Podcasts about odseka

Ime tedna je postal Nejc Kamplet, pianist, ki je zbirki številih mednarodnih priznanj dodal še nagrado Maria Font de Carulla za osvojeno drugo mesto na 70. mednarodnem tekmovanju Marie Canals v Barceloni. Na tekmovanje, na katerem si prizadevajo spodbujati mlade talente in glasbo približati vsem, se je uvrstil kot eden izmed 300 pianistov z vsega sveta. Kandidata sta bila še: Marko Mikuž, vodja slovenskih raziskovalcev z Odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev Instituta Jožef Stefan. Pri preboju na področju temeljne fizike na velikem hadronskem trkalniku v Cernu so bili del številčne skupine domačih in tujih znanstvenikov, ki so prejeli nagrado Breakthrough Prize za leto 2025.  Katja Svetina, študentka Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki je zmagala na finalu svetovnega tekmovanja iz poznavanja prava EU v Luksemburgu in postala najboljša generalna pravobranilka. Poleg reševanja zahtevnih pravnih vprašanji so študenti tako pridobili tudi dragoceno izkušnjo nastopanja v sodni dvorani Sodišča EU. 

Kako zmanjšati emisije toplogrednih in kislih plinov kot sta npr. ogljikov dioksid (CO2) in vodikov sulfid (H2S), ena od osrednjih onesnaževalcev v industrijski proizvodnji, in jih znati celo ponovno izkoristiti v proizvodnih linijah? V Reaktorskem centru Podgorica blizu Ljubljane so v okviru evropskega projekta E-CODUCT pretekli teden zagnali pilotni elektrotermični katalitični reaktor z lebdečim slojem, kot so ga poimenovali partnerji projekta, ki ga koordinira Univerza v Ghentu (Belgija). Hkrati z njihovim zmanjšanjem naj bi odpadne pline s procesiranjem v tem reaktorju uporabili za proizvodnjo uporabnih kemikalij kot sta ogljikov monoksid (O) in žveplo (S). Ta pilotni reaktor (TRL 6) so razvili pod vodstvom Centra odličnosti nizkoogljične tehnologije (CO NOT) in Odseka za katalizo in reakcijsko inženirstvo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Projekt ni pomemben le za naš raziskovalni in industrijski prostor temveč naj bi prispeval tudi k razvoju tehnologij za razogljičenje industrije in k inovacijam. Več o temi v oddaji pojasnita sodelujoča raziskovalca izr.prof.dr. Miha Grilc in dr. Igor Šljapnikov iz CO NOT in Kemijskega inštituta. FOTO: Pred reaktorjem TRL 6 ob zagonu projekta 8.aprila stojijo z leve, Miha Grilc, Joris Thybaut (Uni v Ghentu), Miran Gaberšček in Igor Šljapnikov VIR: Goran Tenze, Program Ars

11. februar je mednarodni dan žensk in deklet v znanosti. Združeni narodi so ga razglasili z namenom spodbujanja žensk in deklet k odločitvi za poklicno pot raziskovalk ter omogočanja enovitih možnosti. Torkov kviz namenjamo prav tej temi: spoznali bomo sogovornico, ki jo je življenjska pot vodila prav na omenjeno področje. Sogovornica: prof. dr. Dunja Mladenić, vodja Odseka za umetno inteligenco na Institutu »Jožef Stefan«. Obširnejši pogovor s prof. dr. Dunjo Mladenić (18'09)

Ob mednarodnem dnevu žensk in deklet v znanosti, se je Darja Pograjc za Torkov kviz pogovarjala s prof. dr. Dunjo Mladenić, vodjo Odseka za umetno inteligenco na Institutu »Jožef Stefan«. Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete tu.

Kupiti se ga sicer ne da več, a se morda kakšen še najde tudi pri vas doma. Termometer za merjenje telesne temperature z živim srebrom. Že pred časom smo v naš elektronski poštni predal prejeli vprašanje, zakaj je za človeka nevarno, če se nam takšen termometer razbije. Odgovor smo poiskali pri dr. Mileni Horvat z Odseka za znanosti o okolju Instituta Jožef Stefan.

V današnji oddaji se bomo spomnili pred 12 leti preminule slovenske raziskovalke in znanstvenice prof.dr. Marije Kosec. Bila je priznana strokovnjakinja za napredne materiale, med drugim tudi predsednica Znanstvenega sveta Inštituta Jožef Stefan. Rojena je bila 2 leti po koncu 2. svetovne vojne, odšla pa je med božičnimi prazniki konec leta 2012. Za seboj je pustila kopico rešenih in zastavljenih raziskovalnih ciljev, predvsem pa svojo neizmerno človeško energijo. Dejavnik, ki ga ne morejo zaobjeti nobene raziskovalne točke katerega koli urada za raziskave tega sveta. Bila je profesorica za materiale na ljubljanski Naravoslovno tehnični fakulteti, Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in gostujoča profesorica na javni tehnični univerzi École Polytechnique Fédérale de Lausanne, na univerzah Šizuoka in Hamamatsu. Bila je vodja Odseka za elektronsko keramiko na IJS in vodja takratnega Centra odličnosti NAMASTE. Bila je Ambasadorka znanosti Republike Slovenije in dobitnica državne Zoisove nagrade ter Puhovega priznanja za razvojne dosežke. Bila pa je tudi ena redkih Evropejk, prejemnic nagrade "Ferroelectrics Recognition Award", ki so ji jo kolegi podelili leta 2010. Takrat je tudi nastal pogovor, ki ga bomo predvajali v spomin na pokojno znanstvenico Marijo Kosec. Sogovornica je bila po osnovni izobrazbi kemičarka, ki se je zaradi profesionalnih izzivov že na začetku svoje raziskovalne poti soočila z vrhunskimi raziskovalci na področju fizike.

Prihodnje leto bo Slovenija po dolgih desetletjih letih sodelovanja tukajšnih raziskovalk in raziskovalcev postala redna članica Evropskega centra za jedrske raziskave pri Ženevi CERN, ki letos obeležuje 70-letnico delovanja. Redna profesorja ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko, astrofizičarka dr. Maruša Bradač in fizik dr.Borut Paul Kerševan (predstojnik Odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev F-9 na Inštitutu Jožef Stefan) bosta povzela izkušnje in spoznanja astrofizike in fizike trdne snovi v 70-letnem raziskovanju narave snovi in vesolja. FOTO: Leva polovica je računalniška rekonstrukcija reakcije ob trku dveh protonov v raziskovalnem projektu ATLAS(enem od štirih temeljnih v CERN-u, desno pa posnetek iz Webbovega teleskopa VIR: https://twiki.cern.ch/twiki/pub/AtlasPublic/EventDisplayRun2Collisions/JiveXML_265532_3280065-YX-RZ-EventInfo-2015-05-21-08-48-35.jpg In https://cdn.esawebb.org/archives/images/large/potm2209a.jpg

Pred 4 leti so v Tehniškem muzeju v Bistri odprli razstavo »Robot.si: začetki slovenske industrijske robotike«, pri pripravi katere je med drugimi sodeloval tudi naš tokratni gost prof.dr. Uroš Stanič, nekdanji dolgoletni vodja Odseka za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko na Inštitutu Jožef Stefan. Po razstavi se je odločil napisati spomine na začetke in razvoj industrijske robotike pri nas, in jih objavil v pred kratkim izšli knjigi »Humanizacija dela«. V besedilu je rekonstruiral tudi delovanje uspešne trojne spirale med raziskovalci, industrijo in političnimi oblastniki, ki so vsaj v okviru Slovenije v desetletju pred razpadom zvezne države dosegli na mednarodni ravni razvoja industrijske robotike zavidljive rezultate. To se je spremenilo na začetku prvega desetletja samostojne države. V pogovoru bo opisal razsežnosti takratnega uspešnega sodelovanja, ki bi ga nemara potrebovali tudi danes. FOTO: Uroš Stanič na predstavitvi knjige v Atriju ZRC SAZU, september 2024 VIR: Goran Tenze, Program Ars

Vprašanje, kako lahko drevesa črpajo vodo tako visoko, na desetine metrov navzgor, zaposluje botanike že zelo dolgo časa. Črpanje vode namreč ustvarja negativni tlak, voda se v rastlinah tako rekoč razteza. V določenih primerih dosega zelo visoke negativne tlake tudi do minus 90 barov pritiska. Kako je to mogoče in kaj rastlinam določa mejo, prek katere vendarle ne gre? Dr. Matej Kanduč z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" je k problemu pristopil s biofizikalne strani in prišel do zanimivih spoznanj.Molekularne simulacije v prisotnosti vode, ki so Kandučevo temeljno področje, lahko razkrijejo skrite zakonitosti tako naravnih sistemov kot sintetičnih materialov. Tako se posveča raziskavam najrazličnejših sodobnih funkcionalnih mehkih materialov, kot so hidrogeli ali lipidne membrane, ki ponujajo različne možnosti uporabe, denimo kot dostavni sistemi za zdravila ali pri t. i. nanoreaktorjih.   Gre za ponovitev oddaje, ki je nastala marca 2022.

Pretekli teden so v prostorih Inštituta Jožef Stefan na Brinju blizu Domžal pri Ljubljani, kjer že od leta 1966 deluje eksperimentalni jedrski reaktor Triga, slovesno prerezali trak nove naprave KATANA. Gre za poimenovanje po ikoničnem japonskem meču, ki označuje dejansko in simbolno lastnost te nove "zanke za aktivacijo vode", ki "reže meje med fisijo in fuzijo", torej med zlivanjem težjih jeder v lažja (fisija v jedrski elektrarni npr.) in fuzijo, procesom zlivanja lažjih jeder v težja - kar se že milijarde let dogaja na "našem" Soncu, središču domače galaksije. Gre za dolgoletno sodelovanje IJS v projektu fuzijskega reaktorja ITER, ki ga gradijo v južni Franciji. Takšne reaktorje imenujejo TOKAMAK, in jih hladijo z vodo. Ko ta pride v stik z visokoenergijskimi nevtroni iz plazme reaktorja, se slednji absorbirajo v jedrih atomov kisika, kar ustvari radioaktivno obliko dušika. Slednji je radioaktiven, in v slabi minuti razpade, ob tem pa sprosti žarke gama visokih energij. To kratkotrajno sevanje je velik izziv za vodni hladilni sistem. Zato v okviru konzorcija EUROFUSION razvijajo orodja za simulacijo in izračun ravni sevanja okoli tako aktivirane vode. KATANA je torej zaprta zanka za aktivacijo vode, ki služi kot stabilen vir nevtronov in žarkov gama visokih energij. Takšnih eksperimentalnih naprav doslej še ni bilo, KATANO pa je v celoti v zadnjih treh letih izdelala ekipa, ki jo je koordiniral in vodil prof.dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko - F8. Po slovesnem dejanskem zagonu Katane – kjer sta bila navzoča tudi programski direktor EUROFUSION prof.dr. Ambrogio Fasoli in dr. Xavier Litaudon, vodja evropskih raziskav za obratovanje fuzijskega reaktorja ITER – je Luka Snoj opisal vlogo te naprave v razvoju tehnologij za bodoči fuzijski reaktor ITER v južni Franciji. FOTO: Tik pred rezanjem traku ob napravi KATANA stojijo, z leve, v beli halji Luka Snoj, v modrih haljah pa proti desni, A. Fasoli in X. Litaudon VIR: Goran Tenze, Program Ars

Utisak je da je džeparoša sve više, iako statistika govori da je 2023. prijavljeno 1639 krivičnih dela džepne krađe, 2022. prijavljeno 2273, a 2016. bilo je 5600 džeparenja prijavljenih policiji. Prošle godine je u Beogradu uhapšeno 58 džeparoša, većina oslobođena ili osuđena uslovnom kaznom. Većina njih nema stalno prebivalište i stanuje u nehigijenskim naseljima. U preko 90 posto slučajeva oštećeni nisu svesni gde i kada su odžepareni. Nekada su lopovi radili u paru i bili srednje dobi, danas to čine u grupama od 4-5 ljudi, većinom su to lica do 25 godina starosti i višestruki povratnici. Podaci govore da u Beogradu "radi" oko 100 džeparoša, dok inspektora ima desetak. Jedni druge poznaju, što otežava rad. Nekada su džeparoši radili u gradskom prevozu, danas to čine u podzemnim prolazima, tržnim centrima i na ulici. Najveći broj džeparenja se vrši iz ranca. Najkritičnije tačke su petlja kod Franša i Autokomande, ali i aerodrom Nikola Tesla. Nekada je to bio podzemni prolaz kod TC Ušće. Ukoliko oštećeni ne želi da goni počinioca, krivično delo krađe se ne tretira, što je najčešći slučaj. Kazna može ići od pola do 3 godine zatvora. Gost: Aleksandar Mitrović, Šef Odseka za suzbijanje džepnih krađa beogradske policije

Z vidno svetlobo lahko počnemo marsikaj. Relativno preprosto jo je z ustrezno tehnologijo manipulirati in usmerjati in to nam je, konec koncev, prineslo tudi vse bogastvo vizualnih, video vsebin, ki jih danes spremljamo na najrazličnejših zaslonih, in se niti ne sprašujemo, kaj je potrebno za to, da se denimo zaslon našega pametnega telefona tako hitro odziva na spremembe, da si lahko brez težav na njem ogledujemo filme v visoki ločljivosti. Stvari pa se močno zapletejo, ko se premaknemo po spektru k višjim energijam, na območje ekstremne ultravijolične in zlasti rentgenske svetlobe, in do zdaj modulacija rentgenske svetlobe ni bila možna. Skupina znanstvenikov z Odseka za kompleksne snovi na Institutu "Jožef Stefan" je ustvarila prvi svetlobni modulator za ekstremno ultravijolično in rentgensko svetlobo. Dr. Igor Vaskivskyi je prvopodpisani avtor članka, objavljenega v Nature Photonics.

Virusi in bakterije so skozi dolgo evolucijo razvili celo paleto orodij, s katerimi si pomagajo pri preživetju in razmnoževanju. Izredno fleksibilnost teh orodij podrobneje spoznavamo šele ob pomoči vse bolj sofisticiranih naprav, ki nam omogočajo vpogled v samo strukturo molekul in v to, kako dejansko potekajo procesi, s katerimi si denimo virusi in nekatere bakterije odprejo celično membrano in vstopijo v celico, in kako se na raznolike načine branijo in prilagajajo okolju. Nova spoznanja seveda omogočajo tako boljše razumevanje dogajanja kot tudi odpirajo najrazličnejše možnosti uporabe. Za svoje delo na področju strukturne biologije je izr. prof. dr. Marjetka Podobnik, vodja Odseka za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo na Kemijskem inštitutu prejela Zoisovo priznanje.

Ne zna se kome škola teže pada, deci ili roditeljima, a ni ko se više raduje raspustu. Brojni kreativni saveti i primeri iz škole NTC-a, pokazuju da je rad kod kuće suvišan, kada na časovima učenici uče lekcije kroz njima poznate igre, uz koje im onda nije potrebno mnogo pomoći da savladaju gradivo, o čemu u novoj Mamazjaniji govore poznati doktor Ranko Rajović, autor NTC-a (Nikola Tesla Centar) programa, šef Katedre za obrazovne neuro-nauke na Pedagoškom fakultetu u Kopru, ali i njegov sin Vuk Rajović, doktor hemijskog inženjerstva i koordinator Odseka za nauku u NTC-u. Iz godine u godinu, svedoče učitelji, sa prvacima u osnovnim školama se sve teže radi, navodi na početku našeg podkasta dr Ranko Rajović. On objašnjava razloge zašto su deca drugačija, ali i probleme u tradicionalnom obrazovanju, koje se ne menja, ne ide u korak sa vremenom, iako prema brojnim istraživanjima, danas spremamo decu za profesije koje još ne postoje. Deca su od najranijeg uzrasta uz telefone i igrice, umesto u parku, na livadi, sportskom terenu. Rajovići naglašavaju vezu između kretanja i učenja kod dece, koja je neraskidiva. Oni ističu da svako dete želi da uči i nauči, da se pokaže, takmiči i bude dobro u nečemu, a u školi će to postići ako im lekcije predaju kroz igru, koja je njima bliska. Takođe, problem današnjeg vaspitanja je prezaštićenost dece, koja nemaju nikakvu slobodu, jer su uvek pod nadzorom, a roditelji tu kontrolu vrše i kroz brojne vanškolske aktivnosti kojima se ne vidi kraj i zbog kojih najmlađi nemaju vremena za sebe, a detinjstvo im prolazi. Oni nam objašnjavaju kako da deca zavole školu i gradivo sa nastave, da dečje igre pretvorimo u školske predmete, matematiku, hemiju…? Naglašavaju i da je dobro ako je deci ponekad dosadno. Takođe opisuju koje su posledice prezaštićenosti dece i koliko roditelji treba da uče sa njima. U novoj epizodi, naši gosti ističu sve prednosti NTC-a, koje bi srpsko školstvo moglo da primenjuje. Ukazuju roditeljima kada je pravo vreme da dete upišu na sport ili bilo koju vannastavnu aktivnost. A Vuk opisuje kako je izgledalo njegovo detinjstvo uz Rankove metode. Odgovore na ova, ali i brojna druga pitanja, koja interesuju svakog roditelja i nastavnika, pružili su Ranko i Vuk Rajović u novoj epizodi Mamazjanije, u kojoj su se osvrnuli i na savremeno detinjstvo koje prolazi u „nepoznatim ulicama virtuelnih gradova“, u koje mame i tate moraju da zađu kako bi znali „gde su im deca“ i kako bi ostvarili komunikaciju, ali i dečja interesovanja iskoristili da im pruže uvid u prednosti realnog sveta i odrastanja.

Živalske strupe srečamo pri najrazličnejših skupinah živali, od strupenih kač, žuželk, pajkov in meduz do rib, hobotnic in celo kakšen sesalec se najde, ki se lahko pohvali s tovrstnim nevarnim orožjem. Poznanih je prek 173 000 strupenih živalskih vrst in posledično seveda ni presenetljivo, da so živalski strupi med seboj zelo različni in učinkujejo na različne načine. A kar je lahko v neki situaciji smrtno nevarno, je lahko v drugi nadvse koristno. Specifične lastnosti snovi, ki tvorijo živalske toksine namreč lahko uporabimo tudi za diagnostiko ali celo zdravljenje cele palete bolezni, tudi tako različnih, kot sta denimo Alzheimerjeva bolezen in venska trombebolija, torej nastajanje krvnih strdkov v venah. Na kakšne načine so lahko strupi koristni, je v središču današnjega pogovora. Za svoje delo na tem področju je prof. dr. Igor Križaj, vodja Odseka za molekularne in biomedicinske znanosti na Institutu "Jožef Stefan letos prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke.

Ob letošnji 60-letnici Programa Ars predstavljamo izbor posameznih oddaj iz preteklih let, na katere bi vas radi še enkrat opozorili. Sredi prejšnega desetletja smo v Laboratorijih Maxa Perutza v okviru univerzitetnega raziskovalnega središča Vienna Biocenter na Dunaju posneli pogovor o izvoru univerzalnega genetskega koda in izzivih sodobne molekularne biologije. Gost je bil biofizik iz Zagreba, ki tam vodi oddelek za računalniško biofiziko molekul dr. Bojan Žagrović, na Kemijskem inštitutu v Ljubljani pa smo na podobno temo pred mikrofon povabili raziskovalko z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo, izr.prof.dr. Mojco Benčina. Oddajo je pripravil Goran Tenze. FOTO: Shema prevajanja DNK (mRNK je izpuščena) VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Genetski_kod

Razvoj kvantnih tehnologij je trenutno v tako izrednem razmahu, da so govori kar o drugi kvantni revoluciji. Intenzivno se razvija kvantne računalnike, ki bodo nekega dne med drugim kos obstoječi zaščiti digitalnih komunikacij; a tudi kvante komunikacije, ki bodo varne pred tovrstnimi vdori. Predvsem pa lahko rečemo, da si večine kvantnih tehnologij, ki bodo na tej podlagi nastale, danes ne znamo niti predstavljati. Nekaj podobnega se je konec koncev zgodilo že s prvo kvantno revolucijo, ki je s spoznanji o naravi kvantnega sveta pred več kot stoletjem ustvarila temelje, na katerih so potem zrastle sodobne tehnologije, ki so bile takrat povsem v domeni znanstvene fantastike: od računalnikov in pametnih telefonov, laserjev in satelitov … Za svoje dosežke na področju teorije kvantnih sistemov, kvantnih nečistoč in kvantnih pik je Zoisovo priznanje prejel tokratni gost oddaje Podobe znanja dr. Rok Žitko z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" in izredni profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani.

Ljudje v okolje spuščamo pestro paleto najrazličnejših snovi, med katerimi so mnoge zelo obstojne in tudi škodljive. To velja tudi za številne zdravilne učinkovine, kozmetična sredstva, pesticide in še marsikaj drugega. Kronična izpostavljenost mešanici najrazličnejših onesnaževal pa ima močan vpliv tako na najrazličnejše organizme kot tudi na človeka. Zoisova nagrajenka prof. dr. Ester Heath z Odseka za znanosti o okolju Instituta “Jožef Stefan” in vodja Skupine za organsko analizo že vrsto let raziskuje, kako krožijo v okolju t. i. novodobna organska onesnaževala in kakšen je njihov vpliv. Kaj torej o naših navadah povejo odpadne vode, kaj v njih ostaja najdlje časa in kaj lahko glede tega storimo?Foto: R. Lapay

Slovenska raziskovalka prejela sredstva Evropskega raziskovalnega sklada, da nenavadne simetrije iz področja čiste teorije pripelje v domet praktične zaznave. Kaj ima skupnega topla greda z eksotičnimi pojavi kvantnega sveta? Na prvi pogled prav nič. A morda ponuja priročna vrtna konstrukcija za gojenje zelenjave odlično analogijo, ključ do rešitve nekaterih osupljivih ugank, ki jih pred znanost postavljajo neravnovesni kvantni sistemi s simetrijami.Nenavadne simetrije so namreč danes stvar čiste teorije, abstraktnih matematičnih modelov, v naravi pa jih ne moremo zaznati, prav tako tudi ne z eksperimenti v laboratoriju. A če bi našli način, kako bi lahko to, kar predpostavlja teorija, zaznali v realnosti, bi to prineslo revolucionarne spremembe na številnih področjih; od superprevodnikov do kvantnih simulatorjev. Z inovativnim načrtom, kako bi se tega problema lotili, je dr. Zala Lenarčič prepričala Evropski raziskovalni svet in pridobila sredstva za raziskovalce na začetku raziskovalne kariere, t. i. ERC Starting Grant v višini 1,5 milijona evrov za petletni projekt z naslovom Šibko vzbujane kvantne simetrije. Dr. Zala Lenarčič z Odseka za teoretično fiziko Instituta Jožef Stefan in vodja skupine za Kvantne sisteme izven ravnovesja je bila tudi gostja oddaje Podobe znanja.

Kako zmanjšati visok okoljski davek redkih zemelj in zmanjšati strateško odvisnost od Kitajske. Zelene tehnologije so nedvomno ključne pri prizadevanjih, da bi zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, ne da bi ob tem ostali brez številnih pozitivnih plati, ki jih je k kvaliteti življenja doprinesel tehnološki razvoj. A če so zelene tehnologije nemara zelene, ko pogledamo njihovo toplogredno bilanco, to ne pomeni, da se v njih ne skrivajo tudi okoljsko mnogo temnejše plati. Trajni magneti na osnovi redkih zemelj so denimo povsem neobhodni za motorje električnih in hibridnih električnih vozil, v vetrnih elektrarnah in številnih drugih aplikacijah, a je proizvodnja in predelava teh surovin po eni strani izredno škodljiva za okolje, po drugi pa skoraj v celoti poteka na Kitajskem, kar seveda predstavlja tudi strateško pomanjkljivost, ko gre za dostop do kritičnih surovin. Veliko naporov je zato usmerjenih v prizadevanja, kako čim bolj učinkovito zastaviti recikliranje teh materialov ter kako razviti magnete, ki bi vsebovali kar najmanj problematičnih surovin. Tem vprašanjem se že vrsto let intenzivno posveča današnja gostja Podob znanja, prof. dr. Spomenka Kobe z Odseka za nanostrukturne materiale na Institutu "Jožef Stefan".

Umetna inteligenca je ena najbolj ključnih, prelomnih tehnologij današnjega časa. Prav zato je vprašanje smeri njenega nadaljnjega razvoja osrednjega pomena za naš svet. Bolj ko uporabljamo tehnologije umetne inteligence, bolj spreminjamo družbeno okolje, v katerem živimo. Učinke uporabe teh tehnologij med drugim že jasno vidimo v načinih, kako komuniciramo pa kako zbiramo in interpretiramo podatke, kako načrtujemo številne kompleksne dejavnosti, kako so konec koncev zasnovane znanstvene raziskave in kako torej, posledično, skušamo razumeti svet, sebe in družbo. In če so vsi ti učinki otipljivi že zdaj, tedaj ni nobenega dvoma, da bo umetna inteligenca v prihodnje le še globlje transformativna.  Zato je nadaljnja smer razvoja, rabe in tudi regulacije tehnologij umetne inteligence ključnega pomena; seveda pa v svetu obstajajo precej različni pogledi na to, katera smer je pravzaprav prava. Dogajanje na področju umetne inteligence pri nas bo pomagal spremljati in nemara celo usmerjati Observatorij slovenske umetne inteligence, novo orodje, ki ga razvijajo pod vodstvom prof. dr. Dunje Mladenić, vodje Odseka za umetno inteligenco na Institutu "Jožef Stefan" in gostje tokratnih Podob znanja, ki jo je pred mikrofon povabila Nina Slaček.

Ob letošnji 20-letnici podeljevanja najprestižnejših nagrad EU na področju dediščine, nagrade EUROPA NOSTRA, so nedavno v 5 kategorijah nagradili 30 dosežkov iz 18 evropskih držav, med njimi tudi projekt Silknow, pri katerem je sodelovala skupina z Odseka za umetno inteligenco na Inštitutu Jožef Stefan. 3-letni projekt je koordinirala Univerza v Valencii, Španija, v njem pa so sodelovali še humanisti od zgodovinarjev in muzealcev iz Francije, Italije in Poljske, skupaj s strokovnjaki za umetno inteligenco iz Nemčije in Slovenije. Šlo je za projekt EU iz naslova Obzorja 2020, v katerem so izdelali na umetni inteligenci zasnovan računalniški sistem za boljše razumevanje in predvsem ohranjanje evropske dediščine svile. Koristen bo za muzeje, izobraževanje, turizem, za kulturne in t.im. kreativne industrije. Nagrade bodo podelili na srečanju septembra v Pragi. Slovensko skupino je vodila vodja Odseka za umetno inteligenco prof.dr. Dunja Mladenić, ki je v pogovoru opisala idejo in izvedbo projekta Silknow. Povezave: europeanheritageawards.eu/winners/silknow/ silknow.eu FOTO: Dunja Mladenić v studiu Radia Slovenija VIR: Goran Tenze, Program Ars

V pričakovanju 50-letnice Vala 202, ki smo jo ta četrtek pospremili z iskanjem prebojev v znanosti v zadnjih 50 letih, so nam pomagali tudi mladi raziskovalci, ki so kot komentatorji v programu nizali svoje poglede na to, kako se je znanost spreminjala tekom desetletij in kaj jih je osebno najbolj zaznamovalo. Našemu vabilu so se odzvali Klara Nagode, ki se na Institutu Jožefa Stefana ukvarja z uporabo izotopov v urbani hidrologiji, Jan Žagar, specializant radioterapije z onkologijo na Onkološkem inštitutu, kjer se ukvarja z zdravljenjem raka z ionizirajočim obsevanjem, Rok Novak, z Odseka za znanosti o okolju na Institutu Jožefa Stefana, kjer raziskuje izpostavljenost posameznika urbanim stresorjem, kot sta hrup in onesnažen zrak, Nina Reščič z Odseka za inteligentne sisteme na Institutu Jožefa Stefana in Uroš Luin iz Laboratorija za raziskave materiala na Univerzi v Novi Gorici, kjer se ukvarja s shranjevanjem energije v trdni snovi.

Znanost je v zadnjih 50. letih naredila velik korak naprej. Novosti ni prinašala le pozameznim vedam in disciplinam, v tem času je raziskovala tudi sebi v prid. Zdaj ima v primerjavi z včasih na voljo zmogljivejše tehnike za analizo podatkov, bolj izpopolnjeno opremo za izvajanje opazovanj in poskusov ter veliko večjo širino in globino znanstvenega znanja. S kakšno opremo so znanstveniki in raziskovalci razpolagali pred tem, pa se le malokdo spomni. Zato smo na Inštitutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu obiskali laboratorije in tedaj aktivna raziskovalca, dr. Sašo Novak, znanstvenico, koordinatorko projekta Znanost na cesti in sodelavko Odseka za nanostrukturne materiale, in dr. Jureta Zupana, fizika in kemika, specialista za računalniške metode v kemiji, ter na terenu z biologom dr. Tomom Turkom preverili, kako se je znanost delala pred petimi desetletji.

Skoro 800.000 ljudi izvrši samoubistvo svake godine. Prema podacima Svetske zdravstvene organizacije, suicid je drugi najčešći uzrok smrti osoba uzrasta između 15 i 29 godina, dok su prvi saobraćajne nezgode. Kada se govori o temama mentalnog zdravlja: gde se tačno krije granica u tome šta je informacija od javnog značaja, a šta je puka jurnjava za klikovima? Kako ovakvo izveštavanje utiče na celu populaciju? Zbog čega mediji posvećuju više pažnje privatnim životima porodica i osoba koje su izvršile samoubistvo - umesto traganju za rešenjima i uzrocima ranije pomenute statistike? U 96. epizodi podkasta Reaguj, koja je nastala u saradnji sa MentalHubom, razgovaramo o tome kako mediji utiču na mentalno zdravlje, na koji način oni izveštavaju o mentalnom zdravlju i samoubistvu, ali i o tome kakve posledice senzacionalističko izveštavanje o ovim temama može da ima po mentalno zdravlje onih koji prolaze kroz teške periode, po mentalno zdravlje porodica preminulih, ali i po mentalno zdravlje čitave populacije.   Šefica Odseka za medijske studije i profesorka na Filozofskom fakultetu u Novom Sadu Smiljana Milinkov kaže da je tema mentalnog zdravlja nedovoljno zastupljena u medijima.  “S jedne strane, i mislim da je to nekako najdominantnije, i dalje se problemi mentalnog zdravlja i pitanja uopšte mentalnog zdravlja smatraju nekako nevažnim. Mediji ne pridaju po mom mišljenju dovoljno pažnje. Te teme se nalaze ili u onim segmentima programa ili na onim stranicama gde su neke opuštenije teme, i vrlo često je to taj pristup Kako sebi pomoći u pet koraka; Kako sebi ulepšati dan - a u stvari se radi o vrlo ozbiljnim problemima, mogu da budu vrlo ozbiljni”, navodi ona.  Čak i kada se o ovoj temi govori, u nju se ne ulazi dovoljno, te ovaj problem bude samo zagreban po površini, smatra Milinkov. “U toj nekoj, po mom mišljenju, relativizaciji tog opsega tema mentalnog zdravlja, smatram da je suštinski problem da se nedovoljno analizira na koji način i kome građani mogu da se obrate; da nema dovoljno analitičkih, istraživačkih priča. I vrlo često, da, ako osetite da vam nije dobro potražite pomoći. Ali gde da se potraži pomoć? U kakvom stanju su državne zdravstvene ustanove koje su dužne da brinu o mentalnom zdravlju? Na šta nailaze građani kada se obrate? Šta je sa onima koji nemaju dovoljno sredstava da plaćaju privatno psihoterapiju ili odlazak kod psihologa?”, napominje Milinkov.  Tabloidno i senzacionalističko izveštavanje o događajima koji uključuju ljudsku patnju i bol često je prisutno upravo kada je reč o izveštavanju o samoubistvima. U jurnjavi za klikovima mediji često zanemariju činjenicu da i preminula osoba ima pravo na svoju privatnost i dostojanstvo, kao i njihova porodica. Psihološkinja Tanja Bokun kaže da senzacionalistički način izveštavanja o suicidu utiče uznemirujuće na čitavu populaciju, a posebno pogađa osobe koje su indirektno ili direktno povezane sa osobom o kojoj se izveštava.   “Čak mi se desilo da vidim i pokrivena tela, oproštajne poruke i slično. To zaista uznemiruje svakog od nas. Kada je u pitanju osoba koja i sama razmišlja o samoubistvu, to podrazumeva još jedan dodatni pritisak i dodatnu nelagodnost. Moram da kažem da još stanovništvo o kom ne mislimo previše, a koje je jako bitno, su ljudi koji su indirektno ili direktno povezani sa tom osobom. Dakle, govorimo o rođacima, prijateljima, komšijama, koji sigurno prolaze kroz teške trenutke, a ovakav način izbeštavanja tu situaciju dodatno otežava i komplikuje”, ističe Bokun.  Psihološkinja Instituta za javno zdravlje Vojvodine Marija Rosandić navodi na šta mediji moraju obratiti pažnju prilikom izveštavanja o temama koje su u vezi sa mentalnim zdravljem.  “Svakako to su poštovanja etičkih principa izveštavanja o bilo kojoj temi, ali nekako se čini da je važno za ovu temu da prvo se postavi pitanje šta javnost dobija tom temom, u kojoj meri se neke infromaciju trebaju i moraju plasirati u javnost. Ja doživljavam da mediji i stručnjaci za mentalno zdravlje treba da budu neka vrsta sagovornika i da mediji mogu i treba da doprinose edukaciji javnosti, da informišu javnost i menjaju njihove stavove, posebno one koji se temelje na nekim mitovima, predrasudama ili informacijama koje nisu utemeljene u psihologiji. Ono što je posebno važno je da mediji mogu da imaju istu tu ulogu zagovaranja za promene na nivou društva - da ti tekstovi uvek imaju neku širu sliku, zato što mentalno zdravlje jeste pitanje javnog zdravlja i celokupnog društva, a ne samo pojedinca”, napominje ona.  Emisiju su pripremile Iva Gajić, Sanja Kosović, Irena Čućković i Sanja Đorđević.  Podkast je nastao u okviru projekta „Povezivanje: ka većoj vidljivosti organizacija civilnog društva i većem učešću građana“, koji realizuje Fondacija Ana i Vlade Divac uz podršku Balkanskog fonda za demokratiju Nemačkog Maršalovog fonda SAD (BTD).

Vprašanje, kako lahko drevesa črpajo vodo tako visoko, na desetine metrov navzgor, zaposluje botanike že zelo dolgo časa. Črpanje vode namreč ustvarja negativni tlak, voda se v rastlinah tako rekoč razteza. V določenih primerih dosega zelo visoke negativne tlake tudi do minus 90 barov pritiska. Kako je to mogoče in kaj rastlinam določa mejo, prek katere vendarle ne gre? Dr. Matej Kanduč z Odseka za teoretično fiziko Instituta "Jožef Stefan" je k problemu pristopil s biofizikalne strani in prišel do zanimivih spoznanj. Molekularne simulacije v prisotnosti vode, ki so Kandučevo temeljno področje, lahko razkrijejo skrite zakonitosti tako naravnih sistemov kot sintetičnih materialov. Tako se posveča raziskavam najrazličnejših sodobnih funkcionalnih mehkih materialov, kot so hidrogeli ali lipidne membrane, ki ponujajo različne možnosti uporabe, denimo kot dostavni sistemi za zdravila ali pri t. i. nanoreaktorjih.

Gost doc.dr. Benjamin Zorko je ključna oseba za pripravo ocene vplivov delovanja JEK in drugih monitoringov v okolju. Vojaška zasedba dveh ukrajinskih jedrskih elektrarn je vsekakor povod za pogovor z jedrskimi strokovnjaki, ki so pri nas osredotočeni na Inštitutu Jožef Stefan. Naš tokratni prihaja z Odseka za fiziko nizkih in srednjih energij z oznako F-2, in je vodja tamkajšne skupine za meritve ionizirajočega sevanja. Od leta 2017 je tudi docent za področje ekotehnologije na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana v Ljubljani. Med drugim opiše tudi obris državnega načrta za primer povečanega sevanja JEK in nakaže, v kakšnih pogojih delujejo jedrski strokovnjaki, ki vsaj pri nas skrbijo za redno spremljanje jedrskih sevanj. Fotografija, avtor je B.Zorko, prikazuje več vzorčevalnih naprav za meritve ionizirajočih sevanj v okviru ene od merilnih postaj v državi, ki si sledijo od leve proti desni: vzorčevalnik za zrak, vazelinska plošča (ugotavljanje suhega useda), Envinet MIRA Sonda, ki je vključena v mrežo zgodnjega obveščanja v katero je vključeno 72 avtomatskih merilnikov hitrosti doze zunanjega sevanja (MFM), ki pošiljajo izmerjene podatke v centralni računalnik na ARSO in na Upravi za jedrsko varnost RS. Prikaz hitrosti doz zunanjega sevanja po Sloveniji lahko spremljamo na spletnem naslovu https://www.radioaktivnost.si/rvo_public/RVO/Map , termoluminiscenčni okoljski dozimetri (merjenje okoljskega doznega ekvivalenta), in lovilniki za dež za ugotavljanje padavinskega useda. Podobne vzorčevalne postaje so nameščene tudi v okolici JEK.

Gost je prof.dr. Leon Cizelj, vodja Odseka za reaktorsko tehniko na Inštitutu Jožef Stefan, nekdanji predsednik upravnega odbora Evropskega združenja za izobraževanje na področju jedrske tehnike, nenazadnje pa trenutni predsednik Evropskega združenja jedrskih strokovnjakov. Pogovor je nastal sredi prejšnega tedna, ko je ruska vojska prevzela nadzor nad jedrsko elektrarno Zaporožje s šestimi delujočimi reaktorji. Prvič v več kot polstoletni zgodovini delovanja jedrskih elektrarn se je zgodil vojaški napad na takšen pogon, FOTO: Jedrska elektrarna Zaporožje v južni Ukrajini s 6 reaktorji, največji tovrstni pogon v Evropi VIR: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/2c/Kernkraftwerk_Saporischschja.JPG

Inštitut Jožef Stefan je v sodelovanju z razvojnim centrom orodjarstva Slovenije TECOS med 27. novembrom in 22. decembrom v okviru t.im. SRIP Tovarne prihodnosti v DIGITALNEM SREDIŠČU SLOVENIJE pripravil mesec INDUSTRIJA 4.0 IN ROBOTIKA. Med več kot 30 dogodki so lep del dogajanja namenili izobraževanju srednješolcev, študentov, in mladih raziskovalcev, vabili pa so tudi mlade podjetnike, institucije, podjetja oz. njihove predstavnike iz Slovenije in Evrope. Iz nabora sodelujočih s strani IJS, smo se pogovarjali z enim od dveh osrednjih organizatorjev, docentom dr. Igorjem Kovačem z Odseka za avtomatizacijo, biokibernetiko in robotiko, E1 na IJS. Sogovornik ima za seboj več kot 40 let izkušenj tako raziskovalne kot proizvodne plati robotike. Povezava na spletno stran meseca Industrija 4.0 in robotika: https://eu2021.dihslovenia.si/december-mesec-robotike-in-industrije-4-0/ Na fotografiji Igor Kovač v studiu Radia Slovenija Vir: Goran Tenze, Program Ars

Ime tedna je postal Mitja Lainščak, predstojnik Odseka za kardiologijo Internega oddelka Splošne bolnišnice Murska Sobota, ki je kot prvi Slovenec sodeloval pri pripravi Smernic za obravnavo bolnikov z akutnim in kroničnim srčnim popuščanjem evropskega kardiološkega združenja. Smernice predstavljajo najpomembnejši dokument za obravnavo določene bolezni, ki jo skupina priporoči za klinično prakso.

Odkar se je velik del naše komunikacije preselil v digitalni svet, se zdi, da se razumemo vse slabše. Svetovni splet je postal okolje, kjer cvet sovražni govor, kjer so največ pozornosti deležne izjave in teme, ki kar najbolj pritegnejo našo pozornost, ki nas kar najbolj vznemirijo. Splet človeške psihologije in aktualnih algoritmov. A internet je danes obenem tudi že temeljna infrastruktura, brez katere ne gre, goram podatkov pa na roke še zdaleč ne moremo biti kos. Potrebna je pomoč orodij umetne inteligence, ki pa morajo biti – to se je tudi že dodobra pokazalo – premišljeno razvita. Danes so ta orodja še najbolj razvita v angleščini, ki pa seveda še zdaleč ni edini jezik, ki ga na spletu uporabljamo. Tu nastopijo t. i. jezikovne preslikave, ki omogočajo, da znanje, ki so ga modeli strojnega učenja že usvojili na enem jeziku, uporabljamo prek vrste različnih jezikov. Dr. Senja Pollak z Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" trenutno koordinira evropski projekt Embeddia, katerega namen je razvoj jezikovnih tehnologij, ki ravno takšne med-jezikovne prenose omogočajo, s poudarkom na analizi medijskih vsebin. »Za medijske hiše se je pokazal kot najbolj zanimiv aplikativni problem moderiranje komentarjev,« izpostavlja dr. Senja Pollak. »Zanimivo je bilo slišati, kako depresivna služba je celodnevno branje nezaželenih vsebin. Zato se ukvarjamo s tem, kako bi pomagali moderatorjem, da bi hitreje prišli do teh vsebin.« Foto: iz osebnega arhiva S. Pollak

Ob sobotah se v avgustu jutranji in dopoldanski program odvija v živo z višje nadmorske višine! Tokrat s 1220 metrov, izpred Planinskega doma na Kumu! V Sloveniji je 46 krajinskih parkov in eden od njih je tudi Krajinski park Kum. Z vidika naravovarstva ga bo predstavila biologinja Vlasta Medvešek Crnkovič, načelnica Odseka za varstvo gorske narave v Planinskem društvu Kum Trbovlje. Poudarila bo pomen suhih in polsuhih travišč na tem območju, ki so izjemno pestra z vidika rastlinskih in živalskih vrst. Z nami bodo tudi: Marjeta Bricl, predsednica Planinskega društva Kum Trbovlje, eden od veteranov društva Janez Brinar, ki verjetno pozna vsak kamen na vrhu, Jože Prah, ki bo predstavil Zasavsko planinsko pot, Matej Strgaršek, ki bo obudil spomine na pretekle Kumske nedelje, tudi oskrbnica doma Ljudmila Ocvirk – Mili, potrkali pa bomo seveda tudi na vrata "soseda" RTV oddajnika. Za piko na i pa še koncert skupine Orlek - čisto v živo, čisto z vrha!

Neločljivi del sodobnega načina življenja so tudi najrazličnejše kemikalije, ki smo jih ljudje sami ustvarili. Imajo vrsto koristnih in praktičnih lastnosti, a marsikatera med njimi našemu zdravju tudi škoduje. »Takoj ko neka kemikalija pride na tržišče, se kmalu pojavi tudi v naših telesih,« pravi prof. dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanosti o okolju na Institutu "Jožef Stefan". »Toda pomembno je tudi, koliko jo je, in kakšne so njene lastnosti.« Nikakor niso vse snovi enako škodljive. A pogosto se njihov kvarni učinek pokaže šele čez čas. Prav tako traja kar nekaj časa, preden uspemo te snovi iz okolja odstraniti. Če jih sploh lahko. Kako zahteven in dolgotrajen je ta proces, kaže primer bisfenola A, ki spada med motilce hormonskega sistema. »Bisfenol A je prepovedan, vendar je še vedno prisoten. Pojavljajo se tudi novi bisfenoli, ki niso nujno manj toksični od bisfenola A.« Te redno zaznajo tudi pri humanem biomonitoringu. Najbolj nedavna objavljena študija je zajela slovenske otroke in mladostnike med 6 in 15 letom starosti. Od hitro pripravljene hrane, oblačil, kozmetike, čistil, posode, ki jo uporabljamo, opreme v stanovanjih, zdi se, da seznam potencialno nevarnih izdelkov zajema skoraj vse, kar nas obdaja in občutek ni pomirjujoč. »Lupo je treba imeti v torbici. To je skoraj nujno,« o nujnem branju deklaracij pove sogovornica. Nepazljivost se hitro pozna. »Pri najstnicah vidimo močno povišane koncentracije parabenov, ki so zlasti v šminki in parfumih.« Foto: Uroš Hočevar/Kolektiff

Vodja Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu "Jožef Stefan" Sašo Džeroski o trendih v umetni inteligenci, številnih možnostih njene uporabe in o vrednotah, ki usmerjajo njen nadaljnji razvoj. Danes med različnimi metodami umetne inteligece, ki jih poznamo, prevladujejo t. i. globoke nevronske mreže, ki so na podlagi ogromnih količin podatkov izredno uspešne pri zelo zahtevnih nalogah, denimo pri prepoznavi slik ali obrazov. Ampak tovrstne metode imajo svoje notranje omejitve, ki danes postajajo vse akutnejše. Ne morejo namreč razumljivo pojasniti, kako so prišle do svojih rezultatov. To pa je na številnih področjih lahko zelo problematično. Evropska unija se je tako odločila, da je za določene odločitve, če temljijo na uporabi umetne inteligence, nujno razumeti, na čem temeljijo. »Če recimo pristope umetne inteligence uporabljamo v javni upravi ali za oceno komu dati posojilo in komu ne, evropska regulativa nalaga, da morajo biti tovrstne odločitve razložene in utemeljene,« pojasnjuje prof. dr. Sašo Džeroski, vodja Odseka za tehnologije znanja naIJS, kjer v pretežni meri razvijajo take modele stojnega učenja, ki poleg tega, da omogočajo natančno napovedovanje, te napovedi lahko tudi razložijo. Od sodelovanja z Evropsko vesoljsko agencijo do razvoja zdravil Področij, kjer je uporaba umetne inteligence lahko zelo dobrodošla, je ogromno. V pogovoru smo se dotaknili treh. Veliko sodelujejo z Evropsko vesoljsko agencijo, ki je s sateliti Sentinel uspešno prevzela primat na področju visokoločljivih satelitskih posnetkov. Obdelava množic satelitskih podatkov pa seveda zahteva nenehne izboljšave in nove pristope. Umetna inteligenca je vse bolj ključna pri razvoju novih zdravil in pri napredni diagnostiki, ki omogoča kvalitetnejše življenje bolnikom s kroničnimi boleznimi. Odpira pa tudi vedno nove možnosti pri načrtovanju bolj trajnostnih in okolju prijaznih praks. Tako denimo v kmetijstvu omogoča prilagajanje uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev konkretnemu stanju na terenu, pa tudi stalno nadgradnjo modelov z vključevanjem novega znanja. Ključna bodo nadaljnja vlaganja Slovenija ima na področju razvoja umetne inteligence izredno tradicijo, ogromno znanja in dobrih raziskovalcev. Evropska unija ima z digitalno transformacijo ambiciozne načrte in bo za to namenila veliko sredstev. Priložnost za Slovenijo se zdi na dlani. Prav pred kratkim je vlada sprejela Nacionalni program spodbujanja razvoja in uporabe umetne inteligence, a zanj še ni zagotovila finančnih sredstev. Brez domačih finančnih virov pa seveda tudi evropskih sredstev ne bo mogoče počrpati. Obenem slovensko raziskovalno okolje ni najbolj stimulativno na najboljše. Znanstvene raziskave so brez dvoma ključni generator novega znanja. A če so denimo v Nemčiji plače v industriji za 20 do 30 odstotkov višje od tistih na raziskovalnih institucijah, so pri nas razlike tudi 200 do 300 odstotkov, je med drugim povedal prof. Sašo Džeroski. Foto:Ars

Od začetka pandemije so se znanstveniki posvetili že tako rekoč vsem mogočim vidikom, ki bi lahko kaj prispevali k zmanjševanju visokega zdravstvenega davka virusa Sars-cov2. Cepiva proti covidu-19 smo dobili v rekordnem času zgolj enega leta, a nove variacije virusa že nakazujejo, da so cepiva le del uspešnega odgovora na aktualno pandemijo. Resnično dobrodošlo bi bilo seveda učinkovito zdravilo. A tudi razvoj zdravil običajno traja zelo dolgo. Da bi ta zamudni postopek čim bolj skrajšali, se je mednarodna skupina znanstvenikov osredotočila na učinkovine, ki so že prestale vsaj delno klinično testiranje. Preverili so približno 6000 substanc in z novimi metodami močno pospešili iskanje najbolj obetavnih kandidatov. Iskali so snovi, ki bi preprečile virusu, da se v celici razmnožuje. Ciljali so predvsem na glavno proteazo virusa, ki ima v procesu nastanka novih virusov ključno vlogo. Če bi jo lahko onemogočili, bi s tem onemogočili tudi virus. Kandidate so iskali z metodo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu. Ta je običajno zelo zaseden, a zaradi prvega vala pandemije, ki je ustavil tudi številne znanstvene raziskave, so bili pogoji idealni za množično testiranje potencialnih učinkovin. Najbolj obetavne snovi so preverili še v laboratorijih. Tako so prišli do 11 substanc, ki se zdijo izredno primerne za učinkovito oviranje virusa. Ena med njimi je celo že v 3. fazi kliničnih preverjanj prav za covid-19. Po povsem drugi poti jo je kot obetavno že zaznala druga skupina znanstvenikov. A kot poudarja Dušan Turk, je na tej točki še nemogoče vedeti, ali bo snov, ki je delovala v celični kulturi, dejansko ustrezno delovala na ljudeh. Klinične raziskave so zato odločilne. So pa s to raziskavo razvoj zdravil temeljito pospešili. "Naša raziskava je na nek način, kot se temu reče, groundbreaking, ker smo uspeli narediti presejalne teste z uporabnimi molekulami ne zgolj s fragmenti in jih zdaj niti ni treba med seboj povezati, ampak smo že tako lahko skočili v fazo optimizacije, da ne rečem celo klinične uporabe," je med drugim v pogovoru izpostavil prof. dr. Dušan Turk. V začetku aprila letos, torej dobro leto po začetku raziskav, so svoje izsledke objavili v prestižni reviji Science. V mednarodni raziskavi so sodelovali tudi Katarina Karničar, Aleksandra Usenik, Jure Loboda in Dušan Turk z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo Instituta »Jožef Stefan«. Prof. dr. Dušan Turk je bil gost oddaje Podobe znanja. Foto: IJS

Za znanstveniki Inštituta "Jožef Stefan" je zelo uspešen teden. V dveh najuglednejših znanstvenih revijah na svetu, Science in Nature, so objavili izsledke svojih raziskav. Odkritje, ki ga je objavila revija Science, je zelo aktualno, pomembno bo prispevalo k hitrejšemu razvoju zdravil za zdravljenje covida. Iskanje pravih učinkovin je namreč zelo zamudno, zato so se znanstveniki osredotočili na več kot 5000 snovi, ki so že bile vsaj delno klinično testirane. S pomočjo rentgenske difrakcije, ki je potekala na sinhrotronu Desy v Hamburgu, so iskali tiste, ki bi učinkovale na virusni protein, ki koronavirusu v naši celici omogoča razmnoževanje. Delo se je nato nadaljevalo v laboratorijih, kjer so jih testirali v celičnih kulturah. "Pokazalo se je , da imamo 11 substanc, ki so lahko zanimive za iskanje novih zdravil," je izpostavil prof. dr. Dušan Turk, ki je s še tremi sodelavci z Odseka za biokemijo, molekularno in strukturno biologijo IJS sodeloval v obsežni mednarodni kolaboraciji. "Ena teh substanc je že v uporabi kot antitumorsko zdravilo, druga je v kliničnih preiskavah. Našli pa smo tudi substanco, ki je v tretji fazi testiranja in je namenjena prav za zdravljenje covida." Raziskava, ki jo je objavila revija Nature, pa je obrnila nov list v knjigi našega poznavanja gibanja tekočin. Vsi dobro vemo, kako fino voda škropi na vse strani, če skočimo v morje. A pojavi, kot so škropljenje, vrtinci in oscilacijska gibanja, v določenih pogojih predstavljajo tudi hude težave. Prof. dr. Urošu Cvelbarju, vodji Odseka za plinsko elektroniko IJS in njegovim kolegom iz Južne Koreje je uspelo pokazati, kako je takšne pojave mogoče odpraviti z razelektritvijo toka plina oz. z uporabo plazme. "Predvidevamo, da bodo rezultati te raziskave pomagali izboljšati številne industrijske procese, ki vključujejo curke plinov, denimo pri izdelavi jekla in stekla, pri reaktivnih pogonskih sistemih in reaktivnih črpalkah," je nekaj možnih aplikacij naštel Uroš Cvelbar. Nova spoznanja bodo prišla tudi v astrofiziki pri raziskavah atmosfer planetov in lun, saj bi lahko pomagala pojasniti tako nastajanje oblakov kot denimo rdečo pego na Jupitru. Foto: IJS/ Dušan Turk (levo) in Uroš Cvelbar (desno)

Napovedovanje širjenja covida-19 in določanje najboljših protiukrepov sta danes vroči temi. Prejšnji teden je ekipa Odseka za inteligentne sisteme Instituta »Jožef Stefan« osvojila drugo mesto in polovico nagrade fundacije Xprize na tekmovanju z naslovom Pandemic Response Challenge (oziroma v okvirnem slovenskem prevodu Izziv: Odziv na pandemijo). Razvijali so najustreznejše metode umetne inteligence za napovedovanje širjenja covida-19 ter iskali najustreznejše ukrepe za njegovo omejevanje. Njihove rešitve utegnemo spoznati tudi v praksi. V sredo je namreč prišlo do (za zdaj) neformalnega dogovora z vlado, da bo rešitev uporabljena za napovedovanje najučinkovitejših protiukrepov pri nas. Do dogovora je prišlo, ko je bil pogovor z vodjo tekmovalne ekipe dr. Mitjo Luštrekom že posnet. Prav sodelovanje z njihovo vlado je zmagovalni španski ekipi v veliki meri zagotovilo odločilno prednost na tekmovanju. Kaj so torej razvili slovenski znanstveniki in na kakšnih principih delujejo algoritmi, ko iščejo najbolj učinkovite protiukrepe, pa izveste v oddaji Podobe znanja. Foto: Jani Bizjak

Tehnološki razvoj se danes odvija z izredno hitrostjo. A prenos novih idej v prakso se ne zgodi kar sam od sebe. Prilagajanje dejanskim potrebam proizvodnih procesov zahteva veliko znanja in dela in podrobnega načrtovanja, preden se izrazi v novem ali bolj dovršenem izdelku, v prihranku energije, boljših pogojih dela ali kako drugače. »Masovna industrijska proizvodnja se je preselila na vzhod. Pohlep kapitala je to zahteval in danes zahodni svet išče nove poti. Ta nova pot nastaja pod geslom Industrija 4.0 ali tovarne prihodnosti. Jaz to razumem kot prilagodljivo proizvodnjo, kot proizvodnjo tako rekoč vsega, pravi dr. Janko Petrovčič.« »Gremo v smer, kjer bo proizvajalec prodal določeno število izdelkov. Željo vpisal v poslovni sistem, od tam gre ukaz v proizvodni sistem, - na koncu tudi do naše diagnostične naprave -, in vse se bo prilagodilo temu, ne da bi ljudje kaj dosti posegali vmes.« Dr. Janko Petrovčič z Odseka za sisteme in vodenje Instituta "Jožef Stefan" je za vrhunske dosežke pri razvoju inovativnih elektronskih sistemov je prejel Puhovo nagrado. Med dosežki, s katerimi se lahko pohvali v zadnjem času je razvoj unikatnih naprav za diagnostiko kakovosti elektromotorjev, sesalnih enot in električnih motorjev podjetje Domel. Za podjetje Danfoss Trata pa je razvil elektronske sklope inteligentnih pogonov za ventile družine HD, ki so prodajna uspešnica podjetja. O razvoju teh tehnologij in še kakšni drugi je spregovoril v Podobah znanja. Foto: iz osebnega arhiva J. Petrovčiča

Keramika nam ne lepša zgolj kopalnic, ampak - mnogo bolj neopazno - omogoča delovanje številnih sodobnih naprav. Tako imenovano elektronsko keramiko najdemo v najrazličnejših napravah, od kondenzatorjev, sonarjev in satelitov do smuči in teniških loparjev. In še marsikje. Da si je utrla pot v vse te aplikacije, je imela po eni strani na razpolago kar nekaj časa, feroelektrične materiale namreč poznamo že celih 100 let, po drugi stani pa očitno še nismo izčrpali vseh možnosti za njihovo uporabo. Z njimi bi lahko celo hladili. Posebni keramični materiali se namreč močno ohladijo, ko se električno polje spremeni. Da so resnično uporabni za hlajenje, pa ni odvisno le od njihove kemijske sestave, ampak tudi od zgradbe na mikronivoju. Slednje je pokazala letošnja Zoisova nagrajenka prof. dr. Barbara Malič, vodja Odseka za elektronsko keramiko na Institutu "Jožef Stefan". Material, ki ga je s sodelavci razvila, je danes ključni element prototipne hladilne naprave, ki so jo razvili s kolegi ljubljanske Fakultete za strojništvo. "Mislim, da kuhinjskega hladilnika še dolgo ne bomo zamenjali z elektrokaloričnim. Je pa cel kup stvari, ki bi jih lahko tako hladili, denimo elektronske komponente. Ali pa v okoljih z visoko stopnjo sevanja," našteva možnosti, kjer bi ohlajevalni učinek teh materialov prišel najprej v poštev, prof. dr. Barbara Malič. Foto: iz osebnega arhiva B. Malič

Izteka se mednarodno leto zdravja rastlin, tako da je naslovna tema kot naročena, saj si v obdobju onesnaženosti okolja, škodljive rabe umetnih gnojil, po drugi strani pa spoznanj o nujnem obratu k bolj trajnostnemu kmetovanju, mnogo ljudi prizadeva najti bolj sonaravne načine pridelave hrane. V tem primeru pač rastlinske. Na Nacionalnem inštitutu za biologijo, točneje na Oddelku za biotehnologijo in sistemsko biologijo že dolgo časa aktivno raziskuje prof.dr. Kristina Gruden. S kolegi je nedavno v strokovni reviji Trends in Plant Science objavila članek z naslovom »Mènage à Trois: Razvozljavanje mehanizmov, ki uravnavajo interakcije med rastlinami, mikroorganizmi in žuželkami«. Gruden je zasnovala raziskavo pri kateri sta aktivno sodelovala tudi soavtorja članka, njen kolega dr. Marko Petek iz oddelka in podatkovni znanstvenik dr. Vid Podpečan iz Odseka za tehnologije znanja na Inštitutu Jožef Stefan. S profesorico Gruden smo povzeli širši okvir raziskave s stališča sistemske biologije – preučevanje odzivov rastlin na druge organizme v okolju, ki bodo v prihodnosti omogočali t.im. pametno uporabo mikroorganizmov v kmetijstvu. Sogovornica predava predmete več aspektov biokemije rastlin na Univerzi v Ljubljani na FKKT, BF, MF in na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana. foto: Raziskovanje interakcij med rastlinami, mikroorganizmi in žuželkami zahteva mnogo pristopov, tudi takšnega na fotografiji, ki je nastala na oddelku vir: NIB, Oddelek za biotehnologijo in sistemsko biologijo

Slovenci že vse od leta 1945 pričakujemo vrnitev Narodnega doma, ki so ga pred 100 leti uničili fašisti. Italija je obljubila, da bo Narodni dom vrnila, a kot smo lahko prebrali v tržaškem Il Piccolu, so pri tem še vedno neznanka poteze tržaške občine in da "obstaja tveganje, da bo vse padlo v vodo". Zakaj je tako težko vrniti Narodni dom, kaj pomeni vrnitev za Slovence v Furlaniji - Julijski krajini, ali je fašizem iz Trsta odšel ali se je le potuhnil, je Trst še prijazno mesto za sobivanje, kaj pomeni za Slovenijo prisotnost Slovencev v FJK, je le nekaj vprašanj, ki jih bo voditelj oddaje Alen Jelen načel z gosti: mestno svetnico Valentino Repini, zgodovinarjem z Odseka za zgodovino Narodne in študijske knjižnice Štefanom Čokom, odvetnikom, profesorjem Petrom Močnikom, deželnim predsednikom stranke Slovenska skupnost, podpredsednikom tržaškega občinskega sveta Igorjem Švabom in filozofom ter profesorjem Jernejem Ščekom. Oddajo smo izvedli v neposrednem prenosu iz Tržaškega knjižnega središča. Foto: RTV SLO.

Živa bitja imamo prirojeni in pridobljeni del imunske obrambe pred »patogenimi« mikroorganizmi. Letno naj bi zaradi tovrstnih okužb umrlo 16 milijonov ljudi, za to pa poskrbi »le« okoli 1400 življensko nevarnih patogenov, torej bakterij in virusov. Izredna prof.dr. Mojca Benčina z Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani nam je v pogovoru na primerih vloge posebnih receptorjev povzela spoznanja iz več raziskav predvsem prirojenega dela imunskega sistema, skozi katere so razumeli, kako deluje njegova aktivacija. In predvsem, kaj to znanje ponuja v boju proti človeku nevarnim patogenim mikroorganizmom. Na sliki shema aktivacije prirojenega imunskega odgovora na vdor patogena (vir: Mojca Benčina, KI)

Komisija za priznanja in nagrade na Kemijskem inštitutu v Ljubljani je Preglovo nagrado 2019 za izjemne dosežke v znanosti nedavno podelila dvema prodornima raziskovalcema z inštituta. Višja znanstvena sodelavka, doc.dr. Marjetka Podobnik, vodja Odseka za molekularno biologijo in nanotehnologijo (D11), jo je prejela za razumevanje delovanja živalskih in rastlinskih patogenih mikrobov, kar je med drugim pokazala na primeru struktur porotvornih proteinov, (ti tudi pri človeku opravljajo predvsem obrambno nalogo). Te ugotovitve ene od začetnic tukajšne krioelektronske mikroskopije imajo velik potencial v biotehnoloških in biomedicinskih aplikacijah. Znanstveni svetnik prof.dr. Matej Praprotnik, od nedavnega tudi vodja Teoretičnega odseka (D01), sicer pa vodja Laboratorija za molekularno modeliranje in profesor biofizike na FMF v Ljubljani, je letošnjo Preglovo nagrado (KI jih podeljuje za dosežke v zadnjih 5 letih), dobil za razvoj novih računskih pristopov in njihovi uporabi v simulacijah kompleksnih molekularnih sistemov. Je tudi avtor metode AsResS, ki sklaplja fine in grobozrnate molekulske modele v simulaciji. Sicer je predsednik Društva biofizikov Slovenije in podpredsednik znanstvenega sveta PRACE (evropske mreže visokozmogljivega računanja). Citiranju objav v znanstvenih revijah smo se v pogovoru izognili, pa ne zaradi nepomembnosti temveč predvsem zaradi vsebine in poteka živahnega pogovora, ki se je razvil med sodelujočimi na temo sodelovanja »računarjev« in »eksperimentalistov«. Ob pomoči zmogljivih računskih strojev je šele postal mogoč optimalen razvoj sodelovanja obeh »struj« pri raziskavah. Prejemnika Preglove nagrade Kemijskega inštituta 2019 za posebne dosežke v znanosti (vir: Kemijski inštitut)

Gost v oddaji je dr. Andrej Anžlin, vodja Odseka za mostove in inženirske objekte na Zavodu za gradbeništvo Slovenije (ZAG). Pogovarjamo se o uporabi BIM modelov s ciljem nadzora mostov in drugih infrastrukturnih objektov.

V okviru meseca dni so sodelavke in sodelavci Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v LJ objavili 3 članke v odmevnih in vplivnih znanstvenih revijah. Naključje ali plod dolgoletnega dela in entuziazma skupine, ki jo vodi prof.dr. Roman Jerala? Nemara oboje, saj smo pred 2 tednoma že predstavili vsebino in okvir prvega (3.dec) od 3 nakazanih člankov, rezultatov raziskovalnih naporov raziskovalk, ki so se kalile že na mednarodnih tekmovanjih študentov iGEM na MIT v Bostonu. Tudi današnji dve gostji sta bili na omenjenih raziskovalnih soočenjih, ena kot mentorica, druga še kot študentka. Pripravili smo pogovor s prvima navedenima avtoricama člankov, dr. Ivo Hafner Bratkovič in doktorantko Tino Fink. V njunih primerih gre za znanstvena članka v revijah Nature Communications in Nature Chemical Biology, v katerih so raziskovalne skupine prišle do boljšega razumevanja mehanizma začetkov vnetja, in odkritja povečanja hitrosti odziva oziroma novega načina uravnavanja delovanja človeških celic. In prav zato je uporabnost teh odkritij v bodočih medicinskih terapijah in v biotehnologiji perspektivna Animacija novega, hitrejšega načina uravnavanja delovanja človeških celic iz članka v reviji Nature Chemical Biology: https://www.youtube.com/watch?v=9_pX2TlXUG8, Vir: Kemijski inštitut Znanstvena ilustracija: prikaz članka iz Nature Communications o boljšem razumevanju začetkov vnetja (vir: Kemijski inštitut)

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo je med letoma 1990 in 2008 poraba energije v svetovnem merilu narasla za 39 odstotkov. Ključni energenti v tem času pa tudi v nekaj naslednjih letih so bili premog, zemeljski plin in nafta. Tako smo iz fosilnih goriv, za katera sicer dobro vemo, da v ozračje, ko jih kurimo, sproščajo toplogredne pline in so torej najbolj odgovorna za globalno segrevanje, leta 2015 skupaj pridobili kar 87 odstotkov vse energije. Nasprotno smo iz obnovljivih virov s hidroenergijo na čelu pridobili vsega devet procentov. To so številke, ki jasno sporočajo, da moramo, če se nočemo scvreti na pregretem planetu, hitro najti nov, zelo potenten in do okolja bistveno prijaznejši vir energije. Na srečo ima znanost odgovor že pri roki: v prihodnje bi veljalo staviti predvsem na fuzijo, na fuzijsko energijo. Kaj torej je fuzija? Katere so njene prednosti pred drugimi viri energije? Kako bi jo lahko začeli izkoriščati? Zakaj tega še nismo storili? In kdaj bi lahko postala del našega vsakdana? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti. Naši gostje pred mikrofonom so bili: dr. Boštjan Končar, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu Jožef Stefan in vodja Slovenske fuzijske asociacije, pa dr. Saša Novak, znanstvena svetnica na Institutu Jožef Stefan in sodelavka tamkajšnjega Odseka za nanostrukturne materiale, potem dr. Luka Snoj, vodja Odseka za reaktorsko fiziko pri Inštitutu Jožef Stefan, ter dr. Bernard Bigot, generalni direktor projekta Iter, največjega mednarodnega eksperimentalno-raziskovalnega projekta, povezanega z razvojem fuzijske energije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Nikiko (Pixabay)

Mednarodno priznani raziskovalec iz Zagreba dr.Bojan Žagrović na dunajskem univerzitetnem kampusu Vienna Biocenter raziskuje teoretične okvire in pomembno neznanko v okviru molekularne biologije in biofizike. O teh temah na posnetku razmišlja tudi izr.prof.dr. Mojca Benčina, višja znanstvena sodelavka z zdajšnega Odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Sogovornica je ena izmed najbolj prodornih sodobnih raziskovalk s področij imunologije, mikrobiologije in sintezne biologije.