Podcasts about nekako

Biti majka nije uloga, to je nešto najlepše na svetu, ali nije sve što jedna žena može i treba da bude, priča u novoj Mamazjaniji Marta Lović, poznatija na mrežama kao Mada Faka Maka, mama četvoromesečnog Tadije, koji je njenom suprugu i njoj stigao kao „novogodišnji paketić“. Želja da postane majka, kod Marte se, kaže, javila, onda kad je shvatila da više ne želi da bude sebična. „Bilo je vreme da moje potrebe padnu na drugo mesto, prosto svi smo mi sebični dok smo mladi i bez dece i to je normalno i skroz u redu. Međutim, kad sam upoznala mog muža i zaljubila se, jako brzo smo se i venčali, poželela sam da tu ljubav podelimo sa trećim bićem, a onda i sa četvrtim, petim, videćemo“, sa osmehom priča naša gošća. Na nju nisu mnogo uticala upozorenja, predviđanja i zastrašivanja koja su stizala sa svih strana i koja često okružuju trudnice sa pričama o mogućim komplikacijama na porođaju, teškoćama sa bebom u prvim mesecima, problemima u braku zbog hormona, psiho-fizičkih promena i tome slično. „Očekivala sam da se nešto od toga obistini, ali nije, nekako je sve do sada išlo lagano i bez stresa. Tadija je divna beba, toliko da ne smem svima to da pričam jer ima majki koje mesecima ne spavaju. On se do ujutru ne budi, a zaspi u osam uveče. Dobro jede, veseo je, a sa nama učestvuje i u videima koji su duhovitog sadržaja. Nekako sa njim je sve lakše, daje nam dodatnu energiju i inspiraciju“. Ljubav i međusobna podrška između Marte i njenog supruga, doprineli su da i Tadija bude mirna i zadovoljna beba. „Verovatno ima veze sa našim odnosom u kući, jer nekako toliko smo ga želeli i bili presrećni kad se rodio, da beba to oseća. Kad nismo kod kuće, samo čekamo da se vratimo i da budemo sa njim jer nam nedostaje. Sve te priče da ću ‚tek videti kako će nam biti i šta me čeka‘, još se ne dešavaju, a nadam se i da neće, ali ljudi iz najbolje namere imaju potrebu da upozore, pa to nekad dobije neočekivne razmere i ne zvuči baš dobronamerno“, priča Marta. Ona ističe da je na porođaju, a kasnije sa bebom super prošla, ali da ima pomoć njene i Lazarove majke, pre svega, ali tu su i drugarice i ona i suprug koji sve dele. Ipak, nisu svi te sreće. „Ima žena koje su same sa detetom i nije im lako. Majke koje rade kao preduzetnice, recimo, nemaju nikakve benefite, niti privilegije u društvu, a o tome niko ne govori“. Takođe, ženama često treba pomoć nakon porođaja, jer nisu sve u dobrom psihičkom stanju, ističe ona, i normalno je da dođe do promena, ali ovde podrška izostaje, što mora da se menja. „Kao neko ko se bavi društvenim mrežama, meni nije bilo teško da se brzo vratim na posao, iz porodilišta sam snimala video i izvinjavala se pratiocima što kasnim, jer ‚eto, porodila sam se‘. Iako mi često treba predah i od mog posla, drugačije je onima koje rade same, vode firmu i izdržavaju porodicu. Previše očekivanja je danas na ženama, koje su i majke“, objašnjava Marta. Okolina je ta koja postavlja imperative i očekivanja. „Kad smo suprug i ja otišli jednom na rođendan, a Tadija je imao samo mesec dana, ‚razapeli‘ su me na mrežama. Kako sam mogla da ostavim dete, zašto foliram da se dobro provodim na rođendanu, kad je to nemoguće i tome slični komentari. Ljudi prosto sebi mnogo daju za pravo. Mi smo savesni i brižni roditelji, a imamo pravo i jedno na drugo, ipak smo nas dvoje par, a ljudi često zaborave da su u braku jer se opsesivno posvećuju deci. Dete je srećnije, ako su roditelji srećni, zadovoljni i ostvareni jer onda i sa decom imaju bolji i kvalitetniji odnos“, zaključuje Marta.

V mojih šolskih letih ni nihče govoril o kaki likovni vzgoji. Na urniku smo imeli risanje. Tudi posebnega učitelja za ta posel. Več kot risba je pri njem veljal natančno z ravnilom odmerjeni rob risalnega lista. Jeseni smo morali prinesti odpadli list kakega drevesa in potem smo ga vso šolsko uro risali in barvali z vodenkami. Zmogla sem ustvariti primeren zmazek. Manj pa rob tako, da so se koti brezhibno stikali. Še vedno me preganja spomin na to. In se sprašujem, kaj da je v življenju res bistveno: ali sredica ali njen zunanji prostor. Dalj kot do spoznanja, da gleda na bistvenost vsak po svoje, ne pridem. Potrebujem pa trdnost in zavarovanost. Najbrž ne samo jaz. Zato se zatekamo k različnim vedam. Filozofija je že ena izmed njih; po domače povedano: veselje do razglabljanja. »Poglejte tale tulipan,« mi je rekla profesorica visoke literarne znanosti, »poglejte ga, odpadajo mu cvetni listi. Nič drugače ni z nami.« Če zdaj to povežem z jesenskim listom in botanikom, ki je v radijski oddaji razlagal življenje drevesne krošnje, naj doumem, da je odpadlo orumenelo listje dokaz gnitja, razpadanja, umrtja - občudovanje zlate jesenske lepote pa človekova sposobnost preslikati kruta dejstva v prijetno slepilo. V tem primeru je sredica golo razpadanje, barvitost pa bežno obrobje. Nič drugače da ni z nami? Kajpada, »prišla bo pošta iz nebes, bo treba dat življenje čez«. V obličje razpadanja se mnogokrat zastrmi kirurg s kančkom upanja, da pa mogoče njegov skalpel le podaljša »rok trajanja« na etiketi naših dni. Ko se dokončno iztečejo, šele sledi hvala temu, kar prej na nas niti ni bilo opazno kot lepota in plemenitost. Risalnemu listu portretov smo slabo odmerili rob, pa je zunaj njega ostal neprepoznan prostor lepote. Ne samo sredica, tudi to, kar je zunaj nje, nas dela ljudi. Dobre in manj dobre, uspešne in manj uspešne, bolne in zdrave, žive in mrtve. Preživele v spominu še živečih in v neskončno Presežnem, »kajti kdo bi mogel navsezadnje vedeti«, je menda dejal Nikola Tesla. Narisani list ima tudi svoj rob. Zunaj njega lista preprosto ni. Jahve pa imenuje sebe: Sem, ki sem. Nekako razumem.

Z veliko zaupanja v ljudi, prav tako zaupanja vase, v dober namen, ljubezen do bližnjega se soočam s stisko tistih, ki me poiščejo. Izkušnje so pokazale, da je darovanje za druge nekaj najdragocenejšega, kar človek lahko počne. Podarja svoj čas, svoje talente, svojo bližino, sočutje, svoja ušesa in zbranost, svoj glas. Besede prebujajo čuječnost, govorijo o ljubezni do bližnjega. Človek ob njem potrebuje le roko, da se ob njej sam premakne. Gre ven, na odprto, prezračeno, svetlobo, ki kaže pot. Kako enostavno se sliši, globoko v sebi si se odločil za to, da deliš z drugimi. Pa se vendar zgodi, da te kdaj vrže iz tira. Kljub trdni veri, da zmoreš, daš vse, kar znaš, ne gre, ne moreš sam. Takrat položiš v Božje roke, zaupaš v Njegovo ljubezen, ki nikogar ne pusti »praznih rok«. Zanj je vsako življenje najdragocenejše, čeprav s človeško pametjo tega ne dojameš. Niti ne poskušaš razumeti. Samo prepustiš. In gre. Nekako gre. Moliš. Velikokrat je drugače, kot pričakuješ, da je dobro. Pač ne vržeš »puške v koruzo« in hodiš, in z zaupanjem vztrajaš. Vse tako poteka razsodno, lepo, s potrpežljivostjo in dobrotljivostjo, s hvaležnostjo in odpuščanjem. Pa pride dan, ki je sprva povsem primerljiv z drugimi. Na obzorju ni nič novega. Z enako »podporo« se posvetiš trpečemu. Ga sprejmeš. Potem postaneš pozoren na ledeno, očitajočo držo, trdo besedo. Godi se mu krivica. On dela vse prav. Naj se drugi spremenijo. Nihče ga ne razume. Tipa in išče na svoji poti, a obenem zvito zavira. Pravzaprav ne vidi smisla, da je prišel … Seveda lahko stopaš skozi življenje, ne da bi se zavedal čudežev in lepot okoli sebe. A tudi majhne stvari dobijo globlji pomen, če se jih zaveš. Pogledaš z očmi duha. Ni nič naključnega. Vse, kar se ti v življenju dogaja, ima smisel, je del tvoje enkratne naloge. Morda počasi lahko prepoznaš Božjo roko. In se dotakne srca, postane spodbuda, da se prebudiš, naravnaš svojo Pot. Se potrudiš. Odkriješ, kaj vse je pomembno v življenju. In srce se napolni s hvaležnostjo.

V mojih šolskih letih ni nihče govoril o kakšni likovni vzgoji. Na urniku smo imeli risanje. In tudi posebnega učitelja za to. Več kot risba je pri njem veljal natančno z ravnilom odmerjen rob risalnega lista. Jeseni smo morali prinesti odpadli list kakšnega drevesa in potem smo ga vso šolsko uro risali in barvali z vodenkami. Zmogla sem ustvariti primeren zmazek. Manj pa rob, tako da bi se koti brezhibno stikali. Še vedno me preganja spomin na to. In se sprašujem, kaj je v življenju res bistveno: sredica ali njen zunanji prostor. Dalj kot do spoznanja, da na bistvenost gledamo vsak po svoje, ne pridem. Potrebujem pa trdnost in varnost. Najbrž ne samo jaz. Zato se zatekamo k različnim vedam. Filozofija je že ena izmed njih; po domače povedano: veselje do razglabljanja. »Poglejte tale tulipan,« mi je rekla profesorica visoke literarne znanosti, »poglejte ga, odpadajo mu cvetni listi. Nič drugače ni z nami.« Če zdaj to povežem z jesenskim listom in botanikom, ki je v radijski oddaji razlagal življenje drevesne krošnje, doumem, da je odpadlo orumenelo listje dokaz gnitja, razpadanja, umiranja, občudovanje zlate jesenske lepote pa človekova sposobnost preslikati kruta dejstva v prijetno slepilo. V tem primeru je sredica golo razpadanje, barvitost pa bežno obrobje. Da ni nič drugače z nami? Kajpada, »prišla bo pošta iz nebes, bo treba dat življenje čez«. V obličje razpadanja se velikokrat zastrmi kirurg s kančkom upanja, da pa mogoče njegov skalpel le podaljša »rok trajanja« na etiketi naših dni. Ko se dokončno iztečejo, šele sledi hvala temu, kar prej na nas niti ni bilo opazno kot lepota in plemenitost. Risalnemu listu portretov smo slabo odmerili rob, pa je zunaj njega ostal neprepoznan prostor lepote. Ne samo sredica, tudi to, kar je zunaj nje, nas dela ljudi. Dobre in manj dobre, uspešne in manj uspešne, bolne in zdrave, žive in mrtve. Preživele v spominu še živečih in v neskončno Presežnem, »kajti kdo bi mogel navsezadnje vedeti«, je menda dejal Nikola Tesla. Narisani list ima tudi svoj rob. Zunaj njega lista preprosto ni. Jahve pa sam sebe imenuje: Sem, ki sem. Nekako razumem.

Piše Bojan Sedmak, bereta Alekander Golja in Lidija Hartman. Za začetek – je knjiga Izpisano zbirka kratkih zgodb ali roman? Ja, je slednje. Enak kronotop na sto straneh. Enormno število oseb z inovativnimi imeni v medsebojnih odnosih. Za omizji, ki se pojavljajo v domala vsakem od enaintridesetih naslovljenih poglavij in s tem potrjujejo enovitost prizorišča. V svobodni vizualizaciji kraja dogajanja se ta omizja lahko nahajajo kjerkoli, na primer tudi v stolpnici ob kakem pomolu, pripravljena za sprejem osebja s priplule letalonosilke. Na takem prizorišču se pojavljajo književne osebe kot piščeve marionete in – kako blagodejno za spremembo – nobena ni avtorjev alter ego. Imajo svoje motivacije, četudi niso povite v psihološko plastičnost, a obložene z bizarnostmi nekako le uveljavljajo svojo voljo do moči. Pri tem so zelo netaktne, čeprav ne v lahkotno razberljivih in jasno obnovljivih prigodah. No, zaznavno je, da generalni direktor Uroda, nekakšnega urada za zamrznitve in odmrznitve oploditvenega materiala, dosledno pošilja svoje podrejene v tri pike, medtem ko neženirano hlasta po jestvinah. Vsekakor je odsotno prisoten od prvega do zadnjega stavka v besedilu, s čimer potrjuje, da je Izpisano zaokrožen roman. Namesto takta v glasbenem smislu v Lutmanovi prozi dobro deluje nekaj drugega – zanimivo zatikanje. Seveda je vsak začetek težak, a v izpisanem je ta še najlažji; problem celovite bralne vzdržljivosti je spravljiv z občasnim prelaganjem knjige iz vidnega polja, vendar to ne reši vprašanja, kakšen je ritem tega pripovedovanja. Če nasploh obstaja prozni notranji ritem, je v Izpisanem posebno nasekljan in je to pravzaprav prednost tega besedila. Bahtin na nekem mestu v svoji teoriji romana pravi, da ritem »v kali zatira tiste družbeno-govorne svetove in obraze, ki potencialno obstajajo v besedi: vsekakor jim ritem postavlja določene ovire, ne pusti jim, da bi se razvili«. Prav razgradnja besed na dele in njihovo stikanje na podlagi preigravanja pomenov pa je gonilo svojevrstne Lutmanove pisateljske energije. Mogoče bi bilo treba angažirati študente slovenistike, da iz Izpisanega zberejo na kup vsa imena likov ter neologizme, stavčne osebke in predmete s številnimi prilastki, za dodatek pa še vse deležnike in menjave glagolskih časov v istih povedih – zakaj pa ne, saj je misel lahko v malo daljšem hipu v vseh treh časih – ter poskusijo doumeti, od kod se avtorju vse to jemlje. Vsekakor iz bogate slovenščine, in morda bi kdo celo pristavil in obelonočil, da se avtorjevo besedovanje iz bdenja, imenovanega po Finneganu, tako se že zdi – poraja iz modernizma. Lutman vztraja, da se v tej prezgodaj proglašeni slepi ulici marsikaj dogaja. Slepi seveda za tiste, ki dandanes na promenadah ponujajo zaslepljujočo, kot češ nujno potrebno, vsesplošno razumljivo in komunikativno izpisano šaro. V glavnem seveda za kulturniške posle, zato da ti tečejo po pretežno preverjenih tirnicah, po utrjenih modelih, kalupih, klišejih. Lutman kot čarovnik šarad bi se tem v brk zlahka poigral s poslom – z njegovim starinskim pomenom tistega, ki streže, je ustrežljiv, malodane komi, tako rekoč hlapec oziroma suženj že česa. Čudežni modernizem, osamosvojitelj jezika kot samostojnega elementa pripovedovanja, ki teče brez razvidnih zgodb, torej lahko, ne glede na množično prezrtost, deluje prav dobro, če ne celo odlično. Nekako tako kot v modernističnem slikarstvu očarajo poglede samo barve, osvobojene tem in motivov. Poleg tega da v Lutmanovi zadnji mojstrovinici ni enovito zastavljene in zlahka obnovljive zgodbe, v tekstu tudi ni smrti. Dovolj je je zunaj književnosti pa tudi v njenih drugih žanrih, zgodovinskih pa kriminalnih, kjer je tako rekoč nujni vezni člen naracije. Med drugimi je lepo humanistično sporočilo Izpisanega, da je sporazumevanje med ljudmi mogoče tudi brez obveznih opomb o smrtnosti, serijsko podajanih v umetniške obtoke. In da je uživanje v tekstu, v njegovem temnem humorju, mogoče tudi brez nanašanj na prenaseljene reference umrljivosti. Na platnici knjige spremni pisec piše, da je Izpisano dragocen tekst, ki nima trenutnih vzporednic, in pristavi, ali jih je mogoče iskati v zgodovini svetovne književnosti? V tej je sicer precej simpozijev, pogovornih in jedilnih, a za kakršnokoli vsebinsko in slogovno primerjavo so predrugačni. Antični Petronijev Satirikon, vključno s Pojedino pri Trimalhionu, na primer, je preveč gibljiv in premonološki. Za kontrastno asociacijo – dve tisočletji pozneje v Brechtovi Malomeščanski svatbi, ki se vsa odvija za omizjem, glavarju družine sploh ne pustijo do besede. Morda je omizjem v Izpisanem še najbližje nažiranje predmestnega pariškega proletariata v Zolajevi Beznici. Primerjave s postopki deskripcije v novem romanu najbrž ne bi zdržali globlje analize. Kot tudi ne nanašanje na stil triptiha o znani domači junakinji, ki se poskuša osmisliti z delom, ljubeznijo in s transcendenco, a je vseskozi zgolj objekt vsiljivih, grozečih in morečih mehanizmov. Nekaj nadiha po statistično vodenih avtomatizmih in po birokratskem jezikanju vsebuje tudi Izpisano, a nasploh je Lutmanovo pisanje preoriginalno za ustrezne vplivne primerjave. Čeprav se torej zdi, da je Izpisano izpisano z naturalistično oziroma skrajno reistično natančnostjo, je bistvo tega pisanja drugje; mogoče ga je ponazoriti s konstrukcijo zabavnih stavkov, pri čemer sploh ni nujno, da so logično poantirani. Nekatere like avtor povleče iz svoje prejšnje knjige Pojanja, iz zadnje zgodbe Napornost, nove pa brez napora poljubno vnaša v tekst kot za šalo, seveda absurdno: »Na novo uveden osebek, v hotnji biti osebnost, še zvedaveje pričakuje odgovorov. Do in vanj pridejo besede: ris dohitel zajca, zajec prestregel sovo.« In že je na vrsti letalonosilka, ki spusti slap na gladino zaliva. Ali: »odmrznjeni par poseže po besednjaku in sozvočno zabesedi: prečiti prek besed je kakor namiziti sebe glede na naju.« Nakar je nemudoma dodano, da si prva violina zaželi druge. Iz duhovitih krilatic, ki mrgolijo povsod po Izpisanem, si bralec lahko sestavi svoj lastni okusni meni, na primer s citati, kot so: »čemu služiti odvečnosti«, »se dogodi vonj večerje« in neka književna oseba »zasede najbližjo mizo, jo zamizi, mižeč …«, nakar »se nadaljevanje odpove smislu« in »sledi vprašanje; kako se preneha?« No, najbrž se preneha tudi tako, da se neha brati tá tekst in se raje prepusti Lutmanovemu. V Izpisanem je dosegel zrelo kulminacijo svojevrstnega in hvale vrednega literarnega ustvarjanja.

Ep 247Cloudflare took down our website after trying to force us to pay 120k$ within 24hBelkin Recalls BoostCharge Pro Power Bank With Apple Watch Charger Due to Fire HazardApple's Find My enables sharing location of lost items with third partiesApple Under Pressure to Remove Geo-Blocking Restrictions in the EUBleepingComputer:VMware has announced that its VMware Fusion and VMware Workstation desktop hypervisors are now free to everyone for commercial, educational, and personal use.YT/dosdude1: UPGRADING a Brand NEW M4 Mac miniMac mini (2024) SSD Module - Apple SupportPaul Haddad: Holy low idle power usage Batman. M4 non pro. Mini pro idles at around the same 1.2/1.3W with nothing connected.Jeff Geerling: The M4 Mac mini's RIDICULOUS efficiencyAlex Cheema: M4 Mac Mini AI ClusterKen Case: A fun discovery this week is that a Mac mini M4 (not Pro, 4P + 6E) does a clean build of OmniFocus 1.45x faster than an M1 Ultra Mac Studio (16P + 4E).optimum: Apple has my attention - M4 Mac MiniInside M4 chips: E and P cores (The Eclectic Light Company)Uglavnom, radim u Adobe suite na PC već sto godina, većinom Illustrator, InDesign i manje Photoshop, pripremam razne materijale za tisak. Trenutno vrtim PC s Intelom i9-13900K, 64 GB RAM, AMD Radeon RX 7700 XT na dva 4k monitora. Sve to radi OK ali mi je zapeo za oko novi Mac Mini M4 pa me zanima ima li uopće smisla (pored ovog PC kojeg imam) nabaviti novi Mac mini i da li bi on radio brže/bolje s Adobe paketom? Nekako gađam Mac Mini M4 Pro, 48 GB RAM i 1T disk. Ne zanima me igranje na Macu, isključivo Adobe paket i eventualno QGis.ArtIsRight: Testing All M4 SoC MacBook Pro, Which one is best for Pro Photo/Video Workflow?Apple Releases Final Cut Pro 11 for MacApple Releases Logic Pro 11.1 for MacBill Atkinson Diagnosed with Pancreatic Cancer - TidBITSHarry McCracken:Tom Kurtz, who co-invented BASIC—probably the piece of software that has meant the most to me — has died at age 96.ZahvalniceSnimano 23.11.2024.Uvodna muzika by Vladimir Tošić, stari sajt je ovde.Logotip by Aleksandra Ilić.Artwork epizode by Saša Montiljo, njegov kutak na Devianartupastel na papiru

Piše Jera Krečič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Gledališka in filmska igralka Barbara Cerar, prvakinja ljubljanske Drame in docentka za dramsko igro na AGRFT, svojo pisateljsko kariero po romanesknem prvencu Pretežno oblačno nadaljuje z romanom Prod, triravninsko domišljijsko pripovedjo, v kateri odpira univerzalna vprašanja življenja in smrti, družine, spomina, svobode in človekove dobrote. Prva raven pripovedi so dogaja v nedoločnem arhaičnem času na podeželju. Glavna os, ki uokvirja celoten roman in povezuje vse tri ravni pripovedi, hkrati pa tudi ločuje in povezuje dve mesti iz prve ravni, Kyr in Ledd, je reka. Čez njo iz tiranskega mesta Kyr v svobodno mesto Ledd potujejo tako in drugače ranjeni »naplavljeni« ljudje, katerih usodo spoznavamo prek Torvalda, glavnega junaka tega prvega, arhaičnega dela pripovedi. Spremljamo zgodbo njegovega življenja in ljudi, ki jih, tako kot tudi drugi prebivalci mesta Ledd, sprejme v svoje skromno bivališče in jim priskrbi varen dom. Poglavja tretjeosebne pripovedi o Torvaldu, ki mlado Elin in njeno hčerko Ino sprejme v svoj dom, se prepletajo s poglavji o Ani, prav tako naplavljeni deklici, ki s Torvaldom začne živeti po Elinem odhodu. Čeprav čemeren in čustveno ranjen, je Torvald čudovit oče in skrbnik, ki svojim oskrbovankam in oskrbovancu Jakobu daje vse, kar zmore dati. Kljub grozodejstvom, ki se dogajajo v sosednjem mestu Kyr, in žalostnim usodam sirot in drugih mrtvih naplavljencev, se pripoved bere nekako kot podeželska idila z elementi pravljice, vendar v precej realističnem tonu, kar bralca pušča nekje vmes. Druga raven romana je prvoosebna pripoved neimenovane skoraj petdesetletne pripovedovalke, ki se potaplja v hišo svojega otroštva. Prek fragmentarnih zapisov, raznolikih in domiselnih v svoji obliki in vsebini – ganljivih, humornih in estetko polnih – počasi sestavljamo sliko pripovedovalkine družine, za katero ves čas oprezamo, kako je povezana z družino Torvalda ali drugih prebivalcev Ledda ali Kyra. Vendar očitnejših povezav, razen mizarskega poklica Torvaldovega varovanca Jakoba in pripovedovalkinega očeta, ni. Glavna junakinja teh poglavij je pravzaprav stara hiša, prek katere pripovedovalka v sebi odpira in reflektira svojo preteklost in otroštvo. »Nikoli nisem vedela, da hišo lahko olupiš kot pomarančo. Da hiša diha, prebavlja in izloča. Zdaj to vem. Ko sem te olupila, si postala najbolj kruta. S petami sem odstranila še zadnjo plast vljudnosti. Na golih stenah je ostalo samo krvavo, utripajoče meso. Kot bi ti slekla kožo in razgalila vse tvoje slabosti. Vem, da tega nisi hotela. Pa sem vseeno vztrajala. Seveda mi nisi prizanesla. Razkazala si mi ves svoj diapazon razočaranja. Sama si rinila v to, sem pomislila, zdaj pa plavaj. In sem se vrgla v besneče valove obupa in jeze. Nekako mi je uspelo uiti na Johnove stopnice. Spet me je rešil. Čepela sem na stopnicah in mimogrede pobožala okensko polico. Besna mi je zadrla trsko v dlan. Zamenjala te bom za kamnito, sem pomislila in se takoj počutila bolje.« Nad vsemi zgodbami in osebami romana Barbare Cerar Prod pa je reka. Njej so posvečena vmesna poglavja, ki ustavljajo romaneskno dogajanje na drugih dveh ravneh in ga hkrati uokvirjajo. Ne le da so vsi liki zelo povezani z njo, saj je njihova zaupnica; reka je tudi spremljevalka in nema priča vsega, kar se dogaja v mestih ob njej. Vanjo se stekajo gnev, kri, bolečina, spomini. Predstavlja mejo in hkrati povezavo med ljudmi in njihovimi bivališči. Mori in daje življenje. Uničuje in očiščuje. Zdravi. Ravnovesje, tako krhko, se po hudi ujmi, ko reka ljudem odnese vse, znova vzpostavi le z ljubeznijo in dobroto. Roman je hvalnica slednjima.

15. septembra so v Cerkvi na Slovenskem na god Žalostne Matere božje obhajali dan žalujočih. Nekako ob tem času pa je izšla tudi knjiga Preobrazba bolečine, ki jo je napisal pater dr. Ivan Platovnjak, jezuit Slovenske province Družbe Jezusove. Je profesor duhovnosti na teološki fakulteti univerze v Ljubljani in član ekipe Ignacijevega doma duhovnosti, v kateri imajo trimesečni program za žalujoče. V teh dneh lahko bolečina ob izgubi bližnje osebe še bolj priplava na površje. Kako lahko omenjena knjiga teoretično, pa tudi praktično pomaga pri globljem dojemanju žalovanja? Vabljeni k poslušanju oddaje.

Nekako smo že "pozabili" na dirko, ki je naznanila konec sezone in se zgodila manj kot 14 dni nazaj. Tudi Lombardija se je končala s slovensko himno. Tadej je še enkrat pokazal svojo premoč, ostali kolesarji pa na počitek odhajajo (najbrž) z mešanimi občutki. Kaj storiti v off-seasonu, da bodo prihodnje leto bolj konkurečni. No, nismo se pogovarjali samo o tem, ampak še o ostalih stvareh, ki v teh dneh polnijo socialna omrežja in spletne časopise. Prisluhni! Disko grupo poganja Nduranz

Šah je igra misli, telesa in čustev, ki zaradi prisotnosti soigralca zahteva socialno interakcijo. Prav zaradi svoje socialne note šah v svetu ostaja izjemno priljubljena družabno-miselna igra. Šah je tudi šport in razvedrilo, ki posamezniku ponuja razvoj naslednjih pomembnih dodanih vrednosti: vztrajnost, borbenost, disciplino, odgovornost, koncentracijo, odločnost, zdrav odnos do sočloveka, vizualizacijo, načrtovanje, logično razmišljanje in podobno. Vse te vrline so bistvene pri prehodu mladega človeka v odraslo osebo, ki naj bo poštena, visoko moralna in široko razgledana. Šahiranje je koristno tudi zato, ker je resnično izvrsten pripomoček za ostrenje razuma in razvijanje spomina. Morda najlepše dodano vrednost šaha opiše dr. Milan Vidmar, vrhunski slovenski velemojster in doktor znanosti: Šah je nekakšna zmes igre, znanosti in umetnosti. Šah je nekakšna miniatura življenja in šahovnica s figurami, ki so zapletene v borbo, je miniatura človeškega sveta. Nekako s petnajstimi leti začenja deček vdirati v pravi človeški svet, zato lahko vdira tudi v šahovski svet. Zdi se mi, da je silno važno doživljati v zgodnji mladosti življenje v miniaturi. Saj ga v nji lahko neštetokrat doživiš in preizkusiš, medtem ko živiš pravo življenje samo enkrat. V šahu spoznaš vso vrednost borbene volje, vztrajnosti, skrbnosti, natančnosti, predvsem pa pridnega dela. Šah ti nazorno prikazuje vse izredne nevarnosti lahkomiselnih dejanj. Neznatne napake te vodijo ob močni nasprotnikovi igri v poraz. Igral boš včasih dolgo igro zanimivo, iznajdljivo, celo genialno, toda izgubil jo boš zaradi bežne nepazljivosti. Šah lahko primerjamo tudi z drugimi sferami življenja, ki zahtevajo produktivno mišljenje. Vsak dober vodja, polkovnik ali podjetnik razmišljajo ustvarjalno, upoštevajo analizo, opravljeno raziskovalno delo, človeški značaj in skušajo čim bolje prepoznati nasprotnikove zamisli ter ustvariti lastno strategijo delovanja. Šah zato predstavlja naravnost idealen model za trening pridobivanja sposobnosti pravilnega odločanja. V šahu so namreč določena ostra merila zmage in poraza. V primeru slabih odločitev sledi poraz, v primeru dobrih pa uspeh. Vse to je le nekaj prednosti, ki jih ponuja šah – kraljevska igra. Lepota šaha ni torej zgolj v sami igri, ki ponuja celo paleto različnih čustev, ampak v njegovi neskončni globini, ki posamezniku nudi priložnost, da postane boljši človek. Z besedami težko opišem, kaj vse mi pomeni šah in kaj vse mi je doslej v življenju dal. Od trajnih prijateljstev, potovanj, kulturnih izkušenj in mnogih nepozabnih spominov. Šah me osmišlja in osrečuje.

Režiser Julien Duvivier spada med petih velikih klasikov v zgodovini francoske kinematografije. Med drugim je znan tudi po ekranizaciji slavnega župnika don Camilla in njegovega nasprotnika, župana Pepponeja. Duvivier pa je leta 1935 posnel tudi film Golgota, v katerem Jezus prvič govori na filmskem platnu, in to po francosko. Ena izmed odlik tega filma je, da pripoveduje pasijonsko zgodbo precej nekonvencionalno, medtem ko gledalec postane del množice, ki je vpeta v celotno dogajanje. Verjetno pa je eden najboljših prizorov iz filma Jezusov izgon trgovcev iz templja. Hitra menjava kadrov doseže vrh v impresivnem prizoru, ko kamera sledi Jezusu skozi stebrišče, pri tem pa je bolj kot Jezus v središču sam vstop v čustveno situacijo dogodka. S tem, ko kamera skuša zajeti kaotično dogajanje, je prizor izgona trgovcev iz templja prikazan tako, kot ga ni uspelo prikazati nobenemu režiserju ne prej ne pozneje. Ta evangeljski odlomek, ki ga beremo tudi pri bogoslužju današnje, tretje postne nedelje, je še kako izzivalen. Ne le za filmske ustvarjalce, ampak za vse nas, saj je res nenavadno, da je Jezus, ki spodbuja k dobremu in govori o ljubezni, spletel iz vrvi bič in tako goreče nagnal trgovce in menjalce denarja iz judovskega templja. To je popolnoma logično, saj je bil tempelj namenjen molitvi, ne poslu. Ta tam ni imel kaj početi. V tej luči nam lahko ta dogodek pomaga pri samoizpraševanju o našem mešanju svetega in posvetnega, pa naj si bo to v cerkvenem, institucionalnem ali občestvenem smislu, lahko pa tudi čisto osebnem. Nekako v duhu Pavlove misli, ko pravi, da smo Božji tempelj in da Božji duh prebiva v nas. In postni čas je idealna priložnost, da pri sebi pogledam, kaj se je v moje življenje, v moje odnose, v moj odnos z Bogom vpletlo takega, kar tja preprosto ne spada. Kaj je treba očistiti, izgnati, odstraniti. Pa ne z lastno močjo. Trgovce in menjalce z vso živino vred je iz templja izgnal Jezus. Zato je dobro, da ko prepoznam stvari, ki ne spadajo v moj tempelj, prosim Jezusa, naj jih od tam izžene in odstrani. Vrata svojega templja pa mu seveda lahko odprem tako v osebni molitvi kot predvsem v zakramentu spovedi, ko prav v Jezusovem odpuščanju prejmem to očiščenje, ko mu dopustim, da iz mojega templja izžene vse, kar tja ne spada. Ne nazadnje je to eden najlepših načinov priprave na naš največji praznik, veliko noč, ko se spominjamo tega, kar s podobo nakazuje tudi Jezus v današnjem evangeljskem odlomku: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.

Piše: Bojan Sedmak, bere: Ivan Lotrič. Agregat Norme Bale nataka bralstvu osveženo stalnico nacionalne literature – politiko, tematiko, ki se je slovenska književnost loteva že stoletje in pol. V tovrstnih besedilih so akterji narodovih blagrov praviloma pokvarjeni v razponu od moralnih spačkov do odkritih zločincev, zavetje tega arhetipa pa bralstvu omogoča vznemirljive soočanje z vsakršnimi mahinacijami druge najstarejše obrti. Novost, ki jo roman Agregat domiselno prinaša v politične spektakle, je vloga tehnologije v tem očitno nujnem početju. Glede na naslov in tehnologijo bi bilo mogoče utemeljevati trditev, da sta v Agregatu pravzaprav dva romana v enem zajetnem, razdeljenem na dva dela, dobro zgrajenem s poglavji, v katerih se prvoosebni pripovedovalec izmenjuje z vsevedno pripovedovalko v kurzivi. Slednja dodatno poganja zgodbo s predstavitvami stranskih likov, ki obkrožajo junaka, godnega za levitev iz učitelja v poslanca, a osrednja pripovedna linija je prvenstveno speljana skozi iskanje identitete nekoga, ki se sooča s spoznanji, kako so vsakršni družbeni položaji podrejeni služenju. V prvem delu tako prevladujejo prizadevanja likov okoli volitev, v drugem delu pa se rezultati iztekajo v zmedeno očaranje osrednje osebe z manipulativno avtomatizacijo realnosti. Prav zaradi vse večje izpopolnjenosti robotov je finalna znanstvenofantastična razsežnost romana skorajda realistična, vsekakor pa žanrsko izstopa od številne avtobiografske, zgodovinske, kriminalne, mladinske, samopomočniške in podobne proze na današnjih knjižnih policah. Agregat namreč v besedilu ni nekaj, kar naj bi delovalo, ko zmanjka električnega toka, temveč vsakršno vezje, v avtoričinem zastavku predvsem združba, ki prakticira mreženje kot nujo za uspešno doseganje ciljev. In tematika podmazanega stroja v romanu ni le spretnost, kako se vodi volilna kampanja, ampak poučen način, kako delujejo trendi umetne inteligence. Seveda v danih mednarodnih, državnih in deželnih okoliščinah, v katerih se običajno uresničuje pregovorni homo homini lupus, v njem pa posamezniki težko kaj opravijo brez krdela, v katerem pa so razmerja izrazito hierarhična. V globinskem uvidu Norme Bale so tako razpostavljeni prevladujoči moški od centralnih vladnih do lokalnih krajevnih ravni. Pisateljica z bogatimi izkušnjami iz lastnega dela v javnem in realnem družbenem sektorju jim kaže kritično zrcalo, v njem pa so tipi groteskni, na videz nevredni pomilovanja, a v bistvu družbeno škodljivi. Usodo glavnega junaka Gumpeka je seveda treba prepustiti bralnemu suspenzu, prav tako posledice njegovega soočenja z zapeljivo virtualnostjo. Ga bo izkušnja vklenila, zmlela in uničila ali se ji bo prilagodil? Norma Bale ve, da se dandanes živi v vseobsegajoči navideznosti, kjer se moški radi predajajo nadomestkom polnokrvnih žensk; tako je pač vsaj že od znamenite uspešnice Philipa K. Dicka Ali androidi sanjajo električne ovce, kot je pozneje po tej predlogi Rachel omrežila Forda v Iztrebljevalcu. Predstavitve staromodnega spolnega občevanja s zato v literaturi privlačen izziv za marsikaj, vključno s psihoanalizo. No, tvorka Agregata ne potrebuje niti teoretične niti klinične podpore za prav dober prikaz tega obče potrebnega početja. Med dvema tovrstnima opraviloma v romanu – uvodno hitrim prešuštnim in celovito neposrečenim zakonskim, je tako posebej učinkovit opis slednjega, ki ga prizanesljivo podaja ženska avtorica z vložnico v prvoosebnem moškem toku zavesti. Nekako je krivično, da se besedila, ki so najverjetneje plod večmesečnega dela, použijejo čez vikend, a za roman Agregat je to lahko le pohvalno. Bralno hlastnost spodbujajo tudi nevsiljivo poučni deli; bodisi o delovanju služb za stike z javnostmi, o pomenu mode bum bum za napade na kapitalske položaje, o rastoči proizvodnji mandljev v južni Avstraliji, o vrstah viskijev ali s podatki o tem, da je v zemlejskem ozračju dnevno okoli sto tisoč letal. Razgledana piska dodatno krepi pozornost z recepti avokadovih namazov, ostrig in eksotičnih jedi ali z razlagami umamija, japonskega izraza za peti okus, okusu zahtevnejših bralcev pa streže še s citati od Seneke, Lincolna in Tarantina do Zupana in Predina … Na predstavitvah so pisci večkrat vprašani o morebitnih modelih za svoje književne osebe. Za tokratne vrhovne v piramidi – premierja Stelarja, strankarskega predsednika Sveteta, generala Sinka – ter njihove pribočne kadre, ravnatelja Majorja, medijca Boža, poverjenika Luka in snemalca Mufla, ni težko zbrati asociacij na stvarne domačijske politike, ne nazadnje so ti marsikaj ključnega sklepali v podeželskih gostilnah. Med ženskami je nekakšen ključ morda Zora, animatorka književnih prireditev in učiteljeva volilna konkurentka, a tako profiliranih je precej in mnoge niso najbolj zadovoljne kot odkrito častihlepne gospe ministrice ali toneče v kalupe varanih žrtev in nameščene za šanke kot tarče za strelice nasprotne usode. Ironija Norme Bale tako ne zadeva le moških, saj žensko cvrtje v patriarhalnih kotlih spada k nespremenljivosti slovenske patologije. Žal sredi te deluje tudi glavni junak kot po lastnih besedah »samo figura, nujno potrebna za vzdrževanje navidezne normalnosti«. Kakšne normalnosti? Takšne med nacionalnimi vizijami in provizijami, s katerimi se za korupcijske procente pretvarjajo rodovitna kmetijska zemljišča v asfaltne zaplate za proizvodnjo mednarodnih korporacij. Tovrstno uslužnost satirično ponazarja izjava enega izmed domorodnih glavarjev: »… mi s pestjo udarjamo samo po domači mizi, k sosedovim pa tečemo takoj, ko nas pokličejo, in se pred tem še lepo vljudno sezujemo.« Pri tem so za poslovni naskok na rodno grudo v romanu poleg anglosaksonskih dobičkarjev pripravljeni tudi germanski partnerji, katerih mentaliteto obmejno in čezmejno mnogostransko aktivna pisateljica dovolj dobro pozna. In na koncu koncev – le o kakšni normalnosti je mogoče govoriti v času, v katerem so tudi čustveno občutljivi haikuji rezultat umetne inteligence. //»Ta trenutek zdaj / ujet v večnosti časa / srce utripa//«, je v romanu Agregat predstavljen kot izvržek statistično napaberkovanih informacij, hladnega algoritma in ravnodušne usluge agresivnega programa, ki kot tak seveda ne vzbuja zaupanja. Norma Bale je z drugim samostojnim romanom napisala svoje najbolj obsežno delo, ki upravičeno dráži obete, da bo spod prstov zrele ustvarjalke prišlo še več aktualnega in odličnega pisanja.

Nekako velja, da sanjamo to, kar vidimo čez dan in kar imamo zakopano globoko v spominu in podzavesti. Nekateri sanjajo da letijo, nekateri da padajo. Nekateri sanjajo v barvah, spet drugi v črno-belem spektru. Kako pa sanjajo slepi? Na vprašanje odgovarja nevrolog dr. Zvezdan Pirtošek.

⏰ Driiiiing! Saj sva rekla! Da bova, ne? Nekako iztesala ta Ofsajd. Pa kako ne bi. Če že osem let... Snemamo, lupetamo, upamo, sanjamo. Da... Kaj pa če? In je bil. Der Oktober. 100%. Midva pa tudi. Neprespana, zjahana, službena, povožena. Ampak... Ljubezen do Ofsajda pač... gor ftrga! Dan kasneje, kot sva rekla, vem, pardon, da ste čakali. Ampak tu je. Žiga pravi, da bo najbolj poslušana reprezentančna epizoda. Je pa res, da je že četrtek. Ampak evo. Sva.

Se močno vznemirite, če vas nekdo preseneti s kakšno idejo, prošnjo, vabilom, naročilom? Res, da zaradi raznolikih značajev tudi vsak od nas po svoje reagira, a vendar nam verjetno ni najljubše, če nas nekdo preseneti ali celo postavi pred dejstvo. Marsikdo ob tem zablokira, oziroma ga vrže ven in je njegov odgovor negativen. Nekako tako kot nam danes predstavi Jezus v evangeljski priliki, ko oče naroči prvemu sinu naj gre delat v vinograd. Ker ga je verjetno oče presenetil, sin to njegovo željo odbije s preprostim odgovorom: »Nočem.« Ker je bil kar direktno postavljen pred dejstvo je verjetno pač potreboval čas, da je zadevo malo »prebavil« in ko se je to zgodilo, mu je verjetno bilo žal, da je tako na hitro zavrnil očeta in se je slednjič odpravil delat v vinograd. Zanimiva je reakcija drugega sina, ki mu je oče prav tako naročil, naj gre delat v vinograd. Ta mu je flegma odgovoril, da gre, ampak potem ni šel. Zna biti, da mu je postalo žal, da je tako hitro odgovoril, ne da bi premislil in je dejansko samo hotel izpasti dober pred očetom, v resnici pa se mu ni dalo iti in torej tudi ni šel delat v vinograd. Kolikokrat se znajdemo v prvi ali drugi situaciji? Ko se lahko v eno ali drugo smer kesamo svoje prenagljene odločitve. Toda, problem, ki ga Jezus v priliki želi izpostaviti ni toliko v prenagljeni odločitvi ali pa samem dejstvu, da je nekdo postavljen pred odločitev. Stvar je globlja. Temeljno vprašanje je namreč ali skušam v svojem življenju odkrivati in prepoznavati Božjo voljo in po njej živeti ali preprosto tiščim po svoje in me za Božjo volj prav malo briga. Dejstvo je, da nam je Bog dal svobodno voljo in se lahko odločimo zanj ali pa ga zavrnemo. Enako je tudi z upoštevanjem njegove volje – lahko jo sprejmemo ali pa zvrnemo. Svobodna odločitev. V Lukovem evangeliju srečamo situacijo, ko Jezusa želijo videti njegova mati in bratje, a zaradi množice ne morejo do njega. Ko mu to sporočijo, on odgovori: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo.« Pomeni, da tisti, ki posluša Božjo besedo, Božjo voljo in po njej tudi živi, dejansko je del Jezusove družine. Ne krvno sorodstvo, ne zveze in poznanstva, ampak duhovno sorodstvo. Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da Marija združuje oboje: krvno in duhovno sorodstvo z Jezusom. Prav Marija je že od trenutka, ko ji je angel oznanil, da bo spočela od Svetega Duha ena tistih, »ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo«, saj je bil njen odgovor: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« V tem nam je lahko zgled, kaj pomeni, biti odprt za Božjo voljo; kaj pomeni reči: »DA, zgôdi se.« Odprtost, v kateri ne iščem sebe in ne tiščim samo po svoje, ampak iščem to, kar je Božje.

Nemški vitezi, ki so v visokem srednjem veku začeli pisati pesmi, v katerih so opevali presežno telesno in duhovno lepoto žensk, so si pravzaprav izmislili to, čemur danes rečemo romantično ljubezensko koprnenje Znani britanski umetnostni zgodovinar Kenneth Clark je nekoč pripomnil, da so si skoraj vse, kar ima v evropski kulturi trajno vrednost in pomen, pravzaprav izmislili že Grki in Rimljani. Med redkimi poznejšimi prispevki v zahodno civilizacijsko zakladnico, ki so po Clarkovem ultra-konservativnem prepričanju vendarle še vredni naše pozornosti, pa sodi koncept romantičnega ljubezenskega hrepenenja. Tega pa niso, kakor bi si človek mislil, iznašli Prešeren, Byron, Puškin, Leopardi in drugi liriki romantične dobe s konca 18. oziroma začetka 19. stoletja, temveč njihovi daljni pesniški predhodniki iz srednjega veka. Nekako od 12. stoletja dalje je namreč po evropskih gradovih od južne Francije do osrednje Nemčije začela nastajati v ljudskih jezikih pisana poezija, ki je poudarjeno opevala ženske, njihovo presežno telesno in duhovno lepoto ter, kajpada, tudi njihovo izmuzljivost oziroma nedosegljivost. Literarna zgodovina je čez to pesniško tradicijo navsezadnje poveznila dva izraza – tiste pesmi, ki so nastale v romanskem okolju južne Francije, predvsem v provansalskem oziroma okcitanskem jeziku, je označila za trubadursko liriko, tiste, ki so nastale severno od Alp v srednjevisoki nemščini, pa za minezang. Če provansalske trubadurje lahko, zahvaljujoč prevajalskim naporom Borisa A. Novaka, v slovenščini beremo že kakih dvajset let, nam je bogat in raznolik korpus nemške srednjeveške lirike doslej ostajal večidel neznan. No, to pa se je zdaj naposled spremenilo, saj je pod okriljem Založbe Univerze v Ljubljani pred nedavnim luč sveta ugledala antologija Minezang, ki jo je pripravila, prevedla in ji spremno besedo pripisala dr. Mateja Gaber, germanistka in lektorica za nemški jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kako so torej pred osmimi stoletji hrepeneli v nemškem kulturnem okolju, kamor so, mimogrede rečeno, tisti čas sodile tudi slovenske dežele? So se po izpovedanih čustvih in ubeseditvenih postopkih nemški pesniki nemara razlikovali od svojih provansalskih kolegov? Kako je ta poezija vplivala na nadaljnji pesniški razvoj v Evropi? In, ne nazadnje, kako živo nas te pesmi nagovarjajo danes? – To so vprašanja, ki so nas bodo zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gaber. foto: Gospod Gornjegrajski na miniaturi v Manessejevem rokopisu, zgodnje 14. stol. (Goran Dekleva)

S.L.A.M.A sa Vama! Umjesto simfonije, sarkazmi i ironije! ********* ...eto, bar za neke znamo da -istina- žive kao svinje ali da imaju vremena oprali bi se oni. Nekako... ************* S.L.A.M.A sa Vama! By Vladimir Kreća --- Send in a voice message: https://podcasters.spotify.com/pod/show/vladimir-kreca/message

Jedan posve drugačiji razgovor na temu Agile-a, Scrum-a, psihološke bezbednosti, organizacione kulture, remote rada i psihoterapiji… Nekako je sve ove pojmove možda teško spojiti u jednu temu, ali nam je u tome pomogao Bogdan Doroslovac iz kompanije ZUhlke Engineering u jednom razgovoru koji je imao sasvim drugačiji ugao gledanja u odnosu na većine naših epizoda. Bogdan je momak sa bogatim i veoma širokim backgroundom, neko ko ima želju neprestano da uči i da se razvija u više pravaca, pa je u ovom razgovoru koji se može posmatrati kao razgovor o IT industriji uneo neka svoja vrlo zanimljiva i jedinstvena razmišljanja o pojmovima koje obično posmatramo vrlo tehnički. Bogdan Doroslovac, Principal Agile Consultant @ Zuhlke Engineering https://www.linkedin.com/in/bogdandoroslovac/ Teme u epizodi: - Uvod i predstavljanje - Bogdanov background - Psihološka bezbednost i zašto pričamo o tome - Agile i Scrum u kontekstu timova i psihološke bezbednosti - Koliko je poverenje bitno u kontekstu Agile i Scrum-a - Aristotel projekat - Coaching - Kako se gradi timska kultura - Remote rad - Agile i Scrum kao prilika za ljude koji nisu u IT-u - Psihoterapija - Poruka za kraj Prijavite se na naš YouTube kanal: https://bit.ly/3uWtLES Posetite naš sajt i prijavite se na našu mailing listu - https://www.digitalk.rs Pratite DigiTalk.rs na društvenim mrežama: Facebook: https://www.facebook.com/Digitalk.rs Instagram: https://www.instagram.com/digitalk.rs/ Linkedin: https://www.linkedin.com/company/digitalkrs Veliku zahvalnost dugujemo kompanijama koje su prepoznale kvalitet onoga što radimo i odlučile da nas podrže i daju nam vetar u leđa: 1. Pokrovitelj podkasta: MTS - https://mts.rs/ 2. Partneri podkasta: - OTP banka - https://www.otpbanka.rs/ Nova mBanking aplikacija OTP banke: Google play - https://play.google.com/store/apps/details?id=eu.newfrontier.iBanking.mobile.SOG.Retail&hl=en App store - https://apps.apple.com/app/soge-m-bank/id803935073?ls=1 - kompanija Mastercard - https://www.mastercard.rs/sr-rs.html - Ananas - https://ananas.rs/ - kompanija Idea - https://online.idea.rs/ U Ideinoj online prodavnici unesite promo kod digitalk500 i očekuje vas 500 dinara popusta prilikom vaše online kupovine! 3. Prijatelj podkasta: - Izdavačka kuća Finesa - https://www.finesa.edu.rs/ U ovoj epizodi podelićemo dve knjige ‘'Scrum Masterclass'' izdavačke kuće Finesa onima koji budu najbrži i najkreativniji sa komentarima, a možete nam slobodno pisati i na info@digitalk.rs i direktno nam uputiti komentar, sugestiju ili primedbu. Takođe, svi oni koji na Finesinom websajtu poruče knjige i unesu promo kod digitalk dobiće 10% popusta na već snižene cene izdanja na sajtu: https://www.finesa.edu.rs/

V spoprijemanju z bolečino in trpljenjem po navadi nismo najbolj uspešni. Pred trpljenjem najraje zbežimo. Nenazadnje kot družba izrivamo bolečino, trpljenje in umiranje. Če že, se to dogaja nekje stran – v Ukrajini, na drugem koncu Slovenije, v nekem oddaljenem domu za ostarele, mi pa to spremljamo le z oddaljenostjo prek zaslonov. Po drugi strani pa imamo nekako zapisano v nacionalnem značaju, kako se na nefunkcionalen način spoprijeti z bolečino in trpljenjem. Verjetno to najbolj poosebljajo verzi o sladkem vinu v prvi kitici Prešernove Zdravljice: »… ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!« Ko torej boli, ko imam probleme, ko me je doletelo trpljenje, je najboljša metoda Prešernova metoda: utopiti skrbi, bolečino, stisko, trpljenje. Ne nujno z alkoholom, lahko s čimer koli, kar bo delovalo kot anestetik za bolečino. Saj nam v telesnem smislu to dobro služi: če me boli glava, vzamem protibolečinsko tableto in je mir. Analogno uporabljamo to metodo tudi, ko gre za težja, boleča čustva, ki jih nismo pripravljeni rešiti, zato uporabljamo razna protibolečinska sredstva: hrano, alkohol, mamila, pornografijo, seks in vse drugo, kar utopi vse skrbi. Toda s tovrstnimi anestetiki samo omamljamo bolečino, definitivno pa je ne rešimo. Božja pedagogika gre v nasprotni smeri. Ne stran od bolečine, ampak k spoprijemanju z njo. V tako težkem položaju sta se namreč znašla dva učenca, ki sta sprva z navdušenjem sledila Jezusu. Ko pa so ga križali, so se jima življenjski upi sesuli v prah. Zato sta skušala otresti ta prah z nog in karseda hitro zapustila Jeruzalem, kraj Jezusovega katastrofalnega konca. Ostali so jima razočaranje, pobitost in žalost, lahko bi morda rekli celo depresija. Toda od mrtvih vstali Jezus se jima pridruži na tej poti in ju vpraša, kaj je razlog njune pobitosti. Nista ga spoznala, a sta čutila, da mu lahko izlijeta vso svojo bolečino in žalost. Šele potem, ko sta vse izrekla in se potožila, sta bila sposobna slišati besede tolažbe in upanja. Dejstvo je, da predlagana metoda, ki utopi vse skrbi, ne vodi v zdravo rešitev. Jezusov način, ko prisluhne depresivnima učencema, pa vodi k resničnemu stiku s seboj, k spoprijemanju s svojo lastno bolečo realnostjo, predvsem pa, da za to bolečino skušam najti prave besede in jo prav na ta način izraziti v odnosu. Izraziti v odnosu, v katerem sem sprejet, v katerem se počutim varen. Izraziti možu ali ženi, bratu ali sestri, očetu ali mami, dobremu prijatelju, spovedniku ali terapevtu. Predvsem pa je dobro, če zmorem to izreči in izliti Bogu v iskreni in odprti molitvi – včasih najbolje kar s svojimi besedami. Nekako tako, kot sta svojo bolečino Jezusu izpovedala učenca na poti v Emavs.

Ali so dirke prelahke? Ali so dirke pretežke? V vsakem primeru ima odgovor na vprašanja Tadej Pogačar. Ponavadi odgovori z zmago. Nekako upamo, da bo odgovoril z zmago tudi Remcu s katerim se bosta srečala na Liege-Bastogne-Liege. Do takrat pa... pregled Amstel Gold Race in Fleche Wallonne. Prisluhni!

Je pustolovec, ki ima rad zimo in mraz, ter tudi nekajkratni svetovni rekorder. Kar nekaj njegovih rekordov je namreč povezanih s prvim vzponom na še nepreplezane gore v Mongoliji, Tibetu in Nepalu. "Občutek, ko se vzpenjaš na vrh gore, na kateri pred teboj ni bilo nikogar, je neverjeten," pravi Sean Burch. "Nekako tako, kot bi hodil po Luni, kjer pred teboj še ni hodil nihče. Ko sem bil prvič nekje prvi, to je bilo na Grenlandiji, me je to takoj zasvojilo." Je prvi Virginijec, ki je osvojil Mount Everest, za kar se je odločil ob 50. obletnici prvega pristopa na streho sveta. Takrat je spoznal ledne doktorje, o katerih je posnel dokumentarni film, ki je na letošnjem Festivalu gorniškega filma prejel nagrado za najboljši film o gorah, športu in avanturi. Če ne bi bilo lednih doktorjev, marsikatera odprava nikoli ne bi prišla na Everest. Ledni doktorji imajo pomembno delo, o katerem pa nihče ne ve ničesar, niti o tem, kako živijo, ali koliko so plačani za svoje delo, ki pa je izjemno zahtevno. Sean Burch Američan, ki zdaj pripravlja film o nepalskem nomadskem plemenu Raute, pravi, da je pri naravi najlepše to, da z vsemi ravna enako in nikogar ne presoja.

Konec v Andaluziji, konec v Algarveju, začetek v Združenih arabskih emiratih. Če je bila zmaga Tadeja Pogačarja "zacementirana" v prvi etapi, pa je bilo ravno nasprotno na Portugalskem. Nekako nas je vse presenetila končna zmaga Daniel Felipe Martíneza. Presenetili so nas tudi ešaloni v prvi etapi UAE Toura in to, da bo ekipi UAE zelo težko ubraniti lansko zmago. Še kaj drugega? Mnogo. Prisluhni!

Piše: Andrej Lutman Bereta: Maja Moll in Aleksander Golja Za uvod do pesniške zbirke Za blagor sistema je treba navesti kar nekaj tehnikalij. Pesnik Matija Krumpak, študente primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je predstavljen tudi s povedjo: „Posebnih literarnih nagrad nima, ker je mnenja, da si jih ne zasluži.“ Dejan Koban v spremnem besedilcu k zbirki piše: „Poezija, ki sem ji priča, je težka, precej kompleksna.“ In dopolnjuje oziroma pojasnjuje: „Kot bralec moram poznati zgodovino naše dežele, malce politike, malce črne kronike, malce popkulture.“ Vse navedene tehnikalije so nujne, da vsaj do neke mere prodremo do prvih zapisov v zbirki, a sporočilnosti še ne predrejo. Pot do sporočilnosti ovira, če že ne ustavlja, nekakšno kazalo oziroma seznam besedil, kjer je kar nekaj besed prečrtanih, dopolnjenih s številkami, ki naj bi bile vezane na nekakšne cikle, zbirke v zametku, na že odposlane pesmi oziroma na tista besedila, ki so morda pesmi. Zadeva torej ni samo kompleksna, temveč tudi zakomplicirana. Toda, pozor: naslov zbirke je Za blagor sistema. V zadnjem delu knjižice, ki je naslovljen prav s tem tremi besedami, se skriva vrstica: „Ne najdem svojih besed.“ Pesnik oziroma izpisovalec je v zagati, sistem, ki mu je sledil, ga je pustil na cedilu. Ob vsem izpostavljenem obstaja splošno sprejet vzorec, da naj določenih sklopov besed ne bi jemali iz celotne pomenske zgradbe. A pesnik oziroma izgubljenec v sistemu počne prav to: v kompleksnosti in zakompliciranosti besedno-pomenskega sistema se ne znajde, nima smeri, pa poskuša z grmadenjem smislov določiti vsaj osnovne parametre pesmi. V predzadnjem knjižnem sklopu se pojavljajo vrstice: „In če utihnem, se spet zbudim. / Del strukture. / Nemarno neresen. / A živ.“ Vsi navedki služijo novemu, vzpostavljajočemu se sistemu. Na takšen način pesnik gradi svoj sistem, ki mu dopušča stalno podiranje, razdiranje in množico primerljivih permutacij pesniških vrstic in besed. Ob tem izraža pokornost, kar ponižnost do sistema, saj mu omogoča, da lahko vzpostavi ustaljeni kod, ustaljeno sintakso, ki mu da vsaj upanje, da bo razumljen. Izpisovalec ve, da mora pesmi razumeti urednik njegovih še neobjavljenih pesmi, da jih mora razumeti pisec spremnega besedila in – ne nazadnje – da naj bi jih razumelo tudi bralstvo. A tu se zalomi. Zalomi se namreč že pri izpisovalcu samem, saj vedno znova preverja pomene, vedno znova prebira in razbira smisle lastnih besedil, znova in znova razvršča in urednikuje sam sebi. Res, ni mu lahko. Nekako na sredi zbirke piše: „Umetnost škoduje. / Umetelnost dovoli. / Biti ustvarjen za škripanje.“ Poleg skrajno lingvističnih tavtologizmov se v zbirki najde tudi nekaj osrednjih pesniških tem. Ena od teh je ljubezen: „Sedela je na postaji. / Dol je slonela, dremala. / Kdo pa je še danes trezen?“ Ena od tem, s katerimi se spoprijema izgubljenec v sistemu, je zgodovina književnosti. Z njo opravi takole: „Kako naj primerjam Ime rože in Krst pri Savici? / Oboje je uporabno kot rizla. / Ostalo je postransko.“ Obstaja zamisel, da je popoln sistem tisti, ki ne izloča, ki ne dopušča izjem, sistem brez podsistemov, sistem sistema. Pred prebiranjem zapisov, ki so lahko tudi pesmi, je nujno naslednje napotilo: ne se ustrašiti vehementnih prijemov pesnika! Sistem je pripravljen.

Zdravo. Tokrat začnemo s smrčanjem in montažo, a se kmalu spomnimo, da smo v veselem decembru in da ima Aljo že danes prvo novoletno zabavo. Pa vi? Preden se vržemo v 23. poglavje 4. knjige omenimo še nacionalko, njen informativni program, radio in analitike, komunajzarje, Jajce in ... SKOJ. V poglavju se znajdemo pri xaxiški ladji, v poglavju pa izvemo tudi izvor starega rekla, da je nekdo "za luno". Prihaja ravno iz zgodbe o tej velečastni xaxiški bitki in ni niti malo podobna bitki pri Waterlooju. Tudi zato, ker v njej ni bilo Forda. Je pa zanimiva taktika umika ladje na kateri je Ford, ki pa tokrat sanja (če pa smrči, pa ne vemo). V sanjah se mu prikaže novonastala življenjska vrsta in ga povpraša o življenju, vesolju in sploh vsem, mi pa debatiramo katero aplikacijo bi uporabljala, če bi prilezla iz Vzhodne reke danes. Tudi o zgodovini pozdrava s sredincem teče beseda ... in o Sedmi aveniji. Nekako ne uspemo dojeti, da je avtor mislil križišče Sedme avenije, Broadwaya in 42. ulice. Skratka o predelu New Yorka, ki je v osemdesetih, kot je Zi namigoval, bil ravno to, kar je namigoval avtor.

Paralelni Opsajd. Nekako smo se vratili u vrijeme kada su utakmice bez igre normalne, kada je normalno da se svi bune na suđenje i kada generalni sekretar saveza bez imalo stida objašnjava kako radovi kasne zbog vrućina u ljetnim mjesecima. Barem malo je situaciju popravilo ono što smo od igrača i trenera vidjeli u dvoboju Želje i Zrinjskog, odnosno Sarajeva i Borca. U međuvremenu smo saznali i protivnike u grupi kvalifikacija za Evropsko prvenstvo, do kojeg ćemo morati preskočiti Portugal, Island, Slovačku, Luksemburg i Lihtenštajn. I hoćemo! Možda. Valjda. Samo da dobijemo Rusiju prvo. Povratnički Opsajd. Hosted on Acast. See acast.com/privacy for more information.

Sodobni svet, vsem napredkom navkljub, zahteva veliko od človeka. Značilnost poindustrijske dobe je namreč, da stavi na znanje, informatizacijo, globalizacijo. Medmrežje je nova svetovna platforma, ki digitalno povezuje kraje, narode in posameznike v soodvisnost in soodgovornost pri oblikovanju novih družbenih odnosov. Še nikoli svet ni bil tako prepleten, kot je danes. A vendar se zdi, da so prepadi – kulturni, miselni, gospodarski – med regijami in celinami nespremenjeno globoki. Nekako trajni, ob sicer nenehnih prizadevanjih, da bi jih zasuli. Hkrati se pojavljajo nove razpoke v tektonski plošči, ki ji pravimo življenje človeštva. Vedno znova se rojevajo konflikti, pa še obstoječih nismo znali odpraviti. V svetu negotovosti, tudi zasebne, je zato posameznik na nenehni in zahtevni preizkušnji. Bo obstal? Ali se bo uveljavil kot bitje smisla, drznih načrtov, vidnih uspehov? Vse večji izzivi, da bi obvladovali svet, vlivajo strah in dajejo občutek nemoči. Ti vodijo, če nam jih ne uspe zatreti, v potrtost in apatijo. Človek današnjega veka je tako bitje kronične zaskrbljenosti, velikokrat tudi izmučenosti. Je izžet in oropan resnične življenjske sile. Dvigati duha, sredi vseh teh pojavov, sodi zato k našim glavnim dnevnim opravilom. Drug drugega, pa tudi sebe, nenehno notranje dvigati! To lahko počne vsak – tisti, ki veruje, in tisti, ki ne pozna Boga. A uspešnejši smo, če pri tem črpamo iz zakladnice nebeškega bogastva, iz Jezusove nepreklicne modrosti in trajne srčnosti.

Beograd je dobio skupštinu grada i prve preletače iz koalicije NADA. Dobrica Veselinović je imao prvi dan na poslu, Vesić je čitao Magbeta, a Šapić čeka da postane gradonačelnik. Nekako smo došli do priče kako bi Srbija izgledala kao kraljevina. Zorana Mihajlović imala je problema u stranci zbog opozicionih medija, pa je završila na Hepi Rivijeri. Podkast je na trenutak čak i postao femili frendili zahvaljujući - bip bip zvucima, a onda se vratio na stare staze. Siniša Mali najavio novi doktorat. Crnogorci skandirali Bosancima “Burek sa sirom”, što nam je bio povod da pričamo o Meku i našim (tuđim) navijačkim doživljajima. Na samom kraju podkasta imamo čak i mini prikaz metal koncerta. Relax tema bila je samo polu-relaks priča o ispadim raznih ljudi na internetu povodom sezone matura i maturskih haljina. U rubrici Komentari rešavamo pitanje Kosova i odgovaramo na vaše najbolje komentare do sada.

Prvi teden v juniju je že tradicionalno namenjen ozaveščanju videčih o potrebah in prilagoditvah, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjih situacijah. Te jim v vsakdanjem zasebnem, poklicnem in javnem življenju povzročajo vrsto izzivov, ki pa jih je v razumevajoči in odprti družbi največkrat mogoče močno omiliti oziroma odpraviti, so zapisali v poslanici Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Teden slepih bo v znamenju kulture. Prispevek Petre Medved. "V delih svojih živel sam boš večno." Razstava v Knjižnici slepih in slabovidnih Minke Skaberne.Prvi teden v juniju je že tradicionalno namenjen ozaveščanju videčih o potrebah in prilagoditvah, pa tudi o težavah, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni v vsakdanjih situacijah. Te jim v vsakdanjem zasebnem, poklicnem in javnem življenju povzročajo vrsto izzivov, ki pa jih je v razumevajoči in odprti družbi največkrat mogoče močno omiliti oziroma odpraviti, so zapisali v poslanici Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije. Teden slepih bo v znamenju kulture. Predsednik ZDSSS Matej Žnuderl je ob Tednu slepih poudaril: »Še posebno pa je to sporočilo namenjeno svojcem tistih, ki izgubljajo vid ali so ga pred kratkim izgubili, kajti le redko se ljudje sami odločijo, da bodo stopili v vrste slepih in slabovidnih. Nekako se nam zdi, da ne sodimo v ta krog, pa čeprav ostanemo skoraj čisto brez vida. Zato je pri tem pomembna vloga prijateljev in svojcev. Ti vzpodbudijo ljudi, ki izgubijo vid, naj ostanejo aktivni, naj se družijo, naj si pridejo ogledat, kaj vse lahko slepi in slabovidni počnejo, tudi če ne vidijo.« 

Milliríkjanefnd Sameinuðu þjóðanna um loftlagsbreytingar hefur gefið út "síðustu viðvörunina"; tæplega fjögur þúsund blaðsíðna skýrslu um aðgerðir sem grípa þarf til svo losun gróðurhúsalofttegunda fari ekki endanlega úr böndunum. Halldór Þorgeirsson, formaður loftlagsráðs, segir margt hægt að gera til að hemja hlýnun jarðar án þess að það bitni á lífsgæðum fólks, þau muni þvert á móti aukast. 30 ár eru liðin síðan Bosníustríðið hófst. Tugþúsundir féllu og milljónir flúðu heimili sín. Davor Purusic flúði til Íslands og hefur starfað hér sem lögfræðingur. Hann rifjaði hörmungarnar upp. Sjóbirtingsveiðin er hafin og og stangveiðimenn vonast eftir góðri sumarveiði eftir heldur dræma vertíð á síðasta ári. Ágúst Ólafsson fréttamaður ræddi við Jón Helga Björnsson, formann Landssambands veiðifélaga. Tónlist: Ólsen ólsen - Lúdó og Stefán, Der Fischet vom Heiligensee - Werner Bochmann, My Jamaican guy - Grace Jones, Nekako s proljeca - Crvena Jabuka, Med ögon Kansliga för grönt - Barbrö Hörberg. Umsjón: Björn Þór Sigbjörnsson og Vera Illugadóttir.

Milliríkjanefnd Sameinuðu þjóðanna um loftlagsbreytingar hefur gefið út "síðustu viðvörunina"; tæplega fjögur þúsund blaðsíðna skýrslu um aðgerðir sem grípa þarf til svo losun gróðurhúsalofttegunda fari ekki endanlega úr böndunum. Halldór Þorgeirsson, formaður loftlagsráðs, segir margt hægt að gera til að hemja hlýnun jarðar án þess að það bitni á lífsgæðum fólks, þau muni þvert á móti aukast. 30 ár eru liðin síðan Bosníustríðið hófst. Tugþúsundir féllu og milljónir flúðu heimili sín. Davor Purusic flúði til Íslands og hefur starfað hér sem lögfræðingur. Hann rifjaði hörmungarnar upp. Sjóbirtingsveiðin er hafin og og stangveiðimenn vonast eftir góðri sumarveiði eftir heldur dræma vertíð á síðasta ári. Ágúst Ólafsson fréttamaður ræddi við Jón Helga Björnsson, formann Landssambands veiðifélaga. Tónlist: Ólsen ólsen - Lúdó og Stefán, Der Fischet vom Heiligensee - Werner Bochmann, My Jamaican guy - Grace Jones, Nekako s proljeca - Crvena Jabuka, Med ögon Kansliga för grönt - Barbrö Hörberg. Umsjón: Björn Þór Sigbjörnsson og Vera Illugadóttir.

“Lijepa je to motivacija za dalje. Nekako uvijek se trudim preskočiti sebe, biti bolji od sebe jučer.Volim svoj put. Volim sve stepenice koje sam prošao. Bilo je svega. Lijepih, manje lijepih stvari. Nisam imao neku veliku prepreku, jedino što sam mogao sam sebe kočiti sumnjama i preispitivanjima i skepsama, a mislim da ne postoji onaj koji je nešto započeo, a da nije sumnjao.” - iskreno se Matija Cvek osvrnuo na svoj “put”.Put koji ga je doveo do statusa najslušanijeg muškog izvođača u prošloj godini.Nagrade mu samo pristižu.Cesarica, Top.Hr Music Awards, čak četiri nominacije za ovogodišnji Porin.Koncerti su mu prepuni, publika ga obožava, a on postaje i ostaje rame uz rame najvećima.Njegov život je glazba.Pisanje i stvaranje iste.Nesuđeni nogometaš je danas sve sportske vrijednosti primjenio na životni poziv, a to je glazba.Izrazito discipliniran, odgovoran, jednostavno skroman.Zahvalan.Smireno korača uz kompetitivnu crtu unutar sebe da svaki dan bude još bolji i kvalitetniji, radnik svog poziva i ljubavi prema glazbi.Inspirativan Matija Cvek je zbog iskrenosti i autentičnoati sve veći miljenik publike.Pola sata? Bilo je premalo!Hvala dragi Matija, sretno dalje!https://instagram.com/matijacvek?utm_medium=copy_linkhttps://www.instagram.com/anaradisic/...Ana Radišić podcast - razgovori s ljudima koji inspiriraju. Pitanja koja se nerijetko pitamo, kako, zašto i na koji način je netko uspio. Priče gostiju su pokazatelj da su svi uspješni, inspirativni ljudi zapravo jednostavno - ljudi. Njihove postavke, njihova preispitivanja, njihovi životni putokazi - bez maski, ne klasični intervjui, opušteni, topli i iz srca – bit će okosnica svakog podcasta koji možete slušati na svim popularnim podcast platformama poput Apple podcasta, Google podcasta, Deezera, Spotifya...Ana, pravnica po struci, voditeljica emisije 'Exkluziv', urednica i voditeljica glazbene emisije 'Top.hr'. Osim što je lice RTL-a, radijska je voditeljica glazbene emisije 'Inkubator', strastvena trkačica i ljubiteljica sporta, glazbe, knjiga i putovanja, a ono najvažnije putovanje na koje i vas vodi je putovanje prema samom sebi.Scenografija: http://smartcon.hr/https://www.instagram.com/smart.con.a...Produkcija https://www.redlight-production.comPR  ​​​​​​https://www.pr365.hr/  https://www.instagram.com/pr365studio/Dizajn loga:  https://www.instagram.com/miamarstudio   Glazba: https://youtube.com/c/ZvonimirRadisic

Tokratna oddaja Sol in luč je bila nekoliko drugačna, saj z decembrom prihaja veliko priložnosti, ko razveseljujemo drug drugega z različnimi pozornostmi.»Želim vas videti in vam dati kakšen duhoven dar, ki naj vas utrdi.« Nekako tako je apostol Pavel pisal Rimljanom. Prav to je sporočilo oddaje, namreč, da je za dobro darilo potreben dober odnos. Poznati nekoga in ga obdarovati tako, da bo v življenju rasel. Slišali boste nekaj zgodb s pomenljivim sporočilom in se pogovarjali z odgovornim urednikom Revije Ognjišče Božom Rustjo.

Kot uvod v tretjo sezono naših pogovorov o arhitekturi, prostoru in oblikovanju, bi z vami želeli deliti nekaj misli o trenutnem dogajanju na področju arhitekture. Če opazujemo prostor okoli nas imamo občutek, da se gradi veliko in povsod. Nove soseske, novi vrtci, šole,…Po drugi strani pa opažamo, da je kakovostnih gradenj čedalje manj. Nekako paradoksalno se zdi, da je bilo letošnjih predstavljenih objektov na festivalu Odprte hiše Slovenije manj, kot prejšnja leta, čeprav vsi kazalniki kažejo na porast gradbene dejavnosti. Prostor je ključni dejavnik razvoja družbe. Hkrati pa je končna in omejena dobrina. Prav zato je potreba po zakonskih temeljih, kdo, kako, kdaj in na kakšen način lahko vanj posega izjemnega pomena. Neusklajeni, stihijski in parcialni posegi v prostor lahko v njem puščajo dolgotrajne negativne posledice. Moramo se vprašati: Kakšen prostor in stavbe hočemo? Smo ga sposobni oblikovati na način, da ga ohranimo in kulturno nadgradimo, da ga razvijemo v trajnostno prihodnost, obvarujemo naravna bogastva, da zagotovimo zdravo bivalno okolje tudi naslednjim generacijam, da spoštujemo znanja različnih strok? Vabimo vas k poslušanju 3. sezone pogovorov z zanimivimi arhitekti, urbanisti, oblikovalci... Upamo, da bomo spodbudili razmislek o pomenu prostora, ki nam omogoča kakovostno bivanje in ponuja priložnosti za sodelovanje.

ALEN SESARTIĆ Jooooj, ova epizoda podcasta je čista radost i veselje! Ovaj mladi čovjek proživio je svašta u životu. U medijima je trenutno prilično aktualna njegova priča o prometnoj nesreći i fascinantan preokret u njegovom ozdravljenju, usprkos prognozama liječnika. U ovom podcastu doživjet ćete i neke druge, ništa manje važne, detalje o Alenovom životu. Kako je rasti bez oca, kako je to biti gay, kako rasturati plesnom scenom kod nas i u inozemstvu s poznatim facama svjetske scene… a kako je tek čuti da nećeš vjerojatno nikada prohodati… Koliko god zvuče teško ove teme, ovaj podcast i Alenova energija je čisti dokaz koliko nas i najgore stvari u životu oplemene i koliko je važno ostati pozitivnog duha. Alen nije samo pozitivnog duha, beskrajno je zabavan, jednostavan, pozitivno blesav. Alen ima i super novi projekt u koji se možete uključiti, u sklopu i organizaciji Plesnog centra Tala, o kojem pričamo i u podcastu. Nekako uvijek mislimo da moramo u „Hollywood“ da bi doživjeli nekog posebnog, ekstravagantnog, otkačenog, profesionalca za pamćenje… a imamo to tu kod nas Alen, Alen, Alen – joooj, toliko nam je zabavno i lijepo provesti vrijeme u toj nenormalnoj trio vibri. Hvala ti na tvom velikodušnom DA prvi prvom pozivu na snimanje, hvala ti na svakoj tvojoj „riči“, osmjehu, susretljivosti i humanosti. Želimo ti da nastaviš upravo tim svojim ludim putem kojim ideš i da uvijek ostaneš ovako lijep Nadamo se da znaš kako tvoja stvarna ljepota dolazi iznutra I da, želimo ti da te što više ljudi „hejta“ Vidimo se opet! Ljudovi, have fun! Svi smo mi jedni drugima inspiracija http://linktr.ee/lb.podcast OBAVEZNO GA ZAPRATITE NA: VVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVV INSTAGRAM: https://www.instagram.com/allensesartic/ ZAPRATITE NAS NA: VVVVVVVVVVVVVV FACEBOOK: https://www.facebook.com/LBpodcast741 INSTAGRAM: https://www.instagram.com/lb.podcast Glazba: Martin Crneković aka Full Ferry https://www.instagram.com/djfullferry Montaža: Bruno Vargović https://www.instagram.com/bruno_vargovic Animacija: https://www.instagram.com/mavra_ PARTNERI: FOURBEES j.d.o.o. https://fourbees.hr/ RIDIMUTAK BEACH https://www.instagram.com/ridimutak_losinj/ https://www.facebook.com/ridimutakbeach https://www.youtube.com/watch?v=KLR-RJAkH0Y&ab_channel=RidimutakBeach

Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: »Nisem vreden.« Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja. Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Zato je svojo vrednost napačno graditi na svojih sposobnostih ali dosežkih. Ti bodo slejkoprej minili, slejkoprej bomo razočarani nad seboj. Svojo vrednost mora zato človek zgraditi na svoji obdarjenosti. Kdor namreč najde svojo vrednost v daru, ki ga je prejel, ta bo vedno vedel, da je za nekoga celo večji, kot je samemu sebi. Tako vredna je nevrednost.

Današnje obhajanje nedelje Svete Trojice nas ponovno sooča s kompleksnostjo vprašanja: Kdo je naš Bog in kakšen je? Nekako težko je razumeti in celo sprejeti, da je Bog trojstven in eden. Da so tri Božje osebe, pa je to vendar en sam Bog. Nekako se zdi, da ni logike. In se zato počutimo lahko precej nelagodno oziroma se pogosto najraje izognemo kakršnemu koli premišljevanju in razmišljanju o tem. Božja beseda, ki nas danes nagovarja pri bogoslužju, nam v Matejevem evangeliju prinaša Jezusovo naročilo učencem: »Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sin in Svetega Duha.« To pomeni, da smo s krstom potopljeni v odnos teh treh Božjih oseb. Apostol Pavel v Pismu Rimljanom namreč pravi, da smo s krstom »prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'« In tudi, da smo s tem postali dediči pri Bogu in sodediči s Kristusom. Stvar je v osnovi precej preprosta: ko na primer mož in žena, ki že imata svoje otroke, še posvojita enega otroka, bo nekoč ob dedovanju premoženja ta posvojenec enakopraven dedič kot vsi preostali, ki so krvni otroci. Ko torej apostol Pavel za nas pravi, da smo Božji posinovljenci in sodediči s Kristusom, nas želi spomniti na to: Bog Oče neskončno ljubi svojega Sina. Ta Sin – Jezus Kristus tako močno ljubi svojega Očeta, da je zaradi te ljubezni bil pripravljen postati človek, da bi ljudem razodel, s kako veliko ljubeznijo Bog Oče ljubi ljudi. Ko se po vstajenju od mrtvih in vnebohodu Sin vrne v bivanje k Očetu, pošlje Svetega Duha, ki je vez ljubezni in je dana vsem, ki so krščeni. Kdor torej prejme krst, bi lahko rekli, da s tem postane Božji sin oziroma hči – Božji posvojenec. Za posvojence pa smo rekli, da so enakopravni dediči. Če torej s krstom postanemo Božji posinovljenci, »posvojenci«, kaj je potem tista dediščina, ki nam pripada? Najprej je to ljubeč odnos, s katerim Bog Oče ljubi svojega Sina. Tega ljubečega odnosa je deležen vsak, ki je prejel krst. Končna dediščina, ki je bomo deležni, pa je, da bomo v tej ljubezni večno živeli. Bivali bomo v razmerju, ki tri Božje osebe z ljubeznijo povezuje tako močno, da so en sam Bog. To je tisto najgloblje hrepenenje, ki ga vsak nosi v srcu: da bi bil zares sprejet, spoštovan in ljubljen tak, kakršen sem. Da bi vedel in občutil, da sem vreden in dober zato, ker sem. Ker sem ljubljen.

Sodobna miselnost odločno zavrača vsako razpravo o tem, ali je mogoče preživeti telesno smrt. Živimo v dobi izjemnega znanstvenega in tehnološkega razvoja, ki nam pomaga človeško naravo vse bolj doumevati in jo vse lažje obvladovati. Zato mnogi mislijo, da pojem posmrtnega življenja sodi bolj v našo praznoverno preteklost kot pa v znanstveno-tehnološko sedanjost. Dobro so nam poznani primeri ljudi, ki so bili klinično mrtvi in so doživeli precej podobna zunajtelesna izkustva. Ti ljudje so doživeli nekaj, kar je zunaj področja sodobne znanosti, zato tudi marsikdo ne želi govoriti o tem, saj se boji, da bi se mu posmehovali oziroma bi si celo o njem mislili, da si nekaj umišlja ali da ni pri zdravi pameti. Kljub temu da nam je tema vsaj nekoliko znana, pa dejansko o srečanjih smrtjo, o tako imenovanih obsmrtnih doživetjih vemo razmeroma malo. Nekako skupno vsem pripovedim je to, da gre za izkustvo, ki ga po navadi prevevajo mir, prijetna občutja topline in ljubljenosti, še posebej, ko se po mračnem predoru sreča s svojimi pokojnimi sorodniki in prijatelji ter bitjem iz svetlobe. Gre torej za nekakšno zunajtelesno izkustvo, ko telo ni več podrejeno fizikalnim zakonitostim, pri čemer gre lahko za hitro prehajanje med prostori in celo nekimi časovnimi obdobji. Tako kažejo določene raziskave s področja obsmrtnih doživetij. Kaj so ti ljudje doživeli, nam, veliki večini ni in tudi ne bo jasno do končnega trenutka zemeljskega življenja. Zanimivo pa je na to pogledati tudi s perspektive izkustva Jezusovega vstajenja od mrtvih, kot o tem poročajo zapisi v evangelijih. Priča temu so bili tisti, ki so sledili Jezusu. Ta razmeroma kratka in skopa poročila kažejo, da se jim je od mrtvih vstali Jezus prikazoval v tako imenovanem poveličanem telesu, ki torej ni bilo podrejeno fizikalnim zakonitostim, saj je prihajal med učence pri zaprtih vratih, se nenadoma pojavil med njimi ali izginil izpred njih. Zanimivo je tudi to, da ga večina na prvi pogled sploh ni prepoznala, ampak se je to zgodilo šele takrat, ko se je vzpostavil odnos in je nato učenka ali učenec zmogel preseči ustaljeno podobo o Jezusu. Seveda lahko ob tem zamahnemo z roko in hitro razvrednotimo, da gre to za neke bajke izpred 2.000 let nekih nevrotičnih ali neuravnovešenih ljudi. Tako, kot lahko zamahnemo z roko ob nekom, ki bi danes pričal o svojem obsmrtnem izkustvu. Zanimivo pa je, da so prav ta izkustva Jezusove učence tako spremenila, da so zaradi tega bili pripravljeni za Jezusa pričati tudi s svojim življenjem. Je to bilo nevrotično, neuravnovešeno ali bivanjsko ukoreninjeno v izkustvu onstranskega ob srečanju z Jezusom? Nečesa, kar nas čaka ob koncu življenja?

DANIEL BILIĆ radijski voditelj i ništa više Da, to on kaže za sebe a mi bismo naravno mogli reći puno više. Iako, stvarno je to izazovno preliti u riječi. Prije svega, on jest radijski voditelj i ljudi prepoznaju njegov glas jako dobro. On čak niti to ne prihvaća i baca tu neke lažne skromnosti o sebi, no dobro, mi smo se uvjerili u suprotno što god on pričao. Nevjerojatno zabavan, životan, muževan gospodin (i muž štoviše) nije nam dao puno prostora za ozbiljnost. Ova lakoća razgovora s čovjekom koji tako lako nosi lakoću življenja baš je ono što nam svima treba, to ne sumnjamo. Kao radijski voditelj, točnije radijski voditelj veličanstvenog Yammat radija, stvarno je iz duše objasnio svoju radost takvog rada s ljudima. Nekako smo to i mislili o Yammatu, ali nam je baš drago što doista jest tako – slobodno, kreativno i s druge strane, odgovorno i ozbiljno u širenju pozitivne vibre među slušateljima. Super nam je što ga na stranicama Yammata opisuju u sličnom stilu kako bismo mi ovdje pisali, pa nećemo zato, nego sami pogledajte njihove stranice. Sloboda koja Danijelu predstavlja najveće blago, stvarno se i osjeti u njegovom prisustvu. Za sve. Hvala ti Daniel, baš smo uživali. Dođi nam opet, al' povedi ženu. Ekipa, have fun Svi smo mi jedni drugima inspiracija http://linktr.ee/lb.podcast OBAVEZNO GA ZAPRATITE NA: VVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVV INSTAGRAM: https://www.instagram.com/danielbilich/ ZAPRATITE NAS NA: VVVVVVVVVVVVVV FACEBOOK: https://www.facebook.com/LBpodcast741 INSTAGRAM: https://www.instagram.com/lb.podcast SLUŠAJTE NAS NA(audio only): VVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVV SPOTIFY: https://open.spotify.com/show/2EA985YlYp8rGYBx5Nw7Zm?si=ARjlo7mBQmWaIvR-7MhM_A APPLE PODCAST: https://podcasts.apple.com/hr/podcast/lb-podcast/id1542369553 Glazba: Martin Crneković aka Full Ferry https://www.instagram.com/djfullferry PARTNERI: https://fourbees.hr/

-koreografkinja-plesačica-plesna pedagoginja-suosnivačica plesnog centra Tala-prvakinja Zagreba i Hrvatske u ritmičko-sportskoj gimnastici Oni koji poznaju Larisu na plesnoj sceni, znaju kakav je plesni virtuoz. Nekako uvijek korak ispred, Larisa donosi moderni svjetski, a opet svoj osobni pogled i doprinos. Kako u izvedbi tako i u produkciji. S ove strane mikrofona otkrila nam je više o sebi kao ženi i partnerici, a zajedno smo otkrili velike tajne uspješnih veza. Kako Larisa vidi svoj život i razvoj, poslušajte sami. A kad izađe film u kinima, nemojte to propustiti. Hvala ti Larki, prava si profesionalka i velika duša dječjeg osmjeha https://tala.hr/ Svi smo mi jedni drugima inspiracija http://linktr.ee/lb.podcast OBAVEZNO JU ZAPRATITE NA: VVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVV FACEBOOK: https://www.facebook.com/pctala INSTAGRAM: https://www.instagram.com/larisa_lipovac_navojec/ https://www.instagram.com/pctala/ ZAPRATITE NAS NA: VVVVVVVVVVVVVV FACEBOOK: https://www.facebook.com/LBpodcast741 INSTAGRAM: https://www.instagram.com/lb.podcast SLUŠAJTE NAS NA(audio only): VVVVVVVVVVVVVVVVVVVVVV SPOTIFY: https://open.spotify.com/show/2EA985YlYp8rGYBx5Nw7Zm?si=ARjlo7mBQmWaIvR-7MhM_A APPLE PODCAST: https://podcasts.apple.com/hr/podcast/lb-podcast/id1542369553 Glazba: Martin Crneković aka Full Ferry https://www.instagram.com/djfullferry PARTNERI: https://fourbees.hr/

Pandemija korona-virusa dovela je do povećanja nezaposlenosti jer su mnogi ostali bez posla. U saopštenju Republičkog zavoda za statistiku koji je za drugi kvartal 2020. godine uradio Anketu o radnoj snazi navodi se da je došlo do smanjenja zaposlenosti i nezaposlenosti na račun povećanja neaktivnosti. Dok je smanjenje nezaposlenosti ravnomerno raspoređeno kod oba pola, do pada zaposlenosti je došlo isključivo kod žena. STATISTIKA: ŽENE DISKRIMINISANIJE Prema poslednjem statističkom biltenu Nacionalne službe za zapošljavanje, objavljenom u septembru, u Srbiji je trenutno prijavljeno 508 hiljada nezaposlenih, od čega više od polovine - 282 hiljade čine žene. Žene su najčešće diskriminisane, prema ličnom iskustvu, po osnovu pola, starosti, bračnog i porodičnog statusa, izgleda i zdravstvenog statusa. DISKRIMINACIJA - NEOGRANIČEN SKUP NEMOGUĆNOSTI Smiljana Milinkov, docentkinja na Filozofskom fakultetu u Novom Sadu navodi da prema istraživanjima dolazi do veće diskriminacije žena na radnom mestu. Upozoravajuće je što su u tom istraživanju pitani i muškarci koji su diskriminaciju nad ženama videli čak u pet kategorija. „Diskriminacija prilikom zapošljavanje ali i kasnije vrlo je prisutna. Što pokazuju različita istražvanje ali i neposredno iskustvo. IPSOS je objavio istraživajne u kome se i muškarci i žene slažu da su žene u nepovoljnom položaju. Nekako su i jedna i druga grupa izdvojle nekih pet segmenata. Jedno je da su žene diskriminisane u situacijama, odnosno gde se najviše plaše da će da ostanu bez posla ako odu na porodiljsko. Zatim, druga stvar je nerazumevanje poslodavca za bolovanje zbog dece. Treća stvar je seksualno uznemiravanje. Četvrta, jeste i dalje prisutne predrasude da žene mogu jedako dobro da rade kao muškarci i peta je upravo ta nemogućnost napredovanja“ Diskriminacije ima od najnižih pozicija, radnih zadataka, preko diskriminacije kada je u pitanju porodiljsko, do mnogo viših pozicija, do kojih i kada žene dođu ponovo nemaju isti status kao i muškarci. To se najlakše može videte i po razlike u platama. Međutim, Lupšor objašnjava da ne moramo da upoređujemo visoke pozicije kod muškaraca i žena, jer je ta razlika vidljiva u svim segmentima. „Svuda gde muškarac i žena rade na istoj poziciji žena uglavnom ima manju platu od muškarca. Ne mogu da sa sigurnošću da tvrdim, ali recimo negde bar 75 -80% žena na istim pozicijama ima manju platu od tvojih kolega muškaraca. Pritom kada je firma u problemima prvo se otpušta žena, muškarac se ostavlja jer je to on je taj koji navodno hrani porodicu, a žena može da bude kod kuće izradi kućne poslove i da time zadovolji svoje učešće u domaćinstvu. Ima previše slučajeva žena koje su nam se javljale sa tim problemom da su i diskriminisane u samim poslovima - recimo jedna žena nam je rekla “kada treba da se nosi teško ja sam muško, a kada treba da se riba pod ja sam žensko”. Znači postoji ta podela koje poslove muškarci ne mogu da rade ali za žene to ne važi“ KAKO DO RAVNOPRAVNOSTI NA POSLU? Međutim, Irena Pejić, sociološkinja i novinarka portala Mašina, ističe da mora doći do promena koje su sistematske. „Čini mi se da promene moraju biti sveobuhvatne u smislu sistemske, ne mogu se zadržavati na kozmetičkim nivoima jer nije dovoljno da se mi nominalno zalažemo protiv diskriminacije ili da je zakonom zabranjujemo ako postoji uvreženi stav da žene manje znaju, manje vrede, da su manje stručne od muškaraca koje su njihove kolege. Dodatno komplikuje stvar stav da treba da ostanu kući, da se brinu o porodici i da karijera nije njihovo polje. U tom smislu pored edukacije koja je neophodna, treba ojačati i sistem podrške u smislu otvaranje većeg broja vrtića koji će biti javno finansirani, pa čak i siromašnim ženama, naročito siromašnim ženama, otvaranje škola, javno finansiranje prevoza kako bi ceo taj sistem mogao da funkcioniše i gde bi se otvarao prostor da žene zaista i mogu da više participiraju i na tržištu rada i u politici, ali i dalje.“ Saradnici emisije: Irena Čučković, Iva Gajić, Nemanja Stevanović, Sanja Đorđević, Aleksandra Bučko Pratite nas i na mrežama Facebook, Twitter, Instagram i platformi podcast.rs.

Mučite se s meditacijom? Nekako ne osjećate da ste dovoljno spremni po tom pitanju, pa mislite da nećete moći ni biti dobri u reikiju? U ovoj emisiji objašnjavam zbog čega se varate. Cijeli članak https://reiki-dojo.net/meditacija-uz-reiki/ #reikidojo #reiki #danijelsalijevic #podcast

Mučite se s meditacijom? Nekako ne osjećate da ste dovoljno spremni po tom pitanju, pa mislite da nećete moći ni biti dobri u reikiju? U ovoj emisiji objašnjavam zbog čega se varate. Cijeli članak https://reiki-dojo.net/meditacija-uz-reiki/ #reikidojo #reiki #danijelsalijevic #podcast

Nekako se vanredno stanje oseća ne samo zbog korona virusa, već i po tome što je strah od korone umnožen strahom od samog stanja koje je proglašeno. Prisutna je neizvesnost šta vanredno stanje još može doneti, odnosno kakve sve to odluke državni vrh, u sastavu od par ljudi, može da osmisli bez obzira na pravne ... DaljeU MIKROFON Vida Petrović Škero

Moje ime je Ljiljana Vidojković a knjiga koju sam odabrala je “Moć sadašnjeg trenutka” od Ekarta Tola. Nekako mi deluje prikladno sa obzirom na to da je kraj godine da baš ova knjiga bude knjiga s kojom bi ste započeli sledeću. Ona je uticala na drugačiji način na mene, ne samo na promenu pogleda na svet, nego i na promenu iskustva sveta.Ova knjiga utiče na način na koji provodite svoj život i pojedinačno gledano na svaki trenutak vašeg života, i kako se odnosite prema njemu, jer se mi jedino i uvek nalazimo baš u tom sadašnjem trenutku, a naše misli imaju tendenciju da nas bacaju od prošlosti ka budućnosti ida onda propustimo sadašnji trenutak. Može nam se desiti da se zapitamo kud prođe ova godina, šta sam radio i, da se sećam recimo samo teških trenutaka.Ekart na vrlo racionalan način, kroz praktične vežbe, objašnjava kako da doživimo i živimo taj sadašnji trenutak kako da zaustavimo sopstvene misli isti koje nas stresiraju često vode u anksioznost i kako da intenziviramo srećne trenutke. Kako da produbimo, da cenimo obične trenutke, kojih ima zapravo najviše. Ja sam od toga počela, to mi je bilo nekako najjednostavnije a ispostavilo se da nije uopšte jednostavno, pa dok sam sa svojom porodicom, dok se igram sa detetom da budem baš prisutna, da ne razmišljam o ručku koji treba da spremim, ili dok sam se prijateljima da ne razmišljam da li sam nešto propustila na poslu i u onim momentima kada ste sami sa sobom da nekad zaista budete baš onakopotpuno sami sa sobom bez divljajućih misli. Takođe, važna stavka ne postoji pitanje ja mislim, koje možete da imate na ovu temu a da se ono u knjizi ne nalazi, ona je tako koncipirana kroz pitanja koja su postavili ljudi koji su radili sa Ekartom i njegovih onako jasnih odgovora, tako da je na jedan vrlo prijemčiv načini i praktičan način za svakogakoncipirana. Eto, ja se iskreno nadam da će na vas ova knjiga da utiče onako kako je uticala na mene i donela mi i više radosti i više mira i više kontrole. Srećna Nova godina!Zdravo, ja sam Ivana Božić, teško mi je bilo da se odlučim samo za jednu knjigu, zbog toga što je svaka knjiga koju sam do sada pročitala za mene i bila jako važna, imala dosta uticaja, znači ostavljala utisak, dakle ne čitam bilo šta, ali ako baš moram da odaberem jednu neka to bude knjiga Tonija Parsonsa “Naše nezaboravljene priče”. Knjiga je na mene uticala dosta, jer sam je čitala baš pred kraj svojih studija žurnalistike, kada sam ja sva onako bila važna, maštala o ne znam ja o čemu, da ću početi sa radom nakon studija, međutim knjiga je bila prilično osvešćujuća i kako se kasnije ispostavilo zapravo bila neka vrsta vodiča za ono što sledi. Imam jedan omiljeni citat iz knjige pred sam kraj gde pisac kaže da muzika ne postoji da spasi svet, već postoji da spasi tvoju dušu.Marija Rajić. Da li imaš neku preporuku knjige možda ili neki blog koji pratiš a da je na temu SEO-a ili link building-a, nešto onako uže specijalizovano. Da, što se tiče blogova u suštini pretpostavljam da mnogi ljudi nisu baš suviše upoznati sa tim šta je SEO, šta bi on mogao da sve implementira na njihov sajt, preporučujem u tom slučaju da se okrenu Moz-ovom sajtu i Ahrefs-u to su istovremeno alati koji se koriste od agencija ali imaju jako dobresadržajne blogove i za one koji počinju da se bave s tim, a i za ljude koji se bave timeveć neko vreme i sada su seniori i žele nešto još novo da implementiraju. Ono što je bitno da ti sajtovi stalno prate nove trendove koji se dešavaju, koji su vezani za za Google.Click to view: show page on Awesound

Sve češće vidim publiku kako je nezadovoljna nekim besplatnim predavanjem ili kraćim događajima. Nekako mi se čini da smo postali suviše zahtevni čak i kada to situacija uopšte ne nalaže.

Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.

Kot da naju ne bi niti opazile! Rojele so, v panj nosile cvetni prah in letele nazaj na mestno pašo. Hja, bržkone je pomagalo, da sva bili v družbi strašno hudega Gorazda Trušnovca. Midve bi rekli, njihovega šefa, sam bi rekel, njihovega partnerja.  Gorazd je urbani čebelar, ki redno obiskuje in skrbi za dobro počutje vsaj dva milijona teh letečih in skoraj neopaznih prebivalk Ljubljane. Jih je pa po njegovi oceni dobrih deset milijonov in vse imajo svoje skrbnike.  Večina človeških prebivalcev mesta z njimi praktično nimajo nobenega stika. Če se po kakšen naključju ne spustijo v bolj resnem roju z vrha katere od ljubljanskih stolpnic, jim niti ne bi namenjali veliko pozornosti. Ljudje imamo srečo, da čebel ne zanimamo. Bolj so jim privlačni drevesa, cvetje, voda, »mi smo kot nekakšen stranski pojav v njihovi evoluciji,« pravi Gorazd.  Kljub temu pa radi uživamo v sadovih njihovega dela. Da se ga nazadnje obrati, preliti v steklene lončke in nato pojesti, skrbi Gorazd.  Gorazd sicer ni le čebelar, je tudi arhitekt. Tudi Jože Plečenik je bil oboje, čebelar in arhitekt. Ni bil pa obenem še filmskih kritik, avtor kratkih zgodb, Stritarjev nagrajenec, urednik revije Ekran. Res pa je, da je zdaj predvsem čebelar. Nekako polovico leta eno in polovico vse ostalo. In tako že zadnjih deset let. »Če bi mi kdo na začetku rekel, da se bom preživljal s čebelarstvom, bi najbrž umrl od smeha.« Čeprav to pomeni, da o dopustu praktično ne more razmišljati - no, razmišlja lahko, samo uresniči ga bolj težko -, bi zdaj najbrž umrl od smeha, če bi mu kdo rekel, da se mora vrniti v kakšno bolj urbano službo. Lažje si je predstavljati, kako z njimi zoblje češnje - one sicer cvetni prah češnjevega drevesa, on pa njegove sadeže, ki jih brez njegovih partnerk ne bi bilo. Skratka, 6. epizodo podkasta Strašno hudi smo preživeli brez pikov, kar pa ne pomeni, da ne bomo v naslednji popikani vsi, čeprav v njej ne bo nastopila niti ena čebela.

Nekako ob koncu 9. stoletja je v ravnicah vzhodne Evrope, med Baltikom in Črnim morjem, začela nastajati prva državna tvorba vzhodnih Slovanov, tako imenovana Kijevska Rusija. Ta je svoj vrhunec dosegla nekje v sredini 11. stoletja, nato je začela zlagoma slabeti, dokončno pa je propadla pod pritiskom mongolskih vdorov v 13. stoletju. Toda teh 400 let Kijevske Rusije je pustilo neizbrisen pečat v kulturni, verski in politični zgodovini slovanskega vzhoda in še danes se Belorusi, Ukrajinci in Rusi – kadar pač mislijo svojo preteklost in identiteto – sklicujejo natanko na zgodnjesrednjeveško državo v porečju Dnjepra. S čim je torej Kijevska Rusija tako zaznamovala ta prostor, da danes, v času zaostrenih odnosov med Rusijo in Ukrajino, med tamkajšnjimi intelektualci – še bolj pa menda med politiki – plamti debata o tem, čigava naj bi Kijevska Rusija pravzaprav bila, kdo si jo sme lastiti in, kajpada, kakšne politične konsekvence bi morali iz posedovanja te preteklosti potegniti v geopolitičnih razmerah zgodnjega 21. stoletja? – To je tudi bilo vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, pri čemer pa je bil, menda razumljivo, bolj kakor na sedanjosti in politiki poudarek na preteklosti in kulturi. Pred nedavnim je namreč pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani izšla knjiga Pismenost in kultura Kijevske Rusije, ki prinaša prevode in komentarje izbranih spomenikov vzhodnoslovanske pismenosti 11. stoletja. Kako je v luči teh dokumentov, zdaj prvič dostopnih v slovenščini, videti Kijevska država, smo se pogovarjali z Aljažem Glaserjem in dr. Simonom Malmenvallom, ki sta stara besedila prevedla in bogato komentirala, ter z dr. Blažem Podlesnikom, ki je za pričujočo knjigo poskrbel po uredniški plati in ji pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: prva stran najstarejšega ohranjenega zapisa Ruske pravde, druga polovica 13. stol. (Wikipedia; javna last)

Nekako možda čudno zvuči, no ljudi su danas toliko preplašeni životom i tuđi, ponekad i napuhanim iskustvima, da se boje i uspjeha. Boje se kako će se dalje stvari razvijati, hoće li moći, stići, hoće li ih netko prozvati. U poslovnoj klimi postoji poslovna konkurencija, no što kada se radi o našem životu, o našem stavu i spremnosti da živimo svoj život. Danas pričam o strahu koji sve više raste kod ljudi i koji čine da postanu pasivno-neaktivni i bez budućnosti.

Nekako možda čudno zvuči, no ljudi su danas toliko preplašeni životom i tuđi, ponekad i napuhanim iskustvima, da se boje i uspjeha. Boje se kako će se dalje stvari razvijati, hoće li moći, stići, hoće li ih netko prozvati. U poslovnoj klimi postoji poslovna konkurencija, no što kada se radi o našem životu, o našem stavu i spremnosti da živimo svoj život. Danas pričam o strahu koji sve više raste  kod ljudi i koji čine da postanu pasivno-neaktivni i bez budućnosti.

Jezikamo o količinah in odstotkih, pri tem nam pomaga matematik in psiholog, sicer avtor podkasta Številke, Slavko Jerič. “Najpogosteje se novinarji spremo pri klasičnem vprašanju kaj pomeni enkrat ali dvakrat več. Bom posplošil: nekdo ima 2 kg jabolk, nekdo drug 4 kg. A to pomeni enkrat več ali dvakrat več? Intuitivna misel večine je, da je to dvakrat več. Če pa več prevedeš v matematični znak plus, bi moralo pomeniti 6 kg. Nekdo ima dve količini, dvakrat več je 4; 2 plus 4 je pa šest. Nekako ne prideš skupaj.”

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.

Otok Berry je majhen, odmaknjen, neposeljen otok ob zahodni obali Kanade, edini prebivalci so medvedi in kakšna puma. Tjaša Obrulek dela v manjši koči. Turiste, ki pridejo tja na počitek, v času sezone vodi na veslaške izlete in opazovanje kitov. Stalnega bivališča nima. Kot pravi, potuje iz meseca v mesec. “Nekako živim v enem takšnem mehurčku, stran od celotnega sveta, poskušam niti ne brati časopisov, večinoma me prijatelji obveščajo, če je kaj hudo pomembnega.”

Christian Dobrajc Frias, za Slovence krajše Crisha, že enajst let živi v Sloveniji, na Ponikvi pa si je ustvarila družino. Ko je prišla sem na študentsko izmenjavo, je poznala le nekaj slovenskih besed: “Na zdravje, dober dan in hvala – tako imenovane Erasmus besede. A sem bila odprta za znanje, kar mi je zelo pomagalo.” Na začetku je brala slikanice Piki Jakob, hodila je na intenzivni tečaj za tujce in imela dodatne ure s profesorico slovenščine. Bila je prepričana, da se bo naučila jezika in si poiskala službo. “Nekako sem bila ali preveč zaljubljena ali nora, ne vem, bila sem prepričana, da mi bo uspelo, to je bil moj cilj. In mi je!”