Podcasts about spomnimo

Verjetno se nam je že zgodilo, da ko smo prišli v službo ali kak krog prijateljev in smo iskali tolažilne in vzpodbudne besede, ker smo bili v skrbeh, kaj vse še moramo postoriti v prihodnjih dneh, da nam je kdo od poslušajočih odgovoril: »Zaupaj. Vstopi v današnji dan. Dovolj je dnevu lastna teža…« Verjetno se takrat nismo zavedali, da podobno nas tolaži in nam daje upanja evangelist Matej v njegovem evangeliju: »Ne bodite torej v skrbeh za jutri, kajti jutrišnji dan bo imel svoje skrbi. Dovolj je dnevu njegova lastna teža.« Zaupam v te izrečene besede in če jim, sem jim pripravljen tudi slediti. Vera brez zaupanja je prazna. Verujem, ko zaupam v Boga in njegovo delovanje. Številne svetopisemske osebe in svetniki so kljub obilici vsakodnevnih skrbi ohranjali zaupanje v Boga in tako je Bog tudi preko preizkušenj življenja lahko ustvaril in tudi po njih delal čudovite stvari v njihovem življenju in v ljudeh s katerimi so se srečali. Spomnimo se samo svetopisemskih oseb – Mojzesa, prerokov Ezekiela, Danijela v novi zavezi apostolov in med njima še posebej Petra in Pavla. Ali svetnikov od naših slovenskih blaženih in mučencev – bl. Antona Martina Slomška, Alojzija Grozdeta, svetega papeža Janeza Pavla II. in tudi v tem letu v svetem letu upanja bo papež Frančišek ob svetoletnem srečanju najstnikov 27.4., razglasil za svetega Carla Acutisa – svetnika v kavbojkah, kot ga nekateri pojmujejo. Posebej mi je všeč njegova misel: »Vsi se rodimo kot izvirniki, mnogo pa jih žal umre kot fotokopije!« Geslo tega leta svetega letaje romarji upanja. V tem dnevu Vas povabim, da ne bodimo fotokopije, ki so izgubile zaupanje v Boga in jih preplavljajo zgolj skrbi in ječe sedanjega sveta. Ostanimo izvirnik zaupanja - upanja in kot romarji upanja ga prinašajmo…

Spomnimo na 80-letnico revije Ciciban ter 80-letnico Pike Nogavičke, kar pri Mladinski knjigi obeležujejo tudi z novima izdajama. Pri Cankarjevi založbi pa sta izšli prvi knjigi druge sezone zbirke Razmerja.

Zdravo. Tokrat se najprej dotaknemo Guinnessa 0.0, ki s kroglico v pločevinki, gosto peno in okusom, razveseljuje vse, ki bi radi brezalkoholno pivo z izkušnjo in pristnim okusom pravega piva. Spomnimo se, da moramo ustanoviti Društvo za zaščito gostilniške ga življenja in da je treba predati idejo dvelovnika civilnim iniciativam. Ali pa tovarišu Kordišu. V drugem delu se za petdnevni vikend ne opravičujemo, ustanovimo delovno skupino za skrajšanje imena petdnevni vikend v krajše, bolj priljudno ime in ugotovimo, da eni imajo stranke, mi pa ideje. Obdelamo tudi začetek 7. poglavja in se spomnimo tuš kabine in časov, ko smo se družili virtualno. Smrt fašizmu, svoboda narodu in vse najboljše, Mare!

Zdravo. Tokrat začnemo s kruhom, drožmi in krušnimi pečmi in se spomnimo "zabavnih trenutkov" iz pandemičnih dni, ko smo mrzlično lovili, maslo, kvas in vece papir. Peli razkrije svoje plane za postapokaliptični bunker, Aljo pa za bananovačo. Ker se v poglavju posvečamo Vogonom in ker vemo, da imajo radi birokracijo, predvidevamo tudi, da Vogoni zagotovo imajo v uporabi koleke za rekreativne namene (beri rekreativni seks), najbrž pa tudi za potebe ohranjanja vrste. Spomnimo se tudi na čudežne (6 mesečne) nosečnosti, torpedo, škandale in še kaj.

Že več filmov je bilo posvečenih pralnicam, ki so jih na Irskem vodile sestre magdalenke med 18. in poznim 20. stoletjem. Tja so družine poslale nespodobne ženske, dekleta – ocenjujejo, da je bilo teh okrog 30 tisoč – ki so bile pravzaprav zastonj delovna sila. Marsikatero dekle je tam rodilo nezakonskega otroka, ki ga ni smelo obdržati. Šele leta 2014 se je država uradno opravičila za početje teh samostanov. Spomnimo se filma Sestre magdalenke režiserja Petra Mullana ali Philomene v režiji Stephena Frearsa, zdaj pa je o tej temi po noveli Claire Keegan nastal film Take majhne stvari v režiji Tima Mielantsa. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Dejan Kaloper. Družinski oče Bill Furlong se preživlja kot trgovec s premogom na irskem podeželju. Ko okrog božiča 1985 dostavi premog v lokalni samostan, v kleti najde premraženo nosečo mladostnico. Medtem ko se začne poglabljati v zlorabe, ki se skrivajo za zidovi samostana, se sooča tudi z lastnimi travmami iz otroštva, ko je moral v konservativnem okolju odraščati kot potomec matere samohranilke. Irski koprodukcijski film Take majhne stvari pod taktirko belgijskega režiserja Tima Mielantsa je bil premierno prikazan na lanskem Berlinalu in temelji na noveli irske pisateljice Claire Keegan. Filmski fabuli se sicer rahlo pozna, da temelji na kratki zgodbi, vendar je delo v sebi zaključena celota. Na filmskem platnu igralsko dominira Cillian Murphy; pravzaprav se celovečerec osredotoča predvsem na notranji svet njegovega molčečega Billa Furlonga. Je v tem uspešen? Da in ne. Skozi njegovo pretežno pasivno ravnanje spoznamo zelo natančno izrisan mikrokozmos, tako zasebni kot družbeni, toda avtorskim postopkom bi lahko očitali, da gledalca vse preveč neposredno vodijo za roko, da bi delo zraslo v nekaj zares presežnega. Kljub nekaj zanimivim elipsam in režijskim odločitvam kot gledalci vsa spoznanja dejansko dobimo postrežena na pladnju; še večinoma monokromatska paleta krompirjastih, sepija tonov vsaj enako kot k morečemu vzdušju prispeva k občutku instantne stiliziranosti. Pa še za božič se dogaja, razumete? Seveda vse te jasne poante v ničemer ne zmanjšujejo teže grozljive dediščine katoliških zlorab tekom 20. stoletja na Irskem, ki jih je leta 2002 odmevno izpostavil že celovečerec Sestre Magdalenke škotskega avtorja Petra Mullana. V tem pogledu je tudi ogrodje filma Take majhne stvari večna zgodba borbe posameznika proti sistemu. Če smo rekli, da je v igralskem smislu to v celoti film Cilliana Murphyja, pa gre v pozitivnem smislu izpostaviti, da je to vendarle delo o ženskah in skozi pripoved spretno preigra številne vloge, ki so jih morale igrati ali jih še vedno igrajo na življenjski poti Billa Furlonga: od njegovih petih hčera in ljubeče soproge, preko njegove mame in njene delodajalke ter poznejše skrbnice, do »padlih deklet« in sistema represije žensk nad ženskami v samostanu, ki jo pooseblja mati prednica v odlični igralski interpretaciji Emily Watson. Film Take majhne stvari je v celoti soliden in zapusti razumski in čustven odmev. Pred gledalca spretno postavi tudi vprašanje, kako bi ravnal, če bi se znašel v čevljih Billa Furlonga. Bi ostal nemi opazovalec z varne razdalje ali bi bil tisti »drugi« – gre torej za isto vprašanje, ki nam ga zastavi mojstrski, z zlato palmo nagrajeni hrvaški kratki film Mož, ki ni mogel molčati …

Zdravo. Tokrat v uvodu ugotovimo, da kljub novi digitalni uri, nismo nesrečni. Ker je ura (seveda) kitajske izdelave, se ne izognemo mednarodni in domači politiki, od tam pa do osamosvojitvenih junaščin ni daleč. Spomnimo se načela "Sam', da nau bol'" in priznamo, da bi bilo včasih bolje ne spremljati dnevnih novic. V 6. poglavju 6. knjige pridemo na Asgard, spoznamo Heimdalla in dejstvo, da malo znano dejstvo, da vikinške čelade z rogovi niso zares vikinške.

Spomnimo, da letos obhajamo 1700 let od nastanka nicejske veroizpovedi, ki so jo napisali leta 325, dopolnili leta 381 ter dokončno zapečatili leta 431. Končno jo poznamo kot nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Ta izpoved se začne z besedo VERUJEM. To je prva beseda veroizpovedi. Beseda, ki izraža ne le intelektualno prepričanje, ampak temeljno zaupanje in predanost. Toda ali je vera danes še smiselna? Jo sploh še potrebujemo? Za razlago vesolja ne potrebujemo več 1Mz knjige, ker imamo znanost. Za obvladovanje vremena ne potrebujemo več molitve; imamo tehnologijo. Za preprečevanje zlorabe oblasti ne potrebujemo več prerokov, temveč imamo volitve. Za dosego blaginje ne potrebujemo več blagoslovov; imamo ekonomiste. Če zbolimo, ne gremo več k duhovniku, ampak k zdravniku. Če čutimo krivdo, ne potrebujemo več spovedi; lahko gremo k psihoterapevtu. Če smo depresivni, ne potrebujemo več Svetega pisma, ampak lahko vzamemo prozac. In če iščemo odrešitev, lahko gremo v nakupovalno središče, kjer lahko kupimo srečo po zelo ugodni ceni. Kdo torej potrebuje vero? Vera ostaja nepogrešljiva, tudi v času, ko znanost, tehnologija in napredek ponujajo odgovore na mnoge praktične potrebe in izzive človeštva. Znanost nam lahko pove, kako stvari delujejo, ne more pa odgovoriti na najgloblje vprašanje: zakaj smo tukaj. Tehnologija lahko olajša življenje, ne more pa nas naučiti, kako osmisliti življenje. Ekonomija lahko ustvarja blaginjo, ne more pa nasititi naše duhovne lakote. Vera je odgovor na tista vprašanja, ki presegajo meritve in formule. Kdo smo? Zakaj obstajamo? Kaj je smisel življenja? Znanost nam lahko pove, kako so nastali naši nagoni, toda vera nas uči, kako jih usmerjati. Znanost lahko razloži kozmične pojave, vendar vera išče smisel v njih. Vera daje okvir, v katerem lahko razumemo svoje bivanje, prepoznamo svoje poslanstvo in gradimo odnose z drugimi ter z Bogom. Čeprav se zdi, da je vera v modernem svetu potisnjena ob rob, ostaja temeljna za naše razumevanje življenja. Znanost bo morda nekega dne odgovorila na vsa tehnična vprašanja, toda vprašanja o pomenu, vrednotah, ljubezni in večnosti bodo ostala. Vera je naš odgovor na te globoke skrivnosti, naš most k neizrekljivemu. Ko izrečemo besedo Verujem, vstopamo v povsem nov svet odnosov. Odnosov, ki se pletejo v samem srcu Trojice – med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Sveti Duh, ki ga cerkveni očetje razlagajo kot ljubezen med Očetom in Sinom, je tista moč, ki nas po zakramentu krsta priteguje v ta neizrekljivi ples Trojice. Izpoved vere ni samo dogmatična trditev, ampak osebna odločitev, da vstopimo v Božje življenje – v dinamiko ljubezni. Po Svetem Duhu nas Bog vabi v ta odnos, da postanemo otroci Očeta, bratje in sestre Sina ter nosilci Božje ljubezni v svetu. Kot je dejal neki pisatelj »Vera je začetek. Ne smemo se igrati z njo: jo imeti, je ne imeti več; treba je vstopiti v to kripto – cerkveno in osebno, kjer vre živa voda, in stopiti iz nje in vse razdeliti …« VSE RAZDELITI! VERUJEM TO? JAZ VERUJEM!

V božičnem času, ki ga po starem običaju sklenemo na današnji praznik svečnice, so Judje praznovali hanuko ali praznik luči. Gre za spomin, ki pravi, da takrat, ko so bila srca v judovskem narodu čista in poštena, tudi luč v templju ni ugasnila. Luč v templju kristjanom pomenijo vsake otroške oči, ki žarijo in v nas s svojo svetlobo prižigajo upanje. Gre za tisto svetlobo pomladi, ki sveti tudi pozimi in v oblačnem vremenu in nas razvedri tudi, kadar smo žalostni ali potrti. Gre za svetlobo iz onkrajnosti, ki si je izbrala za svoj zaslon, na katerem odseva, lepoto nedolžnega otroškega obraza. Včasih se tudi pred nami razgrne lepota, ki seže prav do dna našega srca, in takrat si rečemo: samo da bi še enkrat doživel kaj tako lepega! To se je pripetilo starčku Simeonu, ki je v templju poslušal čudovite bogoslužne melodije in pretresljive besede psalmistov, kar mu je seglo tja do dna duše. V njem se je prebudilo nepotešeno hrepenenje po neskončnem. Tedaj zasliši otroški jok, ki mu naznanja, da prihaja Odrešenik, prihaja Mesija, ki ga ni strah človeškosti. Božja dobrota ne pozna ovir, ki bi ji preprečile, da bi prebivala med nami. Starost je pri Simeonu naredila svoje, zato ne vidi več dobro in k otroku ga vodi svetloba, ki je že v njem. Čudežni otrok k njemu steguje ročice, saj ga je liturgično petje umirilo, umirila ga je toplina glasu duhovnikov, Cohenov, razvesele ga slikoviti prizori tempeljskega obredja, najbolj pa ga osreči opojna dišava, ki prihaja iz daritvenega oltarja. Prerok Simeon bi tako rad tudi konkretno videl dobroto samo, otroka, ki prihaja k njemu. A dogaja se mu to, kar se pogosto dogodi staremu človeku, da enostavno ne vidi več dobro in da mu tip rok nadomešča ostrino očesa. Zato starček Simeon prosi, da bi lahko prijel otroka v svoje naročje, ga prižel k sebi, ga zazibal ter ga začutil z vsem svojim telesom. Spomnimo se, da je tudi veliki francoski slikar utripajoče se svetlobe Auguste Renoir ob koncu svojega življenja oslepel in le s tipom svojih rok ustvarjal kipe. Tip se lahko poveže z notranjim očesom in ustvari podobo, ki je navadno oko ne zmore. Današnji praznik, svečnica, nas vabi, da z vsemi svojimi čuti zaznamo svetlobo, ki sije z obrazov naših dragih, da tudi v stisku rok ali v objemu zaznamo neulovljivo, tisto, kar je samo odsev iz večnosti, odsev neskončne lepote in svetlobe, ki jo vendarle čutimo. In takrat bomo lahko rekli: kako lepo je živeti!

Zdravo. V tokratni epizodi testiramo pristop "direkt na trak", obdelamo novoletne zaobljube in vam povemo, da se jih ta teden (nekateri) še držite. Zdržite, bravo! Za suhi mesec (ali mesec brez pijače) strokovnjaki predlagajo februar, ker ima 3 dni manj kot januar. Tudi o odvisnostih, dopaminu in intervjuju Anne Lembke v podkastu DOAC je govora. In učiteljih in učencih. Spomnimo se tudi najljubših pijač iz madosti (Deit, Swing, ribezov sok) in se sprašujemo, če je nakupovanje daril res večji stres kot obdarovanje, obdelamo drugačne zapravljivčke, ugotovimo, da v oglaševanju vžge samo še šokiranje in se spomnimo na Fenchurch v mokri majici ter Arturja in njegove skrite misli, ki niso tako skrite, saj jih pozna vsaj še ladijski računalnik Thorove bivše vesoljske ladje.

Zdravo. V prvi epizodi v letu 2025 smo z vami "sveti trije kralji", ki se tokrat pogovarjamo o vitezih, stripih in novoletnih zaobljubah. Povemo vam, da boste tudi letos preveč zapravali za zaobljube, ki se jih ne boste držali, zato predlagamo pol ure hoje dnevno in poslušanje podkastov vmes. Spet govorimo o domačih živalih, Zi pove, katere pasme kinologi odsvetujejo, dodamo pa še, da ne kupujte psa kot darilo, oz. če da se pred nakupom živega bitja preizkusite s kakšno lončnico (ali dvainštiridesetimi). Ker smo v začetku leta, povemo, da piknik letos bo. Spomnimo se tudi na številko 988, teletekst, konec sveta (ki, če pride, naj pride zjutraj ali čez vikend, da človeku ne bo treba po nepotrebnem v službo) in vam želimo leto polno ljubezni (rad' se 'mejte), sreče (lepo se 'mejte) in mirnosti (samo brez panike).

Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je dogajal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo zaželeno sporočilo in potem se vse odvije bolj ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne pride do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes tako ali drugače oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti govor. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik. S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Kako bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren na potrebe, primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.

Pričakovanje poslednjega dne našega sveta se je v vseh kriznih trenutkih človeške zgodovine vedno na novo pojavljalo. Spomnimo se, da je tudi oče slovenske knjige, Primož Trubar bil prepričan, da bo kmalu konec sveta, zato mora svoje ljube Slovence pripraviti, da bodo znali govoriti z nebeškim sodnikom. Najlažje se bodo z njim pogovarjali, če bodo poznali njegovo Besedo, zato mu jo je treba narediti domačo. Danes pa vemo, da so poslednji časi res oddaljeni in zanje nihče ne ve razen nebeškega očeta. Toda na drugi strani ti trenutki nastopajo že danes, kajti v vsakem obdobju imamo pretrese tako v naravi kot tudi v družbi in seveda prav tako v osebnem življenju. Zato je čisto naravno, da nas zanima, kaj nam prinaša bližnja prihodnost, in je razumljivo, zakaj je od nekdaj cvetel poklic vedeževalk, zakaj radi beremo napovedi dogodkov v družbi in v svetu, zakaj nas zanima, kaj vse nas bo doletelo v osebnem življenju. In tukaj je velika razlika med preroki prihodnosti, ki jih najdemo tudi med znanstvenimi teoretiki, družboslovci in pa seveda med politiki, na eni strani in svetopisemskimi sporočili ter napovedmi na drugi. Zunajbiblična sporočila želijo imeti prihodnost v oblasti, se na dogodke pripraviti in jih obvladati. Sveto pismo pa o teh dogodkih sicer prav tako spregovori, a so vedno zaviti tudi v simbolnost, v skrivnost. Zato zanje ne vemo, kdaj se bodo zgodili, tudi ne, kdo vse bo njihov dejavnik. A hkrati Božja beseda spregovori o zaupanju v Boga, ki nam pomaga, da se s prihodnostjo soočimo. Biblično razodetje nas opogumlja in nam pravi, naj se ničesar ne bojimo. Res je, da bo marsikaj hudega, pa vendar ostajamo v Božji roki. V tem je velika razlika med razodetjem prihodnosti ali apokalipso Svetega pisma in zunajsvetopisemskih besedil. Na eni srani ustrahovanje in slepilo, da je vse mogoče imeti v pesti, in na drugi strani tolažba za preizkušnje, ki prihajajo. To ne pomeni, da za naše okolje, svet, družbo in samega sebe nismo odgovorni. Daleč od tega. Utopična zasanjanost, ki danes rada nastopa z novodobsko duhovnostjo, je še nevarnejša za našo prihodnost. Včasih se nam zazdi, da smo podobni orkestru na ladji Titanik, ki kljub potapljanju ladje še vedno veselo igra prav tja do zadnjega trenutka. Treba se je strezniti, zaupati v Boga in z njegovo pomočjo in našo razumnostjo rešiti, kar se rešiti da. To je sporočilo Božje besede ob koncu cerkvenega leta.

Danes goduje dekle, ki je priljubljena med kristjani po vsem svetu, častijo jo celo pravoslavni verniki. Gre za Terezijo iz francoskega mesta Lisieuxa. Že kot štiriletna deklica je izgubila svojo mater, toda materinska nežnost in veselje sta se ji vtisnila v spomin za vse življenje, zato se tudi njo poznali po njeni milini in otroški domiselnosti. Prav tako je imela srečo z očetom iz družine Martin, ki je bil sicer dobro stoječ urar in draguljar, a njegov največje bogastvo je bilo vseh pet preživelih hčera, ki jih je vzgajal z izredno rahločutnostjo in toplino. Njihov čas je bil konec 19. stoletja, ko še niso znali zdraviti otroških bolezni, saj še ni bilo penicilina, zato so cerkveni predstojniki modro omahovali, da bi mala Terezija že zgodaj vstopila v samostan. Končno je z dekliško vztrajnostjo dosegla, da je že pri petnajstih postala karmeličanka. Toda kako je lahko papež leta 1997 dekle, ki je umrla že pri 24-tih, razglasil za učiteljico Cerkve? Terezija je imela izredno bogato duhovno življenje. K sreči ga je zaupala svojemu dnevniku. V njem je razkrila ne samo svojo otroško zvedavost in dekliško radost, ampak tudi to, kar mistiki imenujejo »noč vere«. To pomeni, da se je morala spopasti z globokim občutkom osamljenosti in zapuščenosti, s skušnjavami obupa in zagrenjenosti. Izhod iz teh duhovnih kriz je iskala na obzorju Ljubezni. Razumela je, da v krščanstvu ni več daritve, ki bi bile starozavezne krvave žrtve, prava daritev je le daritev ljubezni. K tej ljubezni pa ne spadata samo vsakodnevna molitev in meditacija, ampak tudi vsakodnevna opravila v pralnici, čiščenje hiše ali pa tudi prenašanje nemogočih oseb, vsekakor pa strežba bolnih in starih. Tako je razvila nauk o daritvi življenja kot izpolnjevanju vsakodnevnih dolžnosti na obzorju Ljubezni. Zato je lahko duhovito zapisala: Zdaj jaz izpolnim Bogu vsako njegovo željo, potem ko bom pri njem, pa mi bo on moral izpolniti vsako mojo. Ko bo pri Nebeškem očetu, bo metala na svet vrtnice in ne bo brez dela vse tja do sodnega dne. Verjela je, da Ljubezen ne pozna meja. Trpela je, ker ni mogla postati duhovnik, a moč njene ljubezni je bila tolikšna, da je verjela, kako pomagati misijonarjem, ki ljudstvom prinašajo novo upanje. Zato se ne čudimo, da so misijonarji prav njo izbrali za svojo zaščitnico. K njej so se začeli zatekali vsi ljudje. Spomnimo se, kako so tudi dekleta s skrajnega roba družbe, ki so se prodajala, pripeljala bodočo pevko Edit Piaf na Terezijin grob in jo spodbujala, naj moli k njej, da ne bo oslepela.

Predvsem Američani radi delajo filmske priredbe. Spomnimo se priredbe japonskega filma Krog, v zadnjih letih sta nastala celo remakea dveh avstrijskih filmov – Smešnih iger Michaela Hanekeja (priredbo je naredil kar Haneke sam) in filma Lahko noč, mamica Veronike Franz in Severina Fiale. Zanimivo je, da v vseh treh omenjenih ameriških različicah glavno vlogo igra Naomi Watts. Te dni pa je v slovenske kine prišla grozljivka Ne govori zla režiserja Jamesa Watkinsa. Gre za priredbo danskega filma. O tem, kako se tudi v tem primeru priredbe kažejo kulturne razlike med narodi, razmišlja Igor Harb. Bere Jure Franko.

Druga sobota v mesecu septembru je tradicionalno svetovni dan prve pomoči in priložnost, da spomnimo na pomembnost poznavanja temeljnih postopkov oživljanja, ki lahko rešijo življenje. V sredinem Svetovalnem servisu bo Primož Velikonja iz Zdravstenega doma Kočevje odgovarjal na vprašanja, kako ukrepati ob nujnih zdravstvenih stanjih, zakaj je ob srčnem zastoju pomembna uporaba defibrilatorja ter kje in kako potekajo tečaji prve pomoči.

Ko so Judje v 5. stoletju pred Kristusom prišli iz babilonske sužnosti, so se počutili očiščeni razvad moralnih stranpoti in napolnjeni s svobodo. Vedeli pa so, da bo ta svoboda prinesla radost in veselje, če jo bodo napolnili z božjo besedo. Pisatelj pete Mojzesove knjige želi znova povedati, kaj zahteva Mojzesova postava, in poudariti, da je dana Božjemu ljudstvu v veselje in modrost. Zato izpolnjevanje božjih zapovedi, ki izvirajo iz poslušanja božje besede, ni nekaj težkega, nekaj nemogočega, tudi ne nekaj grenkega, ampak vzradosti človeško srce. Gre za življenjsko vodilo, ki je ostanek Izraelskega ljudstva pripeljalo nazaj v svobodo, nazaj v ljubljeni Jeruzalem, ki ga bodo znova pozidali ter po jeruzalemskih gričih nasadili vinsko trto. Božja beseda bo njihovemu ljudstvu podarjala modrost in moč. Zato najprej pisatelj te knjige, najbrž duhovnik Ezdra, hrabri svoje ljudstvo, naj bo veselo in naj radostno sprejme Božjo Besedo, ki bo odslej postava srca. To pomeni, da bo šlo za zakon, ki ga ne bo zahtevala ne država ne tempeljska duhovščina, pač pa Bog sam, saj bo odslej njegova Beseda v njihovem srcu. Pogoj, da bi Beseda samega Boga vstopila v njihovo srce, pa je, da se Izrael nauči poslušati. Od tod prerokov klic: Poslušaj, Izrael! Spomnimo se, da je prerok Elija znal prisluškovati Bogu, ki mu je govoril v »rahlem šumljanju vetriča«. Tudi drugi preroki so nenehno iskali možnost, da bi slišali pravo Božjo besedo. V človeku je namreč pogosto težnja, da bi svoje želje, pa tudi slabosti in sebične vzgibe, predstavil kot Božji navdih. Toda preroki so se ob pomoči Božje besede, ki je bila v njih, se pravi Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja, odrekli zaverovanosti vase in govorili iskreno, pa če je bilo to komu prav ali ne. Zato so se tudi pustili presenetiti božji besedi in so sami presenečali tako kralje kot navadno ljudstvo. Tudi Kristus preseneča svoje rojake, ko trdi, da izpolnjevanje Postave ni le upoštevanje predpisov, ampak prav svoboda srca, ki pa izvira iz ljubeče božje besede. Zato vedo globoki krščanski misleci povedati, da Kristus ni prišel reševat predpisov in načel, ampak človeka; da ne rešuje ustanov, ampak božje kraljestvo Ljubezni, kraljestvo božje besede v srcu.

V prvi krščanski Cerkvi je bila zelo priljubljena pripoved o dveh učencih, ki sta na poti v Emavs prepoznala vstalega Gospoda. Evangelist Luka, ki je zapisal ta dogodek, še posebej poudarja konec te zgodbe, bratski, se pravi prijateljski obed in veselje nad praznim grobom. Iz te pripovedi namreč odseva vsa bistvena vsebina veselega oznanila, sporočila Jezusovega evangelija. Gre namreč za to, da učenca spoznata, da sta lahko trpljenje in žrtev tudi blagoslov, kadar ju doživimo v obzorju ljubezni, tistega osebnega odnosa, v katerem se žrtvujemo za druge. Kristus učencema jasno razloži, da je z ljubeznijo mogoče premagati vsako stisko, trpljenje in obup. Ljubezen, ki prihaja od Boga, je tista, ki premaga celo smrt. V luči velikonočne zmagovite ljubezni pa lahko razumemo tudi današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Spomnimo se, da sta apostola Peter in Janez na priporočilo svetih žena stekla h Kristusovemu grobu in ga našla praznega. Podobno so pozneje tudi Jezusovi učeni obiskali Marijin grob v Jeruzalemu in ga prav tako našli praznega. Spomnili so se Jezusovega učenja, da takrat, ko nastopi najvišja ljubezen, ni mogoče, da bi se vse končalo s trohnenjem telesa v grobu. Ljubezen zmaguje naprej in prinaša novo življenje, ki pelje v večnost. Kristus je kot Božji sin vstal od mrtvih, a Marija je bila le človek in te moči ni imela. Imela pa je pogum sprejeti najvišjo Božjo dobroto, ki jo je popeljala v večnost. Pomen praznika Marijinega Vnebovzetja je prav to, da tudi mi ne vidimo v trohnenju človeškega telesa zadnje postaje človekove zgodovine, marveč samo obdobje pričakovanja, ko nas bo večna ljubezen v celoti, z dušo in telesom, popeljala v večnost. Človeško telo je kljub smrti voz, ki našo dušo, se pravi naše radosti, trpljenje in upe popelje v večnost. Pogoj pa je, da tudi mi znamo kot učenca na poti v Emavs sesti za mizo k bratski pojedini in da delimo med seboj tisto, kar pač imamo. Po krščanskem izročilu je Marija z apostoli obhajala zadnjo večerjo in potem skupaj z njimi opravljala spomin nanjo. Zato je tudi znala iz rok svojega sina sprejeti, da jo je z dušo in telesom popeljal v večno ljubezen. Zato krščanska tradicija vidi v njej najlepšo ženo, okrašeno z najlepšimi etičnimi vrlinami miline, dobrote in ljubezni.

V današnji oddaji malce več o eni izmed letošnjih evropskih prestolnic kulture. Spomnimo, da so prestolnice leta 2024 estonski Tartu, arktični Bodø in Bad Ischl v Avstriji. Poročamo tudi o devetem mednarodnem festivalu kratkih filmov Shots, ki prinaša 16 filmov iz 11 držav.

Piše Peter Semolič, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Jureta Jakoba Drobne opazke se izpisuje na pragu pomladi, ko je narava že prebujena, a vanjo še vedno znajo seči mrzli jeziki zime. Nasproti podobam trobentic, zvončkov, prvih listov bukev in gabrov, med katerimi se brenčeče spreletavajo čmrlji in čebele, pesnik postavi podobe dežnih kapelj, ki se spremenijo v ledene kroglice in te v sneg, ki prinese uničenje. Podobe začetka in konca Jure Jakob včasih sopostavi v isti pesmi, včasih pa kontrast med njimi seže prek več pesmi in ustvari med njimi svojevrsten dialog – ta ob siceršnji motivno tematski sorodnosti dodatno prispeva k celovitosti zbirke, hkrati pa tudi že k njeni razgibanosti. Zbirka namreč kljub omenjeni sorodnosti ni niti za hip monotona. Drobne opazke so tako najprej pesmi o naravi. Podobe iz narave nam Jure Jakob prikaže na izjemno plastičen, čutno nazoren način, ne da bi pri tem zašel v preobloženost: še tako čudežne dokaze transformativne moči narave nam podaja s skrbno izbranimi izrazi in določeno čustveno distanco, kar te pesmi pelje v bližino predmetne pesmi. Spomnimo se, za predmetno pesem je med drugim značilno tudi to, da nam lahko ponudi nov pogled na nekaj običajnega. In prav to pesnik in njegovi novi verzi počnejo z nami; v pesmi Kdo? mlada lipa, ki »med smreko in borom bode kvišku« ni več zgolj neka lipa, ampak postane tista lipa, četudi ali kljub temu, da pesnik proti koncu pesmi relativizira njeno enkratnost in s tem tudi svoj in naš pomen v svetu: »... leta pridejo, odidejo, / lipa pa samo narahlo raste. /.../ Če je ne polomi ujma /.../, bo rasla še stoletja. / Kdo ve, kdo vse / bo to opazil? //« Jure Jakob ob zaključkih pesmi rad uporabi tovrsten paradoks, ki ob prej omenjenem kontrastu še dodatno prispeva k napetosti v pesmih in s tem k njihovi presenetljivosti. K slednji pa prispeva tudi mešanje jezikovnih zvrsti. Govorica pričujočih verzov se res spogleduje s hladnim poročevalskim izrazjem, vendar je tudi čustveno zaznamovana, pri tem pa je pesnik neredko igriv, hudomušen, blago ironičen. V pesmi Sonček za hribčkom se znajdemo sredi pomanjševalnic, sredi odmevanja ljudske ali celo otroške poezije z vso njuno poskočnostjo in lesketavostjo vred. Spet drugje pesnik vpelje temačnejša čustva in občutenje samote. Samota je pomemben moment teh pesmi in tako kot Jure Jakob plastí podobe narave, je večplastna pri njem tudi samota. Najprej je to samota pesnika, ki v pesmi Drobne opazke posluša ptičje gostolenje in se ozira k primerjavam, da bi čim bolj prepričljivo povedal, da je dobro. Pri tem pa ne ve, ali pesem ptic opazi še kdo drug. Potem je to samota človeka pred naravo; to le občasno preseka občutek enosti z vsem in vendar jo preseka: religioznost nekaterih pesmi v zbirki izvira sicer iz krščanskega izročila, toda nemara tudi iz teh in takšnih položajev. Pesmi, ki so pred nami, torej niso le pesmi čudenja nad pomladjo kot fizičnim pojavom, temveč tudi kot simbolnim, duhovnim pojavom: ko pomlad odpre vrata, pesnik res stopi vanjo, kot da bi stopil prvič, a hkrati se zaveda, da gre pri tem za ponoven vstop. Drobne opazke zato niso romantično naivna hvalnica narave, ampak raje eksistencialno naravnana lirika; pesnik za vrati pomladi sluti neka druga vrata, katera zagledamo le redko, na primer takrat, kot zapiše v sklepni pesmi Vse je res, »ko pravkar prebujen ničesar še ne veš, / ampak vidiš, / cel zazrt, zazrt.« Samota je tako tudi temeljna samota, samota človeka kot umrljivega in neskončnega bitja. Drobne opazke so zbirka o naravi, tako zunaj nas kot tudi o naravi v nas – fizični in metafizični. In so zbirka o kulturno preoblikovani naravi: subjekt teh pesmi je prebivalec predmestja, torej kraja na robu mesta kot poudarjeno človeške krajine, ki pa se prav tu začenja izgubljati v travah, grmičevju, gozdu ... Pesnik se v pesmi Iz nič znajde na črnuškem mostu, prek katerega »se valijo avtomobili, tovornjaki, avtobusi«; lahko bi se jim priključil in se odpravil v mesto, toda raje izkoristi »čas, ko most ne podrhteva od vozil«, prečka za hip prazno cestišče in odide v gozd. Da bi ga spet enkrat prvič doživel, da bi nam ga pokazal takšnega, kot ga še nismo nikoli videli. In tudi zato so Drobne opazke velike pesmi.

Zdravo. Poslovite se od zmajevega zadaha, luknjastega spomina, moralnega in navadnega mačka, metod, ki ste upali, da bodo delovale, in ste bili vsakič razočarani, ker niso. Ne trepetajte že en dan prej, kaj bo dan potem, kajti tokrat najdemo revolucionarno zdravilo za mačka, ki zares deluje. Res, obljubimo. Ker se ta teden že kar vleče in ker je četrtek še daleč, kaj šele #pintfriday. Vmes se posvetimo socialnim stanovanjem v elitnih soseskah, ugotovimo, da je Šiška novi Manhattan in da smo pravi kavč ekonomisti. Spomnimo se tudi na čajne bogate, alkohol, slabe novice in se po nekem čudnem naključju tudi (res zelo malo) pogovarjamo o 6. knjigi in nje 1. poglavju. Aja, gospod z brado in rdečo kapo je bil tudi med nami, ker je prišel preverit, če se držimo prvega pivskega pravila (najboljše pivo je zastonj, drugo najboljše pivo je mrzlo pivo).

Pobudnik mreže Maj – mladi Alpe Jadran - Feliks Wieser je prepričan, da morajo organizacije slovenske narodne skupnosti, če si želijo zagotoviti naraščaj, vlagati v mlade. Ti so serijo druženj začeli letos v Porabju, kjer so spoznavali okuse regije, tudi koup oziroma tamerli. Tržaški Slovenci že vrsto let opozarjajo, da je v slovenskih jaslih premalo prostih mest. Napovedi, da bodo dobili svoj oddelek v novem vrtcu, pa se, kot kaže zdaj, ne bodo uresničile. Pristojni namreč trdijo, da zanimanja ni dovolj. To ne drži, odgovarjajo rojaki, ki skušajo s peticijo prepričati občinske oblasti. Spomnimo se Mitje Volčiča, legendarnega dopisnika RAI-a in politika, senatorja in evropskega poslanca, ki se je med drugim trudil za približevanje Slovenije evropski uniji. Iz ozadja je naslov njegove zadnje knjige, ki so jo prevedli v italijanščino, in se z njo poklonili avtorju tudi v rimskem senatu. Koroški slovenski režiser Marjan Štikar pa je pred 30 leti ustanovil Teater Trotamora, da bi z gledališčem preganjal more koroških Slovencev. Kako mu uspeva? Prisluhnite!   Foto (Silva Eöry): Člani mreže Maj pred slovensko vzorčno kmetijo na Gornjem Seniku v Porabju

Postni čas se počasi izteka. Obhajamo cvetno nedeljo, ko pri mašah prebiramo pasijon, tisti del evangelija, ki govori o Jezusovem trpljenju in smrti. Papež Frančišek je ob neki cvetni nedelji poudaril, da je v središču tega tako slovesnega praznovanja beseda, ki smo jo slišali v himni iz pisma Filipljanom: Ponižal se je (2,8). Gre za Jezusovo ponižanje. Te besede nam razodevajo slog Boga, s tem pa tudi slog kristjana – torej ponižnost. In zopet smo v evangeljskem paradoksu. Svet, v katerem živimo, nas sili k dokazovanju, k vzpenjanju po družbeni lestvici navzgor, k zmagam, k nadvladi. Potem pa se srečamo z besedo o »ponižnosti«, »majhnosti«. Če vzamemo v roke Sveto pismo, ga beremo in smo pozorni na Božje delovanje, vidimo, da je to slog Boga, ki se poniža, da bi hodil s svojim ljudstvom. Ljudstvo pa je svojeglavo, trmasto. Išče svoje rešitve. Toda Bog jih kljub temu, da vidi njihove zablode, zgrešenosti, prenaša in spremlja. Spomnimo se samo na tiste strani Svetega pisma, kjer Bog spremlja izvoljeno ljudstvo na poti iz Egipta. S kakšno ponižnostjo je moral prenašati njihovo godrnjanje in pritoževanje! Ljudstvo je godrnjalo in se pritoževalo Mojzesu, v resnici pa je bila njihova nejevolja naslovljena proti Bogu, njihovemu Očetu, ki jih je izpeljal iz sužnosti in jih vodil po poti skozi puščavo proti deželi svobode. V tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo bomo hodili po poti Jezusovega ponižanja. Preprosto – z Jezusom bomo na križevem potu. Na poti, na kateri je Jezus tako človeški: obsojen je, trpi, boli ga, krvavi, pade pod križem … Vse te občutke bolj ali manj poznamo, ker so to velikokrat tudi naši občutki in doživetja. To je Božja pot, to je pot ponižnosti. To je Jezusova pot in ni druge. Ni pa ponižnosti brez ponižanja. Ko razmišljamo o ponižnosti, ne moremo mimo zgleda številnih moških in žensk, ki se v skriti tišini življenja vsak dan odpovejo samemu sebi, da bi služili drugim, kakšnemu sorodniku, osamelemu ostarelemu, prizadeti osebi, brezdomcu ... Če si danes ponižen, te bodo imeli hitro za slabiča, za revo, za nesposobnega. Nič za to. Iz perspektive ponižnosti je svet drugačen. V ponižnosti lahko delamo velike stvari, veliko dobrega. V ponižnosti lažje stopimo do sočloveka in mu pomagamo. Vsak dan nam ponuja veliko priložnosti. Morda lahko prav danes storimo kaj dobrega tudi v smislu ponižnega služenja.

Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo, da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni treba preplezati nevarnih sten in hribov, ni treba preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Treba je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki nas je in ki bo ljubil in nas ljubi že zdaj. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.

Tretji polčas smo znova namenili nogometu in preverili, kako poteka prvenstvo in ali so Nogometna zveza Slovenije, sodniška zbornica in vodja tekmovanja v 1. ligi že spisali kazen za izgrede na tekmi med Muro in Mariborom. Spomnimo: detonacija topovskega udara je med ogrevanjem poškodovala pet igralcev, Murinega kondicijskega trenerja in pobiralca žog. Slovenska športna javnost je burno reagirala na dogodek, s skupnimi močmi pa ugotovila, da za kaznovanje takih izgredov že obstajajo zakonske osnove, a v praksi nikoli ni zaživelo.

Zdravo. V tokratni epizodi namesto pogovora o 24. poglavju 5. knjige obdelamo leto zmaja, Threads (anketo in podarimo knjigo), Stožice, vladni podkast, 42. vladni vladni računalnik, premaknjene golobe, čustveno stanje našega scenarista, 24 urni cikel novic, zalivsko vojno in težave s percepcijo relanosti. Posvetimo se tudi peti knjigi kot taki in jo primerjamo s trilogijo v štirih delih. Kar smo nameravali narediti v eni od prihodnjih epizod, ampak nič ne de. Spomnimo se tudi na tiste zelene koščke papirja in še kaj. Intro nam uspe narediti v štirih korakih. Bravo.

Plesalca in koreografa Branka Potočana ni potrebno posebej predstavljati. Spomnimo: na slovenski sceni sodobnega plesa je prisoten že od leta 1994 in v tem času je ustvaril blizu 40 avtorskih predstav, tako solov kot z večjimi zasedbami in sodeloval z različnimi režiserji v večini slovenskih institucionalnih gledališč. Za svoje delo je prejel več nagrad doma in na tujem. Poleg plesnega in koreografskega dela vodi tudi festival Rdeči revirji, ki se je v dvajsetih letih iz Hrastnika razširil na vse Zasavje, deluje kot pedagog na področju sodobnega plesa ter organizira delavnice sodobnega cirkusa in druga usposabljanja. Za plesno poetiko Branka Potočana je značilen liričen in melanholičen pristop, ki ga svetlí z odtenki humorja. Svoj plesni odrski jezik prepleta z elementi sodobnih cirkuških praks, v zadnjem času pa se posveča raziskovanju specifičnih negledaliških prostorov. Po dobrem desetletju ga je pred mikrofon povabila Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: Roman Šipič, vitkar.si/po-sledeh.spomina/

Spomnimo. Prvotni predlog uredbe je od držav članic zahteval, da količino uporabljenih sredstev za varstvo rastlin zmanjšajo vsaj za 50%, kar so kasneje nekatere skupine želele povečati celo na 70 ali več odstotkov. Za slovensko kmetijstvo je bila najbolj sporna zahteva, da se na vseh varovanih območjih ne sme uporabljati nobenega fitofarmacevtskega sredstva, tudi tistih ne, ki so dovoljena v ekološkem kmetijstvu. Glede na obseg Natura 2000 in drugih varovanih območij, bi taka uredba pomenila dokončen udarec slovenski pridelavi hrane, podobno pa so svarili kmetje tudi v drugih EU državah …

Piše: Milan Vogel Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko ”Spomeniki so vseh mogočih oblik in velikosti. V tej knjigi sem predstavil pomene in motive, ki se skrivajo za širokim naborom obeležij – ne le običajnih kipov, ampak tudi abstraktnih skulptur, slik, arhitekturnih objektov, muzejev in spominskih parkov, porušenih zgradb in porušenih vasi, koncentracijskih taborišč, pokopališč, grobnic in svetišč.” Tako angleški zgodovinar Keith Lowe, avtor, ki je slovenskim bralcem znan vsaj še po knjigah Podivjana celina in Strah in svoboda, strnjeno povzema vsebino in sporočilo odlično napisane knjige Ujetniki zgodovine. Kaj nam spomeniki drugi svetovni vojni povedo o zgodovini in o nas. Tako kot ljudje so tudi spomeniki ujeti v okove zgodovine, ki se jih zaradi spreminjanja družbenih razmer le težko otresejo. Avtor ob številnih primerih poudarja, da se vlogi ”junaka” in ”mučenika” lahko hitro zamenjata. To dokazujejo rušitve spomenikov ob spremembah režimov po vsem svetu. Spomnimo se podiranja spomenika Sadamu Huseinu, odstranjevanja Stalinovih ali Leninovih kipov v baltskih in drugih državah, začetka odstranjevanja kipov junakov konfederacije z ulic in javnih trgov leta 2017 v ZDA, rušenja spomenika kralju Aleksandru v Ljubljani ob italijanski okupaciji, umaknitve Titovega spomenika izpred Muzeja novejše zgodovine in odstranitve spomenikov, povezanih z NOB, z Brda. Avtor rušenje ali odstranitev sicer razume, a hkrati obžaluje, saj so spomeniki dragoceni zgodovinski dokumenti, ki ”zgovorno pripovedujejo o vrednotah naših prednikov, dobrih in slabih. To so znamenitosti z močjo, ki navdihujejo vse mogoče debate. So tudi velike umetnine, izdelane z osupljivo rokodelsko spretnostjo in domišljijo. Uničevanje vsega tega zaradi sodobne politike je velika sramota.” V sklepnem delu poudarja, da rušenje ne rešuje naše zgodovine, ampak jo zgolj potisne pod zemljo. S spomeniki se je vedno treba soočiti in se o njih pogovarjati, kličejo nas na odgovornost in skrbijo, da ”nikoli ne pozabimo na svoj dolg do zgodovine ali na svojo zasužnjenost z njo”. Predstavitev petindvajsetih spomenikov in obeležij z vsega sveta v tej knjigi to nazorno kaže. S takim razumevanjem je Lowe spomenike razvrstil v pet kategorij. V prvi so spomeniki, postavljeni junakom, v drugi mučenikom, v tretji pošastim, četrti del je naslovil Apokalipsa, zadnjega, petega, pa Ponovno rojstvo. Vsak spomenik je odsev trenutnih družbenih razmer, kar avtor brez patetike tudi razloži. Nekateri so pogosto predstavljani, kot npr. Auschwitz, drugi manj, kot npr. 2000 km dolga pešpot Pot osvoboditve Evrope, ki se začenja v Londonu in vodi po znamenitih krajih, po katerih so se zahodni osvoboditelji Evrope v letih 1944 in 1945 prebijali do Berlina. Za avtorja je to daleč največji spomenik v tej knjigi, saj govori tako o današnjem svetu kot o zgodovini. ”Za pešpotjo se poleg zgodovinskega sporočila skriva tudi politično sporočilo – ali vsaj politično stališče.” Evropski svet jo je potrdil kot uradno evropsko kulturno pot. Zaradi časovne omejenosti prispevka ne moremo navajati vseh spomenikov in obeležij, zgodovinskih parkov, porušenih krajev, ki so kot spomeniki ostali v ruševinah, kot npr. vas Oradour-sur-Glane v Franciji ali katedrala v v letalskem napadu uničenem Coventryju v Angliji, katere prošt Harwar je že med vojno pozival k spravi in sodelovanju s porušenimi cerkvami v Nemčiji. Coventry se danes imenuje Mesto miru in sprave in je pobraten z mnogimi med vojno porušenimi mesti, kot so Volgograd, Varšava, Dresden in Hirošima. Njegovo osrednje gledališče se imenuje po leta 1941 bombardiranem Beogradu, ena od ulic po vasi Lidice, ki so jo leta 1942 povsem porušili nacisti, ena pa po nemškem mestu Meschede, ki je bilo leta 1945 uničeno v letalskem napadu ameriških bombnikov. V tretjem delu knjige, naslovljenem Pošasti, je dobila mesto tudi Slovenija, in sicer s Spomenikom žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani, ”enem najzanimivejših in najbolj problematičnih spomenikov, kar sem jih kdaj videl”, pravi. ”V primerjavi z drugimi do sedaj videnimi obravnavanimi obeležji ta spomenik narodove preteklosti ne poskuša spraviti v figurativno podobo. Nikjer ni nobenega kipa, nobenih portretov ljudi, zamrznjenih v akciji. Spomenik je popolnoma abstrakten. Vendar ni zato nič manj kontroverzen.” Po Lowovem mnenju spomenik nima namena zbujati pozornosti, saj je ob zadnjem obisku nekaj ur stal ob njem in ga opazoval, a se nihče ni ustavil, da bi ga pogledal. ”Nihče ni na klinasto oblikovani stopnici na njegovem južnem robu čakal na srečanje s prijatelji. Nihče se ni ustavil v senci velikih kamnitih plošč, da bi pojedel sendvič. Spomenik obvladuje eno stran Kongresnega trga v samem osrčju mesta, toda zdi se, da ga preveva nekaj, kar odbija pozornost,” in nadaljuje, da je brezizraznost spomenika verjetno njegova največja prednost, saj da je želel biti tankočuten, da ne bi nikogar žalil in obujal razdiralnih strasti med vojno. ”Če ne pove ničesar o junakih niti o mučenikih niti o krivcih, potem je to namerna odločitev. Celo njegovo ime je namerno nedoločno. Čeprav vsakdo ve, da je to spomenik drugi svetovni vojni, je posvečen žrtvam vseh vojn.” Avtor je bil pretresen nad Hudo jamo, kamor ga je peljal Mitja Ferenc, zato se sprašuje, kaj ta ”brezizrazni, abstraktni spomenik pove o strahotah, ki sem jim bil ravnokar priča? Kako lahko sprejmeš spomenik iz čistega belega kamna, ko pa je resnica dosti bolj umazana, skrita na dnu temnega brezna v slovenskih hribih?” Na drugem mestu zapiše, da če so drugi spomeniki postavljeni zato, da bi usmerjali narodove spomine, je ta ravno zato, da bi jih razblinil.

Zdravo! V 3. delu 12. poglavja 5. knjige se končno posvetimo velikemu prezračevalnegmu in telefonskemu puntu, dogodkom, ki so se zgodili leta 3454 zv. št in zaradi katerih Vesolje, kot ga poznamo nikoli ni bilo več isto. Spomnimo se tudi na tistega, ki je oral ledino, zdaj ga pa več ni! Opomnimo, da je novo šolsko leto pred vrati, damo nasvet kako lahko zavijete zvezke za vašega otroka, se spomnimo na Pošto 3.0 in ne pozabimo povedati, da imajo v nizkocenovnih trgovinah ročne giljotine za obrezavo prevelikih zvezkov. Če nimate sekire ali mačete Krmelj, seveda. Preden se posvetimo puntu, razložimo, kako zanimiva inovacija je bil dih-o-mat, in kateri so najbolj zen športi na planetu. V epizodi se nam predstavi tudi Vodnik 2.0!

Na pomoč prizadetim v vremenski ujmi, ki je pustošila po Sloveniji in avstrijski Koroški, so priskočili tudi rojaki iz sosednjih držav. "Pomoč Sloveniji" so solidarnostno akcijo poimenovali Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini. "Skupno.Pomagamo. – Gemeinsam.Helfen" je naslov akcije, s katero zbirajo denar koroške slovenske organizacije. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem bo prizadetim v poplavah namenila denar, ki bi ga porabili za tradicionalno vseslovensko srečanje. Srečanje bo letos, kot so soglasno sklenili, odpadlo. Spomnimo se tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, ki so se mu ob 110. obletnici rojstva poklonili z novima izdajama; s slovenskim prevodom avtobiografije "Nikogaršnji sin" ter italijanskim prevodom risoromana "Nekropola" mladega ilustratorja Jurija Devetaka. Ozremo pa se tudi dobrih 40 let v preteklost, na začetke oddaje Sotočja.

Zdravo. Ta teden pogledamo daleč v prihodnost in se vprašamo, kje boste za Novo leto? Že drugič v zgodovini našega podkasta. V začetku se pogovarjamo o pitju in petju, o legendarnem #wwwp oz. webmaster pikniku, alkoholu, materi Zemlji in sklenemo, da nihče ni otok. Še otoki so pod morsko gladino vsi povezani. Spomnimo se tudi na legendarno reklo, ki veli, da "od tamalih nisi pijan". Obdelamo tudi navodila za sestavljanje omar IKEA, v po glavju spremljamo Forda kako pada iz 23. nadstropja stolpnice Štoparskega vodnika, kako se huduje nad premnogimi zaposlenimi v podjetju, oz. korporaciji in kako ima revež boleč gleženj. Tudi na Ronalda Waynea ne pozabimo, pa na kartice iz kjerkoli že pač ste, lahko tudi z Debelega rtiča in prosimo, da ne pošiljate kartic v klet na Trstenjakovi, ker bomo potem morali s karjolo do tja. Naslov, kamor lahko pošljete ⁠⁠razglednice z dopusta, najdete na tej povezavi⁠⁠!

Zdravo. Tokrat se posvetimo počitnicam, viskiju, hribom in po nekem čudnem naključju nekdo omeni nože od njih pa hitro pridemo do sekir gospoda Prosserja. Spomnimo se tudi na baje zelo dobro znamko sekir (in nožev), ki ni naš sponzor, tudi prikriti ne. Kovaštvo Krmelj pač dela dobre sekire. In nože. In gozdarsko in tesarsko orodje. Skratka, ukvarjajo se s kovanjem rezilnega gozdarskega orodja. Kar pa seveda nima čisto nobene zveze z Arturjem, ki je na planetu KajPaZdaj, natančneje v glavnem mestu NoJa. Štoparski vodnik ne deluje dobro, zato se mora zanesti na brošurice.

Zdravo. Začnemo z "mi smo za, mi smo za proti" debato o tem, kdo je za in kdo je proti in kdo je dobil Nobelovo nagrado za mir in ali je vredna vsaj pol para dingovih ledvičk. V epizodi lahko slišite surovo moč našega asistenta zvočnega mojstra, ki popravi Aljotov štender. Tudi: vrnila se je rubrika Komad tedna. Ker pa kot delodajalci sočustvujemo z delodajalci, ki svoje zaposlene premalo plačujejo, ugotovimo, da za tem stoji veliki denar. Spomnimo se tudi na legendarne filme Die Hard in počasi začnemo z epizodo. Ford tokrat spozna urednika, ki je nov in ki mu pove, da se Galaksija spreminja in z njo tudi vodnik. Mi pa se spomnimo na računovodske konvencije, ne vemo če jih majo tudi FURS-ovke in FURS-ovci in študiramo, če obstaja kakšen računovodski / dacarski podkast, s katerim bi lahko združili moči. Seveda ne pozabimo na napad brisače na novega glavnega urednika in na osebno izkaznico, ki jo "dobi" Ford.

V tokratni oddaji se pred praznovanjem 30.obletnice delovanja slovenskega društva v Tuzli s sogovornico spominjamo začetkov društva in njegove vloge v času vojne v Bosni in Hercegovini. Slovenci na Švedskem so se minuli konec tedna srečali na tradicionalnem druženju v Vadsteni - znova se jih je zbralo veliko. Predstavljamo pa tudi zgodbo raziskovalke doktorice Nives Hribernik, ki je v Ljubljani doštudirala farmacijo, zdaj pa deluje v Potsdamu v Nemčiji.

Zdravo. V uvodu spet odpustimo tonskega tehnika in se spomnimo, da je konec retrogradnega Merkurja. In da je bilo včeraj Kitajsko novo leto. In da na so lani na Kitajskem prvič zaznali upad prebivalstva. Pozdravimo tudi obiskovalstvo naše spletne strani s Kitajske, ni hao!

Zdravo! V tokratnem poglavju in epizodi se posvetimo angelom, angelčkom in tresenju prsi proti stresu. Še pred tem vas sprašujemo, kaj bi ušpičili na dan brisače v Innsbrucku, če bi imeli možnost. Če imate idejo, nam pošljite emajl ali nam povejte na Discordu ali na družabnih omrežjih, povsod smo @opravicujemose. Začnemo z jajci in salmonelo, zdravjem in domom upokojencev. V Innsbrucku. Ker je z nami tudi Živa Novljan, naša innsbruška dopisnica. Spomnimo se tudi na kita in lonec petunij ... in se končno posvetimo poglavju, kjer ljudje začenjajo govoriti. Zamudimo priložnost za štiklc tedna (je v zapiskih), ker ima Artur letalski karti in telefonsko številko od tistega tipa. Omenimo še Supermana, dolenjskega Supermana, madžarski Gyor, ter Tjašo in njene angelčke parkiranja in navodila napisana na zavojčku zobotrebcev. Na koncu se vprašamo ali bi bil danes Pametni (Z)Wonko klinični norec ali guru družabnih omrežij. In oznanimo prihod na Mastodon.

Zdravo. Tokrat začnemo debato z zaspanostjo in dobimo idejo o referendumu o obveznem popoldanskem počitku in referendumu o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD). Ugotovimo tudi, da če bi se hoteli pogovarjati o resnih temah, bi rabili podkast o resnih stvareh in narezku: torej povabili bi gostjo ali gosta, ki prinese narezek in pove kaj o (na primer) jedrski energiji. Vendar mora najprej postreči z narezkom, potem pa šele s statističnimi podatki. Spomnimo se tudi na legendarno serijo 'Allo 'Allo in vzklik "Vleci, Primož, vleci!", čigar avtor Oto Giacomelli ga je ponovil še velikokrat. Ker je postal tako legendaren, so po njem poimenovali tudi dokumentarec o Primožu Peterki. Sicer se v poglavju posvetimo letenju Arturja in Fenchurch, prtičkom za televizije (stare CRT in novodobne flat screen televizorje), govorimo o pomembnosti opozoril in evoluciji, ter o Arturjevem nerazmišljanju. Aljo kar naenkrat odide, ker pravi da ima "... nekaj nujnega v kleklarskem društvu." Pogovarjamo se tudi o drevoredu, žlebu, samotni enosmerni uličici, neustavljvem napredku, privatizaciji in volframovem karbidu.

Na dan, ko se spominjamo dragih preminulih, se v oddaji Oder spominjamo vélikega umetnika dramske igre in vélikega človeka in srčnega umetniškega sodelavca, mnogo prezgodaj preminulega Jerneja Šugmana. Prvak Slovenskega narodnega gledališča Drama, izjemen radijski interpret, igralec, ki je zaznamoval slovensko filmografijo in segel tudi izven okvirjev televizijskih ekranov, je še v današnjem vsakdanu prisoten v pogovorih in spominu gledaliških kolegov. Spomnimo se ga z odlomki iz njegovih gledaliških in radijskih vlog, od Hamleta, preko Jura v Grmačah in Brechtovega Baala, pa do Dana v poetični Zajčevi drami Otroka reke in drugih; Jerneja Šugmana se spominjamo tudi z njegovimi pričevanji, vse skupaj pa je s premislekom usklajeno in pospremljeno s temeljito analizo, ki jo je napisala Vilma Štritof, ki se podpisuje kot avtorica oddaje. Oddaja je bila posneta januarja 2018. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Marko Mandić in Jernej Šugman v predstavi Hlapci, SNG Drama Ljubljana, 2017/18, foto: Peter Uhan, izsek

Pokopališča niso le posvečeni prostori, kjer se poklonimo svojcem, prijateljem. Pogosto razkrivajo usode posameznikov, naroda, privlačijo pa tudi zaradi umetniške, arhitekturne in zgodovinske dediščine ali slavnih ljudi, ki so tam pokopani. Spomnimo se pariškega pokopališča Pere Lachaise, kjer počivajo pevec Jim Morrison, šansonjerka Edith Piaff, skladatelj Frédéric Chopin in pisatelj Oscar Wilde, če omenimo le nekatere. Pokopališča so torej tudi svojevrstne turistične atrakcije. O pokopališkem oziroma temačnem turizmu se bomo pogovarjali z doktorico Barbaro Pavlakovič s Fakultete za turizem Univerze v Mariboru.

Zdravo. V tokratni epizodi čestitamo vsem, ki ste včeraj tekli in se pogovarjamo o tem, kako bi mi delali podkast, če bi zmanjkalo elektrike. Vsak ponedeljek ob 6h zjutraj v živo v parku Zvezda. Spomnimo se tudi na geografijski zdrs iz prejšnje epizode in se še enkrat opravičujemo za vse nevšečnosti vsem prebivalkam in prebivalcem Babnega polja. Ugotovimo, da smo politično (ne)korektni in da bi potrebovali cenzorja in ugotavljamo, kje bi ga lahko dobili brezplačno. Aljo pove, da bi rad bil investicijski nesvetovalec, preden pa se vržemo v poglavje, pa se spomnimo na prejšnjega, kjer je spet blestel Rob McKenna. Tokrat pa si Artur žalost in obup zdravi z nakupovanjem najnovejšega Applea, prvega Maca (takrat so mu rekli še Macintosh), zada si nalogo da bo našel svoje domovanje v Islingonu iz časov, ko je pet let prebival na prazgodovinski zemlji. Če mu to uspe in če nam uspe ostati politično korektni in uravnoteženi, pa v tokratni epizodi.

Zdravo. V tokratni epizodi se že vnaprej opravičujemo vsem prebivalkam in prebivalcem Babnega polja. Naše znanje geografije je na zanemarljivo nizkem nivoju in obljubimo, da se bomo v bodočnosti izboljšali. Za kazen beremo Atlas Slovenije.

Slovenski kinematografi so v zadnjem času predvajali kar tri filme o starostni demenci. Spomnimo se najprej Mandićevega Sanrema, ki nas popelje v dom za starejše občane. Potem je tu Oče Floriana Zellerja z Anthonyjem Hopkinsom, ki prikaže zaton premožnejšega starejšega moškega in njegov odnos s hčerko. Če Sanremo temelji predvsem na nežni poetiki, pa Zellerjev film gradi na prikazovanju perspektive osebe, ki izgublja spomin oziroma se znajde v spominskem kaosu. Tretji je Vortex zadnje čase precej aktivnega Gasparja Noeja. V nekem smislu lahko sem uvrstimo tudi še vedno predvajano Malo mamo, v kateri se deklica in mama spopadata z boleznijo in smrtjo babice. Morda bi lahko trend povezali z dejstvom, da je bila tema starosti, starostnega odmiranja v popularni kulturi, zgrajeni na spektaklu in hedonizmu, večinoma odrinjena. S staranjem in zorenjem filma in režiserjev samih pa so na površje priplavali premisleki o neizogibnem, o nemoči, ki je usojena življenju. Kljub nespornim kakovostim vseh omenjenih filmov pa je Vortex verjetno najmočnejši. Film je izrazito časovna umetnost, ki iz minute v minuto gradi pričakovanja. Le največjim uspe ta pričakovanja vedno znova ovreči in razgraditi klišeje. Zgodba nas popelje v življenje starejšega para, upokojene zdravnice z demenco, ki se slabša, in pisca, ki piše knjigo o filmu in sanjah. Tu je še njun sin z lastnimi zakonskimi težavami in bojem proti odvisnosti. Odtujenost Elle (Francoise LeBrun) je poudarjena tako, da se vse dogajanje odvije v dveh s temo ločenih okvirjih, ki spominjata na filmski sličici v sosledju, protagonistka pa je stalno v posebni. Na začetku se zdi, da bi film lahko zašel v namerno poudarjanje morbidnosti in depresivne projekcije. Kamera v dveh okvirjih spremlja življenje likov na različnih krajih, večinoma prostorih stanovanja, ob istem času. To pomeni, da je veliko tišine in da se voajersko znajdemo med povsem vsakdanjimi opravili in trenutki, v katerih smo čisto sami, s svojimi mislimi. Do misli kamera nima dostopa, vidimo samo zunanje stanje, kar povzroči tesnobo, saj vsakdanjost prikaže kot povsem banalno. V čemer bi lahko videli določeno manipulacijo, saj nasilno razlikovanje zunanjega od notranjega sveta lahko izriše lažno podobo. Vendarle pa se nato srečamo z univerzalnimi, povsem življenjskimi situacijami: z obupom, nemočjo, toplino, zatiki v komunikaciji, kaosom, redom, razočaranjem, upanjem, zanikanjem. Nikoli ne gremo v skrajnost tako, da bi kakšen položaj bil usoden za pripoved. Življenje in smrt gresta svojo pot, ena stvar se preliva v drugo, eno čustvo v naslednjega. Celotna osrednja igralska ekipa – poleg LeBrun še Dario Argento in Alex Lutz – deluje kot izjemno uigrano moštvo, kjer eden drugega spodbujajo do meja mogočega. Lahko bi rekli, da Vortex ni samo življenjski film, temveč film, ki poskuša biti življenje samo. Ne popelje nas samo do smrti, temveč tudi do biološkega odmiranja družine in njenih posledic na tiste, ki ostanejo. Prikaže nam univerzalno človeško trpljenje, pred katerim ne ubeži nihče, in je diametralno nasprotje spektaklu in sanjam, ki jih proizvaja. Pri tem pa ne skuša preseči lastnih omejitev in podati končnega odgovora. Prav s tem, ko skuša postati življenje, nam ga predoči v svoji celovitosti, in nas s tesnobo, strahom in morbidnostjo pravzaprav vsega tega osvobaja, ne da bi uporabil klasične postopke ustvarjanja katarze. Ustvari namreč tisto umetniško iluzijo, da je življenje, vključno s smrtjo, do neke mere mogoče zajeti. Da na svetu ni nič novega, kar bi nas lahko vrglo iz tira, nič, kar se ne bi dogajalo od samega začetka, naša odgovornost pa je, kako se s tem soočimo.

Zdravo. V tokratni epizodi izumimo ime predigra za debato pred avizom. In v predigri se pogovarjamo o dobrem zvoku v podkastih, Aljo se sprašuje, zakaj imajo tudi popularni podkasati za en drek zvok, Peli pa razloži, da zato, ker so amaterji. Ob zgodbi o tem kako smo v studiu “dobili” dober zvok se ob našima mojstroma za zvok - Spretanu (ki je prebral citat v epizodi 009) in Viniju (ki je prebral citat v epizodi 006) - spomnimo tudi na zgodbo o mojstrih. Jupiter je v opoziciji, planeti pa so retrogradni, zato so astrologi vsi “v luft”. Zi ni sam doma, zato tudi ni Brad Pitt, mi pa kaj kmalu preidemo na škotske dude. Ob tem dejstvu seveda ne moremo mimo nedavno preminule britanske kraljice Elizabete II, ki so jo na zadnji poti spremljale prav škotske dude. Škotske dude so tudi glavne protagonistke tega poglavja, saj Artur in Fenchurch zadaneta vinilno ploščo “s škotsko muziko za dude”. Spomnimo se tudi na sceno z žitom iz Gladiatorja in na to, da bi, če bi Artur ali Fenchurch povedala ostalim ljudem, kaj vesta o koncu sveta, ki se je zagotovo zgodil, o Vogonih in teh rečeh, zagotovo kaj hitro dobila “tamehko” sobo in “moj-moj” plašček, ki tako zelo paše v sobi takšne vrste. P.S.: Tudi na Discordu smo. Klepetajte z nami.

Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.

Zdravo! Pred začetkom se čudimo presenetljivosti časovnih potovanj in časovnih preskokov in se sprašujemo kaj vse je delal Artur teh osem let, ko je potoval po vesolju. V samem poglavju se nam pridruži junak, ki ga že dolgo nismo videli (Ford Prefect) in nova junakinja - ura. Ford je v neznani vesoljski ladji, z njim je le bitje v komori, ki bo, ko se bo nekega dne zbudilo, takoj zvedelo koliko je ura. Ker Ford ima načrt in je blazno navdušen nad svojim delom: oblikovanjem zvoka. Spomnimo se tudi na bombnega tehnika in njegovo asistentko in se sprašujemo zakaj bi človek pri zdravi pametni speljal zvočni iz 400 svetlobnih let oddaljenega planeta. Ugotovimo, da je Ford eden največjih trolov v Galaksiji in da je bila Zijeva pavza na koncu ravno prav dolga.

V Svetem pismu ima ogenj močno simboliko. Res je, da je ogenj najprej sila, ki vse použije in ugonobi, zato se ga vsi bojimo. Toda Biblija tudi Ljubezen upodablja z ognjem. Tako pravi Visoka pesem, da nobene vode ne morejo pogasiti ognja ljubezni. Spomnimo se tudi, da so na binkoštni praznik ognjeni plameni krasili glave apostolov. Končno pa je že ognjeni steber hodil pred Izraelci, ko so šli iz egipčanske sužnosti in jih osvobajal. Za kakšen ogenj gre, ko Kristus pravi, da ga je vrgel na Zemljo in da si želi, da bi se že vnel (Lk 12)? Vsekakor gre za ogenj ljubezni. Toda nadaljevanje besedila v današnjem evangeliju govori o tem, kako bo ta ogenj razčistil tudi naše medosebne odnose in da bo zahteval pristnost in resnico. To pomeni, da Kristusov ogenj človeka osvobaja samoljubja in ga odpira k drugemu. V osebnih odnosih, pa naj bodo še tako prijateljski in družinsko povezujoči, Odrešenik zahteva iskrenost in ne prenese sprenevedanja. Kristus želi povedati, da je njegova beseda beseda ljubezni, ki razkriva resnico, zato bo za marsikoga boleča. Lep opis takšne ljubezni imamo tudi v današnjem berilu, ki opisuje zgodbo preroka Jeremije. Ne moremo reči, da aristokrat Jeremija, ki se je kot tak smel sprehajati po Jeruzalemskem dvoru, ne bi ljubil svojega ljudstva in svojega čudovitega mesta Jeruzalem. Zanju je bil pripravljen marsikaj pretrpeti. Toda prav ta velika ljubezen ga je silila, da je svojim rojakom govoril resnico. Kljub temu večina rojakov njegovim besedam resnice ni verjela. Ta resnica je bila zanje preveč kruta, da bi Jeruzalem padel Babiloncem roke. Raje so živeli v utvari, da se bodo napadalcev ubranili. Zato so, namesto da bi iskali premirje, Jeremijo pahnili v kapnico, da bi tam shiral. Toda našel se je jeruzalemski dvorjan, ki je bil sicer po rodu tujec, Etiopijec, ki mu je verjel in ga cenil. Zato je od kralja izprosil njegovo rešitev. Jeremijev čas smrti še ni prišel. Evangeliji in preroška besedila nam razkrivajo, da vodi pot do plamteče ljubezni le prek resnice. Ne moremo poglabljati iskrenih medosebnih odnosov, če niso grajeni na pristnosti, iskrenosti in resnici. Prav v ljubezni lahko razodenemo tudi najbolj boleče reči. V ognju ljubezni je mogoče sprejeti resnico o sebi, o drugem in o svetu. Ljubezni ni mogoče premagati, mogoče pa ji je utrniti pot prek iskrenosti.

Zdravo. Pred začetkom epizode pošljemo Aljota na osemletno pot okoli sveta. Donacije in druge vrste podpore sprejemamo na hvalazavseribe.si. Kot pravi nesmrtni rek našega prijatelja Dakija: "Ne išči poti, pot bo našla tebe." A ker smo resen podkast odvode daleč od zgodbe Arturja Denta pustimo v nemar, ko enkra zaslišimo avizo. Artur se znajde pred hišo, ki so mu jo pred 8. leti podrli rumeni buldožerji, hiša pa še zmeraj stoji. Celo telefon zvoni v njej, a se le stežka prebije čez goro oglasne pošte in ob vstopu doživi dve presenečenji. Prva je mrtva mačka, druga pa magična posoda (za ribo Babilonko), ker jo zdaj ne bo več potreboval. Mi pa se spomnimo še na dejstvo da rib (in z njimi ribologov) sploh ni, da je vse skupaj nekakšna prevara, ki jo podpira Soros in njemu podobni. Spomnimo se na vremensko poročilo za Jadran in na to, da smo stari. Aljo doda, da sta bila z Jezusom sošolca, Zi pa pripomni: "Spomnim se ga, zmeri je čupo fural." Vmes pa še o Southamptonu (ki ni Southend). In najbrž še čem. Uživajte v preostanku poletja, če ste na dopustu ali če niste več.

Dramatično društvo je postavilo temelje Slovenskemu narodnemu gledališču za Trst in Primorje ter navsezadnje Slovenskemu stalnemu gledališču v Trstu, poudari direktor Danijel Malalan. 120-letnico dramske skupine so okronali s ponovno uprizoritvijo veseloigre Anarhist, katere avtor je Jaka Štoka, pobudnik in prvi umetniški vodja skupine. V Čedadu v Furlaniji - Julijski Krajini pa te dni poteka mednarodni festival Mittelfest, ki ga prirejajo že od leta 1991 in združuje gledališče, glasbo in ples. Danes bodo predstavili raziskovalni projekt Brezmejno telo – Prvi koraki, pod katerega se podpisuje slovenska igralka in režiserka Neda Rusjan Bric. Gre za enega izmed osrednjih projektov v okviru Evropske prestolnice kulture 2025. Spomnimo, da bo prestolnica kulture čez tri leta Nova Gorica v sodelovanju s čezmejno Gorico. Foto: Luca Quaia, veseloigra Anarhist

Zdravo. Znašli smo se v pivnici pri _Starem rožnatem psu_, kjer se je znašel tudi Ford, ki je pil "na kredo". To ni bilo všeč nikomur, še posebej ne roki in točaju. Ampak, preden pridemo do pivnice, se spomnimo da bi lahko študentska populacija multimedijskih faksov gostovala v našem podkastu. Tako, za reference. Ker smo vedno bolj nostalgični podkast, Aljo predlaga, da preverimo, če je ime Še pomnite, tovariši še na voljo. Spomnimo se tudi na Vojno zvezd (ne film, ampak oboroževanje v 80ih), American Express in pozdravimo glasbene urednike, ki so skupaj s pestro druščino roparjev in zvodnikov stalni gostje. Spomnimo se tudi na Vojno zvezd (ne film, ampak oboroževanje v 80ih), American Express in pozdravimo glasbene urednike, ki so skupaj s pestro druščino roparjev in zvodnikov stalni gostje. Ob koncu ugotovimo, da bi lahko pisali turistične vodiče … ker vemo, kaj pomenijo besedne zveze: le streljaj od morja, v idiličnem okolju, v živahnem predelu, … Če ste na dopustu, uživajte, če ne, pa tudi! ;) Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Za nami je dan državnosti, dan, ko se spominjamo nastanka naše slovenske države. Države, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe, kot je zapisano v naši ustavi. Gre za dan, ko nas navdihujejo zgodovinski dogodki, ko Slovenci nismo bili zgodovinski zamudniki, ampak smo si sami spisali zgodovino in si izborili državo.Danes, ko gledamo nazaj, se nam zdi to morda samoumevno, a še zdaleč ni bilo tako. Spomnimo se, da takrat nobena država ni podpirala našega boja, podpore pa smo bili deležni šele, ko smo dokazali, da svojo namero o samostojnosti lahko tudi uresničimo in predvsem ubranimo.Celotni komentar, ki ga je napisal Peter Merše, lahko preberete na spletni strani Domovina.je.

Zdravo. To je uvod v četrto knjigo Zbogom in hvala za vse ribe. Prolog. Prolog, ki ga (tako kot v uvodu v prvo knjigo) prebere najbolj hupi komik pod Alpami (pa i šire): Boštjan Gorenc - Pižama, tudi soavtor sosednjega podkasta Danes praznuje, ki ga soustvarja z ženo Mojco, ki je gostovala pri nas v epizodi 050. Za začetek zvemo, da je naš Aljo bivši ljubljanski viceprvak v kajaku in da je pred nekaj časa gledal "en film na Lublan'". Spomnimo se na praznovanje dneva brisače, takoj zatem pa se lotimo vprašanja zakaj je Douglas Adams napisal 4. knjigo, če mu ni bilo treba. Sploh, ker se spomnimo, da je imela tretja relativno srečen konec, pa še vesolje so rešili obenem. Povemo, da so povezave v zapiskih, Aljo pa razloži, kaj so prinesla dužbena omrežja: s pojavom družbenih medijev še kdo drug, razen tvoje familije ve, da si trčen(a). Zato pazite kar pišete na družabnih omrežjih in še bolj pomembno: pazite, da ne preberete preveč vsebin od vseh zgoraj omenjenih ... Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Zdravo. Ta teden se spomnimo na to, da imamo ljudje slab spomin, da je tak kot plastelin. Spomnimo se tudi na najboljši Rock Otočec, ki se ga ne spomnimo in nostalgično gledamo na stvari. V novi rubriki Naložbeni nasveti vam svetujemo, da investirate v kitare, Lego kocke, superge ali avtomobile. Spominimo tudi na pomembno dejstvo, da prihaja retrogradni Merkur in da se ta čas vrzdžite pogodb, nakupovanja in še česa. Za vse podkasterje predlagamo poslušanje podkasta HowSound - podkasta o podkastih. V epizodi ugotovimo, da je Haktar v bistvu prvi računalnik v oblaku (sicer oblaku okoli cele in da je potreboval samo pogovor. In da je v bistvu zelo človeški. Debatiramo o morebitni apokalipsi in da najbrž ljudje, ki bi preživeli apokalipso v kakšnem bunkerju, najbrž ne bi ustanovili budističnega društva. Današnji opis epizode bomo končali z Arturjevim citatom: "Torej, to je zdaj to." Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Zdravo! Ta teden se v uvodu posvetimo občinam, narodni zavesti, pomladi narodov in depoganizaciji, ter seveda poeziji. Natančneje Marvinovi poeziji. Zi ugotovi, da bi Marvin lahko postal pevec bluesa, ker ima vse predispozicije, da bi bil v tem uspešen. Spomnimo se na pesem Janis Joplin o Mercedesu in se sprašujemo, če že obstaja pesem o Tesli, Peli pa se spomni na študentske čase in na profesorja matematike. Aljo ugotovi, da smo ljudje odlični reševalci problemov drugih, medtem ko svoje rešujemo težje. Seveda debatiramo tudi o poglavju, kaj se dogaja s Trillian, Arturjem, Zaphodom in Marvinom in se spomnimo na veličastni citat: "Tvoj pogled na življenje mora biti res nekaj veličastnega!" ... v opis smo hoteli dodati še nekaj, pa smo očitno pozabili. Aja, nekaj o pozabljanju in stricih iz ozadja. ;) Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Zdravo. 100. epizodo začnemo z debato o barvi in izgledu pangalaktičnega grloreza. Ker smo snemali v daljni preteklosti se spomnimo na to, da so bile včeraj dovoljene sanje, danes pa je nov dan in v novem dnevu skočimo v debato o tem ali je ta epizoda 100. ali 101. ... Spomnimo se na Krikkičane, varovalko v možganih in o tem, da so idioti blazno sigurni vase. V epizodi se spomnimo na junaška dejanja Zaphoda Beeblebroxa, ki se po nekem čudežu pojavi spet v zgodbi in pleza po jaških. Ki morajo biti večji kot zemeljski jaški. Citat prebere Žan Petek, druga četrtina podkasta Polstrokovnjaka, hvala!

Zdravo. Vsem ženskam želimo vesel 8. marec in naj bo enakopravnost vsak dan, ne samo na ta dan. Spomnimo se tudi na 44. obletnico radijske igre, po kateri je nastala neka knjiga, TV serija, računalniška igra in še kaj in da bi avtor teh del te dni praznoval 70. rojstni dan. Naj počiva v miru.

Vsak dan je Valentinovo veli pesem, zato tokratno epizodo posvetimo ljubezni. Ljubezni do letenja, ki jo Artur najde medtem, ko naključno zgreši tla, medtem ko zagleda malo mornarsko modro potovalko. Spomnimo se tudi na Gregorjevo in nostalgično gledamo na čase, ko smo glasbo poslušali na kasetah. In CD-jih. Kot rečeno se v poglavju posvetimo letenju, ki se zgodi medtem ko so skalnati bloki plesali okoli Arturja, le ta pa enostavno zgreši tla. Govorimo tudi o sanjah o letenju, omenimo zakon težnosti, ki je očitno šel na dopustu in retzini, ouzotu in štoku. Ugotovimo, da je Artur najbolj samozavesten do sedaj ker ima med letenjem občutek, ki ga ni občutil že od rojstva. Povemo tudi to, da so zapiski kul, s čimer se zagotovo strinjate, če ste prišli do konca tega zapisa. Prijetno poslušanje in hvala za vse ribe. Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Zdravo! O jetrih je govora preden štartamo s tokratno epizodo. In o pameti in o presajanju jeter. In o tarifi za najbolj nadebudne domače mojstre tipa "sem že skoraj vse sam naredil". Opravičimo se, ker smo v prejšnji omenili napačnega Francisa Bacona. Ugotovimo tudi, da je treba poslušati telo. Zatem se posvetimo poglavju in brokijskemu ultrakriketu ter zgodovini Štoparskega vodnika po Galaksiji, spomnimo se na prvega urednika Zagnanega Froomtiga in na hurling, šport, ki ga ne poznamo. Spomnimo se tudi bratovščine Svete južine z Voondoona, ki uči, da je kosilo središče človekovega življenja. Tudi da je termin "pejmo na eno kavo" najbolj zlorabljen gostilniški termin v vesolju. Predebatiramo alternativno knjigovodstvo, ošvrknemo ekonomijo in družbene ureditve in gremo pred tekmo brokiskega ultrakriketa na čarovniški grič v Glastonburyu. Ugotovimo, da je puška za tenis napaka, ali pa šala, ki je ne razumemo. Kar je čudno, ker mi smo na twitterju že dolgo časa in razumemo praktično vse ... ;) Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Zdravo. Oglašamo se iz samoizolacije, ker so taki časi. Najraje bi uporabili časovno potovanje in odpotovali v čase, ko je Fredi Miler prepeval Vedno si sanjala njega. Doma smo v seksi opravah, a ker nimamo videokasta, nas pač ne vidite (v šlafrokih, pripravljene na ples). Khm khm. V 17. poglavju se osredotočimo na predmet, ki je inspiriral eno od zgodb, ki so sprožile kampanjo za resnični čas, to je zgodba o pesniku Lllafa iz Dolge dežele Effa. Seveda govorimo o korekturnem laku, ali po domače edigsu. Spomnimo se tudi na pivne, ki so bile po našem mnenju večji statusni simbol v socialističnih časih kot sadni jogurti. Citat o tem, kaj se je zgodio s Čalezmsko katedralo prebere dr. Andreja Gomboc, hvala!

Vzajemni skladi slovenskih družb za upravljanje se prodajajo kot vroče žemljice. Podatki Agencije za trg vrednostnih papirjev kažejo, da je bilo v letu 2021 v vzajemne sklade slovenskih družb za upravljanje vplačanih rekordnih 484 milijonov evrov. To je absolutni rekord v zgodovini slovenske panoge upravljanja premoženja. Stari rekord iz leta 200, tik pred gospodarsko-finančno krizo, pa je znašal 469 milijonov evrov. Ne gre zanemariti, da smo v poznem ciklu bikovskega trga, zato previdnost ni odveč. Spomnimo, leta 2008, ko so delniški tečaji upadli za 50 oziroma 60 odstotkov, so si vlagatelji iz slovenskih vzajemnih skladov izplačali rekordnih 304 milijone evrov. O sredstvih v upravljanju in o neto prilivih po posameznih družbah v letu 2021, preverite v blogu na www.biznispace.com O presenečanjih v letu 2021 in priložnostih za zaslužek na borzi v letu 2022 smo se pogovarjali z glavnimi upravljavci premoženja in analitiki v petih slovenskih družbah za upravljanje premoženja: - Aleš Šoba, direktor sektorja upravljanja investicijskih skladov, Sava Infond - Sašo Ivanovič, direktor področja upravljanja investicijskih skladov, Triglav Skladi - Domen Granda, vodja analiz, NLB Skladi - Sašo Šmigić, direktor naložbenega sektorja, Generali Investments - Rudy Marchant, upravljavec premoženja, Primorski skladi _______________________________________ (delavnica) Investiranje za začetnike Praktično o osnovah investiranja. Prijava: https://biznispace.com/webcast ________________________________________ Imaš vprašanje? Piši mi na marja@biznispace.com

Kar nekaj videov, izzivov trendov je omejeno na svet družbenih omrežij, na vsake toliko časa – čeprav občutek je, da vedno pogosteje – pa v medije in tako do širše javnosti pridejo izzivi, ki predstavljajo bolj kot človeško kreativnost človeško neumnost. Žal se nekateri izzivi končajo tudi s poškodbami in celo smrtjo. Kaj nas žene, da se lotevamo teh izzivov na družbenih omrežjih? »Stavim, da si ne upaš narediti tega….« Če so nas včasih prijatelji in znanci tako izzvali, da smo se lotili nekega izziva – tudi nevarnega, neumnega, nespametnega – vstavi poljubni pridevnik – danes takšno vprašanje niti ni potrebno. Namreč, številni dražljaji, ki smo jim izpostavljeni na družbenih omrežjih, nas kar sami prepričajo, da je izziv, ki si ga ogledujemo na naših zaslonih, vreden posnemanja. Še posebej priljubljeno vlogo tu igra družbeno omrežje tiktok, kjer so videi pravzaprav glavni način komuniciranja. Spomnimo, v Sloveniji smo poleti lahko zasledili, kako so mladoletniki v Dekanih konec šolskega leta proslavili z izjemno nevarnim izzivom oziroma početjem: med približevanjem vlaka so skakali na železniške tire. Predstavniki različnih institucij – policisti, gasilci, zdravniki – predvsem v tujini, kjer je teh nevarnih početij na vižo »vse za dober tiktok video« precej več, opozarjajo, naj si ljudje vendarle poiščejo drugačen način zabave. Tak, ki potencialno ne vodi v hujše poškodbe ali celo smrt. V današnji Intelekti se sprašujemo, ali smo postali družba TikTok izzivov?

Obvladovanje telesne teže je v jesenskem in zimskem času bolj težavno kot poleti. Motivacijo lahko zmanjša stres. Kako trenutna epidemija covida-19 vpliva na napotitve na zdravljenje debelosti in na motiviranost tistih, ki so v procesu hujšanja? Kakšni obroki so priporočljivi za tiste, ki delajo od doma? Spomnimo tudi na indeks telesne mase. V studiu Prvega je gostja dr. Tina Sentočnik, dr. medicine, specialistka interne medicine in psihoterapevtka.

VIII. Bienale slovenske neodvisne ilustracije – Bienale neodvisnih bo med 19. oktobrom in 20. novembrom na razstavi v Kinu Šiška v Ljubljani gostil 25 avtorjev in avtoric, ki ustvarjajo v medprostorih sodobne ilustracije, umetniških praks in oblikovanja. Spomnimo pa se še na to, da se je na današnji dan, 19.oktobra, pred sto let, v Radljah ob Dravi, rodil arhitekt Oton Jugovec, ki je zasnoval projekte kot so Nuklearni inštitut v Podgorici pri Ljubljani, Kulturni dom Španski borci, Baza 20 v Kočevskem rogu, med večjimi stanovanjskimi stavbami pa je tudi naselje Selo ob Zaloški cesti v Ljubljani. Pa vendar še danes prav posebno pozornost svetovne arhitekturne javnosti privablja Jugovčeva nenavadna – kot šotor- razpeta streha, ki jo že od daleč opaziš sredi zelenega travnika v Otoku na Dobravi pri Škocjanu. Ta streha je bila zgrajena samo zato, da ščiti arheološke ostanke tlorisa nekdanje cerkve svetega Mihaela.

Zdravo. V intru ugotovimo, da je česterfildska zofa najbrž naredila več škode svetu, kot sama česterfild puška. Spomnimo se tudi, da so jo imeli Zagor, Blek in ostali stripovski junak, vsekakor pa je ni imel Johnny Bravo. Hoo-hah! Citat tudi tokrat prebere Douglas Adams, hvala!

Zdravo. Pozdravljeni v tretji sezoni. V uvodu se spomnimo TEŠ6, Bevoga in birokracije. Izkaže se tudi, da smo strokovnjaki za preteklost. Ugotovimo, da smo hoteli kapitalizem, zdaj ga pa imamo. Citat, ki to ni, ampak je posvetilo, tokrat prebere nihče drug, kot sam podkast sultan, Anže Tomić! Hvala!

Današnji dan, 15. september, praznujemo kot dan vrnitve Primorske k matični domovini. Ko smo veseli, da se naše slovensko jezikovno območje bolj pokriva z državnimi mejami, pa v nas vstajajo podobe naših trpečih rojakov, saj vemo, koliko so prestali, da so ostali zvesti slovenski besedi, pesmi in svoji zemlji. Res je, naši Primorci so veliko pretrpeli zaradi nasilja in prisile fašistov. Toda vsa njihova zgodovina je bila zaznamovana s preizkušnjami in težavami. Najprej je tukaj njihova zemlja, ki je čudovita v ognjenih barvah jesenskega ruja, ali pa je vsa drhteča ob poganjkih vinske trte. Toda ne smemo pozabiti, da gre za zelo kamnito in vetrovno pokrajino. A izredna modrost in plemenitost naših ljudi sta svojega nasprotnika preoblikovali v zaveznika. Kajti naši Primorci so iz zemlje izruvali kamen in iz njega postavili borjače ter ogradili svoje njive in nasade. Tako kraški kamen ni bil samo ovira za rodovitnost zemlje, ampak je postal tudi njen zaščitnik pred izredno močno burjo. Kako lahko z veliko delavnostjo in umnostjo ostanejo na svoji zemlji ter v srcu pojejo v svojem jeziku, so jih učili tudi slovenski čedermaci, se pravi duhovniki, ki so vedeli, da je vsaka totalitarna oblast le začasna, zato morajo naši ljudje na tej čudoviti in zagonetni zemlji vztrajati. Prav na današnji dan pa praznujemo tudi god Žalostne Matere Božje. Pred nami prav tako vstaja podoba Jezusove Matere, ki stoji pod križem ali pa je do konca »užaloščena«, ker ji dajejo mrtvega sina v naročje. Njen obraz je trpeč, pa vendar ostaja zelo mil, kajti Marija ni nikoli izgubila upanja, da bo njen sin kljub trpljenju in smrti živel naprej, saj je Božja ljubezen, ki podarja življenje, neizmerna. Prav ta podoba pa je bila tudi tolažba našim ljudem v najtežjih časih. S pogledom nanjo so premagovali vse tri nadloge: kugo, lakoto in vojsko. Zaradi zaupanja vanjo niso mogli izgubiti smehljaja na svojem obrazu. Spomnimo se, da je Kristus na križu svojo mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu in ji hkrati dejal: »Žena, glej, Tvoj sin!« Jezus svoji materi daje poklon s svetopisemskim vzdevkom najbolj izjemnih izraelskih žena. »Žena Izraela« pomeni ljubljenko Božjo! To je tista ženska, ki je sočutna s svojim ljudstvom in ga je popeljala v boj skozi življenje. Lepa popotnica današnjega praznika tudi za nas, posebno še, ker vidimo, kako so pod Marijinim varstvom in navdihom vztrajali naši Primorci, in se lahko danes z njimi veselimo skupne slovenske države.

V oddaji Kulturni fokus se bomo posvečali arhiviranim spominom, ki jih lahko s pomočjo uporabe različnih vrst tehnologij prikličejo tako običajni objekti in sredstva, kot umetniške podobe in zvoki, povedane zgodbe, vtisi iz otroštva in mladosti. Gre za posredno spominjanje iz vsebin skupnih ali intimno - osebnih zgodovin, ki je okrepljeno s pripovedmi drugih ljudi, z materializiranimi sledmi v obliki glasbenih posnetkov, fotografij, filmov ... Spomnimo se lahko pomenov, ki jih je nekdaj imelo kultno prevozno sredstvo ... Tako nastajajo številne vporednice s kolektivnim življenjem znotraj določenega režima. Pri tem imajo veliko vlogo že opuščene tehnologije in nova digitalna okolja. Gost oddaje bo kulturolog, dr. Martin Pogačar iz Znanastveno raziskovalnega centra SAZU, ki se ukvarja s konteksti socialistične Jugoslavije in spreminjanji spominskih praks v post-socialističnem času.

Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.

Eno izmed naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da nanjo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se nanje različno odzivamo. Vemo, da majhnega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav, vendar nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega prebivanja v Črni gori, da sem tam doživela nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih … To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, ki bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta, kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko majhen dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame vse telo in vso notranjost kot pekoč ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.

Zdravo. Tokrat govorimo naših predhodnikih in o tem, kdo je ubil neandertalca - zavarovalniški zastopnik ali so neandrtalci naredili skupinski samomor zaradi Golgafrinčamcev. Zaphod še vedno ne mara Zarniwoopa, a še vedno ne ve zakaj. Poišče steklenico džanksa, ampak ugotovimo da, kadar ti gre nekdo na živce, alkohol ne pomaga. Spomnimo se M.S., ki je nekoč pisal Nočno kroniko na Delu, debatiramo o novinarstvu in poklicih in ugotovimo, da smo nekako vsi solidarni, da bomo sodelovali v tej dirki do dna. Je mogoče Zaphod tudi samo navaden človek, ki ni pripravljen na soočenje z resnico? Kot pravi zenovska modrost: "Učitelj pride, ko je učenec pripravljen." Citat prebere poslušalka Katja, hvala

Spomnimo se slovenske nogometne legende, Ivana Toplaka, ki nas je zapustil pred dnevi. Njegov doprinos k prečudoviti igri pri nas je izjemen in presega klasično rivalsko delitev med Ljubljano in Mariborom, več pa pove naša živa enciklopedija Miha.Napovemo večni derbi, nato pa se z gostom, Tilnom, polovico dinamičnega dua, ki ustvarja podkast Blokada, lotimo košarkarsko-gostilniške debate. Ne le o prihodnji sezoni Cedevite Olimpije in sanjarjenju o tem, kaj bi lahko bilo, če ..., dogajanju v ABA-ligaših, seveda ne moremo niti mimo spektakularne vrnitve gospodarja evropske košarke, Željka Obradovića v Partizan. Strnemo čisto frišne vtise po fantastičnem olimpijskem debiju naše reprezentance, kjer po našem mnenju (za razliko od kake medijsko bolj izpostavljene osebe ali več njih) ni blestel le verjetno najboljši košarkar na planetu in legitimni naslednik Dražena, eden in edini Luka Dončić, temveč celotna klapa, znotraj katere vsak ve kaj je njegova zadolžitev.Blokado najdete na vseh podkast platformah, trenutno je v teku serija Ofsizn, kjer je govora o okrepitvah in sploh vsem, kar se dogaja med premorom, ko srbečih prstov čakamo na pričetek nove sezone, zatorej prisrčno vabljeni k poslušanju naše bratske poddaje!Povezave:stran z super slikami iz Serie A Tiskovna konferenca Željka Obradoviča, ki je omenjena v epizodi.  Na koncu sezone je bil Željko Obradovič prvak Evrolige

Ant. ad Mag. »Danes se je Simon Peter povzpel na žrtvenik križa, aleluja; danes je ključar kraljestva blažen prešel h Kristusu; danes je apostol Pavel, luč vesoljnega sveta, nagnil glavo in bil zaradi Kristusovega imena okronan z mučeništvom, aleluja,« pravi ena izmed starodavnih antifon današnjega praznika. Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, danes se torej vesoljna Cerkev raduje v prazniku teh dveh stebrov krščanske vere, Petra – prvaka apostolskega zbora, skale, in Pavla – apostola poganov. Petrova pot se začenja že precej prej, preden je Kristusa zatajil, in kar je še pomembneje, pot se z zatajitvijo sploh še ne konča. Spomnimo morda le na ključne postaje njegove hoje za Kristusom, ko prvi izmed apostolov izpove vero, rekoč »Ti si Mesija, Sin živega Boga!« (Mt 16, 15-16). To je temelj, na katerem ga Kristus postavi za skalo, na kateri bo sezidal svojo Cerkev. In še več. To je temelj, zaradi katerega so Petru zaupani ključi nebeškega kraljestva. (Cf. Mt 16,18-19). Trikratno zatajitev v noči velikega petka pa je moral končno zadostiti s trikratno izpovedjo ljubezni in naposled s smrtjo na križu. Ni torej dovolj v nekaj le verjeti, ni dovolj le verovati v Boga, pač pa je treba to vero tudi pokazati, izpričati in se zanjo boriti, boriti do smrti. Celo danes. Tako tudi apostol Pavel. Krčevit nasprotnik Kristusovega evangelija je postal kakor luč poganom, ker jim je oznanil pravo Luč – Kristusa Božjega Sina, – ki se je razodela svetu. Temelj njegovega oznanjevanja, dovršenega v njegovi mučeniški smrti, je bila vera, vera v križanega in vstalega Gospoda, Gospoda, ki ga je moral vreči s konja, da bi ga spoznal. Brez vere ne bi, kakor pravi sam, »prenašal naporov ..., bil v ječi ..., bil tepen, pogosto v smrtni nevarnosti«. Glejte, vera, in to je ljubezen, Kristusova ljubezen, ki ga priganja, kakor pravi v drugem pismu Korinčanom, »zato da živeči ne bi več živeli zase, marveč za Njega, ki je zanje umrl in bil obujen«. (2 Kor 5,14-15). Ne živimo torej zase, niti ne sebi, drage poslušalke, cenjeni poslušalci. Vera, ki mora biti izpričana, je končno tudi mene pripeljala pred oltar, na pot duhovništva, ter me s tem še bolj in na izreden način povezala s Kristusom. Ta vera, sam Kristus ter njegovo življenje, je torej razlog našega življenja, našega bivanja in našega obstoja, na poseben ter absoluten način zlasti nas duhovnikov. Mučeništvo svetih Petra in Pavla je torej eno, ker je, čeprav časovno različno, ena njuna trdna in izpričana vera. Posnemajmo torej njun zgled ter premislimo, v kaj ali še bolje koga verujemo tudi mi.

Zdravo. Tokrat štartamo z gobami in baterijami. Ponovimo dve modrosti iz prejšnje epizode: da je treba poslušat Marvina in da Artur najde rešitve, tudi če jih ne išče. Citat o tem kako zvok preizkušajo tehniki Totalnega razdejanja prebere Dejan Dornik, legendarni tonski tehnik ter mojster domačih in tujih odrov, hvala! Ažitara je očitno prepasana klaviatura in Totalno razdejanje očitno niso metalci. Četudi poženejo vesoljsko ladjo v sonce. Epizodo zaznamujejo Pink Floydi, obdelamo LSD - Lead Singer Disease - bolezen premnogih vokalistov in vokalistk. Marvin razloži kaj pomeni skok v sonce. Ugotovimo še da Balkan ni samo geografski pojem in da teleport ne dela. Spomnimo se lepe zgodbe o čudežu na Kakrafoonu in špekuliramo kako skregani bi bili Slovenci, če bi si znali brati misli. Zapiski so na opravicujemo.se ... Hvala ker nas poslušate, podpirate in sledite. Povsod smo @opravicujemose ...

Zdravo! Tokrat še enkrat ponovimo, da gradimo lepšo preteklost, Peli pa predstavi osnutek komada In luna je sijala. Spomnimo se neučakanosti pred veceji, govorimo o izkrivljanju statistike in peš hoji, ki lahko včasih tudi koristi zdravju. Ugotovimo da roki preganjajo ne samo Douglasa, ampak tudi urednike Štoparskega vodnika. Površina vesolja je neskončna in se širi. Zato je čas, da uvedemo kozmično pravičnost. Z njo si boste lahko priborili večja stanovanja. Kako? Prisluhnite epizodi št. 55. Citat prebere Pija Režek, hvala!

Spomnimo, da je majhno Anjo našel urar Sebastijan, policist Željko pa jo je oddal k drugim sirotam v Dom. Peter živi samo z mamo. Po ločitvi si je ona že našla drugega moškega, arhitekta Josipa, medtem ko Petrov pravi oče, po poklicu pianist, živi v Nemčiji. Prava družinska zmešnjava! Kako Anja in Peter ob tam dohajata in včasih prehitevata svoje zahtevno odraščanje, kako nanj vplivajo nepredvideni dogodki? V tretjem nadaljevanju dramatizirane zgodbe po besedilu hrvaške mladinske pisateljice se kar nekaj na videz nerešljivih stvari uredi, nekaj malega pa se tudi zaplete! Radijska priredba romana: Milka Lužnik Pohar Režija: Jože Valentič Tonski mojster: Jure Culiberg Glasbeni opremljevalec: Marko Stopar Pripovedovalca: Boris Juh in Mojca Ribič Anja: Lili Mišmaš Peter: David Kladnik Josip: Silvij Božič Policist Želimir: Marjan Hlastec Urar Sebastijan: Božo Vovk Petrova mama: Milena Grm Petrov oče: Ivan Rupnik Petrova babica: Alenka Svetel Deček Zvonko: Andrej Laharnar Traja 37'27 Produkcija Radia Slovenija 1987

Zdravo! V 50. epizodi pod zap. št. 49 oz. S02E13 o Indiji, cepljenju in osamosvojiteljih. Tudi o ID-u, egu, super-egu in Filozofski fakulteti. Tudi o tem, da bi moral marsikdo nehat na vrhuncu. Tudi o požiganju možganov in o izvidniški podmornici, ki je na ogled v vojaškem muzeju v Pivki. Nekaj malega tudi o sami vsebini poglavja, torej o Zlatem srcu in naših, na njem izgubljenih junakih. Citat prebere Lovro Pavlica, hvala!

Spomnimo se predvsem njegovih platen domačega okolja Vipavske doline, upodobljenega z navidezno okornimi potezami, statičnimi figurami in reducirano barvno paleto, a je njegov opus prešel številne spremembe. Vena Pilona, enega od pomembnejših slovenskih umetnikov, ob petdeseti obletnici njegove smrti predstavlja Tina Ponebšek, direktorica galerije v Ajdovščini, ki nosi njegovo ime. Foto: Veno Pilon: Ajdovščina, 1925, olje na platnu, PGA 12S, vir: Pilonova galerija

Delova komentatorja o umiku izjave o nepreklicnem odstopu notranjega ministra Aleša Hojsa. Delova komentatorja Janez Markeš in Ali Žerdin sta se tokrat ukvarjala z vprašanjem, ali imamo notranjega ministra ali ne. »V duhu ga nimamo, v zakonu pa – ne vemo,« je ugotavljal Markeš. Spomnimo: notranji minister Aleš Hojs je 30. junija nepreklicno odstopil, predsednik vlade Janez Janša pa je odstop sprejel. Nato je nadalje opravljal funkcijo, na zahtevo LMŠ, SD, Levice in SAB pa se je prejšnji teden zagovarjal pred DZ. Glavni očitek interpelacije se je nanašal na odpravo prepovedi koncerta pevca Marka Perkovića - Thompsona. Opozicija je temu pristavila še druge očitke, a ni bila uspešna. V ponedeljek je sporočil, da tudi po pogovoru z Janšo ostaja notranji minister.

Spomnimo se svoboščin, ki smo jih odgovorno darovali za korona varnost. Mimogrede pa se opozorimo še na tiste, ki se jim šele bomo odrekli

Ameriško-iranski obračun je ta teden zasenčil preostalo dogajanje, a kljub bojaznim za zdaj ni vodil v novo vojno. Komentiramo globalno ozadje in kritiziramo domače prerivanje za politične točke. Osvetljujemo spremembe na oblasti v dveh sosedah - Avstrija ima novo vlado, Hrvaška novega predsednika. Analiziramo zaseg Mercatorjevih delnic hrvaškemu lastniku in finančni načrt naše zdravstvene blagajne. Spomnimo, da je med pustošenjem neobvladljivih gozdnih požarov v Avstraliji doma beseda leta postala 'podnebje'.

Zaščita nog je univerzalna potreba človeka, ki se je razvila v skladu z določenimi podnebnimi razmerami in geografskimi značilnostmi. V pravljicah in mitologiji sta čevelj ali bosa noga simbol poti, preizkušenj, odraščanja, družbenega statusa in napredovanja. Spomnimo se pravljic, kot sta Pepelka in Obuti maček, ali grškega boga Hermesa, zaščitnika meja in popotnikov ter njegovih čevljev s krili. Pred kratkim so v Slovenskem etnografskem muzeju odprli razstavo, ki prikazuje razvoj obuval, njihovo rabo in simbolne pomene, povezane z nošnjo čevljev. Razstavo o sobivanju nog in obuval je zasnovala dr. Janja Žagar; naslovila jo je Bosi. Obuti. Sezuti.

Živimo v državi, ki jo zadnje čase vlade bolj in bolj spreminjajo v deželo visoko organizirane bebavosti. Spomnimo se samo naravnost bizarnega dogajanja ob gradnji drugega tira in sedanje komedije ob gradnji druge cevi karavanškega cestnega tunela, na polomijo s termoelektrarno Šoštanj, na gradnjo »tretje razvojne osi«, na kopičenje plastičnih odpadkov, povsem neustrezno ravnanje z nizko in srednje radioaktivnimi odpadki, da o visoko radioaktivnih sploh ne govorimo ...O teh in še drugih temah je razmišljal današnji avtor Komentarja tedna.

Raziskovalni novinarji v Mehiki ne končajo v zaporu, ampak v grobu,” je močna fraza, ki jo je v pogovoru z nami pred časom izrekla prva ženska predsednica mednarodnega Pena Jennifer Clement. O Mehiki ve veliko, saj je bila prej tudi predsednica mehiškega Pena, je pa tudi pisateljica, v okviru organizacije, ki ji predseduje, pa se zavzema za svobodo medijev. In te, kot sama pravi, še ni na vidiku – zadnja leta se namreč pri Penu ukvarjajo z umori svobodomiselnih blogerjev in pisateljev v Bangladešu, Mehiki, Etiopiji, Egiptu, pa tudi v Evropi smo priča sovraštvu do tistih novinarjev, ki opravljajo delo države, policije. Pišejo o mafiji, trgovini z orožjem in drogami ter tudi o skorumpiranih politikih. Spomnimo se malteške preiskovalne novinarke Daphne Caruana Galizia, pa slovaškega preiskovalnega novinarja Jána Kuciaka – oba sta razkrivanje umazanih političnih podrobnosti plačala s svojim življenjem. Z Jennifer Clement bomo tako ugotavljali, ali je moč peresa še silnejša od meča, povedala bo tudi, kako jo je zaznamovalo prijateljstvo z našim pesnikom Tomažem Šalamunom ter zakaj mehiške deklice oblačijo v fantovska oblačila in jih skrivajo v jamah.