Podcasts about obstajajo

“Naj nihče ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet, zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebičneži v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo do neke mere vsi sebični; to je naša narava. Je kdo sebičnejši od dojenčka? Kar šteje, je torej to, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni manj misliti o sebi, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Zares odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo, kot pa za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini, kako pokazati svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari enako. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko uporabi vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda po navadi to ne drži. Prvi korak do oblikovanja nesebične drže, ko gre za denar, je, da damo, preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža, v katerem vas denar pogosto drži. Potem so tukaj še vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za nekaj, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko čemu namenite svoje sposobnosti in darove, pokažete, da v to vlagate sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi v svoji okolici, naj storijo enako. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko za vse. Morda lahko postanete nekomu mentor in nanj prenesete svoje znanje ali pa s tem, kar znate narediti s svojimi rokami, nekomu bistveno olajšate življenje. In ne nazadnje čas. Ne gre le za denar in sposobnosti, prav je, da razmišljamo tudi o darilu svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Je v njem načrtovan čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je pogosto neopažen ali spregledan, lahko življenje te osebe bistveno izboljša. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes, ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste zato postali bolj celovita in skrbna oseba. In še nekaj je: Ko dajete, nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da izboljša svet, prejme nepričakovane prednosti!

Močna kakor smrt je ljubezen, odmeva v svetopisemski Visoki pesmi. Besedilo, ki si ga pogosto izberejo mladoporočenci pri cerkveni poroki kot potrditev tega, za kar se odločajo. Ljubezen mi je vse razodela je naslov poezije Karla Wojtyle, ki si je kot papež nadel ime Janez Pavel II. in se mu danes priporočamo kot svetniku. Ljubezen je čustvo, ki ga v sebi nosijo poročeni in celibaterji, razvezani in osamljeni, vsi, nekateri pravijo, da tudi živali – že iz predkrščanske dobe je znan praznik gregorjevo, dan, ko se ptički ženijo. Lady Gaga, ena največjih pop zvezdnic 21. stoletja, je izjavila, da je bil njen največji strah v življenju, da bi ostala sama. Po koncertih in predstavah, kjer so se je ljudje dotikali, se z njo rokovali, pogovarjali, se je domov vračala in ostajala sama. Najsrečnejša je postala, ko je našla ljubezen svojega življenja. Obstajajo različne vrste ljubezni in morda najbolj nedolžna, najbolj zastonjska in tudi najdlje trajajoča je materinska ljubezen, po kateri hrepenijo otroci. Pomislimo samo na dečka Serjožo iz Tolstojeve Ane Karenine. Očetu in njegovi prijateljici, ki sta mu sporočila, da je mati umrla, ni verjel. Na sprehodih po parkih Petrograda se je zaziral v ženske obraze in v njih iskal enega samega – obraz svoje matere, ki se mu je na deveti rojstni dan kot sonce zasvetil, ko se je prebudil iz sna. Resnično je stala pred njim – njegova mati, ki mu je bila vse. Krščanskih cerkva, največjih svetovnih galerij ali pa številnih zasebnih stanovanj si skorajda ni za zamisliti brez ikonične slike Marije z Detetom. Botticelli, Caravaggio, Raphael pa tudi Leopold Layer z Brezij na Gorenjskem – vsem je skupna milostna podoba Marije z otrokom, ki se prižema k njenemu obrazu, prsim ali pa nogam. Michelangelo pa s svojo Pietà iz kararskega marmorja v baziliki Sv. Petra v Vatikanu pokaže še na eno, morda najtežjo podobo iz življenja: ko mati v naročju drži mrtvega sina. Prizor, ki je v postnem času živo navzoč ob premišljevanju križevega pota. Mati je poslanstvo, ki ne pozna upokojitve. To je beseda, ki je v vseh slovarjih napisana z zlatimi črkami. Hvaležni jim moramo biti, materam, ki so nas rodile v svet, ki so v prečutih nočeh in še velikokrat pozneje dajale prednost življenju otroka in sebe zatajevale. Vsem njim naj velja čestitka za materinski dan.

Kdo pride v davčna nebesa? Kdo pade v davčno luknjo? Kdo se je zavrtel na davčnem vrtiljaku? Ali se davek utaji ali zataji? Na ta vprašanja odgovarja Mateja Jemec Tomazin, urednica Davčnega terminološkega slovarja. Čeprav davki delujejo precej resno in dolgočasno, so lahko drugačni, ko se nanje ozremo z jezikovnega vidika. Jezikovna ustvarjalnost je tudi na tem področju iznašla besede, ki so zanimive, se jim lahko čudimo, so smešne in imajo v ozadju zgodbo (ponovitev).

Za nami je adventni čas, za nami so božič, božična osmina, staro leto. Vstopili smo v novo leto, v leto 2025. Po naših cerkvah in po naših domovih imamo še vedno jaslice in božična drevesca. Na današnji dan, ki je praznik Gospodovega razglašenja, jaslicam dodamo tri kipce, dodamo tri kralje oziroma tri modre. Prišli so z Vzhoda, sledili so zvezdi repatici. Rodil se je Kristus – na drugi strani pa je vzšla njegova zvezda (Mt 2,2). Trije modri so se odločili, da ji bodo sledili. Pustili so se voditi Jezusovi zvezdi. Tudi v našem življenju so različne zvezde, luči, ki usmerjajo naše življenje. Papež Frančišek nas opozarja, da moramo sami izbrati, kateri bomo sledili. Obstajajo »utripajoče luči«, ki pridejo in gredo kakor mala življenjska zadovoljstva. Četudi so dobra, niso dovolj, saj so kratkotrajna in nam ne dajejo miru, ki ga iščemo. Potem so tu »zaslepljujoče luči« odra, denarja in uspeha, ki obljubljajo vse in takoj. So mikavne, a s svojo močjo slepijo in iz sanj o slavi privedejo v še bolj trdo temo. Modri pa nas vabijo, da sledimo »stalni in ljubeznivi luči«, ki ne zaide, saj ni od tega sveta – prihaja iz nebes in žari v srcu. Kako najti pravo luč življenja? Papež poudarja, da moramo slediti zgledu treh modrih, zgledu treh kraljev, ki so v evangeliju opisani kot tisti, ki so »vedno v gibanju«. Kdor namreč želi luč, izstopi iz sebe in išče, ne ostaja zaprt vase in ne gleda nepremično, kako se odvijajo stvari okrog njega, ampak se dejavno ključi v svoje lastno življenje. Življenje, posebej krščansko življenje, je stalna hoja, sestavljena iz upanja in iskanja. Je hoja, ki se – kakor tista pri modrih – nadaljuje tudi takrat, ko zvezda nenadoma izgine izpred oči. Na tej poti pa so tudi pasti, ki se jim je treba izogibati. Po papeževih besedah so to površinske in posvetne govorice, ki upočasnjujejo korak: muhavost egoizma, ki paralizira, luknje pesimizma, ki v past ujamejo upanje. Sveti trije kralji so prinesli darove – zlato, kadilo in miro. Tudi mi smo poklicani, da prinesemo svoje darove v svet: svoje talente, dobroto, čas in ljubezen. V luči tega praznika smo povabljeni, da prepoznamo svojo zvezdo, svojo pot in svoje poslanstvo v tem svetu. Spomnim se misli Viktorja Frankla, avstrijskega psihiatra in avtorja, ki je zapisal: »Ni na nas, da sprašujemo, kaj je smisel življenja. Življenje nas sprašuje – in mi mu odgovarjamo s tem, kar delamo in kar smo.« Naj bodo dnevi, ki so pred nami, polni te svetlobe in usmerjeni k pravim vrednotam. Sledimo zvezdi, ki nas vodi k resnični sreči – k Bogu, ki prihaja, da bi bil Emanuel – Bog z nami.

Letošnji mednarodni dan ozaveščanja o jecljanju nas nagovarja z geslom Moč poslušanja. Ta govorno-jezikovna motnja se pojavi pri približno enem odstotku populacije, najpogosteje med drugim in petim letom starosti. Obstajajo številni dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav jecljanja. V petkovem svetovalnem servisu bosta naša gosta profesorica defektologije in logopedinja Vlasta Podbrežnik, svojo zgodbo pa bo z nami delil Georgij Done. Pokličite nas ali nam pišite.

Danes pa nekaj o prehranjevalnih praksah slovenske mladine. O tem, kdo kaj jè, kdo česa ne jè in zakaj. Skratka o pojavu, ki ga imenujemo »izbirčnost,« pogovorno »zbirčnost«, globoko na slovenskem podeželju pa »kočljivost«, celo »špuravost« ali »žnetlavost«, naši stari pa so mu rekli tudi »lišpavost.« V Sloveniji imamo prehrano za šolajočo se mladino subvencionirano. Obstajajo različne kategorije, odvisno od premoženjskega stanja družine oziroma skrbnikov, ostaja pa dejstvo, da imajo lahko osnovnošolci subvencionirano malico in kosilo, srednješolci pa malico. Ukrep, čeprav je pogosto politično manipuliran, se kljub vsemu zdi eden najbolj socialnih ukrepov države in je eden redkih, ki smer plovbe slovenske barke drži v pravi smeri. Ampak kot je navada, se je zapletlo tudi pri tem ukrepu. Muslimanska skupnost v Sloveniji je izvedla raziskavo, med katero so preverili stanje šolske prehrane glede na ponudbo svinjskega mesa. Kot vemo, je v tej verski praksi uživanje svinjskega mesa prepovedano. Muslimanska skupnost je še poudarila, da imajo njihovi otroci ustavno pravico dobiti jedilnik brez te vrste mesa. Na isti čoln so takoj skočili še vegetarijanci, ki bi jim redna ponudba vegetarijanskega obroka prav tako olajšala življenje, ker se ne bi bilo treba več vznemirjati, da bi njihov sonček prišel v stik z mesekom. Potem v nizkem štartu čakajo še vegani, ki so že do zdaj trdili, da je v šolah pogosto citiran verz Ježek bežek, kam pa kam greš ves s hruškami obdan … … ideološko obarvan, ker se norčuje iz prepričanja, da je treba odklanjati vso hrano živalskega izvora. A treba je vedeti, da muslimani niso edina religijska skupina v slovenski šoli z željo po prilagojenem jedilniku. Večinsko katolištvo bi v petkih absolutno uživalo ribe, v postnem času pa prosijo, če bi lahko država subvencionirala samo kruh in vodo. Ampak seveda se tu še ne konča. Sicer majhna, a vseeno obstoječa skupnost hindujcev apelira na zakonodajalca, da z jedilnikov umakne govedino, judovska skupnost se pridružuje muslimanski, kar je izjemno redek primer, pri prepovedi svinjine; po drugi strani pa se učenci, katerih starši prihajajo iz azijskega sveta, sprašujejo, čemu slovenske šole ne ponujajo pasjega mesa. Ki je menda zdravo in za šolajočo se mladino tako koristno. Sicer ni podatka, če imamo v slovenskih šolah koga z mongolskim kulturnim in religioznim vzorcem, ampak bog ne daj mu postreči ribo, polinezijskim učencem pa ne mleka in mlečnih izdelkov. Ampak ne smemo se ustaviti le pri religioznih ali kulturnih praksah. Šole morajo poskrbeti tudi za dietno kuhinjo; brezglutenski obroki se zdijo razumna zahteva, potem pa so tu še učenci, ki so intolerantni na laktozo ali trpijo za diabetesom. Ves ta sprehod skozi različne kombinacije jedilnikov pa je bil potreben, da se dokopljemo do bistva vsega problema. Če bi bili starši modrejši, se ne bi ukvarjali, kaj jedo otroci, ko so v šoli, ter bi bili veseli, da sploh jedo – privilegij, ki je na planetu vse manj samoumeven. Potem pa so tu še šolske kuharice. Kot vemo vsi, ki smo se prikotalili skozi osnovnošolsko šolanje … Lahko se zameriš ravnatelju, lahko se zameriš učiteljici matematike, kar je zelo pogosto, lahko se zameriš celo knjižničarki, ne smeš pa se zameriti kuharici v šolski kuhinji. In – ali hišniku, o čemer pa bomo govorili ob drugi priložnosti. Kot je staršem z nerazumnimi, nesmotrnimi in razvajenimi stališči in zahtevami uspelo uničiti že mnogo dobrega v slovenski šoli, jim bo z vtikanjem nosu v lonce šolskih kuhinj slej kot prej uspelo uničiti tudi šolsko prehrano. Univerzalno pravilo je: vsi otroci so lačni in vsi otroci so po malem izbirčni. Ampak otroški svet je narejen praktično in se izbirčnost ali preference pri hrani uravnajo same od sebe. Prejšnje generacije, ki smo doživele višek kulinarične ponudbe malic pri sendviču s pariško, smo religiozne, kulturne in zdravstvene omejitve med populacijo regulirale s tem, da so deklice dale salamo iz sendviča dečkom, ti pa deklicam nazaj rezino sira. Pa so bili zadovoljni kulturni vzorci in vsi bogovi na panteonu. Ampak seveda se izbirčnost ne konča v osnovnih in srednjih šolah. Kje pa! Ker se socialnost obroka razteza tudi na študentsko populacijo – spet trdimo, da gre za pohvalno in dobrodošlo prakso – se je z začetkom študijskega leta začelo komplicirati tudi tam. Če spomin ne vara, so se prvi boni na univerzi v Ljubljani, ki je tedaj nosila neko drugo ime, pojavili v prvi polovici osemdesetih let dvajsetega stoletja. Ker so na začetku veljali za vse izdelke v študentskih kantinah, so bile prve generacije študentov subvencionirane od države s pivom, kar je bil zelo socialen, a nekoliko manj študijsko naravnan ukrep. Pozneje so se boni spremenili do oblike, ki jo poznamo danes, ko ponudniki študentske prehrane, trenutno jih je 220, ponujajo prehrano v 307 lokalih. Večinoma seveda v Ljubljani, študentske organizacije pa poudarjajo, da se je število ponudnikov v zadnjih osmih letih skoraj prepolovilo; sklepamo, da ima to nekakšno povezavo z ljubljanskim turističnim boomom. Se pravi; bolj kot je hrano mogoče prodati turistom, manj je interesa prodati jo študentom. A to še ni vse. Zapletlo se je pri kakovosti prehrane. Ponovno brez podatkov in najbrž narobe sklepamo, da so prve generacije, ki jim je bilo dovoljeno biti izbirčen v osnovni šoli, zapustile šolske klopi in se preselile v predavalnice. Tako imamo pobudo različnih študentskih društev, da se boni omejijo ali ukinejo, nadomestijo pa naj jih študentske menze, ki bi lahko bolje skrbele za zdrave in uravnotežene obroke, kot to počnejo lokavi gostilničarji, ki jih zanima samo profit. Še več; v razgreto ozračje se je vključil celo Nacionalni inštitut za javno zdravje s projektom »Dober tek študent«. V septembru 2023 so izvedli vizualno oceno 35 obrokov, izbranih glede na najpogosteje unovčene študentske bone. Z Nacionalnega inštituta so sporočili, da bodo letos šli še korak dlje. Letos izbrane obroke ne bodo le vizualno ocenili, temveč jih bodo tudi poskusili, s čimer bomo dobili nov kamenček pri borbi za zdravo in uravnoteženo prehrano študentov. Kot vidimo, so bitke na bojnem polju subvencionirane prehrane naše mladeži – ki se bojujejo tako v kuhinjah kot v poslanskih klopeh, sploh pa za štirimi stenami domov, kjer se otroci pritožujejo nad teksturami, okusi in postrežbo – besne in pri mesnih obrokih celo krvave. In najbrž se nikjer v našem javnem življenju tolikokrat ne omeni ustava republike Slovenije kot pri subvencionirani šolski prehrani. Zaradi tega se »Ustavna komisija« državnega zbora zavzema, da bi s tresočo kuhalnico kot ustavno dopolnilo v ustavo dodali ne člen, temveč celotno »Slovensko kuharico« Felicite Kalinšek, kar bi posledično vsem šolajočim se v Sloveniji omogočilo ustavno pravico, da jedo točno tisto, kar jim paše.

“Naj nihče ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet, zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebični ljudje v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo vsi nekoliko sebični; to je naša narava. Je kdo bolj sebičen od dojenčka? Kar šteje, je torej, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni misliti o sebi manj, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Zares odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo, kot za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini, kako lahko pokažemo svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari na enak način. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko uresniči vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda, prav tako po navadi, to ne drži. Prvi korak do izoblikovanja nesebične drže, ko gre za denar, je, da damo, preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža, v katerem vas denar pogosto drži. Potem so tukaj vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za neko stvar, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko nečemu namenite svoje sposobnosti in darove, pokažete, da v to vlagate sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi v okolici, da storijo isto. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko naredili za vse. Morda lahko postanete nekomu mentor in nanj prenesete svoje znanje ali pa s tem, kar znate narediti z rokami, nekomu močno olajšate življenje. In ne nazadnje, čas. Poleg denarja in sposobnosti je prav razmišljati še o darilu svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Je v njem načrtovan čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je pogosto neopažen ali spregledan, lahko življenje te osebe zelo izboljša. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes, ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste zato postali bolj celovita in skrbna oseba. In še nekaj: Ko dajete, nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da svet dela boljši, prejme nepričakovane prednosti!

Jecljanje je motnja govora, ki se pojavi pri približno enem odstotku populacije, najpogosteje med drugim in petim letom starosti. Obstajajo številni dejavniki, ki lahko vplivajo na pojav jecljanja. Ta govorna motnja se dotika celotne človekove osebnosti. Ob mednarodnem dnevu ozaveščanja o jecljanju bomo tej temi posvetili petkov svetovalni servis, naša gosta bosta Vlasta Podbrežnik, prof. defektologije – logopedinja, podpredsednica Društva za pomoč ljudem z govornimi motnjami Vilka Mazija, in Georgij Done s svojo izkušnjo, predsednik omenjenega društva. Pokličite ali nam pišite.

Jesen s trgatvijo je prišla v deželo in kot koledar veleva, smo doživeli odstop visokega državnega nameščenca zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Visoki državni nameščenci, sploh pa politiki, zaradi vožnje pod vplivom alkohola ne odstopijo vedno, kar sproži v državi zanimiv odziv: če ne odstopijo, jih grajamo, če pa odstopijo, smo navdušeni nad njihovo visoko profesionalno in etično integriteto – kot se reče. A medtem ko uredniki v medijih ob dogodkih, kot se je zgodil vodji državnih tožilcev, samo vzamejo iz predala vzorec novinarskega članka, v katerega le zapišejo novo ime, bo naša današnja oddaja usmerjena v temne skrivnosti vožnje pod alkoholom. Te temeljijo tako na bogatih izkušnjah z vožnjo kot z alkoholom, ki smo si jih z leti pridobili v naši skromni redakciji. Najprej in na začetku; da človek vozi pijan, je logično in razumljivo! Čeprav, da ne bo pomote, nesprejemljivo. Pod vplivom alkohola človek počne neumnosti. To je eden aksiomov popivanja in če ta, ki pije, ne bi počel neumnosti, njegov napor nekako nima smisla. Pijani geniji napišejo recimo Uvod v Krst, ali Pohujšanje, mi navadni smrtniki pa sedemo za volan. Hočemo povedati, da subjekt, ki bi trezno razmišljal, nikoli ne bi pijan sedel za volan. Žal pa se trezno razmišljanje in uživanje alkohola izključujeta in med vsemi norostmi, ki se zgodijo med pijansko seanso, je na koncu obvezna vožnja domov s svojim avtomobilom. Tako pač je in kot ni mogoče vplivati na temeljne zakone narave, ni mogoče vplivati na može, pa tudi žene, da po veselici ne bi sedli za volan. Ko smo si priznali, da je pijanska vožnja nujna, moramo nadaljevati z mogočimi rešitvami. Ki jih ni veliko na razpolago, nekaj pa jih vseeno je. Ob tem patetični pozivi za to zadolženih institucij in tudi pogoste policijski nadzori očitno in mnogokrat dokazano ne pomagajo. Ker ena izmed pijanih norosti je tudi ta, da se ne bojimo policistov in da zasmehujemo državni PR. Torej; prva, najbolj logična rešitev je, da na zabavo ali mesto popivanja ne gremo z avtom. Obstajajo seveda pijanske seanse, ki se zgodijo kar tako, naključno – a večina teh, na katerih se ulovijo državni nameščenci in politiki, je vnaprej napovedanih. Se pravi; najlažje, najbolj logično in najmanj boleče: na zabavo se ne gre s svojim avtom. Žal pa je samozavest, bolje rečeno napuh pivcev skoraj brezmejen. Vsak od nas ima natančno preračunano količino alkohola, ki na organizem, kaj šele na izdihan zrak, še ne vpliva – če le pogoltnemo dovolj čevapov in čebule. Drug očitni namig je, da na zabavo gremo z avtomobilom, ampak da tam ne pijemo. Ker to na Slovenskem spada med znanstveno fantastiko, se z analizo te možnosti ne bomo ukvarjali. Moramo pa se posvetiti še perečemu problemu pijanske vožnje, ki nam državne nameščence redči kot slana poljsko cvetje. Za pijane politike za volanom je v glavnem vseeno; na vsakem grmu raste po deset novih, za državne nameščence pa ni tako enostavno. Odstopljeni tožilec je bil, tako gre ljudski glas, sposoben mož in lopovi menda zdaj slavijo ter se nato pijani vozijo domov … Tako njegov odstop zadosti zakonu in morali, po drugi strani pa nas skrbi. Ker zadeva je ta, da je število državnih nameščencev, sploh tistih sposobnih, končno. Ker se, kot je bilo ugotovljeno, pijani vožnji ne bomo odpovedali, nam grozi, da bomo prisiljeni državne tožilce ali outsorsati ali pa za to delo najemati agencijske delavce. Zato bi veljalo natančno določiti mejo, od katere naprej je treba zaradi pijane vožnje odstopiti. Vsaj svetohlinsko se zdi, da ves narod vozi pijan, pa je zaradi tega kaznovan ali s točkami, ali z denarno kaznijo, celo z odvzemom vozniškega dovoljenja, kljub temu pa učitelji, uradniki, delavci, upokojenci in medicinske sestre svoje delo naslednji dan mirno opravljajo naprej. Kar predlagamo, sta dve lestvici; prva za politike, druga za državne uslužbence. Med politiki lahko pijani vozijo recimo vsi člani parlamenta, ker če ne, bodo izgubili stik z bazo. Ne smejo pa pijani voziti ministri, z izjemo kmetijskega. Predsednik vlade ne sme voziti pijan za nobeno ceno, lahko pa sedi zraven, če vozi njegova partnerica. Funkcija predsednika države pa – odvisno; če je predsednik predsednica, potem ne, če pa je predsednik predsednik, potem pa ja – ker pijana vožnja daje vtis možatosti. Pri državnih uradnikih pa je lestvica še bolj preprosta. Če tvoja funkcija zahteva štemplanje s štampiljko, potem lahko piješ in voziš, če pa se na dokumente le podpisuješ, potem moraš po pijanski avanturi v avtomobilu odstopiti. Najbolj pa bi seveda pomagalo, če bi med Slovenci prevladala sodobna paradigma o nevarnostih alkohola, o nevarnosti njegove pridelave in trženja, a razmišljati v to smer pomeni zanikati srčiko slovenstva, kar pa bi mnogi prenapeteži razumeli kot veleizdajo.

V Lukovem evangeliju je opisan dogodek, ko je Jezus prišel v neko vas in ga je ženska z imenom Marta sprejela v svojo hišo. Imela je sestro, ki ji je bilo ime Marija. Ta je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegove besede, Marta pa je imela s strežbo veliko dela. Pristopila je in rekla: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila samo streči? Reci ji, naj mi pomaga!« Gospod ji je odgovoril: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izbrala najboljši del, ki ji ne bo odvzet.« Marta je odlična gostiteljica. Trudi se, da bi se gost, ki ga občuduje, prijetno počutil v njenem domu. Toda Marta bi laskala vsakemu gostu. To je njen način izražanja naklonjenosti. Njeno vedenje je hvale vredno. Jezus ni rekel, da ni, vendar je glede na grajo, ki jo je Marta izrekla v zvezi z Marijo, omenil subtilno razliko. Obstajajo namreč prioritete, ki jih moramo upoštevati v življenju. Te je – tako je mogoče domnevati – odkrila Marija in Jezus jih je potrdil. Če upoštevamo odlomek v njegovem kanoničnem redu, bi moral poudariti pomen molitve, pobožnosti in češčenja. Vse to naj bi zanemarjali, ker po navadi dajemo prednost dejanjem. Ne gre za to, da bi obvladali ponavljanje dveh ali treh na pamet naučenih formul, ampak da kot Marija sedemo h Gospodovim nogam, ga poslušamo in se veselimo njegove navzočnosti. Živimo pretežno v kulturi, ki poveličuje večopravilnost in slavi miselnost, da »zmoremo vse«. V Lukovem odlomku pa nastopa učitelj, ki vabi, da med nalogami izbiramo prednostne, sicer lahko postanemo raztreseni. Raztresenost je posledica preobremenjenosti. Sedeti ob učiteljevih nogah pomeni zatopiti se v njegove besede, sprejeti njegovo ljubezen, povabilo, da odvržemo težo nadzora in tesnobe. Kdor tako sede, se nauči nositi njegov jarem, se nauči načina bivanja in življenja v svetu. To je molitev. Morda je treba le še oblikovati to molitev, to zrenje in posnemanje Učitelja. Danes, ko se zdi, da se oddaljujemo od duhovnosti, so te besede še toliko bolj veljavne. Z njimi se vse šele začne in ko poskusimo to poslastico, ta najboljši del, kot Marija, je ne bomo več mogli zapustiti.

Morda se zdi, da se človeku, ki se seznani z diagnozo bipolarne duševne motnje, popolnoma podre življenje, da bo moral trajno uživati zdravila, ob pomoči katerih bo sploh lahko normalno deloval. Vendar je resnica lahko tudi drugačna. Tone Vrhovnik Straka živi z diagnozo bipolarne motnje že več kot tri desetletja, in to brez zdravil. Zase pravi, da je le nekoliko nenavaden v tem, da je v čustvovanju bolj ekstremen, da ga včasih bolj nagiba na en, včasih pa na drugi konec lestvice. In če se človek kdaj zatakne na enem koncu, velja, da se je treba zdraviti z zdravili na recept. Obstajajo pa tudi alternative. Naš gost je kljub bipolarni motnji uspešen v svojem poklicu, dejaven v društvu Poglej in v številnih drugih dejavnostih. V sodelovanju s civilno družbo in stroko si prizadeva za spremembo zakonodaje in pogleda na psihiatrično oskrbo. V trenutkih, ko zdrsnemo na spodnji konec lestvice, v depresijo, najbolj potrebujemo nekoga, ki si bo vzel čas in se z nami pogovarjal.

Evangeličanska cerkev na Slovenskem je po sedmih letih dobila novega duhovnika. V Moravskih Toplicah je bil med slovesnim bogoslužjem za rednega duhovnika cerkvene občine Moravske Toplice umeščen Primož Kumin. Nekdanji vojaški kaplan je kot edini evangeličanski duhovnik do zdaj končal študij teologije na ljubljanski teološki fakulteti. Govoril bo o odločitvi za duhovniški poklic in o izzivih duhovniškega poklica. V svoji magistrski nalogi je preučeval vprašanje o tem, zakaj ne obstajajo razlogi proti ženskam duhovnicam pa tudi o istospolnih porokah in o evtanaziji.

Z razvojem tehnologije določeni poklici izumirajo. Perice, telefonisti... Vsak si lahko predstavlja nekaj takih poklicev. Obstajajo pa tudi takšni, za katere si najbrž težko predstavljamo, da so kdaj obstajali.

Cristian Mungiu je eden od prvih in najpomembnejših predstavnikov t.i. romunskega novega vala. Za svoj film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je leta 2007 prejel zlato palmo v Cannesu, prvo za romunski film. V Cannesu in na drugih festivalih so s prestižnimi nagradami ovenčali tudi njegova filma Daleč za griči in Matura. Mungiu je Ljubljano obiskal ob slovenski premieri svojega filma MRI, pod katerega se podpisuje kot scenarist, režiser in producent. V vseh teh vlogah je rad, ker mu zagotovijo, da bo imel pri odločanju toliko svobode, da bo film res njegov, torej avtorski. Pogovor je posnela Tesa Drev Juh. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Marko Juhant, specialni pedagog, eden od najbolj branih avtorjev knjig z vzgojnimi vsebinami, že več let redno sodeluje v oddajah o vzgoji. Obstajajo pravila, recepti, ki v vzgoji delujejo, pravi, po drugi strani pa Marko zagovarja vzgojne pristope, ki jih prilagajamo, če je treba, vsakemu otroku posebej. Vzgoje zato vsekakor ne gre posploševati, treba jo je vzeti resno, vzgajati sproščeno in z veliko ljubezni.

Marko Juhant, specialni pedagog, eden od najbolj branih avtorjev knjig z vzgojnimi vsebinami, že več let redno sodeluje v oddajah o vzgoji. Obstajajo pravila, recepti, ki v vzgoji delujejo, pravi, po drugi strani pa Marko zagovarja vzgojne pristope, ki jih prilagajamo, če je treba, vsakemu otroku posebej. Vzgoje zato vsekakor ne gre posploševati, treba jo je vzeti resno, vzgajati sproščeno in z veliko ljubezni.

"Da te ni sram!" je marsikdo od nas slišal že v obdobju odraščanja, ko je kaj naredil/a "narobe". Za ta norobe pa potrebujemo skupnost in oči drugega. Zato se s sramom ne rodimo, ampak nam ga življenje na pot pripelje šele nekaj mesecev po tem. Sram je moralno čustvo, ki ima zelo močno izraženo telesno komponentno. Kaj je zdrav odziv na sram? Obstajajo ljudje, ki jih ni nikoli sram? Brezsramno o sramu se Mojca Delač v tokratni epizodi miniserije Možgani na dlani- Okrasje čustev, pogovarja s psihiatrinjo in psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan.

Kdo pride v davčna nebesa? Kdo pade v davčno luknjo? Kdo se je zavrtel na davčnem vrtiljaku? Ali se davek utaji ali zataji? Na ta vprašanja odgovarja Mateja Jemec Tomazin, urednica Davčnega terminološkega slovarja. Čeprav davki delujejo precej resno in dolgočasno, so lahko drugačni, ko se nanje ozremo z jezikovnega vidika. Jezikovna ustvarjalnost je tudi na tem področju iznašla besede, ki so zanimive, se jim lahko čudimo, so smešne in imajo v ozadju zgodbo.

Roman, ki se sprašuje, kakšna je prava narava družbene hierarhije in gospostva? Kdo je zgoraj in kdo je spodaj, ko se srečata dva človeka? Obstajajo romani, ki se začnejo prav počasi in pregledno, ki iz stavka v stavek potrpežljivo gradijo prizorišče, na katerem se bo odvijala zgodba, tako da imata bralka in bralec, ko se stvari naposled le začnejo zapletati, občutek, da se zelo dobro znajdeta v literarnem svetu, ki ga naseljujejo romaneskni junakinje in junaki, katerih značaje in želje je, za nameček, ob pozornem, dovolj zbranem branju navsezadnje moč razumeti. Obstajajo pa, seveda, tudi čisto drugačna besedila – taka, ki nas že s prvimi nekaj stavki vržejo v sredo precej skrivnostnega dogajanja, med like, katerih motivacij ni mogoče kar tako razbrati, in nas nato v tem stanju negotovosti in dezorientacije držijo tako rekoč do zadnje strani. To je recept, ki se ga utegnejo oprijeti detektivke pa vohunski trilerji ali post-apokaliptične distopije. A vsake toliko časa naletimo tudi na roman, ki ga nikakor ni mogoče opredeliti kot žanrskega, pa nam vseeno že na prvi strani spodmakne tla izpod nog. Eden takih je Moje je maščevanje sodobne francoske pisateljice Marie NDiaye, ki je v prevodu Suzane Koncut pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Kaj se torej godi v Moje je maščevanje, smo preverjali v oddaji, v kateri smo pred mikrofonom gostili Suzano Koncut in filozofa, dr. Mladena Dolarja, ki je slovenskemu prevodu Marie NDiaye pripisal spremno besedo.   foto: Goran Dekleva

Piše: Marija Švajncer Bere: Maja Moll Marcel Štefančič, junior, je znan predvsem kot voditelj odmevne televizijske oddaje Studio City. To, da je vodstvo RTV onemogočilo njegovo nadaljnje delo, je v javnosti dvignilo precej prahu in negodovanja, ljudje si njegovo kakovostno oddajo želijo nazaj. Ob tem je Štefančič tudi zagotovo največji slovenski poznavalec filmske umetnosti in tudi filmske industrije, hkrati pa je nadvse plodovit avtor velikega števila pomembnih knjig. V zadnjem času je za nekatere od njih upravičeno dobil zaslužene nagrade. Naslov dela Kaj ne vidite, da gorimo! je parafraza odlomka iz Freudove razlage sanj, očetove groze zaradi očitajočega šepetanja njegovega mrtvega otroka, češ, ali ne vidi, da gori. Stari mož, ki je bedel ob trupelcu, ni opazil, da je sveča povzročila požar. Štefančič se je z apokaliptično zagnanostjo zamislil nad negativnimi pojavi in skrajnostmi današnjega sveta, neoliberalizmom in podnebnimi spremembami kot posledicami te domnevno neuničljive vrste kapitalizma. Kot velik erudit, filozof in izvedenec za medijsko sceno in poznavalec sodobne knjižne refleksije takih in drugačnih deviacij razgrinja mračno podobo družbenega dogajanja našega časa. Piše o moči kapitalizma kot pojavu, ki nima več nasprotnega pola in drugačne perspektive. Videti je, kot da smo prispeli na konec vsega, izhoda kratko malo ni več. Neenakost med ljudmi je dobila strahovite razsežnosti. Razglašanje individualizma je lažno in zgolj sprenevedanje, saj govori o tem, da sta posameznica in posameznik sama kriva za svoj morebitni brezizhodni položaj. Zakaj pa se nista bolj potrudila? Družba ju je izvrgla in ju razglasila za odvečna, hkrati pa pisec razkriva paradoks, da družbe tako ali tako ni več. Poglavitno veljavo imata profit in tako imenovani ekonomska uspešnost in učinkovitost. V odlično napisanih esejih v knjigi Kaj ne vidite, da gorimo! Štefančič tu in tam v literarnem slogu opisuje stisko človeka našega časa, njegovo stresno življenje ter doživljanje ponižanj, negotovosti in strahu pred tistimi, ki mu režejo kruh in ga ves čas nadzorujejo. Slikovito piše o novih in novih oblikah izkoriščanja, potiskanju ljudi na sam rob in bogatenju peščice izbrancev oziroma samopašnih elit. Še vedno divja vojna, grozi nam virus, narava je oskrunjena. V esejistovem pisanju prevladujejo spoznanja, da je naš svet grd in umazan. Voltairov Kandid je doživel njegove strahote, a je v nasprotju s Štefančičem in pod Leibnizevim vplivom še vedno zatrjeval, da je to najboljši od vseh možnih svetov. Ali Marcel Štefančič, junior ponuja kak izhod? Ne gre prezreti, da o etičnih vrednotah govori naravnost, tako o solidarnosti, enakosti, altruizmu kot tudi o svobodi in kolektivnem sodelovanju, vendar pa dvomi, da bi bila upor in revolucija uresničljiva. Na protestih se lahko zgodi, da množico, ki se vzdigne proti krivicam, razženejo z vodnim topom in solzivcem ali pa represivni organi vstajnikom celo strežejo po življenju. Ne gre samo za to, o čem piše avtor in kaj napoveduje, temveč vzbuja pozornost tudi s tem, kako vse to zapisuje. Njegov slog je razgiban, besedni zaklad izvrsten in bravurozen, ideje kar vrejo iz njega. Povzema tudi stališča sodobnih teoretikov in publicistov, toda poglavitna so njegova izvirna kritična spoznanja in opozarjanje na številne pasti, ki jih nastavljajo oblastniki; morda bi jih nekoliko anahronistično imenovali voditelji vladajočega razreda, tako poimenovanje pa bi bilo za časom zato, ker nasprotnega pola, podrejenega delavskega razreda oziroma proletariata v pravem pomenu besede ni več. Obstajajo le še prekarci in podobni ljudje brez pravic in zaščite, osebe, ki životarijo in delajo v nenehni negotovosti. Štefančičevo besedišče je izjemno bogato. O krivicah piše prizadeto in empatično, in to pogosto v prvi osebi množine, čeprav pri malverzacijah, ki jih razkriva, sam zagotovo ni bil zraven. Razgalja pojavne oblike zla in zahteva uresničitev njihovega nasprotja. Prav dobro ve, kako pomembna je demokracija, toda ne preostane mu drugega, kot da več besed namenja njenemu nepriznavanju, izginjanju in nemoči pred obličjem kapitalizma. Razgalja novo avtoritarnost, populizem, represijo in nevarnost fašizma. Opisuje brezobzirno poseganje v naravo, posledice podnebnih sprememb, smrtonosne požare in uničujočo sušo. Kaže podobo novega življenjskega stila, ki ga je povzročil koronavirus. Ljudje so se umaknili v mehurčke, toda avtor opozarja, da so v njih prisilno tičali že prej. Sodobni svet in njegovo grozljivo podobo Štefančič, doživlja, kot bi gledal kak film, porajajo se mu tudi asociacije iz literarnih del. V spremljanje kaotičnega sveta vnaša svojo široko filozofsko vednost. Po branju Štefančičevega pesimistično napisanega dela Kaj ne vidite, da gorimo! skušamo ohraniti vsaj kanec upanja, da oris apokalipse prevladuje nekje drugje, v velikem in oddaljenem svetu, v Sloveniji pa naj bi bilo vendarle nekoliko drugače, manj črno in brezupno. Seveda smo v marsičem odvisni od drugih, toda ni še vse izgubljeno. Morali bomo še veliko postoriti. Nekaj se nam bo vendarle posrečilo. Tudi avtor pravi, da imamo socialno državo in da neoliberalcem še ni uspelo razdejati dežnika, ki nas varuje pred koncem sveta.

Frekvenca X tokrat pogleduje k najmlajšim, ki prav danes začenjajo novo šolsko leto. Marsikdo reče, da šola ubije radovednost, nas pa zanima ravno nasprotno: kako pri mladih danes spodbujati radovednost in veselje do znanosti? Podali smo se med knjige, v muzej, celo na predstavo … in izvedeli marsikaj zanimivega. Zame je znanost neke vrste način razmišljanja, model, kako svet deluje, metoda za reševanje problemov. Ko rečem, da je treba otroke navduševati za znanost, ne mislim na akademsko znanost v člankih, ampak na način razmišljanja, kako se rešuje probleme. Reševanje problemov je vedno koristna lastnost. Mlajši kot si, lažje se učiš. dr. Ajasja Ljubetič, znanstveni sodelavec na Kemijskem inštitutu Obstajajo normativi, priporočila, koliko naj bi imeli v zbirkah odstotek poučnih knjig – 60% poučnih proti 40% leposlovja, a mi ga zdaleč ne dosegamo. Leta 1994 je bilo 35%, potem pa so šli na 20%, tistega leta nismo imeli niti ene domače zlate hruške … Letos imamo dobro bero, ampak ti odstotki so zelo nizki. Darja Lavrenčič Vrabec, vodja Pionirske Že nekaj časa so izjemno priljubljene razne enciklopedije, ki določene teme predstavljajo skrčeno, so pa naslovi zelo podobni. Mene pa zanimajo ti najbolj temeljni pojmi, ki jih uporabljamo ves čas. Tako je tudi nastala knjiga 50 abstraktnih izumov, v katerih sem želela takšne pojme razložiti čim bolj preprosto. Tina Bilban, pisateljica otroške poučne literature Preden pošljem knjigo v tisk, rad preizkusim ilustracije na ciljnem bralstvu. Najbolj me je strah, da ne bi bil razumljen, da bi usekal mimo, da me ne bi razumeli, kaj hočem povedati. Ilustrator je tisti, ki omehča vsebino. Ivan Mitrevski, ilustrator, stripar Ne smeš biti dolgočasen, ne smeš siliti, treba je pustiti, da sami razmišljajo, da skozi ustvarjalnost prihajajo do spoznanj. Staša Tome, zaposlena v Prirodoslovnem muzeju, doktorica bioloških znanosti Otrok je po svoji primarni funkciji znanstvenik, raziskuje ves čas od trenutka, ko je prišel na svet, pozneje pa ta trenutek samo pada … ni jih treba posebej navduševati za znanosti, treba jim je omogočiti raziskovanje, da si privoščijo stvari, ki si jih otroci doma več ne upajo ali ne smejo privoščiti. Miha Golob, gledališki režiser, ki dela veliko predstav za otroke Oddaja vsebuje tudi namige za dobre knjige in načine preživljanja časa z otroki, zato je zaželeno, da jim skupaj z mladimi radovednimi glavami prisluhnete predvsem starši, stari starši, skrbniki, vzgojitelji in učitelji.

Delati, delati, zgraditi hišo in umreti – tako pravijo delavni ljudje z nemške pokrajine Švabske; vsaj po taki izkušnji in filozofiji so nekoč živeli. Nad kakim medvojnim taboriščem je ironično pisalo: Arbeit macht frei, delo da osvobaja! Sicer se pa še spominjamo našega nekdanjega gesla: Delu čast in oblast! Še starejše je vodilo: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. A le čemú so že od nekdaj na koledarjih zaznamovani tudi prazniki? Dnevi, prazni dela. Sedmi dan da je še Bog počival, piše v Bibliji, in se je zato imenoval Gospodov dan. Ko naj bi počivali tudi hlapec in živina! Popraznovali. Taki dnevi so bili napolnjeni z drugačno vsebino; veselje ob sprostitvi je vračalo telesno in duševno moč, in tudi ko danes praznujemo, naj bi bili predvsem veseli in sproščeni. A je slišati, da mnogo ljudi ne zna praznovati. Učene glave navajajo za to strokovne razlage, navadna pamet pa vsiljuje mnenje, da utegne biti nekaj narobe z njihovim delom. Ali so z njim zasvojeni ali pa se skozi življenje vlečejo kakor megla brez vetra. Obstajajo pa tudi taki, ki vedno praznujejo tako hrupno, da so utrujeni ravno od tega. Potemtakem je praznovati treba znati. Kakih šol za to učenje menda ni. Obstajajo samo izkušnje. Privedle so do tega, da so prazniki dobili zakonito veljavo v družbenem sistemu. Vsak kristjan ve za praznovanja iz Stare zaveze, današnja plemena in narodi poznajo tako častitljiva kot sproščeno vesela druženja. Naj je praznik osebni/zasebni, državni, verski, nacionalni, pokrajinski, kateri koli …, velja načelo: če praznik opustiš, tudi on opusti tebe. Veliko manjka naši zavednosti, če ne spoštujemo državnega praznika. Vsak ponižuje sebe in vero, ki ji pripada, če zanemarja pomen verskega praznika. Posebej prisrčna so osebna praznovanja, saj pripomorejo k prijateljski povezanosti in zvestobi. So kot čist zrak, dehteč vonj, kot okusen sadež, lepa pokrajina, osvežujoča voda.

Obstajajo tudi otroci, ki morijo. Včasih svoje starše, včasih naključne ljudi.... Včasih naklepno, včasih iz stiske in nemoči... A obstajajo! Zakaj pride do tega, kako se s tem spopada pravni sistem in kateri so najbolj zloglasni primeri? Prisluhnite!

Francijo bo tudi prihodnjih pet let vodil Emmanuel Macron. Na eni strani njegova prepričljiva zmaga, na drugi zgodovinski uspeh robne desnice z visoko podporo Marine Le Pen, ob tem pa rekordna abstinenca. S tako popotnico gredo francoske politične sile junija na parlamentarne volitve. Kako bo Macron reformiral Francijo in kakšne družbene posledice to prinaša, kaj njegov drugi mandat pomeni za čvrstost Evropske unije, kaj za multilateralizem, in v kakšnem gospodarskem ozračju bo krmaril drugo največje gospodarstvo v Uniji. O tem v Studiu ob 17.00 z Lukom Robido. Kaj lahko drugi mandat francoskega predsednika Emmanuela Macrona prinese njegovim evropskim zaveznicam? Obstajajo vzporednice med francoskimi, slovenskimi in madžarskimi volitvami? Francijo bo tudi prihodnjih pet let vodil Emmanuel Macron. Na eni strani njegova prepričljiva zmaga, na drugi zgodovinski uspeh robne desnice z visoko podporo Marine Le Pen, ob tem pa rekordna abstinenca. S tako popotnico gredo francoske politične sile junija na parlamentarne volitve. Kako bo Macron reformiral Francijo in kakšne družbene posledice to prinaša, kaj njegov drugi mandat pomeni za čvrstost Evropske unije, kaj za multilateralizem in v kakšnem gospodarskem razpoloženju bo krmaril drugo največje gospodarstvo v Uniji. O tem voditelj Luka Robida s sogovorniki. Gostje: – Mimi Podkrižnik, Delo, – dr. Jure Požgan, Fakulteta za družbene vede, – dr. Rok Spruk, Ekonomska fakulteta.

Obstajajo tekačice, ki jim je teči v hrib lažje kot po ravnem. Varineja Drašler je ena od izmed njih. Spregovorila sva o tem, zakaj je vzljubila gorski tek, katere dirke (in treninge) ima najrajši, kaj jo še motivira v tej naporni disciplini in kje jo bomo še videli. V drugem delu debate sva se poglobila v prehranske resnice in mite. Še vedno verjamete, da kruh redi? Da je sladkor strup? Da je stradanje ključno pri hujšanju? Odličen, poučen in zabaven pogovor vam dal misliti: tako o teku kot o hrani. Dober tek!

"Človek se že od nekdaj sprašuje: "Kaj je moja najvišja zavest, duša, jaz?" Mnogi trdijo, da je to sinhronizacija posameznih delov možganov med seboj. Obstajajo pa tudi sodobni nevroznanstveniki, ki trdijo, da obstaja še stopnja više. Da obstajajo določene situacije, kjer se možgani večih ljudi lahko sinhronizirajo in nastopi višja zavest". Prof. dr. Zvezdan Pirtošek je pokukal v sinhronizirana omrežja, o katerih vedno več ve tudi meroslovje. Za to smo poklicali na Fakulteto za elektrotehniko prof. dr. Gregorja Geršaka, ki ga sinhroniziranje fizioloških odzivov več ljudi, tudi, če niso v isti sobi, vedno bolj raziskovalno navdušuje. Luka Hvalc in Mojca Delač sta se v posebni skupni epizodi ustavila tudi na bazenu Fakultete za šport, kjer trenirajo umetnostne (sinhrone) plavalke Kluba Katalina. Seveda tudi one dobro vedo, da sinhronost in usklajenost nista samoumevni in poleg občutka zahtevajo veliko treninga.

Dihanje je samodejen proces in prav zato lahko pozabimo, kako pomembno je dihati pravilno. Nekaj, kar je dnevna navada, pa nam na dolgi rok škodi ali pa izjemno koristi. Sodobni človek v osnovi diha plitko, ne več s celim trebuhom, razpon premikanja trebušne prepone se je zmanjšal s 7 cm na nekje 1 cm. Plitko diha kar 80 % ljudi, ki tudi ponoči ne preklopijo na nezaveden (pravilen) način dihanja, zaradi takšnega dihanja pa se telo veliko slabše regenerira, več zbolevamo, slabo se počutimo, smo brezvoljni in brez energije. Kako pa torej pravilno dihati? S prepono, skozi nos, skozi usta, kdaj počasi, kdaj hitro? Obstajajo kakšne vaje? Koliko časa moramo zavestno posvečati pozornost pravilnemu dihanju, da postane avtomatizirano?

Ženske zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, hkrati pa so ogrožene tudi zaradi svoje seksualne in reproduktivne vloge, s čimer je povezan velik del bremena bolezni žensk. Slovenija je ena redkih držav na svetu, kjer imajo ženske prosto dostopnost do specialistk in specialistov ginekologije in porodništva na primarnem nivoju. Svojo osebno ginekologinjo ali ginekologa si lahko izbere dekle že, ko dopolni 13 let. Prvi preventivni pregled brisa na materničnem vratu imajo pri 20. Profesorica doktorica Vesna Leskošek: "To, da imamo lahko redne preglede, ki preprečujejo razvoj rakavih obolenj, ki takoj zaznajo vnetja in ostale bolezni, ki nam pomagajo pri tem, da spolnost uživamo in ne samo nudimo, je strašansko pomembno, da lahko funkcioniramo v družbi." Sistem je danes v slabem stanju, ginekologinj in giniekologov je že zdaj premalo, prihaja val upokojitev. Glede na sklep Razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo so glavarinski normativi 4000 opredeljenih žensk na en program. Kot pojasnjuje ginekologinja in vodja delovne skupine za pripravo strategije na področju ginekologije in porodništva pri zdravniški zbornici Slovenije Mojca Grebenc, večina ginekoloških timov normative presega, saj je povprečje pacientk na program 4600: "V tistih ambulantah, ki so bolj približane tem normativom, je boljša dostopnost za pacientke. Višja kot je glavarina, slabša je dostopnost." Na Hrvašem, kjer so imeli podoben sistem, je stanje precej slabše. Na dalmatinskih otokih ordinacij sploh ni, na celini pa vse več žensk obiskuje zasebne ordinacije, čeprav zavarovalnica krije celotno zdravstveno oskrbo žensk. Razen splava, ki je plačljiv. Dostopnost pa krni še pravica zdravstvenih delavk in delavcev do ugovora vesti. Ta obstaja od leta 2003, v primeru splava jo uveljavlja že polovica vseh ginekologov in ginekologinj, razlaga ustanoviteljica in urednica portala reci.hr Renata Ivanović: "Obstajajo bolnišnice, v katerih ženske ne morejo opraviti splava, saj se celotno zdravstveno osebje sklicuje na ugovor vesti. Tega lahko, in nekateri tudi ga uveljavljajo, pri postopkih medicinske umetne oploditve. Obstajajo tendence, da bi pravico do sklicevanja na ugovor vesti imeli tudi farmacevti. Se je že zgodilo, da farmacevt zaradi ugovora vesti ni želel izdati predpisane hormonske kontracepcije." Poleg sistemskega nižanja standardov za zagotavljanje seksualnega in reproduktivnega zdravja žensk, je problem tudi ozaveščanje in izobraževanje. Polarizacijo in nasprotujoča mnenja lahko vidimo na vseh področjih – tudi na področju ginekologije se širijo prepričanja o tem, da je kemija slaba, narava pa dobra. Ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja doktorica Gabrijela Simetinger: "Ženske bi želele z naravnimi metodami uravnavati rojstva, tudi partnerji jim to svetujejo: Saj ne rabiš te kemije jesti, zakaj bi se mučila s tem." Ne zavedamo se več, da bi bile usode številnih žensk brez njih povsem drugačne, poudarja upokojena ginekologinja doktorica Mateja Kožuh Novak: "Zato je zelo važno, da pridejo vse ženske zraven. Ker tiste, ki ne grejo, ki si ne upajo ali pa se bojijo, da ne bodo mogle plačati, tudi umrejo." V tokratni oddaji bomo zato spomnili na dosežke sistemskega in celovitega zdravstvenega varstva žensk.

Delati, delati, zgraditi hišo in umreti – tako pravijo delavni ljudje iz nemške pokrajine Švabske; vsaj po taki izkušnji in filozofiji so nekoč živeli. Nad kakim medvojnim taboriščem je ironično pisalo: Arbeit macht frei, delo da osvobaja! Sicer se pa še spominjamo našega nekdanjega gesla: Delu čast in oblast! Še starejše je vodilo: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. A le čemú so že od nekdaj na koledarjih zaznamovani tudi prazniki? Dnevi, prazni dela. Sedmi dan da je še Bog počival, piše v Bibliji, in se je zato imenoval Gospodov dan. Ko naj bi počivali tudi hlapci in živina! Popraznovali. Taki dnevi so bili napolnjeni z drugačno vsebino; veselje ob sprostitvi je vračalo telesno in duševno moč, in tudi ko danes praznujemo, naj bi bili predvsem veseli in sproščeni. A je slišati, da mnogo ljudi ne zna praznovati. Učene glave navajajo za to strokovne razlage, navadna pamet pa vsiljuje mnenje, da utegne biti nekaj narobe z njihovim delom. Ali so z njim zasvojeni ali pa se skozi življenje vlečejo kakor megla brez vetra. Obstajajo pa tudi taki, ki vedno praznujejo tako hrupno, da so utrujeni ravno od tega. Potemtakem je praznovati treba znati. Kakih šol za to učenje menda ni. Obstajajo samo izkušnje. Privedle so do tega, da so prazniki dobili zakonito veljavo v družbenem sistemu. Vsak kristjan ve za praznovanja iz Stare zaveze, današnja plemena in narodi poznajo tako častitljiva kot sproščeno vesela druženja. Naj je praznik osebni/zasebni, državni, verski, nacionalni, pokrajinski, kateri koli …, velja načelo: če praznik opustiš, tudi on opusti tebe. Veliko manjka naši zavednosti, če ne spoštujemo državnega praznika. Vsak ponižuje sebe in vero, ki ji pripada, če zanemarja pomen verskega praznika. Posebej prisrčna so osebna praznovanja, saj pripomorejo k prijateljski povezanosti in zvestobi. So kot čist zrak, dehteč vonj, kot okusen sadež, lepa pokrajina, osvežujoča voda.

Zakaj se to dogaja ravno meni? Na to vprašanje velikokrat ne najdemo pravega odgovora, zato se pogosto zatekamo k zmedenim in (morda napačnim ali pa mogoče pravilnim) teorijam − bog me kaznuje, imam slabo karmo, nekdo se mi maščuje, rojen/-a sem pod nesrečno zvezdo, drugi imajo več sreče kot jaz ... Je res, da obstajajo ljudje, ki so rojeni pod nesrečno zvezdo? Kaj lahko vidimo iz astološke karte, kar bi lahko nakazovalo na težave, izzive v življenju … Lahko to potem kako spremenimo? Kaj pa feng shui − kaj dobimo z vpogledom v feng shui elemente? V obeh primerih, tako pri astrologiji kot feng shuiju, velja, da če se držimo svojih načel kot pijanec plota in ne želimo ničesar spremeniti ter živimo vseskozi enako, ker smo tako navajeni, potem tudi “srečna zvezda” nima prav velikega vpliva! Ne zamudite ogleda posnetka! Več o storitvah Feng shui: osebni elementi in Astrološka natalna karta in konzultacija pa najdete na: https://klepetobkavi.si/storitve.html

Nadaljevanje pogovora z Markom Savnikom, raziskovalcem nepojasnjenih pojavov, s katerim smo se v enem prejšnjih podcastov pogovarjali o Neznanih letečih predmetih. Neznani leteči predmeti obstajajo - to je zdaj dejstvo, pravi Mark. Zakaj se o tem ne govori več? Kaj vlade prikrivajo in zakaj? Mark nam opiše tudi svojo izkušnjo in se o tem ne boji govoriti. Zakaj pa se o svojih izkušnjah z NLP-ji bojijo spregovoriti ljudje, ki so jih doživeli? In tudi v Sloveniji jih ni malo. Obstajajo tudi posnetki, ki govorijo svoje. Mark tudi zbira podatke o nenavadnih doživetjih, prireja predavanja in srečanja ljudi z izkušnjami z neznanimi pojavi ali letečimi predmeti. Lahko mu pišete na mark.savnik@gmail.com, ali obiščete spletno stran in Facebook profil

»Obstajajo sorte paradižnika in paprike, ki so namenjene za sajenje v lonce. To so manjše sorte, naredijo manjše grmiče, tak paradižnik ne zraste dva metra, ampak do 60 cm, se razrašča bolj grmičasto, rodi na stranskih poganjkih. Take paprike in paradižniki preživijo in obrodijo že, če jih posadimo v lonec premera 20 cm, v kompostno zemljo, pravi Fanči Perdih.

»Obstajajo sorte paradižnika in paprike, ki so namenjene za sajenje v lonce. To so manjše sorte, naredijo manjše grmiče, tak paradižnik ne zraste dva metra, ampak do 60 cm, se razrašča bolj grmičasto, rodi na stranskih poganjkih. Take paprike in paradižniki preživijo in obrodijo že, če jih posadimo v lonec premera 20 cm, v kompostno zemljo, pravi Fanči Perdih.

Obstajajo narodne pravljice, ki imajo različne naslove in zelo podobno, skoraj enako vsebino. Poznate tisto o srajci srečnega človeka? Zgodba o bolnem kralju ima enako sporočilo. Ni človeka, ki bi mu ničesar ne manjkalo.► Odkrijte kraljestvo svojih pravljic na lepepravljice.si (ponosni pokrovitelj oddaje)

Obstajajo narodne pravljice, ki imajo različne naslove in zelo podobno, skoraj enako vsebino. Poznate tisto o srajci srečnega človeka? Zgodba o bolnem kralju ima enako sporočilo. Ni človeka, ki bi mu ničesar ne manjkalo.► Odkrijte kraljestvo svojih pravljic na lepepravljice.si (ponosni pokrovitelj oddaje)

Zdi se, kot da smo se letos prvič zavedeli davkov. Med prvo covidno seanso se je na veliko govoričilo, kaj vse je vlada dala, česa ni dala, kaj vse bi morala dati ... Marsikdo se je ob vsesplošnem veselju ob "od vlade danih" turističnih bonih in drugih oblikah pomoči začel jeziti in ščepiriti, da je to napačen pristop, saj gre vendarle za denar, ki ga davkoplačevalci in davkoplačevalke prispevamo v našo skupno malho, za naše skupno dobro. Pa je ekipo Nebuloz zamikalo, da bi preverila naš odnos do davščin, ki so jim nekoč rekli desetina. Kako radi plačujete davke? Obstajajo dajatve, ki ga vam gredo laže iz žepa od drugih? Zakaj sploh plačujete davke, kadar jih? Kaj pričakujete zanje? In ne nazadnje: zakaj se, ko vam električar ponudi nižjo ceno, če sežeta v roko brez računa, odločite, da boste davek zatajili?

"Ali jajce sadje ali sodi med zelenjavo?", "Ali imajo v Kanadi ptice?" in "Ko sem bil otrok, me je ugriznila želva. Ali lahko še vedno pijem pomarančni sok?" To je nekaj vprašanj, ki jih najdete na svetovnem spletu, če v angleškem jeziku iščete geslo "neumna vprašanja". Dan neumnih vprašanj sicer obeležujejo v Indiji, Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike, idejo za obeležitev pa je prispevala skupina učiteljev, ki je želela s tem spodbuditi učence, da v učilnicah sprašujejo brez sramu. Mirt Komel, filozof, pisatelj in predstojnik Katedre za kulturologinjo na Fakulteti za družbene vede, o svojih izkušnjah s pedagoškim procesom in o tem, ali obstajajo neumna vprašanja.

So angeli utvara ali realna bitja? Gre za skupek energije, new age pogruntavščino ali kaj tretjega? Tadej Pretner bo v tokratni oddaji razložil, kaj so angeli, kakšna je njihova vloga, kako se razvrščajo po hierarhiji pa tudi, kdaj “oživijo” ter zakaj jih nekateri ljudje vidijo. Kot smo izvedeli, obstaja astralni svet, ki mu tudi s svojo pozornostjo damo energijo, na osnovi katere se potem stvari manifestirajo (oz. v tem primeru − prikažejo se angeli). Načeloma so »intervencije« angelov pogostejše v zelo religioznih okoljih, kjer ljudje to tudi bolj pričakujejo … Ne zamudite ogleda posnetka!

Slovenska manjšina, živeča v Porabju, je nekoliko umaknjena. Tako fizično kot tudi duhovno, saj nikoli zares ne pride v fokus zanimanja javnosti v matici. Skrivnosten svet slovenskih vasi ob Rabi sicer privablja umetnike in ljudi, ki cenijo naravo ter odmaknjenost, žal nekoliko manj tako madžarske kot tudi slovenske investitorje. Obstajajo pa ljudje, ki se za tiste ljudi in pokrajino brez rezerv razdajajo. Eden takih je Miki Roš. Slovenski pisatelj, igralec, esejist in novinar. Prav on je Marka Radmiloviča v Nedeljski reportaži peljal skozi nekaj najbolj izpostavljenih točk in problematik Porabja.

Če bi moral predstaviti svojo želje za pisanje tega teksta, bi le-te najnatančnejše opisal kot etostopične (etos [ē̃thos ‛moralen značaj, značilen duh določenega kraja in časa’] + topos [tópos ‛kraj’]). Misli in dognanja iz naloge so po mojih najboljših močeh tvorjena na meji med utopičnim in kaotičnim, med predpostavkami absolutnih odgovorov na bazična ontološka vprašanja in med popolnim kaosom fluidnega polja, ki ga želim raziskati. Etostopične, ker verjamem da so določeni načini oz. pristopi boljši od drugih, vendar jim ne nadevam naziva non plus ultra. Etostopično, ker želim v zakup vzeti možnost, da je mogoče res nemogoče izoblikovati popoln odgovor na marsikatero zastavljeno vprašanje, predvsem zaradi subjektivne narave področja. Obstajajo zgolj obdobja funkcionalnosti ali nefunkcionalnosti določenih misli. Bralec naj bo tisti, ki se vanjo podaja z visoko mero sumničavosti. Brez te lahko namreč še tako dobronamerna misel postane zgolj ideološka; ko vedno prisotna dvojina lastnosti kaosa in reda vsakega argumenta izgine, le-ta postane neomajen zakon, s katerim ima bralec ključ do popolnega razumevanja. Etostopično, ker želim opozoriti vse na to, da univerzalnih ključev ni — vsak, ki trdi nasprotno, pa je verjetno prevzet z določeno ideologijo (ali pa samo ne govori resnice).

Zaposlitev pri slabem delodajalcu je nekaj kar si zagotovo ne želite. Da se temu izognete, obvezno pospremite to epizodo. Obstajajo namreč zelo preproste stvari, ki jih lahko naredite PREDEN zapravite čas in energijo za pridobitev zaposlitve pri delodajalcu, ki vas ne bo cenil in izkoriščal. Za vaši specifični karierni situaciji prilagojene nasvete, pa obiščite https://prosnja.si --- Send in a voice message: https://anchor.fm/zaposlitev123/message

Statistike kažejo na kar 58-% porast uporabe protibolečinskih sredstev v zadnjih 10 letih. A vendarle zdravila niso edina možna rešitev. Obstajajo namreč odlični naravni pripravki, ki so v mnogo primerih enako učinkoviti, le da delujejo brez stranskih učinkov. Tokrat bomo s Sanjo Lončar podali konkretne nasvete pri dveh relativno pogostih oblikah bolečin: vnetju ishiatičnega živca in bolečinah zaradi zožanih pretokov. Kdaj uporabiti skorajda pozabljeni termofor ter kakšne pripravke uživati oz. mazati na boleči predel? https://klepetobkavi.si/trgovina/podrobnosti/cbd-kaplijce.html https://klepetobkavi.si/trgovina/podrobnosti/nocno-popravilo-fitokompleks-ekoloskih-rjavih-morskih-alg.html

15ta epizoda se dogaja na Nizozemskem, poglabljali pa smo se v študij človeškega obnašanja in delovanja najbolj pomembnega organa - možganov. Danes imamo torej na meniju psihologijo, servirano po Nizozemsko. Z mano sta se pogovarjali kar 2 punci, Sarah in Maruša. Prva študira na univerzi v Groningenu, druga pa v Leidnu. Kakšne so razlike v obeh študijih? Katero mesto je bolj pisano na kožo tebi? Mesečni stroški na Nizozemskem? Kako je dejansko spakerati kufre in iti na študirati v tujino? Študij v tujine iz (danes dveh) prve roke! Timeline: 00:18: Intro 00:44: Predstavitev obeh 03:19: Kako si financirata študij? 04:26: Kakšni so mesečni stroški? 07:39: Obstajajo štipendije? 10:42: Stroški hrane in o kofetkanju, koliko stane burger 12:33: Predstavitev obeh programov 15:03: Kakšne so opcije za izmenjave? 16:21: Kako izgledajo predavanja in vaje? Obvezno? 17:50: Kakšna je mentaliteta ljudi? Ambiciozni / na chill? 19:00: O Nemcih 19:42: O Honors Collegu 20:18: Obvezno sodelovanje v raziskavah za študente 21:47: Audiogram - Elektrode Na Glavo 22:03: O kulturnem šoku 23:10: Je še kaj Slovencev tam? 24:33: Nov začetek pri prihodu - pustiti družino doma, prijatelje 27:57: Kdaj so počitnice? 29:34: Primerjava mest in življenja v Leidnu in Groningenu 32:32: Highlightsi odhoda v tujino 36:41: Razlike v univerzah na področju psihologije Za več info: www.striciiztujine.si IG: @studirajvtujini FB: @striciiztujine

Začenjamo adventni čas, čas priprave na božič. V tem času do izraza posebej prihaja lik sv. Jožefa, tistega moškega, ki je bil pripravljen prevzeti odločitev, skrbeti za Marijo in Jezusa ter slediti Božjemu načrtu. Kaj pa današnji moški, očetje in možje? V oddaji Srečanja so bili z nami trije možje, ki se udeležujejo srečanj skupin mož sv. Jožefa. Tam se med seboj podpirajo in iščejo svojo poklicanost v današnjem času, tako v družbi, kot tudi v Cerkvi in družini. Kako? Če vas zanima, prisluhnite oddaji Srečanja!

V Jezikanju spoznavamo slovenski znakovni jezik in njegove posebnosti. Obstajajo narečja? Kaj pa slengizmi? Kakšen je domači znakovni jezik med družinskimi člani? Jezikamo s tolmačem Romanom Demirjem, ki je otrok gluhih staršev. Pripoveduje, da je odraščal v dvojezični družini in razlaga, kako vsakemu posamezniku določijo posebno kretnjo, s katero se predstavlja po imenu.

Podgrad pri Ljubljani leži ob sotočju Ljubljanice in Save, ob vznožju Janškega hribovja. Vas je razpeta med tako imenovano južno železnico Dunaj–Trst in lokalno cesto Ljubljana–Litija. To je bila že od nekdaj majhna vas, zdaj živi v njej nekaj več kot 200 prebivalcev. Ime Podgrad pa nakazuje povezavo z dvema gradovoma. Obstajajo namreč ostanki dveh gradov. Pot do njiju je enostavna in dobro označena. Prvi je stal na stranskem roglju Kašeljskega hriba in od njega so ostale le še ruševine, ki so zaščitene kot kulturna dediščina. Drugi grad na najbolj severnem delu tega hriba je bil dvakrat prezidan in se zdaj imenuje Kanskyjeva vila, po nekdanjem lastniku kemične tovarne. Na vili je viden zid prvotnega gradu; na oskrbnikovi hiši pa je vzidan del rimskega nagrobnika, verjetno prinesen z območja rimske utrdbe pod Zalogom. Ljudje so se v tistih krajih nekoč ukvarjali s kmetijstvom, še pred prihodom železnica pa z vleko ladij. Zelo pomembna dejavnost je bilo tudi kopanje in izdelava mlinskih kamnov.

Podkasti Strašno hudi vstopajo v novo drugo - sezono, a da prehod ne bo prehud, nas bo Matjaž Ličer še malce zadržal na morju. Oceanograf, fizik in filozof je namreč tisti, ki z veliko znanstveno vnemo ter inovativnostjo brska po (slovenskem) morju. Izsledki ne zvenijo obetavno. »Obstajajo projekcije, da bo v 50 letih v svetovnih morjih več plastike kot rib, kar je katastrofalno, ker ne vemo, kako se bomo s tem soočili.« V morje že zdaj vstopajo enormne količine plastike, pa to ni le embalaža. Kot pojasni Matjaž, je ogromno pride iz gospodinjstev in industrijskih obratov, recimo avtomobilskih gum, ki se trgajo vsakič, ko voziš, in odletijo v ozračje ter se nato deponirajo v oceanih, kozmetike, flisov ... »Plastika predstavlja konstanten civilizacijski pritisk na morje,« pravi Matjaž