Podcasts about dokumentarni

Dokumentarni roman Andraža Rožmana so literarizirane pripovedi izbrisanih prebivalcev in z njimi povezanih posameznikov, ki jih v skupni lok povezuje več pripovednih niti ter temeljna izkušnja izbrisa na globoko človeški ravni. Kaj vse s(m)o pravzaprav izbrisali in ali lahko izbrišemo tudi posledice?Sogovornika: Andraž Rožman, pisatelj in avtor dokumentarnega romana Tega se ne da izbrisati; Samira Kentrić, ilustratorka.

V Portorožu so v torek zvečer slovesno odprli 27. Festival slovenskega filma. Vse do nedelje, ko bodo podelili nagrade vesna, bo na slovenski obali na ogled aktualna produkcija slovenske filmske ustvarjalnosti. Letos je na festival prijavljenih rekordno število filmov – 163, kar je približno 50 več kot lani. Prvič v 27. letih pa je festival odprl dokumentarni film. V kakšni kondiciji je slovenski film, še posebej skozi prizmo manj opaznih filmskih žanrov?

Župnija Smlednik pripravlja v nedeljo 7. julija premiero animiranega dokumentarnega filma o Jakobu Aljažu. Pogovor s smledniškim župnikom Davidom Jenstrletom je pripravila Petra Stopar.

V oddaji ob 8.00 smo ob povzetku nekaterih glavnih dogajanj v Cerkvi na Slovenskem v tem tednu objavili pogovor z župnikom v Smledniku Davidom Jensterlejem, ki je predstavil dokumentarni film o duhovniku in skladatelju Jakobu Aljažu ter priprave na obhajanje 180. obletnice rojstva tega velikega Slovenca, ki bo čez eno leto.

Dokumentarni film je v zadnjih letih v velikem vzponu: vedno pogosteje se pojavlja tako v redni kinematografski distribuciji kot med nagrajenci največjih svetovnih filmskih festivalov. Med imeni, ki so uspešna in prepoznavna v mednarodnem prostoru, so tudi slovenska: Petra Seliškar, Matjaž Ivanišin, Rok Biček, Haidy Kancler, Marija Zidar, Siniša Gačič, v zadnjem času pa tudi številni mladi avtorji in avtorice, ki slovenskemu dokumentarnemu filmu napovedujejo lepo prihodnost. Tina Poglajen je pred mikrofon povabila direktorico Slovenskega filmskega centra, Natašo Bučar, ter dokumentaristko in ustanoviteljico festivala MakeDox, Petro Seliškar. Ta je povedala, da dokumentarne filme na festivalu MakeDox v Severni Makedoniji množično gledajo predvsem mladi; da je tej generaciji dokumentarni film veliko bližje kot fikcija. Morda zato, dodaja Nataša Bučar, ker je bližje vsebinam, ki jih tudi sami spremljajo na družabnih omrežjih. Gre za dokumentarne posnetke, ne igrane, celo fikcija po njenem išče načine, kako postati dokumentaristična. Mlajša generacija, ki odrašča z omrežji, kot je tiktok, in z neskončnim streamanjem, se lahko z dokumentarnimi filmi identificira lažje kot s fikcijo, se strinjata – in škoda bi bilo, da takega razcveta filmske zvrsti pri nas ne bi primerno podprli. Tonska mojstrica Mirta Berlan, urednica oddaje Staša Grahek.

Moj ukradeni planet je filmska pripoved iranske režiserke Farahnaz Sharifi, ki prek svoje zgodbe razkriva usodo žensk v Iranu, razdvojeno med življenjem, ki jim ga zapoveduje oblast v javnosti in zasebnim življenjem doma, v domačem okolju. Sharifi beleži zgodovino zadnjih petinštirideset let v Iranu, vse do jeseni leta 2022, ko so Iran preplavili protesti pod geslom Ženske, življenje, svoboda. Dokumentarni film, zgrajen povečini iz arhivskega gradiva, je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu, le nekaj tednov kasneje pa je osvojil tudi glavno nagrado festivala dokumentarnega filma v Solunu. Tam se je z režiserko pogovarjala Petra Meterc. Bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vito Plavčak.

Gasilke in gasilci PGD Prevoje letos obeležujejo že 135 let obstoja njihovega gasilskega društva. Leta 1888 je bila namreč na pobudo pisatelja in notarja Janka Kersnika ustanovljena Gasilska četa Brdo. PGD Prevoje je nastalo leta 1948, ko se je gasilska četa Brdo preimenovala v Gasilsko društvo Prevoje. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli, in to je njihov član uspel za svoje diplomsko delo prenesti na čisto pravi film. Najdete ga na spletnem kanalu YouTube, v studiu pa sta se nam pridružila avtor filma Erik Kralj Serša in njegov gasilski tovariš, podpoveljnik društva Tadej Praznik.

Makedonska filmska režiserka Kumjana Novakova živi in ustvarja med Skopjem in Sarajevom. Kumjana Novakova je raziskovalka, ena od pobudnic festivala Pravo ljudski v Sarajevu, ki ga tudi vodi, predvsem pa režiserka. Dokumentarni film Kumjane Novakove Tišina razuma, ki se posveča pričevanjem o zločinih spolnega nasilja med vojno v Bosni, je poleti na Sarajevskem filmskem festivalu prejel nagrado za človekove pravice. Z avtorico se je pogovarjala Petra Meterc. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Maks Pust. Foto: Sarajevski filmski festival

Dolga stoletja je bil ris, ta samotarski gozdni lovec z značilnimi čopki na konicah uhljev, razširjen v gozdovih po vsej Evropi, z graditvijo cest, mest in človekovim poseganjem v naravo na sploh pa se je življenjski prostor največje evropske divje mačke močno skrčil. Ob začetku dvajsetega stoletja je bil obstoj risa že močno ogrožen, na več predelih – tudi pri nas – pa je lokalna populacija celo izumrla in človeška intervencija je bila neizbežna. Zakaj je evrazijski ris, ki ga od sredine prejšnjega stoletja sistematično ponovno doseljujejo, tako zelo pomemben za ves ekosistem evropskih gozdov, in za kako čudovito žival gre, osvetljuje celovečerni dokumentarni film Laurenta Geslina Ris. Francoski fotograf, režiser in scenarist se je na filmski lov za enim najbolj skrivnostnih prebivalcev evropskih gozdov podal v osrčju švicarskega pogorja Jura, kjer se je neke pomladi zaslišal risov paritveni klic … Da bi zares lahko doumeli naravo in medsebojno dinamiko vseh njenih skritih prebivalcev, je nujna predvsem potrpežljivost in Geslin je pri tem izvrsten. Nikamor se mu ne mudi, gibanju risje družine, na katero je naletel, sledi strpno in z umirjeno distanco, ravno prav blizu, da ne zamudi nič zanimivega, a hkrati dovolj oddaljen, da ne zmoti njihovega ritma. Skrit za drevesnimi debli med oprezanjem za risinjo z mladiči ali risom, ki vedno znova utrjuje meje svojega teritorija, skoraj mimogrede opazi tudi druge živali in njihovo pestro sobivanje se počasi preplete v smiseln vzorec življenja v gozdu. Življenja, v katerem je v ospredju boj za preživetje, a tudi drobne lepote, vidne le pozornemu očesu. In Geslinovo fotografsko oko je pri tem izjemno – lepote, ki jih z umirjenim glasom, polnem iskrenega navdušenja, sproti tudi sam komentira, gledalcu pričarajo resnično gozdno pravljico. Posebej pohvalno pri tem je, da kljub izjemni naklonjenosti, ki jo očitno čuti do svojih opazovancev, iz njihovega življenja ne ustvarja pretirane senzacije. Najsi gre za radosti odraščanja mladičev ali za nezakoniti lov, ki konča življenje enega od njih, pripoved ostaja prizemljena in stvarna – kakršna narava v resnici tudi je. Dokumentarni film Ris, ob katerem so v Kinodvoru pripravili tudi poučen spremljevalni program, je namenjen otrokom, starejšim od osem let, s svojo naravno dinamičnostjo, ki vsebuje elemente vseh filmskih žanrov od romance do trilerja, pa bo kot nežen opomnik, česa zares ne smemo izgubiti, očaral tudi odrasle gledalce.

Dokumentarni del radijske igre spremlja pogovore matere z novorojenčkom, igrani del pa zgodbo dveh igračk: Medvedka, najstarejše igračke v otroški sobi, in Robota, nove igračke za dojenčka, ki opazujeta in komentirata dogajanje med materjo in dojenčkom. Režiserja izvirne igre v srbskem jeziku: Vesna Ćorović Butrić, Matija Butrić Režiserka adaptacije v slovenski jezik: Saška Rakef Tonska mojstra izvirne igre v srbskem jeziku: Matija Butrić, Milan Filipović Tonski mojster adaptacije v slovenski jezik: Urban Gruden Avtorici izvirne glasbe: Aleksandra Aleksandrovič, Mira Milosavljević Robot – Dina Kobe Medved – Sabina Kogovšek Mama – Maja Radović Otrok – Vukman Radović Dojenček – Vidak Radović Radijska igra je nastala v produkciji Radia Beograd Radio-televizije Srbije aprila 2021 v okviru evropskega projekta B-Air, ki ga za Radio Beograd, RTS vodi Nikoleta Dojčinović. V izvirni radijski igri sta Medvedka in Robota interpretirali Marina Stojanović in Đurđa Stanojević. Radijska adaptacija je bila posneta v studiih Radia Slovenija avgusta 2023. Radijska igra za otroke je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in Ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.

V naši dnevni aktualni oddaji o kulturi se bomo najprej preselili v Portorož, kjer se je sinoči sklenil 26. Festival slovenskega filma. Kot najboljši celovečerec je slavil eksperimentalno-dokumentarni film brez dialogov Ne misli, da bo kdaj mimo, ki ga podpisuje Tomaž Grom. Vesno za najboljši celovečerni igrani film je prejel film Zbudi me v režiji Marka Šantića – v oddaji poročamo tudi o predstavi Sosedje nemškega režiserja in scenarista Ralfa Westhoffa v režiji Tijane Zinajić, ki je te dni na ogled v Mestnem gledališču ljubljanskem.

V okviru B AIr festivala zvoka Globalspecificity / (Za)slišati svet je bil v Atriju ZRC SAZU v Ljubljani predstavljen projekt Zvok kot nit življenja, ki je nastal na podlagi raziskave Mednarodne univerze Burch iz Sarajeva. Pod vodstvom vodje projekta Lejle Odobašić Novo so sodelujoči raziskovali zvočno krajino in vlogo zvoka med obleganjem Sarajeva, ki je trajalo od leta 1991 do 1995. Na podlagi pričevanj preživelih so pripravili projekt, v katerem so izpostavili povezave med zvokom, prostorom, spominom in vojno. Vanj so povezali tri umetniške elemente. Dokumentarni film Pripoved o obleganju s pričevanji o spominih na zvoke vojne avtorjev Lejle Odobašić Novo in Emirja Klepa, elektroakustično zvočno kompozicijo Simfonijo obleganja skladatelja Harisa Sahačića ter zvočno kompozicijo Mir, ki je nastala na podlagi glasbeno terapevtskih raziskav Mirsade Zećo.

Z mednarodnim festivalom Kino Otok v Izoli in Kinodvoriščem v Ljubljani se pred začetkom koledarskega poletja že ponujajo priložnosti za ogled filmov na prostem. Spored celovečernih filmov 19. Kino Otoka kar poka od zanimivih naslovov in v oddaji bomo predstavili izbrane naslove. Ocenili bomo novo animirano poglavje iz franšize moža pajka: na sporedu kinodvoran je Spiderman in njegovo potovanje skozi Spidersvet. Medtem se v Kranju pripravljajo na tretjo edicijo festivala, ki posebno pozornost posveča filmski igri; to je festival Krafft.

Dokumentarni film ima vedno neko moč, da nagovori in spodbudi k razmišljanju, pravi scenarist in režiser Miha Čelar, avtor novega dokumentarnega filma Konoplja osvobaja. Film s humornimi šalami glasbenika in rokenrol filozofa Ramba Amadeusa prikaže zgodbe aktivistov iz različnih delov sveta, od Amerike, Srbije, Španije do Švice, v ospredju pa je zgodba Janka Pirca, lastnika družbe Konoplja osvobaja, ki je po obsodbi zaradi vzgoje in uporabe osmih sadik, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, prvi v Sloveniji dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču. Miha Čelar, scenarist in režiser filma v branje priporoča knjigo Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj.

Dokumentarni film ima vedno neko moč, da nagovori in spodbudi k razmišljanju, pravi scenarist in režiser Miha Čelar, avtor novega dokumentarnega filma Konoplja osvobaja. Konoplja se mu zdi zanimiva kot družbeni fenomen, saj po večdesetletnem prizadevanju civilne družbe, da bi sprejeli konopljine zdravilne učinke, zdaj v bliskovito razvijajočo se industrijo konoplje vstopata politika in kapital. Film s humornimi šalami glasbenika in rokenrol filozofa Ramba Amadeusa prikaže zgodbe aktivistov iz različnih delov sveta, od Amerike, Srbije, Španije do Švice, v ospredju pa je zgodba Janka Pirca, lastnika družbe Konoplja osvobaja, ki je po obsodbi zaradi vzgoje in uporabe osmih sadik, s katerimi je želel pomagati bolnemu sinu in ženi, prvi v Sloveniji dosegel oprostilno sodbo na vrhovnem sodišču. Premiera filma bo v četrtek ob 19.00 v Kinu Brežice, dan zatem pa film Konoplja osvobaja prihaja na redni spored v Kinodvor v Ljubljani.

Pogovor pred otvoritvijo 25. Festivala dokumentarnega filma. Dokumentarni filmi odpirajo, raziskujejo in opozarjajo na številna družbena vprašanja. Lahko ponudijo odgovore ali pa samo izhodišče za razmislek. In zahtevajo odprte oči. Festival bo na ogled med 10. in 17. marcem ponudil 20 celovečernih in 8 kratkih dokumentarnih filmov, s tem pa tudi aktualen vpogled v raznovrstno svetovno produkcijo dokumentarnega filma s pogovori po projekcijah in okroglimi mizami.

S podelitvijo nagrad se je v soboto sklenil Berlinale in tako kot na zadnji beneški Mostri je v Berlinu slavil dokumentarni film. In prav tem se posveča ljubljanski Festival dokumentarnega filma: 25. edicijo, ki se bo začela prihodnji teden, predstavljamo v pogovoru s Simonom Popkom. Kateri sta izbrani novosti z rednega sporeda? Ocenjujemo Illyricvm, zgodovinski film in mednarodno koprodukcijo s slovensko udeležbo, ter Rimini, prvi del diptiha avstrijskega režiserja Ulricha Seidla. O filmu smo že večkrat govorili, zdaj sledi recenzija.

Filmski tabor Kolpa je projekt s 15-letno tradicijo, ki spodbuja filmsko ustvarjalnost in mladim ponuja možnost ustvarjalnega druženja s slovenskimi filmskimi strokovnjaki. Z letošnjimi udeleženci tabora, po filmsko, tokrat v Gymnasiumu, z voditeljico in avtorico oddaje Liano Buršič so (tudi) o razsežnostih filmske umetnosti v naših življenjih debatirali: August Adrian Braatz, režiser in mentor delavnice Filmski scenarij in režija; Larisa Sinovčić, 17 let, Ljubljana, udeleženka delavnice Filmska igra; Emilija Mežan, 18 let, Trebnje, udeleženka delavnice Filmski scenarij in režija; Vili Šoper Rijavec, 13 let, Koper, udeleženec delavnice Animirani film; Leon Pavlinič, 17 let, Dragatuš, udeleženec delavnice Dokumentarni film.

Izredno zasedanje po tekmi z Gorico. Dokumentarni filmi https://www.youtube.com/c/copa90stories/videos (COPA90): https://www.youtube.com/watch?v=kAB0ajb0GEA (Betis) https://youtu.be/6MIVFzQ59HA (Trabzonspor)

Mestna občina Ljubljana vsako leto podeli naziva častni meščan in častna meščanka. Letos sta naziva pripadla dr. Renati Salecl in Juriju Součku. Igralec Jurij Souček, upokojeni član Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, je svojo intenzivno sled pusti tako na vélikem kot na manjših odrih, saj ga je raziskovalna sla vodila po neuhojenih poteh, velik delež svojega opusa pa je ustvaril tudi v Igranem programu Radia Slovenija ter na Televiziji Slovenija. Vabimo vas, da prisluhnete dokumentarni radijski igri, z naslovom Igra. Igrati. Gledališče., ki jo je Petra Tanko posnela ob umetnikovi 70-letnici, leta 1999. V največji meri jo sestavljajo odlomki iz radijskih iger, te nesnovne kulturne dediščine, ki jo hranimo na originalnih nosilcih in digitalizirano v radijskih depojih. foto: Luka Dekleva, 1999, zasebni arhiv

Studio 1 Radia Slovenija je prostor, napolnjen z zgodovino, z duhom številnih radijskih iger, ki so pomemben steber naše hiše, pa tudi posebnost. In prav posebna zvrst so dokumentarne radijske igre. Zato smo prav tam pripravili javno poslušanje drugega dela sicer tridelne igre Samota – generacije izolacije, kamor koli greš, maska gor na faci je, ki osvetljuje in raziskuje težave mladostnikov v času epidemije covida 19. Dokumentarni radijski igri je sledila pogovorna oddaja, v kateri je voditelj Žiga Bratoš gostil strokovnjake s področja duševnega zdravja mladih in ustvarjalce radijske igre. V pogovoru so sodelovali Nuša Crnkovič, forenzična psihologinja in vodja kampanje proti stigmatizaciji duševnega zdravja v Sloveniji Nisi okej? Povej naprej, Marjan Gorup, psihoterapevt in ravnatelj OŠ Prežihovega Voranca, z izjavami dr. Helena Jeriček Klanšček, NIJZ, ki je predstavila statistične podatke o duševnih in drugih stiskah mladih, in Ksenija Lekić, NIJZ Celje, vodja programa in svetovalnice za duševno zdravje mladih To sem jaz, ter ustvarjalci igre dijakinja Zoja Miklič, UM & KUNA Freestyle Show, ki ga sestavljata, Urh Mlakar in Igor Kuna, ter režiserka Špela Kravogel. Poslušalci programa Ars so tri zaporedne četrtke lahko poslušali dokumentarno radijsko igro o težavah mladostnikov v času epidemije covida 19 z naslovom Samota – generacije izolacije, kamor koli greš, maska gor na faci je. Režiserka Špela Kravogel in tonski mojster Matjaž Miklič sta v igri prepletla intimne izpovedi dijakinje Zoje, strokovne komentarje psihologa dr. Kristijana Muska Lešnika, kliničnega psihologa dr. Tristana Riglerja in antropologa dr. Dana Podjeda ter freestyle vložke kolektiva UM & KUNA Freestyle Show. Igra je prijavljena na več tekmovanj, med drugim tudi na Prix Italia in Prix Europa. Foto: RTV SLO

Občinstvo avstrijskega filmskega festivala Diagonale v Gradcu je nagradilo dokumentarni film o izginjanju slovenščine v vsakdanjem življenju na avstrijskem Koroškem z naslovom Izginjanje/Verschwinden. Z Andrino Mračnikar, režiserko in scenaristko smo se pogovarjali o prvih odzivih Avstrijcev in njenih pričakovanjih, ko si bo film ogledalo tudi občinstvo na avstrijskem Koroškem. Film bo odprl mednarodni festival Kino otok, ki bo potekal v Izoli med 1. in 5. junijem. Foto: Clara Wildberger, DiagonalePogovor z Andrino Mračnikar, režiserko in scenaristko dokumentarnega filma Izginjanje/VerschwindenObčinstvo avstrijskega filmskega festivala Diagonale v Gradcu je nagradilo dokumentarni film o izginjanju slovenščine v vsakdanjem življenju na avstrijskem Koroškem z naslovom Izginjanje/Verschwinden. Z Andrino Mračnikar, režiserko in scenaristko smo se pogovarjali o prvih odzivih Avstrijcev in njenih pričakovanjih, ko si bo film ogledalo tudi občinstvo na avstrijskem Koroškem. Film bo odprl mednarodni festival Kino otok, ki bo potekal v Izoli med 1. in 5. junijem.

Umetnik Aleksandar Denić kreće u potragu za svojim izgubljenim psom. Na tom putu, on pokušava da pronađe i svoj identitet, dok se publika upoznaje i sa njegovom vizijom Srbije. Ovako bi se ukratko mogla opisati radnja filma Bez, reditelja Luke Papića. Međutim, ovo je priča i o traganju, emocijama, religiji i povezanosti između životinja i ljudi. Ideja za ovaj dokumentarni film sa primesama fikcije, nastala je tako što je Luka primetio da je Beograd izlepljen oglasima na kojima se traže izgubljeni psi. To je bio povod da se krene na ovo interesantno putovanje gde, pored protagoniste Denića, nailazimo na autentične ljude i njihove priče o psima. Film Bez će domaćoj publici biti premijerno prikazan 13. maja u Domu omladine Beograda, u sklopu ovogodišnjeg Međunarodnog festivala dokumentarnog filma – Beldocs. Tim povodom, razgovarali smo sa rediteljem Lukom Papićem o samoj temi filma, odnosu između životinja i ljudi, ali i o spoju dokumentarnog žanra i fikcije. Autorka teksta: Marija Milić Čitali: Snežana Pajkić i Ivan Radisavljević Tekst je dostupan na sajtu Oblakodera u rubrici Salon. Ovaj projekat je podržan od strane European Endowment for Democracy.

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.Albanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikovAlbanska kultura je v zadnjem obdobju postala objekt zanimanja številnih eksotike željnih zahodnjakov: hipsterjev, novinarjev in umetnikov. Potem ko je slovanski del Balkana po burnih devetdesetih in evrointegracijski sodobnosti izgubil nekaj privlačnosti, so v senci ostali Albanci, kamor predstavniki bogatejšega dela sveta projicirajo svojo strast po skrivnostnem, nenavadnem in tradicionalnem. Tema Odpuščanja v tem oziru ni posebej izvirna. Marija Zidar se odpravi na podeželje raziskat napetost med moderno zakonodajo in tradicionalnim etničnim kanonom, predmodernim pravnim sistemom. V zemljiškem sporu je življenje izgubilo mladoletno dekle. Tradicija veleva, da imajo okolica, včasih predvsem duhovniki – zgodba se odvija med albanskimi kristjani – danes pa tudi državne institucije leto dni časa za mediacijo, da bi se izognili krvnemu maščevanju. Dokumentarni film je po svoji formi precej klasičen; sledi znanemu receptu navidezno brezinteresnega beleženja dogodkov, v katerega pa je vpleteno breme montaže. Oko kamere je pozorno, uspe mu ujeti ključne izjave, čustvene odzive, pogovore in medčloveške odnose. Ponekod pa se kljub temu ne moremo ogniti vtisu, da so se akterji vživeli in da so pod vtisom kamere zadevo začeli vsaj malo in morda ne povsem ozaveščeno nekoliko dramatizirati. Pomembno vlogo v filmu imajo tudi stvari, ki se zgodijo zunaj glavnega toka dogajanja. Denimo trenutek otroške igre, decembrski prazniki, obiski kavarne. Za naše razumevanje prikazanega okolja so ti prav toliko pomembni kot zaplet in vprašanje prava. Tudi razmerje med razumevanjem enega in drugega tipa zakonov ni prikazano kot odnos med dvema monolitoma; različni ljudje ga razumejo na različne načine, z različnih izhodišč: od Jezusovega nauka o milosti do zasledovanja sekularnih principov. Poleg medčloveških odnosov pomembno vlogo igrajo tudi utrinki iz veličastnih albanskih gora in preprostega kmečkega življenja. Tu in tam na platnu zagledamo prizore sublimne lepote. Vendar pa lahko v tem oziru opazimo nekaj rezerve. Film bi lahko okolje še bolj izkoristil. Iz takšnih in drugačnih razlogov, ki so morda povezani tudi z objektivnimi okoliščinami, ne izkoristi celotnega cinematičnega potenciala in na ravni poetike uporablja nekatere dokumentaristične manierizme. Kljub nekaterim pomanjkljivostim je končni vtis dober. Film je dovolj občutljiv in dobimo pomemben vpogled v enega od delov albanske kulture. Kulture v najširšem smislu, ki ne zajema samo določenih običajev, temveč tudi bivanjska okolja – poleg podeželja je tu še mesto – in oblike družabnosti. Vse to skozi prizmo v osnovi univerzalne zgodbe o smrti, starših in otrocih, pravici in razumevanju resnice. Te nam vse do konca ne uspe čisto razbrati; film nam nikoli ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj se je zares zgodilo, in se ne pretvarja, da je tega zmožen. Ravno skozi prizmo nedostopnosti izvornega dejanja nam prikaže delovanje zakonov, ki se nanašajo nanj.

Smučarske sanje, nov dokumentarni film režiserke Haidy Kancler, se začne v mestu Bamjan. V prestolnici province, ki velja za eno lepših in liberalnejših v Afganistanu, kjer živijo Hazari in kjer radi smučajo tako fantje kot dekleta, kar bi se za večino v Afganistanu zdelo nekaj nepredstavljivega. V filmu spremljamo tri dekleta Faribo, Fatimo in Zakio, navdušene smučarke, ki priložnost, da postanejo učiteljice smučanja, dobijo v Evropi na avstrijskih smučiščih. A s prihodom v Evropo se zgodijo nepredvideni dogodki, kar je filmsko ekipo po eni strani pretreslo, po drugi pa so dogodki scenarij filma popolnoma obrnili. Producent filma, ki je nastajal štiri leta in je bil tako birokratsko kot logistično zelo zahteven, je Boštjan Virc iz produkcijske hiše Studio Virc. Svetovno premiero je film doživel na Festivalu dokumentarnega filma v Solunu, v sredo pa bo sklenil letošnji Festival Dokumentarnega filma v Ljubljani.

Dokumentarni film je filmska zvrst, sprva namenjena dokumentiranju resničnosti, tudi izobraževanju in popisovanju zgodovine; pa vendar meja med dokumentaristiko in fikcijo, sploh v zadnjih letih, še zdaleč ni jasno začrtana. S svojimi možnostmi za stapljanje obojega sodobni dokumentarni film privlači številne ustvarjalce in ustvarjalke, ki ustvarjajo edinstvena intimna, družbeno kritična in še raznovrstna druga dela. Na 24. festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, ki bo potekal tako v živo kot na spletu, bodo predstavili dela največjih svetovnih dokumentaristov, kot so Travis Wilkerson, Sergej Loznica, Jonas Mekas in drugi. Festival pa odpira mednarodno priznani slovenski film Odpuščanje Marije Zidar, ki obravnava patriarhalno družbo v Albaniji, ki je razpeta med preteklostjo in sedanjostjo.Za nagrado Amnesty International za najboljši film na temo človekovih pravic bo letos tekmovalo pet filmovDokumentarni film je filmska zvrst, sprva namenjena dokumentiranju resničnosti, tudi izobraževanju in popisovanju zgodovine; pa vendar meja med dokumentaristiko in fikcijo, sploh v zadnjih letih, še zdaleč ni jasno začrtana. S svojimi možnostmi za stapljanje obojega sodobni dokumentarni film privlači številne ustvarjalce in ustvarjalke, ki ustvarjajo edinstvena intimna, družbeno kritična in še raznovrstna druga dela. Na 24. festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, ki bo potekal tako v živo kot na spletu, bodo predstavili dela največjih svetovnih dokumentaristov, kot so Travis Wilkerson, Sergej Loznica, Jonas Mekas in drugi. Festival pa odpira mednarodno priznani slovenski film Odpuščanje Marije Zidar, ki obravnava patriarhalno družbo v Albaniji, ki je razpeta med preteklostjo in sedanjostjo.

»To je čas, ko staro še ni zamrlo, novo pa se še ni oblikovalo, in v tem obdobju je nastal eden najuspešnejših gospodarskih podvigov.« Tako o osemdesetih letih prejšnega stoletja razmišlja Jurij Gruden, režiser dokumentarnega filma o vrtoglavem vzponu in padcu slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta Iskra Delta. Leta 1976 ustanovljeno podjetje se je predvsem na vzhodnem trgu bliskovito uveljavilo, zgodba o njegovem padcu pa je povezana s svetovnimi političnimi igrami med hladno vojno. Posvečamo pa se tudi skrivnostim, ki jih v predstavi Skrivno društvo KRVZ režiserja Mareta Bulca v Lutkovnem gledališču Ljubljana razkrivajo štirje enajstletniki. Foto: Kinodvor, izrez fotografijeDokumentarni film o enigmatičnem podjetju Iskra Delta in pustolovska detektivka za otroke po romanu Simone Semenič»To je čas, ko staro še ni zamrlo, novo pa se še ni oblikovalo, in v tem obdobju je nastal eden najuspešnejših gospodarskih podvigov.« Tako o osemdesetih letih prejšnega stoletja razmišlja Jurij Gruden, režiser dokumentarnega filma o vrtoglavem vzponu in padcu slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta Iskra Delta. Leta 1976 ustanovljeno podjetje se je predvsem na vzhodnem trgu bliskovito uveljavilo, zgodba o njegovem padcu pa je povezana s svetovnimi političnimi igrami med hladno vojno. Posvečamo pa se tudi skrivnostim, ki jih v predstavi Skrivno društvo KRVZ režiserja Mareta Bulca v Lutkovnem gledališču Ljubljana razkrivajo štirje enajstletniki.

Podjetje Iskra Delta je bilo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v svetovnem vrhu razvoja informacijskih tehnologij. Sredi Ljubljane so razvijali začetek kitajskega interneta, avtomatizirali tovarne, izdelovali priljubljena računalnika Partner in Triglav. V nikoli čisto pojasnjenih okoliščinah so, razpeti med interesi politike in tajnih služb, tik pred osamosvojitvijo propadli. V Kinodvoru bodo v ponedeljek popoldne predstavili dokumentarni film o vrtoglavem vzponu in padcu slovenskega informacijsko-tehnološkega giganta Iskra Delta, ki si je prislužil posebno omembo žirije na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

Berlinski filmski festival Berlinale od nekdaj izpostavlja politično angažirane filme, v zadnjih letih pa poudarjeno išče tudi filme, ki jih podpisujejo ženske. Dva predstavljamo tudi v naši oddaji, v kateri pozornost namenjamo še dokumentarnemu filmu Vrnitev v Reims, prirejenemu po istoimenski avtobiografski knjigi filozofa in sociologa Didiera Eribona, ob koncu oddaje pa še nekaj vtisov s koncerta Aleksandra Gadžijevega v Novi Gorici. Foto: Kinodvor Dokumentarni film po istoimenski knjigi, skok na Berlinale, ob koncu pa vtisi s koncerta izvrstnega Gadžijevega Berlinski filmski festival Berlinale od nekdaj izpostavlja politično angažirane filme, v zadnjih letih pa poudarjeno išče tudi filme, ki jih podpisujejo ženske. Dva predstavljamo tudi v naši oddaji, v kateri pozornost namenjamo še dokumentarnemu filmu Vrnitev v Reims, prirejenemu po istoimenski avtobiografski knjigi filozofa in sociologa Didiera Eribona, ob koncu oddaje pa še nekaj vtisov s koncerta Aleksandra Gadžijevega v Novi Gorici.

Dokumentarni serijal "Ona se budi" startuje 31. januara na N1, a autorke Mia Bjelogrlić i Staša Bajac u podcastu "Život na srpskom" nam otkrivaju kako je došlo do ovog projekta, govore o poznatim ženama koje ćemo videti u drugačijem, intimnijem svetlu, o temama i atmosferi na snimanju, o rodnoj ravnopravnosti i podeli uloga u patrijarhatu. Kod nas se još niko nije bavio temom rodne ravnopravnosti i položajem žena u Srbiji na ovakav način - uveravaju nas kreatorka serijala, politikološkinja Mia Bjelogrlić i scenaristkinja i rediteljka Staša Bajac. Serijal "Ona se budi" je pred kamerom okupio brojne žene s naše javne scene, između ostalih pevačicu Lepu Brenu, glumice Milenu Radulović, Ivu Ilinčić, Jovanu Simijonović, dramaturškinju Biljanu Srbljanović, istoričarke Dubravku Stojanović i Latinku Perović, novinarke Jovanu Gligorijević i Jelenu Zorić, umetnicu Marinu Marković... One se osvrću na svoja iskustva, neke prvi put u javnosti govore s čime su se suočavale kao žene u Srbiji i šta su naučile o našem društvu. Mia i Staša otkrivaju i šta se dešavalo iza kamere, kakva je bila atmosfera na snimanju i kako su muškarci reagovali na "ženske priče". Daju svoje definicije feminizma i ravnopravnosti, odgovaraju na kritike koje bi mogle da ih dočekaju, a saznajemo i kakve veze ovaj projekat ima s pesmom Šarla Akrobate, te šta je Dragan Bjelogrlić, Mijin otac, rekao nakon što je pogledao serijal. Autorka podcasta "Život na srpskom" je Ana Kalaba.

Športna pot 23-letnega Tadeja Pogačarja je bogata, čeprav je še vedno skoraj na začetku svoje kariere. V zvočnem dokumentarnem portretu izvemo, da v mlajših kategorijah ni takoj premagoval konkurence, toda že pred vstopom v svetovno serijo je začel nizati zmage, denimo z uspehom na Tour de l'Avenirju, odskočni deski za prihodnje šampione Toura. Tam bi skoraj ostal brez nastopa v zadnji etapi. Na najvišjo sceno je vstopil leta 2019 in že na svoji prvi tritedenski dirki, španski Vuelti, nizal uspeh za uspehom, čeprav je bilo predvideno, da bo nekje na polovici to preizkušnjo zapustil. Osrednji del dokumentarnega portreta je osredotočen na koronsko leto 2020, v katerem je Pogačar uprizoril kar nekaj razburljivih dvobojev s Primožem Rogličem. Na cestni dirki državnega prvenstva 2020 je bil Primož Roglič močnejši, v vožnji na čas na Pokljuki pa je Pogačar z zmago naredil nekakšen nesluteni uvod v poznejši preobrat na dirki po Franciji. Ob začetku predzadnje etape, vožnje na čas, je imel Roglič 57 sekund prednosti pred Pogačarjem, toda 19. september 2020 bo ob epskem zasuku za vedno zapisan v svetovno kolesarsko zgodovino. V oddaji lahko slišite marsikaj o zakulisju te zmage in o tem, kako je Pogačar presenetil tudi svoje najbližje podpornike. Svojo drugo zmago na Touru je Tadej Pogačar osvojil z veliko prednostjo več kot petih minut, po Touru pa je še v isti sapi osvojil tudi bronasto olimpijsko medaljo v Tokiu na cestni dirki, vsega šest dni po koncu v Parizu.

Nik Erik Neubauer je dokumentarni fotograf, ki je letos končal magistrski študij fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Je prejemnik priznanj številnih mednarodnih natečajev, med drugim Brussels Street Photography Festival, Balkan Photo Awards in Rovinj Photodays. Izbran je bil tudi za t. i. masterclass dokumentarne fotografije agencije Noor in VII. V galeriji Fotografija je na ogled njegova razstava z naslovom Ko greš na jug, vedno jokaš dvakrat. Gre za večletni projekt, ki predstavlja izkušnjo življenja v južni Italiji.

Dokumentarni fotograf Matjaž Krivic na svoji novi razstavi v ospredje postavlja zaščitno masko, s katero želi opozoriti na problematiko onesnaženosti zraka. Zaščitna maska na Krivičevih fotografijah protagonistom zakrije del obraza, hkrati pa gledalcu ponudi dovolj možnosti za svojo lastno interpretacijo tega, kar gleda. Razstava Dihaj se v galeriji Kresija odpira nocoj. V oddaji pa tudi več o posebnem certifikatu, ki ga je Svet Evrope podelil slovenski kulturni poti Železnodobna pot po Podonavju.

Hommage kraškemu ovčarju, naši edini preostali avtohtoni pasmi psov, je novi dokumentarni film Sinovi burje režiserja Mihe Čelarja, ki je nastal na pobudo akademskega slikarja, predsednika Kluba kraških ovčarjev Slovenije in avtorja knjige o sinovih burje Blaža Vehovarja. Film v svet pastirstva pospremi malega Krasa Pižmohtovega, ki se je 25. maja lani skotil v psarni Emila Pižmohta v Otaležu na Cerkljanskem, zdaj pa že pase ovčke Kržičevih na Sveti Ani nad Podpečjo. Film, ki skuša prikazati tudi, da je prava pot sobivanje med divjimi zvermi in človekom, z vzporedno zgodbo predstavi tudi volka Slavca, ki se je leta 2012 podal vse do Verone in tam osnoval svoj trop. Film je bil premierno prikazan v Štanjelu na Dnevu kraškega ovčarja, na 1. programu naše televizije pa bo na sporedu v torek, 15. junija, ob 20.55.

Pred mikrofon smo povabili Simona Popka, direktorja Festivala dokumentarnega filma, ki se prihodnji teden začne že triindvajsetič. Dokumentarni filmi bodo tokrat predstavljeni v "gloriji virtualnega domačega kina", tako, kot po sili razmer nasploh mineva "že leto dni kolektivnega bega v intimo, notranji svet, ki ga je vsakdo od nas občutil drugače", je Popek zapisal v uvodniku k letošnji izdaji festivala. Poročamo še o letošnjih oskarjevskih nominacijah, ki v središče pozornosti postavljajo filme Mank, Oče, Juda in črni Mesija, Minari, Dežela nomadov, Zvok metala, Sojenje čikaški sedmerici, pa tudi Obetavno mladenko. Kinoteka na spletu pa ob prihajajočem Mednarodnem tednu frankofonije pripravlja spletno projekcijo dokumentarnega filma Skrivnost Mélies in treh kratkih filmov francoskega pionirja sedme umetnosti Georgesa Méliesa skupaj s seminarjem o restavriranju filmske dediščine.

Ime tedna je Janko Petrovec, dopisnik RTV Slovenija iz Rima, ki je za svoj dokumentarni film Malta – temni obrazi skokovite gospodarske rasti prejel nagrado Cristiana Matano. Ugledno nagrado v Italiji podeljujejo za novinarska dela na temo Sredozemlja.Dokumentarni film odstira ozadja najvišje gospodarske rasti v Evropski uniji in posledice, ki jih slednja prinaša. Zgodba se začne z umorom preiskovalne novinarke Daphne Caruana Galizia, katere zadnji prispevek se je končal z besedami: "Barabe so že vsepovsod, situacija je brezupna." Kar 1,6 odstotka malteškega BDP predstavlja podeljevanje državljanstev investitorjem, ki prihajajo predvsem iz držav tretjega sveta, 12 odstotkov gospodarstva pa temelji na ekonomiji iger na srečo. Ob tem pa otok postaja ekološka katastrofa, še petnajst let nazaj pa je veljal za deželo brez avtocest."Če pripoveduješ o tako večplastni državi, kot je Italija, v našem jeziku, dobiš odziv iz slovenskega okolja, ne pa iz mednarodnega. Zato to nagrado razumem kot širše potrdilo, da sem pri svojem delu na pravi poti."

Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost nase opozoril s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film. Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, a se stara celina izkaže za vse prej kot to. Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof, ki pravi, da je ob tem, kar dela, nekaj mesecev preživeti v gledališču z Mozartom ali Verdijem dobro za dušo, se je na eni od svojih poti med Milanom in Berlinom ustavil v Evropi osebno.

Tokratna tema: POROD. In 4 stvari, za katere si želim, da bi jih vedel še preden sva odšla v porodnišnico.   Porod je bil poln raznih posegov…. "Pri prvem porodu, v bistvu je bilo, kot da bi šel na napačen vlak, in bi pričakoval, da boš prišel na pravo postajo." Pomembno je bilo, da sva se na porod dobro pripravila. Saj sva tudi že prvič mislila, da nekaj pa že veva. Pa se je izkazalo, da je, kot za na maraton, tudi za porod potrebna dobra priprava.   Drugi porod je bil povsem naraven porod. Trajal je le malo manj časa kot prvi. Tokrat ni bilo nobenih posegov, tudi nobenih poškodb. "…no, tako gremo pa lahko rodit še enkrat kar naslednji teden. Ker je tako tekoče šlo, skoraj ne moreš verjeti, kako sta si lahko dva poroda tako različna."   V tokratni epizodi predstavim tudi 4 stvari oz. odločitve, ki so se za nas izkazale za zelo pomembne na poti do porodne izkušnje, kot sva si jo želela.   Knjige, filmi, priprave na porod: Knjige: Moj porodni načrt (Marsden Wagner) Modrost rojevanja (Ina May Gaskin)   Dokumentarni filmi: Business of Being Born Orgasmic Birth Birth Story: Ina May Gaskin and The Farm Midwives   Priprave na porod, ki sva jih obiskovala: Priprave na čudovit porod   Želim si, da bi k tem virom pristopili z odprtostjo in radovednostjo. Seznam literature in filmov ni namenjen predalčkanju, kakšen porod je boljši ali pravi. Namenjen je predvsem temu, da si razširimo nabor možnosti, ki so na voljo. Kot menu, iz katerega potem izberemo, kar nam ustreza.   Spletna stran: www.fotrfotru.si Če želiš prejemati obvestila o podcastu, lahko vpišeš svoj e-naslov tukaj in te bom obveščal o novostih.

Vsa vas je držala skupaj, je o snemanju filma o nastanku slovenske himne z naslovom Zdravica povedala skupina ustvarjalcev omenjene filmske zgodbe iz Turističnega društva Podnanos. Ta kraj je bil že večkrat uporabljen za filmsko koliso, tudi pri snemanju prvega slovenskega filma. Stojan Vitežnik, prof. Jurij Rosa, režiser filma Nejc Furlan, Dejan Slokar, Jožica Kodre in Marjan Vovk so v Mladoskopu predstavili potek filmskega snemanja in ozadje zgodbe o nastanku himne slovenskega naroda.

Obiskali smo filmski festival v Motovunu. Medtem ko je v slikovitem istrskem mestecu nagrado maverick, ki jo namenjajo avtorjem za inovativnost in razširjanje filmskega izraza, lani prejela poljska režiserka Agnieszka Holland, so v Motovunu za prejemnika mavericka letos izbrali Rubna Östlunda. Švedski režiser, ki med drugim raziskuje sodobni način življenja, strah pred drugim in drugačnim ter oblike konformizma in poslušnosti v skandinavskih družbah, je gost oddaje Gremo v kino. Slišali boste tudi oceni animiranega filma Otok psov Wesa Andersona in trilerja Skrivnostno ogledalo, ki sta bila na ogled na domačih filmskih platnih. Ob koncu bomo predstavili hrvaško-slovensko koprodukcijo Nori dnevi. Dokumentarni film Damiana Nenadića o vsakdanjih in eksistencialnih stiskah dveh uporabnikov psihiatričnih storitev bo doživel mednarodno premiero v sekciji Teden kritike na uglednem festivalu v švicarskem Locarnu, ki se začenja prihodnji teden.

U ovoj cjelini istražit ćemo filmsku formu poznatu kao dokumentarni film. The post 7.2 – Dokumentarni film #FilmLiteracy appeared first on Fred Croatian Channel » FRED Croatian Podcast. 7.2 – Dokumentarni film #FilmLiteracy was first posted on February 7, 2015 at 5:55 pm.©2015 "Fred Croatian Channel". Use of this feed is for personal non-commercial use only. If you are not reading this article in your feed reader, then the site is guilty of copyright infringement. Please contact me at radio@fred.fm

18.06.2014. Sa nama je umetnica Vahida Ramujkić. Pravimo mali pregled njenog dosadašnjeg umetničkog rada, počevši od odlaska iz Srbije i desetogodišnjeg boravka u Španiji, kada iz sfere slikarstva prelazi u interdisciplinarne, angažovane projekte, do povratka i dugoročnih projekata kao što su Istorije u raspravi, Dokumentarni vez i Mikrokulture, u saradnji sa mikroorganizmima. www.irational.org/cgi-bin/vahida/projects/index.pl