Ljubljani rojenega Janeza Filipa Cobenzla iz l.1777. (Družina je izhajala iz Krasa, v Štanjelu su postavili prvi grad, v 17. stoletju so zgradili med 2.vojno porušeni baročni dvorec Hassberg pri notranjski Planini itd). Nekaj časa je dnevnik v antikvariatih v Evropi zasledoval dr. Janez Šumrada, zgodovinar, med drugim pa veleposlanih republike v Parizu pred leti. Z njim se pogovarjamo o ozadju nastanka dnevnika, ki ga je omenjeni diplomat pisal med politično-diplomatsko misijo v Pariz z bodočim cesarjem z Dunaja Jožefom II. Kot zanimivost omenimo, da je bil v času Napoleonove zasedbe Dunaja 1809, Cobenzl njegov sogovornik pri oblikovanju dekreta o ustanovitvi Ilirskih provinc. FOTO: Johann Philipp Cobenzl (1741-1810) vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/4b/JohannPhilippCobenzl1779.jpg

Josef Ressel je bil morda eden zadnjih res širokih mislecev. Po osnovni izobrazbi gozdar, je pomemben pečat pustil na zelo različnih področjih. Tehnike in inovacij se je loteval na način Leonarda Da Vincija. Najbolj je znan po izumu ladijskega vijaka, pomembna je njegova vloga pri pogozdovanju Krasa, bil je hidrotehnični strokovnjak. V prvem obdobju industrijske revolucije se je ukvarjal z novimi materiali in tehnologijami, zlasti pa ga je pritegnilo raziskovanje možnosti tehnoloških izboljšav v prometu in energetiki. Med zanimivejše ideje lahko štejemo tudi brezsmradno stranišče in lokomobil. Deloval je na Dolenjskem, na Krasu, v Trstu in Ljubljani, kjer je umrl leta 1857. Josef Ressel je bil češko-nemških korenin, v Ljubljani ima svojo cesto in spomenik, v Šentjerneju so mu posvetili metuljček in penino, načrtujejo tudi Resslov most. Kakšna je njegova zapuščina?

Auf der Instagram-Seite von Paulina Krasa prangt der Satz: »In Darkness We Rise«. Das Dunkle, das Morbide scheint es der 33-Jährigen schon als kleines Kind angetan zu haben. »Ich habe mich immer zu diesem Thema hingezogen gefühlt. Wer mein altes Tagebuch sieht, fragt sich, was ist denn mit diesem Mädchen los?", sagt Krasa. Vermutlich war es also kein Zufall, dass sie vor fünf Jahren zusammen mit ihrer Kollegin Laura Wohlers den True-Crime-Podcast »Mordlust« ins Leben rief. Die beiden berichten über Mordfälle im deutschsprachigen Raum. Heute gehört ihr Format zu den beliebtesten deutschsprachigen Produktionen, Millionen von Menschen hören im Monat zu. Vor einigen Wochen gewannen die beiden »Deutschen Podcast-Preis«. Im Podcast »Moreno+1« unterhalten sich Host Juan Moreno und Paulina Krasa über das Sterben. »Schon früh in meinem Leben wurde ich mit dem Tod konfrontiert. Ich habe meine Großeltern beim Sterben begleitet und später eine mir sehr nah stehende Person. Heute kann ich sagen, dass ich keine Angst mehr vor dem Tod haben«, so Krasa. +++ Alle Rabattcodes und Infos zu unseren Werbepartnern finden Sie hier: https://linktr.ee/morenoplus1 ++++++ Alle Infos zu unseren Werbepartnern finden Sie hier. Die SPIEGEL-Gruppe ist nicht für den Inhalt dieser Seite verantwortlich. +++ Alle SPIEGEL Podcasts finden Sie hier. Mehr Hintergründe zum Thema erhalten Sie bei SPIEGEL+. Jetzt für nur € 1,- für die ersten vier Wochen testen unter spiegel.de/abonnieren Informationen zu unserer Datenschutzerklärung.

01. Krasa Rosa - I. D. 02. Proff, Macan - Nibbana/Кино (Volen Sentir Pink Sky Retouch) [Krasa Rosa Edit] 03. Krasa Rosa, Ranta, Miroshin - Kolybelnaya 04. M.O.S., Krasa Rosa - I. D. 05. Krasa Rosa - Solnce 06. Krasa Rosa - I. D. 07. Krasa Rosa - I. D. 08. Krasa Rosa, M.O.S. - Acunama 09. Krasa Rosa - I. D. 10. Krasa Rosa - I. D. 11. Krasa Rosa - Gorushko 12. Sound Quelle, Reskide - Radioman

Auf Prime Video könnt ihr Alicia Vikander als junge Lara Croft in „Tomb Raider“ sehen. In der ZDF-Mediathek starten die True-Crime-Wochen mit „Schuld & Sühne mit Paulina Krasa“. Und bei Wow will Polizist Leo in „Drift: Partners in Crime“ die Unschuld seines Bruders Ali beweisen. Hier entlang geht's zu den Links unserer Werbepartner: https://detektor.fm/werbepartner/was-laeuft-heute >> Artikel zum Nachlesen: https://detektor.fm/kultur/was-laeuft-heute-tomb-raider-schuld-und-suehne-mit-paulina-krasa-drift-partners-in-crime

Auf Prime Video könnt ihr Alicia Vikander als junge Lara Croft in „Tomb Raider“ sehen. In der ZDF-Mediathek starten die True-Crime-Wochen mit „Schuld & Sühne mit Paulina Krasa“. Und bei Wow will Polizist Leo in „Drift: Partners in Crime“ die Unschuld seines Bruders Ali beweisen. Hier entlang geht's zu den Links unserer Werbepartner: https://detektor.fm/werbepartner/was-laeuft-heute >> Artikel zum Nachlesen: https://detektor.fm/kultur/was-laeuft-heute-tomb-raider-schuld-und-suehne-mit-paulina-krasa-drift-partners-in-crime

Auf Prime Video könnt ihr Alicia Vikander als junge Lara Croft in „Tomb Raider“ sehen. In der ZDF-Mediathek starten die True-Crime-Wochen mit „Schuld & Sühne mit Paulina Krasa“. Und bei Wow will Polizist Leo in „Drift: Partners in Crime“ die Unschuld seines Bruders Ali beweisen. Hier entlang geht's zu den Links unserer Werbepartner: https://detektor.fm/werbepartner/was-laeuft-heute >> Artikel zum Nachlesen: https://detektor.fm/kultur/was-laeuft-heute-tomb-raider-schuld-und-suehne-mit-paulina-krasa-drift-partners-in-crime

Poročali smo o ukrepih protipoplavne zaščite na območju Nove Gorice, obnovi Krasa po požaru, rasti radovljiškega turizma, težavah s parkiranjem v Kranjski Gori in novem lesenem mostu čez Krko pri Straži.

Poročali smo o ukrepih protipoplavne zaščite na območju Nove Gorice, obnovi Krasa po požaru, rasti radovljiškega turizma, težavah s parkiranjem v Kranjski Gori in novem lesenem mostu čez Krko pri Straži.

Potem ko je včeraj Evropska centralna banka znova zvišala temeljne obrestne mere za 0,5 na skupno 3 odstotne točke, bo zadolževanje še dražje. Prav tako napoveduje nadaljnje zaostrovanje denarne politike v boju zoper inflacijo. Ta se je sicer v preteklih treh mesecih nekoliko znižala, a osnovna inflacija, ki ne vključuje cen energentov in hrane, ostaja visoka. Kot ocenjuje guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle, tudi zaradi vse večjih apetitov po višjih plačah. Druge teme oddaje: - V Kijevu prvi vrh Evropske unije in Ukrajine od začetka ruske agresije - Krajinska zasnova Krasa naj bi bila pripravljena do konca leta - Tina Šutej izboljšala slovenski rekord v skoku s palico

Predsednik vlade Robert Golob je ob koncu prejšnjega leta napovedal nekatere ključne reforme, med njimi tudi pravosodja. Razen predloga treh vladnih strank za spremembo ustave s katero bi imenovanje sodnikov v trajni mandat namesto državnega zbora opravila predsednica republike, podrobnosti pravosodne reforme še niso znane. Predsednik vlade naj bi jih sodnikom predstavil v začetku prihodnjega tedna na izrednem občnem zboru Slovenskega sodniškega društva. Druge teme oddaje: - Cene plina v Evropi najnižje od začetka vojne v Ukrajini - Načrt sanacije pogorelega Krasa deležen številnih pripomb - Slovo Dunje Klemenc, ene prvih slovenskih profesionalnih filmskih producentk

Ste že slišali za hroščka drobnovratnika ali ga celo videli v kateri od naših kraških jam? Če je odgovor ne, bo tokrat za pojasnilo poskrbel dr. Slavko Polak, kustos za naravoslovje in muzejski svetnik v Notranjskem muzeju v Postojni. Tega, sicer enega od prvih v podzemlju našega krasa opisanih organizmov so opisovali že v prvi polovici 19.stoletja, in tako zgodovinsko utemeljili to območje kot geografsko izhodišče nastanka biospeleologije. Kustos Polak pa nam predstavi rezultate dveh desetletij lastnih raziskav sistematike in sorodstvenih odnosov jamskih hroščev podzemljarjev, med katere spada tudi drobnovratnik. Pri molekularnih raziskavah njihovega genoma je v okviru priprave doktorske naloge na Univerzi v Ljubljani, z računalniškim primerjanjem kratkih odsekov molekul DNK ali PCR testiranjem (večina je zanj prvič slišala pri diagnosticiranju virusa SARS CoV-2), ugotovil ne le vrstno pripadnost pač pa tudi sledi evolucije organizmov. Rezultati testa pa so doprinesli tudi k boljšemu razumevanju nastanka kraškega podzemlja. FOTO: Povečava izgleda drobnovratnika (lat: Leptodirus hochenwartii) in na desni Slavko Polak v laboratoriju VIR: Notranjski muzej Postojna

durée : 00:06:11 - Classic & Co - par : Anna Sigalevitch - "Brundibar", l'opera pour enfants d'Hans Krasa sera interprété ce samedi à 11h, au Studio 104 de la Maison de la Radio et de la Musique par la Maitrise de Radio France, l'occasion de nous pencher sur l'histoire de cette œuvre…

The center of Western Classical Music, ever since the time of Bach, has been modern-day Germany and Austria.  You can trace a line from Bach, to Haydn to Mozart to Beethoven to Schubert to Schumann, Brahms, and Wagner, and finally to Mahler. But why does that line stop in 1911, the year of Mahler's death? Part of the answer is the increasing influence of composers from outside the Austro-German canon, something that has enriched Western Classical music to this day. There was also World War I getting in the way.  But after the war, one could have expected that this line would continue again.  The 1920's in Germany and the rest of Europe were a time of radical experimentation, a flowering of ideas, a sort of wild ecstasy of innovation across all the arts. So why don't we hear of these Austro-German experimenters and innovators anymore?  Because of Adolf Hitler, Joseph Goebbels, and their Entartete, or Degenerate music.  Hitler's worst crime was by no means his suppression of dozens of German, Austrian, and Eastern European composers, but it is a fact all the same that from the end of World War I until 1933, classical music in Germany and Eastern Europe(especially Czechoslovakia), was flourishing, with composers such as Zemlinsky, Krenek, Korngold, Schreker, Schulhoff, Haas, Krasa, and Ullmann taking up the mantle of the giants of the past and hoisting it upon themselves to carry it forward.     The Nazis silenced, exiled, or  killed off many of these musicians during the twelve years of 1933-1945, and those voices are forever lost, but the music they wrote before, during the War and the Holocaust, and after it, some of it masterpieces quite on the level of their predecessors, has been preserved.  So why then are these composers not better known? I've chosen 12 composers, all of whom were writing music at the highest level.  Some of them may be familiar to you, but many probably won't be.  And through all of their trials and tribulations, one of the things I want to emphasize throughout these stories, even the bleakest ones, is that so many of them found the will to be able to compose this heart-rending, beautiful, and often optimistic music all as they witnessed unimaginable horrors. It may seem empty when the end for many of these artists was so horrific, but these compositions and the men and women who were behind them are a true testament to the resilience of the human spirit.  These artists created a life for their friends, neighbors, and fellow inmates in concentration camps.  They wrote music they knew would almost certainly not be heard in their lifetimes, from an urge that could not be destroyed, even by gas chambers. Join us to learn about them this week.

Analize najodmevnejših tem in zanimivosti iz lokalnega okolja Drugi poudarki: - V ZD Koper do zdravnika prek portala Iris - Svetovalna dejavnost Ljudske univerze Krško za uporabnike brezplačna - V Fari bo ob bregu kolpe zrasel turistični kompleks

Veliki požar na goriškem Krasu, ki nas je pretresel v drugi polovici julija in ga je obvladovalo na stotine gasilcev, je opustošil 3.700 hektarjev površin, od tega 2.900 hektarjev gozdov. Vnovična ozelenitev oziroma pogozditev kraških skal je velik strokovni in finančni izziv. Naslavlja ga načrt sanacije požganih kraških gozdov. Kako se bodo lotili obnove gozda in kakšne protipožarne ukrepe bodo uvedli? Kaj prinaša zamisel o zasnovi krajinskega parka na Krasu? O vsem tem voditeljica Jernejka Drolec s sogovorniki. Gostje: Robert Režonja, generalni direktor Direktorata, za gozdarstvo in lovstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; Georgi Bangiev, generalni direktor Direktorata za prostor, graditev in stanovanja na Ministrstvu za okolje in prostor; Gregor Danev, direktor Zavoda za gozdove Slovenije; Tarik Žigon, župan občine Renče-Vogrsko.

S cmokom v grlu in nujnimi potrebščinami v nahrbtniku so Kraševci julija spremljali bitko gasilcev z najobsežnejšim požarom v zgodovini naše države. Plameni so uničili nepredstavljivo območje gozda, pregnali ljudi in živali ter gasilske enote spravili na rob zmogljivosti. Ogenj so ukrotili preden bi terjal smrtne žrtve ali zajel kakšno hišo. Koliko gre to pripisati delujočemu sistemu zaščite in reševanja ter dobri organiziranosti gasilstva? Katere so pomanjkljivosti, sistemske težave ali pomanjkanje sredstev? Kaj je treba urediti, da se požari kolikor je mogoče preprečijo, škoda pa čim bolj omeji? Kako obnoviti Kras - ali naj bo res tak kot pred požarom? O tem voditeljica Nataša Mulec s predstavniki ključnih institucij in Krasa. Gostje: Srečko Šestan, poveljnik Civilne zaščite Republike Slovenije, Franci Petek, poveljnik Gasilske zveze Slovenije, Mauricij Humar, župan občine Miren – Kostanjevica, Janez Logar, v.d. direktorja Zavoda za gozdove Slovenije.

Statistični urad bo objavil podatek o julijski inflaciji. Junija je ta prvič po treh desetletjih presegla 10 odstotkov, bila je 10,4-odstotna. Poznavalci razmer pričakujejo umiritev zgolj na mesečni ravni, saj se je nekoliko pocenil bencin, na letni ravni pa bo inflacija verjetno ostala visoka. Drugi poudarki oddaje: Ameriški predsednik uspel z zakoni, ki naj bi hkrati krotili inflacijo in podnebne spremembe. - Na slovenski strani Krasa za zdaj mirno, nevarnost grozi iz Italije. - Olimpija, Mura in Koper končali evropsko nogometno sezono.

Vlada sprejema nadaljnje ukrepe proti energetski draginji z začasnim znižanjem DDV na energente. Znižanje DDV bo veljalo za dobavo električne energije, zemeljskega plina, lesa za kurjavo ter za daljinsko ogrevanje. Ukrep bo po ocenah težak približno 130 milijonov evrov. Druge teme: - Požar na italjanski strani Krasa se ne umirja; zaradi suše na naši strani meje zaustavili hidroelektrarno v Solkanu - Dan ekološkega dolga; če bi vsi živeli tako, kot živimo v Sloveniji, bi človeštvo potrebovalo skoraj tri Zemlje in pol - Ob uveljavitvi interventnega zakona nekatere bolnišnice že začele delo

Ob še enem vročem dnevu, ki je pred nami, s Krasa prihajajo spodbudne novice. Gasilci, ki po nočni izmeni prav zdaj predajajo delo novim ekipam, so v minulih urah zalivali in čistili požarišče. Zlasti na severnem delu se je pojavilo nekaj žarišč, a so jih obvladali. Drugi poudarki oddaje: - Požari ena od posledic podnebnih sprememb, bitka s taljenjem ledenikov je že izgubljena. - Med članicami Evropske unije kar nekaj odpora do predlaganega zmanjšanja porabe plina. - Atletsko svetovno prvenstvo uspešno za Slovenijo: zlato Čeha, polovica ekipe v finalih.

S Krasa naposled prihajajo spodbudne novice. Gasilci so požar spravili pod nadzor, je sporočil vodja intervencije Simon Vendramin. Pojavljajo se manjša žarišča, ki pa jih lahko gasijo sproti. Svetlo plat je kljub opustošenju, ki so ga za seboj pustili plameni, na Krasu izpostavil tudi premier Robert Golob, ki je napovedal akcijski načrt za preprečevanje požarov. Druge teme: - Je zrak v Ljubljani res slabši, kot kažejo meritve? - Po petih mesecih vojne v Ukrajini predsednik Zelenski verjame v končno zmago - V Parizu nocoj le še veliki finale Dirke po Franciji

Es ist passiert! Wenn Niklas & David plötzlich von einer Profikarriere als Kriminelle träumen, gibt es nur zwei Personen, die sie jetzt noch vor sich selber retten können. Paulina Krasa & Laura Wohlers vom True Crime-Podcast „Mordlust“ kommen nicht unvorbereitet. Ihre Waffen: Messerscharfer Klugschiss, verblüffende Bühnenkunststücke, Insiderwissen über Einbrüche und persönliche Einblicke, was sie so richtig doll auf die Palme bringt. Schließt die Fenster, sichert die Fahrräder und verrammelt die Türen! Ab hier wird's illegal… Du möchtest mehr über unsere Werbepartner erfahren? Hier findest du alle Infos & Rabatte: https://linktr.ee/dudes_podcast

Letošnje poletje je tako ali drugače prevroče. Visoke temperature, zelo verjetno tudi zaradi podnebnih sprememb, so po svetu in tudi pri nas povzročile več skrajnih vremenskih pojavov. Na Marmoladi se je zaradi vročine utrgal del ledenika in pod sabo pokopal številne planince. S Primorske in Krasa poročajo o hudi suši. Ta pesti tudi Italijo. V Evropi je vroče tudi zaradi velikih podražitev energentov, ki niso samo posledica vojne v Ukrajini, ampak predvsem požrešnosti velikih energetskih družb. Ko se draži energija, se draži tudi vse drugo, vključno s hrano. Tedenske dogodke prebira, kontekstualizira in ožema Tomaž Gerden.