Podcasts about angliji

Leta 627 je menih Pavlin obiskal kralja Edvina v severni Angliji, da bi ga pridobil za sprejem krščanstva. Kralj je ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Sharon Dodua Otoo je britanska pisateljica, publicistka in aktivistka ganskih korenin, ki živi in ustvarja v Nemčiji. Svoj romaneskni prvenec Adina soba je napisala v nemškem jeziku; v njem prepleta zgodbe štirih žensk po imenu Ada: matematičarke in programerke Ade Lovelace na začetku 19. stoletja v Angliji, poljske ujetnice leta 1945 v nacističnem koncentracijskem taborišču, ki je prisiljena v prostitucijo, katere pravo ime je Adelajda, mladenke v 15. stoletju v Zahodni Afriki, ki jo Ada kličejo po vasi, od koder prihaja, in noseče Ganke, ki v sodobnem Berlinu išče stanovanje. Adina soba temelji na kratki zgodbi Herr Gröttrup setzt sich hin, kar bi lahko prevedli kot "G. Gröttrup se usede", za katero je prejela prestižno nagrado Ingeborg Bachmann. Dodua Otoo v svojem pisanju prepleta magični realizem, afrofuturizem, vprašanja identitete, odnosov in opolnomočenja: štirje liki so med seboj neločljivo povezani skozi prostor in čas, zgodbo pa poleg njih pripovedujejo tudi predmeti, ki jih obdajajo: metla, tolkalo, soba, potni list. Adina soba je v prevodu Sare Virk ob Festivalu Fabula, literature sveta, izšla tudi v slovenščini. S pisateljico se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralka Mateja Perpar, ton in montaža Gašper Loborec.

V Mali drami Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani je bila 17. januarja letos premiera igre Bog nemškega dramatika Ferdinanda von Schiracha v prevodu Mojce Kranjc in v režiji Petra Petkovška. Osrednja tema je izjemno aktualna in sicer: samomor - sicer zdravega oseminsedemdesetletnika - ob pomoči zdravnika. Peter Petkovšek, letnik 1986, je v Mali drami že režiral lani, ko je skupaj s Tomislavom Zajcem sodeloval pri besedilu Gospa Dalloway, pred tem je delal tudi v Mini Teatru in še prej v celjskem gledališču, sodeloval je tudi z Matejo Koležnik, sicer pa živi in dela v Angliji in tako rekoč vsepovsod po svetu. Za oddajo Naši umetniki pred mikrofonom ga je v studio Radia Slovenija povabila Tadeja Krečič.

Predstavljamo sogovornika, ki je zaposlen v vodstvu avtomobilskega podjetja Jaguar Land Rover. Jure Vrhunc že osem let živi v Angliji in je v podjetju JLR, ki s proizvodnjo luksuznih in terenskih vozil velja za enega od britanskih simbolov in tudi za enega od najpomembnejši britanskih izvoznikov, prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. V JLR, kjer so v minulih letih izvedli obsežno in tudi težko transformacijo, pozorno spremljajo dogajanje v drugih avtomobilskih podjetjih, tudi v Nemčiji, ter kitajsko konkurenco na področju električnih vozil. Jure Vrhunc, ki mu gre v Angliji najbolj na živce nenehno slabo vreme, razkrije tudi ceno najdražjega prodanega Jaguarja ter razloži, kako običajno preživlja božične in novoletne praznike.

Tokrat predstavljamo Jureta Vrhunca, ki je zaposlen v vodstvu podjetja Jaguar Land Rover oziroma JLR v Angliji. To avtomobilsko podjetje velja za enega od britanskih simbolov in za enega od najpomembnejših britanskih izvoznikov. Velika podpornica podjetja JLR je britanska kraljeva družina, za odnose z njo imajo vzpostavljen poseben oddelek, pravi Jure Vrhunc, ki je v podjetju prehodil pot od razvojnega inženirja do svetovalca v vodstvu. Poklicali smo v Neapelj, kjer je na Univerzi Orientale že 110 let prisotna slovenščina, visok jubilej so zaznamovali s slovesnim srečanjem. Slovensko društvo Lipa v Prijedoru zaznamuje 20 let sodelovanja z bovško občino, prav tako 20 let praznuje slovenska radijska oddaja na postaji Free radio v Prijedoru. V oddaji pa tudi tem, kakšne možnosti za uspeh v tujini imajo slovenski glasbeniki.

Benjamin Rozman Soklič je 33-letni nadzornik varnosti v neprofitnih stanovanjih za socialno ogrožene v Londonu. A pravi, da je njegova služba le način preživetja, medtem ko "se življenje dogaja" povsod drugod. Sam tako velik del časa preživi v Braziliji, kjer se je našel tako v kulturnem oz. zasebnem kot ustvarjalnem smislu. Svoje najboljše prijatelje ima v Salvadorju, pa tudi na Otoku se druži predvsem s kolegi iz Latinske Amerike: pripravlja glasbene, plesne in druge kulturne dogodke, povezane s sambo, med drugim igra v (tudi do) stočlanskem bobnarskem kolektivu, s katerim se udeležuje karnevalov, zadnje čase pa je kot didžej svoj spekter glasbe obogatil še z nekaj novimi južnoafriškimi žanrskimi razsežnostmi. V intervjuju ne potrdi zagotovo, a iz previdnosti tudi ne ovrže ugibanj, da je morda prav to območje sveta naslednje, ki ga bo "posrkalo vase".

V oddaji o kulturi smo predstavili roman Kelih Karla petega, Miguela Maurya Buendía. Avtor je nadškof, vatikanski diplomat, ki trenutno službuje v Angliji. Pred leti je deloval v Ljubljani in očaran nad našimi kraji, zlasti nad lepoto Dolenjske, začel pisati zgodovinski roman. Ta je španščini je prvič izšel leta 2002. O knjigi nam je spregovoril frančiškan p. dr. Mari Osredkar.

Tokratna oddaja bo zelo razgibana. V ponedeljek bo godoval Sveti Martin, ki po tradiciji spremeni mošt v vino. Martinovo je praznik druženja, ob katerem se zberejo tudi številni Slovenci na tujem. Pogledali bomo, kaj načrtujejo v Cambridgeu v Angliji in na Predarlskem v Avstriji. Še pred tem pa bomo z zvokom potovali v Srbijo – iz prve roke, torej od učencev, boste slišali, kako poteka dopolnilni pouk slovenščine v Beogradu. Zbrali smo tudi nekatere osebne zgodbe naših srbskih rojakov – o njihovih družinah v Sloveniji in spominih na našo državo. V Novem Sadu pa pripravljajo tradicionalno prireditev Dnevi slovenske kulture, ki združijo Slovence iz vse Srbije, pa tudi goste iz Slovenije.

Sveta Uršula je živela v 3. stoletju in se je rodila nekje v Angliji. Menda je bila kraljeva hči. Toda o njenem življenju se lahko poučimo le iz legend. Z njo je povezanih kar 11.000 tovarišic, ki so šle s svojo voditeljico v …

Kaja Karba, slovenska vplivnica, ustvarjalka vsebin in mamica, je svoje življenje obogatila z izkušnjo življenja v Londonu. Tam je sprva delala kot varuška, nato pa s svojo ustvarjalnostjo in vztrajnostjo zgradila kariero na Youtubu in Instagramu. Zakaj se je vrnila v Slovenijo in ali svojo odločitev obžaluje? Vse to in še več sva obdelali na tokratnem Čveku ob Matchi ... - Njeni začetki življenja v Londonu - Sprejemanje tujcev in izzivi življenja v tujini - S katerimi izzivi se je soočala ob vrnitvi v Slovenijo - Zakaj se je vrnila v Slovenijo - Kako se razlikuje vzgoja otrok v Angliji in Sloveniji - Njeno mnenje o izpostavljanju družine na spletu - Kako je sprejela nenačrtovanega družinskega člana - Načrti za prihodnost Kaja zna postaviti meje, po drugi strani pa si upa stopiti iz cone udobja, zato sem prepričana da bo tudi tebe očarala. Po poslušanju podkasta se lahko z nama povežeš tudi na Instagramu: ►   https://www.instagram.com/malincanastja/ ►   https://www.instagram.com/alenkatrogrlic/ Če imaš vprašanja, mi lahko vedno pišeš na nastja.kramer@malinca.si

Približno petina Valižanov, prebivalcev Welsa v Angliji, še obvlada prvotni keltski - valižanski jezik, število govorcev keltščine pa se nenehno zmanjšuje. Tudi v delu zahodne Francije, v Bretaniji, se je ta jezik še ohranil. Prisluhni keltski pravljici Guleesh The Project Gutenberg eBook of Celtic Folk and Fairy Tales Selected and edited by Joseph Jacobs, G. P. Putnam's Sons New York and London, iz angleščine prevedla in priredila Nataša Holy, bere Nataša Holy

Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je v Združenih državah in Angliji začela razvijati nova zvrst odrske umetnosti, ki je izvirala iz varietejske umetnosti, kjer so nastopajoči na odru to, kar so v zakulisju, brez pripomočkov ali soigralcev. Njihova komunikacija je neposredna, njihov namen pa občinstvo nasmejati do solz in pri tem dodati kakšno moralno lekcijo. Govorimo o standupu. Sinoči se je na Ljubljanskem gradu začel že 17. Festival slovenske komedije - Panč. Z nastopajočimi in organizatorji smo se pogovarjali o začetkih, izkušnjah in tudi o tem, kaj pomeni standup v našem prostoru.

V Harrogatu v Angliji je konec junija potekal Katoliški župnijski vrh 2024, ki se ga je udeležilo več kot 1000 voditeljev iz več kot 200 župnij iz 16 držav, številni duhovniki in škofje. Med njimi so bili tudi udeleženci iz Pastoralne zveze župnij Slovenj Gradec in iz Celjske škofije. Dogodek, ki ga je organizirala organizacija Divine Renovation, je bil osredotočen na misijonsko prenovo župnij in opolnomočenje laikov za prevzem vodilnih vlog v življenju Cerkve. Nekaj predstavnikov iz Slovenije smo povabili pred mikrofonom, da so nam več povedali o tem pomenljivem srečanju. Z nami so podelili primere iz župnij po različnih državah in spodbude tudi za naše okolje, ki so jih bili deležni. Vabljeni k poslušanju!

Kakšno Cerkev bo papež našel med obiskom Papue Nove Gvineje?Župnijski vrh v Angliji prinesel številne primere, kako prenoviti življenje župnijMladi se pripravljajo na odhod na Mladifest v Medžugorje

Slovenska nogometna reprezentanca je skupinski del evropskega prvenstva v Nemčiji končala s tekmo proti Angliji. Ob razpletu skupine C in odzivih iz slovenskega tabora se posvetimo še slovenskim košarkarjem, ki se pripravljajo na olimpijske kvalifikacije. V sklopu priprav so se včeraj v Stožicah pomerili z Litvo.

Slovenska nogometna reprezentanca je skupinski del evropskega prvenstva v Nemčiji končala s tekmo proti Angliji. Ob razpletu skupine C in odzivih iz slovenskega tabora se posvetimo še slovenskim košarkarjem, ki se pripravljajo na olimpijske kvalifikacije. V sklopu priprav so se včeraj v Stožicah pomerili z Litvo.

Slovenija praznuje dan državnosti in s tem zaznamuje 33 let od osamosvojitve, ko je takratna skupščina sprejela ključne osamosvojitvene dokumente za osamosvojitev in sicer temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji, ustavni zakon za njeno izvedbo ter deklaracijo o neodvisnosti. Velik korak k osamosvojitvi smo Slovenci pred tem naredili na plebiscitu 23-ega decembra 1990, ki je imel več kot 93-odstotno udeležbo, za samostojno državo pa je glasovalo skoraj 96 odstotkov teh, ki so prišli na volišča. Sodelovanje in pogum, ki smo ga pokazali takrat, je močno odmeval v govorih na včerajšnjih slavnostnih dogodkih in na osrednji državni proslavi. V oddaji tudi: - Slovenski nogometaši proti Angliji za zgodovinski preboj med elito stare celine. - Prihodki od zamrznjenega ruskega premoženja kmalu na voljo za pomoč Ukrajini. - V Mariboru svoja vrata odpirata mednarodni folklorni festival Folkart in JazzLent.

Slovenska nogometna reprezentanca je pred zgodovinskim podvigom. Na tekmi proti Angliji bo lovila uvrstitev med najboljših šestnajst reprezentanc. Ob nogometu minute namenjamo še koncu državnega prvenstva v cestnem kolesarstvu, na katerem so bili v ospredju tekmovalci iz ekip svetovne serije.

Slovenska nogometna reprezentanca je pred zgodovinskim podvigom. Na tekmi proti Angliji bo lovila uvrstitev med najboljših šestnajst reprezentanc. Ob nogometu minute namenjamo še koncu državnega prvenstva v cestnem kolesarstvu, na katerem so bili v ospredju tekmovalci iz ekip svetovne serije.

Slovenski nogometaši se na evropskem prvenstvu v Nemčiji borijo za svojo prvo uvrstitev v izločilne boje. Prvi polčas tekme proti Angliji brez zadetkov.

Na evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji večer prinaša tekmi Španije in Albanije ter Italije in Hrvaške, slovenska reprezentanca pa je opravila še zadnji večerni trening pred jutrišnjo tekmo proti Angliji. V popoldanskih športnih minutah se posvetimo še končanemu evropskemu prvenstvu v plavanju.

16. stoletje v Angliji. Vlada kralj Henrik VIII. in Tomaž More je njegov svetovalec …

Slovenski nogometaši danes na regeneraciji, misli tudi že pri Angliji.Pred prazničnim koncem tedna prometno in vremensko opozorilo.UKC Maribor pridelal že več kot šest milijonov evrov izgube; sindikat Fides: Vlada se bo neslavno zapisala v zgodovino kot tista, ki je uničila slovenski javni zdravstveni sistem.Brežiški občinski svetniki obsodili nasilje na šolah in pozvali k zagotovitvi dodatnih policistov v občini.Zgodovinar dr. Milko Mikola v novi knjigi o nasilju komunistov v prvih povojnih letih nad ženskami in otroki.Vreme: Jutri bo spremenljivo, sredi dneva in popoldne bodo krajevne nevihte.

V oddajo smo povabili Dejana Branca, diplomiranega zdravstvenika, ki je v Angliji opravil specializacijo iz intenzivne nege in terapije. Vrsto let živi in dela v tujini, deluje v javni bolnišnici, o tamkajšnjih primerih dobre prakse je govoril letos maja na 19-em Simpoziju Zdravstvene in babiške nege Slovenije.

Slovenski nogometaši so si na drugi tekmi rednega dela Evropskega prvenstva v Nemčiji proti Srbiji priigrali remi, a z grenkim priokusom. Po vodstvu Slovenije v drugem polčasu je izid ostal nespremenjen vse do izteka zadnje minute sodnikovega podaljška, ko so po podaji iz kota do edinega zadetka prišli Srbi in končali veselje slovenske izbrane vrste. A slovenski navijači ostajajo optimistični. Ostali poudarki oddaje: - Izraelski premier Netanjahu in vojska v sporu glede uničenja Hamasa. - Rusija in azijsko-tihomorske države krepijo vezi, Zahod v skrbeh. - V Mariboru odprli novo sodobno Zdravstveno postajo Magdalena.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Bernard Stramič in Eva Longyka Marušič. Moj jezik v tvojih besedah ali La mia lingua nelle tue parole je naslov dvojezične pesniške zbirke, pesniškega prvenca Marianna Deganutti, ki je izšel pri založbi Mladika v Trstu. Marianna Deganutti je doktorica literarnih znanosti, ki je študirala v Italiji in Angliji, zadnje čase pa živi v Nemčiji. Napisala je dva romana v italijanščini. V esejistično znanstvenih knjigah in razpravah preučuje pisatelje z obmejnih področij, na primer Fulvia Tomizzo, Itala Sveva, Borisa Pahorja, Claudia Magrisa, tudi Jamesa Joycea, ki je bival v Trstu. O "zamejskosti" ali "zamejenosti" ali "tujosti" lahko piše tako rekoč iz prve roke, saj je "brezdomnost" v zgodovinskem, jezikovnem in geografskem pomenu izkusila sama, ko se je že kot študentka podala s podeželja v Trst, od tam pa na študij v tujino. Slovenščino je študirala kot drugi jezik v Ljubljani. S pesniško zbirko Moj jezik v tvojih besedah je vstopila v okruške izginjajočega jezika svojih prednikov, ki so živeli nedaleč od Čedada in Kanala ob Soči. Jezik ji je domač zaradi babice, usodo beneških Slovencev pa pozna iz izpričanih ran, ki jih je njenim prednikom prizadejal italijanski fašizem. Prebivalce beneške pokrajine so, podobno kot Slovence na Primorskem, v Istri in Reziji, zaznamovali prisilno izseljevanje, italijanizacija, ošabno, brezčutno začrtane meje, pa tudi hudourniki, reke, gore, ki so jih na naraven način omejevale. V pesmi z naslovom Domov pesnica slikovito opiše, kaj ji je ostalo od družinske zapuščine: "vrnila si se domov / štirje kamni v gozdu / kolovoz / blizu potoka / ki se spušča po pobočju / med hrasti in leskami / ki se rojevajo, rastejo in umirajo / tudi oni / brez premora." S to podobo štirih mejnikov zapuščenega doma pesnica sprejme minevanje kot del naravnega procesa. Čas ni zacelil ran, sledi niso izginile, a minil je čas za obtoževanje. Iz ene same nepozabljene besede je mogoče znova prebuditi jezik, ki že stoletje izumira. Čustva in spomini so neuničljivi. Babičina beseda, kot seme položena v spomin vnukinje, nenadoma vznikne in na novo zaživi v povezavah z besedami iz drugih jezikov, drugih krajev, drugih časov. Odkrivanje pozabljenih besed ni melanholično, zato so pesmi mehke, nežne in svetle, celo radostne. Tako so na primer špageti v mrzli Ljubljani ob spominu na babičino besedo pašta nenadoma sladki: "tvojo sladko pašto / ponovno odkrijem / po tridesetih letih / v hladni ljubljanski noči / medtem ko leden dež / zunaj trka na okno." Zbirka pesmi Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah je razdeljena na pet sklopov: Meja, Odhod, Medve, Izgubljene besede in Zopet najdene besede. Vsebinsko so nanizani kot postaje na poti h koreninam. Govoriti prepozno je bolje kakor opustiti besede. Jezik beneških Slovencev ni iz jezikovnih posebnosti kakega drugega jezika, temveč je vanj vgneteno v vse, iz česar beneški Slovenci so. Babičine besede niso le v pesničinem vkopanem spominu, nima jih le v krvi in kosteh, temveč ždijo v zvokih, barvi in vonju Benečije. Marianna Deganutti bi lahko pesnila v italijanščini, nemščini ali angleščini, v jezikih dežel, kjer je živela, študirala, delala, a se je odločila za slovenski jezik, ki ga zaradi babičine ljubezni najgloblje občuti. Samo ta jezik ji ne more pobegniti, samo ta jezik je zares v sami srži njene biti, kot na primer v pesmi Etimologije: "iskala sem te naše besede / in našla sem jih, ko je / roka šla čez jesensko listje / in sem vonjala zorano zemljo / našla sem jih / v šelestenju rahlo valovite trave / v dežju / ki se vrtinči v mlakuži / v brenčanju čebele / ki se potaplja v sivko." Vse pesmi v zbirki Marianne Deganutti Moj jezik v tvojih besedah so natisnjene v slovenskem in italijanskem jeziku. Pesnica v izbornem jeziku neposredno in brez privzdignjenega prsta sporoča, da materin jezik ni nekaj samoumevnega, nakazuje smisel in lepoto iskanja pozabljenih besed in na spraven način briše meje med tukaj in tam, med zdaj in nekoč.

Zavržena hrana predstavlja velik okoljski problem. Miha Pipan je našel dobro rešitev s pomočjo črne bojevniške muhe. Preko Start-upa v Angliji je na noge postavil podjetje Better Origin. Kot znanstvenik in direktor kroji biotehnologije, ki omogočajo presnovo odpadlih biomas v uporabne namene.

Vida Igličar je svojo ustvarjalno kariero začela s študijem v Angliji, pri nas pa se je uveljavila kot umetniška direktorica, grafična oblikovalka in ilustratorka. Vidino življenje je polno težkih preizkušenj, s svojo knjigo Vse je v redu pa bralca skozi svoje izkušnje in namige vodi do bolj umirjenega in skladnega življenja. V tokratni epizodi se pogovarjava o stiskah, anksioznosti in paničnih napadih, o obrekovanju in posledicah, ki jih ta pusti na nas, pa o smrti najprej soplesalca, nato še partnerja ter žalovanju, ki ga take neverjetne izkušnje prinesejo. Vida razkrije, kaj ji je pomagalo prživeti ne samo žalovanja, ampak kasneje tudi izgorelost, za zaključek pa govori tudi o polnosti življenja in prihodnosti. Uživajte v pogovoru. ❤️ Vida Igličar na spletu: https://www.instagram.com/vidaiglicar/ https://vidaiglicar.com/

Razvoj zavesti je bil do sedaj prepuščen stihiji, v prihodnje pa bi lahko bil voden - za vse, ki bi to hoteli. Tako pravi v razširjeni in dopolnjeni izdaji svoje zajetne knjige Razvoj zavesti David Cigoj iz Mirna na Goriškem. Na njegovi spletni strani lahko preberemo, da je novinar, raziskovalec in turistični vodnik. Pred trinajstimi leti je med mirno vožnjo nedaleč od kamnitih balvanov Stonehengea v Angliji doživel neke vrste razsvetljenje ali natančneje uvid, je prepričan. Da bi ta preblisk bolje razumel in raziskal se je odločil za doktorski študij sociologije, pri čemer ga zanima predvsem relacija med družbenim in psihološkim razvojem posameznika. Več nam bo David Cigoj povedal v nočnem obisku. Poklepetali bomo tudi z najboljšim poročnim fotografom na svetu, opazovali in poslušali ptice ter izvedeli, kako se na Goriškem pripravljajo na 250-o obletnico rojstva duhovnika, alpinista in humanista Valentina Staniča. Seveda pa smo v tokratnem nočnem programu, ki ga je pripravil Valter Pregelj, poskrbeli še za druge zanimive in aktualne vsebine.

Razvoj zavesti je bil do sedaj prepuščen stihiji, v prihodnje pa bi lahko bil voden - za vse, ki bi to hoteli. Tako pravi v razširjeni in dopolnjeni izdaji svoje zajetne knjige Razvoj zavesti David Cigoj iz Mirna na Goriškem. Na njegovi spletni strani lahko preberemo, da je novinar, raziskovalec in turistični vodnik. In tudi, da je pred trinajstimi leti med mirno vožnjo nedaleč od kamnitih balvanov Stonehengea v Angliji po približno petnajstih minutah kontemplacije ugledal jasen vzorec človeškega razvoja. Šlo je za neke vrste razsvetljenje ali natančneje uvid, je prepričan. Da bi ta preblisk bolje razumel in raziskal se je odločil za doktorski študij sociologije, pri čemer ga zanima predvsem relacija med družbenim in psihološkim razvojem posameznika. Nujno je, da se naša zavest začne hitro razvijati, kajti težave se nam tako hitro kopičijo, da jih ne utegnemo reševati z obstoječo zavestjo in moramo napredovati, opozarja David Cigoj. Kako, pa bo skozi pogovor poskušal izvedeti Valter Pregelj.

Slovenija bo po 24 letih spet igrala na evropskem prvenstvu v nogometu. Voditelja podkasta Slavko Jerič in Toni Gruden sta analizirala prve odzive po žrebu. Vabljeni k poslušanju!

Slovenski nogometaši se bodo na evrospkem prvenstvu, ki bo v Nemčiji prihodnje leto, pomerili z Dansko, Srbijo in Anglijo. Tekme bodo v Stuttgartu, Münchnu in Kölnu. V oddaji pa tudi o tem: - Izrael po propadu dogovora o prekinitvi ognja okrepil napade na jug Gaze - Zgolj zaveze o povečanju obnovljivih virov energije niso dovolj, poudarjajo okoljevarstveniki - Na Prešernov rojstni dan vrata kulturnih ustanov na široko odprta obiskovalcem

Učiteljica klavirja, Katarina Kurtjak, ob pogovoru s psihologinjo Manco Kok ob glasbenih primerih in skozi lastne zgodbe glasbenega ustvarjanja in poučevanja učencev z različnimi motnjami avtističnega spektra, predstavlja nove, prilagojene metode in načine poučevanja. Pripoveduje o srečanju z improvizacijo, lastnem ustvarjanju in komunikaciji prek glasbe, ki lahko poveže tudi starše in otroke. Scenarij: Katarina Kurtjak in Manca Kok V scenarij so vključene izjave Suprithe Aithal, plesno-gibalne terapevtke, raziskovalke in predavateljice na univerzi Edge Hill v Angliji, brala jo je Lidija Hartman, izjave staršev in učenca. Posnetke z ur je naredila Katarina Kurtjak, z dovoljenjem in podporo staršev Ane, Patrika in Luke. Tonski mojster: Urban Gruden Urednici oddaje: Saška Rakef in Anamarija Štukelj Cusma Ljubljana: RTV Slovenija, 2023 Oddaja je del projekta B-AIR, ki ga podpira Ustvarjalna Evropa, in je namenjena raziskovanju vloge zvoka v življenju človeka.

Piše: Milan Vogel Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko ”Spomeniki so vseh mogočih oblik in velikosti. V tej knjigi sem predstavil pomene in motive, ki se skrivajo za širokim naborom obeležij – ne le običajnih kipov, ampak tudi abstraktnih skulptur, slik, arhitekturnih objektov, muzejev in spominskih parkov, porušenih zgradb in porušenih vasi, koncentracijskih taborišč, pokopališč, grobnic in svetišč.” Tako angleški zgodovinar Keith Lowe, avtor, ki je slovenskim bralcem znan vsaj še po knjigah Podivjana celina in Strah in svoboda, strnjeno povzema vsebino in sporočilo odlično napisane knjige Ujetniki zgodovine. Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas. Tako kot ljudje so tudi spomeniki ujeti v okove zgodovine, ki se jih zaradi spreminjanja družbenih razmer le težko otresejo. Avtor ob številnih primerih poudarja, da se vlogi ”junaka” in ”mučenika” lahko hitro zamenjata. To dokazujejo rušitve spomenikov ob spremembah režimov po vsem svetu. Spomnimo se podiranja spomenika Sadamu Huseinu, odstranjevanja Stalinovih ali Leninovih kipov v baltskih in drugih državah, začetka odstranjevanja kipov junakov konfederacije z ulic in javnih trgov leta 2017 v ZDA, rušenja spomenika kralju Aleksandru v Ljubljani ob italijanski okupaciji, umaknitve Titovega spomenika izpred Muzeja novejše zgodovine in odstranitve spomenikov, povezanih z NOB, z Brda. Avtor rušenje ali odstranitev sicer razume, a hkrati obžaluje, saj so spomeniki dragoceni zgodovinski dokumenti, ki ”zgovorno pripovedujejo o vrednotah naših prednikov, dobrih in slabih. To so znamenitosti z močjo, ki navdihujejo vse mogoče debate. So tudi velike umetnine, izdelane z osupljivo rokodelsko spretnostjo in domišljijo. Uničevanje vsega tega zaradi sodobne politike je velika sramota.” V sklepnem delu poudarja, da rušenje ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo. S spomeniki se je vedno treba soočiti in se o njih pogovarjati, kličejo nas na odgovornost in skrbijo, da ”nikoli ne pozabimo na svoj dolg do zgodovine ali na svojo zasužnjenost z njo”. Predstavitev petindvajsetih spomenikov in obeležij z vsega sveta v tej knjigi to nazorno kaže. S takim razumevanjem je Lowe spomenike razvrstil v pet kategorij. V prvi so spomeniki, postavljeni junakom, v drugi mučenikom, v tretji pošastim, četrti del je naslovil Apokalipsa, zadnjega, petega, pa Ponovno rojstvo. Vsak spomenik je odsev trenutnih družbenih razmer, kar avtor brez patetike tudi razloži. Nekateri so pogosto predstavljani, kot npr. Auschwitz, drugi manj, kot npr. 2000 km dolga pešpot Pot osvoboditve Evrope, ki se začenja v Londonu in vodi po znamenitih krajih, po katerih so se zahodni osvoboditelji Evrope v letih 1944 in 1945 prebijali do Berlina. Za avtorja je to daleč največji spomenik v tej knjigi, saj govori tako o današnjem svetu kot o zgodovini. ”Za pešpotjo se poleg zgodovinskega sporočila skriva tudi politično sporočilo – ali vsaj politično stališče.” Evropski svet jo je potrdil kot uradno evropsko kulturno pot. Zaradi časovne omejenosti prispevka ne moremo navajati vseh spomenikov in obeležij, zgodovinskih parkov, porušenih krajev, ki so kot spomeniki ostali v ruševinah, kot npr. vas Oradour-sur-Glane v Franciji ali katedrala v v letalskem napadu uničenem Coventryju v Angliji, katere prošt Harwar je že med vojno pozival k spravi in sodelovanju s porušenimi cerkvami v Nemčiji. Coventry se danes imenuje Mesto miru in sprave in je pobraten z mnogimi med vojno porušenimi mesti, kot so Volgograd, Varšava, Dresden in Hirošima. Njegovo osrednje gledališče se imenuje po leta 1941 bombardiranem Beogradu, ena od ulic po vasi Lidice, ki so jo leta 1942 povsem porušili nacisti, ena pa po nemškem mestu Meschede, ki je bilo leta 1945 uničeno v letalskem napadu ameriških bombnikov. V tretjem delu knjige, naslovljenem Pošasti, je dobila mesto tudi Slovenija, in sicer s Spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani, ”enem najzanimivejših in najbolj problematičnih spomenikov, kar sem jih kdaj videl”, pravi. ”V primerjavi z drugimi do sedaj videnimi obravnavanimi obeležji ta spomenik narodove preteklosti ne poskuša spraviti v figurativno podobo. Nikjer ni nobenega kipa, nobenih portretov ljudi, zamrznjenih v akciji. Spomenik je popolnoma abstrakten. Vendar ni zato nič manj kontroverzen.” Po Lowovem mnenju spomenik nima namena zbujati pozornosti, saj je ob zadnjem obisku nekaj ur stal ob njem in ga opazoval, a se nihče ni ustavil, da bi ga pogledal. ”Nihče ni na klinasto oblikovani stopnici na njegovem južnem robu čakal na srečanje s prijatelji. Nihče se ni ustavil v senci velikih kamnitih plošč, da bi pojedel sendvič. Spomenik obvladuje eno stran Kongresnega trga v samem osrčju mesta, toda zdi se, da ga preveva nekaj, kar odbija pozornost,” in nadaljuje, da je brezizraznost spomenika verjetno njegova največja prednost, saj da je želel biti tankočuten, da ne bi nikogar žalil in obujal razdiralnih strasti med vojno. ”Če ne pove ničesar o junakih niti o mučenikih niti o krivcih, potem je to namerna odločitev. Celo njegovo ime je namerno nedoločno. Čeprav vsakdo ve, da je to spomenik drugi svetovni vojni, je posvečen žrtvam vseh vojn.” Avtor je bil pretresen nad Hudo jamo, kamor ga je peljal Mitja Ferenc, zato se sprašuje, kaj ta ”brezizrazni, abstraktni spomenik pove o strahotah, ki sem jim bil ravnokar priča? Kako lahko sprejmeš spomenik iz čistega belega kamna, ko pa je resnica dosti bolj umazana, skrita na dnu temnega brezna v slovenskih hribih?” Na drugem mestu zapiše, da če so drugi spomeniki postavljeni zato, da bi usmerjali narodove spomine, je ta ravno zato, da bi jih razblinil.

Nov cikel oddaj B Air Zvočenja začenjamo z radiofonskim esejem Obrazi avtizma. Ta govori o učnem in ustvarjalnem procesu treh učencev z motnjo avtističnega spektra in odpira spoznanje, kako lahko glasba ustvari igriv prostor za sporazumevanje, izražanje in rast na različnih področjih. Kaj narediti, ko se zaveš, da načini poučevanja, katere si se priučil in verjameš, da so edini, ne delujejo pri vseh? Učiteljica klavirja, Katarina Kurtjak, bo ob pogovoru s psihologinjo Manco Kok ob glasbenih primerih in skozi lastne zgodbe glasbenega ustvarjanja in poučevanja učencev z različnimi motnjami avtističnega spektra, predstavila nove, prilagojene metode in načine poučevanja. Slišali bomo, kakšno moč ima glasba, če do nje pristopiš na pravi, sebi lasten način, in kako je to dosegla s svojimi učenci. Scenarij: Katarina Kurtjak in Manca Kok V scenarij so vključene izjave Suprithe Aithal, plesno-gibalne terapevtke, raziskovalke in predavateljice na univerzi Edge Hill v Angliji, brala jo je Lidija Hartman, izjave staršev in učenca. Posnetke z ur je naredila Katarina Kurtjak, z dovoljenjem in podporo staršev Ane, Patrika in Luke. Tonski mojster: Urban Gruden Urednici oddaje: Saška Rakef in Anamarija Štukelj Cusma Ljubljana: RTV Slovenija, 2023 Oddaja je del projekta B-AIR, ki ga podpira Ustvarjalna Evropa, in je namenjena raziskovanju vloge zvoka v razvoju človeka.

Piše: Katarina Mahnič Bereta: Renato Horvat in Eva Longyka Marušič Nerodno je pisati o romanih Sally Rooney, če se ne moreš strinjati z visokoletečimi besedami, s katerimi jo obsipajo kritiki in bralci, z literarnimi primerjavami (najpogostejša je ta, da so njena dela v bistvu romani iz devetnajstega stoletja, preoblečeni v sodobna oblačila) in skorajda kirurškim seciranjem pogosto prisiljenih dialogov čustveno precej obremenjenih in izgubljenih glavnih junakov. Tudi na slovenski televiziji smo to poletje lahko gledali nadaljevanko, ki je v Angliji pravi hit, posneto po njenem romanu Normalni ljudje, ekranizacija pa se najbrž kmalu obeta tudi drugima dvema. Rooneyeva namreč vsak korak svojih likov, pa tudi mimiko in oblačila, opisuje tako podrobno, kot bi pisala filmski scenarij z natančnimi navodili. Skratka, Sally Rooney je trenutno vsepovsod. Vsem zadržkom do njenega pisanja navkljub pa me je vendarle presenetilo, da nominiranka za nagrado booker in prvi glas milenijske generacije z najnovejšim romanom ni izumila ničesar novega. Pravzaprav je roman Kje si, prelepi svet? na las podoben prvima dvema, le da so štirje mladi ljudje (dva para), ki v njem nastopajo, malo starejši, bližajo se tridesetim. Spet so to izgubljeni intelektualci, ki še vedno iščejo prostor pod soncem, za dobro mero pa je med njimi eden iz delavskega razreda. Alice je uspešna pisateljica, ki je zaradi nepričakovane slave doživela živčni zlom in si rane liže na podeželju, v najeti hiši ob morju, kjer se zaplete z domačinom Felixom. Fant, ki dela v skladišču, je zaradi svoje iskrenosti in grobe neposrednosti najobetavnejši, najbolj simpatičen in najbolj živ protagonist romana. Tu sta še Alicina najboljša prijateljica iz Dublina Eileen, urednica literarne revije, in Simon, njen nekaj let starejši sosed in prijatelj iz otroštva, ki se ukvarja s politiko, in na katerega je Eileen nora, odkar ve zase. Nič kaj pretresljivega se jim ne zgodi na 350 straneh, večino časa porabijo za brezplodno razglabljanje in nekaj kar preveč “tehničnega” seksa. Prav tako kot pomanjkanje zunanjega dogajana je enoličen tudi njihov notranji svet – nimajo prave energije, vse preveč časa porabijo za neskončno analiziranje, ki jih ne pripelje nikamor, izgubljeni so in ranjeni in preveč ali premalo uspešni, mučijo jih nepomembne travme iz otroštva, kar naprej dvomijo o sebi in drug o drugem, čisto blizu si že pridejo, pa se spet potisnejo stran. Perspektivo vsevednega pripovedovalca razbija eletronska pošta, ki si jo izmenjujeta po sili razmer ločeni prijateljici; tudi to tehniko je Sally Rooney že uporabila. Sporočila so dolga in neprepričljiva, pisateljica jih poleg osebnih zaupnosti vse preveč izrabi za obdelavo tem, ki jo očitno vznemirjajo, vendar bi o njih težko kdo razpravljal v mejlih, sploh pa v takšnem skoraj enciklopedičnem slogu. Propad pozne bronaste dobe, linearna pisava B, splošen kolaps sveta, desničarska politika, osmišljenje našega sedanjega zgodovinskega trenutka na internetu z degradiranim političnim besednjakom … Rooneyjeva si prek Alicinih pisem olajša tudi svojo dušo: razpiše se o ceni slave, kakšno breme je biti znan in kako velja za normalno, da ljudje, ki te sploh ne poznajo, lahko kar sodijo, kakšen človek da si. “Taki ljudje resnično ne vidijo razlike med človekom, o katerem so samo slišali, in človekom, ki ga osebno poznajo. In čustva, ki jih gojijo do te osebe, o kateri mislijo, da sem jaz – intimna bližina, zamera, sovraštvo, pomilovanje –, se jim zdijo enako resnična kot njihova čustva do lastnih prijateljev. Sprašujem se, ali ni kultura slave, razvpitosti, nekako metastazirala, da bi zapolnila praznino, ki je ostala za religijo. Da je nekakšna maligna novotvorba, ki se razrašča tam, kjer je bil nekoč prostor za sveto.” Pa vendar se roman Kje si, prelepi svet? bere tekoče in kratkočasno, saj je Sally Rooney s kratkimi stavki in preprostim, razumljivim slogom mojstrica svoje obrti. Le da ima bralec ves čas občutek, da bi po eni strani rada nekaj več, zaradi česar njeni junaki kljub intelektu in precejšnji družbeni kritičnosti delujejo izumetničeno in papirnato. Na primer: “Alice je rekla o Eileen, da je genij in neprecenljiv biser, da je niti ljudje, ki jo res cenijo, ne cenijo dovolj. Eileen je rekla o Alice, da je ikonoklast in pristen original in pred svojim časom.” Po drugi strani skuša Sally Rooney v vsaki knjigi znova, v tej pa še prav posebej, prenesti bralcu sporočilo, da sta ne glede na vse, tudi zdaj, ko je človeštvo na robu propada, najpomembnejša ljubezen in prijateljstvo. Ker smo “mogoče pač rojeni za to, da ljubimo in nas skrbi za tiste, ki jih poznamo, da ljubimo in si delamo skrbi v nedogled, še takrat, ko bi morali početi pomembnejše stvari.” Preprosto védenje, ki pa se ne ujema ravno z vedno vnovično zmedenostjo glavnih junakov, pa naj imajo dvajset ali trideset let. Čeprav je konec tokrat neizpodbitno srečen in so se mogoče le česa naučili. Čas bi že bil. Mogoče tako Sally Rooney v naslednjem romanu ne bo treba preigravati vedno istih registrov, ampak bo s svojim talentom zasijala v čisto novi luči. To bralcem, ki so skozi tri romane potrpežljivo prenašali travme in frustracije večnega odraščanja, pravzaprav dolguje. Da bi postala Jane Austen današnjega časa, kar ji pripisujejo že zdaj, pa ji manjka še kar nekaj kilometrine.

Štiridnevno obdobje obsežnejših akcij pomoči prostovoljcev na območjih, ki so jih prizadele poplave, se končuje. Danes jih je na terenu približno 3 tisoč. S postopnim umirjanjem razmer se pri marsikomu, ki so ga prizadele poplave, začenjajo pojavljati duševne stiske. Na to so med drugimi pozorni v kmetijsko-gozdarski zbornici, kjer kmetom nudijo tudi psihosocialno pomoč. Pozivi k solidarnosti s prizadetimi v ujmi so bili tudi rdeča nit slovenskih škofov ob današnjem prazniku Marijinega vnebovzetja. Na osrednji maši v narodnem svetišču na Brezjah se je zbralo približno 4 tisoč vernikov. Ostali poudarki oddaje: Med soobtoženimi v četrti ovadbi zoper Trumpa njegov odvetnik Giuliani Trojica v Angliji prijetih bolgarskih vohunov za Rusijo tudi s ponarejenimi slovenskimi dokumenti Na Dunaju za ozelenitev javnih površin namenili dodatnih 20 milijonov evrov.

Parki se ne rojeva kar tako čez noč in če se že, vedno zajemajo manjše ali večje območje, so krajinsko urejeni za določen namen ali zavarovani zaradi izjemnih oz. kulturnih vrednot. Zgodovina parkov je neverjetna dolga in bogata, začetki sodobnih mestnih parkov pa segajo v 18.stoletje in so se razvili najprej v Angliji. In tudi danes, še tako majhna na novo urejena parkovna površina - kot je Park slovenske himne v Kranju – lahko predstavlja nekaj izjemnega.Pod parkom se podpisuje mlada ekipa ustvarjalcev Klara Bohinc, Andraž Keršič, Žiga Ravnikar, Eva Senekovič in Uršula Novak, arhitekti biroja 'a 2 o 2 arhitekti'.

V 172. epizodi podcasta gostim Barbaro Radojlović, ustanoviteljico in lastnico blagovne znamke Barbarella, ene prvih znamk rastlinske prehrane, ki je iz začetnih delavnic zrastla v priljubljeni restavraciji v Ljubljani – Juice bar v centru prestolnice in večjo restavracijo v ljubljanskem BTC, dve knjigi in v gurmanske delavnice, ki jih Barbara organizira v prostornem studiu ob Šmartinski cesti v Ljubljani in na katerih se udeleženci učijo priprave uravnoteženih rastlinskih obrokov. V pogovoru se z Barbaro dotakneva njene poti, kako se je zgodila znamka rastlinske prehrane Barbarella v času, ko pri nas še nismo imeli prostora z izključno vegansko kuhinjo, kako je svoje osebno poslanstvo vpletla v podjetniško pot. Pa tudi o tem, kako se je v tujini učila pri znanih chefih za rastlinsko kuhinjo – Russell Jamesu v Angliji in Matthew Kennyju v ZDA, ki sta ji pomagala postaviti ključne temelje za razumevanje zdrave in uravnotežene rastlinske kuhinje. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Barbaro omenili v pogovoru. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda172 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari

Cirkus je bil nekdaj medij, ki je občinstvo oskrboval z modeli spolne, rasne in razredne pripadnosti, vsaj dokler mu tega poslanstva ni speljala kinematografija. To zbirališče strasti vsakdana, ki je na razumljiv način podano občinstvu, postane institucionalizirano v času velikih revolucionarnih premikov, prevzemov oblasti nad zasedenimi kolonijami in stopnjevanja industrializacije, njegova nomadska kultura pa znova zaživi obdobjih pospešenega grajenja železnic. Proti koncu 18. stoletja, po sedemletni vojni med Francijo in Anglijo, nekaj let pred francosko revolucijo, ko v Angliji vojaki brez poklica občinstvu prikazujejo svoja znanja in veščine ter podjetni posamezniki postavijo nekakšne arene, se cirkus oblikuje po vojaškem ustroju in disciplini. Ne prvič v zgodovini pa poleg artizma, pretiravanja, groteske, obscenosti in subverzivnosti, cirkus postane oder za dresiranje eksotičnih živali in živ muzej raznotere kolekcije človeških primerkov z obrobji velikih imperialnih držav. Za oddajo Kulturni fokus se je Magda Tušar pogovarjala z Jano Milovanović, ki se je pred leti priključila cirkusu, in na osnovi svojih raziskovanj in terenskih izkušenj napisala knjigo z naslovom Na robu mesta, v središču sveta. Knjigo o cirkusu je izdala Založba * cf.

Slovenski gledališki režiser, ki je z uprizoritvijo Gospa Dalloway po motivih romana Virginije Woolf, doživel svoj režijski debut na Malem odru SNG Drama. Dramske adaptacije se je lotil uveljavljeni hrvaški dramatik Tomislav Zajec. Kdo je režiser Peter Petkovšek, ki se je šele po diplomi na Filozofski fakulteti iz primerjalne književnosti in francoščine, odločil za študij dramskih umetnosti? Začel ga je v Londonu, magistriral v New Yorku ter kljub številnim uprizoritvam v Ameriki in drugod po svetu, svoj slovenski debut doživel šele predlani v Slovenske ljudskem gledališču v Celju z uprizoritvijo Klinc. Peter Petkovšek trenutno dela doktorat na univerzi Leeds v Angliji o performativnih reakcijah na podnebne spremembe in medkulturnem dialogu kot generatorju novih družbenih paradigem.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse. Pred devetdesetimi leti je bil v Ljubljani dograjen in odprt Nebotičnik, edinstvena zgradba, ki je v tedanji Kraljevini Jugoslaviji zbujala nemalo zavisti, saj se podobno in tako visoko ni mogel pohvaliti niti Beograd kot središče tedanje še mlade države, večje ambicije o visokem objektu pa so imeli tudi v Zagrebu. Zgodnje nebotičnike so pred tem gradili predvsem v ZDA in Angliji. Naša arhitekturna srenja, ki je poskušala združiti nove in moderne estetske tokove z ekonomičnostjo in funkcionalnostjo v novem objektu, se je zgledovala predvsem po tem, kar je nastajalo na drugi strani oceana. Ljubljanski nebotičnik – odprt je bil 21. februarja 1933 – je ob podpori tako različnih pomembnih finančnikov, političnih in drugih elitnikov, alpinistov in gornikov ter predstavnikov prostozidarjev nastal po naročilu Pokojninskega sklada, projektiral pa ga je arhitekt Vladimir Šubic, katerega usoda se je po vojni končala v precej nejasnih okoliščinah. O nebotičniku so bile napisane pesmi in skladbe, v njem so se začenjale ljubezenske zgodbe, snemali filmi in tako kot vedno, razvijale življenjske zgodbe. Arhitekt in sedanji direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje dr. Bogo Zupančič je pred leti zbral veliko dokumentarnega gradiva in zgodb ter napisal knjigo z naslovom Ljubljanski Nebotičnik: denar in arhitektura. Magda Tušar ga je povabila v oddajo Kulturni fokus.  

V seriji o večjezičnežih spoznamo Simona Agerja, ki prihaja iz Združenega Kraljestva, živi - da ga nekoliko bolj natančno lociramo - v Walesu. Odraščal je v Angliji in vodi portal omniglot.com, spletno enciklopedijo o sistemih pisave in tujih jezikih. Z znanjem jezikov se danes tudi preživlja. Največji del prihodka izvira iz prodaje oglaševalskega prostora na jezikovnem portalu, ki obstaja že od leta 1998. Je tudi gostujoči predavatelj na poliglotskih konferencah in, seveda, učitelj.

Tudi v Angliji si ljudje pripovedujejo pravjico o drobnem Palčku. Kaj vse se je pripetilo drobnemu Tomažku, preden je postal dvorni norček na dvoru kralja Arturja? Prisluhni angleški pravljici o Tomažku palčku. Zlata ptica, Angleške pravljice, prevedla Lilijana Avčin, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1963, bere Nataša Holy

Novo sezono oddaj Jezikanje začenjajo poligloti. Ljudje, ki obvladajo več jezikov. Prvi izmed njih je Richard Simcott, poliglotska referenca. Rodil se je v Angliji, živel po svetu in se ustalil v Makedoniji, kjer ima družino. Pravi, da se je v mladosti in odraslem življenju naučil veliko jezikov. Pri osmih letih se je njegov oče poročil s Tajko, že takrat je osvojil osnove, v osnovni šoli pa se je najprej naučil francosko. Ne mara vprašanja, koliko jezikov govori. Študiral pa jih je več kot 50. So ljudje, ki igrajo veliko inštrumentov ali ljudje, ki vedo vse o nogometu ali kakemu drugemu športu. Poznajo vse igralce v ekipi, vedo, kdo je zabil gol v kateri minuti tekme. Celo, koliko so stali njihovi prestopi v druge klube, skratka zapomnijo si številne podrobnosti. Tega sam ne bi bil nikoli sposoben. Velika večina ljudi torej nima takega znanja, enako velja zame in za moje znanje jezikov. A vendar vsi govorimo jezike, to nam je - ljudem - skupno. Jeziki so del življenja prav vsakega posameznika, pa če ga zanimajo ali ne. Mislim, da nisem bil še nikjer na svetu, kjer se ne bi pogovarjali o izgovarjavi, naglaševanju in narečjih: kako temu rečejo tam in tukaj. Ljudje, čeprav se aktivno ne zanimajo za jezike, se bodo o njih vseeno vedno pogovarjali. Naravno nas privlačijo, le da mene privlačijo še bolj! Richard Simcott

V začetku julija je umrl Peter Brook, angleški gledališki in filmski režiser. Deloval je najprej v Angliji in nato po vsem svetu, veljal je za enega največjih gledaliških režiserjev svoje dobe. Gledališča pa ni samo živel in ustvarjal, o njem je tudi pisal in premišljeval. Za Razglede in razmisleke smo izbrali odlomek iz Brookovega eseja Morilsko gledališče iz leta 1968 objavljene knjige Današnje gledališče - prazen prostor. Prevedla jo je Rapa Šuklje. Na fotografiji: Peter Brook z igralko Miriam Goldschmidt leta 2013 med vajo (avtor Jdsagt) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:PeterBrookMiriamGoldschmidt.jpg

V uredništvu Cosmopolitan Slovenija smo zate pripravili novo serijo »Cosmo kariera« podkasta. Pod pokroviteljstvom UniCredit Slovenija ti bomo v naslednjih epizodah predstavili novodobne poklice in te vzpodbudili, da tudi sama odkrivaš področja, na katerih boš mogoče ravno ti nekoč prestavljala meje. V drugi epizodi gostimo Evo Černčič Osojnik, ki je trenutno zaposlena kot matematična analitičarka in razvijalka programske opreme v podjetju za razvoj naprednih aplikativnih sistemov. Dodiplomski študij matematike je Eva dokončala na Univerzi v Southamptonu v Angliji in ga nadgradila še z magistrskim študijem na šoli Imperial College London, ki ga je, prav tako kot dodiplomskega, končala z najvišjo oceno. Svoje znanje o inteligentnih sistemih je med študijem kalila tudi na Inštitutu Jožef Stefan. Na začetku epizode lahko prisluhneš Evinemu razmišljanju o tem, kako kariera pripomore k temu, da se človek počuti zadovoljnega s samim seboj in svojim življenjem, nato pa Eva odgovori tudi na to, zakaj se je odločila za študij v Angliji, kako poteka delo razvijalke programske opreme in kaj jo pri delu najbolj osrečuje. V pogovoru lahko med drugim izveš, s kakšnimi izzivi se sooča nekdo, ki mora na primer razviti sledilnik za ogrožene živali, kot so nosorogi, levi, sloni in želve. Preveri, kaj nam je še zaupala v pogovoru. Najdete nas tudi na: SPLETNA STRAN https://cosmopolitan.metropolitan.si/podcast/ INSTAGRAM https://www.instagram.com/cosmopolitansi/ FACEBOOK https://www.facebook.com/CosmopolitanSlovenija/ TWITTER https://twitter.com/cosmopolitansi Pišite nam na: cosmopolitan@adriamedia.si GLASBA: https://www.youtube.com/ --- Send in a voice message: https://anchor.fm/cosmo-podcast/message

Velika šesterica v Angliji je v zadnjih letih raztrgana. Velika samo še po imenu. Kar nekaj finančnim mogotcem (relativno gledano) manjka par potez do vrha angleške elite - midva jim danes pomagava. Za Arsenal, Manchester United, Tottenham in Chelsea sva kot strica iz ozadja povlekla tri poteze, ki jim po najinem mnenju lahko prinesejo premierligaški naslov. Ceniva, če se kdo odloči komentirat, naročit, ocenit ali delit. Hvala!TimeOut YouTube kanal

Pušenje je najčešći uzrok preuranjene (originalno: preventabline) smrti u svijetu. Postoji više od 50 Cochrane preglednih radova o učincima intervencija koje pomažu ljudima da prestanu pušiti. Jedan od njih proučava učinke davanja poticaja za prestanak pušenja, autorice Caitlin Notley sa Sveučilišta u Istočnoj Angliji u Velikoj Britaniji. Objavljen je 2015. godine, a zadnji put ažuriran u srpnju 2019. Tekst je prevela i Blanka Roje s Medicinskog fakulteta u Splitu, a pročitati će ga Irena Zakarija-Grković, su-voditeljica Hrvatskog Cochranea na Medicinskom fakultetu u Splitu.

Pušenje je najčešći uzrok preuranjene (originalno: preventabline) smrti u svijetu. Postoji više od 50 Cochrane preglednih radova o učincima intervencija koje pomažu ljudima da prestanu pušiti. Jedan od njih proučava učinke davanja poticaja za prestanak pušenja, autorice Caitlin Notley sa Sveučilišta u Istočnoj Angliji u Velikoj Britaniji. Objavljen je 2015. godine, a zadnji put ažuriran u srpnju 2019. Tekst je prevela i Blanka Roje s Medicinskog fakulteta u Splitu, a pročitati će ga Irena Zakarija-Grković, su-voditeljica Hrvatskog Cochranea na Medicinskom fakultetu u Splitu.

Družabne igre so lahko zelo dobrodošla popestritev tudi v sedanjih razmerah, seveda če jih igramo varno, torej doma in le s člani svojega lastnega gospodinjstva. Med Slovenci je sicer veliko navdušencev nad igrami s kartami, zlasti tarokom, pokrom, remijem … Manj pa je pri nas tistih, ki so se poglobili v nekoliko bolj zapleten bridž, ki velja za šport in je priljubljen predvsem v Angliji in Združenih državah. Eden zelo zavzetih igralcev te igre pri nas je gospod Dušan Fortuna iz Novega mesta, s katerim smo se pogovarjali še pred zadnjimi protikoronskimi ukrepi, ki so za nekaj časa tudi partije bridža preselili med domače stene.

Kljub temu, da sva jo delila na dva dela, je ratala najdaljša epizoda ever! Čeprav izrazito nogometna, prvih par minut namenjenih basketu, ker je NBA finalna serija ponudila še eno zgodovinsko dobro tekmo. Ampak krepko več kot urca pripada nogometu. Najprej o prejšnjem krogu Premier lige, ki je postregel z izjemno zanimivimi/smešnimi/groznimi/epic rezultati. Na eni strani svetovne blamaže, na drugi svetski uspehi.Pol pa prestopno okno. Ker se je velika velika večina najzanimivejših poslov dogajala v Angliji, se načeloma spet pogovarjava o Premiershipu. Ne manjka United rantov, ponovnih razočaranj nad mogočnostjo Cityja, verjeli ali ne pa se vmes prikrade še kakšna pohvala Tottenhamu. Čeprav je dolga, sva na vsake 15min povedala mogoče celo kaj pametnega. No shame. Deli, naroči se, komentiraj. Ceniva na fulare!00:00 – hiter košarkarski uvod06:40 – 4. krog Premier lige30:00 – Nogometni prestopni rok1:14:50 – Quiiiz

5 veličastnih danes slovenskih. Pri košarki ne gre ravno predolgo bluzit razen o novih skrbeh, ki jih povzroča COVID. Nogometni svet pa je začel z udarnimi prestopi. Real in Barca sta na nesrečo njihovih navijačev že aktivna. Smešno. Se pa Lukcu (Luki, da ne dobi kdo napada) smeji tudi ob pogledu na špansko lestvico. Ingsu pa ob oziranju po lestvici strelcev v Angliji.Deli, naroči se, komentiraj. Ceniva na fulare!00:00 - 5V 15:10 - NBA20:25 - Halftime show in nogomet37:20 – quiiiz

Strokovnjaki ocenjujejo, da je zdravnik Edward Jenner, ki se je leta 1749 rodil v Angliji, z odkritjem prvega cepiva na svetu rešil že več sto milijonov človeških življenj – morda že celo milijardo. Gre za cepivo proti smrtonosnim črnim kozam. Črne koze so med ljudmi kosile tisočletja; tudi ali celo predvsem Jennerjevemu cepivu pa gre zahvala, da je Svetovna zdravstvena organizacija 8. maja leta 1980 lahko uradno potrdila, da smo črne koze izkoreninili. To je ključna in velika zmaga medicine in pomemben mejnik v zgodovini človeštva. V oddaji Glasovi svetov se bomo ozrli na pretekla desetletja in stoletja, ki so jih zaznamovali večji ali manjši izbruhi in epidemije črnih koz. Vprašali se bomo, kako nam lahko znanje in izkušnje s črnimi kozami pomagajo pri obvladovanju pandemije nove koronavirusne bolezni. Ključne in zanimive so podrobnosti, ki jih bodo z nami delili profesorica zgodovine medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Zvonka Zupanič Slavec, internist Andrej Bručan in mikrobiologinja dr. Ana Gligić, ki je leta 1972 izolirala smrtonosen virus črnih koz. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: CDC/James Hicks/ PublicDomain

Tretjega februarja je v Cambridgeu v Angliji umrl George Francis Steiner, ameriški literarni kritik, esejist, filozof, pisatelj, prevajalec in profesor, star devetdeset let. Bil je eden najvidnejših intelektualcev našega časa, avtor esejev in besedil, ki opozarjajo na anomalije zahodne družbe, zelo pogosto na probleme z jezikom in književnostjo, saj je bil profesor primerjalne književnosti na različnih univerzah v Ameriki in Evropi. V času, ko je bil George Steiner profesor na ženevski univerzi, je bil v francoski reviji Magazine littéraire objavljen pogovor z uglednim profesorjem. Prevedla ga je Tadeja Krečič Scholten, urednica oddaje.

5. november - dan, ko v Angliji z ognjemeti, kresovi in sežiganjem lutke Guya Fawkesa obeležujejo t.i. smodniško zaroto.

5 veličastnih ponovno namenjenih nogometu. Po najinem mnenju 5 najboljših nakupov angleških prvoligašev, glede na to, da se je v Angliji prestopni rok že zaključil. Lakersi so se odločli za Howarda. To kr kliče po prepirih v slačilnici. Ma pa zanimivo pogodbo. So mu dali vedet, da ga ne bojo dolgo trpeli. Nekaj malega pa o prihajajočem svetovnem prvenstvu in (potencialnem) padcu ZDA. Pri nogometu ni veliko drugega kot (ponovno) aktualije. Nekaj osebnih izpovedi o najinih klubih. Pa VAR. Ni še preteklo dovolj časa, da bi lahko podala celovito oceno... Ampak zaenkrat: bruh, bruh.00:00 - 5V (nogomet)18:45 - NBA27:10 - Halftime show in nogomet50:50 - Kotiček de la kulturaPodpis Dwighta Howarda: https://www.foxsports.com.au/basketball/nba/dwight-howard-officially-signs-with-lakers-on-unique-summer-contract/news-story/1e49c6b9707e30121cee2be826d15e58Uporaba VARa v Premierligi:https://www.telegraph.co.uk/football/0/var-premier-league-explained-does-work-decisions-can-changed/

Po študiju fizike v Ljubljani je šest let delala doktorat v Brightonu v Angliji, pred nekaj meseci pa se je kot raziskovalka ugnezdila na Univerzi v Aucklandu. Poleg vesolja jo navdušujeta biotska raznovrstnost “presunljivo lepe” narave na Novi Zelandiji in kulturna pisanost prebivalcev: posebno vesela je številnih azijskih priseljencev, po zaslugi katerih si lahko tako rekoč kadar koli in kjer koli privošči grižljaj svoje najljubše hrane: sušija.

Tokrat gostimo enega prvih kantavtorjev na Slovenskem, Aleksandra Mežka. Z glasbo je navduševal v Angliji, Ameriki in doma. Ob 70. rojstnem dnevu šteje 53 let glasbene ustvarjalnosti, izdal pa je 30 albumov. Z njim se je pogovarjala Smilja Baranja.

Saga Remškar, part 2/2 je tukaj! :D Tokrat z Mašo Remškar, ki prav tako kot njena sestra Ajda (E8) študira v Angliji, a na univerzi v Exeterju. Program: "Psychology with Sport and Exercise Science" Pogovor je zelo življenski, o njenem razmišlanju, odločitvah za odhod v tujino in strasti ter zakaj je ta pomembna. - Poslušaj sebe in se odloči tako, kot se tebi zdi prav. Sploh glede univerz v tujini, ki morda niso tako zelo znane. - Njen pogled nazaj, na prvi letnik. Pravi, da si je premalo upala biti avtentična, bolj zaprta vase. Zakaj je tujina super način, da najdeš sam sebe? - O prijateljih, ki jih pustiš v Sloveniji. Nekatera prijateljstva preživijo, nekatera ne. - Postopek prijave in odhod. Kako se je odločila za Exeter, čeprav še nikoli ni bila tam? Zaključiva pa še s tem, kaj storiti, če ne veš, kaj bi počel. Interdisciplinarnost je prihodnost! Vse to in še več v 9. epizodi! #striciiztujine

V tokratni oddaji je pred moj mikrofon stopil kapetan celjskega prvoligaša Jure Travner, ki je svojo nogometno pot začel v Laškem. Jo nadaljeval v Celju dokler ni leta 2009 odšel v Anglijo. Sledile so selitve še na Škotsko, Bolgarijo in Azerbadjan. Vmes je tudi zaigral za Muro in pred vrnitvijo v Celje ponovno zaigral v Angliji.Glasba/Music: Rockin' Riff - Nicolai Heidlas

Amerika ali Anglija?! Kakšne so dejanske razlike? Način študija? Hrana? Ljudje? Razmišlanje? Zakaj se Nace ne bi vrnil v Anglijo in mu je Boston bolj všeč? Skupaj sva primerjala vse zgoraj našteto v ZDA in Angliji. Nace je v prvem letniku doktorskega študija na univerzi Harvard v ZDA, dokončal pa je dodiplomski študij na King's College v Londonu in magisterij na Goldsmith's, prav tako v Londonu! Prijetno poslušanje! #striciiztujine

V štirih letih, odkar je zapustila Slovenijo, je Dunja Čebular delala v Angliji, na Novi Zelandiji in v Avstraliji - tudi v sirotišnici za kenguruje - potovala pa še po nekaj deset drugih državah. Vprašanj o tem, kdaj se bo ustalila, ne dojema kot nekaj slabega. Enostavno uživa v svojem življenjskem slogu, ki je resda nekoliko drugačen od večinskega. “Meni je to kot ena šola v življenju, ne vem, zakaj bi vsi morali živeti po nekih načelih, ki so nas jih naučili v šoli. Da moramo študirati, da bomo imeli dobro službo, pa potem dobro službo, da bomo lahko kupili hišo, imeli družino …”

Zlomljen prst. Ni panike. Počohana peta. Ni frke. Sferderbano koleno. Komot. Ja. Ko je vzdušje tako, ko se tako bori in grize... Gre vse skozi. Tudi remi proti Angliji, ki se je zdel kot zmaga. In je fuzbal na Slovenskem znova... No, fuzbal. In vse to pred novim derbijem, ki sledi v soboto v tem neusmiljenem ritmu. Kako je bilo v Stožicah in kako še bo sta v drugem delu novinarskega paketa [naslednjič damo besedo spet navijačem] spregovorila in izpucala Rok Viškovič [Siol/Sportal] in Dejan Mitrović [Ekipa SN]. Hvala obema! P.S. Ofsajd pa lahko zdaj, ko smo že abrahamovci, počasi pa se bliža tudi naš prvi rojstni dan, tudi [finančno] podprete, vsak evro bo šel na fuzbal. Ofsajd #60 bo na sporedu v ponedeljek, 17. oktobra. Ofsajdi • Skupina F 12 - Litva 6 - Slovaška 4 - Slovenija 3 - Anglija 2 - Škotska 2 - Malta *** ZAPISNIK Oddajo #Ofsajd o fuzbalu slovenskem, naši in vaši Prvi Ligi Telekom Slovenije poslušate na iTunes in Soundcloudu, pišete na facebook, pridno pa odgovarjava tudi na ofsajd@urbani.si.

iOS 8 beta 5, nove paranoične zadeve in IRC. Ja, IRC. Povezave Apple in Beats iOS beta 5 OS X Yosemite beta 5 iOS bete skozi čas (un kul graf) Prenovljeni MacBook Pro Retina Applov lastni CDN Google kupil Twitch Privacy Badger John Carmack in Oculus Wi-Fi tracking v Angliji Guardians of the Galaxy Todo Movies Brooklyn Nine-Nine

V magičnem sedmem podcastu se lotimo najnovejše mojstrovine britanskega enfanta terrible, Bena Wheatleya. Po najboljših močeh poizkušamo razvozlati, kdo v filmu je že mrtev in kdo ne, kdo halucinira koga in kaj se je pravzaprav sploh zgodilo na polju v Angliji. Spotoma naletimo tudi na vilinske kroge, na Godota, Sartra in na evolucijsko teorijo o […]

Beseda akupunktura izhaja iz latinskih besed aku (igla) in pungere (zabosti). Sama metoda pa prihaja s Kitajske in je ena najstarejših metod zdravljena. Leta 1979 jo je Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila med priznane metode. Od takrat se je področje akupunkture razširilo tudi na zdravljenje živali. Pri nas je prva in za zdaj tudi edina, ki se ukvarja izključno z akupunkturo za živali, doktorica veterinarske medicine Irina Lončar. Svoje znanje je nabirala tako v Združenih državah Amerike kot v Angliji, kjer je pomagala tudi pri pikanju kač, hrčkov in pujsov.