Podcasts about slednja

V rezidenci krškega škofa dr. Jožeta Marketza v Celovcu danes poteka praznično srečanje pod geslom (Do)živeti skupno Koroško. Zgodovina, umetnost in kultura. Dopoldne je potekal znanstveni simpozij Toleranca in akceptanca dvojezičnosti na Koroškem. Pri škofijskem dvorcu so v spomin dvema zagovornikoma razumevanja med obema narodnostnima skupinama na Koroškem Valentinu Inzku starejšemu in Ernstu Waldsteinu odprli inštalacijo Einklang : Sozvočje umetnikov Nataše Sienčnik in Wolfganga Puschniga, ki je bila izbrana na posebnem natečaju, nato pa se je v zgodovinskih prostorih in na vrtu škofijske rezidence nadaljeval dvojezični kulturni program in praznik zahvale. Katoliška Cerkev na Koroškem ga pripravlja v spominskem letu in ob obletnicah: »80 let konca vojne«, »70 let državne pogodbe«, »60 let drugega vatikanskega koncila s škofijsko sinodo« in »30 let članstva Avstrije v Evropski uniji«. Škof Marketz je naglasil pomen sožitja nemške in slovenske narodnostne skupnosti v okviru škofijske sinode. Slednja je aktualna še danes, saj je njena osnovna zamisel enakopravnost obeh deželnih jezikov. Za preživetje slovenščine, ne le v Cerkvi, ampak v deželi nasploh, je to danes, ko njena uporaba tudi v družinah nazaduje, zelo pomembno.

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.

V ospredju svetovne javnosti je zaostrovanje odnosov med ZDA in Ukrajino, ameriški predsednik Donald Trump je po sporu z Volodimirjem Zelenskim celo začasno ustavil vojaško pomoč Ukrajini. Slednja je sicer pripravljena na mirovna pogajanja z Rusijo, kakšna bo cena za končanje vojne, pa še ni znano. Prvi mož ZDA je ob tem prst uperil tudi proti Evropski uniji, ki napoveduje milijardne izdatke za oboroževanje. In kaj o novi svetovni realnosti pravijo poznavalci razmer: zgodovinar David Hazemali, komentatorja Denis Mancevič in Ervin Hladnik Milharčič in profesorica evropskega in mednarodnega prava Janja Hojnik.

Svetovni slovenski kongres SSK vabi na predstavitev knjige Izbrana poglavja iz zgodovine slovenske priseljenske skupnosti v Braziliji, ki bo potekala ta petek v njegovih prostorih v Ljubljani. Predgovor je napisal podpredsednik SSK za čezmorske dežele, dr. Štefan Bogdan Šalej iz Brazilije, ki bo na predstavitvi tudi navzoč. Urednik prof. dr. Matjaž Klemenčič se bo pogovarjal z avtorico knjige dr. Nežo Hlebanja. Slednja je za to tematiko prejela nagrado na natečaju Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Neža Hlebanja je še ugotovila, da so nekdaj veliko vlogo v Braziliji imeli slovenski duhovniki, dandanes pa se tamkajšnji Slovenci zelo povezujejo na gospodarskem in kulturnem področju.

V Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah na avstrijskem Koroškem bodo nocoj odprli razstavo ljubiteljske fotografinje Justine Hribernik »Zorni koti pokrajin – Posebni pogled na koroške kraje«. Ob odprtju bo umetnico predstavila urednica celovškega tednika Nedelja Mateja Rihter. Slednja bo v četrtek tudi voditeljica Literarnega večera v Slovenskem knjižnem centru Mohorjeve knjigarne v Celovcu, ko bo gost Martin Golob, sicer župnik iz Grosupljega, tokrat tudi v vlogi avtorja knjige „365 dni z Božjo besedo“. Z delovanjem naših rojakov v zamejstvu pa se bo jutri moč seznaniti tudi v Ljubljani. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pripravlja prvi letošnji večer »Sredi domovine«. Stvarnost naših rojakov v Gorskem kotarju bo orisal avtor številnih knjig o življenju na Čabranskem, član slovenske manjšine na Hrvaškem Slavko Malnar. Pogovor z gostom bo vodila državna sekretarka Vesna Humar.

Nedelja Kristusa, kralja vesoljstva, bo med rojaki v Buenos Airesu zelo praznična. Slovesno sveto mašo v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši v središču argentinske prestolnice bo daroval novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Andrej Saje. Med mašo bo namreč tudi sveta birma. Jutri bo v buenosaireškem predelu Charapachay 14. Evropski večer, ki ga pripravlja tamkajšnji Slovenski dom v sodelovanju z domačo folklorno skupino Maribor. Sodelujejo Albert Daisen in evropske folklorne skupine. Prireditev bo ob vsakem vremenu. Nocoj pa bo v Našem domu San Justo v Buenos Airesu srečanje in okrogla miza na temo Slovenija in slovenstvo danes. Pogovarjali se bodo urednik in urednici treh slovenskih medijev - Družina, Nedelja in Svobodna Slovenija. Slednja v aktualni številki, ki je izšla v sredo, piše o 57. Pristavskem dnevu in o 68. obletnici Našega doma San Justo.

Kako svetloba vpliva na počutje ljudi v človekovih bivalnih prostorih? To vprašanje so si zastavili na Zavodu za gradbeništvo in začeli raziskovati v smeri, kako bodisi starejše bodisi nove stavbe prilagoditi ali pa zgraditi v skladu s povišanimi temperaturami in zahtevami trajnostne rabe. Na tamkajšnem oddelku za gradbeno fiziko se s tem, točneje z možnostmi, ki pri različnih virih svetlobe - od dnevne do umetne, razsvetljava ali osvetljava - vplivajo na termalno ugodje človeka, ukvarja arhitektka Katja Žagar. Slednja na to temo pripravlja znanstveni doktorat, o pripravi katerega bo spregovorila tudi v pogovoru. FOTO: Umetna svetloba mora biti ustrezna VIR: https://www.pexels.com/photo/silver-macbook-on-brown-wooden-table-4069291/

Na občinskih volitvah, ki so ta konec tedna hkrati z evropskimi potekale v Furlaniji - Julijski krajini, so zmagali slovenski kandiati oz. tisti, ki so pripadali stranki Slovenska skupnost. Tretji mandat bo županja v Zgoniku Monica Hrovatin, Tanja Kosmina bo še naprej vodila občino Repentabor, v Dolini se veseli Aleksander Coretti, v Doberdobu je zmagal Peter Ferfoglia, sovodenjsko občino pa bo še pet let vodil Luca Pisk, v Števerjanu bo novi župan Marjan Drufovka. Dolgoletna županja Franka Padovan pa je kandidirala na evropskih volitvah kot pripadnica stranke Slovenska skupnost na listi Južnotirolske ljudske stranke. Slednja je dosegla svoj glavni cilj - izvolitev manjšinskega poslanca Herberta Dorfmanna, predstavnika nemške skupnosti na Južnem Tirolskem, ki je tako prejel že četrti zaporedni mandat v Evropskem parlamentu v skupini Evropske ljudske stranke. Padovan pa je z 1958 preferenčnimi glasovi osvojila drugo mesto.

Piše Matjaž Zorec, bere Igor Velše. Spinoza v Etiki mimogrede izpostavi, da ne vemo, kaj zmore telo. Na široko razpravljamo o zmožnostih ali kar čudežu naših zavesti, neštetih duhovnih razsežnostih, protislovjih naših hotenj, dobrem, zlu, upu in strahu, ob vsem tem pa so nam skoraj povsem neznane, na videz banalne, marsikdo bi rekel tudi vulgarne razsežnosti naših teles. Znanstveni obrat v medicini in politični v nadzoru ter njun eksponentni razvoj, ki se razvija še danes, so odpravili marsikateri nesporazum in proizvedli nova polja vednosti, a zdi se, da nevednost o naših telesih ni nič manjša. Nešteta strokovna in kvazistrokovna napotila za zdrav način življenja od nutricistike do gibalnih vadb so, na primer, pogosto protislovni. Ne nazadnje marsikateri učbenik biologije navaja napačne fiziološke podatke o ženskih genitalijah … Poezija v novi pesniški zbirki Monike Vrečar Telo in sin (greh) je najbrž ena najboljših ubeseditev tega, česa je zmožno telo. Tega seveda ne izraža totalno, na enciklopedijski ali razlagalni način, temveč v specifičnem mediju sodobnega pesnjenja. Torej z bolj ali manj kontingentnim prerezom teh ali onih subjektovih posebnih načinov bivanja. Ti so številni in različni; sedanji odnosi, seksualnost, materinstvo, prevpraševanje preteklosti, filozofiranje o moralnih konceptih in tako naprej. V nasprotju z današnjo pretežno poetično umirjenostjo in pesniško zadržanostjo so verzi v knjigi Telo in sin (greh) šalamunovsko radikalni, polni prekipevanja, črkovnih in zlogovnih lomov, besnih poudarkov, odpiljenih, epileptičnih asociacij. Prav asociacije, ki so občasno videti, kot da butnejo od kar nekod, utelešajo horizont telesnosti. Absolutna nepričakovanost, izražena na povsem naključen, presenetljiv način, je kazalnik, simptom neslutenih telesnih zmožnosti. Oziroma – v poeziji Monike Vrečar – vsaj slutenih, če že ne védenih zmožnosti. Poleg verzov tvorijo knjigo še zapisi v pisemsko-dnevniški obliki in recimo temu, etični priročnik, navodila za boljše življenje. Slednja so že od nekdaj ena od glavnih filozofskih zvrsti, danes pa so zelo razširjeni kot literatura za samopomoč, najbrž najplitvejša zvrst literature. Morda prav zaradi tega avtoričina verzija deluje toliko globlje, saj zelo adekvatno pretresa nekatere temeljne koncepte krščanstva, današnjih toksičnih psihologij in političnih dogmatizmov. Takšni zapisi bi morda pri komu lahko vzbudili času primeren cinizem, a prav njihova resnost, nezamorjenost in lucidnost jim dajejo nenavadno kredibilnost. Vse to se morda zdi v protislovju z našo izhodiščno tezo, da gre namreč v knjigi za poezijo telesa. Protislovje pa je le navidezno. Je produkt neadekvatne zdrave pameti. Druga stvar, s katero nam lahko Spinoza pomaga razsvetliti zbirko Monike Vrečar, je ekvivalenca med telesom in duhom. Duh ni nesmrten, transcendenten medij, ki je kot kakšna kumarica vložen v naše bedno telo, temveč sta telo in duh neločljivo povezana. Duh si lahko le kot telo in telo si lahko le kot duh. Tako ne le, da ne vemo, kaj zmore telo; tudi zmožnosti duha so vse prej kot povsem jasne. In ta ekvivalenca kipi iz vse knjige. Ko avtorica pesni o telesu in njegovi pezi, neštetih gravžih in neslutenih lepotah, je prav v tem najduhovnejša. In nasprotno, ko secira koncepte nestrpnosti, jeze, sramu, strasti in tako naprej do morale, vzpostavlja najbolj telesne parametre. Njeno telo ima težo. Njen duh je teža njenega telesa. Slednjič pa bi izpostavili še širše obzorje pesmi. Pesnjenje Monike Vrečar vsebuje tudi redko videno oziroma brano totaliteto vseh stvari; vsak moment je sestavljen iz neštetih povezanih kontingenc preteklega in prihodnjega – subjekt je le, kolikor se na njem odtiskujejo drugi, drugi so subjekt, kolikor se na njih odtiskuje sam. To niso le drugi ljudje, temveč tudi živali, krave, drevesa, blato, vesolje. “(Verjamem v Boga, / Kolikor je Bog v drugih. / V moji svobodi pri proizvajanju odnosa / Z drugim, / Ki pri tem postane moj enaki.)” To nedogmatsko verovanje, skladno z vsem povedanim, ne vsebuje več nobene transcendence. Vse, kar je, je tu, med nami, z nami, v nas, poleg nas, brez nas; onstran tega ne obstaja nič. Za to imamo v zgodovini mišljenja tudi izraz – spinozizem. Ta je bil dolgo sinonim za ateizem, nevarno brezboštvo, ki so se ga bali tudi najradikalnejši razsvetljenci. Njegova današnja verzija, kot veje iz poezije Monike Vrečar – recimo mu spinozizem z njenimi karakteristikami –, pa je morda prav nasprotje zgodovinskega odpora: možnost za razsvetljenje sredi vse večjega, mračnjaškega praznoverja.

Piše: Bojan Sedmak, bere: Ivan Lotrič. Agregat Norme Bale nataka bralstvu osveženo stalnico nacionalne literature – politiko, tematiko, ki se je slovenska književnost loteva že stoletje in pol. V tovrstnih besedilih so akterji narodovih blagrov praviloma pokvarjeni v razponu od moralnih spačkov do odkritih zločincev, zavetje tega arhetipa pa bralstvu omogoča vznemirljive soočanje z vsakršnimi mahinacijami druge najstarejše obrti. Novost, ki jo roman Agregat domiselno prinaša v politične spektakle, je vloga tehnologije v tem očitno nujnem početju. Glede na naslov in tehnologijo bi bilo mogoče utemeljevati trditev, da sta v Agregatu pravzaprav dva romana v enem zajetnem, razdeljenem na dva dela, dobro zgrajenem s poglavji, v katerih se prvoosebni pripovedovalec izmenjuje z vsevedno pripovedovalko v kurzivi. Slednja dodatno poganja zgodbo s predstavitvami stranskih likov, ki obkrožajo junaka, godnega za levitev iz učitelja v poslanca, a osrednja pripovedna linija je prvenstveno speljana skozi iskanje identitete nekoga, ki se sooča s spoznanji, kako so vsakršni družbeni položaji podrejeni služenju. V prvem delu tako prevladujejo prizadevanja likov okoli volitev, v drugem delu pa se rezultati iztekajo v zmedeno očaranje osrednje osebe z manipulativno avtomatizacijo realnosti. Prav zaradi vse večje izpopolnjenosti robotov je finalna znanstvenofantastična razsežnost romana skorajda realistična, vsekakor pa žanrsko izstopa od številne avtobiografske, zgodovinske, kriminalne, mladinske, samopomočniške in podobne proze na današnjih knjižnih policah. Agregat namreč v besedilu ni nekaj, kar naj bi delovalo, ko zmanjka električnega toka, temveč vsakršno vezje, v avtoričinem zastavku predvsem združba, ki prakticira mreženje kot nujo za uspešno doseganje ciljev. In tematika podmazanega stroja v romanu ni le spretnost, kako se vodi volilna kampanja, ampak poučen način, kako delujejo trendi umetne inteligence. Seveda v danih mednarodnih, državnih in deželnih okoliščinah, v katerih se običajno uresničuje pregovorni homo homini lupus, v njem pa posamezniki težko kaj opravijo brez krdela, v katerem pa so razmerja izrazito hierarhična. V globinskem uvidu Norme Bale so tako razpostavljeni prevladujoči moški od centralnih vladnih do lokalnih krajevnih ravni. Pisateljica z bogatimi izkušnjami iz lastnega dela v javnem in realnem družbenem sektorju jim kaže kritično zrcalo, v njem pa so tipi groteskni, na videz nevredni pomilovanja, a v bistvu družbeno škodljivi. Usodo glavnega junaka Gumpeka je seveda treba prepustiti bralnemu suspenzu, prav tako posledice njegovega soočenja z zapeljivo virtualnostjo. Ga bo izkušnja vklenila, zmlela in uničila ali se ji bo prilagodil? Norma Bale ve, da se dandanes živi v vseobsegajoči navideznosti, kjer se moški radi predajajo nadomestkom polnokrvnih žensk; tako je pač vsaj že od znamenite uspešnice Philipa K. Dicka Ali androidi sanjajo električne ovce, kot je pozneje po tej predlogi Rachel omrežila Forda v Iztrebljevalcu. Predstavitve staromodnega spolnega občevanja s zato v literaturi privlačen izziv za marsikaj, vključno s psihoanalizo. No, tvorka Agregata ne potrebuje niti teoretične niti klinične podpore za prav dober prikaz tega obče potrebnega početja. Med dvema tovrstnima opraviloma v romanu – uvodno hitrim prešuštnim in celovito neposrečenim zakonskim, je tako posebej učinkovit opis slednjega, ki ga prizanesljivo podaja ženska avtorica z vložnico v prvoosebnem moškem toku zavesti. Nekako je krivično, da se besedila, ki so najverjetneje plod večmesečnega dela, použijejo čez vikend, a za roman Agregat je to lahko le pohvalno. Bralno hlastnost spodbujajo tudi nevsiljivo poučni deli; bodisi o delovanju služb za stike z javnostmi, o pomenu mode bum bum za napade na kapitalske položaje, o rastoči proizvodnji mandljev v južni Avstraliji, o vrstah viskijev ali s podatki o tem, da je v zemlejskem ozračju dnevno okoli sto tisoč letal. Razgledana piska dodatno krepi pozornost z recepti avokadovih namazov, ostrig in eksotičnih jedi ali z razlagami umamija, japonskega izraza za peti okus, okusu zahtevnejših bralcev pa streže še s citati od Seneke, Lincolna in Tarantina do Zupana in Predina … Na predstavitvah so pisci večkrat vprašani o morebitnih modelih za svoje književne osebe. Za tokratne vrhovne v piramidi – premierja Stelarja, strankarskega predsednika Sveteta, generala Sinka – ter njihove pribočne kadre, ravnatelja Majorja, medijca Boža, poverjenika Luka in snemalca Mufla, ni težko zbrati asociacij na stvarne domačijske politike, ne nazadnje so ti marsikaj ključnega sklepali v podeželskih gostilnah. Med ženskami je nekakšen ključ morda Zora, animatorka književnih prireditev in učiteljeva volilna konkurentka, a tako profiliranih je precej in mnoge niso najbolj zadovoljne kot odkrito častihlepne gospe ministrice ali toneče v kalupe varanih žrtev in nameščene za šanke kot tarče za strelice nasprotne usode. Ironija Norme Bale tako ne zadeva le moških, saj žensko cvrtje v patriarhalnih kotlih spada k nespremenljivosti slovenske patologije. Žal sredi te deluje tudi glavni junak kot po lastnih besedah »samo figura, nujno potrebna za vzdrževanje navidezne normalnosti«. Kakšne normalnosti? Takšne med nacionalnimi vizijami in provizijami, s katerimi se za korupcijske procente pretvarjajo rodovitna kmetijska zemljišča v asfaltne zaplate za proizvodnjo mednarodnih korporacij. Tovrstno uslužnost satirično ponazarja izjava enega izmed domorodnih glavarjev: »… mi s pestjo udarjamo samo po domači mizi, k sosedovim pa tečemo takoj, ko nas pokličejo, in se pred tem še lepo vljudno sezujemo.« Pri tem so za poslovni naskok na rodno grudo v romanu poleg anglosaksonskih dobičkarjev pripravljeni tudi germanski partnerji, katerih mentaliteto obmejno in čezmejno mnogostransko aktivna pisateljica dovolj dobro pozna. In na koncu koncev – le o kakšni normalnosti je mogoče govoriti v času, v katerem so tudi čustveno občutljivi haikuji rezultat umetne inteligence. //»Ta trenutek zdaj / ujet v večnosti časa / srce utripa//«, je v romanu Agregat predstavljen kot izvržek statistično napaberkovanih informacij, hladnega algoritma in ravnodušne usluge agresivnega programa, ki kot tak seveda ne vzbuja zaupanja. Norma Bale je z drugim samostojnim romanom napisala svoje najbolj obsežno delo, ki upravičeno dráži obete, da bo spod prstov zrele ustvarjalke prišlo še več aktualnega in odličnega pisanja.

Letošnji katehetski simpozij z naslovom Človekova identiteta, sodobna družba in kateheza zaokroža sklop izobraževanj s področja ideologije teorije spola. Slednja tako kot sleparja današnjemu človeku obljublja raj na zemlji, če bo le sledil idejam hitre rešitve iz krize iskanja odgovorov na temeljna vprašanja človekovega bivanja.

Piše: Anja Radaljac Bere: Maja Moll Obiski so kratka, ekonomična zbirka, razdeljena na tri razdelke: Obiski, Dotiki in Zvoki. Ekonomičnosti se avtorica Samanta Hadžić Žavski drži tudi v posamičnih zgodbah, saj praviloma ne presežejo nekaj strani, vnaša pa jo tudi v sam literarni izraz. Slogovno gre za neposredne, preproste tekste s kratkimi povedmi, ki so pretežno usmerjene predvsem h golemu posredovanju sporočila, v njih ni nič odvečnega. Avtorica z jezikom ohranja predvsem lahkoten, tekoč tok branja, v jeziku ni ničesar, kar bi bralstvo ustavljalo ali sililo k vmesnim premislekom. Jezik je tako uporabljen predvsem kot sredstvo posredovanja vsebine. Na jezikovni ravni si avtorica ne zastavlja veliko, v njenem slogu ni ničesar, kar bi presegalo horizonte pričakovanega, prav tako se ne vzpostavi nek slogovno značilen avtorski glas. Mestoma pripoved s tako preprostimi stavki zahaja v idejno nedomišljeno patetičnost ali prenapihnjenost. Slednja je ena izmed težav zbirke tudi na idejni oziroma tematski ravni. Situacije, ki jih avtorica upoveduje, so pogosto priostrene in napihnjene do skrajnosti; npr. policista, ki posilita in fizično obračunata s spolno delavko, ne pokažeta nobenega pomisleka ali znaka občutkov krivde, ko njuna žrtev stori samomor, kar pa ni psihološko utemeljeno. To pomanjkanje obžalovanja lahko pripišemo zgolj nekakšni splošni, iz nekega splošnega družbenega občutka izhajajoči objestnosti in odsotnosti empatije. Podoben je primer umora v eni od zgodb, kjer je motiv preprosto nakazan kot ljubosumje ob prevari. Iz sorodnega nabora dogodkov, situacij in odzivov črpa večji del kratkih zgodb Obiskov. Kjer bi bilo literarno zanimivo odkrivati neke psihološke ali vsaj situacijske specifike, se teksti vse prepogosto zatekajo v enoplastno, površinsko upovedovanje skrajnih človekovih stanj, kot so denimo tragične izgube, huda bolezenska stanja, približevanje smrti, evtanazija, umor itd., ki pa brez poglobljene zastavitve literarnih oseb pogosto izzvenijo zgolj kot orodja za pritegnitev bralske pozornosti, podobno kot denimo v žanru tako imenovanega tear-jerkerja, torej sentimentalnega žanra, namenjenega vzbujanju žalosti, stiske ali sočutja pri bralstvu. Drugi način uporabe teh postopkov v Obiskih je namen šokiranja, podobno kot v žanru, ki je po tej tendenci zbujanja ogorčenja ali osuplosti pogovorno primerno imenovan »šoker«. Zbirka Obiski se torej z vidika funkcij jezika in z vidika pripovednih postopkov približuje žanrskemu pisanju – z njim si deli tudi pričakovanost zapletov in razpletov. Četudi skuša avtorica Samanta Hadžić Žavski slediti klasični formi kratke zgodbe in nam na koncu – ali sredi zgodbe – ponuditi kak podatek ali zasuk, ki bo bralstvo presenetil, je bolj ali manj v vseh besedilih mogoče takoj uganiti, kakšen bo ta zasuk, pa tudi kakšne so motivacije in intence oseb. Zanimivejši so v zbirki redkejši primeri nenavadnih situacij, ki morda začenjajo mejiti na grotesko in pomenijo odmik v polje nepričakovanega, kot na primer v zgodbi Ekshibicionistično?, kjer se v Celju ob Savinji zbira množica ekshibicionistov, ki v javnosti masturbirajo ob pogledu na mimoidoče. V tovrstnih primerih uspe zbirki ustvariti neko specifično trenje med stvarnostjo in upovedovanim literarnim svetom ter izrisati neko pomenljivo nenavadnost, kar se zdi boljše izhodišče, čeprav tudi v teh primerih umanjka poglobitev v primere, situacije in literarne osebe ter specifičnosti, detajli, ki bi omogočili, da zgodbe prerastejo stanje zgolj zanimivega zastavka. Težava s površnostjo je naposled tudi ta, da zgodbe idejno in sporočilno ne prinašajo dosti več kot nekaj površinskih tendenčnih izpeljav, denimo v smislu izrekanja proti nasilju nad ženskami. Ključna težava zbirke Obiski torej ni toliko izbira slogovnih postopkov ali tematik, temveč površinskost, s katero avtorica pristopa k tekstom.

Osrednji sobotni delež B-AIR festivala zvoka (Za)slišati svet se odvija v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, kjer na muzejski ploščadi nastopajo Tomaž Rauch in člana dua Merzouga. Slednja sta ob 17h izvedla svoj drugi nastop, še pred tem pa se je na odru in v našem neposrednem prenosu z glasbenikoma pogovarjal Lovrenc Rogelj; pogovor je prevajal Miha Zor.

Ob razstavi fotografij Letizie Battaglia »Fotografija kot življenska izbira« v Ljubljani pravi kuratorica Francesca Alfano Miglietti, s katero smo na dan otvoritve, 24. maja v Galeriji Jakopič pripravili pogovor o estetiki, osebnosti, njeni rabi črnobele fotografije, in o nelepih plateh življenja Italije, ki jih je na celuloid lovila Battaglia. Miglietti je umetnostna kritičarka, publicistka in docentka predmeta Teorije in metodologije sodobnosti na Akademiji lepih umetnosti Brera v Milanu. Prvič je to razstavo postavila v beneški galeriji Tre oci, tri očesa, na tamkajšnem otoku Giudecca leta 2019. Poleg tega, da se že dolgo bavi s sodobno umetnostjo povezanimi zadevami, je bila tudi prijateljica letos aprila preminule avtorice in fotografinje Letizie Battaglia. Slednja se je leta 1935 rodila na Siciliji, življenski obrati pa so jo pozneje vodili v Lombardijo, v Milano, kjer je sprva kot novinarka, kmalu pa tudi kot fotografinja začela pot povečini po fotografijah žrtev umorov mafije širše prepoznavne avtorice. Prevod pogovora interpretira Jasna Rodošek. Foto: Kuratorica Francesca Alfano Miglietti na otvoritvi razstave 24.maja v Ljubljani VIR: Goran Tenze, Program Ars

8. april je za pripadnike romske skupnosti po svetu pomemben mejnik. Na ta dan so leta 1971 na prvem svetovem romskem kongresu v Londonu Rome priznali kot narod, priznali so njihov jezik, izbrana pa sta bila tudi zastava in himna naroda. Slednja je postala skladba Djelem, Djelem. Rodil se je romski aktivizem za pravice in enakopravnost romske skupnosti. Ob svetovnem dnevu Romov bomo začeli tokratni nočni program. Med drugim prinašamo strnjeno reportažo o dogajanju minulega tedna pri nas. Sprehodili se bomo od osrednje prireditve v Murski Soboti do Novega mesta. Z vmesnimi postanki po večjih slovenskih mestih, v katerih so razne organizacije pripravile manjša obeležja, okrogle mize in dogodke, s katerimi so opozorili na aktualne izzive skupnosti bomo z izborom romske glasbe obiskali še Rome po svetu. Z naborom zanimivosti o Romih in njihovi zgodovini vas bo po poti vodil Sandi Horvat.

Na kulturni praznik smo v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani lahko spoznali knjižna dela o bogatem svetu hortikulture pri nas. Rastlinsko bogastvo Slovenije je neizmerno in v primerjavi z bistveno večjimi državami jih Slovenija močno prekaša ali pa ima vsaj enako število rastlin. Prav to Slovenijo dviguje na raven biodiverzitetno izredno bogatih držav Evrope - kar med vroče točke Evrope. O tem se lahko seznanimo tudi preko številnih knjižnih del, na primer v knjigi o varovanju rastlinskih vrst v vrtu, z naslovom Botanični vrt Univerze v Ljubljani, 210 let varuh biodiverzitete, avtorjev dr. Jožeta Bavcona, dr. Nade Praprotnik in dr. Blanke Ravnjak. Slednja je v pogovoru predstavila še nekaj ostalih knjižnih del.

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan

V današnji 103. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim dr. Denisa Baša, specialista pediatrije in pediatra leta 2020. Pogovarjava se o HPV okužbah, s poudarkom na tem, kako okužbe in zdravljenje poteka pri dečkih in moških. HPV okužbe predstavljajo eno od najpogostejših spolno prenosljivih okužb, s katerimi se vsaj enkrat v življenju okuži okoli 80 odstotkov spolno aktivne populacije. Slovenija se je kot ena od 194 držav sveta konec lanskega leta pridružila globalni strategiji, ki jo je postavila Svetovna zdravstvena organizacija. V njej se je zavezala v naslednjem desetletju doseči 90-odstotno precepljenost deklic do 15. leta starosti proti HPV, 70-odstotno pregledanost žensk v presejalnem programu in 90 odstotkov žensk, s predrakavimi spremembami in RMV, ki se ustrezno zdravi. Slednja dva cilja je naša država s programom ZORA, ki poteka od leta 2003, že dosegla. Največji izziv v tem desetletju bo zagotoviti 90-odstotno precepljenost deklic do 15. leta starosti proti HPV, ki je trenutno okoli 60-odstotna. Današnja epizoda je namenjena ženskam in moškim, ki so pogosto izvzeti iz pogovorov o HPV, saj smo jih predolgo povezovali zgolj z rakom materničnega vratu. Pa ni čisto tako. HPV virusi povzročijo 90 odstotkov primerov raka materničnega vratu pri ženskah, 70 do 90 odstotkov raka nožnice in zadnjika, ki prizadene tudi moške, in 47 odstotkov raka penisa. Poleg tega se lahko pri obeh spolih razvijejo tudi genitalne bradavice in druge spremembe na področju spolovil, kožne bradavice ter papilomski tumorji glasilk in žrela. V tej epizodi so informacije o tem, kako pride do okužbe s HPV, kako okužba poteka in kako jo preprečimo. Ta del je izredno pomemben tudi v luči destigmatizacije te teme. S HPV se lahko okužimo tudi, če smo v spolnosti odgovorni in vedno zaščiteni. Prenašalci okužb smo tako ženske kot moški, slednji pa so pri premagovanju okužbe s HPV manj uspešni, kar pomeni, da lahko HPV viruse predajajo svoji partnerici ali partnerju celo življenje. Prav zato je izredno pomemben podatek ta, da so z novim šolskim letom 2021/22 v program brezplačnega cepljenja proti HPV po novem poleg deklic vključeni tudi dečki. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo vse informacije in dodatne vsebine o HPV, zbrane na enem mestu. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/epizoda103/ Vabim te, da se prijaviš na e-novičnik. S prijavo boš dobila popust za nakup e-vsebin v spletni trgovini in dodatne vsebine, ki jih pripravljam le za naročnice novičk. Takoj ob prijavi boš v svoj nabiralnik prejela popust in moje počasne jutranje rutine, s katerimi poskrbim, da v vsak dan vstopim na najboljši način. Naročiš se lahko prek https://ninagaspari.com/newsletter/ V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/shop/ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari SPLETNA STRAN: https://ninagaspari.com/

Tokrat vas vabimo k poslušanju teme na meji med znanostjo, umetnostjo, človekovo kognicijo oziroma spoznanjem in razlik med takoimenovanima »kulturo in naturo«, torej naravo. Konec prejšnega desetletja je v eni od naših oddaj Veno Taufer prevedel del odmeva slovitega profesorja Terryja Eagletona na prelomno knjigo Briana Boyda On the Origin of Stories: Evolution, Cognition, and Fiction, slovensko: O izvoru zgodb: evolucija, spoznanje in leposlovje. Slednja je predvsem v anglosaškem akademskem svetu intelektualno vzpodbodla mnogo razprav, in v drugi polovici prejšnega desetletja pripeljala celo do zanimive razstave v avstralskem Muzeju stare in nove umetnosti z naslovom On the Origin of Art oziroma O izvoru umetnosti. Temeljno je pri vsem šlo za različne razlage razmerij med umetnostjo in znanostjo. Eagleton je tu podal fragmente evolucijske teorije umetnosti. Pred dobrim desetletjem smo Tauferjev prevod izseka razmišljanja Terryja Eagletona objavili z uredniškim naslovom Darwin ne pomaga. Oddajo je takrat uredila Tadeja Krečič, uvod ponovitve je pripravil Goran Tenze, besedilo pa interpretirata Jasna Rodošek in Jure Franko. Na fotografiji Terry Eagleton vir: http://zofijini.net/zavetje-v-viharju-zgodovine/

Vztrajnost je usmerjena pozornost na neko dejavnost oziroma na cilj, ki si ga zadamo. Pot do cilja je lahko dolga, posuta z mnogimi preizkušnjami, tudi za našo vztrajnost. Slednja pa pomeni neko dolgoročno in skozi čas razširjeno delovanje, s katerim sledimo zastavljenemu - pa naj si bo, da se nečesa novega naučimo, kaj dokončamo ali pa kaj drugega. Prizadevnost, da to dosežemo, pa lažje zori, če se pomirimo in znamo soočiti tudi z napetostjo in dvomi ter odlašanjem. O vsem tem nam pripoveduje prof. dr. Borut Škodlar v tokratni vaji.

K rdečemu planetu so nedavno ena za drugo prispele odprave Združenih arabskih emiratov, Kitajske in Združenih držav Amerike. Slednja je tudi že silno uspešno pristala v kraterju Jezero, pospremljena s sploh prvim posnetkom spusta na drugi planet. Kitajci pristanek načrtujejo čez nekaj mesecev. Nacionalna pestrost teh misij hkrati kaže, da se resne vesoljske ambicije danes širijo na nove države. Obenem je po dolgih desetletjih dolgoročnejša navzočnost človeka na Luni ali Marsu spet bolj v ospredju domišljije – in tudi resnega načrtovanja. Ključni motor nove vesoljske tekme pa so predvsem uspehi kitajskega vesoljskega programa, ki tudi ZDA silijo k načrtovanju mnogo bolj smelih misij, kot bi si jih Američani zastavili sami. Tekma med aktualnima gospodarskima velesilama bo brez dvoma potekala tudi v vesolju. V njej utegnejo imeti tokrat pomembnejšo vlogo tudi zasebna podjetja. Kaj nam bo prinesla nova vesoljska tekma, v Studiu ob 17ih preverjajo voditeljica Nina Slaček in gosti: - astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko UL; - Aljoša Masten, MMC; - Nina Pejić, mlada raziskovalka na FDV na področju mednarodnih odnosov, ki se posveča Kitajski; - Boris Knific, urednik revije Obramba.

V današnji 70. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim dr. Veroniko Testen, specialistko ginekologije in porodničarstva. Danes bo tema epizode HPV, ki predstavlja eno od najpogostejših spolno prenosljivih okužb, s katerimi se vsaj enkrat v življenju okuži okoli 80 odstotkov spolno aktivne populacije. Ta teden poteka tudi 15. evropski teden preprečevanja raka materničnega vratu, ki je ena od oblik raka, ki se lahko razvije iz okužbe s HPV virusi. Slovenija se je kot ena od 194 držav sveta konec lanskega leta pridružila globalni strategiji, ki jo je postavila Svetovna zdravstvena organizacija. V njej se je zavezala v naslednjem desetletju doseči 90-odstotno precepljenost deklic do 15. leta starosti proti HPV, 70-odstotno pregledanost žensk v presejalnem programu in 90 odstotkov žensk, s predrakavimi spremembami in RMV, ki se ustrezno zdravi. Slednja dva cilja je naša država s programom ZORA, ki poteka od leta 2003, že dosegla. Največji izziv v tem desetletju bo zagotoviti 90-odstotno precepljenost deklic do 15. leta starosti proti HPV, ki je trenutno okoli 60-odstotna. Današnja epizoda je namenjena ženskam in moškim, ki so pogosto izvzeti iz pogovorov o HPV, saj smo jih predolgo povezovali zgolj z rakom materničnega vratu. Pa ni čisto tako. HPV virusi povzročijo 90 odstotkov primerov raka materničnega vratu pri ženskah, 70 do 90 odstotkov raka nožnice in zadnjika, ki prizadene tudi moške, in 47 odstotkov raka penisa. Poleg tega se lahko pri obeh spolih razvijejo tudi genitalne bradavice in druge spremembe na področju spolovil, kožne bradavice ter papilomski tumorji glasilk in žrela. V tej epizodi so informacije o tem, kako pride do okužbe s HPV, kako okužba poteka in kako jo preprečimo. Ta del je izredno pomemben tudi v luči destigmatizacije te teme. S HPV se lahko okužimo tudi, če smo v spolnosti odgovorni in vedno zaščiteni. Prenašalci okužb smo tako ženske kot moški, slednji pa so pri premagovanju okužbe s HPV manj uspešni, kar pomeni, da lahko HPV viruse predajajo svoji partnerici ali partnerju celo življenje. Prav zato je izredno pomemben podatek ta, da bodo z novim šolskim letom 2021/22 v program brezplačnega cepljenja proti HPV po novem poleg deklic vključeni tudi dečki. Govoriva o tipih okužb in različnih načinih zdravljenja okužb, o možnosti cepljenja za odrasle ženske in moške, za katerega sem se pred kratkim odločila tudi jaz. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo vse informacije in dodatne vsebine o HPV, zbrane na enem mestu. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/epizoda70/ Vabim te, da se prijaviš na e-novičnik. S prijavo boš dobila popust za nakup e-vsebin v spletni trgovini in dodatne vsebine, ki jih pripravljam le za naročnice novičk. Takoj ob prijavi boš v svoj nabiralnik prejela popust in moje počasne jutranje rutine, s katerimi poskrbim, da v vsak dan vstopim na najboljši način. Naročiš se lahko prek https://ninagaspari.com/newsletter/ V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/shop/ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari SPLETNA STRAN: https://ninagaspari.com/

Rektor Univerze v Novi Gorici, prof.dr. Danilo Zavrtanik, pripoveduje o prvotni ideji ustanovitve zametkov slovenske tehniške univerze - podobno kot MIT, ETH Zürich ali École Polytechnique Fédérale de Lausanne npr. - ki jo je skupina na Inštitutu Jožef Stefan zasnovala v času njegovega direktorovanja med 1992-1996. V Ljubljano se je kmalu po ustanovitvi nove države vrnil iz CERN-a, kjer je bil vodja tamkajšne skupine slovenskih raziskovalcev. Zagon prvotne ideje se je krhal počasi in vztrajno ob čereh zaprtosti takratnega slovenskega akademskega okolja univerze. Slednja je zaradi specifičnega povojnega razvoja razmerja do raziskovalnih inštitutov, države kot ustanoviteljice obeh in gospodarstva vztrajala na tej poti tudi po ustanovitvi tedaj upanja polne, novoustanovljene države l.1991. Najprej sta IJS in občina Nova Gorica, župan je bil Črtomir Špacapan, l.1995 ustanovila podiplomsko Fakulteto za znanosti o okolju, l.1998 ji je sledilo 7 let Politehnike Nova Gorica, od l. 2006 pa gre za naziv Univerza v Novi Gorici. Kakšno je njeno mesto v tukajšnem akademskem okolju, kako njeno raziskovalno odličnost ocenjujejo v mednarodnem okolju, in kako pri nas, in še kaj v pogovoru z rektorjem. Sedež Univerze v Novi Gorici, kjer deluje tudi rektor, je v palači Lanthieri v Vipavi foto: Goran Tenze, Program Ars

Akvarij v Piranu je ocean v malem. Tak je tudi naslov knjige, ki jo je založila GEPŠ (Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran, v okviru katere deluje ta, v 60-ih letih ustanovljeni, in pred desetletjem prenovljeni, edini morski akvarij na slovenski obali od Debelega rtiča do Sečovelj. Sestavili pa so jo raziskovalci morja, iz Morske biološke postaje Piran(NIB), prof.dr. Lovrenc Lipej in dr. Borut Mavrič, opis akvarijskih reči in akvaristike na svetovni ravni pa je delo strokovne vodje akvarija, dr. Manje Rogelja, tudi gostje današnje oddaje. Slednja skupaj z ribičem Gorazdom Lazarjem skrbita za vse potrebno, da ta akvarij z 20 bazeni deluje pravilno. Dva človeka torej skrbita za tehnično, strokovno in funkcionalno plat prikaza bogate biodiverzitete slovenskega morja. Aquarium Piran tudi v najhladnejšem zimskem mesecu januarju, ko je zaprt za redne obiske, skrbi za povprečno 150 vrst organizmov tega dela severnega Jadrana, in tako ponuja neposreden vpogled v za marsikoga presenetljivo raznovrstnost omenjenega akvatorija. Besedilo pod fotko: Gorazd Lazar pri rednem čiščenju enega od večjih bazenov Akvarija Piran Foto: Borut Furlan

Definicija iz naslova je na mestu sploh takrat, ko iščemo motivacijo za naprej. Razlog (motiv) zakaj iščemo motivacijo pa pri tem ni pomemben, ampak je pomemben predvsem foksu. Vseeno naj ti obrazložim oba konstrukta in sicer motiv ter fokus. Motivacija oz. motiv prihaja iz tebe in je vezan na potrebo. Slednja pa je lahko fizična ali mentalna, potreba je. Najbolj pomembni pa so občutki ob potrebi...

Če se zazremo v več kot polstoletno zgodovino podeljevanja Sovretove nagrade za najbolje prevedeno leposlovno delo minulega leta, če torej pregledamo seznam knjig, ki so svojim prevajalkam in prevajalcem prinesle prestižno priznanje, hitro ugotovimo, da mojstrice in mojstri prevajanja pravi obseg svojega znanja, veščine in talenta očitno lahko pokažejo takrat, ko prevajajo resnično vrhunska literarna dela. Nič drugače ni letos, ko sta si prestižno priznanje razdelili Breda Biščak (o njenem prevodu romana Avgust dolgo spregledovanega ameriškega klasika Johna Williamsa smo v Sobotnem branju govorili že januarja 2019) in Tatjana Jamnik. Slednja je nagrado prejela za prevod Zgodovine svetlobe, romana, ki govori o nenavadnem in razgibanem življenju svetovno priznanega češkega fotografa prve polovice 20. stoletja, Františka Drtikola. Kako je češkemu pisatelju mlajše srednje generacije, Janu Němcu, uspelo v roman preliti zgodbo o enem izmed pionirjev umetniške fotografije, ki je verjel tako v komunizem kakor v budizem, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Tatjano Jamnik. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Invazivne rastline so danes velik ekološki problem, toda iz njih je mogoče tudi marsikaj izdelati. Med drugim so lahko odličen vir naravnih barvil, ki ponujajo celo paleto možnosti. Skupaj z okolju prijaznimi postopki barvanja odpirajo nove možnosti bolj trajnostno usmerjeni tekstilni industriji. Slednja je danes eden največjih svetovnih onesnaževalcev, ki velike količine surovin združuje s poceni in okolju škodljivimi postopki njihove obdelave, življenjska doba končnih izdelkov pa je izredno kratka. Iskanje trajnostnih in okolju prijaznih pristopov je zato eden ključnih trendov na področju tekstilnega inženirstva in njim se intezivno posveča tudi doc. dr. Marija Gorjanc, predstojnica katedre za tekstilno in oblačilno inženirstvo na Naravoslovnotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

S prijateljem sta se tako pred nekaj leti v iskanju novih izzivov in močno željo po uspehu podala na pot do zvezd. Kot primerno izstrelišče v vesolje, ki ga krasijo zvezde svetovne estrade, odete v oblačila najmočnejših blagovnih znamk, sta izbrala London. Tam se je Jožef pogovarjal z velikimi imeni šovbiznisa, kot so Robert De Niro, Adriana Lima, Sophie Turner, David Schwimmer in Naomi Campbell. Slednja ga je samo s svojo prezenco in par besedami tako navdušila, da je pozneje spisal knjigo s protagonistko, katere osebnost temelji na njeni, za “Rossa iz Prijateljev” pa pravi, da je eden najbolj pristnih in priljudnih zvezdnikov, kar jih lahko spoznaš.

Astrofizičarka, dr. Andreja Gomboc, redna profesorica na Univerzi v Novi Gorici, (v mednarodni astronomiji prispevala izstopajoča odkritja na področju lastnosti in delovanja „črnih lukenj“), je rano mladost preživela v rodnem Prekmurju. Poleg tistih, ki so jo doživeli ob morski obali, so vsaj pri nas še panonski ljudje tisti z izkušnjami pogleda v neskončnost horizonta. Slednja in Prekmurje sta bila tudi pogovorna os, okoli katere naj bi se sukal pogovor z njo v Arsovem tednu stoletnega jubileja njene rojstne pokrajine. Izkazalo se je, da je pogled v neskončnost obzorja ravne pokrajine - no, vsaj proti vzhodu, saj se v teh krajih Panonska nižina pravzaprav geografsko začenja – pomembna, ne pa zadostna določilnica njene življenjske poti astrofizičarke. Znanstvena odkritja, predvsem pa „zvezdna“, so v končni instanci le možen rezultat osebne nagnjenosti, intuicije, in predvsem dolgoletnega zahtevnega raziskovanja na podlagi mnogo znanja. Ne zamudite misli priznane znanstvenice, med drugim pa tudi redne kolumnistke v dnevnem časopisju. foto: Sončni zahod nad Prekmurjem (vir: https://euroburo-slovenia.com/Why-Prekmurje.html)

Vsak se slej ko prej nauči samostojno oblačiti, skrbeti za higieno in prehrano. Kdaj pa naj bi obvladal osnove financ, njihovega vodenja in načrtovanja? Otrok mora čimprej razumeti, da bankomat ni tiskalnik denarja, meni Branko Železnik z ljubljanske borze. Se pa Brankovo stališče do denarnega nagrajevanja otrok razlikuje od mnenja Marje Milič, odgovorne urednice Mojih financ. Slednja namreč meni, da to ni pravi način in prisega na žepnino. Prispevek je pripravil Rok Kužel.

Verjetno ste že kdaj ob sprehodu v gozdu, ob reki ali kje drugje v naravi naleteli na kup smeti oziroma na divje odlagališče. Slednja ne samo kazijo naravo, temveč lahko občutno poslabšajo kvaliteto prsti in vode, torej kvaliteto našega življenja. Več o problematiki divjih odlagališč in načinih preprečevanja smetenja okolja, v oddaji Očistimo Slovenijo in svet. Foto: pixabay

Verjetno ste že kdaj ob sprehodu v gozdu, ob reki ali kje drugje v naravi naleteli na kup smeti oziroma na divje odlagališče. Slednja ne samo kazijo naravo, temveč lahko občutno poslabšajo kvaliteto prsti in vode, torej kvaliteto našega življenja. Več o problematiki divjih odlagališč v oddaji Očistimo Slovenijo in svet. Foto: pixabay

Pisateljica Katharina Winkler, ki je Ljubljano obiskala v okviru 33. Slovenskega knjižnega sejma, je na dunajski univerzi študirala germanistiko, gledališče in glasbo, kasneje v Linzu še igro, petje in balet. Živi in dela v Berlinu. Njen prvi roman, Modro okrasje (Blauschmuck, 2016), katerega odlomke lahko prebirate v virtualni knjižnici Torka ob petih, je preješ številne pozitivne kritike in nagrade. Zanj je avtorica denimo lani prejela tudi nagrado Mare Cassens, ki odlikuje romanopisne prvence v nemščini. Z Izakom Koširjem se bo v Torpedu pogovarjala prav o Modrem okrasju in vsemu, zaradi česar je sploh nastal. Roman priča o ljubezni in nasilju, odvisnosti in krutem zatiranju. Pripoveduje o ženski, njenih sanjah o samostojnosti, trpljenju pod udarci moškega in o njeni nezlomljivi volji po uveljavitvi. Tematika, ki premnogokrat ostane skrita med štirimi stenami, je težka, saj gre za pripoved o družinskem nasilju, o pretepanju in maltretiranju žensk in otrok. Še težje je sprejeti dejstvo, da gre za resnično zgodbo, ki jo je Katharini Winkler povedala ženska, ki jo je tako rekoč naključno spoznala. Slednja ji je pripovedovala o svojem odraščanju v vasi v vzhodni Anatoliji, o svojem begu iz očetove hiše in upapolni poroki, poznejših preštevilnih razočaranjih in poniževanju, o selitvi v "obljubljeno" Evropo (v Avstrijo) in končno tudi o osvoboditvi od nasilnega soproga. Prisluhnite pogovoru. To listen to the podcast in English click play below. Torpedo na Facebooku >> 

Samo, da je petek. Samo, da je evropski petek. Evo, posebni Ofsajd, malo iz ritma, ampak na čast trojici, ki nas je zastopala v 2. krogu kvalifikacij za ligo prvakov [NK Maribor] in evropsko ligo [NK Domžale & ND Gorica]. Slednja se je hrabro odprla, prva dva pa gresta tja, kjer gre že zelo zares. Vijoličasti po Zrinjskem proti Islandcem [išče se kandidat, ki zna iz prve napisati Hafnarfjordur brez wikipedije ali googla], Domžiji pa po drugih Islandcih [Valurju] proti Freiburgu. Ker se spodobi in je prav. "Gost" je tokrat Marko Šuler, ki se je razgovoril v miks coni Ljudskega vrta. ***Sodnikov podaljšek*** Če se znajdete v Ofsajdu, nas lahko tudi [finančno] podprete, vsak evro bo šel na fuzbal: brcajte na urbani.si/ofsajd. ***Podaljšek sodnikovega podaljška*** Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije, ki jo snemamo vsak ponedeljek popoldan v mariborskem GT22, kjer nas giga prijetno gostijo, poslušate na iTunes in Soundcloudu, pišete na facebook, pridno pa odgovarjava tudi na ofsajd@urbani.si. Ofsajd #90 bo na sporedu v v ponedeljek, 24. julija. OFSAJDI • EVROPA 2017/18: 7 - Domžale **** 6 - Maribor ** 5 - Gorica **** 4 - Olimpija **