Podcasts about tistega

"Ni mistično to, kako svet je, temveč, da je," je v svojem Logično filozofskem traktatu zapisal Ludwig Wittgenstein in s tem le na drugačen način izrazil prastaro filozofsko čudenje nad samim dejstvom obstoja. Obstoj kot tak je nedoumljiv. Toda koliko bolj je nedoumljiva njegova »kakšnost« – vsa kompleksnost in raznovrstnost, vsa dinamika in lepota! Z vsakim novim znastvenim odkritjem, se nam univerzum vse bolj zakriva v svojo skrivnostnost. Njegova razsežnost je naravnost osupljiva. Toda, kar je morda še najbolj osupljivo, je njegova urejenost (natančneje: človekova zavest, ki jo zaznava). Nad redom in urejenostjo univerzuma so se čudile in navdihovale že prastare civilizacije in kulture. Religije jo še posebej poudarjajo. V Koranu mnogi verzi nagovarjajo človeka, da naj motri stvarstvo in njegove naravne pojave. V naravnem ritmu menjavanja dneva in noči se razodeva Božja previdnost. V Koranu (13:3) beremo: »On je tisti, ki je razprostrl zemljo in na njej naredil nepremične gore, pa reke, in vse sadove na njej je ustvaril v parih, po dva. On zakriva dan z nočjo! Zares, v tem so znaki za ljudi, ki razmišljajo!« Svet po Koranu ni le stanje stvari, temveč manifestacija transcendentne Resničnosti. Stvarstvo tvorijo »ayat« – »znaki« in »znamenja«, ki človeka opominjajo, da svet ni nastal po naključju, temveč kot prostor samospoznanja človeka in spoznanja Tistega, ki ga je ustvaril. Kajti »eksistenca je dar Transcendence«, kot pravi Karl Jaspers. Za misleca in mistika Al-Ghazalija tostranstvo predstavlja »simbol« onstranstva. Kozmos je naravno razodetje, ki izpričuje Božjo milost, mogočnost in modrost. »Boga slavi vse, kar je v nebesih in na zemlji, On je mogočen in moder«, pravi Koran (57:1). Kontemplacija nad stvarstvom je zato ključna za človekovo spoznanje samega sebe in svojega položaja v kozmosu. Kontemplacija nad stvarstvom vodi navsezadnje do kontemplacije nad Stvarnikom, kot Pratemeljem vsega bivajočega. Islamsko izročilo pravi: »Bog je bil skriti zaklad; razodel se je, da bi se dal spoznati«. Za mistika Al-Ansarija, je kontemplacija o stvarstvu kraljeva pot k modrosti. Kontemplacija ni zgolj refleksija, temveč meditacija in duhovna naravnanost, katere cilj in smoter sta spoznanje transcendentne enosti biti. Kontemplacija je kultivacija uvida v medsebojno povezanost in prepletenost mikro in makrokozmosa ter priznavanje njunega skupnega Vira. V kontemplaciji se duh dvigne od mnogoterosti ustvarjenega k enosti Stvarnika. Kontemplacija, ki se začne v tišini in se vanjo vrača, je torej »iniciacijska pot«, ki človeka preko motrenja univerzuma pripelje v globino lastne duše, katere breztalnost je Božji Logos, kajti »On uvaja noč v dan in dan v noč, On ve, kaj nosite na dnu vaših src« (57:6). V tem smislu je prerok Mohamed dejal: »Ena ura kontemplacije, je vrednejša kot sedem let bogoslužja.«

V 82. letu starosti je v ponedeljek, 28. 10. 2024, umrl Polde Zunder. Več kot 50 let je opravljal dušnopastirsko delo v Železni Kapli, pa tudi na Obirskem in na Rebrci, dal pobude za razne kulturne in družbene projekte na avstrijskem Koroškem in je „oče“ Mladinskega centra na Rebrci. Danes popoldne je v Železni Kapli potekala pogrebna slovesnost, zato smo pripravili spominsko oddajo. V prvem delu smo ponovili pogovor z njim, ki smo ga pripravili leta 2009 za oddajo Naš gost. Tistega leta je prejel 30. Tischlerjevo nagrado. Na koncu pa slišali še njegovo zahvalo ob prejemu Slomškove nagrade, 18. septembra 2023.

V kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo, navadili smo se na to. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Veliko ljudi zato izgori. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni … S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Bog je drugačen. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11), tako pravi. Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«. (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.

Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednjega veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!« Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!« Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?« Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: 'Zmotila si mojo molitev!' - in ni prav, da zmotimo molitev.« »Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.

Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju. Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.

Kako se na Slovenskem odzivamo na naravne katastrofe in kako jih razlagamo? Kako je bilo s tem nekoč in kako je danes? Nekatere katastrofe v preteklosti so spremenile slovensko pokrajino in njena naselja, razredčile prebivalstvo, preživele pa pahnile v revščino in trpko spraševanje, kaj je sporočilo preizkušenj za skupnost in posameznika. Opat Ivan iz Vetrinja na Koroškem je zapisal, da so leta 1338 z vzhoda prileteli roji kobilic, ki so v juliju in avgustu na Poljskem, Češkem, Ogrskem in Avstrijskem pa vse do Lombardije in Rena požrle vse, kar je vzklilo iz zemlje. Samo deset let pozneje, leta 1348, je močan sunek stresel dežele od Jadrana in Furlanije do Donave. Na Kranjskem in Koroškem je potres razdejal 26 mest, veliko cerkva in gradov, zlasti ob Dravi in Zilji. Porušeno zidovje je pokopalo ljudi in živino. Treslo se je 40 dni. Najhuje je bilo v Ziljski dolini, ko je eden izmed sunkov razklal goro Dobrač, pokopal sedemnajst vasi, zajezil reko Ziljo, potem pa so narasle vode potopile še deset naselij. Največ mrtvih je obležalo pod ruševinami Beljaka. Že leto zatem je udarila kuga in pomorila dve tretjini evropskega prebivalstva. Tistega leta je Boccaccio ustvaril Dekamerona, zbirko, v kateri je sto novel. Leta 1471 so Turki prvič pridrli v Ljubljano, porušili cerkev sv. Petra, nato pa pustošili in zasužnjevali še sto trideset let. Sredi beneških vojn, leta 1511, je silovit potres v Ljubljani zrušil osem mestnih stolpov in obzidje, podrl cerkve, samostane in druge zidane zgradbe in spremenil v ruševine večino tedanjih gradov; to je podobo slovenske krajine popolnoma spremenilo. V Idrijco je zgrmel del Kobalove planine, da je zajezila reko ter poplavila rudnik in mesto. Zadnja velika kuga, ki je izbruhnila leta 1644, je samo na širšem območju Celja pomorila več kot 10.000 ljudi. Prvi odziv nekoč in v začetku tega meseca, ko so deroče reke pustošile po Sloveniji, je bil enak: nesebična solidarnost. Ljudje so pomagali drug drugemu, oblasti so opravile svojo državniško dolžnost. Ozadje kataklizme so letos pojasnjevali vremenoslovci, hidrologi, urbanisti, gradbeniki in seveda politiki. Javnost pa se je v nasprotju s stališčem v preteklosti popolnoma odrekla duhovni razsežnosti kataklizme. V medijih so dobili mesto psihologi, sociologi in terapevti, vendar vsi ti ne morejo odstreti duhovnega sporočila. Vse razlage so ostale na površini, kajti psiha ni naše najgloblje bistvo. Z Jungom bi lahko rekli, da nas je kolektivno nezavedno opozorilo na naš napuh in odsotnost elementarne ponižnosti, zato smo v strahu, da bi se morali spremeniti, ignorirali Boga, ga zamolčali v sebi in javno, s tem pa se odmaknili od pravega zaporedja vprašanj.

Ta teden smo Slovenci pričeli in končali z razkazovanjem našega športnega okusa. Bolje rečeno ne-okusa. Nehote smo namreč razkrili, da nam šport kot tak, z vsemi vrlinami in umetelnostmi vred, ne pomeni kaj dosti, smo zgolj in samo navijači slovenskih tekmovalcev, pa še to najraje takrat, ko je uspeh čim bolj zanesljiv. V Petkovi centrifugi Damjan Zorc razmišlja tudi o reformnem pogumu in resnici. Vsi bi jo častili, dokler se ne obrne proti nam.

V tokratni oddaji Odprto za srečanja gostimo gledališkega igralca Vladimirja Jurca, dolgoletnega člana tržaškega stalnega gledališča, prejemnika nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Njegovo dolgoletno uspešno kariero smo v tej oddaji podrobneje spoznali leta 2019, tokratni pogovor pa bo osebne narave. Spoznali bomo, kako je Mariborčan končal v Trstu oziroma danes v Krepljah, naselju pri Sežani, kjer sta z ženo Majo Blagovič izredno aktivna pri organizaciji kulturnih dogodkov. Izvedeli bomo, zakaj mu Drago Jančar pravi "Bralec" in zakaj mu gre jazz glasba hitreje v uho kot ostale zvrsti.

Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednje veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!«Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!«Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?«Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: 'Zmotila si mojo molitev!' - in ni prav, da zmotimo molitev.«»Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.

Dramska igralka Miranda Caharija se je rodila 21. oktobra 1942 v Križu pri Trstu. Šolala se je v Nabrežini in Trstu. Že med šolanjem je nastopala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu in v sezoni 1960/1961 postala njegova stalna članica - njeno ustvarjanje naslednjih desetletij je večinoma vezano prav na to gledališče. Oblikovala je desetine gledaliških vlog, nastopala pa je tudi na filmu, med drugim je igrala glavno vlogo v filmu Eva Francija Slaka. Za življenjsko delo je Miranda Caharija leta 2017 prejela nagrado tantadruj, že leta 2005 pa Borštnikov prstan, najvišje priznanje, ki ga lahko prejme slovenski gledališki igralec za svoj prispevek k slovenski gledališki ustvarjalnosti. V utemeljitvi je bilo med drugim zapisano, da je bilo že zgodaj mogoče ugotoviti, da je tržaški ansambel z Mirando Caharija dobil karakterno igralko, ki se enako domiselno in z lucidnim temperamentom znajde v najrazličnejših dramskih žanrih. Tistega leta se je z Mirando Caharija pogovarjala Vida Curk; igralko je najprej vprašala, kako je, ko se igralec ali igralka ozre na dolgo prehojeno umetniško pot. Foto: Marko Modic / Arhiv SLOGI

28. avgusta je minilo devetdeset let odkar se je v Gorišnici rodil Zlatko Šugman, dramski in filmski igralec, ki bo ostal v dolgem spominu zaradi kreacij v filmih in na televiziji. Omenimo tu le znamenitega Dekamerona ali Male oglase, pa legendarne slovenske filme, kot so Tistega lepega dne, Ne joči, Peter ali Vdovstvo Karoline Žašler. Igral je v več slovenskih gledališčih, zadnja leta v Mestnem gledališču ljubljanskem in bil nedosežen predvsem v komičnih likih. Zlatko Šugman je dobil vse največje nacionalne nagrade, omenimo vsaj Prešernovo nagrado in Borštnikov prstan. Zadnjo vlogo v Mestnem gledališču ljubljanskem je odigral v sezoni 1998/99, igral je župana v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski in takrat je Metod Pevec z Zlatkom Šugmanom posnel pogovor.

Žalost je že marsikoga ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo si lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kakšno zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel. Takrat se je hitro izkazalo, koliko je veljala »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica majhen laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga krepi in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, vse to je usmerjeno k prijaznemu sobivanju. Odnosi imajo vedno posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo dolga stoletja. Ko gre za oliko, je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Pridobivamo si izkušnje. Rek, da gre osel le enkrat na led, je star, a ga je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je precej umesten nauk. Če nam porazi niso izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tuje je vredno slišati.

Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju. Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure FrankoMaribor: Litera, 2021Čeprav se večina pisateljev ponavadi najprej preizkusi v pisanju kratkih zgodb in šele potem zbere pogum za pisanje romana, je Kazimir Kolar v tem pogledu precej drugačen. Romaneskni prvenec Glas noči je izdal pri 37 letih, navdihovale pa so ga izkušnje iz časa študija filozofije na Filozofski fakulteti in babištva na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. V zbirki s pomenljivim naslovom Zgodbe nekega slabiča se že prva zgodba Sladoledarjevo poročilo vsebinsko precej navezuje na roman, v katerem prav tako nastopa protagonist Lampreht. Posebnost te zgodbe je tudi v tem, da se od začetka do konca zgleduje po Camusovem romanu Tujec – začne se s skoraj enakimi stavki: “Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni.” Glavni junak, ki opravlja poklic varnostnika v knjižnici, po spletu nesrečnih okoliščin ubije Arabca, o katerem zmotno meni, da ga namerava zahrbtno umoriti. Tudi protagonista zgodb Divji pesnik in Kirurginja sta razpeta med groteskne psihotične epizode in bizarno realnost, meje med obema pa postajajo vse bolj zabrisane. V prvi zgodbi se Pesnik boji, da bi ga pojedle mravlje, v drugi zgodbi pa se kirurginja podaja v bližnji park s kovčkom vrhunskih japonskih nožev, da bi vsaj deloma uživala v fantaziji ubijanja, ki pa se na koncu zgodbe prelevi v realnost. Pri tem izreče pomenljivo misel: “Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave.” Kazimir Kolar slika psihološke profile svojih junakov prek njihovih razmišljanj in načinov reševanja konfliktnih situacij. Omenjenim junakom je skupno to, da iščejo prizemljitev svojih psihotičnih epizod v dejavnostih, ki se navadnim smrtnikom zdijo nenavadne. Tako varnostnika pomiri le njuhanje priljubljene droge, ki se ji reče “sladoled”, divjega pesnika poživi branje čilskega književnika Roberta Bolaña, medtem ko kirurginja najde svojo izpolnitev v pisanju kratkih zgodb in opazovanju ljudi v parku. Nasprotno pa protagonist zgodbe Angeli nad Atosom išče svoj notranji mir v izolaciji v samostanu, namenjenem zgolj moškim, ki se postijo, med postom pa doživi najrazličnejša razodetja in halucinacije. Tudi brata v zgodbi z naslovom 1943 se zavedata, da ju bodo ljudje obravnavali kot slabiča, če se po končani vojni ne bosta iz gozdne votline vrnila v vas, pa vendar na koncu ponosno izjavita: “Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: “Slabiča.” Ampak midva bova ostala to, kar sva. Navadila sva se na votlinsko življenje in tako bo ostalo.” Naslov knjige Zgodbe nekega slabiča tako lahko beremo po eni strani kot samoironijo, po drugi pa ga lahko ugledamo kot nekakšen eksistencialni manko subjektov, ki še iščejo svoj pravi poklic in identiteto v svetu, ki nezadržno razpada. Motiv samodestrukcije posameznika in uničevanja planeta, ki zaradi nerazsodne politike bogatašev postaja nevzdržen za bivanje, se prenaša iz zgodbe v zgodbo. Tako junak zgodbe Trolovo pismo politikom ogorčeno zapiše: “Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!” Dokončen razpad sveta, kot ga poznamo, je najbolj opazen v zgodbi 20 4 9, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, ko znanost toliko napreduje, da začnejo bakterije razvijati svoj jezik in zavest o lastni eksistenci, v moškega pa v vmesnem času umestijo maternico in jajcevode. V tej zgodbi Kazimir Kolar razgrne ves spekter domišljije in najrazličnejše odtenke sarkazma in parodije – s pomočjo dolgih in izčrpnih opomb, v katerih pojasnjuje geopolitično podobo novega sveta, bizarne biotehnološke rešitve in nenavadne umetniške smernice postopoma gradi pogled na distopijsko družbo, v kateri so odpravljene skoraj vse biološke in politične omejitve, želje pa se uresničijo skupaj s pripadajočimi strahovi. Kazimir Kolar se zlasti v zgodbah na koncu zbirke Zgodbe nekega slabiča mojstrsko poigrava z literarnimi žanri in stilističnimi izzivi. V romanu Glas noči je bil njegov jezik brutalno realističen, lahko bi rekli naturalističen, v pričujoči zbirki pa se spreminja glede na psihološko stanje protagonistov in njihovo razmišljanje. Zgodba 1943 je npr. napisana v več krajših refleksijah o travmatičnem otroštvu, Trolovo pismo politikom je napisano v obliki zgoščenega pisma misleca, ki nima kaj dosti izgubiti, zgodba 20 4  9 pa predstavlja dnevniški zapis anonimneža, ki kronološko popisuje faze razpadanja zahodne družbe. Razen zgodbe Angeli nad Atosom, ki je napisana v tretji osebi, so vse napisane v prvi osebi ednine, bodisi iz vidika moškega ali ženske. Podobno kot kirurginja v zgodbi z istoimenim naslovom išče udarni uvodni stavek, s katerim bi vstopila v svet pisateljevanja, se tudi Kolar loteva zgodb bodisi s kratkimi, a pomenljivimi stavki, bodisi z neobičajno besedno zvezo, ki nas takoj postavi v središče dogajanja. Zgodbo z naslovom V kazenski koloniji začne z besedami: “Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode.” Lahko bi rekli, da se Kazimir Kolar pri pisanju nadvse zabava, to pa se ne nazadnje prenese tudi na bralca, da prek zgodb zdrsne v labirint lastnih asociacij in zamisli …

Feri Lainšček je bil nekoč novinar na Radiu Slovenija. Neki urednik ga je odpustil, kar je bila (nesreča za Radio Slovenija in) sreča za slovensko umetnost. Lainšček se je namreč uveljavil najprej kot vrhunski pisatelj, leta 2007 pa še kot pesnik. Tistega leta je namreč objavil ponarodelo pesniško zbirko Ne bodi kot drugi: pesmi o dvojini. Izjemno uspešni pesniški zbirki (večkrat ponatisnjeni) je sledilo še več še kako prepoznavnih pesniških zbirk, tako pred kratkim zbirka Med nama je angel (pri Literi). Več o svoji najnovejši zbirki, o poeziji za dva, pesnik pove v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Pred kratkim sem srečal znanca. Navadno se samo bežno pozdraviva. Tistega dne pa me je zaustavil in z vso pozornostjo pogledal. Iz njegovih ust se je zaslišal globok vzdih navdušenja: »Veš kaj sem prebral!« Nič drugega nisem mogel izustiti, kot le kratki: »Kaj?« Če ste, drage poslušalke, dragi poslušalci, danes od samega navdušenja nad knjigo, ki jo berete, ob prvem prebujanju vstali, da nadaljujete z branjem, potem razumete, kaj me je ob tem srečanju tako prevzelo. Človek, ki ga poznam že dovolj dolgo, da vem, kako neobčutljiv je in še težje o svojih občutjih govori, je kar naenkrat sredi ulice spregovoril o doživljanju, zgražanju, navdušenju, globini, ki bi jo od njega ne pričakoval. Res da ni govoril toliko o sebi, bolj o junakih iz knjige, ki jo je prebral. Vseeno je zmogel in znal pri tem oživeti, navdušiti še mene, da sem kmalu vzel to knjigo tudi sam v roke. Bolj iz zanimanja o tem, kaj ga je tako prevzelo, kot iz želje po samem branju. Pisatelj Franz Kafka je zapisal, da bi knjiga morala biti sekira za zamrznjeno morje v nas. Da morje zamrzne, se mora temperatura spusti zelo nizko. Zato je ta led še težje razbiti. Da človek čustveno otrpne, zaledeni, je bolj enostavno. Da ga zopet pripravimo do čustvovanja in še bolj, da o tem spregovori, je res potrebna ostra in močna sekira. Če gre pri ledu na silo in z močjo, pri človeku ne gre tako. Tisti, ki ste brali Kafkova dela, veste, da je čustvovanje zapletena stvar in brezčutni sistem okrog nas nam kaj dosti ne pomaga, da bi si upali biti kot odprta knjiga. Prebijati se skozi Kafkove zapise je muka, ki človeka bolj spravi k jezi in dolgočasju kot k navdušenju. Vseeno je knjiga prostor, kjer si še tako boječ človek lahko privošči pogum, kraj, kjer še tako neobčutljiv človek na skrivoma potoči solzo. Dobra knjiga nas posrka vase in z junaki pozabimo nase. Takrat se nehote zazremo v ogledalo in v njem zazremo svojo lastno dušo. Čustva literarnih junakov lahko postopno prebujajo zamrznjeno morje v naši duši. Ob navdušenemu bralcu, ki me je presenetil s svojim čustvenim izlivom, ne smemo pozabiti na zelo preprosto stvar: da se to ne bi zgodilo, če ne bi vzel knjige v roke in se prebil skozi prve strani. Potem je šlo samo po sebi. Želim nam vsem, da bi si vedno znova drznili privoščiti pobege v dobre knjige. Naj nas beseda, če pa je pisana z veliko začetnico, še bolje, prevzame, da bomo danes tudi mi sejali navdušenje okrog sebe.

Tik pred začetkom novega šolskega leta je pristojno ministrstvo zaposlenim v vzgoji in izobraževanju poslalo okrožnico o obveznem izpolnjevanju pogojev PCT. Tistega, ki jih ne bi izpolnjeval, lahko delodajalec v skrajnem primeru tudi odpusti. Predsednica Društva ravnateljev srednjih šol Nives Počkar ob tem poudarja, da je delež zaposlenih, ki odklanjajo pogoje, zelo majhen. Ostale teme: - Kljub povečevanju števila okužb pristojni še ne načrtujejo zaostrovanja ukrepov. - Mali podjetniki v negotovosti, skrbi jih morebitno vnovično zaprtje dejavnosti. - Nekatere države so v sklepni fazi evakuacije iz Afganistana.

Nekoč je ruski car v lovu na medveda izgubil poročni prstan. »Tistega, ki ga najde, bom nagradil!« je rekel car. In tu se pravljica lahko začne.

Nekoč je ruski car v lovu na medveda izgubil poročni prstan. »Tistega, ki ga najde, bom nagradil!« je rekel car. In tu se pravljica lahko začne.

KUD Liber v sodelovanju z Društvom keramikov in lončarjev Slovenije vabi kiparje in lončarje k sodelovanju na mednarodni razstavi keramičnih skulptur. Slovenski etnografski muzej razpisuje literarni natečaj “Kako drevesa določajo naš obstoj in spreminjajo naša življenja?”. V Arboretumu Volčji potok bo ob 21. uri v digitalno restavrirani verziji premierno na ogled komedija Tistega lepega dne režiserja Franceta Štiglica iz leta 1962.

Kulturolog in filmski zgodovinar dr. Peter Stanković je leta 2013 objavil Zgodovino slovenskega celovečernega igranega filma s podnaslovom Slovenski klasični film (1931-1988) letos pa drugo knjigo s podnaslovom Preporod slovenskega filma (1988-2004). Osemdeseta leta dvajsetega stoletja namreč soglasno veljajo za slaba leta slovenskega filma: kritiki so bili do njega še kako kritični, ogled v kinodvoranah pa je upadel do zares skromnih številk. Leto 1988 je tako morda res leto, ki napoveduje spremembe (in ni arbitrarno). Tistega leta je Damjan Kozole predstavil svoj drugi celovečerec Remington in napovedal nastop mlajše generacije filmarjev, predvsem pa drugačno senzibilnost. Prelomen film je bil zagotovo Babica gre na jug Vincija Vogua Anžlovarja, tej uspešnici pa je sledila še vrsta gledljivih in slogovno izvirnih filmov, med njimi velja omeniti vsaj Ekspres, ekspres Igorja Šterka. Več o fenomenu poosamosvojitvenega slovenskega filma, o njegovih avtorjih, temah in pripovednih prijemih je dr. Stanković povedal v oddaji Ars humana, v pogovoru v živo z Markom Goljo. Nikar ne zamudite. Foto: Marko Golja

Prisluhnili ste komentarju našega odgovornega in programskega urednika.

Človek si želi biti ustvarjalen. Natančneje in bolj radikalno rečeno, živimo zato, da ustvarjamo. Seveda je ta pot ustvarjanja dolga, zavita in nemalokdaj tudi precej strma ter kamnita. A, ko pridemo na vrh, se ves trud poplača in zasijemo v svetlobi, ki se skriva našemu običajnemu pogledu. Najbrž se spomnite tiste svetopisemske zgodbe, ko Abraham in njegov sin Izak ubereta pot na goro. Morda jo celo poznate tako dobro, da vam uide kakšna pomembna podrobnost. Kot na primer ta, da Abraham s seboj nosi oglje ali iskro za ogenj, Izak pa drva. Kakšen pomen imata ti dve stvari? Ogenj ponazarja božansko silo v človeku, medtem ko drva predstavljajo človeški trud ali celo žrtvovanje. Če zdaj ta dva simbola povežemo z ustvarjalnostjo, potem gre prav za tista dva ključna gradnika uspešnega vzpona na goro. Gora je seveda simbol smisla ali bistva življenja. Ko ustvarjamo, razodevamo svoje najgloblje jedro. To je v nas, a ni od nas. O tem pričujejo vse velike mistične struje v zgodovini religij in filozofij. Gre za Božansko iskro, o kateri govorita tako starogrški filozof Platon kot srednjeveški mistik Mojster Eckhart. V sodobnosti pa o njej govori karmeličanski menih Thomas Merton. A to še ni dovolj za to, da smo ustvarjalni. Potrebno se je ne samo truditi, ampak predvsem žrtvovati. Podati se v neznano, prepustiti se volji drugih. Torej, opustiti svoje lastne zamisli in načrte. V tem je naš največji trud, ki mu lahko posvetimo življenje. Danes pa se ustvarjalnost vse bolj povezuje s človekovo genialnostjo. V resnici pa se tukaj skriva past. Še tako genialna stvaritev brez posega iz nedoumljive skrivnosti in naše popolne predaje njej, ne pomeni veliko. Zadnje čase doživljam pomen povedanega v preprosti in vsakodnevni vlogi domačega kurjača. Tistega, ki pripravi drva, da zgorijo v ognju peči. Iz majhne iskre se rojeva plamen, ki preraste v ogenj in posrka vase materialnost lesa.

#11 epizoda Luninih Cvetnih Lističev 11. 11. 2020 nas vodi v neskončnost.

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat o Belorusiji. Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokratna tema je BelorusijaIzmed spodnjih trditev izberi napačno. 1. Aleksander Lukašenko je med velikimi protesti leta 2011 v Belorusiji s predsedniškim odlokom prepovedal ploskanje in iz njega naredil kaznivo dejanje. Tistega leta so tako samo zaradi ploskanja aretirali 400 ljudi, med njimi celo človeka z eno roko. Trditev je resnična 2. Ida Kaganovič se je konec 19. stoletja rodila v okolici Minska. Pod moževim priimkom Rosenthal jo poznamo kot izumiteljico modrca. Trditev je resnična 3. Šimon Peres, izraelski predsednik in nobelovec za mir, je eden od kar treh izraelskih predsednikov, ki se je rodil na območju današnje Belorusije. Trditev je resnična 4. Belorusija je edina evropska država, ki še izvaja smrtno kazen. Zadnji podatki so iz leta 2018 – 4. Način – obsojencu zavežejo oči in ga ustrelijo v glavo. Trditev je resnična 5. Dobra četrtina od kakih 3.500 evropskih bizonov danes živi v Belorusiji. Ob koncu prve svetovne vojne so jih popolnoma iztrebili v divjini, vrsto so rešili z nekaj ostalimi primerki iz živalskih vrtov. Trditev je izmišljena

Draga Mati Marija, hvala, ker smemo s teboj praznovati. Ti si Mati vsega človeštva. Slovenci smo s teboj še posebej povezani, saj se vedno znova zatekamo h tebi. Že v prvem letu samostojnosti smo se kot narod posvetili tebi. Zato se spodobi, da med milijoni šopkov, ki jih po vsem svetu dobiš na ta dan, dobiš tudi našega. Tistega, ki simbolizira nas, ki diši po naši lepi deželi. Zato Zate Marija nagelj je in romžmarin, za ljubezen in spomin.Celoten komentar si lahko preberete na spletnih straneh tednika Družina.

Če svojo osebno rast jemlješ resno, ti bo tale iskren intervju z mano zagotovo všeč. Tistega petkovega popoldneva je namreč naš direktor marketinga in moj dober prijatelj Rene (ki me z izjemno Nastje in ožjega družinskega kroga verjetno najbolje pozna) s pomočjo izjemno inteligentnih vprašanj iz mene izvlekel… ✔︎ Kaj je v resnici moj največji [...] The post FILIP PESEK: Najbolj Poglobljen Intervju Do Sedaj.. appeared first on Filip Pesek.

Če svojo osebno rast jemlješ resno, ti bo tale iskren intervju z mano zagotovo všeč. Tistega petkovega popoldneva je namreč naš direktor marketinga in moj dober prijatelj Rene (ki me z izjemno Nastje in ožjega družinskega kroga verjetno najbolje pozna) s pomočjo izjemno inteligentnih vprašanj iz mene izvlekel… ✔︎ Kaj je v resnici moj največji [...] The post FILIP PESEK: Najbolj Poglobljen Intervju Do Sedaj.. appeared first on Filip Pesek.

Zgodba Aleša Krámolca je zgodba mladostnika, ki mu je prometna nesreča pri 17-ih letih popolnoma spremenila življenje. Tistega usodnega 15. avgusta 2007 je vozil pod vplivom alkohola. Posledice nesreče so bile tako hude, da je postal tetraplegik. Zgodbo je opisal v knjigi Vozim skozi življenje, zapisala jo je Petra Škarja. Nesreča je spremenila njegove cilje, vrednote in sanje. Najtežje si je bilo odpustiti. »Ta jeza do sebe in nezmožnost, da bi si odpustil, sta bili najtežje breme, ki sem ga nosil kar nekaj let,« je napisal v knjigi. Z delitvijo svoje lastne zgodbe poskuša preprečiti nastanek podobnih zgodb. Zato ozavešča mlade in starejše, naj poskrbijo za varen prevoz domov, še preden nagnejo prvi kozarec alkoholne pijače. Aleš Krámolc bo gost oddaje Med štirimi stenami. Pred mikrofon ga je povabila Petra Medved.

V osemindvajseti epizodi, prvi epizodi druge sezone podkasta O.B.O.D. Mito, Igor in Aljoša skupaj z gostjo, novinarko in filmsko kritičarko Ano Jurc, razglabljajo o filmu Tisto: drugo poglavje. Pri tem se seveda ne morejo izogniti prvemu poglavju Tistega (2017), pa tudi ne miniseriji (1990), ki jih je strašila kot otroke, ter knjigi Stephena Kinga (1986). Ana se pritožuje […]

Gledališka skupina Medvedje Brdo za letošnje poletje pripravlja reprizo gledališke igre na prostem z naslovom »TISTEGA LEPEGA DNE« po noveli slovenskega pisatelja Cirila Kosmača. Zaradi slabega vremena lani so se odločili predstavo osvežiti in jo to poletje izvesti ponovno. Igra se bo odvijala na prostem – v letnem gledališču, v prečudovitem okolju Medvedjega Brda. Prva predstava bo 9. avgusta ob 20.30,

Pogovor je potekal 9. septembra, 2017 v Vetrinjskem dvoru po mariborski premieri filma Nikoli nisva šla v Benetke v okviru Mobilnega Udarnika. Pobudo za projekcije je lani v okviru pogovora Ekstremno lokalno v GT22 dal Aljoša Ternovšek, glavni igralec filma, kot gost pa se nam je pridružil tudi njegov soigralec v filmu in oče Peter Ternovšek. (*10. 04. 1947) Slovenski dramski igralec, nosilec Borštnikovega prstana, je svojo igralsko pot začel kot učitelj na osnovni šoli Sladki Vrh, kjer se je zaposlil takoj po končanem učiteljišču v Mariboru. V tem času je imel za sabo že prvo vlogo - kot šestnajstletnik je dobil priložnost in leta 1963 v mariborskem gledališču odigral vlogo Poprčka v istoimenski igri Ljubiše Djokića. Ob vsakoletnem delu z otroško gledališko skupino je odigral mnogo vlog tudi v vaški gledališki skupini. Leta 1971 ga je povabil v Dramo SNG Maribor njen tedanji ravnatelj Branko Gombač in v kratkem času so sledile vloge, ki so ga zapisale med prepoznavna imena mariborskega in slovenskega igralskega sveta. Od leta 1971 do leta 2007 je bil član mariborske Drame, kjer še vedno gostuje, sodeluje pa tudi v filmih in TV nadaljevankah ter se kot gost rad pojavi tudi v drugih slovenskih gledališčih. Igralca, ki je v svoji karieri odigral več kot sto vlog v uprizoritvah domače in tuje dramatike ter pod vodstvom številnih režiserjev starejše in mlajše generacije, je teatrolog Vasja Predan označil »za enega najbolj odprtih in svetlih odrskih ustvarjalcev«. Vir: http://sigledal.org/geslo/Peter_Ternov%C5%A1ek Filmske vloge: http://www.film-center.si/sl/film-v-sloveniji/filmi/oseba/4210/peter-ternovsek/ (*1972, Maribor) Aljoša Ternovšek je rojen v Mariboru, sin igralca in dobitnika Borštnikovega prstana 2006, Petra Ternovška. Po končani srednji šoli, kjer je bil član dramske skupine RUSLI, se je vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in jo tudi uspešno zaključil leta 1995. Prvo zaposlitev je našel v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je odigral kar nekaj prepoznavnih vlog. V sezoni 2004/05 je postal član Mestnega gledališča Ptuj. Gledalci TV zaslonov ga poznajo kot Dušana Vaupotiča - Duleta iz oddaje Tistega lepega popoldneva. O istoimenskem junaku je bil leta 2002 posnet film z naslovom Kleščar. Skupaj z Janezom Škofom pa je vodil tudi EMO 2006. V sezoni 2011/2012 je postal član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj. Vir: http://sigledal.org/geslo/Aljo%C5%A1a_Ternov%C5%A1ek Filmske in TV vloge: http://www.imdb.com/name/nm1475617/

MARIBOR IS THE FUTURE 009 - FILMSKI: pogovor z Aljošo Ternovškom Pogovor je potekal 17. decembra, 2016 v GT22 v okviru serije #ekstremnolokalno, v okviru katere predstavljamo filmske ustvarjalce iz Maribora in okolice. Aljoša Ternovšek se je l.1972 rodil v učiteljski družini, kjer je bil oče, Peter Ternovšek, že od nekdaj zaljubljen v gledališke deske. Skupaj s Tonetom Partljičem sta sodelovala v amaterskem gledališču v Sladkem Vrhu. Prva predstava, v kateri je Aljoša sodeloval z Matjažem Latinom kot režiserjem, je bila Zgodba Vinka Möderndorferja, takrat še v produkciji dramskega studia, ki ga je takrat vodil Vili Ravnjak. Sledila je predstava Kralj umira, ki jo je prav tako režiral Matjaž Latin, ki od tega trenutka postane sooblikovalec Aljoševe igralske karizme. Tu je bil Aljoša že na AGRFT in njegova pot je bila zapečatena, kar se tiče njegovega ustvarjanja seveda. Še na Akademiji je v MGL-u napravil fantastično vlogo (Bernard) ob Borisu Cavazzi v Smrti trgovskega potnika. TV-gledalci ga poznajo kot Dušana Vaupotiča – Duleta iz oddaje Tistega lepega popoldneva in filma Kleščar. Vloge v gledališču: Equus – MGL, režija: Tomi Janežič; Murlin Murlo – MGL, režija: Matjaž Latin; Namišljen bolnik – MGL, režija: Zlatko Bonrek; Ion – režija: Sebastijan Horvat, Grand Prix na Tednu slovenske drame; Fortinbras je pijan – MGL, režija: Zijah A. Sokolović; Življenje v teatru -Narodni dom Maribor, režija: Matjaž Latin; Kleščar – monokomedija, izbor na Festivalu monodrame na Ptuju izmed tridesetih predstav. Vloge v filmu: Tantadruj – režija: Tugo Štiglic (naslovna vloga); Peter in Petra – režija: Arko; Striptih – režija: Filip Robar DorIN; Kleščar – film v režiji Matjaža Latina (naslovna vloga). Videoportret Aljoše Ternovška: https://www.youtube.com/watch?v=NEDcx6tsLA0 Organizator: Društvo za razvoj filmske kulture, Maribor. Ob podpori: #mobilniudarnik, GT22, Fundacija Sonda in Mestna občina Maribor. www.gt22.si