Podcasts about kranjske

Ste že slišali za besedi starinokop in starinoslovec? Res zvenita zelo arhaično, pomenita pa arheologa, človeka, ki izkopava in preučuje predmete iz starejših zgodovinskih obdobij. Najstarejše omembe arheoloških spomenikov pri nas so iz 15. stoletja v dnevniških zapisih Paola Santoninija, ki je leta 1478 ob obisku Celja zapisal, da je v mestu polno rimskih napisov. Več opisov je potem iz 17. stoletja, precej takih je recimo v Slavi vojvodine Kranjske, ki jo je leta 1689 izdal Janez Vajkard Valvazor. V obdobju razsvetljenstva se je za arheološke spomenike navduševal tako imenovani Zoisov krog. Še posebno Anton Tomaž Linhart v svojem delu Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije. V 19. stoletju pa je razvoj arheologije zaznamovala ustanovitev Kranjskega deželnega muzeja leta 1821. Za temi letnicami in opisi pa so konkretne osebe in še posebno tisti, ki so arheološke spomenike in predmete odkrivali. V oddaji Sledi časa, katere avtor je Milan Trobič, se bomo lotili nekaterih najbolj znanih, tako imenovanih amaterskih arheologinj in arheologov.

Ponavadi razcvet protestantskih ljudstev in držav pripisujemo deželam severno od Alp, vendar je bila zgodovinska prevlada katolištva južno od njih le posledica bolj ali manj vojaških in kasneje ideoloških investicij. V »rojstni deželi« katolištva, Italiji, tudi začetnici preroda oziroma tega čemur so tam rekli »rinascimento«, po naše renesansa, so obstajali ljudje, ki so hoteli samoopaštvo rimske škofije uskladiti s temeljno idejo krščanstva, z evangeliji usmiljenega in ne maščevalnega, židovskega boga Stare zaveze. Papežev tajnik na enem od ključnih tridentinskih koncilov sredi 16. stoletja., v Kopru rojeni Peter Pavel Vergerij (v izvirniku Pier Paolo Vergerio »il giovane« -1498–1565) je l.1556 v Baslu dal natisniti knjižico, ki je obsegala dva spisa, katerih polni naslov se glasi "Ali naj papež Pavel IV. razmisli o ponovnem sklicu tridentinskega koncila?" in "Ali sme papež z orožjem in silo zapovedati protestantom, naj sprejmejo sklepe koncila?". Knjižica sila preprostega videza, ki je bila ravno pravšnjega formata, da jo je bilo mogoče skriti med poštnimi pošiljkami, ni imela nobene knjižne opreme: avtor je bil podpisan kot "papeški tajnik", ki se zavzema za mir. Leta 2018 je pri Založbi ZRC SAZU izšel prevod iz latinščine s spremno besedo in pojasnili. Gre za avtorsko delo, ki ga je opravil profesor humanističnih predmetov na Univerzi na Primorskem dr. Gregor Pobežin, sicer tudi predstojnik Inštituta za kulturno zgodovino na ZRC SAZU. V studiu nam je po izidu prevoda pojasnjeval zgodbo o osebnem vplivu Vergerija ml. in renesančnega humanizma nasploh na Primoža Trubarja po pobegu s Kranjske v nemške dežele, da si reši življenje. Prepričeval ga je naj začne izdajati prevod Biblije in mu pomagal izdati prva besedila v slovenskem jeziku (1550), seveda temeljno verskega značaja. Vergerij ml. je bil med drugim tudi škof v Kopru v 30-ih letih 16. st. FOTO: Vitraž s podobo protestantskega reformatorja Petra Pavla Vergerija ml. VIR: https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/dogodki/vergerij-s-prijatelji-v-atriju-zrc

Kostel je majhna občina na skrajnem jugu naše države, ob zgornjem toku Kolpe. Ime je dobila po gradu Kostel, ki se v zgodovinskih dokumentih prvikrat pojavi ob začetku 14. stoletja in je odigral pomembno vlogo v obrambi Kranjske, trgovanju med slovenskimi deželami in Kvarnerjem ter razvijanju kulturne podobe tamkajšnje pokrajine. Prispeval je tudi k mnogim zgodbam in pripovedkam, ki smo jih odkrivali in raziskovali z gostjama tokratnih Sledi časa, Živo Pogorelec iz Pokrajinskega muzeja v Kočevju ter nekdanjo novinarko in Kostelko, ki je odraščala v neposredni bližini gradu, Mojco Skender.   Foto: grad Kostel (Igor Volf, objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Piše Lev Detela, bere Igor Velše. Zgodovinski roman Več kot stoletje in pol je Tine Golež spletel okrog resnične rodbine, ki ima korenine na stičišču Kranjske in Koroške. V ospredju so trije rodovi družine Mubi iz Tupalič pri Preddvoru, ki je bila prvotno podložna velesovskemu dominikanskemu samostanu. Iz življenjskih zgodb protagonistov, predstavljenih v okvirih lokalne in tudi svetovne zgodovine, izvemo marsikaj kulturno zanimivega o postopnem zorenju slovenskega prebivalstva v ozaveščen narod. Dogajanje se začenja leta 1753 v župnišču v Preddvoru, kjer se župnik Franc Rabič s svojima kaplanom in vikarjem ukvarja s prvim štetjem prebivalstva v habsburškem Svetem Rimskem cesarstvu. Vladarica Marija Terezija je namreč posvetni gosposki in vzporedno tudi duhovščini ukazala, naj popiše vse prebivalce velike države. Zares se razvejena zgodba začne leta 1777 s poroko Franca Mubija in Mete Celar. Oba sta nepismena, tako kot večina tedanjega prebivalstva. V zakonu se jima rodi deset otrok, od katerih trije zgodaj umrejo. Pisatelj posveča največ pozornosti njunemu sinu Francetu, ki odrašča v razburljivem času Napoleonovih vojn. Iz take snovi so veliki pisatelji, na primer Lev Tolstoj, oblikovali pomembna literarna dela. Tudi Tine Golež je svoje resnične osebe sicer spretno povezal s široko predstavljenim lokalnim in tudi evropskim zgodovinskim dogajanjem, vendar je njegov roman ostal predvsem marljivo literarizirana rodbinska dokumentacija o skoraj dveh stoletjih na mejnem prostoru med Kranjsko in Koroško. Pri tkanju svojega poročila se spretno opira na rodovnike svojih bližnjih in daljnih sorodnikov. Prav na zadnji strani z resničnimi dejstvi izredno bogato pretkane knjige pa še zapiše, da je vnuk Ivana Milača in Jerice Mubi in da je njegov praded Anton Mubi že daljnega leta 1866 bral knjige Mohorjeve družbe. Eden glavnih protagonistov večsmernega dogajanja je France, ki je moral že s šestim letom poprijeti za delo na domači kmetiji. Čeprav je bila v Preddvoru šola enorazrednica, kmetje iz Tupalič niso pošiljali otrok v šolo, saj so menili, da je dovolj, če se naučijo kmečkih opravil. Posebno doživetje za mladega Franceta je bil obisk „velikega“ Kranja, kjer je deček občudoval imenitnost gosposkih hiš in ljudi. Ko Napoleon zasede večje dele slovenskega ozemlja in ustanovi Ilirske province, mladi France noče izgubiti glave za francoskega cesarja, temveč pobegne na avstrijsko stran, na Jezersko. Tu si ustvari družino in v hriboviti Beli na pol poti med Jezerskim in Železno Kaplo sezida gostilniško hišo v bližini zdravilišča Mihe Pesjaka, kamor goste privablja zdravilna slatina. V to tkivo, včasih kar preveč nabito s številnimi obrobnimi osebami in dogodki, postavi Golež tudi marsikaj kulturnozgodovinsko zelo zanimivega. Gost v že omenjenem zdravilišču je bil na primer baron Jožef Kamilo Schmidburg, guverner Ilirskega kraljestva, ki ni bil zaslužen le zaradi osuševanja Ljubljanskega barja, temveč tudi kot podpornik Slovencev. Leta 1830 je kot podpornik počaščen tudi v prvem zvezku Krajnske čbelice, ki je kljub Metternichovi cenzuri lahko izšla prav z njegovo pomočjo. Tretji rod je predstavljen z leta 1850 rojenim Antonom, prvim v družini, ki je bil vešč branja in pisanja in ki je postal celo župan občine Bela. V avstrijski monarhiji je v tem času prišlo do velikih političnih in družbenih sprememb. Arhaično kmečko slovenstvo je s pomočjo izobraženstva postopoma zorelo in se prebujalo v ozaveščen narod, hkrati pa so naraščala nasprotja med narodi v državi. Tine Golež veliko strani posveča političnim dogodkom in mladoslovenskim narodnim taborom, še posebej koroškemu taboru julija 1870 na Bistrici pri Pliberku z osem tisoč udeleženci. Med slavnostnimi govorniki sta bila dr. Valentin Zarnik in Matija Majar Ziljski, ki sta spodbujala prisotne, da se mora v šolah dosledno uvesti slovenski jezik, ki bo združil vse Kranjce, Korošce in Štajerce v „eno Slovenijo“. Precej strani je pisatelj namenil tudi botaničarki dr. Angeli Piskernik, saj se je hči Franceta Mubija Katarina poročila v to družino. V knjigi so objavljena pisma Angele Piskernik in njene sestrične Jerice. Goležev zgodovinski roman Več kot stoletje in pol se konča s prvo svetovno vojno, propadom avstroogrske monarhije, vedno bolj očitnim narodnostnim razkolom in za Slovence neuspelim koroškim plebiscitom leta 1920. Pisatelj je svoje like spretno vgradil v gospodarski in politični razvoj v njihovem lokalnem okolju. Prvi protagonisti se v 18. stoletju gibljejo še v izrazito patriarhalnem okviru, vendar je že kmalu zatem, po francoski revoluciji, v Evropi in v svetu, a tudi na slovenskem prostoru, prišlo do velikih družbenih sprememb. Ta razvoj Golež ponazori tudi z načinom izražanja, na primer sprva s spoštljivim onikanjem. Ne zanemarja niti državnih reform na upravnem področju, v šolstvu in sodstvu, bralec izve celo marsikaj o uvedbi novih mer leta 1876. Namesto dunajskega sežnja ali klaftre, ki je merila šest čevljev, en čevelj pa dvanajst palcev, medtem ko je ena milja obsegala štiri tisoč sežnjev, so uvedli metre in kilometre. Prav tako so odpravili komolce, vatle, bokale, maseljce in še marsikaj. Končno pa je avstro-ogrska monarhija namesto goldinarja, ki se je sprva delil na 60 krajcarjev, uvedla krono in vinar kot novo plačilno sredstvo. Obširno literarno delo Tineta Goleža Več kot stoletje in pol ni le neke vrste kolektivni roman na podlagi družinske kronike več rodov, temveč tudi spreten pregled lokalne zgodovine na obmejnem koroško-gorenjskem prostoru z ozadjem velikega sveta. Dediči te predstavljene preteklosti pa smo seveda mi, „zanamci“.

Mag. Tine Golež se že dlje časa ukvarja z rodoslovjem in zgodovino. O svojih prednikih je pisal že prej, pred kratkim pa je izdal prvenec, knjigo o svoji rodbini, z naslovom Več kot stoletje in pol. Avtor je svoj zgodovinsko-literarni prvenec spletel okoli rodbine, ki ima svoje korenine in življenjski prostor na stičišču Kranjske in Koroške.

Najbolj množični čarovniški procesi se v Evropi niso dogajali v t. i. »mračnem srednjem veku«, temveč v 17. in prvi polovici 18. stoletja. Katoliška cerkev je v srednjem veku, še posebno pa od pravnega dokumenta Canon Episcopi, starodavno vero v moč čarovništva razlagala kot praznoverje in je po večini preganjala »krivoverce«, 16. stoletje pa npr. s kazenskim zakonikom cesarja Karla V. čarovništvo vsebinsko navezuje na demonologijo, torej na povezavo pripadnic in pripadnikov teh praks s pojmom hudiča. In tu se začenja obdobje čarovniških procesov, ki je doseglo vrh v 17. in trajalo do srede 18. stoletja. V arhivih je ostalo precej gradiva iz tistih časov. Pozornosti je vreden opis delovanja zgodovinske osebnosti Janeza Jurija Hočevarja (v virih Ioannes Georgius Gottsheer I. U. D. – doktor teologije in prava), od. l. 1695 krvnega sodnika dežele Kranjske, ki je bil poleg tega tudi ustanovni član akademije delovnih – Academie Operosorum Labacensium – z nazivom Candidus, torej »čisti«. Poleg tega, da je bil glasbeni vodja jezuitskega gledališča v kranjskem glavnem mestu, je bil tudi član l. 1701 v takratnem mestu Lublana (nemško Laibach) ustanovljene družbe Academia Philo-Harmonicorum. Na podlagi ohranjenih virov smo tako dobili še eno zgodovinarsko delo o značilnem tovrstnem procesu v Ribnici leta 1701, namreč knjigo »Demonski ples na Kleku«, v kateri zgodovinar dr. Matevž Košir, tokratni gost v pogovoru, opisuje njegov zgodovinski okvir. Avtor je trenutno vodja Sektorja za varstvo arhivskega gradiva posebnih arhivov v Arhivu RS v Ljubljani. FOTO: Naslovnica Naslovnica in hrbtna stran dela »Demonski ples na Kleku« VIR: Program Ars

Raoul Wijsma, je s Slovenijo povezan že od mladih nog; te dni na turneji po celotni Sloveniji predstavlja prav poseben projekt z naslovom The Waterman, oz. Povodni mož, katerega je navdihnil mit prvič izpričan v delu Janeza Vajkarda Valvasorja, Slava vojvodine Kranjske in kasneje ustvarjene balade našega največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna.

Piše Iztok Ilich, bere Aleksander Golja. S slovenskostjo Trsta, torej z deležem in pomenom Slovencev v največjem pristanišču habsburške monarhije od konca 19. stoletja prek fašističnega obdobja »najbolj italijanskega mesta« do danes, so se ukvarjali številni raziskovalci, a še nihče tako temeljito kot politični geograf Milan Bufon. Po monografiji Ethnos in topos zdaj še v Tržaških Slovencih, kjer v seznamu Literatura in viri navaja več kot 120 bibliografskih enot. Avtor najprej pove, da se je obsežne raziskave lotil kot znanstvenik, ki želi s svojimi dognanji razkriti, popraviti in preseči mnoge sporne ugotovitve tudi politično in ideološko motiviranih piscev. K pisanju so ga spodbudile tudi življenjske zgodbe prednikov, v zadnjih desetletjih monarhije priseljenih iz slovenskega zaledja. »Ljudje, ki jim je v življenja nasilno vdrla zgodovina in jih kot poplavna voda odnesla s seboj ter zapisala izgnanstvu,« piše Bufon v posvetilu staršem, »se v iskanju vedno novega pristana niso nikoli premaknili iz svojega rodnega kraja.« Osrednja tema knjige Tržaški Slovenci je analiza in revizija popisa prebivalstva Trsta in okolice, ki ga je leta 1910 še zadnjič izpeljala habsburška oblast. Priseljevanje s Krasa, Goriške in Kranjske, iz Istre in z vzhoda današnje Slovenije je v tem času največ pripomoglo k pospešeni demografski rasti in spreminjanju narodnostne sestave Trsta ter do konca monarhije tudi »kompenziralo« sprotno asimilacijo. Večinoma italijansko opredeljeni popisovalci so namreč upoštevali predvsem »običajno uporabljani jezik«, ne pa etnične pripadnosti narodnostno vedno bolj zavednih Slovencev. Revizija popisa, opravljena na zahtevo političnega gibanja Edinost, je pokazala, da je bil delež Slovencev v posameznih okrajih vsaj za tretjino, ponekod tudi za dve večji od sprva zapisanega. Nadaljnje razčiščevanje je ustavila vojna, po njej pa so za Slovence in druge »tujerodne« napočili še težji časi. Milan Bufon z natančno analizo oziroma revizijo revizije ohranjenih popisnih pol ugotavlja, da je bilo Slovencev na popisanem ozemlju še precej več. V prvem delu knjige, Austria Felix, obravnava razvoj mesta do konca velike vojne, drugi, Citta italianissima, pa sega tudi v naš čas. S sodelavci je skrbno preučil popisno dokumentacijo za Trst in okolico in sproti komentiral ugotovljene razlike, jih dopolnil s preglednicami in pojasnili, kot so za današnje iskalce lokacij pommebna nekdanja ledinska imena ter spremembe imen okolišev in ulic. Pozoren je bil tudi na pogostost priimkov, število bivališč in številčnost gospodinjstev, marsikje tudi domačih živali, pa na vire preživljanja, šolanje ter vključenost v kulturna, športna in politična društva. Revizija revizije, ki jo je imenoval deitalijanizacija slovenskega prebivalstva, je v posameznih okrajih odkrila še 5 do 18 odstotkov več Slovencev, delež Italijanov pa se je ustrezno znižal. Bufona je poleg dejanskih sprememb povsod zanimalo tudi subjektivno zaznavanje razlik med večinskim in drugim največjim delom tržaškega prebivalstva, za kar je med drugim okrivil asimilacijsko vlogo italijanskih občinskih šol v predmestju. Razmere na začetku 20. stoletja pri Sv. Ivanu je ponazoril kar z odlomkom iz spominov Vladimirja Bartola: »Bivanje sredi napredujočega in napadalnega tujstva je postajalo zmerom bolj nelagodno.« Po koncu prve vojne so nove italijanske oblasti uvedle izredno stanje in pretrgale vse vezi z nastajajočo Državo SHS. Slovenci, ki so na mirovni konferenci v Parizu ostali brez podpore, so že pred nastopom fašizma zapuščali Trst. Do popisa leta 1921 jih je v Jugoslavijo in na zahod odšlo blizu 45.000, priselilo pa se je 60.000 Italijanov iz notranjosti. Požig Narodnega doma in uničevanje drugega imetja Slovencev sta še pospešila spreminjanje etnične sestave. Mnogi Slovenci, ki so ostali, so se povezali v ilegalne organizacije TIGR, Borba in druge na eni ter komunistične protifašistične skupine na drugi strani ter kljubovali fašističnemu terorju. »Idealiziranje narodnostno čistega mesta, ki ga je s posebnimi zakoni udejanjal fašizem, ni bilo povsem odpravljeno vse do današnjih dni,« piše Bufon, V drugem delu avtor povzema burno vojaško in politično dogajanje med vojno in po njej, ko je po umiku partizanske vojske iz Trsta nastala začasna razmejitev vzdolž Morganove linije na Svobodno tržaško ozemlje pod zavezniško upravo na njeni zahodni in jugoslovansko na vzhodni strani. Korak v prid slovenskih izobraževalnih in kulturnih organizacij je napovedal leta 2001 sprejeti zakon za zaščito slovenske jezikovne skupnosti v Italiji, ki pa se je začel uresničevati šele dve desetletji pozneje. Medtem je desna večina na lokalni politični ravni še naprej zavračala vse, kar bi, kot poudarja Bufon, »spominjalo na tam živeče Slovence in njihovo z mestom povezano zgodovino«. Raziskava v nadaljevanju obravnava šolstvo ter resnično rabo slovenščine v Trstu in okolici do danes. S terensko raziskavo potrjene ugotovitve kažejo, da je današnje skupno število Slovencev na Tržaškem mogoče oceniti na 25.000, od tega 15.000 v občini Trst – pri čemer se jih le tretjina, od tega polovica z univerzitetno izobrazbo, doma pogovarja samo v slovenščini! Od leta 1910, ko je v mestu živelo skoraj 50.000 Slovencev, je delež oseb, ki so bolje ali slabše obvladovale slovenščino, iz generacije v generacije upadal za 20 do 30 odstotkov, pri današnji generaciji pa se z vpisovanjem v slovenske šole znova povečuje. To je za Bufona »spodbuden znak družbene oziroma medetnične integracije v tradicionalno večjezičnem in večkulturnem mestu«. Za njeno spodbujanje in promocijo slovenskega jezika in kulture v mestu bi morali bolje poskrbeti obe sosednji državi. Le tako, sklepa avtor, bi lahko preprečili, da ne bi današnji prebivalci »nekdaj največjega slovenskega mesta v njem ostali zapisani le kot folklorni relikt neke davne, mitične preteklosti«.

Po doživetja smo se v drugi oddaji iz cikla Gozdovi naših mest odpravili na območje Mestne občine Kranj. Spoznali smo Udin boršt - sklenjen nižinski gozd konglomeratnega krasa, v katerem so pred 200 leti poiskali skrivna zatočišča roparski rokovnjači. Izvedeli smo tudi, kje le streljaj od Kranja rastejo visokogorske planike in kaj meščanom nudi drugi najvišji kanjon v Evropi. Sogovorniki so bili: gozdarja mag. Špela Planinšek (Mestna občina Kranj) in Martin Umek (Zavod za gozdove, Območna enota Kranj) ter sodelavka Zavoda za turizem in kulturo Kranj Urša Erjavc. Odkrivajmo dragocenost kranjskega mestnega gozda skupaj.

Slovenske dežele so bile v viharnem obdobju prehoda iz srednjega v novi vek, od konca 15. do začetka 16. stoletja, na prepihu. Prebivalci so zelo trpeli zaradi turških vpadov, saj se je Otomansko cesarstvo v tistem obdobju še vedno krepilo in širilo. Kar nekaj srednjeveških držav na območju jugovzhodne Evrope je dokončno prišlo pod njihov nadzor. Zato so prebivalci tedanje Kranjske, Štajerske in Koroške zahtevali odločnejše posredovanje oblasti in plemstva, da bi lahko organizirali učinkovit odpor in obrambno strategijo proti tako imenovani turški nevarnosti. Hkrati pa je bil to tudi čas, ko sta se še vedno bojevali za prevlado Beneška republika in Habsburška monarhija. Med letoma 1508 in 1516 je namreč, delno na naših tleh in v naši neposredni bližini, divjala tako imenovana avstrijska ali habsburško-beneška vojna. Plemstvo in oblastniki so ob tem podložnikom odrejali nove dajatve in bremena, recimo davek na prevoze za potrebe vojaške oskrbe v omenjeni vojni. Poleg tega so kmete omejevali pri kmečki trgovini; če vsemu povedanemu prištejemo še naravne katastrofe, slabe letine, nalezljive bolezni in verske spopade, ni čudno, da so se podložniki začeli upirati. Več o tem pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Za 8. marec nas bo v studiu Radia Ga Ga - nova generacija pozdravil Borut “Barbika” Pahor, ki nas bo s številnimi gostjami - od Svetlane do Zvezdane - skupaj s sovoditeljico Heleno Blagne popeljal skozi najpomebnejše dogodke tekočega tedna. Miran Ališič se bo javil iz Kranjske gore, kjer bo namesto pokala Vitranc potekalo svetovno prvenstvo v nabiranju regrata, svoj recept za solato pa nam bo zaupala tudi Angleca Likovič. Vrača se Uroš Slak, ki bo skupaj z gosti ugotavljal zakaj se v Sloveniji železniške postaje gradi iz italijanskega marmorja, ponovno pa bomo obiskali tudi stavbo na Litijski, kjer bo tokrat potekala operacija civilnih žrtev vojnem med Fidesom in vlado. Novo rubriko bo predstavila naša novinarka Mojca Mavec, ki bo po ljubljanskih ulicah raziskovala lepote slovebnskega jezika. Vse to in mogoče še kaj ali pa kaj drugega v novi epizodi Radia Ga Ga -nova generacija.

Biolog Andrej Hudoklin je za knjigo Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je izšla pri Založbi ZRC, prispeval zapis o črni človeški ribici oziroma črnem močerilu. Gre za endemita belokranjskega kraškega ravnika, ki so ga leta 1986 odkrili člani Inštituta za raziskovanje krasa. To je bilo več kot tristo let za njegovo belo sorodnico, ki jo je prvi omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V oddaji v celoti objavljamo besedilo o črnem močerilu, ki mu, kot je zapisal Hudoklin, v Beli krajini ne kaže dobro, saj endemično vrsto posebno ogrožajo strupene in nevarne snovi, kot so nitrati, pesticidi in težke kovine. Andrej Hudoklin je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave v območni enoti Novo mesto. Posveča se predvsem problematiki varstva narave na Dolenjskem in ogroženim živalskim vrstam ter njihovim življenjskim prostorom. Interpretacija: Ivan Lotrič. Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Urednica je Maja Žvokelj. Foto: Gregor Aljančič

Tokrat nas je v Doživetjih narave čakal zanimiv pogovor o planinski zgodovini. Naš gost in avtor knjige Triglav je naš Dušan Škodič je v arhivih Kranjske sekcije nemškega planinskega društva v Innsbrucku nepričakovano odkril gradivo, ki na novo osvetljuje začetke organiziranega planinstva pri nas. V pogovoru ste slišali tudi, kdo je bil Klodwig Tschada in kdo je opravil prvi dokumentirani vzpon čez Severno steno.

Tokrat gostimo Matejo Borec Povirk, Štajerko, ki že 15 let živi v bližini Clevelanda v ameriški zvezni državi Ohio. Sprva je študirala navtiko, zdaj je zaposlena v logistiki. Med potomci Slovencev v Clevelandu si prizadeva širiti zavedanje o najpomembnejših slovenskih običajih, ki, kot pravi, niso le polka, kranjske klobase in slivovec. Prav ta teden so se sicer Slovenci v Clevelandu znova pridružili akciji tradicionalnega slovenskega zajtrka in ga razdeljevali ameriškim šolarjem. V Torontu v Kanadi je pred vrati zimski market, na katerem so na voljo slovenski izdelki, v Tuzli v Bosni in Hercegovini pa so imeli srečanje slovenskih pevskih zborov.

"Sam Gubec, zlovešči vodja zločinske vojske in, kakor ga sami imenujejo, kralj ujet živ in pripeljan v Zagreb. Tu je bil najprej strašno razmrcvarjen z razbeljenimi kleščami, nato okronan z razbeljeno železno krono in na koncu razčetverjen kot razbojnik.” Kaznovanje kmetov je bilo opomin proti brezbožnem dvigovanju meča proti svojim gospodarjem.To prepričanje je razvidno iz prvega zapisa o kmečkem uporu v knjigi Historiarum de rebus Ungaricis (1622), katerega avtor je kronist in zgodovinar Miklós Istvánffy, ki je bil neposredni pričevalec upora, četudi je o tem pisal šele leta 1605. Njegov odnos do upora je bil značilno odklonilen Vsi opisi kmečkega upora iz tega časa so sovražni do kmetov in odražajo aristokratski status piscev. O uporu je leta 1660 pisal ljubiteljski zgodovinar Pethö de Gerse, v enciklopediji Slava vojvodine Kranjske (1689) pa tudi Janez Vajkard Valvasor. Poleg tega je v Valvasorjevi knjigi tudi prva vizualna upodobitev kmečkega upora, ki jo je ustvaril Ivan Koch. Na bakrorezu Bitka pri Krškem so prikazani vojaki v sočasnih baročnih opravah, ki s kopji v Savo porivajo uporne kmete in tako na brutalen način branijo in ohranjajo stari red. V 18. stoletju je veliki kmečki upor zlagoma padel v pozabo. Situacija se je temeljito spremenila v sredini 19. stoletja, ko je po meščanski revoluciji leta 1848 že dodobra načeti fevdalni družbeni red dokončno propadel, hkrati pa so se v Evropi začela pojavljati številna nacionalna gibanja. V kulturno-političnem smislu je bil nacionalizem takrat izrazito emancipatorno gibanje brezpravne raje, ki je v ideji naroda našla skupni imenovalec. Plemiške elite so bile namreč nadnacionalne in niso izkazovale etnične in kulturne pripadnosti prostorom, ki so jih obvladovale, temveč so se istovetile z razredno pripadnostjo plemiškemu stanu. Tudi zato je bilo utemeljevanje nacionalne in kulturne identitete na območjih današnjih Slovenije in Hrvaške nezadržno povezano z oziranjem v zgodovino, iskanjem mitskih zgodb in junaških posameznikov. (Miha Colner, kustos Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki) V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki so nedavno odprli razstavo z naslovom Upor 1573-2023. Razstava se osredotoča na temo velikega hrvaško - slovenskega upora iz leta 1573. Ob 450. obletnici tega upora, razstava tematizira motive kmečkih upornih dogajanj, umetniške reprezentacije, ki so nastale predvem v umenosti preteklih 150 let. Na razstavi so predstavljena dela izbranih umetnikov zlasti iz Slovenije in Hrvaške, ki so se v različnih časovnih obdobjih in družbenih okoliščinah odzivali na ta zgodovinski dogodek. Miha Colner, kustos razstave, je tudi gost oddaje.                                      Stojan Batic Spomenik kmeckim uporom 1974. Umetnikov atelje. Foto Miroslav Zdovc                   

11. julija l. 1810 so tedanje francoske okupacijske oblasti v glavnem mestu prehodne politične tvorbe Ilirske province Ljubljani v okviru ustanavljanja laičnega visokega šolstva ustanovile tudi vrt domovinske flore. 200-letnica najstarejše akademske ustanove pri nas l. 2010 je maloštevilni skupini pod vodstvom dr. Jožeta Bavcona vzbudila upanje za financiranje njihovih - tudi iz mednarodnih zavez države o ohranjanju rastlinske biodiverzitete - zaupanih nalog. Vendar se Botanični vrt Univerze v Ljubljani še vedno sooča s pomanjkljivim financiranjem in temu ustreznim kadrovskim pomanjkanjem. Ob tej sicer neokrogli obletnici bomo povzeli njihovo delo pri raziskovalnih projektih, uspešno mednarodno sodelovanje z uglednimi vrtovi predvsem iz anglosaških dežel, vključenost v mednarodne rastlinske semenske banke in skrb za pisanje strokovnih člankov ter knjig o ključnih ljudeh vrta v njegovi preteklosti in o razsvetljenskih predhodnikih. Pravkar so ob letošnji 300-letnici rojstva izdali tudi zbornik o eni osrednjih polihistorskih osebnosti Vojvodine Kranjske 18. stoletja. Janez Anton Scopoli (na južnem Tirolskem rojen 1723 kot Giovanni Antonio Scopoli, umrl v Pavii 1788) je v Idriji deloval kot rudniški zdravnik od 1754-1769, medtem pa je objavil nekaj temeljnih oziroma prvih bioloških znanstvenih knjig o flori in favni Kranjske. Najbolj je znana »Flora Carniolica« iz 1760. Gosta v studiu sta vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani doc.dr. Jože Bavcon in njegova namestnica dr. Blanka Ravnjak. FOTO: Polihistor Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) ima v Botaničnem vrtu UL doprsni kip VIR: Botanični vrt UL

Tokrat je oddaja v znamenju spomina na prelomno osebnost fizike in pogojev za razvoj tehnike pri Slovencih. Namreč, pred 70 leti so slovesno odprli osrednjo stavbo Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani, pred tremi desetletji, točneje 24. marca 1993 pa je v svojem rojstnem mestu preminil Anton Peterlin, ki se je v nekdanjem glavnem mestu Kranjske rodil leta 1908. V zadnji marčevski številki internega glasila Novice IJS je njegova hčerka dr. Tanja Peterlin Neumeier, objavila spominski zapis o času po koncu vojne, ko je bil njen oče, že pred vojno edini usposobljeni univerzitetni učitelj fizike na ljubljanski univerzi z doktoratom Humboldtove univerze v Berlinu, v nelahkih razmerah osrednja organizacijska osebnost ustanavljanja bodočega inštituta Jožef Stefan. Bil je eden redkih, ki so že v prvi polovici 20. stoletja vedeli, da le s politiki, duhovniki, advokati in pesniki slovensko ljudstvo nima razvojnih pogojev za zrelo nacijo. Inštitutu, predvsem pa avtorici se zahvaljujemo za objavo spominskega zapisa. Bere ga Jure Franko. FOTO: Letalski posnetek stavb IJS l.1960 VIR: Arhiv IJS

Fortunat Bergant (1721-1769) je bil po razlagah nekaterih slikarjev in umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja najbolj slovenski baročni slikar Kranjske 18. stoletja. Najdba njegovih dveh, desetletja izgubljenih slik "Prestar" in "Ptičar" je pred dobrega pol desetletja restavratorski stroki ponudila zahteven izziv, o katerem bo spregovorila mag. Simona Škorja iz restavratorske delavnice Moderne galerije. Zanj je lani skupaj z dvema kolegoma prejela cehovsko priznanje Mirka Šubica Društva restavratorjev Slovenije.

Sončni zimski dnevi kar kličejo po pobegu na sneg. Zaradi visokih temperatur na začetku leta izbire aktivnosti ni na pretek, v nižjih legah so odprta le redka smučišča in tekaške proge, zato navdušenci nad zimskimi aktivnostmi zabavo na snegu iščejo predvsem v sredogorju, tisti najbolj izkušeni tudi v visokogorju. Spoznali bomo zanimivo zimsko aktivnost, ki v zadnjih letih postaja vedno bolj priljubljena: krpljanje. Krplje so najprej začeli uporabljati lovci, v svojem delu Slava vojvodine Kranjske pa jih omenja že Janez Vajkard Valvasor. Kot rekreativna športna aktivnost pa se je krpljanje začelo vzpostavljati v zadnjih dvajsetih letih. Na nedeljski izlet na vzpetine, ki se razprostirajo nad Bohinjem, nas v družbi vodičke Katarine Đurđevič odpelje Tina Šoln.

V prvih bojnih vrstah kranjske urgence je nezgrešljiva, prav tako je redna udeleženka tekaških dogodkov - kot zdravnica pri medicinski oskrbi ali pa kot udeleženka in navdušena tekačica. V zanimivem pogovoru sva zajela njeno zanimivo karierno pot in razburljivo tekaško zbiranje maratonov. Kako je vojakom pisala opravičila za jutranjo telovadbo? Zakaj je kot "sitna gospodinja" začela teči? Kako jo je navdušil New York, kateri je njen najljubši maraton, kaj ji pomeni tek, kaj svetuje mladim zdravnikom in kam bi še šla teč - ura in pol debate bo tudi vam minila, kot bi mignil!

Kako so iz vzhodnoalpskih Slovanov v počasnem zgodovinskem procesu nastali Kranjci, Štajerci, Goričani in Korošci in kako potem iz njih moderni Slovenci? Če bi okoli leta 1500 iz Kamnika potovali v Celje, bi ugotovili, da se ljudje, ki živijo v teh krajih, štejejo bodisi za Kranjce bodisi za Štajerce – in to ne glede na to, ali v svojem vsakodnevnem življenju pogosteje uporabljajo slovanski ali germanski jezik. No, pol tisočletja pozneje Kamnik še naprej naseljujejo Kranjci in Celje Štajerci, so pa prebivalci obeh krajev menda tudi mnenja, da so pravzaprav veliko prej in na odločilnejši način – Slovenci. Kako pomembna je pravzaprav ta, »slovenska« razsežnost njihovih identitet danes, lahko ugotovimo že, če se z avtom peljemo samo kako uro severneje in se ustavimo v Lipnici. Tam namreč tudi živijo Štajerci – a ti povečini govorijo nemško in se prvenstveno štejejo za Avstrijce. Očitno je torej, da se v času, iz generacije v generacijo, skupinske identitete ljudi lahko precej temeljito dopolnijo oziroma spremenijo. A kakšni zgodovinski dejavniki pravzaprav botrujejo tovrstnim spremembam? Kateri jih zavirajo? Pa tudi: koliko različnim identitetnim skupinam lahko posameznik pripada naenkrat? Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, dr. Vanjo Kočevarjem, ki je kot urednik bdel nad še vedno svežim, precej obsežnim zbornikom Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja, v katerem si je kar 23 znanstvenic in znanstvenikov, ki prihajajo iz različnih humanističnih disciplin – od antropologije prek jezikoslovja do zgodovinopisja –, zastavilo prav vprašanja, ki so zaposlovala tudi nas v tokratnih Glasovih svetov.   foto: zemljevid notranjeavstrijskih dežel iz leta 1794, ki prikazuje tedanje meje Kranjske (rožnata), Štajerske (zelena), Goriške (modra) in Koroške (rumena); izsek (Wikipedia, skupna last)

Med gradniki naroda in državnosti sta gotovo znanje in tudi univerza. Da je bila ta leta 1919 ustanovljena v Ljubljani, je bil velikanski korak naprej pri vzpostavljanju slovenske identitete. Predtem je bil več kot pol tisočletja politično, duhovno in kulturno središče slovenskih dežel, vključenih v habsburško monarhijo, Dunaj. Na dunajski univerzi je v letih od 1848 do 1918, ko je habsburška monarhija razpadla, študiralo tudi 1897 študentov iz Kranjske. Ključno finančno pomoč jim je dajala predvsem Knafljeva ustanova, ki deluje še danes. Ustanovljena je bila sicer že dosti prej – leta 1676. Pridih s kranjskega, slovenskega ozemlja torej, je najti marsikje na Dunaju, pojasnjuje kurator Knafljeve ustanove Anton Levstek. Na to spominjajo spominske plošče, doprsni kipi, seznama zaslužnih profesorjev in rektorjev na dunajski univerzi, ki so bili doma prav s Kranjskega, ter številne arhitekturne znamenitosti in drugi kulturni spomeniki.

Obutvena dediščina na Slovenskem sega daleč v preteklost, tako kot drugje po svetu. Konkretnejše vire o obuvanju in obutvi pa imamo iz poznega srednjega veka. Gre za bolj posredne vire, kot sta koprski in tržaški mestni statut, kjer je zapisano, kaj so izdelovali čevljarji, kakšna so bila ta obuvala in kakšno usnje so uporabljali. Več podatkov pa najdemo na freskah, kjer lahko vidimo, kako so bili obuti kmečki prebivalci in tudi drugi. Za poznejša obdobja pa je virov in gradiva več. Tu so opisi, ilustracije, tak primer je delo Janeza Vajkarda Valvazorja Slava vojvodine Kranjske, kjer z besedo in sliko govori o oblačenju kmečkega prebivalstva. Tu so tudi že prve sočasne upodobitve plemičev: za poznejša obdobja 17. in 18. stoletja pa so prvi primerki obuval že v muzejskih zbirkah. Več o obutveni dediščini na Slovenskem in v Posočju pa v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Ko je Karl Linné, »oče biološke taksonomije«, prvega modernega poimenovanja rastlin in živali, sredi 18. stoletja iskal informacije o gozdnem sesalcu polhu – takrat ga je za preživetje lovilo pol Evrope - je osnovne podatke dobil iz tedanje vojvodine Kranjske. Posredoval mu jih je v Idriji delujoči Tirolec, zdravnik Giovanni Antonio Scopoli, navdušen bralec in poznavalec Valvasorjeve »Slave …«, v kateri je polihistor slikovito opisal tudi polha. Danes najstarejšo vrsto glodalcev v okviru držav EU lahko lovijo le še pri nas. Mnogo desetletij polha, znanega neznanca, preučuje prof.dr. Boris Kryštufek, donedavna vodja Kustodiata za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani, trenutno pa vodja Mediteranskega inštituta za okoljske študije v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. V okviru visokemu poletju bolj primernih tem, se bomo tokrat spomnili pogovora, ki smo ga o »polhu, znanem neznancu« z njim posneli pred desetletjem. FOTO: Polh v gozdu, avtor Miha Krofel VIR: https://galerija.foto-narava.com/displayimage.php?album=search&cat=0&pos=20

V duhu minulega praznika, dneva upora proti okupatorju, se lahko spominjamo tudi upora Slovencev ponemčevanju slovenskih gora ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. Leta 1893 so Slovenci ravno zaradi vse bolj agresivnega vpliva nemškega DÖAV oziroma Deutscher und Österreichischer Alpenvereina na poimenovanje poti, gora in koč, ki so bile prvenstveno namenjene nemškim 'turistom', kakor so takrat poimenovali gornike, sklenili ustanoviti SPD - Slovensko planinsko društvo. In tu se zgodba, o kateri smo se pogovarjali s članom uredniškega odbora Planinskega vestnika in avtorjem članka 'Vzpon in propad Kranjske sekcije DÖAV, Dušanom Škodičem, šele začne.

»Živel imenitni in učeni gospod Janez Vajkard Valvasor, baron Bogenšperški, Kraljeva družba te lepo pozdravlja.« S temi besedami je pred dobrimi tristo leti svoje pismo kranjskemu učenjaku začel slavni angleški astronom Edmond Halley, ki je le nekaj let pred tem Isaaca Newtona spodbudil, da je napisal Philosophiæ Naturalis Principia Mathematica, eno najpomembnejših knjig v vsej zgodovini znanosti. -- Z vašo podporo pripovedujemo zgodbe o znanosti na zanimiv in razumljiv način : kvarkadabra.net/podpri/ --

Deželni stanovi Kranjske so 15.oktobra 1821 ustanovili Kranjski deželni muzej. Ob 200-letnici ustanovitve prvega muzeja na Slovenskem se pogovarjamo z direktorjema naslednikov tega muzeja do začetka 20ih let 20. stoletja v Ljubljani, ko se je deželni muzej transformiral v Narodni muzej. Od njega se je l.1944 osamosvojil Prirodoslovni muzej. Že nekaj let Prirodoslovni muzej Slovenije vodi dr. Breda Činč Juhant, od lanskega decembra pa dr. Pavel Car Narodni muzej Slovenije. Poleg njune dediščinske vloge in pogojev delovanja v stavbi Rudolfinum, neorenesančni palači iz leta 1888, sogovornika izpostavljata še enotnost razumevanja kulturne in naravne dediščine - spoznanje, do katerega bi počasi morala priti tudi naša država. V pogovoru poudarjata tudi, kaj ju predvsem druži v skrbi za dediščino. Na fotografiji nekdanji Rudolfinum, sedež Kranjskega deželnega muzeja od l.1888, od začetka 20-ih sedež Narodnega muzeja, od katerega se l.1944 osamosvoji Prirodoslovni muzej foto: Blaž Gutman, NMS

V današnji Nedeljski reportaži se bomo ustavili v Višnji Gori, v starem mestnem jedru, kjer nas čakajo znamenje kranjske čebele oblikovalca Roberta Kuharja, obnovljena šola z novo vsebino in učni čebelnjak z vrtom medovitih rastlin. V Hiši kranjske čebele, kot so jo poimenovali, bosta predstavljeni zgodovinska in kulturna dediščina kranjske čebele, pogled v prihodnost pa prinaša sodobno središče inovativnih tehnologij ApiLab. Kaj vse se bo dogajalo v Hiši kranjske čebele, njeno odprtje je predvideno v prvi polovici oktobra, je poizvedovala Petra Medved.

Čas razsvetljenstva, obdobje, ki mu pravimo tudi čas razuma, je tudi obdobje, ki je srednji Evropi prineslo ne le željo po muzejih, pač pa tudi njihovo ustanavljanje. Prvi je bil nacionalni muzej v Budimpešti, sledil mu je muzej v Pragi. Ideja o deželnem muzeju je nastala tudi na Kranjskem v krogu Žige Zoisa. To so podprli tudi udeleženci znamenitega ljubljanskega kongresa. Pripravili so predlog, ki ga je 15. oktobra leta 1821 obravnavala uprava dežele Kranjske. In prav ta datum velja za datum ustanovitve Kranjskega deželnega muzeja, ki mu danes pravimo Deželni muzej za Kranjsko, saj je muzej dežele Kranjske, ne pa muzej v Kranju. Prvi predmeti, ki so prišli v muzej, so bili predvsem darovi. Muzej namreč ni imel rednega financiranja in s tem posledično precej težav, saj je cesar potrdil njegovo ustanovitev z določbo, da ne sme biti v breme državi. Vseeno pa so že leta 1831 v stavbi liceja, ki je stal na sedanjem Vodnikovem trgu, postavili prvo stalno razstavo in s tem odprli vrata muzeja tudi splošnemu občinstvu. Leta 1883 cesar položi temeljni kamen nove muzejske stavbe in po petih letih je bilo odprto novo, izključno kulturi namenjeno poslopje pri nas: Deželni muzej za Kranjsko, tudi Rudolfinum. Po razpadu Avstro-Ogrske je muzej izgubil vlogo deželnega muzeja in leta 1921 ga takratna vlada preimenuje v Narodni muzej, leta 1997 pa postane Narodni muzej Slovenije.

Dr. Stanislav Južnič je slovensko-ameriški raziskovalec, ki se ukvarja z novoveško zgodovino fizike v našem prostoru. Nekaj manj kot dve desetletji je zaposlen na Univerzi v Oklahomi v Združenih državah. Poleg vrste knjig in člankov o znanstvenikih takratne Kranjske je v Sloveniji najbolj odmevalo njegovo odkritje dragocenega izvoda dela Nikolaja Kopernika O revolucijah nebesnih sfer, ki je približno dve stoletji ležalo pozabljeno v Ljubljani. Poleg zavzetega znanstvenega raziskovanja Stanislava Južniča odlikuje tudi to, da svoja odkritja na izviren način prepleta z zanimivimi podrobnostmi iz življenja ljudi, ki jih preučuje, vse skupaj pa začini še z dobro mero humorja, ki močno zaznamuje tudi njegov pogled na samega sebe in življenje na splošno. O njegovih uskoških prednikih, njegovem očetu, priznanem jugoslovanskem diplomatu, antropologu in politologu Stanetu Južniču, njegovih odkritjih in študiju v Ljubljani in Združenih državah, njegovi strasti do rodoslovja pa tudi o njegovem pogledu na humor se je s Stanislavom Južničem pogovarjala Alja Zore.

Pred mesecem dni smo vam predstavili pilot spin-off podkasta, ki se bo ukvarjal z slavno zgodovino brcanja nogometne žoge na Slovenskem. V pilotu smo obdelali »prazgodovino« igranja nogometa na naših tleh, ko so ledino orali bratski narodi presvitle Avstro-ogrske monarhije, Nemci, Italijani in Madžari.V prvi pravi epizodi pa smo se lotili obdobja, ko so se začeli z okroglim usnjem pečati tudi kleni Slovenci. Iz šolskih klopi na travnike in od tam v Gostilno pri Roži na Židovski ulici v Ljubljani, kjer je bil ustanovljen prvi »zaresen« slovenski nogometni klub. Obdobje tik pred prvo svetovno vojno je bilo zelo pestro in vesoljno Slovenstvo je bilo celo na pragu tega, da izpelje svoje prvo nogometno tekmovanje. Žal pa je potem nekdo iz principa počil nekega nadvojvodo in boj za prvaka dežele Kranjske je bil preložen na kasneje.Tudi tokrat se je Mihi, Canku in Luki pridružil Tim Dobovšek, Klino pa je imel pomembnejše opravke. Pridružite se nam torej pri brkljanju po zaprašeni krami nogometnega antikvariata.Če vam je naše delo všeč, nas lahko torej tudi finančno podprete prek naše (zaenkrat še čisto osnovne in uboge) spletne strani. Ves iztržek bo šel za delovanje društva, plačilo strežnika, storitev SimpleCasta, najprej povrnitev stroškov, ki smo jih imeli z opremo, kasneje pa tudi investicijo v kak nov kos tehnologije. Pa vse ostale dejavnosti, s katerimi se želimo ukvarjati, se razume, začenši s knjigo ob stoletnici kluba. HVALA iz srca vsem, ki ste nas že ali pa še boste podprli!Najdete nas na Facebooku, Twitterju in Instagramu. Stara zasedanja TD OFC najdete v vaši najljubši podkast aplikaciji, najsigre za Jabolčno, Googlovo ali katero tretjo in našem Simplecast domovanju. Veseli bomo dobrih ocen in tudi vprašanj v jabolčni aplikaciji, ki to trenutno edina podpira, še bolj pa če boste vest o obstoju podkasta posredovali še komu, ki bi ga ta kanil zanimati.

Obdobje zgodnjega novega veka je že zarisalo arhitekturne obrise današnje Ljubljane in jo uvrstilo na kulturnozgodovinski zemljevid Evrope. Čeprav je morda kdaj puščala vtis provincialnosti, je njena družbena elita spodbujala kulturo in umetnost, znanost in oblike duhovnega življenja. Ljubljana kot središče Kranjske se je odpirala protestantskim in razsvetljenskim idejam. Kljub socialnemu prepadu med plemiško in meščansko elito ter nižjimi sloji ne gre spregledati naporov za vzpostavitev elementarnega šolstva, mobilnosti in priseljevanja, slediti je treba razvoju trgovanja, rokodelstva, obogatitvi znanosti, duhovnosti in ustvarjalnosti. Tudi takrat, od 16. do 18. stoletja, pa niso na glas govorili o nekaterih vsebinah vsakdanjega življenja, saj so v virih redko zapisani tabuji umivanja, stranišč, menstruacije ali prostitucije. Že lani so v ljubljanskem mestnem muzeju odprli razstavo z naslovom KNJIGA. ZNANJE. RAZUM. Od protestantizma do razsvetljenstva (1500–1800), o kateri bo govor v tokratni oddaji Kulturni fokus.

Danes ponavljamo oddajo o Janezu Vajkardu Valvasorju, ki je bil zagotovo eden pomembnejših mož 17. stoletja na Slovenskem. Imel je tudi velik vpliv na poznejše rodove slovenskih izobražencev in umetnikov. Kot polihistor je imel bogato znanje in njegova Slava vojvodine Kranjske je zvest prikaz življenja tedanje dobe. Njegovo raziskovanje presihajočega Cerkniškega jezera pa je poneslo slavo našega prostora in njega samega v svet. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Letošnje leto je leto pomembnih obletnic: najbolj okrogli sta 200. obletnici smrti dveh ključnih razsvetljencev našega prostora: barona Žige Zoisa in Valentina Vodnika. 330 let je že od natisa Valvasorjeve knjige Slava vojvodine Kranjske in skoraj 470 let od natisa prve slovenske knjige. Tudi zato so veliko razstavo dosežkov zgodnjega novega veka v Mestnem muzeju Ljubljana naslovili Knjiga. Znanje. Razum. Ta zajema precej široko obdobje od leta 1500 do leta 1800 in obsega obdobja od protestantizma do razsvetljenstva.

Etnolog prof. dr. Janez Bogataj je ob 330. obletnici izida znamenitega dela Slava vojvodine Kranjske polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja iz leta 1689, napisal knjigo o prehranski kulturi na Kranjskem v drugi polovici 17. stoletja.

Če bi se po nekakšni naključni časovni zanki kdo iz našega časa znašel v 17. stoletju, bi bil po vsej verjetnosti prej lačen kot sit. Značilnost takratne evropske kuhinje je bila, da je bil sever malce bolj mesnat, jug pa vezan na plodove zemlje. Kislemu okusu se pridruži sladki, glavno mesto pri maščobah zasede maslo, na jedilniku pa se znajdejo tudi raki, vidre in čaplje. In kot se na srečo vse jedi iz 17. stoletja niso ohranile, pa je sreča tudi, da so nekatere se. Recept za marsikatero jed je zapisal tudi Janez Vajkard Valvasor v svoji Slava vojvodine Kranjske. Z njim se je za mizo usedel naš etnolog doktor Janez Bogataj in ob 330. obletnici izida njegovega dela je nastala je nova knjiga o prehranski kulturi na Kranjskem v 2. polovici 17. stoletja.

Rojen na južnem Tirolskem l. 1723, umrl kot profesor na katedri za kemijo in botaniko na Univerzi v Pavii (Lombardija) l.1788. Zaradi znanja in zaupanja so ga z habsburšega dvora kot absolviranega zdravnika (Univerza v Inssbrucku-Tirolska)v Idrio poslali zaradi kroničnih bolezni rudarjev v rudniku živega srebra. V letih od 1954 do 1769 je tam zdravil, hkrati pa raziskoval okolico in precejšen del dežele Kranjske. Prirodoslovni muzej Slovenije že vse letošnje leto prireja mesečna predavanja ob letošnji 250-letnici objave njegovih pomembnih del, po drugi strani pa njegovega odhoda z Idrije in začetka profesur (najprej v Banski Štiavnici/Schemnitz, zdaj Slovaška), od 1777 pa v Lombardiji. L.1760 je objavil prvo znanstveno zasnovano delo za ozemlje sedanje Slovenije, Flora Carniolica, omenjenega 1769 pa prve 3 iz serije 5 letopisov o različnih raziskovalnih topikah narave, Annus Historico-Naturalis. V našem edinem tovrstnem muzeju, Prirodoslovnem muzeju Slovenije v glavnem mestu (ustanovljen l.1821 kot Deželni muzej Kranjske) je cikel pripravil kustos biolog, dr. Al Vrezec.

Današnja gostja je mag. Nina Žbona, konservatorka in restavratorka, vodja Oddelka za kamen in štukaturo na Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Nedavno je, za vodenje konservatorsko-restavratorskih posegov na kamnitih kipih »Zakon« in »Moč/Oblast« dunajskega kiparja Josefa Beyerja, kot za izdelavo kopij ob vhodu v vladno palačo na Prešernovi cesti v glavnem mestu, prejela stanovsko priznanje Mirka Šubica. (podeljuje jih Restavratorsko društvo Slovenije). Kipa so od postavitve vladne palače vojvodine Kranjske l. 1898 že večkrat popravljali, zaradi poškodb pa so ju že pred pol desetletja prepeljali v prostore restavratorskega centra. V pogovoru Žbona povzema izzive in potek del skupine več kot 30 strokovnjakov, ki jih je usklajevala do lanske postavitve kopij nazaj na izvorno mesto. Avtor fotografije je Valentin Benedikt

Kaj pravite na srečanje z influenserji, vplivnimi učenjaki, ki so v preteklosti delovali na ozemlju Slovenije? Od človeka, ki je skrbno popisal živalstvo in rastlinstvo Kranjske in bi – če bi živel danes – gotovo pisal blog o bogati flori Slovenije in v medijih opozarjal na nevarne poklicne bolezne; do človeka, ki je bil na čelu ene najmogočnejših gospodarskih trdnjav svojega časa in zato na moč vpliven, briljanten, a po drugi strani premalo taktičen znanstvenik, ki bi – če bi živel danes – gotovo na javnem profilu svojega Facebooka razpredal o svojih patentih, njegov prijatelj na Twitterju pa bi bil sam ameriški predsednik; in nazadnje do ženske, ki se je nosila drugače kot njene sodobnice, ki bi imela – če bi živela danes – na Twitterju zaradi svoje ektravagantnosti in vsestranske razgledanosti zagotovo ogromno sledilcev, v svojem mobilnem telefonu pa številke številnih, ki kaj veljajo. Ana Mayer Kansky, Lambert von Pantz in Giovanni Antonio Scopoli.

Devetnajsto stoletje, ženska in umetnost. Kako uspeti v pretežno moškem svetu. Koliko ovir ženska umetnica prebrodi, da se povzpne do zavidljivih uspehov. Je sploh mogoče, da ženska ne ostane doma, ampak sledi svojim sanjam? Je. To je storila Ivana Kobilca. Prvi del podkasta odstira njeno življenje in delo – od domače Kranjske do Sarajeva prek Dunaja in Münchna še do Pariza. “Česar doslej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna roka mlade slikarice ter nam pokazala, koliko premore talent, združen z vztrajno marnostjo. Gospodična Kobilca je malone izključno portretistinja, a bavi se tudi s slikanjem takoimenovanih žanrskih prizorov, posnetih po prirodi iz ljudskega življenja.” Tako je leta 1890 v Ljubljanskem zvonu o naši največji slikarki Ivani Kobilca zapisal pisatelj Vatroslav Holz. Pisal je o pogumni ženski, o slikarki, ki se ni ustrašila moškega sveta. Pisal je o veliki popotnici – svetovljanki, tudi fotografinji, predvsem pa temperamentni ženski. Ženski, ki je svoje življenje peljala v drugo smer kot njene sodobnice. Sogovorniki: umetnostna zgodovinarka in teoretičarka Beti Žerovc, ki o Ivani Kobilci piše za tuje strokovne revije, kustosinja in recenzentka Petja Grafenauer in umetnostna zgodovinarja Michel Mohor in Nataša Ciber, tudi vodnika pa Narodni galeriji. Zvočna podoba Katja Černela, glas sta posodila Ivan Lotrič in Maja Moll, pripovedovalec Igor Velše.