Podcasts about kolikor

Združene države Amerike so v bližnji prihodnosti totalitarna država, ki jo vodi sprega korporacij, medijev in vlade. Družba nadzora je ločena na večinoma obubožano prebivalstvo, ki se zabava ob nasilnih resničnostnih oddajah, in v idili živeč višji sloj. Ben Richards, ki zaradi uporniškega obnašanja ne dobi službe in se poskuša z ženo in hčerko izvleči iz revščine, privoli v nastop v resničnostni oddaji Tekač, ki ponuja visoke nagrade, če tekmovalec v igri lovcev in plena preživi mesec dni. Znanstvenofantastična akcijska srhljivka Tekač je posneta po distopičnem romanu Stephena Kinga, ki je bil dogajalno postavljen prav v leto 2025. Seveda film kar kliče po iskanju podobnosti z današnjim časom, še posebno s stališča družbe nadzora, razredne delitve, socialnih krivic in obsedenosti z medijskim oblikovanjem resničnosti oziroma z resničnostnimi šovi samimi. Kolikor je dandanes – v aktualnem in umišljenem letu 2025 – sploh še mogoče ločevati med analognim življenjem in njegovim digitalnim odsevom. Samoumevna je tudi primerjava s celovečerno priredbo iz leta 1987, v kateri je kot glavni lik nastopal Arnold Schwarzenegger. Film Beg je bil precej bolj televizijski v smislu enodimenzionalne satire – dejansko je že takrat napovedal avdiovizualno potvarjanje oziroma tehnologijo deepfake in obsedenost z resničnostnimi oddajami, ki je dobila zagon šele kakšno desetletje po premieri; aktualni Tekač upošteva tehnološki napredek in se dobro odziva na interaktivnost, ki jo pravzaprav vsi živimo. Film je vešče režiral britanski avtor Edgar Wright, ki ga poznamo po domiselno in dinamično preoblikovanih žanrskih mešanicah, in tudi Tekaču ne primanjkuje sape. Glavno vlogo ima Glen Powell, ki se zna bolj približati jezi ponižanih in razžaljenih kot Arnold Schwarzenegger, ki je pač superjunak ne glede na zgodbo. V tem smislu je tudi aktualna priredba bolj zemeljska in dobro izrazi preganjavico današnjosti – Tekač je tako med dvema filmoma s Harrisonom Fordom, Iztrebljevalcem (Blade Runner, 1982) in Beguncem (The Fugitive iz l. 1993). Zagata z avtorstvom Celovečerec Beg (1987) je bil posnet po romanu Stephena Kinga, ki ga je leta 1982, tako kot še štiri druge, s psevdonimom izdal Richard Bachman. Toda filmska različica, ki je bila v marsičem prilagojena podobi in statusu Arnolda Schwarzeneggerja v osemdesetih letih, ima več skupnega kot z romaneskno predlogo pravzaprav s francosko-jugoslovansko koprodukcijo z naslovom Nagrada za tveganje (Le prix du danger, 1983), ki jo je režiral Yves Boisset. Francozi so zaradi očitnega kopiranja tudi uspešno tožili ameriške producente. Ampak zapletov tu še ni konec – francoski film je temeljil na kratki zgodbi Roberta Sheckleyja iz leta 1958, ki je verjetno prva napovedala vzpon in vpliv resničnostnih oddaj. Njegova kratka zgodba The Prize of Peril je doživela prvo priredbo že leta 1970 v zahodnonemškem televizijskem filmu Igra za milijon (Das Millionenspiel), ki je bil tako prepričljiv, da so ga jezni gledalci ob prvem predvajanju dojeli kot resnično sodobno gladiatorsko igro. A ker so nemški producenti odkupili avtorske pravice le za zgodbo, ne pa tudi za njeno filmsko priredbo, je moral film skoraj za tri desetletja v »bunker« in je bil znova prikazan šele leta 2002. Ker je bil Stephen King še pred plodovitim pisanjem tudi obseden bralec in je spremljal popularno kulturo, se lahko vprašamo o resničnem avtorstvu … Zagata z rasno politiko V romanu Stephena Kinga je Dan Kilian, producent razvpitega televizijskega programa, skratka, glavni negativec, temnopolt, etnični izvor Richardsove žene pa ni opredeljen. Filmska partnerica Arnolda Schwarzeneggerja je bila Maria Conchita Alonso, ki je po izvoru sicer Kubanka, vendar to ni imelo pomembne vloge. V najnovejši priredbi igra zlobnega televizijskega producenta še kako beli Josh Brolin, Richardsova žena in njegova glavna motivacija za preživetje pa je temnopolta Jayme Lawson. Prvemu Predatorju, ki je, tako kot Beg, doživel premiero leta 1987, so očitali rasistične podtone zaradi nekaterih telesnih posebnosti pošasti in snemalne lokacije. Letošnja enačica je že obrnila to perspektivo in podobno »prebujenske« podtone politične korektnosti lahko opazimo tudi pri Tekaču s spremembo rasnih vlog oziroma kar s popolnim preobratom v primerjavi z literarno predlogo – čisto v skladu z groteskno usmeritvijo Netflixovih adaptacij ... Zagata s sporočilom Film Tekač poskuša biti s svojo satirično jezo in srcem na strani gverilskega odpora ter razkrinkavanja zarot in središč moči nekakšen novi Klub golih pesti (Fight Club, 1999). Toda zanimivo je, kako poskuša film o razkrinkavanju vpliva televizijskih šovov na množice sam, pač z jezikom in dosego industrije zabave, prav tako vplivati na množice. Tu se celovečerni film ujame v podoben paradoks, kot ga je že davno definiral François Truffaut: da namreč ne more biti protivojnega filma, saj sama narava filmskega ustvarjanja s svojo vizualno-pripovedno uporabo konfliktov, napetosti, spektakla in vznemirjenja neizbežno povzdiguje samo vojno. Enako naivno je pričakovanje, da bi lahko imel znanstvenofantastični spektakel tipa Tekač v sebi kaj zares prevratnega – morda bi lahko šli še korak dlje in zapisali, da je po obdobju postmoderizma postalo morda najbolj uspavalno prav samo razkrinkavanje uspavalnih mehanizmov …

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Igor Velše. Vinka Möderndorferja poznamo kot izjemno ustvarjalnega pesnika, pisatelja, dramatika pa tudi kot radijskega, filmskega in gledališkega režiserja. Njegov pesniški opus sega v leto 1975, ko je izšel prvenec Rdeči ritual, predlani je izdal kar dve pesniški zbirki – Naprej naprej, ki vključuje družbeno angažirano in protestno liriko, ter zbirko Samota, ki je bolj lirično obarvana in je nastajala na relaciji Pariz–Prule. Čeprav se je v zadnjih treh letih posvetil romaneskni trilogiji z naslovom Spomin stvari, v sklopu katere so izšli romani Odštevanje, Zvezda, žlica in ura ter 1980, vmes ni pozabil na poezijo. Najnovejša pesniška zbirka Erotika ima enak naslov kot edina Cankarjeva zbirka pesmi. Kot je nakazal že v zbirki Samota, se tudi v tej zbirki posveča medčloveškim odnosom, erosu in tanatosu pa tudi žrtvovanju in popolnemu erotičnemu zlitju z objektom hrepenenja, ki ga vidi kot kombinacijo zemeljskega in svetega. Numinozni drget, s katerim se z enakim entuziazmom predaja tako vulgarnemu in banalnemu kot tudi duhovnemu in ekstatičnemu, lahko zaznamo skoraj v vsaki pesmi. V pesmi Ljubezen, moja mila primerja blato svoje ljubljene s čokoladnim bonbonom: “tudi tvoje blato mi je ljubo / tvoj sladki anus / kot čokoladni bonbon / gnusoben si / rečeš z ljubeznijo…” V pesmi Nikogar nisem ljubil ugotavlja, da se mu je ves čas le dozdevalo, da ljubi in da v resnici ni nikogar spustil v iskren objem, v pesmi Vedno ista pa se vrača k samo eni, ki je prava: “nisi je videl že neskončno časa / a si mislil nanjo / vsakič ko si bil z drugo / je imela druga njen okus / isti glas isti vonj…” Ljubezen se vse bolj stopnjuje, ko opisuje raztelešenje in “utekočinjenje” ljubice, za katero se zdi, da čedalje bolj postaja objekt njegovih kanibalističnih fantazij. Pesem Hočem te se začne z nedolžno fantazmo na temo oralne fiksacije in primarnega čutnega spomina: “hočem te / sesati kot palec / ovohavati kot nevihto / hočem te skladati kot s kamnom / goreti kot obzorje / kot mehak les kot mah kot lubje / dišati kot otrok na tvojem trebuhu …”, nakar v Ljubezenski pesmi ozavesti sovražno komponento, ki je povezana z analno fazo trganja in neusmiljene borbe: “jaz in moja največja sovražnica / se ljubiva / ko trgava meso z najinih skeletov / šklepetava z obglodanimi kostmi / ko nama prihaja / in je nebeško / ampak potem se spet takoj sovraživa / ubijaš me naprej / jaz te koljem naprej / skuhala si moje možgane / jaz sem se zagrizel v tvoje drobovje …” Ko že mislimo, da je lirski subjekt dosegel zrelo genitalno fazo, ga znova potegne v sadomazohizem, samoodrekanje in čustveno izsiljevanje ljudožerskega tipa: “če me boš zapustila / bom pojedel svoje prste / vseh deset / ki so te božali / - in gnetli in ščipali”, v pesmi Daj že pa kot totalno degradirana žrtev samopomilovalno dodaja: “… življenje / daj no / zakolji me že enkrat / kot starega konja / in me vrzi v vrelo olje // nekomu bom dietna hrana / nekemu življenju v opomin.” V prvem izmed petih sklopov, ki ima naslov Velikonočno jagnje, Möderndorfer odpre temo religiozne dimenzije žrtve, ki se je preveč razdajala in v kapitalističnem ustroju obresti ostaja sama in izpraznjena. S podobnim motivom samote in zapuščenosti se spopada tudi v predzadnji pesmi V kotu, v zadnji pesmi z naslovom Večnost, pa zapiše: “vedno bolj / sem mrtev / in vedno glasneje kličem ljubezen / vedno bolj / sem sam / in vedno bolj / bi se vtaknil vate / da bi rešil svoje življenje.” Kolikor bolj se lirski subjekt približuje osrčju ljubezni in ekstatičnemu zlitju z Drugim, bolj se zaveda svoje samote in smrtnosti. Kar nas pri Möderndorferju toliko bolj presune, je način, na katerega se izpoveduje – preplet nežnosti, sublimnosti in vulgarne stvarnosti na trenutke dobi tako eksplozivne razsežnosti, da se bralcu zazdi, da po branju ne bo nikoli več isti. Druga močnejša stran njegovega pisanja – ne glede na to, ali gre za poezijo ali za kratke zgodbe, romane, drame ali scenarije – je njegov intuitivni občutek za dramaturgijo. Pri številnih pesmih z največjo mero ludizma, humorja in igrivosti stopnjuje napetost in vzhičenje, pri nekaterih pa tudi avtor drži bralca oz. bralko v nenehni negotovosti in šele na koncu razkrije glavni lik oz. motiv pesmi. Takšni sta pesmi Razpolovi ga in Ljubljana 1980. V prvi šele povsem na koncu izvemo, da je v igri pesnikovo srce, v drugi pa skozi erotizirano podobo mesta kot v nekakšnem filmu zagledamo prizor spolne združitve na dan Titovega pogreba. Tudi sanje o srednješolski ljubezni Ilonki dobijo groteskne obrise, ko v zaključku izvemo, da gre za slavospev pokojni simpatiji. V pesmi Umreti bo še zanimivo pa s ponavljanjem besedne zveze “bo zanimivo” ustvarja melanholičen ritem, ki bralca na eni strani prizemljuje, na drugi pa mu razpira zavedanje o lastni končnosti: “… oditi v pokrajino brez rim / brez besed / zgolj v neznano bližino / bo zanimivo // izbrisati se in do kraja izžareti / ugasniti v neznano modrino / bo zanimivo / bo zelo zanimivo.” Pesniški jezik Vinka Möderndorferja razgalja cel spekter občutij, ki jih moški čuti do ženske, pa tudi občutij, ki jih umetnik čuti do svoje muze ali vernik do svojega objekta čaščenja. Z nami deli zavedanje o tem, da smo smrtna in minljiva bitja, ki nas v enaki meri opredeljujeta tako samota kot želja po popolni združitvi. Njegova poezija ne potrebuje velikih začetnic niti ločil, saj se vije kot neskončna reka, ki na trenutke prestopa bregove in preizkuša vse možne družbeno postavljene omejitve, da bi “pravično razdelila trenutke” ljubezni, ki skozi implozijo združitve iz Nič ustvarja Vse. Pesmi in orgazmi imajo tako marsikaj skupnega z nastankom vesolja pa tudi z gonom smrti Pesnika, ki se vsak trenutek zaveda, da brez smrti ne bi bilo erosa.

Piše Ana Geršak, bere Maja Moll. Balada o trobenti in oblaku sodi med klasike slovenske književnosti 20. stoletja, k priljubljenosti tega zvrstno izmuzljivega teksta pa je veliko prispevala tudi filmska priredba Franceta Štiglica iz leta 1961. Novelo oziroma povest oziroma kratki roman je Kosmač v več delih prvič objavil v reviji Naša Sodobnost v letih 1956 in 1957; kot beremo v izčrpni spremni besedi Andraža Gombača pa je v knjižni obliki izšla šele tri leta po filmski priredbi in še to v skrajšani obliki. Kot vsaka dobra klasika je tudi Balada bila in gotovo še bo deležna številnih in raznovrstnih literarnih interpretacij, zato se bom pomudila le pri tisti, ki nagovarja trenutno znova aktualno dilemo avtorskega družbenega angažmaja. Tokratna izdaja je ponatis prvotne revijalne objave, ki je vsebovala več pasaž, namenjenih razgrinjanju pisateljskih notranjih konfliktov. Oziroma natančneje: konfliktov med literarno fikcijo in resničnostjo, zapisanih v času, ki je od pisatelja terjal predvsem družbeni angažma v načinu upodabljanja prizorov iz obdobja fašistične in nacistične okupacije med drugo svetovno vojno. Kot bi lik pisatelja utelešal diskrepanco med socrealistično usmerjeno vizijo literature in dejansko vojno izkušnjo. Balada o trobenti in oblaku povezuje vzporedni zgodbi o junaškem Temnikarju in strahopetnem Črnilogarju. Povzetek zveni kot zasnova pravljice pa tudi sicer ima zgodba nemalo pravljičnih elementov, recimo kontrastiranje likov, ki se, takole na hitro, delijo na etično dobre in slabe. Ideja dvojnosti je ostala zapisana tudi v naslovu, ki ga je avtor na kratko razložil z besedami, da trobenta predstavlja smrt, oblak pa življenje. Še pomenljivejši je bil prvotni podnaslov: »Osnutek za dvoje novel, ki sta ostali osnutek.« Svetova, prepletena v duhu maksime, ki pravi, da je življenje bolj neverjetno od domišljije, povezuje lik pisatelja Petra Majcna. Ta se zateče na dolenjsko podeželje, da bi v miru napisal zgodbo, ki ga preganja že dlje časa, o Temnikarju in njegovi družini. Zgodba še ni napisana in do konca pripovedi niti ne bo: razraščala se bo zgolj v Majcnovi domišljiji, njen zaplet pa bo usodno posegel v življenje Črnilogarjeve družine, s čimer se bo izpolnilo Majcnovo nekoliko samovšečno zatrjevanje, da je Temnikar »resničen«. Kolikor bolj se bo lik pisatelja prepuščal lastnim vizijam, bolj bo bežal od znamenj, ki nakazujejo na »resnično« tragedijo svojih gostiteljev. Balada o trobenti in oblaku je pripoved o nezmožnosti ubesedovanja resničnosti v času, ko je resničnost nasilja že davno presegla domišljijo. Peter Majcen, Kosmačev alter ego, ki že z imenom namiguje na lastno neznatnost, morda celo povprečnost, zasleduje za tisti čas tipično herojsko in skoraj pravljično zgodbo o pogumnem kmetu in njegovi nič manj pogumni ženi, ki v dobro kolektiva, družbe, nacije žrtvujeta sebe in svojo družino. Majcnova naracija preigrava klišeje povojne proze, domnevne šibkosti, ki naj bi jih imela Temnikarja, pa so bolj kot ne literarnega značaja in namenjene temu, da junaka približajo sleherniku, zaradi česar je njuna žrtev le še bolj herojska. A v Majcnovo pripoved ves čas vdira resnično življenje v podobi posameznikov, ki so tragedijo, sumljivo podobno Temnikarjevi, doživeli na lastni koži in ki jo želijo na vsak način deliti s pisateljem. Ta se jih panično otepa, kot bi intuitivno zaznal nevarnost, ki jo njegovi popolno zasnovani narativi predstavlja nepopolna dejanskost. Nasprotje Temnikarju tako uteleša lik, ki je daleč od tedanje predstave junaškega. Črnilogar je opisan kot izdajalec, kot posameznik šibke volje, ki za svojo strahopetnost krivi gospodovalno ženo. Pripovedni liniji sta v uravnoteženem kontrastu, tako kot liki, pri katerih je hitro prepoznavno kdo sodi na katero stran. Majcen namreč že od samega začetka v Črnilogarju prepoznava nekaj, kar ga odbija, in čeprav se zdi, da bi se morala perspektiva v nekem trenutku zasukati, se to ne zgodi. Tudi v tej dosledno izpeljani naravnanosti likov je nekaj pravljičnega. Balada o trobenti in oblaku je danes, v času tolikerih svetovnih konfliktov, relevantna ravno zaradi dileme angažmaja, ki jo lik Petra Majcna ubeseduje v Kosmačevem imenu: v svojem prizadevanju, da bi upodobil idejo nekega junaštva, je taisto idejo upodobil tako, da jo je preslikal v negativ. Že res, da je junak zgodbe Temnikar, a Balada je zgodba o Črnilogarju, sodobna parabola o tem, da bo posameznika vedno dohitela teža njegovih dejanj.

Pred vstopom v poletno počitniško dopustniški čas smo se z Alenko Rebula pogovarjali o potrebi po lepem, po svetlobi. Posebej v trenutnem času delovanja temnih sil, vsega tega, kar ustvarja nasilje, uničenje, bolečino, klic poteptanih. Toliko bolj je ob vsem tem potrebno, da smo sami majhno sonce, ki ga širimo in s tem ustvarjamo drugačen svet. Mir ni dobrina, ki bi se obnavljala sama po sebi. Kolikor delamo za mir toliko ga je. V svojem malem svetu lahko naredimo veliko. Presegajmo kar nas ločuje in s tistimi, ki želijo dobro kot mi, združujmo kar nas povezuje.

Pred vstopom v poletno počitniško dopustniški čas smo se z Alenko Rebula pogovarjali o potrebi po lepem, po svetlobi. Posebej v trenutnem času delovanja temnih sil, vsega tega, kar ustvarja nasilje, uničenje, bolečino, klic poteptanih. Toliko bolj je ob vsem tem potrebno, da smo sami majhno sonce, ki ga širimo in s tem ustvarjamo drugačen svet. Mir ni dobrina, ki bi se obnavljala sama po sebi. Kolikor delamo za mir toliko ga je. V svojem malem svetu lahko naredimo veliko. Presegajmo kar nas ločuje in s tistimi, ki želijo dobro kot mi, združujmo kar nas povezuje.

Kakor zdravnik sovraži bolezen in stori vse, da bi jo odstranil in olajšal bolniku trpljenje, tako ti, o moj Bog, s svojo milostjo deluješ v meni, da bi zadušil greh in me ga osvobodil. Prava svoboda je namreč v tem, da smo brez greha,« pravi sveti Avguštin v svoji razlagi Janezovega evangelija. Ne le sredi postnega časa, marveč tudi sicer se mnogoštevilnim ob iskanju in raziskovanju katoliškega nauka, Kristusovih naročil in učenja Cerkve zdi, da se vse vrti samo okoli ene stvari, in to je greh. Greh je to, greh je ono, tisto si storil narobe, tam nisi bil zvest, na drugem področju še slabši in tako naprej. Površne iskalce Resnice navadno odvrne prav to. Človek danes morda išče nekakšno vzhodnjaško umirjenost, osvoboditev nekih zunanjih stvari, in tako se pogosto zadovolji le z navidezno svobodo, svobodnjaštvom, če hočete, in navideznim mirom, ki pa v njegovo življenje le za kratek čas prinese nekakšno ravnovesje. Greh pa, ki človeka edini res zasužnjuje, še vedno je in ostaja, čeprav se z njim nočemo soočiti. »Ko bom nehal grešiti, bom začel dvigati glavo v svobodo; a to je šele začetek, ne popolna svoboda, zakaj ,v svojih udih vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma' in tako ,ne delam tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim,'« nadaljuje sveti Avguštin. (Rim 7,23.15) Ozaveščenost, priznanje in kesanje greha so namreč pot svobode. Priznavanje svojih napak nas napravi svobodnejše, okrepljene z Božjo milostjo, pa tudi močnejše pri premagovanju skušnjav in »postave mesa«. Svobodni smo in še bolj postanemo, ko se zavemo svojih šibkosti, nepopolnosti, in priznamo, da je Bog večji od vsega tega, zlasti nemoči in padcev, ter nas hoče s svojo močjo izpopolniti in osvoboditi v sebi. »Na eni strani svoboda, na drugi sužnost; svoboda pa še ni popolna, še ni neokrnjena, še ni prekipevajoča, ker še ni večna. Delno sem še slaboten, delno pa že svoboden. Kolikor služim tebi, Gospod, sem svoboden, kolikor pa služim postavi greha, sem suženj,« končuje sveti Avguštin. (In Ioannis Evangelium 41, 9-11) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj bodo ti postni dnevi spokornosti in samozatajevanje priložnost, da se soočimo s svojimi šibkostmi, jih ozavestimo, priznamo, prosimo odpuščanja in v svoje temine življenja povabimo Luč, Jezusa Kristusa, našega Gospoda. Bodimo svobodni v Bogu. Miren dan vam želim.  

Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si rečem večkrat, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagati molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60 leti. A zakaj čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej pozneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in končal ob dvanajstih in je bil glasbeni pouk na urniku bolj proti koncu šolskega dne; klavir samo v nekdanji kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa velikokrat tudi sebi.

V pogovoru s sociologom in zgodovinarjem, ki se ubada z mejnimi študijami in teorijo migracij, preverjamo, kako razumeti paradoks, da si pogosto želimo, da bi bile naše meje hkrati odprte in zaprteKo si na zemljevidu ogledujemo današnje meje Republike Slovenije, si ni težko predstavljati, da bi tista črtkana črta, ki nas loči od Italije ali Avstrije potekala tudi kje drugje – tam nekje med Logatcem in Postojno, denimo, ali pa, če smo bolj optimističnega duha, po severnih obronkih Gosposvetskega polja. Meje, drugače rečeno, nikakor niso v kamen klesane ali nepremične. Kolikor so nasledek dolgih, zapletenih, notranje protislovnih in pogosto celo kontingentnih zgodovinskih procesov, se jih pač vselej drži nekaj arbitrarnega. A kjerkoli že potekajo, vselej sprožajo zelo realne, zelo otipljive učinke – tako za tiste ljudi, ki živijo neposredno ob njih in z njimi, kakor tudi za one, ki živijo globoko v notranjosti. Da vseh tistih, ki bi te meje – z veljavnim potnim listom v rokah ali brez njega – radi prečkali, niti ne omenjamo. Široko paleto učinkov, ki jih meje sprožajo v naših življenjih, proučuje sociolog in zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ter predavatelj na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici, dr. Jure Gombač. Zakaj si tako rekoč v isti sapi želimo, da bi bile naše meje odprte in zaprte? Zakaj si, na primer, želimo, da bi jih lahko prehajali brez ovir, kadar nas mika, da bi obiskali katero izmed prireditev, ki bodo potekale v kontekstu novogoriške Evropske prestolnice kulture, in zakaj si želimo bistveno drugačnega mejnega režima, ko nas preganjajo strahovi o migrantih iz podsaharske Afrike ali Bližnjega vzhoda? – Odgovor smo v pogovoru z dr. Gombačem iskali v tokratnih Podobah znanja. foto: dr. Jure Gombač (Goran Dekleva)

Meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Takole si dostikrat rečem, ponovim pa za našim gimnazijskim učiteljem glasbe, umetnikom komponistom. Prišel je od nekod in kmalu tudi odšel. Nekega dne se mu ni več ljubilo razlagat molovih in durovih lestvic. Usedel se je, izrekel znamenite besede, razgrnil časopis in vso uro bral. V razredu popolna tišina, nerazumljiva za naš čas. To, kar omenjam, se je zgodilo pred več kot 60-imi leti. A čemu čedalje pogosteje mislim nanj? Rada bi iz njegove nenavadne izjave izluščila njegov pravi obraz. Precej kasneje se je razvedelo, da je okusil Goli otok. Od časa do časa je kje pisalo, da je komponiral novo, menda zahtevno glasbeno delo. Potem nekoč kratka osmrtnica. Kaj vse pa vmes, to mi ne da miru. Seveda, saj obstajajo leksikoni in danes imamo najmanj Googla. Nič od tega mi ne razkrije sporočila tistega dopoldneva, ko se je pouk začel ob osmih in ob 12-ih končal in je bil glasbeni pouk na urniku bolj h koncu šolskega dne; klavir samo v bivši kapeli, spremenjeni v večnamenski prostor, naš komponist pa niti enkrat samkrat ni intoniral kakega dura ali pa mola. Kolikor se spominjam. Zdaj pa večkrat ponovim za njim: meni se ne ljubi in imam pravico, da se mi ne ljubi. Pač – ob tej pravici se mi redno zatakne. Zakaj neki? Čemu mozgati o človekovi oziroma moji osebni pravici? O človekovih pravicah, zavarovanih pri Združenih narodih, kršene so pa po vsem planetu in pri nas tudi! Kakšna pravica je to, če je ni! Razpoloženje mi z molove lestvice usmeri v durovo Finžgarjeva izkušnja iz zapisov Študent naj bo. Kako naj bi bila nemška voda srednjega spola, če pa vsak ve, da je ženskega: tista voda, gospod profesor! Kljub nesporni resnici je učenček dobil nezadostno, pa si tudi za vekomaj zapomnil, da pravice ni! In si rečem: naj imam pravico, da se mi ne ljubi. V resnici pa mislim na našega glasbenika in na njegovo usodo. Pa na to, kaj sploh ostane učencu od njegovega učitelja. Meni je ostal on kot velika uganka. Toda mar si drug drugemu nismo prav to? Pa dostikrat tudi sebi!

Lukec ugotovi, da se pameti ne da kupiti … Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 2003.

Danes pa nekaj o zapletenem, a čudovitem svetu verskih običajev in verovanj. O religiji, skratka … Pred dnevi so se na mnogih točkah v Sloveniji pojavili napisi "Jezus". Med drugim na betonski galeriji pred trojanskimi predori in na planinski poti na Nanos. Kolikor pa smo zasledili, so napise evidentirali še po mnogih drugih krajih v naši deželi. Večina napisov "Jezus" ima osnovnemu besedilu dodano še majhno srce, po katerem lahko sklepamo, da grafit v celoti sporoča: "Rad imam Jezusa!" Javnost, sploh planinska, se je odzvala ogorčeno. Da gre za mazaško akcijo, da grafiti onesnažujejo okolje in da ideološko obarvana besedila ne sodijo v planine. S podobnim tonom se je odzvala tudi slovenska škofovska konferenca, ki v napisih sicer prepozna koristno oznanjanje Gospodovega imena, hkrati pa sporoča, da morata biti za kaj takega primerna tako kraj kot tudi čas, in da pot na Nanos ter še nekaj poti po slovenski naravi niso primerne za oznanilo. Razmišljujoči se ob večinsko negativnih odzivih na rdeče napise na belih kamnih z najbolj slavnim imenom v zgodovini najprej nekoliko začudi, kmalu pa začne iskati mogoče odgovore … Zadeva je na primarni ravni precej preprosta. Velika večina Slovencev se izreka za katoličane. Ob tem niti ni pomembno, koliko in v kakšni meri vero prakticirajo, se pravi, kako pogosto so pri maši. Ali vsak dan, ali le za božič in veliko noč … Svetovnonazorsko, ali pač duhovno, oznaka katoličan predvideva kar nekaj dejstev, s katerimi se ta globalna religija identificira. In med temi očitnimi lastnostmi je na prvem mestu, krščansko verovanje v genezo. Se pravi, v stvarjenje sveta in bližnje okolice. Saj poznamo priliko o najbolj zaposlenem delovnem tednu v zgodovini. In če je troedini Bog, pri katerem je Jezus eden od tričlanske uprave, resnično ustvaril tako nebo kot zemljo in živali, človeka in vse ostalo, se pravi tudi kamenje in gozd in trave ob poti na Nanos, potem ni napis Jezus ob njej nič drugega kot zemljiškoknjižni zahtevek; oziroma zemljiškoknjižni izpisek. Prav tako pomeni, da lastnik podpornega zidu in galerije ob vstopu v trojanske predore ni DARS, temveč je njegov lastnik stvarnik neba in zemlje. Pri napisih gre samo za lastniški certifikat, ali pa za geodetski zaznamek. Grafitarska, skrajneži jo imenujejo celo »mazaška« akcija je povsem enaka z napisi »zasebno zemljišče« oziroma »zasebna pot«, ki pa se tudi nenadzorovano množijo po deželi, skupaj z zavedanjem, da je zasebna lastnina sveta. In katera izmed lastnin je lahko bolj sveta od tiste, ki je pridobljena v nebesih? Je pa še druga možnost; v Ljubljani se te dni izteka nekaj mesecev trajajoča razstava najbolj znanega uličnega umetnika na svetu Banksya. Njegova grafična sporočila v urbanih okoljih ali v naravi nikoli ne bodo dosegla klasičnega slikarstva v umetniškem izrazu, ga pa dosegajo ali presegajo v sporočilnosti. Kaj pa če gre pri napisih "Jezus" v slovenski naravi samo za Banksyjevo akcijo, ki se na ta način poslavlja od gostovanja v naši državi? Je pa še tretja možnost, oziroma še tretji vidik napisov Jezus, ki so se množično pojavili v slovenski krajini … Naša okolica je prepredena s krščanskimi simboli. Cerkve, cerkvice, razpela in kapele so integralni del pokrajine, brez katerih ta ne bi bila to, kar je. Ne le med simbolnim, temveč tudi med praktičnim bivanjem v Sloveniji cerkvica na holmu prav tako slavi gospodovo ime, kot ga slavi napis Jezus na kamnu ob planinski poti …  Če se torej nihče ne vpraša o na gosto posejanih cerkvah, ki so temelj naše krajine, čemu se potem sprašujemo o napisih Jezus na skalah, ob poteh in na zidovih …?  Je pa še četrta možnost; na dekadentnem in tudi versko potrošniškem zahodu je inflatorno slavljenje Jezusovega imena že dolgo religijska praksa. Jezusovo ime je najti na nalepkah na avtomobilih, v trgovinah s spominki in v takih ali drugačnih grafičnih zapisih. Pri nas smo bili do zdaj do tega pojava na srečo zadržani; celo slovenski starši, ki znajo biti pri poimenovanju zaroda s tremi soglasniki zelo radikalni, se ne odločajo za Jezusa kot lastno ime. Pretirana verska vnema, ki je sploh pri nekaterih protestantskih ločinah na zahodu že dolgo dejstvo, si tako počasi utira pot tudi v našo, do zdaj še precej izvorno, se pravi klasično versko prakso. In seveda; bolj bo šel svet v franže, bolj bomo iskali pomoči pri bogu, večkrat in bolj strastno bomo slavili njegovo ime. In še naprej: "napis Jezus in srce" lahko beremo klasično, kot se berejo majice z napisom obmorskega kraja in srca, se pravi: "Rad imam Jezusa", lahko pa ga beremo tudi obratno: "Jezus ima rad vas" ali celo: "Jezus je ljubezen!" Kar je eno temeljnih sporočil krščanstva. Grafite z imenom Jezus in srčkom lahko razumemo kot neumestno grafitarsko akcijo; lahko pa jih razumemo kot jedek komentar sedanjosti, lahko pa celo kot klic na pomoč.

Piše Matjaž Zorec, bere Igor Velše. Spinoza v Etiki mimogrede izpostavi, da ne vemo, kaj zmore telo. Na široko razpravljamo o zmožnostih ali kar čudežu naših zavesti, neštetih duhovnih razsežnostih, protislovjih naših hotenj, dobrem, zlu, upu in strahu, ob vsem tem pa so nam skoraj povsem neznane, na videz banalne, marsikdo bi rekel tudi vulgarne razsežnosti naših teles. Znanstveni obrat v medicini in politični v nadzoru ter njun eksponentni razvoj, ki se razvija še danes, so odpravili marsikateri nesporazum in proizvedli nova polja vednosti, a zdi se, da nevednost o naših telesih ni nič manjša. Nešteta strokovna in kvazistrokovna napotila za zdrav način življenja od nutricistike do gibalnih vadb so, na primer, pogosto protislovni. Ne nazadnje marsikateri učbenik biologije navaja napačne fiziološke podatke o ženskih genitalijah … Poezija v novi pesniški zbirki Monike Vrečar Telo in sin (greh) je najbrž ena najboljših ubeseditev tega, česa je zmožno telo. Tega seveda ne izraža totalno, na enciklopedijski ali razlagalni način, temveč v specifičnem mediju sodobnega pesnjenja. Torej z bolj ali manj kontingentnim prerezom teh ali onih subjektovih posebnih načinov bivanja. Ti so številni in različni; sedanji odnosi, seksualnost, materinstvo, prevpraševanje preteklosti, filozofiranje o moralnih konceptih in tako naprej. V nasprotju z današnjo pretežno poetično umirjenostjo in pesniško zadržanostjo so verzi v knjigi Telo in sin (greh) šalamunovsko radikalni, polni prekipevanja, črkovnih in zlogovnih lomov, besnih poudarkov, odpiljenih, epileptičnih asociacij. Prav asociacije, ki so občasno videti, kot da butnejo od kar nekod, utelešajo horizont telesnosti. Absolutna nepričakovanost, izražena na povsem naključen, presenetljiv način, je kazalnik, simptom neslutenih telesnih zmožnosti. Oziroma – v poeziji Monike Vrečar – vsaj slutenih, če že ne védenih zmožnosti. Poleg verzov tvorijo knjigo še zapisi v pisemsko-dnevniški obliki in recimo temu, etični priročnik, navodila za boljše življenje. Slednja so že od nekdaj ena od glavnih filozofskih zvrsti, danes pa so zelo razširjeni kot literatura za samopomoč, najbrž najplitvejša zvrst literature. Morda prav zaradi tega avtoričina verzija deluje toliko globlje, saj zelo adekvatno pretresa nekatere temeljne koncepte krščanstva, današnjih toksičnih psihologij in političnih dogmatizmov. Takšni zapisi bi morda pri komu lahko vzbudili času primeren cinizem, a prav njihova resnost, nezamorjenost in lucidnost jim dajejo nenavadno kredibilnost. Vse to se morda zdi v protislovju z našo izhodiščno tezo, da gre namreč v knjigi za poezijo telesa. Protislovje pa je le navidezno. Je produkt neadekvatne zdrave pameti. Druga stvar, s katero nam lahko Spinoza pomaga razsvetliti zbirko Monike Vrečar, je ekvivalenca med telesom in duhom. Duh ni nesmrten, transcendenten medij, ki je kot kakšna kumarica vložen v naše bedno telo, temveč sta telo in duh neločljivo povezana. Duh si lahko le kot telo in telo si lahko le kot duh. Tako ne le, da ne vemo, kaj zmore telo; tudi zmožnosti duha so vse prej kot povsem jasne. In ta ekvivalenca kipi iz vse knjige. Ko avtorica pesni o telesu in njegovi pezi, neštetih gravžih in neslutenih lepotah, je prav v tem najduhovnejša. In nasprotno, ko secira koncepte nestrpnosti, jeze, sramu, strasti in tako naprej do morale, vzpostavlja najbolj telesne parametre. Njeno telo ima težo. Njen duh je teža njenega telesa. Slednjič pa bi izpostavili še širše obzorje pesmi. Pesnjenje Monike Vrečar vsebuje tudi redko videno oziroma brano totaliteto vseh stvari; vsak moment je sestavljen iz neštetih povezanih kontingenc preteklega in prihodnjega – subjekt je le, kolikor se na njem odtiskujejo drugi, drugi so subjekt, kolikor se na njih odtiskuje sam. To niso le drugi ljudje, temveč tudi živali, krave, drevesa, blato, vesolje. “(Verjamem v Boga, / Kolikor je Bog v drugih. / V moji svobodi pri proizvajanju odnosa / Z drugim, / Ki pri tem postane moj enaki.)” To nedogmatsko verovanje, skladno z vsem povedanim, ne vsebuje več nobene transcendence. Vse, kar je, je tu, med nami, z nami, v nas, poleg nas, brez nas; onstran tega ne obstaja nič. Za to imamo v zgodovini mišljenja tudi izraz – spinozizem. Ta je bil dolgo sinonim za ateizem, nevarno brezboštvo, ki so se ga bali tudi najradikalnejši razsvetljenci. Njegova današnja verzija, kot veje iz poezije Monike Vrečar – recimo mu spinozizem z njenimi karakteristikami –, pa je morda prav nasprotje zgodovinskega odpora: možnost za razsvetljenje sredi vse večjega, mračnjaškega praznoverja.

Kamor vsi, tudi mi; se pravi, gremo v frontalni napad na slovensko zdravstvo. Zadnje dni javnost pretresa novica, da je celjsko bolnišnico zapustilo šest radiologov. Menda je to polovica tam zaposlenih tozadevnih specialistov, a ker smo analitična in ne faktografska oddaja, ki rada pretirava in posplošuje, verjamemo, da te dni radiologe po celjski bolnišnici iščejo z lupo. Kolikor je razumeti, so radiologi zapustili javni zdravstveni sistem zaradi tega, ker so odnosi na oddelku slabi, oziroma katastrofalni. In ker so se pred časom mastili z neupravičenimi izplačili. Ker toliko zdravnikov, ki bežijo v zasebnike iz javnega zdravstva, za svoj umik navaja slabe delovne razmere in pokvarjene odnose, sklepamo, da zdravniki sicer poznajo vse skrivnosti človeškega telesa, pa nobeno od skrivnosti človeške družbe. Kajti prepir in kregarija sta eni najpogostejših in najbolj uničujočih bolezni medčloveških odnosov in nekoliko nenavadno je, da se radi prepirajo prav zdravniki, ki naj bi veljali za intelektualno, moralno in še kakšno ost slovenske družbe. Morebiti je to zaradi tega, ker so na medicinski fakulteti pred nekaj desetletji nehali poučevati »družbeno-moralno vzgojo«. Kot kaže, samo Hipokratova prisega ne pomaga dovolj. Kakorkoli; moralne dileme slovenskega zdravništva celjskim bolnikom ne pomagajo kaj dosti in ni drugega, kot da bodo bolniki v knežjem mestu začeli uporabljati priljubljeno metodo, ki se ji reče »Selfi RTG«. Gre za fotografiranje posameznih delov človeške anatomije z mobilnim telefonom. Bolnik s spleta prenese aplikacijo, najnovejši iPhoni imajo rentgen že vgrajen, starejši modeli in tisti z androidom pa morajo z ostrim rezilom zarezati na bolečem mestu in šele nato posneti selfi obolelega organa. Aplikacija nato prepozna fotografijo, postavi diagnozo in tudi predlaga zdravljenje. Če je v državi, kot je to primer v Sloveniji, zdravstveni sistem na psu, aplikacija predlaga tudi alternativne metode zdravljenja. V primeru zdravstvenega sistema na psu je to obisk pri veterinarju, ki je že zdavnaj samoplačniški. Bistveno vprašanje, s katerim se v svojih zadnjih dneh in pred apologijo ukvarja zdravstveni minister, je seveda: »Ali še sploh imamo javno zdravstvo?« Če hoče slehernik k zdravniku in mu prijazno povedejo, kako dolgo bo čakal na belo milost, je odgovor, da ga praktično nimamo. Ampak dokler ga imamo še vsaj teoretično, se ga oklepamo kot utapljajoči se zdravstvenega zavarovanja. Na srečo imamo precedenčni primer, na katerem lahko natančno predvidimo potek dokončne privatizacije zdravstva, oziroma demontaže javnega zdravstva. Pred leti se je premierno in zelo diskretno dogodila privatizacija zobozdravstva. Danes je plačevanje zobozdravniških uslug povsem normalno in časi, ko si z zdravstveno izkaznico prikorakal k zobozdravniku, da ti je zaplombiral zob, obstajajo le še v pripovedkah očakov, ki to brezzobi pripovedujejo radovednim vnukom ob tabornem ognju. Tako se bo zgodilo oziroma se vedno bolj dogaja tudi z običajnim zdravstvom; pot do dokončnega zloma je sicer tlakovana z vsesplošnim obtoževanjem med zavarovalnicami, zdravništvom, sindikati, javnostjo in ministrstvom, oziroma politiko, a dejstvo je, da plazu ni več moč ustaviti. Ker je po vseh anketah zdravje za Slovenca najvišja vrednota, je nekako logično, da za najvišjo vrednoto tudi največ plačamo. Moramo pa zdravništvo vsaj malo tudi posvariti. Obrtniška je težka. Ne bo šlo tako gladko, kot gre zidarjem, keramikom in pleskarjem. Teh res ni, zdravnikov pa je očitno kot listja in trave – glede na to, da šest radiologov zapusti celjsko bolnišnico, pa je še vedno ne zaprejo. Če se iz Celja izseli šest soboslikarjev, doživijo celjske gospodinje živčni zlom in gredo na ulico. Kakorkoli; ko bodo obrtniki, se bodo morali zdravniki navaditi na konkurenco. Kot so se morali tudi zobozdravniki. Na vzhodu in jugu Slovenije je že dolgo nacionalni šport obisk zobozdravnika na Hrvaškem. Sredi Maribora celo visi ogromen transparent, ki vabi »kariesarje« na hrvaško stran v ambulanto, imenovano »Zagorje-zub«! S podobno konkurenco prostega trga se bodo soočili tudi zdravniki. Se pravi, če si bom zlomil nogo na Krvavcu, se bom po mavec odpeljal na Reko ali kam drugam. In zdravnik v Vodicah bo izgubil le pacienta, temveč tudi stranko. Zato predlagamo, da vsi skupaj stopimo na zavoro. Če pravilno razumemo logiko in pozive k ohranitvi zdravstvenega sistema, lahko svoje naredimo tudi bolniki s tem, da do umiritve razmer nehamo zbolevati.

... in Bogu, kar je Božjega! Tako je odvrnil Jezus farizejem in herodovcem, ko so ga želeli ujeti. Če bi namreč dejal, da velja poslušnost najprej vladarjem sveta, bi podredil Boga. Če bi zavrgel pomen javnega reda s plačevanjem davkov vred, pa bi bil videti kot rušitelj ureditve, brez katere ne more delovati nobena družba. Jezus ni storil ne enega ne drugega. Prepoznal je hinavščino navidezno nevednih in odgovoril s tisto suverenostjo, ki je zavezana bistvu. In uči iz bistva resnice. Njeno počelo je, da moramo Zemljani skrbeti za svet in dom. Božji načrt to zahteva od nas. A ne za ceno odpovedovanja ključnemu. Ne za ceno našega odpadništva od Boga. Kolikor zvesto sledimo Kristusu, čeprav padamo pod težo greha, so predpisi cesarstva videti neznatni, tudi ko nam nalagajo bremena. Nobena dajatev svetnim oblastem ne more pregnati našega veselja, kadar zaznavamo Božjo bližino. Kadar se zavedamo svojega osebnega odrešenja. Takrat si rečemo, naj cesar vzame vse, kar hoče, saj nam ne more vzeti resničnega bogastva – našega Odrešenika, ki je začetek stvarstva in gospodar nad neminljivim. Dati Bogu pomeni, da ga povabimo v svoj svet, da se mu izročamo in z njim živimo. Pomeni, da ga priznavamo za vladarja svojega življenja. Navsezadnje pomeni, da v vsem, ob vsakem času in povsod izpolnjujemo nauk, ki je večen. Cesar nam ne more dati nič od tega – ponuja nam lahko samo kruha in iger, da je videti močan in nepogrešljiv. A vendar šele takrat, ko je izterjal svoj davek; prej namreč tudi tega ne more storiti.

V pogovoru z zgodovinarjem preverjamo, ali dobro stoletje po razpadu Avstro Ogrske že lahko trezno presodimo, ali so bili Habsburžani Slovencem naklonjeni ali pač sovražni vladarji? Odnos Slovencev do habsburške dinastije je slej ko prej precej zapleten. Dobro, Marija Terezija je bila, zahvaljujoč krompirju ter obveznemu osnovnemu šolstvu, vseskozi z zlatimi črkami zapisana v naš kolektivni zgodovinski spomin, a vtis je, da smo bili do cesarjev z Dunaja večji del 20. stoletja precej zadržani. Kolikor se je namreč po letu 1918 in vstopu glavnine slovenskega narodnega telesa v prvo Jugoslavijo v javnosti razširilo specifično razumevanje naše zgodovine, v luči katerega je bilo življenje Slovencev pod Habsburžani mogoče ali celo nujno interpretirati kot življenje v ječi narodov, toliko smo tudi vladarje iz te hiše povečini dojemali z odporom, pač kot tujce, ki so bili do slovenskih dežel vsaj ravnodušni če ne že kar odkrito sovražni. Pa je tako vrednotenje ustrezno? – Zdi se, da si slovenska historiografija zadnje čase prizadeva oblikovati jasnejši, treznejši pogled na vlogo Habsburžanov v zgodovini slovenskega prostora, pogled, ki bi presegel tako tisto, za naš današnji okus precej smešno vdanost, ki so jo naši pra-pradedje izkazovali ostarelemu Francu Jožefu, kakor počezno zavračanje, ki si je pri nas pridobilo domovinsko pravico v desetletjih, ki smo jih prebili v obeh Jugoslavijah. V tem smislu je bilo zelo opazno delo dr. Gregorja Antoličiča, raziskovalca na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU. Dr. Antoličič je namreč v zadnjih letih zavzeto pisal monografije in urejal zbornike, ki so si zadali nalogo na novo premisliti vlogo in pomen nekaterih najbolj izpostavljenih članov habsburške rodbine v 19. stoletju, od Franca Jožefa in njegovega nesrečnega mlajšega brata Maksimilijana do – ta knjiga je prav pred nedavnim izšla pri Cankarjevi založbi – cesarja Karla I., ki ga v podnaslovu Antoličič opredeli za zadnjega slovenskega cesarja. No, ta oznaka pa je vsaj malo presenetljiva. Pridevnik »zadnji« je za Karla sicer povsem primeren, saj je mož na prestol sedel novembra leta 1916 in je torej stal na čelu podonavske monarhije natanko v času njenega hitrega razpada. Bolj nenavaden pa je pridevnik »slovenski«; gre tu preprosto za to, da je Karel – kakor drugi habsburški cesarji pred njim – vladal tudi slovenskim deželam, ali pa moramo stvar razumeti tako, da smo zdaj, polno stoletje po propadu Avstro-Ogrske, Slovenci naposled voljni za resnično svoja sprejeti tudi stoletja, ko so nam vladali Habsburžani? – Odgovor smo iskali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Gregorja Antoličiča. foto: Goran Dekleva

Ne najpomembnejša, vsekakor pa zanimiva dejstva za zvedave poslušalce, ki morajo izmed petih trditev izbrati napačno. Tokrat zanimivosti o Turčiji. Izmed spodnjih trditev poiščite tisto, ki ne drži. 1. Batman je ime mestu na vzhodu Turčije. Vasica ob reki Batman je eksplodirala po odkritju nafte v regiji, danes je to že univerzitetno mesto. Študirate lahko na Univerzi Batman. Trditev je resnična 2. Turčija je izrazito nasprotovala spremembi armenskega grba, na katerem je bila upodobljena gora Ararat, ker ta uradno leži na turškem ozemlju. Nikita Hruščov je takrat Turkom odgovoril: "Kolikor vem, imate vi na svoji zastavi Luno." Trditev je resnična 3. Leta 1930 je Turčija začela pošiljati nazaj vso pošto, ki je bila naslovljena za Konstantinopel. S tem so hoteli spodbuditi svet, da bi začel končno uporabljati ime Istanbul. Trditev je resnična 4. Istanbul je edino mesto na svetu, ki leži na dveh kontinentih. Trditev je izmišljena 5. Hagia Sofia je eden največjih najpomembnejših sakralnih objektov na svetu. Znana je tudi po tem, da je še danes na njej mogoče videti zapise v vikinških runah. Trditev je resnična

Dajte cesarju, kar je cesarjevo in Bogu, kar je Božje! Tako je odvrnil Jezus farizejem in herodovcem, ko so ga želeli ujeti. Če bi namreč dejal, da velja poslušnost najprej vladarjem sveta, bi pristal na podrejenost Boga. Če bi zavrgel pomen javnega reda s plačevanjem davkov vred, pa bi bil videti kot rušitelj ureditve, brez katere ne more delovati nobena družba. Jezus ni storil ne enega ne drugega. Prepoznal je hinavščino navidezno nevednih in odgovoril s tisto suverenostjo, ki je zavezana bistvu. In uči iz bistva resnice. Njeno počelo je, da moramo zemljani skrbeti za svet in dom. Božji načrt to zahteva od nas. A ne za ceno odpovedovanja ključnemu. Ne za ceno našega odpadništva od Boga. Kolikor zvesto sledimo Kristusu, čeprav padamo pod težo greha, so predpisi cesarstva videti neznatni, tudi ko nam nalagajo bremena. Nobena dajatev svetnim oblastem ne more pregnati našega veselja, kadar zaznavamo Božjo bližino. Kadar se zavedamo svojega osebnega odrešenja. Takrat si rečemo, naj cesar vzame vse, kar hoče, saj nam ne more vzeti resničnega bogastva – našega Odrešenika, ki je začetek stvarstva in gospodar nad neminljivim. Dati Bogu pomeni, da ga povabimo v svoj svet, da se mu izročamo in z njim živimo. Pomeni, da ga priznavamo za vladarja svojega življenja. Ne nazadnje pomeni, da v vsem, ob vsakem času in povsod izpolnjujemo nauk, ki je večen. Cesar nam ne more dati nič od tega – ponuja nam lahko samo kruha in iger, da je videti močan in nepogrešljiv. A vendar šele takrat, ko je izterjal svoj davek; prej namreč tudi tega ne more storiti.

Ležim v spalni vreči 4500 metrov visoko v dolini Rakuholta v gorovju Cordillera blanca v Peruju, ob jezeru Shaqsha. Ura je osem zjutraj in zavedam se, da sva s soplezalcem nekoliko pozna za "naskok" na želeni hrib. Počutje soplezalca oznanja, da danes ni dan za tovrstno početje. Razmišljam ... Kaj tiči za dnevi, kot je ta? Kolikor se poznam, težko sprejmem, kadar v hribih ne gre vse po načrtu. Vendar je vedno v ozadju nek namen. Na telefonu imam shranjenih nekaj fotografij strani iz knjige Vedno z Jezusom. Pobrskala sem po njih in našla besede za današnji dan (14.7.): "Bodi miren v moji navzočnosti in potrpežljivo čakaj name. Mir je dobrina, ki jo je v svetu le težko najti. Številni ljudje presojajo sebe in svoj dan glede na to, koliko so v njem dosegli. Počitka v moji navzočnosti po navadi ni med temi dosežki. Pa vendar je prav ta sveti počitek lahko vir tolikerih blagoslovov! V moji navzočnosti prebivata mir in veselje, a najdeš ju lahko le, če se potopiš v globine svoje notranjosti. Za to mi moraš tudi zaupati. Namesto da se vznemirjaš in besniš, kadar se tvoji načrti izjalovijo, potrpežljivo čakaj name, da posežem v dogajanje. Čakaj v upanju, da pridem, saj sem tvoj Bog in rešitelj. Bodi prepričan, da te bom uslišal. Morda ti ne bom odgovoril tako hitro, kot bi si želel, zagotovo pa ti bom odgovoril tako, kot je najbolje zate. (...)" Prebrane besede so me toliko pomirile, da sem brezpogojno sprejela položaj. Danes pač ni dan za plezanje v prvenstvenih smereh. Zakaj ne? Morda ni konkretnega razloga za to, morda bi kljub slabemu počutju odprla novo smer na hrib, če bi se za to odločila. A je Njegova beseda večja od dejanja. Že samo spoznanje in sprejetje, da dosežki v dnevu niso merilo za to, kdo in kaj smo ... Ponotranjenje Njegove besede je večje od dejanja samega. Iz prebranega mi je v mislih ostalo "Zaupaj." Sprejmem, zaupam! Da lahko govorimo o povezanosti z Gospodom, moramo do neke mere občutiti ranljivost. Paradoks je v tem, da se ravno v tej ranljivosti skriva naša moč. Ljudje, ki lahko govorijo o svoji ranljivosti, so namreč globoko v sebi zelo močni, prav zaradi te zmožnosti. Si zmožen govoriti o ranljivosti ali ne? V tem tiči razlika. Ob predlogu, da tudi sama podelim kakšno misel glede lastne duhovnosti, sem se najprej malo prestrašila. Ljudje namreč duhovnost tako različno dojemamo in smo s Svetim tako različno povezani, da bi lahko komu še storila krivico, če bi svoje ozko znanje delila z množico. Pa vendar, sem razmišljala, saj ne gre za znanje. Duhovnost se ne meri glede na količino znanja, ki ga imamo o njej. O duhovnosti lahko govori vsak, ki se ji odpre. Sama verjamem v resnico, da vsak izmed nas v sebi nosi tempelj svetega, ki se izraža v naši dobroti, naši radosti, našem verovanju v dobro in zaupanju v dobro. Brez tega bi namreč težko preživeli. In zame je že to izraz vere. Ker pa sem ravno v gorskem svetu, bom z vami podelila, kako pomembna je zame vera v hribih. Hribi meni osebno pomenijo zelo svet, a seveda tudi zelo nepredvidljiv prostor, zato je v moji navadi, da se vanje (nagibam se bolj k alpinizmu) ne odpravim, ne da bi izročila svojo varnost ter varnost svojih soplezalcev Njemu. Velikokrat tudi prosim za konkretna znamenja, kadar se v hribih ne morem odločati po svoji intuiciji. Samo izročanje varnosti in omenjene prošnje mi prinašajo notranjo pomiritev in sprejetje danosti. Menim, da je občutek varnosti, ki mi ga omogoča duhovnost, v hribih verjetno ključnega pomena, zato se je tako oprijemam. Predvsem se zavedam, da je moja moč Njegova moč. Pomembno mi je, da vsak dan, ki ga preživim ali v hribih ali v dolini, vključim v svoje delovanje in odločanje Njegovo voljo. Zanjo prosim s kratko molitvijo, po navadi že pri zajtrku. Ljudje imamo veliko prostora za svojo voljo, to je Gospodova milost, ki nam je dana, a seveda to ne pomeni, da smo se vedno zmožni odločati tako, kot je najbolje za nas in za druge. Zato je pomembno zaupanje v Gospodovo voljo ter izročanje dogodkov tudi v Njegove roke. Potem pa lahko čakamo in zgodilo se bo tako, kot je najbolje za nas. Zaupajmo!

Gasilci smo za občino, kakor koli nas trepljajo po rami, nebodigatreba, dokler je mir. V zadnjih tednih se je znova izkazalo, da ko je treba pomagati, znamo stopiti skupaj. Pripadniki sil za zaščito in reševanje, od civilne zaščite, policije, vojske in prostovoljci, predvsem pa gasilci, so bili tisti, ki so se zapisali v pomoči na Krasu. Ob požaru pa je bila precej pozornosti javnosti deležna tudi tema financiranja prostovoljnega gasilstva. Pri nas smo po številu gasilcev na število prebivalcev vodilni na svetu, več kot 160.000 prostovoljnih gasilcev in gasilk, med njimi je 50.000 operativcev, je združenih v 1341 prostovoljnih gasilskih društev. Ta pa so razdeljena v različne kategorije od prve do sedme, vse občine pa morajo imeti tudi osrednjo enoto. "Prostovoljna gasilska društva se financirajo izključno z občinskim denarjem, država ne da nič. Kolikor občina da za gasilce, toliko sredstev se razdeli med društva in to zadostuje za osnovno delovanje društva. Pomemben je župan, koliko je naklonjen gasilcem." Tomaž Šen, poveljnik Prostovoljnega gasilskega društva Dolnji Logatec "Gasilci smo za občino, kakor koli nas trepljajo po rami, nebodigatreba, dokler je mir. Za financiranje so odgovorni občine in sama gasilska društva, Gasilska zveza pri tem nima nič, razen da predpisuje. Vedno se šalim, da po eni strani sta policija in vojska v pristojnosti države, država predpiše uniforme, predpiše vozila in to tudi zagotovi. Gasilska zveza predpiše, kupiti mora pa občina," pojasnjuje Bojan Špiler, predsednik Prostovoljnega gasilskega društva Laško. "Gasilska zveza ni tista, ki bi financirala direktno društva, saj je to lokalna skupnost, je pa res, da je Gasilska zveza vez med društvom, med operativnim gasilcem in državo, tam, kjer dejansko je denar." Franci Petek, poveljnik Gasilske zveze Slovenije

Kako se pod vtisom ruske invazije na Ukrajino spreminjajo geopolitična razmerja moči in zavzeništva med državami vzhodnoazijskega prostora? Napad na Ukrajino, ki ga je 24. februarja v zgodnjih jutranjih urah ukazal predsednik Putin, je brez dvoma dogodek svetovno-zgodovinskega pomena, v senci katerega se bo v političnem, varnostnem in gospodarskem smislu slej ko prej izrisala povsem drugačna podoba našega planeta. Pa vendar se je težko znebiti vtisa, da se v Sloveniji v zadnjih mesecih ubadamo predvsem z vprašanjem, kaj krvavo dogajanje v Ukrajini pomeni za nas same in, morda, še za Evropsko unijo, medtem ko le malo pozornosti namenjamo vprašanju, kako vojna v vzhodni Evropi spreminja odnose v vzhodni Aziji. To morda ni presenetljivo, je pa precej kratkovidno. Kolikor je namreč že nekaj časa očitno, da bodo zgodovino 21. stoletja v pomembni meri pisali ne le voditelji v Washingtonu, Moskvi ali Bruslju, temveč tudi tisti v Pekingu, New Delhiju, Tokiu, Seulu in Džakarti, toliko je tudi jasno, da si v resnici ne moremo privoščiti ignorirati vprašanja, kako se zaradi ruske invazije in njenega poteka zdaj spreminjajo srednje- pa tudi dolgoročni zunanjepolitični interesi in prioritete Kitajske, Indije ali Japonske in kako utegnejo te spremembe povratno vplivati na cel svet. No, to belo liso na zemljevidu našega razumevanja sodobnega sveta smo skušali vsaj v najbolj grobih potezah zapolniti v tokratni oddaji, ko smo pred mikrofonom gostili dva predavatelja z Oddelka za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete: sinologinjo, dr. Majo Veselič, in japonologa, dr. Luko Culiberga. Z njima se je pogovarjal Goran Dekleva.   foto: go, znamenita vzhodnoazijska strateška namizna igra (OrcaTec/Pixabay)

Vetustatem novitas, umbram fugat veritas; noctem lux eliminat. – Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal. »Vetustatem novitas ... Novo pride, staro mine, pred resnico sen izgine, noč premaga dan svetal.« Tako v eni izmed kitic poje slednica današnjega praznika presvetega Rešnjega Telesa, ki jo je ob priložnosti njegove ustanovitve l. 1264 zložil sveti Tomaž Akvinski. V svojih štiriindvasetih kiticah vzvišenega poetičnega izraza povzame in zaokroži vso resnico vere v Kristusovo resnično, realno in bistveno navzočnost v zakramentu presvete evharistije pod podobama kruha in vina. Gre torej za novo in staro skrivnost. Staro, ker je Kristus uporabil že znani prvini zemlje kruh in vino, s tem nadaljeval Melkizedekovo starozavezno daritev; vendar novo, ko ji je pridal nov, bistveno drugačen pomen in je kruh in vino posvetil ter ju tako bistveno spremenil v svoje Telo in Kri. Kristus večni novum, večna novost, tako dopolni in preseže staro(zavezno) daritev, ko jo spremeni v daritev samega sebe in jo naroči obhajati v svoj spomin do konca časov. Deleženje pri istem oltarju, istem kruhu in istem kelihu nas vceplja in zedinja s Kristusom samim, s tem pa se mu pridružujemo tudi v njegove darovanju. »Ko prisustvujemo Božanski daritvi,« tako sveti Gregor Veliki, » je nujno da darujemo skesanega srca tudi sami sebe.« (Dial. 54) Tako smo, ker se – v občestvu Cerkve – vcepljamo v Kristusa že v njegovem trpljenju in darovanju, vcepljeni vanj tudi v njegovem vstajenju in poveličanju. Kolikor smo udje Kristusa, toliko smo deležni njegove smrti, kjer odmrjemo sebi, da bi živeli v njem, ki je vstal. Communio – latinska polisemična beseda za obhajilo pa tudi za občestvo. Kako imenitno dvojen pomen v eni besedi! Ko uživamo isti kruh s tem postajamo eno samo občestvo v Kristusu, uživamo pa ga lahko le v občestvu Cerkve. Obhajilo je torej vez edinosti in njen temelj, obenem pa je prejem obhajila mogoč le v edinosti občestva Cerkve. Evharistije je torej temelj in vrhunec, »vir in višek krščanskega življenja.« (B 27) Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, danes proslavljamo in svetu predočujemo Kristusovo obljubo, da bo ostal med nami do konca sveta. (Cf. Mt 28,20) Zaključimo z besedami italijanske mistikinje, vdove in frančiškanske tretjerdnice svete Angele iz Foligna (1248 – 1309), ki je takole zapisala: »O dobrina vseh dobrin, mnogi se ne menijo zate, te ne poznajo in te ne ljubijo; a ko te najdejo ti, ki hrepenijo po tebi, te ne morejo povsem in docela dobiti v posest ... Daj, da ti pridem naproti, najvišja dobrina, in pristopim k tako vzvišeni mizi z velikim spoštovanjem, z veliko čistostjo, z velikim stahom in z neizmerno ljubeznijo. Naj se približam vsa vesela in ozaljšana, ker prihajam k tebi, ki si vse slave vredna dobrina; k tebi, ki si popolna blaženost in večno življenje, lepota, sladkost, vzvišenost, sama ljubezen in milina.« Vesel praznični dan želim in vse dobro.

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure FrankoLjubljana: JSKD, revija Mentor in Center za poezijo Tomaža Šalamuna, 2021Dvojezična knjiga In povsod je bil sneg / And all around there was snow je nekaj prav posebnega, saj gre za zadnjo pesniško zbirko s pesmimi, ki jih je Tomaž Šalamun sam avtoriziral. Sestavlja jo skoraj sto pesmi, ki jih je večinoma napisal leta 2014, torej v zadnjem letu življenja. Vse pesmi v zbirki je avtor označil kot zaključene, nekaj od njih ni bilo napisanih, ampak celo narekovanih Metki Krašovec, v spremni besedi pojasnjuje urednik knjige Miha Maurič, tudi koordinator programa Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Knjigo je uredil ob pomoči Dejana Kobana, za angleške prevode pa je poskrbel Jure Potokar s študenti Mentorjeve prevajalnice. Za dvojezično verzijo so se odločili tudi zaradi ugleda, ki ga Tomaž Šalamun še vedno uživa v Združenih državah Amerike, ki je njegovo poezijo sprejele z odprtimi rokami. Izdajo je ilustrirala Ana Šalamun, uporabila je tudi kolažiranje s starimi fotografijami, kar pričara občutje nostalgije, pogrešanja, pa tudi svojevrstne topline, ki kljub snežnemu naslovu obdaja zbirko. Pesniški subjekt v zbirki veliko potuje, se premika, celo poleti nad svet in motri pokrajino pod sabo. Je bister in nepopustljiv opazovalec sveta, ne uidejo mu podrobnosti, premiki, padanje, spremembe, nenavadnosti in navadnosti. Vse je na voljo za njegovo tinto, ki je še zmeraj voljna. Šalamun piše z zanosom, kot vedno, ne glede na vse, pri tem pa z očmi nenehno šviga okrog, strmi, pobulji, se obregne, tako kot v njegov subjekt strmijo ljudje. Kolikor je gledanje del njegove energije in divjosti, je tudi uživaško in celo reflektivno, saj ena v drugi ne odsevajo le pesniške podobe, temveč tudi subjekt sam. Je pravi voajer, ki se hrani skozi oči in rojeva pesmi, in te vsakič zarežejo, udarijo, spodnesejo. Njegove asociacije so, tako se zdi, potegnjene od nikoder, a za njimi je velik sistem, ki le vsake toliko poblisne skozi verze. Takrat je še posebej slasten, kot kakšna medica, še bolj pa napoji takrat, ko neumorno frči naokrog in se samo za sekundo ustavi, še toliko ne, da bi zajel sapo. V formalnem smislu zbirka In povsod je bil sneg resda ne prinaša presenečenj, saj gre znova za dvovrstične kitice in kolažiranje podob, vsebinsko pa se zbirka uresniči v najbolj boleči točki – v slutnji odhajanja, ki je postala čisto preveč otipljiva, skoraj žgoča. V tem žarišču, v tej odprti rani se porajajo pesmi, ki vztrajajo. To neverjetno vztrajanje je tisto, kar zbirko povzdigne, subjekt zagotovi: »Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.« Ob tem se priduša: »Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!« Pri tem se ne oklepa stvarnega sveta, ampak špega proti robu: »Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?« Na njegovih pesteh stojijo forenziki, slamnik, ki ga je prav tu obesil, je medtem izginil, v prostor vstopi angel s pikicami, pa vendar si vzame čas, da nam pokaže fotografijo, na kateri je bil mlad, in obleče najljubšo srajco. Tako kot pri pisanju tudi v življenju preskakuje in lepi trenutke, v isti pesmi poskakuje po maternici in opazuje, koliko ljudi je prišlo na njegov pogreb, spet kasneje pa se trudi sprejemati izgubo, ko ugotavlja, da je vse, kar je objel, ušlo: »Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.« Kljub vsemu pa knjige In povsod je bil sneg ne prežema temačnost, ravno nasprotno, polna je življenja, svetlobe, hudomušnosti, absurdnih podob in nagajivosti. Subjekt z žlico pita Giocondo, prebuja spečega slona, razmnoži polže, prikaže se mu Micheangelo, ukvarja se z legvanom, ki jé sladkorne kocke, obenem pa pripoveduje o samih čudovitih in bizarnih stvareh – kako se Pan ugreza v mulj, kako se angelčki bojijo za svoje prostate, kakšne joške ima Peggy Guggenheim, kako umira Mefisto in kako je njeno veličanstvo bosonogo. Čeprav napove, da gre zdaj spat v zemljo, spet drugje zapiše, da ni nehal pisati. In res ni. Gre za nekakšen čustven ogled lastnega pisanja, svoje kariere in priljubljenosti, od vzklikov subjekta, kakšno podporo je imel in kako jo je na tanko razmazal, do tega, kako se beli stolpi rušijo. Še vedno ga ljudje kličejo z dreves in z ulic, o tem sploh ni dvoma, a zazrtje včasih prinaša tudi trpkost. Reflektira svoja pretekla dela, nekje recimo zapiše, da je pozno v noč žgal pelerino (kar se navezuje na Namen pelerine), spet drugje pa celo: »zločin je / ugasniti pleme«. Razmišljanje o tem, kaj bi počel, če bi se še enkrat rodil, je jasno in ne potrebuje zorenja, subjekt bi brbral, kot pravi sam, torej ustvarjal, produciral, pisal, pisal … Zaradi sentimenta, ki zbirko drži pokonci, je tudi zelo težka, saj prinaša občutek velike izgube, vrzeli, ki je ostala tistega decembrskega dne za Tomažem Šalamunom. Ko se zbirka torej sklene z besedami iz naslova, in povsod je bil sneg, v vsej polnosti začutimo to protislovje živosti in odsotnosti, hladu in topline. Tako kot sneg – ko se enkrat stopi, za seboj pušča ne samo lužice, ampak tudi utrinke in kristalčke o zimi, ki se vsakič na novo rodi. Tudi to je čar branja Šalamuna, nanj se lahko vedno obrnemo, pa če smo sveži ali utrujeni od podob plemena.

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato HorvatNovo mesto: Goga, 2021Sporočilo Fernanda Pessoe je simbolistično epsko delo, sestavljeno iz 44 kratkih pesmi, organiziranih v tri cikle: Grb, Portugalsko morje in Zakriti, ti pa se členijo v še krajše cikle. Pesmi prvih dveh ciklov se nanašajo na različne dele portugalskega grba iz petnajstega stoletja in na osebnosti, ki so tako ali drugače prispevale k osamosvojitvi in nato uveljavitvi Portugalske kot mednarodne politične sile oziroma k vzpostavitvi portugalskega imperija. Pesmi torej korespondirajo z zlato dobo odkritij, ki je hkrati tudi zlata doba Portugalske. Vendar pa Pessoi ni šlo za opevanje in objokovanje veličastne preteklosti, temveč – kot v izčrpni spremni besedi piše prevajalec Sporočila Miklavž Komelj – za opredelitev esence zgodovine Portugalske, »ki izhaja iz mita in se vrača v mit – in je lahko tudi v sedanjosti živa ravno v stiku z mitom«. Ta mit sega od Odiseja, ki naj bi po izročilu med desetletnim vračanjem iz trojanske vojne ustanovil Lizbono, do kralja Sebastijana I. Portugalskega, ki je izginil v bitki pri Alcácer Quibirju, njegova nejasna usoda pa je zaplodila nov mit, po katerem naj ne bi bil mrtev, ampak naj bi spal in le vprašanje časa je, kdaj se bo kot kralj Matjaž zbudil in popeljal Portugalsko k stari slavi. Prav s kraljevim izginotjem se konča drugi cikel Portugalsko morje, posvečen dobi raziskovanj, odkritij in rojstva portugalskega imperija. S koncem cikla se končajo tudi sanje o preteklosti in skupaj s pesnikom se zbudimo v sedanjosti. Vendar ostanemo budni le za hip: v zadnjem ciklu Zakriti potonemo v sanje o prihodnosti, v sanje o petem imperiju – nekakšni mitski projekciji slavne portugalske zgodovine na prihodnost – kamor nas bo popeljal Zakriti oziroma vnovič budni kralj Sebastijan. Peti imperij po Pessoi ni materialistični, ampak duhovni imperij, ki ga je Bog načrtoval že pred začetkom časa in v katerem se bo izpolnila usoda človeštva in še posebej usoda Portugalske – Pessoa je namreč Portugalce videl kot izbrano ljudstvo, iz katerega bo izšel novi mesija, Zakriti. Idejno ozadje Sporočila je raznoliko, povečini pa je sestavljeno iz različnih ezoteričnih tradicij, od alkimistične prek templjarske, prostozidarske in teozofske do gnostične tradicije ter iz že implicitno omenjenega portugalskega mesijanizma oziroma sebastijanizma. Pri tem je treba pripomniti, da se je Fernando Pessoa tudi sam aktivno ukvarjal z magičnimi praksami. Sporočilo ima tako elemente nacionalnega epa, vidčevske poezije in ezoteričnega besedila in kot takšno je s svojo sicer na prvi pogled preprosto govorico, a kompleksno sporočilnostjo že ob izidu naletelo na raznorodne interpretacije in prisvojitve. Tako so si ga prisvajale sila raznolike skupine, kot so nacionalisti in fašisti, prostozidarji in katoliki – vsi po vrsti so v njem videli potrditev svojih nazorov in hotenj. Fernando Pessoa pa je o knjigi trdil predvsem to, da ga niti približno ne  zajema v celoti ali kot je zapisal v enem svojih pisem: »Sem pa /.../ še veliko drugih stvari. In teh Sporočilo ravno zaradi narave knjige ne vključuje.« Fernando Pessoa si je želel biti tvorec mitov, to je bil zanj »najvišji misterij, s katerim lahko deluje pripadnik človeštva«. To mu je s Sporočilom vsekakor uspelo, saj je ustvaril knjigo, ki ne le govori o mitu, ampak ga tudi reproducira in celo sooblikuje. V nasprotju z na primer Pomorsko odo, ki jo je podpisal Pessoev heteronim Álvaro de Campos, je Sporočilo zaradi svoje izrazito portugalske tematike znano in zanimivo predvsem portugalskemu bralstvu (mimogrede povedano, kar nekaj verzov iz pričujoče knjige je ponarodelih), vendar je kljub temu izjemno dobrodošlo tudi v prevodu, saj šele z njim dobivamo vsaj približno celosten pogled v Pessoevo snovanje. Kolikor je takšen pogled zaradi raznorodnosti pesnikovega dela sploh mogoč.

Zdravo. Tokrat končno prispemo do najbolj divje zabave v vesolju. Ne samo, da leti v hiši polni žurerk in žurerjev že štiri generacije, Arturju se zabije v zadnjo plat. Preden pridemo na zabavo pa se spomnimo na naše športnike in športnice, ki so nas razveseljevali na olimpijskih igrah, govorimo o odrekanju v športu in o zabavah na Ptuju. Tudi o tem, da smo po naravi šparovna bitja, se ustavimo in pri varnostni čeladi Roka Petroviča - ugotovimo, da jo je imel Aljo pred njim. Z zabavo na glavi obdelamo zabavo, ki je nikoli ni konec, ... spomnimo pa se tudi na zabave iz naših krajev, ki trajajo iz četrtka na ponedeljek. Citat tokrat prebere poslušalec Viljem Demšar, hvala.

Lukec ugotovi, da se pameti ne da kupiti … Pripoveduje: Draga Potočnjak. Napisala: Mira Zelinka. Posneto v studiih Radia Slovenija 2003.

Drugi poudarki: Kolikor občin, toliko želja glede pokrajin V Sákušaku pri Júršincih se bodo z novo muzejsko stavbo poklonili znamenitemu rojaku Janezu Puhu Razstava Moja Ljubljanica in z njo najbrž tudi znameniti deblak se, kot kaže, umika z Vrhnike Kako ravnati pri srečanju z medvedom

Kolikor bolnikov, toliko oblik bolezni covid-19, bi lahko rekli. Nekateri jo prebolijo, ne da bi sploh vedeli, da so se okužili, drugi imajo še po več mesecih najrazličnejše posledice. Kako lahko omilimo ali morda celo preprečimo hujši potek bolezni? Kateri so doslej znani zapleti ob bolezni in predvsem - kako poteka okrevanje po covidu-19? Svetuje dr. Neža Majdič, dr.med., vodja tima za klinično prehrano na URI Soča. Voditeljica: Lucija Fatur.

Markeš se sprašuje, ali je res edina prava smer politike v Sloveniji antijanševska oziroma biti nejanša. V tokratnem komentarju sta se Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš dotaknila perspektive slovenskega političnega prostora. Zdi se, da je med potencialnimi kandidati za mandatarja, če bi konstruktivna nezaupanica seveda uspela, tudi Karel Erjavec, je uvodoma povedal Žerdin. »Njega oba poznava dolgo časa, saj je star politični maček, morda bi lahko namesto oznake maček rekla tudi lisjak. Postavlja pa se vprašanje, ali je ta možak lahko primerna alternativa sedanjemu predsedniku vlade – Janezu Janši.« Markeš odgovarja, da gre za široko polje premisleka in debate. Sam upa, da do tega ne bo prišlo. Če pogledamo analitično, pa je očitno ponudba na mizi. »Kolikor poznam Erjavca, je to pozicijo izsilil, verjetno je sam predlagal ali morda šel do tistih, ki si bi želeli, da Janša ne bi bil več predsednik vlade, in izrazil pripravljenost za to pozicijo pod določenimi pogoji. In seveda navsezadnje ponuditi najboljšo možno alternativno – samega sebe. Tako je bilo verjetno videti, saj je taka njegova politična metoda.« Vprašanje pa je, ali je to za Slovenijo res alternativa, opozarja Markeš. Kot nadaljuje, imamo po eni strani argumente, ki pravijo, da je to vlado treba zamenjati, ker je tako škodljiva, da bi bilo dobro sprejeti kakršen koli ukrep, da bi imeli katerega koli mandatarja, samo da ne bi bil tako škodljiv in ogrožajoč, kot je ta. »In lahko si predstavljamo oziroma se postavimo v kožo vseh segmentov: v javni upravi, v medijih, mogoče celo v gospodarstvu, zlasti pa na javnih medijskih pozicijah, kot sta RTV in STA, in v kulturi – ki bi dejansko in upravičeno tako razmišljali. Ki bi rekli, kdorkoli je boljši, ker slabše od tega ne more biti. Nihče ni tako brutalen, revanšističen, iracionalno sovražen, kot je ta. Ta del bi vsekakor razumel.« A kot meni Markeš, se postavi vprašanje, ali je edina prava smer politike v Sloveniji biti nejanša, biti antijanša – ne pokazati nikakršnega izvirnega, smiselnega in v jutrišnji dan usmerjenega koncepta?

27. septembra 1904 se je v Svetem Juriju ob Ščavnici rodil Edvard Kocbek, ena najbolj markantnih, nenavadnih in notranje protislovnih, tudi kontroverznih osebnosti slovenskega dvajsetega stoletja. Saj vemo: Kocbekov angažma v javnem, predvsem političnem življenju – pa naj gre za njegov spopad s predvojnim klerikalizmom, za njegovo medvojno sodelovanje v vodstvu narodnoosvobodilnega gibanja ali za njegovo povojno oporečništvo – še zdaj buri duhove in nas napeljuje h kritičnemu soočanju z minulim stoletjem in z omejujočo, izrazito izključevalno–antagonistično ideološko strukturiranostjo slovenske družbe. Toda to ne pomeni, da smo tudi tokratni Kulturni fokus posvetili pretehtavanju Kocbekovih političnih odločitev. Kolikor nas Kocbek danes zanima predvsem ali celo skoraj izključno kot človek, ki se je, zvest le svojemu, idiosinkratičnemu svetovnonazorskemu prepričanju, vse življenje donkihotsko boril z ideološkimi mlini vseh vrst in barv, v slepo pego pozornosti pač pehamo tisti del njegove zapuščine, ki bi pravzaprav utegnil biti najpomembnejši, najtrajnejši, najbolj dragocen – njegovo poezijo. Zato smo tokrat pregledali njegov pesniški opus, ki je nastajal od zgodnjih tridesetih do poznih sedemdesetih let 20. stoletja. V tem kontekstu smo se spraševali, katere teme Kocbeka–pesnika zaposlujejo, h katerim vprašanjem se, nepomirjen, v svojih pesmih vedno znova vrača, v kakšnem jeziku oziroma slogu to počne in, ne nazadnje, kako je zaznamoval druge slovenske pesnike in pesnice 20. in tudi že 21. stoletja. Odgovore nam je pomagala iskati literarna zgodovinarka dr. Irena Novak Popov. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: spomenik Edvardu Kocbeku v ljubljanskem Tivoliju (Goran Dekleva)

Gospa Pavla Ahčin našteje že kar 91 let. Kolikor lahko, je še vedno aktivna, pravi, da let ne občuti, živi pa v Domu starejših občanov v Kamniku. Veliko spominov se je nabralo v njenem življenju, o katerih sta se pogovarjali z Lucijo Fatur.

Rihard Jakopič, pionir slovenskega impresionističnega slikarstva, eden ključnih umetnikov prve polovice 20. stoletja pri nas. Ob 150. obletnici njegovega rojstva bomo v oddaji spomnili in razgrnili, zakaj je bil Jakopič tako izjemna osebnost slovenske umetnosti in zakaj si posebnega mesta v našem umetniškem panteonu ni zaslužil le kot slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost strateško vpel v širši družbeni okvir. Gostimo dr. Andreja Smrekarja, muzejskega svetnika iz Narodne galerije, in Dragico Trobec Zadnik, nekdanjo kustosinjo in muzejsko svetnico Mestnega muzeja Ljubljana, oba velika poznavalca življenja in dela Riharda Jakopiča.Avtorica oddaje je Liana Buršič

Življenje v sodobnih družbah ni preprosto. Nabor znanj in spretnosti, ki ga zahteva kompetentno udejstvovanje na najrazličnejših področjih, od poklicnega življenja do prostočasnih dejavnosti, se zdi brez kraja. Tudi digitalizacija in spletne platforme močno spreminjajo tako samo komuniciranje kot tudi odnose med ljudmi. Po drugi strani so priložnosti za zaposlitev, ki bi ponudila ekonomske temelje samostojnemu življenju, skrajno negotove. Nič presenetljivo tako ni, da poteka osamosvajanje mladih danes mnogo počasneje kot nekoč in da te spremembe – vsaj v določeni meri – vplivajo tudi na psihološko oblikovanje mladih v postmodernih družbah. Kakšne so te spremembe, raziskuje monografija Prehod v odraslost: sodobni trendi in raziskave, o kateri smo se v tokratnih Glasovi svetov pogovarjali s psihologinjama prof. dr. Melito Puklek Levpušček in dr. Mojco Poredoš. Oddajo je pripravila Nina Slaček.

Ko je govora o umetnosti, ko je treba misliti, analizirati in interpretirati umetniško ustvarjanje in umetniška dela, ne Marx ne klasični marksizem nista na najboljšem glasu. Kolikor namreč velja, da so velikega teoretika historičnega materializma zaposlovala predvsem vprašanja proizvodnih sil in proizvodnih odnosov, kolikor torej velja, da je celoto človeške eksistence mislil malodane izključno skozi prizmo materialnih pogojev naših življenj, toliko naj bi bila vprašanja umetnosti nekako sekundarna, manj pomembna, zlahka razložljiva že na podlagi širše socioekonomske razčlembe družbe, v kateri nastajajo. Toda tako branje Marxa je slej ko prej prekratko. Marksistične misli o umetnosti ni mogoče kratko malo reducirati na klišejske predstave o statičnem odnosu med bazo in nadstavbo, po katerem naj bi družbeno-ekonomski odnosi enosmerno določali produkte duha, ki naj bi potemtakem realnost, sredi katere nastajajo, le bolj ali manj posrečeno zrcalili oziroma reproducirali. Danes se pač jasneje zavedamo, da je to razmerje bolj dinamično, posebej umetnost pa more dominantne družbene in ekonomske odnose tudi spodkopavati. Poleg tega pa so nekatere Marxove misli o umetnosti v luči globalizacijskih procesov, ki jih leta 2019 lahko spremljamo povsod okrog sebe, videti naravnost preroške. Tako je, na primer, že v Komunističnem manifestu pred dobrim poldrugim stoletjem skupaj s Friedrichom Engelsom zapisal tele stavke: »Buržoazija je s svojo eksploatacijo svetovnega trga napravila proizvodnjo in potrošnjo vseh dežel kozmopolitično. V veliko žalost reakcionarjev je industriji izpodmaknila nacionalna tla. […] In kakor je na področju materialne, tako je tudi na področju duhovne proizvodnje! Duhovni proizvodi posameznih narodov postajajo splošna last. Nacionalna enostranost in omejenost postajata vedno bolj nemogoči, in iz mnogih nacionalnih in lokalnih književnosti nastaja svetovna književnost.« Očitno je torej, da nam Marx in marksizem le lahko ponudita plodne iztočnice za analizo umetnostnih praks in del – od vprašanja umetnosti kot avtonomne družbene prakse, prek vprašanja, kako globalni oder, na katerem stoji umetnost danes, vpliva na njene oblike in sporočilne poudarke, do vprašanja, zakaj umetniška dela niso nikoli samo papagajski izraz vladajoče ideologije. In prav teh in drugih sorodnih vprašanj smo se lotili v tokratnih Glasovih. Pri tem nam je pomagal sociolog in marksist dr. Marko Kržan. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: mozaik Aleksandra Dejneka na postaji Majakovskega na moskovskem metroju, 1938 (Goran Dekleva)

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.

Kolikor letošnje leto v polju kulture, v polju umetnosti ni bilo samo Cankarjevo, je v pomembni meri minilo natanko v znamenju našega tokratnega gosta. Pa tu ne gre le za to, da je Drago Jančar na pomlad dopolnil sedemdeset let, spričo česar so se na naših knjižnih policah pojavili različni jubilejni ponatisi in izbori iz opusa prozaista, dramatika in esejista, ki ga smemo utemeljeno označiti za največjega v našem času. Ne; pomembneje se vendarle zdi, da je Jančar, zahvaljujoč romanu In ljubezen tudi, junija v vlogi kresnikovega nagrajenca prižgal kres na ljubljanskem Rožniku. Pa spet ne gre za nagrado sámo ali za to, da doslej še noben drug pisatelj tega prestižnega priznanja ni prejel štirikrat. Kar tu zares šteje, je občutek, da so Jančarjeve prepoznavne teme, ki jih zdaj na nov, svež način preigrava v In ljubezen tudi – v tem smislu velja izpostaviti vsaj brezbrižno muhavost usode, brutalno silo slepe zgodovine, neskončno krhkost ljubezni, široko polje moralne sivine, s katerim se mora moderni človek soočati, ter občutek, da ženske nemara vidijo dlje in življenje navsezadnje razumejo globlje od moških –, pravzaprav ključne teme sodobnega slovenskega človeka kot socialnega in duhovnega bitja. Kako torej Jančarju uspeva držati prst na utripu našega časa? – To vprašanje nas zaposluje v prazničnem Intervjuju na Prvem, zadnjem v letu 2018.

Gost tokratnih Podob znanja je bil dr. Luka Snoj, vodja odseka za reaktorsko fiziko pri Inštitutu Jožef Stefan in predavatelj na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Dr. Snoj se v svojem raziskovalnem delu posveča teoretični reaktorski fiziki in njeni uporabi v energetskih in raziskovalnih jedrskih reaktorjih. In čeprav ga v ožjem smislu zaposlujejo predvsem vprašanja, povezana z Monte Carlo transportom nevtronov in fotonov v fuzijskih in fisijskih reaktorjih, ter Monte Carlo preračuni fizikalnih parametrov raziskovalnih jedrskih reaktorjev, smo ga pred našim mikrofonom gostili v upanju, da bi nam mogel panoramsko in poljudno predstaviti široko področje fuzijske energije. Kolikor namreč energetske potrebe človeštva strmo naraščajo, izkoriščanje klasičnih energentov pa ima, kot vemo, močno obremenilen vpliv na okolje, toliko bolj se pojavlja potreba po iskanju novih, čistih in, po možnosti, neomejenih virov energije. No, jedrski fiziki pravijo, da bi v tem smislu veljalo staviti na razvoj fuzijskih reaktorjev, v katerih bi, prav kakor na Soncu in drugih zvezdah, pridobivali energijo, ki se sprošča ob zlivanju jeder vodikovih atomov. Do praktične uporabe fuzijske energije nas sicer loči še več desetletij trdega teoretičnega pa tudi praktično-eksperimentalnega dela ter inženirsko-tehnoloških inovacij, a čas za pogovor o fuziji je prav gotovo zdaj, ko moramo napeti vse sile, da preprečimo planetarno katastrofo, ki jo prinašajo podnebne spremembe. Z dr. Snojem se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: iz osebnega arhiva Luke Snoja