Podcasts about benetke

Danes vas vabimo v Benetke, na 19. arhitekturni bienale. Tokratni bienale se osredotoča na projekte, ki se lotevajo aktualnih problematik današnjega časa, predvsem novih zahtev, ki se v arhitekturi in prostoru pojavljajo zaradi podnebnih sprememb. V oddaji tudi o nagradah na slovenskem plesnem bienalu Gibanica, koncertu cikla Jazz Ars All Stars ter o seriji dogodkov Svobodna Palestina.

V sodobni arhitekturi je vse bolj prisotna nova tehnika gradnje z zbito zemljo, ki ni nova, saj gre za eno najbolj arhaičnih, kar jih človeštvo pozna. Zadnjih pet let se z raziskovanjem gradnje z zemljo ukvarja skupina arhitektov revije Outsider, ki je bila letos ponovno povabljena v Benetke za glavne izvajalce razstavnih del z zbito zemljo za dva svetovna paviljona v času Beneškega bienala arhitekture - za Združene arabske emirate in za Kosovo.

Piše Tina Jurkovič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesnika, dramatika in pisatelja Iva Svetine ni treba predstavljati, morda pa je treba na kratko spregovoriti o Gaspari Stampa, največji pesnici italijanske renesanse, ki ji je Svetina posvetil poetično zasnovan roman Mal di mare. Za branje romana ni nujno poznati pesničine biografije ali literarno-družbenega konteksta – bralec se lahko preprosto prepusti gostemu liričnemu pisanju, intenzivni senzualnosti, nezadržnemu toku asociacij oziroma prvoosebnemu, torej Gasparinemu telesnemu doživljanju usodnega ljubezenskega razmerja in občutenju sebe kot ženske in pesnice. A nekaj kratkih besed o njenem življenju bi morda dodatno pripomoglo k bralskemu užitku. Rodila se je v Padovi v prvi polovici 16. stoletja, po očetovi smrti pa se je z materjo, sestro in bratom preselila v trgovsko in kulturno živahne Benetke in tam prejela dobro izobrazbo na področju glasbe in literature. Dom družine Stampa je bil kulturno-umetniško shajališče ljudi iz javnega življenja, ki so radi prisluhnili Gasparinemu igranju na lutnjo. V takšnem svobodoljubnem ozračju je Gaspara lahko razvijala svoje umetniške ambicije in odprto živela ljubezenska razmerja, za ženske takratnega časa najbrž redek privilegij. Prelomnica v njenem življenju je bila nenadna bratova smrt in s tem obdobjem se začne Svetinov roman. Iz žalovanja jo dvigne grof Collaltino di Collalto in v njej zaneti novo življenje. Gaspara vzplamti kot ženska in pesnica in ravno motiv sveče in plamena se v romanu pogosto pojavi, morda tudi zato, ker gre za preoblikovanje znamenitega verza, ki velja za nekakšno njeno vodilo – če prosto povzamem, v verzu izreče, da mora ljubiti, njena usoda da je živeti goreče, ne da bi občutila bolečino, in v romanu se verz zrcali na več mestih: ''Morda pa vrlina ni vrlina, morda le veščina, da se z golimi rokami dotikam plamena, v katerem izginjajo poslednji poljubi: z njimi si moje srce spremenil v plašno in pohotno žival.'' Roman v 125. kratkih poglavjih je več kot zrcaljenje Gasparinega življenja in njene čutne in eksistencialne poezije – zdi se, da je prav oboje avtorja navdihnilo, da ji v razkošnem jeziku zleze pod kožo in tako drzno preigra žensko erotično doživljanje, žensko erotično vitalnost, nekaj, kar tudi sicer odlikuje del Svetinove poezije. In odlikuje tudi pesmi Gaspare Stampa, ki so pomenile preobrat v dotlej petrarkistični maniri pesnjenja, ko je o odsotni oziroma nedostopni ženski pel moški. Zdaj pa o ženski poje ženska, v življenju polno prisotna, ki se izkušanja ljubezni ne boji ubesediti. Njena ljubezen do grofa je plemenita, a predvsem mesena, Gaspara se zaveda moči svoje plodovitosti in svoje želje v nobenem trenutku ne obžaluje: ''Ko te ljubim, sem plamen, nič religioznega ni v tej prispodobi, le moje neutolažljivo hlepenje, da se me dotakneš, da me slečeš, da mi slečeš še kožo, vsak njen centimeter poznaš, zato veš, kje se duša stika s poltjo, kje je znoj jok srca /…/'' Branje romana Iva Svetine je pravi sinestetični užitek, kjer zunanje dopolnjuje notranje, kjer se topi steklo, se ovlaži in ječi kamen, kjer se žalost meša med črepinje zvezd in je nežnost ljubljenega metuljasta – avtor z asociacijami širi prostor podob, a ne pozabi na pesničino samospraševanje: ''Zakaj opoldne tako težko rodim pesem? Ker ni nikjer nobenih senc? Ker svetloba požre vso milino, vse temne kotičke, kjer se lahko skrijem, da me ni in da tudi tebe ni.'' Razmerje z grofom je trajalo tri leta, plod pa je postumno objavljena pesniška zbirka 311 sonetov in madrigalov. Gaspara Stampa je pri komaj 31 letih umrla za koliko, za mal di mare, kot so rekli bolezni. Z njeno smrtjo se konča tudi Svetinov roman o ženski, pesnici, ki jo je vzpostavila ljubezen, četudi nesrečna. Ali kot je v njenem imenu zapisal avtor: ''Če bo kdo želel spoznati nemogočo ljubezen, bo morda našel knjigo mojih pesmi, tvojih otrok; kot biseri so, si dejal, ko si mi laskal. In temu se bo reklo posmrtna slava … častite jo, pesnico, ki ni znala ljubiti brez pesmi … pesniti brez ljubezni …''

Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstroogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah.

Mesec november je v Ljubljani že tradicionalno v znamenju filma. S projekcijo filma Božansko usmiljenje Alaina Guiraudia se drevi v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma začenja 35. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe. Na ogled bodo dosežki svetovne kinematografije in nagrajenci najvidnejših festivalov, kot so Cannes, Rotterdam, Berlin, Locarno in Benetke. Liffe 2024 pa bo zaznamoval tudi obisk in retrospektiva režiserja Coste-Gavrasa. V oddaji poročamo tudi o festivalu Platforma malih umetnosti, ki ga prireja Zavod Emanat. Festival, ki poteka že osmo leto zapored, želi gledališkemu občinstvu predstaviti izveninstitucionalne umetniške prakse in različne uprizoritvene žanre, kot so stand up, kabaret, kvir burleska in improvizacijsko gledališče.

Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstroogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah (ponovitev).

Še do sobote bo v Benetkah filmsko, tam namreč od prejšnje srede poteka 81. mednarodni filmski festival, ki je najstarejši festival te vrste na svetu. Beneški festival, ki je na Lidu zasidran že od leta 1932, je poleg canskega najbolj relevanten za prihajajočo sezono nagrad in naslednjo podelitev oskarjev. Letošnji festival je za razliko od lani, ko je zaradi stavke v Hollywoodu v Benetke pripotovalo precej manj filmskih zvezdnikov kot običajno, obiskalo kar nekaj znanih osebnosti med drugimi tudi George Clooney in Brad Pitt.

Tako kot po celi Evropi se seveda politične stranke tudi v Italiji intenzivno pripravljajo na Evropske volitve in predstavljajo liste kandidatov. Na teh listah so tudi vidna imena, ki se brez iskrene želje potegujejo za stolček v Evropskem parlamentu. Zadnje tedne se zaostrujejo odnosi med italijansko desno vlado in mediji in na RAI so težnje vlade, da cenzurira vsebine, še najbolj očitne. Tudi o dogajanju v Benetkah in kam v Italijo se splača oditi v času praznikov z našim rimskim dopisnikom Jankom Petrovcem.

Beneški bienale je bil ustanovljen leta 1895 kot mednarodna razstava umetnosti mesta Benetke. Že prvo leto je dosegel svetovno prepoznavnost z več kot 200.000 obiskovalci, sodelovali pa so umetniki iz šestnajstih držav. Leta 1932 se mu je prvi pridružil Mednarodni filmski festival, ki je danes najstarejši filmski festival na svetu. Dve leti pozneje se je pridružil še Mednarodni gledališki festival, po drugi svetovni vojni pa tudi plesni in glasbeni ter bienale arhitekture. Po šestih desetletjih ostaja Beneški bienale največja svetovna razstava sodobne vizualne umetnosti. Zakaj je Beneški bienale še vedno pomemben in kakšen pomen ima v današnjem času?Sogovornik: Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane

V enaintrideseti epizodi smo povzeli dogajanje v obdobju po koncu prvega dela izmenjave. V Ljubljani smo le nekaj dni po vrnitvi organizirali dva dogodka, prvega v Zorici v sodelovanju s Consuleom (Vid Benjamin Krajnc), drugega v Klubu K4 s Kibernet Kriminalität, kjer so v goste prišli rezidenti katalonske založbe Kompound. Še preden smo se uspeli privaditi na domače okolje, je sledil odhod na festival EXIT. Brez predaha smo se odpravili na festival Butik, kjer smo nudili logistično podporo in prevzeli vloge dveh stage managerjev in treh artist hospitalityjev. Neposredno po tednu Tolmina smo se odpravili v Benetke, kjer smo prespali in se takoj naslednje jutro odpravili v Berlin, kjer nas je pred odhodom v Stuttgart čakal še zadnji teden pisarniških priprav za WET Open Air Festival, ki se je nato zgodil v soboto 30. julija. Novost od sedaj bodo objave vlogov večjih projektov na YouTubeu, govorili pa bomo, bolj ali manj pokrivljeno, v angleščini. PODPORA PODCASTA Paypal

Socialni demokrati so svojo ministrico Dominiko Švarc Pipan pozvali, naj zaradi objektivne odgovornosti pri spornem nakupu sodnih prostorov odstopi. Takšna je bila odločitev predsedstva stranke. S sklepom so že sinoči seznanili premiera Roberta Goloba, ki bo svojo odločitev o tem predvidoma sporočil danes. Prav tako naj bi se na poziv svoje stranke k odstopu danes odzvala od včeraj interpelirana pravosodna ministrica. Druge teme: - Poslanci o spremembah volilne zakonodaje, ki bi vrnile volilno pravico ljudem pod skrbništvom. - Italija bo Afriki namenila več kot 5 milijard evrov razvojnih sredstev, na črni celini jo najbolj zanima energetika. - Ob koncih tedna in praznikih v Benetke z vstopnino, pobirali jo bodo od konca aprila do sredine julija.

Piše Ana Hancock, bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič. Blaž Kutin je scenarist, režiser, pisatelj in prevajalec. Leta 2006 je v Cannesu za scenarij prejel nagrado novi talent Evropske unije. Režiral je tudi z vesno nagrajeni kratki film Poslednji dan Rudolfa Nietzscheja in celovečerec Nikoli nisva šla v Benetke. Obvladovanje filmskega jezika se pozna že v zbirki kratke proze Tempirana bomba, izdani leta 2017, zasledimo lahko tudi fantastične elemente in tematiko razkroja družine kot varnega zavetja. Vse to se ponovi tudi v Kutinovem romanesknem prvencu Kenozoik. Protagonista Luka in Lena sta par v tridesetih letih, oba zaposlena v zdravstvu. On je voznik rešilca, ona pa medicinska sestra, ki v prostem času pomaga v begunskem centru. Čeprav oba svoje delo razumeta kot poslanstvo, Leno globoko pretrese vsako trpljenje, ki mu je priča, v jok jo spravi že pogled na zgrbljenega starčka: »Ni več čustvovala le s pacienti, čustvovala je s potepuškimi psi, z begunci, s kanarčki, z izruvanim grmom.« Lenini bližnji vedno težje prenašajo njeno po njihovem mnenju pretirano občutljivost. Navdihnjeni z newagevskim priročnikom za samopomoč ji za rojstni dan pripravijo negativno presenečenje, misleč, da jo bo izpostavljenost ekstremnemu stresu spametovala. Ideja, ki bi že v teoriji morala biti slaba. Zgodba o tem, kako pet odraslih verjame za lase privlečeni postavki, se zdi kot novica iz tuje črne kronike. Še bolj nemogoče se zdi njeno udejanjenje, vendar v romanu deluje. Konec koncev gre za svet kolektivne tesnobe, iz katere se vsak skuša rešiti po svoje: Lenin oče s pisanjem knjig, s katerimi želi svoje bivanje ovekovečiti, njena mati z lepotičenjem in materializmom. Zvesto sledenje enodimenzionalnemu priročniku pa seveda ne predvidi zapleta: »Videti je bila v šoku, neodzivna. Zmedlo jih je, kajti kaj takega v knjigi nikjer ni bilo omenjeno.« Po travmatični noči se Lena, sprva sicer prefinjeno, začne sistematično maščevati vsem vpletenim, enega za drugim prizadene na področju, kjer je najbolj ranljiv. Postane sebična in neobčutljiva, Luka pa, ironično, postaja vse bolj podoben Leni, kakršna je bila včasih. Sistem pa deluje le, dokler so njegovi akterji čustveno indiferentni, kar je samoumevna norma. V končni fazi gre za svet, kjer preživijo najbolj neobčutljivi, sebični in egoistični. Roman Blaža Kutina Kenozoik je psihološka srhljivka, kriminalka, v osredju katere sta travma in maščevanje. Kot senca ves čas implicitno spremlja vprašanje odpuščanja. V svetu, polnem ironije in krutih naključij imata posebno mesto črni humor in groteska. Humor je subtilen in v osnovi situacijski, na primer v opisu Lukove na novo odkrite skrbi za rože, s čimer, ironično, preseže Lenino občutljivost: »Vseh šest rastlin je odnesel v avto in se zapeljal do cvetličarne, ki je bila na poti v Šiško. Avto je pustil na štirih žmigavcih, odhitel noter in cvetličarki razložil situacijo«. Ali ko Lena materi na steno stanovanja pritrdi reprodukcijo Munchovega Bolnega otroka: »Se mi samo zdi, ali deklica zgleda nekam bolna? Naslov je Bolni otrok. Lepa, ne?« Prevladujoče občutje Kutinovega Kenozoika je tesnobnost, prikazana z vizualno bogatim jezikom. Odnosi in značaji posameznikov so prikazani brez olepševanja. Oportunistični odnosi z bližnjimi posameznikovo tesnobo le še poslabšujejo, saj se na nikogar ni mogoče zanesti. Gre za popolno deziluzijo družine in prijateljstva, ki pa ne osvobaja, temveč povzroča izolirane posameznike. Bralec marsikaj le sluti, prav tako literarni subjekt, ki ne more zaupati niti lastni presoji. Kenozoik je tako distopična kritika vsega: ideologije, širše družbe, bližnjih odnosov in na koncu lastne presoje. Iz vsega, kar se je subjektu zgodilo in kar je ta prizadejal drugim, ni mogoče potegniti nobenega pomirjujočega nauka: »Življenje ne ponuja odgovorov, meteoriti padejo nepričakovano«. Največ, na kar lahko upamo, je morebitno sprijaznjenje z inherentno nesmiselnostjo: »Morda je smisel prav v nesmislu.«

Po dvoboju Slovenije in Avstralije ujamete odzive slovenske ženske teniške reprezentance na sklepnem turnirju v Sevilli. Preselimo se v Benetke pred tekmo tamkajšnjih domačih košarkarjev z Olimpijinimi, ki letos v evropskem pokalu še niso zmagali. Dodajamo še nogometne zanimivosti.

V galeriji DESSA, prvi arhitekturni galeriji v Sloveniji, je na ogled razstava 'Material. Kontekst. Družba. Perspektive prihodnje arhitekture', ki prevprašuje arhitekturne smernice za interdisciplinarno prihodnost stroke, ki si prizadeva za skupno dobro ljudi in planeta. Ob zaključku razstave bo organizirana tridnevna delavnica, rezultati te delavnice pa bodo obravnavani na okrogli mizi v Rafineriji Cukrarna, 11.oktobra ob 19. uri. Ajda Bračič, arhitektka, urednica in publicistka, vodi platformo za prenovo in trajnostno bivanje Kajža. S pisanjem o arhitekturi sodeluje z različnimi mediji, tudi pri urejanju raznih publikacij (Beneški arhitekturi Bienale 2018, BIO26, BIO 27). S kustosi MAO je pripravila razstavo "Iščem stanovanje", 100 let organizirane stanovanjske gradnje. Leta 2022 je izšel njen literarni prvenec Leteči ljudje. Maša Ogrin, arhitektka, sopobudnica in ustvarjalka več oblikovalskih in družbenih akcij (Pop-up dom, Ljubljana, Piran, Benetke, Milano, Dunaj), soavtorica raznih projektov in prejemnica nagrad na več mednarodnih arhitekturnih natečajih (leseni vrtec v Ohlstedtu-Hamburg 2014, stanovanjska gradnja Kiel 2016, slamnata streha Prekmurje 2022). Deluje kot raziskovalka, publicistka in pedagoginja.

V tokratni oddaji Gremo v kino se oglašamo iz Benetk, tik pred podelitvijo nagrad najboljšim filmom. Med favoriti za zlatega leva sta znanstvenofantastična črna komedija Nesrečna bitja Jorgosa Lantimosa z Emmo Stone v glavni vlogi in japonska ekodrama Zlo ne obstaja Rjusukeja Hamagučija. Ljubljano je medtem s filmsko ekipo obiskala Teona Strugar Mitevska, in sicer ob premieri filma Najsrečnejši človek na svetu. Ta pod komičnim površjem prizorišča hitrih zmenkov in z ironijo prežetim naslovom skriva pronicljivo, presunljivo študijo bosansko-hercegovske družbe, v kateri so tri desetletja pozneje posledice vojne veliko bolj prisotne, kot se zdi na prvi pogled. Obiskali smo tudi Slovensko kinoteko, kjer novo sezono začenjajo z retrospektivami Živojina Pavlovića in italijanskim političnim filmom Francesca Rossija ter osvetljujejo slovensko eksperimentalno in avantgardno filmsko dediščino.

Marca Mengonija tudi slovenskim ljubiteljem italijanske popevke ni treba posebej predstavljati. 34-letnik iz majhnega Ronciglioneja severno od Rima je pred dvanajstimi leti opozoril nase, ko je zmagal v šovu talentov X-faktor. Kmalu potem je debitiral v Sanremu in osvojil tretje mesto. Leta '13 se je znova pojavil na festivalu in zmagal s pesmijo L'Essenziale. Deset let pozneje – letos – se je v Sanremo vrnil s pesmijo Due vite – Dve življenji – ter že prvi dan obveljal za favorita za zmago, ki jo je v noči na nedeljo tudi dobil. Festival je sicer vzpostavil nekakšen derbi med svežino milanske rap in trap scene ter klasično bravuro rimske šole. Iz Milana in okolice tako prihajajo kar trije od prvih petih z lestvice: Tananai, ki je v pesmi Tango govoril o ukrajinskem paru, ki ga je ločila vojna; pa Mr. Rain z na videz preprosto pesmico, ki pa govori o sprejemanju samega sebe in soljudi, vključno z duševnimi motnjami; ter zlasti reper in pianist Lazza z udarno pesmijo Cenere, ki govori o zapletenem ljubezenskem razmerju. Na drugi – rimski strani: zmagovalec Mengoni in nekoliko mlajši Ultimo, velik ljubljenec rimske mladine in ta čas edini (poleg Maneskinov, seveda), ki je lani poleti uspel napolniti cel rimski Cirkus Maksimus. Za pusta lahko obiščete Viareggio v Toskani, kjer obeležujejo letos svoj 150. karneval. Če bi hoteli še dlje, in to na pristnejši, etnološko zanimivejši karneval – potem priporočamo hribovske kraje Sardinije. Če iščete zabavo v bližini domovine, potem – seveda – zavijte v Benetke, a svetujemo, da vnaprej preverite na spletni strani tamkajšnjega festivala, kateri dan se bo dogajalo kaj, da ne boste samo brezciljno tavali po Mestu v laguni. Če pa bi raje ostali skoraj doma – potem zavijte

Edino mesto na svetu, do katerega modernizacija ni prišla Benetke so edino mesto na svetu, pravi arhitekt Luka Skansi, do katerega modernizacija ni prišla, na nek način jo celo sili, da se ji prilagodi. Tudi samo življenje v njem, od arhitekture, oblikovanja do umetnosti in turizma, vsi se morajo prilagajati. Benetke so tudi edino srednjeveško mesto na svetu, ki nima zidov, ker ga ščiti voda. Kakšen prostor predstavljajo danes in kako jih doživlja Luka Skansi, ki živi Benetkah kot arhitekt raziskovalec, predavatelj na fakulteti in publicist.

Tako dišeče in vijolične nikjer drugje ni! Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstro-Ogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so pošiljali v Benetke, Trst in na Reko, prek Bohinjske proge pa tudi na cesarski Dunaj. Z razpadom cesarstva in novimi mejami je posel začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah (ponovitev).

Drugi poudarki: - Mariborski Železniški trikotnik bo sodobno mobilnostno vozlišče - Izola uspešna pri prijavah na različne razpise, zato bo tudi naložb letos več od predvidevanj - Medvode dokaz, da lokalna hrana kljub višji ceni s pomočjo občine sodi v šole in vrtce

Takoj, ko je monsignor Roncalli prišel v Benetke, je k sebi poklical mladega duhovnika in mu predlagal, naj bo njegov tajnik. Kako se je zadeva odvila, boste izvedeli v novem nadaljevanju Radijskega romana.

Spoštovani poslušalci, čeprav je tu april, bomo govorili o zanimivi zimski radosti, o drsanju v Ljubljani. Ljubljanski meščani so se v zimskih mesecih zabavali na različne načine, od tega, da so se zadrževali v notranjih prostorih, kjer so igrali različne družabne igre, karte in drugo, do tega, da so se po podatkih že v 17. in 18. stoletju sankali. Nekateri, na primer iz premožne družine Dolničar, so po letu 1700 odhajali tudi na pustni karneval v Benetke. V začetku 19. stoletja pa zasledimo podatke, da so se meščani Ljubljane in okoliški prebivalci radi drsali. Za to pa so uporabili seveda drsalke, ki pa niso bile take, kot jih poznamo danes. Takrat so bile to neke vrste železne kline, ki so si jih pritrdili na čevlje, to naj bi v naše kraje zanesli Francozi v obdobju Ilirskih provinc. Pozneje so tovrstne drsalke izdelovali nekateri obrtniki, eden takih je bil znani ljubljanski nožar Nikolaj Hoffmann. Manj premožni, pa tudi otroci, so si drsalke izdelali sami iz kosov žice in podobnih materialov. O drsanju in najstarejših ljubljanskih drsališčih pa več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Čas prinaša spremembe in mnogokrat pošlje v zgodovinski spomin tudi kaj lepega, kakor na primer šempetrsko vijolico. Ta je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času Avstro-Ogrske je bila vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave gojile tudi temno-modro-vijolične in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prodajali v Benetke, Trst in na Reko pred prvo svetovno vojno, ko je bila zgrajena Bohinjska proga pa tudi na cesarski Dunaj. A posel je z razpadom cesarstva in z novimi mejami začel propadati, dokončno je ugasnil po drugi svetovni vojni in novih mejah (ponovitev oddaje).

Letos mineva 510 let od po virih najmočnejšega potresa na ozemlju Slovenije, Idrijskega, ki je leta 1511 porušil večino tukajšnih najmočnejših gradov, predvsem na zahodu. Ob 500-letnici pred desetletjem je bila v Tolminskem muzeju razstava ANNO DOMINI 1511, ki jo je na podlagi boj poglobljenih preverjanj zgodovinskih virov o njem zasnoval zgodovinar dr. Matevž Košir, sogovornik v oddaji. Idrijski potres se je zgodil sredi prve beneške vojne, ko je obmorska republika branila poskus prodora Habsburgov na Jadransko morje. In to bo tudi izhodišče pogovora o prelomnem času, ko so Benetke začele počasi a vztrajno izgubljati premoč v severnem delu Jadrana. Na sliki obseg idrijskega potresa 1511 vir: https://falajfl.si/zanimivosti-iz-sveta/idrijski-potres-leta-1511/

Šempetrska vijolica je od druge polovice 19. stoletja do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja dajala pečat Šempetru pri Gorici. V času avstro-ogrske je bila pomemben vir zaslužka za več vrtnarskih družin, ki so poleg zelenjave za goriški trg gojile tudi temno-modro-vijoličaste in opojno dišeče vijolice. Te so videle svet, saj so jih prek Bohinjske proge pošiljali na cesarski Dunaj, pa tudi v Benetke, Trst in na Reko. A posel je z razpadom cesarstva in novimi mejami začel propadati, dokončno po drugi svetovni vojni in spet novih mejah.

Ta teden se je začel festival v Benetkah, ki ga za Radio Slovenija spremlja Urban Tarman. Slovenska kinoteka predstavlja novo sezono, v oddaji pa govorimo še o pomenu mestnega kina, o katerem je tekla debata v Vetrinjskem dvoru v Mariboru, ter o slovenskem dokumentarcu Divja Slovenija in znanstvenofantastičnem akcijskem filmu Shang Chi in legenda o desetih prstanih.

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

V tokratni oddaji preverjamo, kakšne so zamisli za protipoplavno zaščito Pirana. Staro mestno jedro se namreč vse pogosteje sooča z visokim plimovanjem morja, ki ga prinašajo podnebne spremembe. Na nasprotni obali Jadranskega morja so Benetke, kjer se že leta spopadajo s poplavami zaradi visokih plim. Mesto zdaj ščiti sistem potopnih zapornic, znan po kratici Mose. Slišali boste, kako zaščita deluje, kaj o njem menijo okoljevarstveniki in kako učinkovit je. Oddaja je del projekta Zelena kohezija, ki ga sofinancira Evropska Unija.

Ob častitljivi obletnici Benetk, 1600 let od ustanovitve mesta, se kar sama ponudi knjiga Benetke – pomorska republika. Napisal jo je ameriški zgodovinar Frederic C. Lane, v slovenščino pa prevedel magister Matej Venier. Žiga Bratoš se bo z njim pogovarjal o pomorstvu, o politiki in diplomaciji, ki sta uspeli ohranjati mir in spoštovanje republike, pa o trgovini z dišavami in sužnji, in nenazadnje o umetnosti vse od bizantinskih vplivov do renesanse in baroka.

Število okužb s koronavirusom se pri nas povečuje že dober teden. Kot je pojasnil Leon Cizelj z Inštituta Jožef Štefan, pričakujejo, da bo naraščalo še vsaj dva tedna. Dodal je, da številke hospitaliziranih covidnih bolnikov verjetno ne bodo dosegle tistih z vrhunca drugega vala, predvsem zaradi cepljenja in tistih, ki so bolezen že preboleli. Druge teme: - Vlada še vedno ni omogočila imenovanja evropskih tožilcev, ki zavračata očitke o neznanju tujega jezika zavračajo - Benetke v resni finančnih težavah: v letu pandemije izgubile 90 odstotkov prihodka - Skakalka Nika Križnar spet v majici vodilne, smučarka Meta Horvat za konec sezone tretja

Konec novembra je v 95. letu umrla Jan Morris, valižanska zgodovinarka in pisateljica. Rodila se je kot moški, James Morris, ki je bil med drugo svetovno vojak, med drugim je sodeloval pri osvobajanju Trsta; leta 1953 je kot pri novinar za Times poročal o uspešnem prvem vzponu na Mount Everest, o čemer je napisal tudi knjigo: Kronanje Everest. Sredi šestdesetih let se je James Morris odločil za spremembo spola in postal Jan Morris, ki je to pomembno življenjsko odločitev tudi popisala v knjigi. Morrisova je napisala desetine knjig o različnih mestih in pokrajinah, ki jih nekateri štejejo za potopisne, sama pa se je tej oznaki vedno upirala, češ da gre samo za njeno dojemanje krajev, pokrajin in ljudi. Osrednje delo Jan Morris je verjetno zgodovinska trilogija Pax Britannica, napisala pa je tudi nepozabni knjigi Benetke in Trst ali kaj pomeni nikjer, ki ju imamo prevedeni v slovenščino. V današnji oddaji Razgledi in razmisleki boste slišali nekaj poglavij iz ene njenih zadnjih objavljenih knjig – v njej je nanizala zapise o drobnih dogodkih in premišljevanjih ob koncu življenja; kljub tegobam in skrbeh ji nikoli ni zmanjkalo prijaznosti in vedrine. na fotografiji: norveška gozdna mačka

Mesta prihodnosti se vračajo! Kaj vse se je v zadnjih treh mesecih zgodilo mestom, ki so bila med pandemijo središčne točke prenašanja okužb in hkrati prizorišča nekaterih najbolj dramatičnih prizorov, ki se bodo zapisali v kolektivno zavest človeštva? Z domačimi in tujimi strokovnjaki razmišljamo o tem, kako je izkušnja epidemije spremenila naše dojemanje javnih prostorov in infrastrukture, kako bomo preoblikovali prometne navade, kaj bo za mesta pomenil zaton turizma in kakšen bo nov odnos med mesti in podeželjem. Avtorja: Jan Grilc in dr. Dan Podjed (ZRC SAZU) Gosti: Steven Pedigo (Univerza Lyndona Johnsona, Teksas); Nicola Ussardi (Assemblea Sociale per la Casa, Benetke); dr. Maja Simoneti (Inštitut IPoP)

Pod zvezde ali v ohlajene kinodvorane je ta hip vroče vprašanje? Lepo povabljeni najprej v Motovun, ki ga je letos dobesedno zavzel slovenski film, in potem v Kranjsko Goro, ki tudi postaja vse bolj filmska. Če pa prisegate na kinodvorane – med zadnjimi novostmi sta film Levji kralj, predelava imenitne Disneyeve risanke z začetka devetdesetih, ki smo jo čakali z zadržanim dihom, in drugi del odštekane komedije, ki po režiserjevih besedah, žal, postaja resničnost. Film Jekleno nebo 2, prihajajoča rasa je skoraj sedem let po prvem delu posnel finski režiser Timo Vourensola in za glasbo, spet angažiral Laibache.

Na Slovenskem so trije kraji, ki jih primerjamo z Benetkami. Kostanjevico na Krki zato, ker je zgrajena na umetnem otoku, Vipavo, ker je zrasla na najmanj sedmih izvirih reke Vipave in ima 25 mostov, ter Kamni Gorici. Jurij Popov je obiskal slednjo in ugotavljal, kaj jo povezuje z Benetkami. »Najprej je to voda,« je povedal eden izmed sogovornikov dr. Mihael Toman. Glede na to, da je Kamna Gorica fužinarska ali kovaška vas v dolini Lipnice ob vznožju gozdnate Jelovice, je potrebovala veliko vode. Ker je potok Lipnica prej len kot ne, so s sistemom umetnih kanalov oziroma rak umetno povečali njeno moč, ki je poganjala vodna kolesa, da so razpihovala številne kovaške mehove. Teh je bilo nekoč v vasi 16, danes je eno samo.

Jure Jakob: Lakota Monika Žagar: Košček čokolade v pasji dlaki Pascal Quignard: Skrivnostne solidarnosti Javier Marías: Benetke, interier Recenzije so napisali Aljaž Koprivnikar, Marica Škorjanec. Klemen Kordež in Matej Bogataj.

Govorimo o četrti ediciji drznega festivala kratkega filma po imenu FeKK, ki se osredotoča na filmsko krajino Slovenije in drugih držav nekdanje Jugoslavije. Ocenijujemo biografsko dramo Mary Shelley, pod katero se podpisuje savdskoarabska režiserka Haifaa al-Mansour, ter komedijo z naslovom Vohun, ki me je nategnil. Napovedujemo 75. filmski festival v Benetkah in se pogovarjamo z režiserjem in socialnim delavcem Darkom Štantetom, čigar celovečerni igrani prvenec Posledice bo doživel svetovno premiero septembra v Torontu na 43. filmskem festivalu TIFF.

Most vzdihljajev in Doževa palača, trg svetega Marka z istoimensko baziliko pa nepreštevne palače ob kanalu Grande, čez katerega se elegantno pne most Rialto … To so bržčas osrednje znamenitosti, ki si jih vsako leto, vsak dan pravzaprav, v Benetkah ogledujejo nepregledne množice turistov s celega sveta. In vendar mesto v laguni ponuja mnogo več. Če namreč obiskovalec tam, kjer vsi drugi zavijajo levo, zavije desno – ali obratno –, se hitro znajde v vznemirljivem blodnjaku ozkih uličic, mirnih kanalov, temačnih prehodov, pozabljenih mostičev in skritih dvorišč, ki dajejo Benetkam dušo, ki je sodobna turistična industrija še vedno ni ukradla. In prav to izmuzljivo dušo morda najlepšega mesta na svetu v potopisu Benetke, interier, ki je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi, zasleduje sodobni španski pisatelj Javier Marías. Ali jo navsezadnje tudi ujame med platnice svoje knjige, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Marjeta Drobnič, ki je Benetke, interier prevedla v slovenščino. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Pogovor je potekal 9. septembra, 2017 v Vetrinjskem dvoru po mariborski premieri filma Nikoli nisva šla v Benetke v okviru Mobilnega Udarnika. Pobudo za projekcije je lani v okviru pogovora Ekstremno lokalno v GT22 dal Aljoša Ternovšek, glavni igralec filma, kot gost pa se nam je pridružil tudi njegov soigralec v filmu in oče Peter Ternovšek. (*10. 04. 1947) Slovenski dramski igralec, nosilec Borštnikovega prstana, je svojo igralsko pot začel kot učitelj na osnovni šoli Sladki Vrh, kjer se je zaposlil takoj po končanem učiteljišču v Mariboru. V tem času je imel za sabo že prvo vlogo - kot šestnajstletnik je dobil priložnost in leta 1963 v mariborskem gledališču odigral vlogo Poprčka v istoimenski igri Ljubiše Djokića. Ob vsakoletnem delu z otroško gledališko skupino je odigral mnogo vlog tudi v vaški gledališki skupini. Leta 1971 ga je povabil v Dramo SNG Maribor njen tedanji ravnatelj Branko Gombač in v kratkem času so sledile vloge, ki so ga zapisale med prepoznavna imena mariborskega in slovenskega igralskega sveta. Od leta 1971 do leta 2007 je bil član mariborske Drame, kjer še vedno gostuje, sodeluje pa tudi v filmih in TV nadaljevankah ter se kot gost rad pojavi tudi v drugih slovenskih gledališčih. Igralca, ki je v svoji karieri odigral več kot sto vlog v uprizoritvah domače in tuje dramatike ter pod vodstvom številnih režiserjev starejše in mlajše generacije, je teatrolog Vasja Predan označil »za enega najbolj odprtih in svetlih odrskih ustvarjalcev«. Vir: http://sigledal.org/geslo/Peter_Ternov%C5%A1ek Filmske vloge: http://www.film-center.si/sl/film-v-sloveniji/filmi/oseba/4210/peter-ternovsek/ (*1972, Maribor) Aljoša Ternovšek je rojen v Mariboru, sin igralca in dobitnika Borštnikovega prstana 2006, Petra Ternovška. Po končani srednji šoli, kjer je bil član dramske skupine RUSLI, se je vpisal na ljubljansko Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo in jo tudi uspešno zaključil leta 1995. Prvo zaposlitev je našel v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je odigral kar nekaj prepoznavnih vlog. V sezoni 2004/05 je postal član Mestnega gledališča Ptuj. Gledalci TV zaslonov ga poznajo kot Dušana Vaupotiča - Duleta iz oddaje Tistega lepega popoldneva. O istoimenskem junaku je bil leta 2002 posnet film z naslovom Kleščar. Skupaj z Janezom Škofom pa je vodil tudi EMO 2006. V sezoni 2011/2012 je postal član igralskega ansambla Prešernovega gledališča Kranj. Vir: http://sigledal.org/geslo/Aljo%C5%A1a_Ternov%C5%A1ek Filmske in TV vloge: http://www.imdb.com/name/nm1475617/