Podcasts about javnost

Javnost je zadnje dni razburila novica, da je predsednik Kluba slovenskih podjetnikov Joc Pečečnik poslal predsednici republike Nataši Pirc Musar pismo, v katerem je predlagal, da naj država najde parcelo, podjetniki pa bodo predsednici in njenim zanamcem zgradili rezidenco. Politične stranke so šle v zrak – ker v tem predbožičnem času ni prav veliko drugih tem za iti v zrak – ter podjetnikom očitale, da naj presežke denarja raje nakažejo v humanitarne namene, rezidenco pa pustijo pri miru. Torej se spoprimimo z graditvijo protokolarnih objektov še v naši oddaji. Nimamo denarja, da bi ga prispevali za vse tiste opeke, imamo pa dobre, ali pa vsaj alternativne ideje. Poglejmo. Dejstvo je, da institucija predsednika republike potrebuje rezidenco. Sicer stavbi, oziroma pisarni na Štefanovi nič ne manjka; ima zgodovino, je lepa, celo prestižna, a težava je z lokacijo. Središče mesta pač za takšen protokolarni objekt ni primerno. Recimo, da hoče vojaški vrh ali pa kdo iz skrajne desnice oziroma skrajne levice izvesti državni udar. Kam bi parkirali tanke? Vsi poznamo ikonične prizore, ko so tanki parkirani pred predsedniškimi palačami po vsem svetu, predsedniki pa bežijo pri zadnjih vratih. V Sloveniji kaj takega ni mogoče, ker je središče mesta že tako ali tako zaparkirano, Prešernova, Gregorčičeva in Erjavčeva pa so ene najbolj prometnih ulic v mestnem središču sploh. Pa ne le državni udar … Če pride na obisk malo bolj pomembna delegacija, je rdeča preproga dolga komaj kakšnih deset metrov, zatem pa se visoki gostje že tiščijo proti pločniku, po katerem gospodinje nosijo tatarce iz Maximarketa. Hočemo povedati – za predsedniško palačo potrebuješ prostor. Potrebujemo novo lokacijo. Najbolje bi bilo kje na barju, saj bi predsedniška funkcija tako simbolno nadaljevala tradicijo koliščarjev, pa še Ig je blizu. A s tem naj se ubadajo predsedniški urbanisti, mi se dajmo posvetiti finančni konstrukciji podjetnih podjetnikov. Ker je v Ljubljani kvadratni meter novogradnje, pa čeprav je to blatna koliba, okoli 5–7 tisoč evrov, rajtamo, da se prestižne objekte, kot je rezidenca predsednika republike, gradi po 10 jurjev kvadratni meter. In ker predsednika ne moremo vtakniti v garsonjero, mora imeti tak objekt prek palca 500 kvadratnih metrov bivalne površine. Ker vedeti moramo, da rezidenca pomeni stavbo, v kateri je predsednik tako doma in tam tudi uraduje. Kar zdaj ni primer in za razliko od recimo Angležev ali Američanov pri predsednici Musarjevi prvi mož v predpasniku z jelenčki ne more gostom postreči čaja, medtem ko njegova žena rešuje svet; ali vsaj njegovo bližnjo okolico. Kakorkoli. Pečečnika in prijatelje bi graditev objekta s petsto kvadrati po deset tisoč evrov za kvadrat stala 5 milijonov, ob tem, da bi parcelo na Igu zagotovila država. Ker neuničljivi Joc razglaša, da je za akcijo našel petdeset podjetnikov, bi graditev po glavi prišla cca sto jurjev. Za navadnega smrtnika je to ogromno denarja, ampak če v spletnem in javno dostopnem katalogu preverimo premoženje samo enega izmed udeležencev gradbene iniciative, je ta lani po obdavčitvah prikazal 28 milijonov dobička; se pravi, da bi v Natašo investiral 0,4 odstotka od svojega letnega profita. To pa so odstotki, ki jih navadni smrtniki pri dohodnini namenjamo gasilcem, kulturnim društvom in dobrodelnim organizacijam. Skratka drobiž. Se pravi, da bi podjetniki lahko zgradili rezidenco, ne da bi mignili. In resnici na ljubo je razumnemu praktično vseeno, v kateri bajti se sončijo slovenski vladarji. Skrbi pa nas, ali pa vsaj zanimivo pa je nekaj drugega. Namreč lik in delo slovenskega podjetnika kot mešanice med "Supemanom" in "Superhikom" iz Alana Forda. Kajti gradnjo rezidence moramo povezati še z eno pobudo podjetniškega kluba, ki je šla mimo manj zapažena, je pa toliko bolj zgovorna. Podjetniki so spomladi, ko smo imeli veliko veselja z graditvijo JEK2, predlagali, da bi pri graditvi sodelovali z 10-odstotnim deležem. Za reaktor bi nominalno sicer namenili nekaj več denarja kot za Natašino dnevno sobo, ampak po nekakšnem finskem modelu predlagajo, da bi jim delno financiranje projekta nato omogočalo dostop do cenovno ugodnega in stabilnega vira energije. Če je graditev predsedniške palače burka, so jedrske težnje slovenskih podjetnikov mnogo bolj resna zadeva. Z vsaj takšno resnostjo, kot demokracija regulira ločitev različnih cerkva od države, bi se morala lotiti tudi ločitve zasebnih pobud bogatih posameznikov v sfere, ki so izključno v domeni države. Kam pripelje najprej vzpodbujanje in potem popuščanje plutokraciji, vidimo na globalnem odru in v najmočnejših državah sveta vsak dan … Na srečo do zdaj kot miš obubožani Slovenci z nekaj posameznimi tajkuni, ki so bolj skrbeli za lastne užitke kot za javni prostor, nismo imeli težav. A organizacija, kot je klub slovenskih podjetnikov, ki bahaško maha s kupi evrov, je lahko zametek ne samo lobistične, temveč tudi plutokratske elite. Čeprav je podjetniška pobuda o graditvi predsedniške rezidence burkaška, se ji z Elonom Muskom opozorjeni ne bi smeli smejati.

S častnimi občani je hudič. Tisti, ki jih ta čast doleti, nagonsko slutijo, da ne bodo več dolgo tlačili zemljice, tisti, ki jo dodelijo, pa se vržejo v zobe materi zgodovini. Hočemo povedati, da so za častne občane v glavnem odgovorni župani. "Častni občan" tako bolj govori o županu, kot o častnem občanu. Tako je bilo tudi v preteklih dneh, ko je začel Mussolini, v prenesenem pomenu kot tudi v neprenesenem, kot okostnjak padati iz omar primorskih mest, trgov, krajev in občin. Javnost se je nad tem primerno zgražala in naslajala, ampak spet smo nekoliko pozabili na teoretične osnove častnega občanstva. Zato jih bomo v današnjem prispevku obnovili. Če ostanemo samo pri obeh Goricah; z naše strani, se pravi iz Nove Gorice, je na Mussolinija zrl naš častni občan, z belimi kamni zapisan na pobočje Sabotina in z zlatimi črkami v zgodovino, medtem ko je v stari Gorici oprezal Mussolini. Tako sta goriška častna občana, ne da bi se desetletja kdorkoli posebej vznemirjal, svojo ideološko, svetovnonazorsko, vojaško in še kakšno častno občanstvo tiho živela vseh teh zadnjih sto let. S tem, da ima Mussolini danes rahlo primerjalno prednost. Ko so nanj tako elegantno pozabili, oziroma, ko se jim niti pod liberalnimi, levimi in progresivnimi mestnimi vladami ni zdelo vredno, da bi se ga kot častnega občana znebili, je zdaj končno dočakal, da se je zgodovina dovolj obrnila in so njegov diktatorski slog, kot tudi njegove ideje in metode, ponovno v modi. Zadnjih osemdeset let se je samo potuhnil, zdaj ko so njegovi spet na oblasti, bo lahko zadovoljno sijal naprej.  Medtem pa bo v Novi Gorici in v ostalih primorskih mestih treba na vrnitev fašistov na oblast še malo počakati. Vsekakor pa bo čakanje krajše, kot če bi čakali na vrnitev jugoslovanskega komunističnega režima, ki je patron nekaj sto Titovim častnim občanstvom, raztresenih po deželi. Ker zadeva s častnimi občani ima osnovno težavo v kontekstu toka zgodovine ... Kot primer … Feldmaršal Svetozar Borojević je bil po ubranitvi soške fronte leta 1915 nemudoma razglašen za častnega občana Ljubljane, a so mu naziv leta 1919 odvzeli, ker se avstro-ogrski general ni več skladal z agendo nove državne tvorbe, sploh pa ne pozneje z italijansko okupacijo. Pa so mu potem častno občanstvo leta 2009 vrnili in tako naprej in tako nazaj. In če bi danes tajnice občinskih uprav na Pivškem, v Brkinih, na delih Krasa ali Vipavske doline dovolj natančno pobrskale po omarah, bi našle Borojevićevo častno občinstvo, skrito v istih arhivih, kjer čepi tudi Mussolini kot častni občan vsake malo večje vasi in danes nerodno skače iz orumenelih fasciklov. Čeprav danes častna občanstva slovenskih mest vrvijo od politikov, se kljub vsemu zdi pametnejši trend, ki mu župani sledijo v zadnjih desetletjih; se pravi, da mesta naziv podeljujejo v glavnem kulturnikom, umetnikom in znanstvenikom. Ljubljana recimo, se od Milana Kučana leta 2007 in potem pogojno od dr. Franceta Bučarja iz 2009 in Janeza Stanovnika iz 2010 za politika ni več odločila. Ampak vrnimo se k Mussoliniju, s katerim v svetlo prihodnost plujejo v Gorici. Dva mogoča razloga najde razmišljujoči pri vztrajanju mestnih oblasti, da diktatorju, izvornemu fašistu in klavcu celih ljudstev, naziva ne odvzamejo.  Prvi je, da pač ponosno nosijo vso svojo preteklost. Izbris pomembnih, ali odločujočih posameznikov iz zgodovine to manipulativno spreminja in v ničemer ne pripomore k avtentičnosti neke skupnosti.  Druga možnost pa je prihajajoča evropska prestolnica kulture, ki bo združila obe mesti. Mogoče gre pri vztrajanju, da Mussolini ostane častni občan Gorice, samo za umetniško akcijo, ki opozarja, da smo vsi sinovi in hčere svojih očetov in da je preteklosti, kakorkoli že potiskamo glavo v pesek, težko, oziroma nemogoče ubežati. 

Dopoldne smo v oddaji Prvi na obisku spoznali Grad Podčetrtek, ki je po letih propadanja zasijal v novi podobi. V Sloveniji naj bi imeli okrog 500 gradov in dvorcev. Usoda številnih je počasen propad, pri poskusih oživitve pa so težava neurejena lastništva in strog konservatorski pristop. Država naj bi skrbela za nekaj več kot 166 grajskih objektov. Marko Rozman se je za informacije obrnil tudi na državnega sekretarja iz ministrstva za kulturo. Matevž Čelik Vidmar je tako najprej nekoliko orisal trenutno stanje gradov in grajskih objektov v državi.

Slovenijo je v začetku aprila, dan po streljanju v eni izmed šol na Finskem, vznemirila objava na enem izmed spletnih portalov, da se bo nekaj podobnega pri nas ponovilo 10-ega aprila. Javnost pa je še bolj vznemirilo ravnanje policije, ki je osmega aprila obveščala šole in tudi s tem izzvala precejšnjo paniko med starši. Notranji nadzor, ki ga je opravil direktorat za policijo in druge varnostne naloge, je pokazal številne nepravilnosti in pomanjkljivosti pri delu policije, zaradi suma kaznivega dejanja nekaj policistov so poročilo predali tožilstvu. Druge teme: - Na pobočju Nanosa zagorelo; več primorskih občin podaljšalo požarno ogroženost. - V Piranu z akcijo Ljubim Piran nagovarjajo k spoštljivemu doživljanju kraja. - Rokometašice v Parizu doživele visok poraz; judoistka Leški v četrtfinalu.

Iz Lurda so sporočili, da bo treba mozaike patra Marka Rupnika nekega dne odstraniti. To se sicer ne bo zgodilo takoj, ampak postopno. Rupnikovi mozaiki takrat ne bodo uničeni, saj niso prilepljeni. Le premestilo se jih bo drugam. Kot je za francoski katoliški časopis La Croix povedal lurški škof Jean-Marc Micas, mozaiki preprečujejo, da bi Lurd dosegel vse ljudi, ki jim je namenjeno sporočilo svetišča. Odločil se je, da jih glede na strasti in nasilje, ki ga ta tema spodbuja, ne bodo odstranili takoj. Pater Marko Rupnik se medtem še vedno ni odzval na obtožbe o spolnih in psihičnih zlorabah 20 ljudi. Javnost je za njih izvedela ob koncu leta 2022. O značilnostih in razlogih za odločitev lurškega škofa smo se pogovarjali s katoliškim duhovnikom patrom Brankom Cestnikom, blogerjem, kolumnistom in pisateljem.

Danes pa nekaj o zapletenem, a čudovitem svetu verskih običajev in verovanj. O religiji, skratka … Pred dnevi so se na mnogih točkah v Sloveniji pojavili napisi "Jezus". Med drugim na betonski galeriji pred trojanskimi predori in na planinski poti na Nanos. Kolikor pa smo zasledili, so napise evidentirali še po mnogih drugih krajih v naši deželi. Večina napisov "Jezus" ima osnovnemu besedilu dodano še majhno srce, po katerem lahko sklepamo, da grafit v celoti sporoča: "Rad imam Jezusa!" Javnost, sploh planinska, se je odzvala ogorčeno. Da gre za mazaško akcijo, da grafiti onesnažujejo okolje in da ideološko obarvana besedila ne sodijo v planine. S podobnim tonom se je odzvala tudi slovenska škofovska konferenca, ki v napisih sicer prepozna koristno oznanjanje Gospodovega imena, hkrati pa sporoča, da morata biti za kaj takega primerna tako kraj kot tudi čas, in da pot na Nanos ter še nekaj poti po slovenski naravi niso primerne za oznanilo. Razmišljujoči se ob večinsko negativnih odzivih na rdeče napise na belih kamnih z najbolj slavnim imenom v zgodovini najprej nekoliko začudi, kmalu pa začne iskati mogoče odgovore … Zadeva je na primarni ravni precej preprosta. Velika večina Slovencev se izreka za katoličane. Ob tem niti ni pomembno, koliko in v kakšni meri vero prakticirajo, se pravi, kako pogosto so pri maši. Ali vsak dan, ali le za božič in veliko noč … Svetovnonazorsko, ali pač duhovno, oznaka katoličan predvideva kar nekaj dejstev, s katerimi se ta globalna religija identificira. In med temi očitnimi lastnostmi je na prvem mestu, krščansko verovanje v genezo. Se pravi, v stvarjenje sveta in bližnje okolice. Saj poznamo priliko o najbolj zaposlenem delovnem tednu v zgodovini. In če je troedini Bog, pri katerem je Jezus eden od tričlanske uprave, resnično ustvaril tako nebo kot zemljo in živali, človeka in vse ostalo, se pravi tudi kamenje in gozd in trave ob poti na Nanos, potem ni napis Jezus ob njej nič drugega kot zemljiškoknjižni zahtevek; oziroma zemljiškoknjižni izpisek. Prav tako pomeni, da lastnik podpornega zidu in galerije ob vstopu v trojanske predore ni DARS, temveč je njegov lastnik stvarnik neba in zemlje. Pri napisih gre samo za lastniški certifikat, ali pa za geodetski zaznamek. Grafitarska, skrajneži jo imenujejo celo »mazaška« akcija je povsem enaka z napisi »zasebno zemljišče« oziroma »zasebna pot«, ki pa se tudi nenadzorovano množijo po deželi, skupaj z zavedanjem, da je zasebna lastnina sveta. In katera izmed lastnin je lahko bolj sveta od tiste, ki je pridobljena v nebesih? Je pa še druga možnost; v Ljubljani se te dni izteka nekaj mesecev trajajoča razstava najbolj znanega uličnega umetnika na svetu Banksya. Njegova grafična sporočila v urbanih okoljih ali v naravi nikoli ne bodo dosegla klasičnega slikarstva v umetniškem izrazu, ga pa dosegajo ali presegajo v sporočilnosti. Kaj pa če gre pri napisih "Jezus" v slovenski naravi samo za Banksyjevo akcijo, ki se na ta način poslavlja od gostovanja v naši državi? Je pa še tretja možnost, oziroma še tretji vidik napisov Jezus, ki so se množično pojavili v slovenski krajini … Naša okolica je prepredena s krščanskimi simboli. Cerkve, cerkvice, razpela in kapele so integralni del pokrajine, brez katerih ta ne bi bila to, kar je. Ne le med simbolnim, temveč tudi med praktičnim bivanjem v Sloveniji cerkvica na holmu prav tako slavi gospodovo ime, kot ga slavi napis Jezus na kamnu ob planinski poti …  Če se torej nihče ne vpraša o na gosto posejanih cerkvah, ki so temelj naše krajine, čemu se potem sprašujemo o napisih Jezus na skalah, ob poteh in na zidovih …?  Je pa še četrta možnost; na dekadentnem in tudi versko potrošniškem zahodu je inflatorno slavljenje Jezusovega imena že dolgo religijska praksa. Jezusovo ime je najti na nalepkah na avtomobilih, v trgovinah s spominki in v takih ali drugačnih grafičnih zapisih. Pri nas smo bili do zdaj do tega pojava na srečo zadržani; celo slovenski starši, ki znajo biti pri poimenovanju zaroda s tremi soglasniki zelo radikalni, se ne odločajo za Jezusa kot lastno ime. Pretirana verska vnema, ki je sploh pri nekaterih protestantskih ločinah na zahodu že dolgo dejstvo, si tako počasi utira pot tudi v našo, do zdaj še precej izvorno, se pravi klasično versko prakso. In seveda; bolj bo šel svet v franže, bolj bomo iskali pomoči pri bogu, večkrat in bolj strastno bomo slavili njegovo ime. In še naprej: "napis Jezus in srce" lahko beremo klasično, kot se berejo majice z napisom obmorskega kraja in srca, se pravi: "Rad imam Jezusa", lahko pa ga beremo tudi obratno: "Jezus ima rad vas" ali celo: "Jezus je ljubezen!" Kar je eno temeljnih sporočil krščanstva. Grafite z imenom Jezus in srčkom lahko razumemo kot neumestno grafitarsko akcijo; lahko pa jih razumemo kot jedek komentar sedanjosti, lahko pa celo kot klic na pomoč.

Pred desetimi dnevi se je v Posočju začela plovna sezona, ki so jo razburkala nova pravila in višje cene za uporabo vstopno-izstopnih mest. V občinah Bovec, Kobarid in Tolmin namreč letos veljajo trije odloki. Če je denimo kajakaš, ki je veslal od Boke do Trnovega, lani plačal tri evre, bo moral za dovolilnico letos odšteti 13 evrov. Pravila igre se spreminjajo tudi za podjetja, ki so doslej lahko plačevala letni pavšal 2.500 evrov za celotno floto, po novem pa mora na odseku kobariške občine vsak gost plačati 10 evrov. Bo to prineslo večjo transparentnost, varovanje okolja, varnost in predvsem možnost boljšega urejanja vstopno-izstopnih mest v prihodnosti, kot trdi kobariški župan, ali gre za omejevanje svobodne gospodarske pobude, pohlep in pretirano birokracijo, kot mu očitajo podpisniki pobude za ustavno presojo kobariškega odloka? Kako na vse skupaj gledajo domačini, kajakaši in podjetja, ki ponujajo vodne dejavnosti, kakšne posledice bodo prinesle spremembe in ali bi vendarle lahko vse tri občine našle skupni jezik z uporabniki rek, bomo ugotavljali v tokratnem terenskem Studiu ob 17-ih v Kobaridu z Marišo Bizjak. Gosti: - župan Občine Kobarid Marko Matajurc - župan Občine Bovec Valter Mlekuž - župan Občine Tolmin Alen Červ - predsednik Gospodarskega interesnega združenja raftarjev Dolina Soče Goran Kavs - rekreativni kajakaš Dimitrij Saksida

Novembra se bomo odpravili na referendum o drugem bloku jedrske elektrarne. Nekateri menijo, da bi moral biti referendum že zdavnaj, spet drugi pa so mnenja, da je razpisan prezgodaj. Kljub temu, da ne bo zavezujoč, ampak 'le' posvetovalni, bo prinesel aktualno sliko javnega mnenja, ki je po dozdajšnjih raziskavah jedrski energiji sicer naklonjeno.

Zadnje dni smo zasledili informacijo, da je premierova partnerka Tina Gaber na sestanek o strateškem komuniciranju vlade pripeljala spletno vplivnico in strokovnjakinjo za družbena omrežja Samanto Cimerman. Javnost, ki ima Tino že tako ali tako v želodcu, se je na kombinacijo s Samanto odzvala žolčno … Eden od osrednjih dnevnikov je na svojem spletnem portalu, kjer običajno za celotne članke računa mastne denarce, bralce v tem primeru častil z integralnim besedilom – informirali smo se lahko zastonj. Mimogrede; sicer je hecno, ko levi mediji rušijo levo vlado, ampak v slovenski spregi politike in medijev nas že dolgo ne preseneča čisto nič več …Seveda analitičnih globin te oddaje pritlehnost medijskih natolcevanj ne zanima, smo se pa zato odločili za strategijo strateškega komuniciranja, ki bo vladi pomagala dvigniti komaj še zaznavno javno podporo, pogledati z druge strani. Najprej na začetek zgodbe, ki se je pred nekaj leti spremenila v novodobno črkarsko pravdo. Ker smo v preteklosti pisuni pridevnike ob samostalniku "omrežja" uporabljali "prosto po Prešernu", se pravi da so bila ali "družbena" ali "družabna" ali celo "socialna", se je spoštovani ceh slovenistov razhudil in nam na podlagi argumentov zapovedal, da naj uporabljamo termin družbena omrežja. Napotek, ki ga je takrat zahtevalo lektorsko društvo, pa ni zaživel v celoti; saj se v javni izreki in javni pisani besedi še vedno uporabljajo tudi "družabna" omrežja. To rabo zagovarja "Društvo prevajalcev Slovenije", ki meni, da je težava v nepravilnem prevodu originala iz angleščine. Nekaj okorelih tradicionalistov pa se ob tem še vedno oklepa "socialnih omrežij", tako da imamo tudi ob zapovedani normi še vedno precej divjo omrežno situacijo. Če vemo, da imamo v Sloveniji že tako težave s »korupcijskimi« omrežji, z omrežnino in tudi z visokonapetostnim omrežjem, je zmeda med socialnimi, družbenimi in družabnimi omrežji čisto odveč. Ta obsežen uvod je bil potreben le zaradi tega, da se lahko zdaj podkovani posvetimo osnovnemu problemu. Ki je očitno Tina Gaber. Tina Gaber v kopalkah na Instagramu je za Roberta Goloba to, kar je bil skoraj izvoljeni predsednik Trump na Twitterju za Janeza Janšo. Politični mlinski kamen okoli vratu. Družbena omrežja so za politika tako blagor kot pokora … A vse to drži le, dokler uporabljamo zapovedan izraz "družbeno omrežje"! Kajti to, da je družba nekaj resnobnega, odgovornega in precej zapletenega, so se generacije Slovencev začele učiti že v najbolj zgodnji dobi, pri "spoznavanju narave in družbe"; nenazadnje pa imamo celo kakšnih ducat fakultet z družbenimi študijami te ali one sorte. Torej; Tina Gaber, ki pozira na družbenih omrežjih, deluje zlovešče. Še sploh, ko v kabinet povabi še svojo kolegico, kar si lahko razlagamo, da ima premier Golob hkrati dve družabnici. Oziroma ima omrežje dveh družabnic, česar pa ne smemo zamenjati s tem, da sta ga dve družabnici omrežili. To pa že spada v polje nesramnih insinuacij. Zdaj pa naprej. Čim pa namesto družbena omrežja uporabimo termin družabna omrežja, se zadeva dramatično spremeni. Najprej Tina iz nepooblaščene družbenice v kabinetu postane premierova družabnica, kar pa ne bi smelo biti problem. In ko se jima pridruži še Samanta v vlogi strokovnjakinje za družabna omrežja, se to bere mnogo bolj benigno, kot če je Samanta strokovnjakinja za družbena omrežja. Po logiki, da je Slovencem "družbenost" tuja, "družabnost" pa smo si malodane izmislili. Tako namesto treh vsaj malo nepotističnih družbenikov Samanta, Tina in Robert postanejo trojica veselih družabnikov, kar je mnogo bolj sprejemljivo, kot kdo ve kakšne konspirativne družbene rabote. Potem pa moramo vsaj na hitro vzeti v obzir še možnost, da bo vlada po novem strateško komunicirala s pomočjo socialnih omrežij. Zdaj; za Roberta si težko domislimo samostalnik, ki bi mu lahko "priglihali" pridevnik "socialen", še najmanj bi to bila omrežja – za Tino pa domišljija že dopušča več tozadevnih možnosti …A kaj bi to …V bogaboječi družbi, kjer imajo tisoči vsako nedeljsko dopoldne v mislih, srcih in v besedi ljubezen, nekaj malega družabnosti med Robertom in Tino ne bo storilo večje škode.

Javnost vse bolj skrbi zaostritev najdaljše stavke zdravnikov pri nas. S prvim marcem bodo začeli veljati preklici soglasij za nadurno delo. Slovensko zdravstvo se že tako vrsto let spopada s številnimi sistemskimi težavami, kot so dolge čakalne vrste, poudarja predsednik komisije za medicinsko etiko Božidar Voljč. Opozarja, da stavka to le še poslabšuje. Sindikat Fides in vlada sta se znašla na mrtvi točki. Stavkovne zahteve se ne razrešujejo, kar pa po mnenju Volča ni le krivda zdravnikov, ampak je odgovornost predvsem na vladi. V oddaji pa tudi o tem: Preostale novice: Evropska levica za vodilnega kandidata na evropskih volitvah izbrala Walterja Baierja. Donald Trump osvojil strankarske volitve republikancev v Južni Karolini. Film Dahomey, dokumentarec o vračanju ukradenih umetnin, zmagovalec 74. Berlinala.

Z našim rimskim dopisnikom se pogovorimo o novih polemikah, ki jih sprožajo v Salvinijevi Ligi, o prihajajočem vrhu pod italijanskim predsedstvom skupine G7 na daljavo, pa tudi o novih podrobnostih pričevanj nekdanjih redovnic o domnevnih zlorabah nekdanjega jezuita Marka Rupnika ter novih kaznih za podnebne protestnike, ki se vse pogosteje znašajo nad umetniškimi deli v Italiji.

Nova studija ukazuje na općenitu podršku australske javnosti naporima Australije i Sjedinjenih Država da se aktivno uključe u strateško natjecanje s Kinom, s pozitivnim dojmom o AUKUS-u i vojnoj samouvjerenosti. No, istraživanje također sugerira da bi ta podrška mogla biti ugrožena, ovisno o ishodu američkih predsjedničkih izbora sljedeće godine.

Ime tedna je Maja Primic Žakelj, epidemiologinja, ena od pobudnic in prva vodja presejalnega programa zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb materničnega vratu ZORA. V dvajsetih letih delovanja se je pregleda udeležilo 740.000 žensk, pravočasno so odkrili in zdravili 33.500 predrakavih sprememb materničnega vratu, zbolevnost pa se je več kot prepolovila.Kandidatki sta bili še: Lidija Živčič, strokovna vodja in soustanoviteljica društva za sonaraven razvoj Focus, ter ena od pionirk na področju raziskovanja energetske revščine v slovenskem prostoru. Projekt EmpowerMed, ki ga je koordinirala med letoma 2019 in 2023 ter vzpostavila energetska skupnostna srečanja je prejel nagrado Evropske komisije za družbeno inovacijo leta. Ema Kozin, boksarka, ki je v Manchestru po desetih rundah in po sodniški odločitvi premagala Škotinjo Hannah Rankin ter postala nova svetovna prvakinja v supervelterski kategoriji po verzijah WBO in WBC. Z zgodovinskim uspehom in osvojitvijo šampionskih pasov je postala prva naša boksarka, ki ji je uspel takšen podvig.

Poplave se še niso dobro osušile, ko so na površje že priplavale prve melodramatične posledice avgustovskega neurja. Kot kaže, bodo poplave odnesle sedanjega premiera in naplavile bivšega premierja, da postane sedanji. Tako gre to, če se umrljivo človeško meso poskuša upreti silam narave. Med vsemi postrani visečimi hišami, osebnimi tragedijami in malimi junaštvi pa so nam jesenski meseci na račun poplav prinesli tudi nekaj malega zabave. Gre za nadaljevanko, ki spada v priljubljen medijski žanr, imenovan: »Od junaka, do bedaka!« Tokrat dobesedno. Zgodba je bila tipična za prve dni avgusta. Med poplavami je zalilo tudi vrtec v Mengšu in otroci, ki so bili tam, so se znašli v nevarnosti. Na pomoč so priskočili domači gasilci in fotograf, ki je bil na pravem mestu, ter gasilec, ki je bil na pravem mestu, sta posnela ikonično fotografijo, ki bo, kot so recimo znamenite fotografije agencije Magnum, simbolno obeležila poletno kataklizmo. Gasilec ob vrvi sredi deroče vode, ki v naročju nosi malčka. Javnost, ki ni bila poplavljena, se je sočutno zganila, kajti javnost, ki je bila poplavljena, je čistila blato iz garaž in naplavine z ulic ter je imela za sočutje nekaj manj časa. Gasilec je kmalu dobil ime in priimek, ko pa so mediji izbrskali, da je reševal otroke, medtem ko mu je ujma uničevala njegov lastni dom, se je javnosti utrgalo. Oziroma se je najprej utrgalo medijem, ki na Slovenskem vsakega izstopajočega posameznika razglasijo za junaka. Pretiravanje z junaštvom oziroma inflacija junakov je menda slovenska posebnost – ker če vzamemo samo junake v enem koledarskem letu, človek težko vodi statistiko. Naši športniki so tako ali tako junaki, oni, ki frčijo po zraku v Planici, sploh, junak je postal tudi oni gledalec, ki je potisnil Rogliča, zadnji v vrsti pa je junak, o katerem govorimo danes. Se pravi gasilec Sandi Zajc. Sandi je postal več kot junak. Postal je super junak. Mediji so njega in njegovo junaštvo – ne zaradi empatije, ampak zaradi lastnih naklad, ki posledično prinašajo denar – napihnili prek meja dobrega okusa. Sprejem tu, intervju tam, srečanje, omembe, pozornost. Saj si znamo predstavljati, da je Sandi postal simbolen obraz vsega slovenskega gasilstva – ki je naredilo toliko dobrega ob poplavah – tako histerija super junaštva ne govori o izjemnosti posameznika nič bolj, kot govori o poniglavosti urednikov. Pri Sandiju pa se ni ustavilo le pri slavi! Ne, šlo je še dlje in srce parajoča zgodba, v kateri je za časa reševanja malčka izgubil svojo hišo, je dobila pravljični konec, ko se je Slovenija združila okoli mobilnih telefonov in Sandiju teleportirala četrt milijona evrov. Za novo hišo. Potem smo na Sandija pozabili in ker ni bilo novih večjih katastrof, so se mediji spravili h kovanju novih junakov. Oziroma antijunakov. A vsak, ki je poznavalec zgodb o super junakih, zna povedati … Toliko kot super junaška dejanja, je za njih značilno še nekaj drugega – pogosto imajo težave v zasebnem življenju. Superman ima težave s samopodobo, Spiderman ima težave s teto in stricem, Bedanec pa z alkoholom. Gasilec Sandi pa z zakonom. Ker če ponovno uporabimo neizvirno vodno primero – na plano so pripravale umazane podrobnosti. Razlog, da se Sandi ni stoodstotno brigal za hišo, ki mu jo je poplavljalo v času nastanka ikonične fotografije, leži v tem, da hiša ni bila njegova. Bila je od tasta in tašče. In da res ne zapademo v mrhovinarski modus slovenskega žurnalizma, ostanimo pri dejstvih, ki so javno dostopna. Danes imajo mengeški gasilci težave z izplačilom četrt milijona evrov – kar je mimogrede toliko denarja, kot ga gasilci v sto letih ne naberejo s prodajo koledarjev ob novem letu. Težave z izplačilom imajo, ker ni jasno, ali je ves denar, ki je pritekel na račun mengeškega društva, res Sandijev denar. In kako ga naj nakažejo, ne da bi on plačal dohodnino. Šef gasilcev se ne bi rad ločil od denarja, Sandi pa bi ga rad dobil. Torej je Sandi naredil to, kar naredi vsak super junak, ko ne rešuje otrok; poklical je odvetnika. In potem so poklicali odvetnika še mengeški gasilci ter v procesu Sandiju prepovedali biti gasilec. Potem pa je prišel še tretji odvetnik, ki ga je najela Sandijeva partnerka, ki je, sklepamo glede na to, da s Sandijem nimata istega odvetnika – bivša partnerka. Ker Sandi je sicer bil junak, hiša, za katero so ljudje prispevali četrt milijona evrov, pa da je njena. In tako naprej in tako nazaj po blatni stezi človeške pogoltnosti.  Danes se javnost in celo obrambni minister Šarec, ki je dobil med poplavami mnogo političnih simpatij in ki je gasilec, zaradi zapleta zgražajo. Ampak – po drugi strani ... Kaj pa sta javnost in Šarec pričakovala? Da pri odpravljanju posledic ujme ne bo vključenih nobenih odvetnikov? Odvetniki so v Sloveniji vključeni, če jablana širi veje čez ograjo, kako ne bodo vključeni, če se deli četrt milijona evrov!? Kot je v navadi, bodo resnični zmagovalci poplav – ne tisti reveži, ki bodo do zime uspeli na suho, temveč bodo to odvetniki, zavarovalnice in lastniki rovokopačev. Resnični poraženci pa bodo premier Golob, ki je bil ob nepravem času na nepravem mestu, vodotoki, ki jih bodo poslej neusmiljeno regulirali v betonske oklepe in vsi tisti, ki so naivno verjeli, da v nesreči vedno spoznaš prijatelja. Kot vemo modrejši … V nesreči vedno spoznaš odvetnika.

Zadnja leta minevajo v znamenju kriz – od finančne, migrantske in pandemične do energetske, ki je posledica vojne v naši neposredni bližini. V četrtkovi Radijski tribuni smo zato preverili, kako take krizne razmere vplivajo na naš življenjski standard. Javnost je prepričana, da so krize priložnost za bogatenje najbogatejših, večina pa da zato živi slabše. Ali je to res, nam bo razkril sociolog doktor Tibor Rutar.

Danes pa nekaj o mednarodnih naporih za zbijanje inflacije. Da se bomo omejili na poslušalstvu znane geografske širine, ki pa niso Slovenija, bomo pobliže pogledali eno sosednjo in eno skoraj sosednjo državo. Ter strokovno ocenili njune napore pri zbijanju inflacije. Ki je v Srbiji in na Hrvaškem – da, to sta državi o katerih bomo govorili – nekje med dvanajstimi in trinajstimi odstotki v Srbiji in na Hrvaškem med sedmimi in osmimi odstotki. Ker sta obe državi v svoji zgodovini izkusili že mnogo višje odstotke inflacije – recimo tudi nekaj stoodstotno inflacijo – vznemirjenje ob trenutnih odstotkih ni preveliko, a vendar se vladi trudita pomiriti javno mnenje in profesorje na ekonomskih fakultetah. Ko smo omenjali tisoč in večodstotno inflacijo, smo imeli v mislih čas, ki sta ga oba naroda preživela v ječi jugoslovanske federacije in seveda v okvirih socialističnega gospodarstva. Danes premoreta obe državi tržno gospodarstvo; Hrvati ob njem še nekaj sto kilometrov obale, oboji pa retorično bravurozne in avanturistično nastrojene politike. Kot je pač navada na onih koncih. Torej obe vladi, hrvaška in srbska, sta se z visoko inflacijo, ki je nenavadna za čas zrelega kapitalizma, lotili z ukrepom zrelega socializma. Omejili sta cene nekaterih izdelkov. Kar je v nasprotju s temeljnimi postulati prostega trga; s konkurenco, s svobodno gospodarsko pobudo, z liberalnim načinom delovanja trga in podobnimi himnami, ki jih že kakih dvesto let pojejo pobožni sledilci Adama Smitha. Nasproti njim stojijo bojeviti sledilci nemškega bradača in kot vse kaže, trenutno zmagujejo! Ker se trg ni sam reguliral, ker inflacija ne pade, ker se izdelki dražijo hitreje kot rastejo plače in ker se ne spodobni več trgovcev, pekov in kar je podobnih mešetarjev metati v Ljubljanico, sta vladi Srbije in Hrvaške omejili cene. Med ukrepoma je sicer tehnična razlika; eni so določili najvišjo možno ceno, drugi pa so ceno potrošniške košarice enostavno zabetonirali. Dejstvo, da država intervenira pri špeceriji, je v temeljih zamajalo gospodarske teorije in ljudi v obeh državah spomnilo na tobogan podobnih ukrepov pred štirimi desetletji in več. Ker še pomnite, tovariši, kako to gre – najprej omejiš ceno izdelka, takoj nato pa ga zmanjka. A še preden se v Šentilju za grmi in v obcestnih jarkih ponovno pojavijo vrečke, nabite s kilogrami kave Alvorado, se posvetimo sporu, ki je ob omejitvi cen pretresel srbsko družbo. Tamkajšnji predsednik je med zmagovitim nagovorom, v katerem je obelodanil, kateri izdelki potrošniške košarice se bodo pocenili, omenil tudi pariško salamo. Javnost je spreletel val ogorčenja, ker v pariški salami naj bi bili samo trije odstotki piščančjega mesa, vse ostalo so čudesa sodobnega živilstva. Tako se je javnost čutila ponižano, ker je dobila s pariško tudi sporočilo oblasti, da bo odslej revščina poceni. Predsednik Vučić ogorčenja ni razumel ne sprejel in je za zajtrk javno mlatil sendvič s pariško in majonezo, ki sta bili menda njegova otroška prehrana, pa je kljub temu odrasel v zdravega predsednika balkanske države. Če hočemo v celoti razumeti to gospodarsko/politično/špecerijsko vprašanje, si moramo vsaj približno ogledati panteon klobas in salam naše mladosti. Šele s tem razumevanjem bomo lahko delali primerne zaključke o balkanskih inflacijskih tokovih v prvi tretjini enaindvajsetega stoletja. Pariška, ne glede na to, kaj si srbsko ljudstvo misli o njej, je bila na začetku časa razumljena kot nadstandard. V celoti je obvladovala panteon salam. Čisto na dnu je bil izdelek, ki ga krasi največ nazivov med vsemi znanimi živili; »navadna klobasa« ali »lovska klobasa« ali »pasja radost« ali »kilometervuršt« je pomenila klobasno/salamarsko izhodišče. Temelj, osnovo. Nad njo je bila nato »tirolska«, pa potem »ljubljanska«, še nad njo pa vladarica, omamno dišeči predmet poželenja – »pariška salama«! Pariška, ki jo srbsko ljudstvo razume kot žalitev, srbske oblasti pa kot socialni korektiv in glavno orožje v boju proti inflaciji, je v bistvu nadstandard. Že res, da smo od tistih dob dobili tudi ostale izdelke, še sploh suhomesnate police so eksplodirale, a nobene šunke, šunkarice, mortadele in posebne se ne morejo meriti s pariško. Za konec moramo za poslušalce, ki nimajo avtonomnega gospodarskega vedenja, pojasniti, kako lahko zamrznjena cena pariške pripomore k zbijanju inflacije. Čemu je država določila ceno pariške, za kaviar, pljučno pečenko in ostrige pa dovoli, da se njihova cena oblikuje na prostem trgu? Mar luksuzna hrana prestižnih cateringov, delovnih kosil in mafijskih porok ne vpliva na generiranje inflacije? Zakaj je pariška večja nevarnost za nacionalno ekonomijo od ribjega zaroda sibirskih rek? Gre za žalostno resnico našega globalnega sveta, da je hrana zelo težko generator inflacije, zelo lahko oziroma praviloma pa je njena največja žrtev. Uradno zavarovati bazične, tudi manj kakovostne prehrambne izdelke, kakovostnejše pa prepustiti prostemu trgu in s tem želodcem gospodarsko/političnih elit, pomeni uradno razslojiti družbo in vsakega jedca sendviča s pariško družbeno stigmatizirati.

V silovitem potresu, ki je stresel Maroko, je umrlo več kot tisoč ljudi, število žrtev iz ure v uro narašča, na stotine je poškodovanih, mnogi so najverjetneje še ujeti pod ruševinami. Potres je najhuje prizadel osrednji gorati del države in stari del Marakeša, ki je pod zaščito Unesca. Zunanje ministrstvo odsvetuje potovanja v Maroko, 18 slovenskih državljanov, ki so tam, pa je na varnem. Nekateri drugi poudarki oddaje: - Kijev kritičen do sklepne izjave G20, ki neposredno ne omenja ruske agresije proti Ukrajini - Koordinator obnove po poplavah Boštjan Šefic na Koroškem o rešitvah glede oskrbe z vodo, odstranjevanja mulja in urejanja vodotokov - Javnost žaluje za prezgodnjim odhodom Saša Hribarja; izjemnega retorika hitrih argumentacij, izraženih s satiro, parodijo in pamfletom

Javnost pretresa informacija o fizičnem nasilju, ki se je zgodilo v Domu starejših občanov Trebnje. Na ministrstvu za solidarno prihodnost so pred nekaj urami prejeli videoposnetek, v katerem se dijakinja na počitniškem delu fizično izživlja nad stanovalko. Videoposnetek naj bi sicer dijakinja sama objavila na družbenem omrežju Tiktok. V omenjenem zavodu so nasilje dijakinje ostro obsodili. Druge teme oddaje: - Jutri začetek delovanja klicnega centra za obnovo po avgustovskih poplavah. - Vlada poleg obdavčitve bank razmišlja še o drugih obdavčitvah. - Slovenski odbojkarji brez poraza v nadaljevanje evropskega prvenstva.

Javnost pretresa informacija o fizičnem nasilju, ki se je zgodilo v Domu starejših občanov Trebnje. Na ministrstvu za solidarno prihodnost so pred nekaj urami prejeli videoposnetek, v katerem se dijakinja na počitniškem delu fizično izživlja nad starejšo stanovalko. Videoposnetek naj bi sicer dijakinja sama objavila na družbenem omrežju Tiktok. Nasilje dijakinje so ostro obsodili tudi v omenjenem zavodu, kjer so žrtev zaščitili in uvedli izredni notranji nadzor. Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac je poudaril, da bodo socialno zbornico pozvali, naj oblikuje posebno izobraževanje glede nasilja, da bodo zaposleni dobili še dodatna znanja. Drugi poudarki oddaje: - Finančni minister Boštjančič: obdavčitev bank ne bo ogrozila stabilnosti sistema. - Statistični urad zavrača navedbe, da je šlo pri oceni gospodarske rasti za napako. - Več držav na jugu in jugovzhodu Evrope prizadele smrtonosne poplave.

Kako se na Slovenskem odzivamo na naravne katastrofe in kako jih razlagamo? Kako je bilo s tem nekoč in kako je danes? Nekatere katastrofe v preteklosti so spremenile slovensko pokrajino in njena naselja, razredčile prebivalstvo, preživele pa pahnile v revščino in trpko spraševanje, kaj je sporočilo preizkušenj za skupnost in posameznika. Opat Ivan iz Vetrinja na Koroškem je zapisal, da so leta 1338 z vzhoda prileteli roji kobilic, ki so v juliju in avgustu na Poljskem, Češkem, Ogrskem in Avstrijskem pa vse do Lombardije in Rena požrle vse, kar je vzklilo iz zemlje. Samo deset let pozneje, leta 1348, je močan sunek stresel dežele od Jadrana in Furlanije do Donave. Na Kranjskem in Koroškem je potres razdejal 26 mest, veliko cerkva in gradov, zlasti ob Dravi in Zilji. Porušeno zidovje je pokopalo ljudi in živino. Treslo se je 40 dni. Najhuje je bilo v Ziljski dolini, ko je eden izmed sunkov razklal goro Dobrač, pokopal sedemnajst vasi, zajezil reko Ziljo, potem pa so narasle vode potopile še deset naselij. Največ mrtvih je obležalo pod ruševinami Beljaka. Že leto zatem je udarila kuga in pomorila dve tretjini evropskega prebivalstva. Tistega leta je Boccaccio ustvaril Dekamerona, zbirko, v kateri je sto novel. Leta 1471 so Turki prvič pridrli v Ljubljano, porušili cerkev sv. Petra, nato pa pustošili in zasužnjevali še sto trideset let. Sredi beneških vojn, leta 1511, je silovit potres v Ljubljani zrušil osem mestnih stolpov in obzidje, podrl cerkve, samostane in druge zidane zgradbe in spremenil v ruševine večino tedanjih gradov; to je podobo slovenske krajine popolnoma spremenilo. V Idrijco je zgrmel del Kobalove planine, da je zajezila reko ter poplavila rudnik in mesto. Zadnja velika kuga, ki je izbruhnila leta 1644, je samo na širšem območju Celja pomorila več kot 10.000 ljudi. Prvi odziv nekoč in v začetku tega meseca, ko so deroče reke pustošile po Sloveniji, je bil enak: nesebična solidarnost. Ljudje so pomagali drug drugemu, oblasti so opravile svojo državniško dolžnost. Ozadje kataklizme so letos pojasnjevali vremenoslovci, hidrologi, urbanisti, gradbeniki in seveda politiki. Javnost pa se je v nasprotju s stališčem v preteklosti popolnoma odrekla duhovni razsežnosti kataklizme. V medijih so dobili mesto psihologi, sociologi in terapevti, vendar vsi ti ne morejo odstreti duhovnega sporočila. Vse razlage so ostale na površini, kajti psiha ni naše najgloblje bistvo. Z Jungom bi lahko rekli, da nas je kolektivno nezavedno opozorilo na naš napuh in odsotnost elementarne ponižnosti, zato smo v strahu, da bi se morali spremeniti, ignorirali Boga, ga zamolčali v sebi in javno, s tem pa se odmaknili od pravega zaporedja vprašanj.

Številni otroci v Sloveniji živijo v nevzdržnih razmerah. Javnost je nedavno pretresel primer šestletnika, ki je bil po vrnitvi od očeta k materi pozitiven na kokain. K odpravi kršitev pravic otrok v tovrstnih primerih bo pristojne po novem lahko pozival varuh otrokovih pravic. O položaju otrok pri nas ter o tem, zakaj potrebujemo posebnega varuha otrokovih pravic in kakšna bo njegova vloga bomo govorili v današnjem Studiu ob 17.00 z gosti: državnim sekretarjem na ministrstvu za pravosodje Igorjem Šoltesom, varuhom človekovih pravic Petrom Svetino, sekretarko Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije Tatjano Milavec in častno članico Zveze prijateljev mladine Slovenije Liano Kalčina.

Partizanska bolnica Franja v soteski Pasice pri Cerknem po uničujočem neurju in vetrolomu ostaja zaprta za javnost. So se pa v Mestnem muzeju Idrija, ki upravlja Franjo, odzvali na veliko zanimanje javnosti, kako pomagati pri obnovi tega spomenika državnega pomena, ki ga je naravna ujma po 16-ih letih znova razdejala. Javnost pozivajo, naj obišče preostale njihove muzejske objekte, odprli pa so tudi poseben podračun za zbiranje namenskih donatorskih sredstev. Direktor muzeja Miha Kosmač je med drugim opisal razmere po vetrolomu 18. julija, ko so podrta drevesa zaprla dostop do Franje.

»Gre za največji korak v zadnjih 30-ih letih v Sloveniji,« o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi pravi minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac. Predlog zakona širi nabor pravic in zagotavlja financiranje. Do zakona, ki bo začel veljati s prvim januarjem 2024, pa so zadržani socialni partnerji in strokovna javnost. Druge teme: - Vodja najemniške vojske Wagner Prigožin prispel v Belorusijo. - Predlog Evropske komisije o obnovi narave že pod vplivom predvolilnega boja. - Italijanski premierki Meloni grozi škandal zaradi podjetne ministrice za turizem.

Vse napovedane reforme potekajo kot načrtovano, ampak jih vlada ne bo več napovedovala. Javnost bo zgolj obveščala o opravljenih korakih, med njimi je na primer predstavitev ukinitve dopolnilnega zavarovanja kot prvi korak zdravstvene reforme. To je v pogovoru v današnjem Studiu ob 17-ih zagotovil predsednik vlade Robert Golob. Kakršnih koli konkretnih podrobnosti reform ni želel predstaviti, smo pa denimo slišali, da bodo nekatere interesne skupine v pogajanjih o plačah o javnem sektorju morale svoje apetite spraviti v realne okvire, da zmoremo tudi danes predstavljen sveženj za upokojence in da je minister za zdravje preveč obremenjen z reformo, da bi se ukvarjal s pogajanji o plačah o zdravstvu. Drugi poudarki oddaje: - Država krepi financiranje lesne industrije, ki jo pestijo visoke cene in pomanjkanje kadra. - Medicina dela ob začetku sprejemanja vlog pričakuje potrditev približno tisoč poklicnih bolezni na leto. - V Združenih državah Amerike novo obsežno razkritje spolnih zlorab v Cerkvi.

22. junija 1954 je Novozelandski Christchurch pretresel grozovit umor Honore Parker. Javnost, nevajena okrutnih zločinov, je bila še posebej pretresena, ko so izvedeli, da za umorom stoji Honorina hčerka Pauline in njena najboljša prijateljica Juliet. A s tem se je saga tega bizarnega primera šele začela.

Čeprav se vlada pri svojem ukinjanju, ustanavljanju in združevanju muzejev sklicuje na stroko, so do besede doslej prišli večinoma strokovnjaki, ki podpirajo vladno odločitev o združitvi Muzeja osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije v nov muzej. V tokratnih Razgledih in razmislekih bomo v pogovoru z dr. Markom Štepcem, muzejskim svetnikom in vodjo kustosov v Muzeju novejše zgodovine predstavili drugačna strokovna stališča. Za izjavo pa smo prosili tudi Jano Babšek, predsednico Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, ki je s še dvema strokovnima združenjema podprl vladno odločitev o ustanovitvi novega muzeja. Foto: https://www.muzej-nz.si/

Glasbena skupina Joker Out je sinoči v posebni oddaji Misija Liverpool na naši televiziji predstavila svojo pesem Carpe Diem, ki bo slovenski adut na letošnji Evroviziji v Liverpoolu. Člani skupine na vprašanje, kakšna so pričakovanja, odgovarjajo, da si želijo zmage Evrovizijski žreb je odločil, da bodo Joker out tekmovali v drugem polfinalu, ki bo 11-tega maja. V oddaji tudi o tem: - V Evropski uniji začela veljati prepoved uvoza ruskih naftnih derivatov. - Javnost pri nas naklonjena obnovljivim virom energije, a pri posameznih projektih se zaplete. - Na Blokah bodo spet prišli na svoj račun ljubitelji teka na smučeh.

»Imeti moraš pogum, da daš svojo zgodbo v javnost,« pravi gospa Mira Smrkolj, ki živi v Podgorici pri Péčah blizu Moravč. Čeprav je poklic učiteljice opravljala z največjim veseljem, pa ima tudi vsak dan v pokoju zares zapolnjen. Veliko veselje ji predstavlja pisanje in za svoje zgodbe je prejela že marsikatero nagrado. Na natečaju Mestne knjižnice Ljubljana v sodelovanju s knjižnicami Osrednjeslovenske regije je zasedla tretje mesto, tema zgodb je bila Zgodbe mojega kraja: Kako smo se nekoč zabavali. Natečaj je namreč namenjen starejšim od 60 let. Pogovor je nastal tik pred koncem leta.

Skupni komentar petih odgovornih urednikov Radia Slovenija. Spremembe Zakona o RTV Slovenija se nanašajo na 17 let staro zakonodajo, ki že dolgo ne ustreza spreminjajoči se medijski krajini. Da so spremembe nujne, se strinjata medijska stroka in del politike. O pomenu predlaganih rešitev v skupnem komentarju razmišljajo odgovorni urednik Prvega Danijel Poslek, Vala 202 Nejc Jemec, programa Ars Ingrid Kovač Brus, Radia Koper Andrej Šavko in Radia Si Darko Pukl. Obstoječi zakon o RTV Slovenija je v veljavi od leta 2005. Šele pozneje je facebook postal dostopen vsem, youtube je začel pridobivati gledalce, pojavil se je twitter. Medijska krajina se je pospešeno globalizirala, digitalizirala, občinstva so dobila svoj glas. Pri nas smo spremljali vzpon zasebnih radijskih postaj, vznik brezplačnikov in spletnih portalov, tudi televizij, na preizkušnji so bili standardi in ekonomski model. V sedemnajstih letih se je svet okoli nas dramatično spremenil, zakon o RTV Slovenija pa je ostal nespremenjen. Zastareli zakonski okvir vse bolj otežuje kakovostno, sodobno, konkurenčno produkcijo. Osamljenim poskusom sprememb zakonodaje navkljub pa se je največkrat zdelo, da vrhunska RTV Slovenija nikomur ni zares v interesu. Ne skupinam s parcialnimi interesi, ne zakonodajalcu, niti koalicijskim ali opozicijskim strankam. Zagotovitev stabilnega, profesionalnega in razvojno usmerjenega okolja je nuja, če slovenska družba želi, da javni medij obstane. Medij, v katerem bomo kos izzivom časa in sposobni izpolnjevati visoka pričakovanja javnosti. Predpogoj je prekinitev izrabljanja RTV Slovenija za potrebe dnevnega politikantstva, ustavitev padanja standardov, premik k resnično pomembnim in usodnim izzivom. Predlagani zakon o RTV ne naslavlja niti ne rešuje vseh izzivov, prinaša pa pomembne nastavke za manj politikantstva in več profesionalizma. Javnost ima priložnost, da to podpre na referendumu.

Novele zakonov o vladi, o dolgotrajni oskrbi in o RTV Slovenija, o katerih bomo v nedeljo odločali na referendumu, uživajo načelno podporo javnosti, v javnomnenjski raziskavi ugotavlja agencija Valicon. Kot pravi njen direktor Andraž Zorko, pa je več težko napovedati, saj je pripadnost posamezni opciji manjša kot pripadnost strankam na volitvah. Drugi poudarki oddaje: - Bruselj išče nove načine za obvladovanje migracij v Sredozemlju in na Zahodnem Balkanu. - Pred vatikanskim sodiščem se nadaljuje največji proces zadnjih let. - Nagrado za naj knjigo leta na knjižnem sejmu prejelo Življenje v sivi coni.

Celovečerni dokumentarec Mirana Zupaniča Sarajevo safari je kmalu po svetovni premieri na festivalu Aljazeera Balkans Doc septembra v Sarajevu sprožil silovito javno razpravo, zaradi občutljive teme pa tudi sodne postopke: na eni strani proti režiserju in na drugi proti neznanim storilcem prikritih zločinov, ki jih film razkriva. Slovenski gledalci so si ga že lahko ogledali na mariborskem festivalu Docudok, Festivalu slovenskega filma in v Art kino mreži po Sloveniji. Nastal je pod okriljem slovenske produkcijske hiše Arsmedia v koprodukciji s televizijo Aljazeera Balkans. Dokumentarec spregovori o doslej malo znanem in neraziskanem »lovu na ljudi« v času obleganja bosanske prestolnice. Poleg srbskih ostrostrelcev in drugih plačancev so s srbskih položajev na Sarajevčane, kot razkriva film, streljali še nekateri tujci, za kar so plačevali. Sprevrženo početje je dobilo svoje ime: sarajevski safari, ki je filmu dal naslov. V filmu režiserja in scenarista Mirana Zupaniča o zločinih spregovorita nekdanja obveščevalca. Prvi je Slovenec, ki je v času vojne po svojih navedbah delal za eno ameriških agencij, drugi je upokojeni brigadir Armade BIH Edin Subašić, ki je tedaj delal kot analitik bosanske vojaške obveščevalne službe. Edin Subašić v filmu spregovori nezakrit, s polno identiteto, saj je, kot je povedal v pogovoru za Radio Slovenija, prepričan, da si javnost zasluži izvedeti, kaj se je v Sarajevu dogajalo med vojno, po drugi strani pa si želi razkritja, kdo so bili zločinci, ki so plačevali za ubijanje civilistov. Čeprav je od tragičnih dogodkov minilo skoraj 30 let, bi razkritje storilcev, kot verjame Subašić, pomenilo nekakšno zadoščenje za vojne žrtve in njihove bližnje. Edina Subašića sem pred projekcijo na Festivalu slovenskega filma Portorož povabil pred mikrofon in ga vprašal, ali je imel kakšne zadržke, da spregovori o sarajevskem safariju. Foto: Arsmedia.

Kakšno vizijo Kitajske in sveta si zamišlja kitajski predsednik Ši Džinping, zdaj ko si je zagotovil absolutno oblast, ter kakšno alternativo Kitajska, kot ključna izzivalka ZDA na globalnem geopolitičnem parketu, pravzaprav ponuja? Najpomembnejši kitajski politični dogodek zadnjega obdobja, 20. kongres komunistične partije, je postregel z nedvoumnimi znaki, da je kitajski predsednik in generalni sekretar partije Ši Džinping v zadnjih letih uspel temeljito utrditi svoj položaj na čelu Kitajske. Kot prvi po Mao Cetungu si je zdaj zagotovil, da bo na čelu države ostal več kot dva mandata, morda mnogo več, in uspešno se je obdal le s svojimi zvestimi podporniki. Toliko je bilo moč nedvoumno razbrati. Če je tekma za oblast in ključne odločitve v zahodnih državah pestra mešanica razpravljanja, pregovarjanja, dogovarjanja, kreganja, in tudi zmerjanja, ki se odvija tako javno po parlamentih, na javnih nastopih in družbenih omrežjih kot seveda tudi v zakulisju, se na Kitajskem vse zgodi le v zakulisju. Javnost, domača in svetovna pa lahko potem iz zelo drobnih indicev razbira, kaj se je dejansko zgodilo in kaj to pomeni za naprej. Kajti nedvomno je, da bo Kitajska ključno krojila prihodnost sveta in da bo dejanski potek njene vse bolj ostre tekme z Združenimi državami Amerike za kar največji strateški vpliv in gospodarsko težo v veliki meri določal geopolitične koordinate 21. stoletja, če ne kar usode sveta. Kakšno smer torej ubira Ši zdaj, ko je njegov vpliv doma absoluten, in kakšno vizijo družbe in sveta pravzaprav ponuja Kitajska danes, kot ključna izzivalka in potencialna alternativa ameriškemu videnju, je pojasnila sinologinja, predavateljica na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani doc. dr. Maja Veselič.

Novi krak plinske afere: Uhićen je još jedan rukovoditelj iz Ine, a s njim i vlasnik privatne kompanije za prodaju plina. Brutalno vršnjačko nasilje u Dugom selu: Maskirani maloljetnici slomili su vilicu 15-godišnjaku. Vrhovni sud je smanjio kaznu za silovanje bivšem HDZ-ovu načelniku općine Lasinja Željku Prigorcu i to zbog toga što je branitelj. Javnost je zgrožena. Oglasili su se resorni ministar i pravobraniteljica za ravnopravnost spolova.

Javni prostor je preobremenjen z oglaševanjem, ki je postalo moteče, nepriljubljeno, zastira nam poglede in nas ovira pri gibanju po mestu. Da je to lahko zelo nevarno, dobro ve Roberta iz Ljubljane, ki opisuje, kako se je na avtobusni postaji poškodovala zaradi plakatnega panoja. Direktor podjetja TAM – TAM Tomaž Drozg, grafični oblikovalec Gašper Uršič, krajinski arhitekt Zaš Brezar in likovni umetnik Arjan Pregl se strinjajo, da je zunanjega oglaševanja preveč. Bi ga bilo mogoče urediti in omejiti? "Če bi imel pravico odstraniti plakate, bi jih z lahkoto izločil približno 60 odstotkov. Dobri plakati namreč prihajajo le v valovih. Dober plakat pa je tisti, ki vsebuje del določenega intelekta." – Tomaž Drozg, direktor podjetja TAM - TAM   "Te stvari so postale krajina brez presledkov, brez nekega ritma in kontrastov. Ravno to je eden izmed razlogov, zakaj sem proti vizualnemu onesnaževanju. Ker mestu ne pusti več unikatnih karakteristik. In to me zelo moti." – Gašper Uršič, grafični oblikovalec   "Več ko je tega, manj je dejansko vidno. Okoli nas bodo samo še prazne podobe, videli jih pa ne bomo. Človek ni več pozoren na to, kar ga obdaja. Boljše bi bilo, če bi si prizadevali za kreativnost. Da te oglas pritegne do te mere, da o njem dejansko nekaj razmišljaš, ne le da vidiš, da je nekaj -30%." – Arjan Pregl, likovni umetnik   "Javnost se bo morala zelo močno vplesti. Ozaveščanja ni nikoli preveč. Treba bo zarezati od zgoraj navzdol in v družbi sprejeti neki konsenz. Treba je narediti načrt, kako se bo vse to dogajalo, predvsem pa, da bo izvedljivo." – Zaš Brezar, krajinski arhitekt    

Javnost še danes pričakuje odločitev ustavnih sodnikov o tem, ali bodo zadržali uveljavitev pogojev 'preboleli in cepljeni' v državi upravi, sicer napovedano za jutri. Proti veljavnim covidnim ukrepom je po oceni policije včeraj v Ljubljani protestiralo približno 10 tisoč ljudi. Predsednik republike Borut Pahor vlado, opozicijo in protestnike poziva k dialogu. V oddaji tudi o tem, da je Slovenska tiskovna agencija na 273-i dan brez vladnih sredstev ostala še brez direktorja, grozi ji stečaj, opozarjajo v pristojnem sindikatu. Po državi odpravljajo posledice sinočnjega neurja. V Ljubljani je bila količina padavin rekordna, v eni uri je padlo skoraj toliko dežja, kot ga v povprečju pade v celotnem septembru.

Javnost so nedavni ekscesi s pojavom neonacizma precej vznemirili. Precej mirni pa so ostali danes seniorji, ki so vso reč enkrat že doživeli. Med strahom pred kovidom so lahko le nemočno zavzdihnili: »Adolf? Pa menda ja ne že spet…!«

0:00 Tko je Dalija Orešković? 1:35 Devastirano društvo slavi kada radiš svoj posao 2:28 Predsjednica u SAD 4:43 Javnost i privatni život - državne funkcije 5:40 Na što ste najviše ponosni u svom dosadašnjem radu? 7:50 Početak pada brzog političkog uspona 09:55 Preuzimanje prve lekcije u politici - Matrix 12:36 Ponovno sakupljanje, program i prijedlozi za budućnost 14:05 Stranački poslušnici koji vode više računa o strankama 16:21 Svjesno ignoriranje zakona i propisa propisane Ustavom 17:29 Ustavne ovlasti predsjednika 19:40 Svi smo mi odgovorni za trenutno stanje 21:04 Što su zapravo političke stranke? 23:58 Cilj kandidature za europski parlament 25:30 Lajk ZDS 27:20 Nova generacija mladih i nova atmosfera 28:35 O Bandiću 30:59 Pikachu 31:48 Krvna slika kakvu gledamo kroz sabor 35:00 Kada smo stvarali državu i kako promijeniti državu nabolje 41:57 Koju državu biste prvu posjetili kao predsjednica? 43:46 Podržavate li Bleiburg odnosno komemoraciju za Jasenovac? 44:40 Može li se usporediti ustaški i komunistički režim u Hrvatskoj? 45:40 Porez na nekretnine? 46:55 Tesla: Srbin ili Hrvat? 47:11 Hrvatska u regiji i kamo pripada, s kojim državama se treba bolje povezivati? 48:24 Smatrate li da Hrvatska treba biti država Hrvata i nacionalnih manjina ili smatrate da Hrvatska treba postati multikulturalno i multietničko društvo? 51:10 Gubimo li Hrvatsku? 52:27 Otvaranje registra branitelja i lažni branitelji 56:53 Smanjenje županija i općina 58:00 Hod za život kao oblik fašizma (not really tho) 1:01:38 Zakon o abortusu 1:02:57 Kad počinje život? Veliko hvala gospođi Orešković na vremenu i Silent caffe na ustupljenom prostoru.

»Slovenska kultura še nikoli ni imela take konkurence kot v času pandemije«. Tako je v prvem valu epidemije v zapisu na spletnem portalu Kulturnik razmišljala Alenka Pirman - umetnica, urednica, publicistka in doktorandka heritologije na ljubljanski Filozofski fakulteti. Kakšne trende smo lahko v odzivu razstavišč opazili v prvem valu in kakšne v drugem? Kako se lahko kulturna ponudba na spletu sooči s številnimi motnjami pozornosti in z nenadzorovanim kontekstom? Kakšne specifike naj upošteva vizualna umetnost, ko se preseli na splet? Foto: EPA

U poslednje vreme kao da živimo u društvu u kom nešto ne valja sa kulturom. Nije to do kulture, to je do odnosa države, odnosno institucija, a zatim i društva prema njoj. Jedan od mnogobrojnih napada, ali poseban jer je direktan – bio je upad petnaestak mladića na izložbu strip grupe Momci u okviru festivala Novo doba u zemunskoj galeriji Stara kapetanija. Javnost je na društvenim mrežama burno reagovala i pre napada zbog jednog crteža sa te izložbe – kenjkavca, koji predstavlja kenjkavu bebu kojoj viri sekira iz glave. Bez obzira na to što je kontekst, crnohumorni pristup i vreme kada je nastalo – izostalo iz reakcije, grupa huligana je najavila upad, što su organizatori i autori prijavili policiji koja nije reagovala. Ipak, čitava izložba je uništena. ŽRTVE NISU SAMO AUTORI IZLOŽBI Nikola Vitković, jedan od autora strip grupe Momci, za podkast Reaguj kaže da nema utisak da je strip grupa ponela najveću žrtvu iako su ih tabloidi i javnost na internetu ocrnili, brutalno kritikovali i satanizovali. Naš sagovornik navodi da se više oseća kao neko na koga je prvo ukazano da je moguće ovako reagovati. „Najveću žrtvu je podnela javnost jer je uvedena u stanje straha i u stanje da se plaše da pokažu, odglume, snime svoj rad jer im sa najviše instance u kulturi može biti nacrtana ili neka meta ili može biti opravdan napad na njih. Mi smo tu, sporedni, samo primer toga. Nije ovo jedina izložba, kulturni događaj na koji su upadali huligani. Kako je to delovalo na mene – deluje još uvek zato što smatram da nije gotovo, ne baš iz sata u sat, ali iz dana u dan otkrivamo nove aspekte svega toga.“ DEKONSTRUKCIJA PREPISIVANJA Posle celog incidenta oglasilo se i Ministarstvo kulture i informisanja saopštenjem koje mnogi karakterišu kao „gebelsovo“. Tada je započela ping-pong igra, utakmica u kojoj ne možete, a da ne vidite kako se jedan učesnik neuspešno, a uporno hvata za reket i promašuje lopticu. Na prvo saopštenje reagovala je javnost, ali su i psiholozi osudli stav Ministarstva. A zatim je Ministar Vladan Vukosavljević odlučio da napiše otvoreno pismo u kom je lično kritikovao novinare NIN-a i Vremena. Zamolili smo Stefana Janjića, stručnjaka kada je u pitanju analiza i dekonstrukcija medija da uradi upravo to – dekonstruiše to što se dešavalo u saopštenjima i koje poruke su poslate. „Rekao bih da u tom svetlu da su posebno zabrinjavajući ti ad hominem napadi. Čak i da nije objavio taj stav na tom mestu, mislim da je ono što je izrečeno krajnje neprimereno, jer bi on trebalo da bude prvi, čak iako je sam suočen sa nekakvim agresivnim nastupom, diskursom, trebalo da bude taj koji će da spusti loptu, da se seti toga da on predstavlja u ovoj zemlji i levičare i desničare, da predstavlja u ovoj zemlji i konzervativce i liberale, i da pokuša da iznese stav koji je u skladu sa Ustavom ove zemlje, koji ne krši ljudska prava i koji ne pokušava da se obračunava sa neistomišljenicima tako što umesto osporavanja eventualno njihovih pogrešnih stavova, potencijalno pogrešnih stavova, osporava njihov lik i delo u potpunosti.“ Saradnici emisije: Irena Čučković, Iva Gajić, Nemanja Stevanović, Sanja Đorđević, Aleksandra Bučko Pratite nas i na mrežama Facebook, Twitter, Instagram i platformi podcast.rs.

Koalicijske stranke - SDS, SMC, DeSUS in NSi - so vložile zahtevo za ustanovitev parlamentarne komisije, ki bo preiskovala nakup zaščitne medicinske opreme. Komisija ne bo preiskovala zgolj nakupov, ki razburjajo javnost v zadnjih tednih, torej opravljenih v času Janševe vlade, ampak bodo člani komisije pod drobnogled vzeli tudi obdobje, ko je državo vodila Šarčeva vlada. Javnost je sicer danes pričakovala izsledke vseslovenske raziskave o razširjenosti koronavirusa, vendar so pristojni sporočili, da bodo podatki na voljo šele jutri. V oddaji še: - Ventilatorji Geneplaneta strokovno sprejemljivi ob nadgradnjah - Anton Travner edini izpolnjuje pogoje za vodenje policije - Digitalne tehnologije s ključno vlogo pri vračanju v vsakdanje življenje po pandemiji

V naši majhni državici imamo zelo velik politični vrtec. V njega hodijo političarke in politiki, ki bi radi, da jih jemljemo zelo resno. In ta teden je vrtec dokončno dobil novo članico. Javnost je napeto spremljala sago o Angeliki, slovenski superjunakinji iz tujine, ki je začutila klic, da mora rešiti slovensko kohezijsko politiko. V političnem vrtcu se radi igrajo, pa tudi nagajajo si radi. Centrifugo vrti Gorazd Rečnik.

Javnost je pretekli teden pretresla smrt Francoza Vincenta Lamberta. Dovolili mu bodo umreti, je zapisal eden od slovenskih portalov. Kdaj se uporabi ta izraz? Dovoli se umreti nekomu, ki je na koncu življenja, neozdravljivo bolan in pri katerem zdravljenje nima več nobenega smisla. Takrat se človek naravno poslovi s tega sveta.

Tik pred podaljšanimi prvomajskimi prazniki je kmetom prekipelo. V organizaciji Sindikata kmetov Slovenije so pred Ministrstvo za okolje pripeljali ostanke domačih živali, ki so jih na paši pokončale zveri. Javnost je prek medijev spet lahko videla, kaj se na podeželju dejansko dogaja in kako kulturna krajina postaja divjina, postaja zverinjak. Javnost je lahko videla, kar bi ne smela videti.