POPULARITY
V tem mesecu se v Sloveniji spominjamo največjega genocida v zgodovini slovenskega naroda. Predsednica republike Nataša Pirc Musar se bo na povabilo ministra za obrambo Boruta Sajovica, teden dni pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, udeležila spominske slovesnosti, kjer se bo poklonila žrtvam na kraju spomina Jama pod Macesnovo gorico.Vse bolj jasno je, da želi biti predsednica države Nataša Pirc Musar prvorazredna – a ne prvorazredna za vse, temveč samo za izbrane, tiste, ki so po njeni meri. Svojo vključevalnost si razlaga kot ekskluzivni klub ideološko všečnih, v katerega ne sodi vsak državljan, ampak le tisti, ki poklekne pred njenimi vrednotami.Gremo lepo po vrsti. Predsednica, ki ji letos mandat vstopa v drugo polovico, se šele zdaj očitno zaveda, da ji voda teče v grlo, če ne želi končati mandata kot Danilo Türk, ki je delil državljane na prvo in drugo razredne. Do danes se Nataša Pirc Musar še ni zmogla, kot prva med državljani, pokloniti žrtvam komunizma. Ima polna usta obsodb fašizma, nacizma, Srebrenice in zdaj Gaze, a največjega povojnega genocida na Slovenskem – množičnih pobojev pred in v letu 1945 – se izogiba kot maček vode.Mirno sedi z ideološkimi dediči krvnikov, jim podeljuje državna odlikovanja v imenu vseh državljanov – tudi tistih, katerih sorodniki so bili brez sodbe pobiti. Organizacijam, kot sta Nova slovenska zaveza in Združeni ob Lipi sprave, ki si leta prizadevajo za resnično, enakovredno in celostno spravo, pa obrne hrbet. Ne, ona gre raje po svoje. Po poti samovoljnosti in selektivnega spomina.S svojim ravnanjem postaja predsednica, ki je s par zamahi – kot slon v trgovini s porcelanom – uničila dolgoletna prizadevanja njenega predhodnika Boruta Pahorja za spravo. Skupaj z vlado je, tudi za ceno obiska pri pokojnem papežu Frančišku izsilila »začasni pokop« žrtev iz Macesnove gorice, ne da bi prisluhnila željam tistih, ki si prizadevajo za njihov dostojen pokop v slovenski prestolnici.Na naše vprašanje ali se bo udeležila slovenski v Kočevskem Rogu, ki jo 7. junija pripravlja Nova Slovenska zaveza so med drugim odgovorili, da je že ob začetku letošnjega leta potrdila udeležbo na 80. obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča Ljubelj, ki bo na isti dan ob 10. uri in kjer bo tudi slavnostna govornica. Zato je nemogoče, da bi se udeležila obeh. Ob tem pa ni pokazala niti kančka želje, da bi si prizadevala, da bi bila ena ali druga slovesnost malo prilagojena, da bi se lahko udeležila obeh slovesnosti. Zanimiv je tudi izgovor: kajti že več desetletij je slovesnost v Kočevskem Rogu postavljena v ta čas.Njeno govorjenje o spravi je tako kot ogledalo, ki odseva samo njen obraz – ne pa obraze vseh Slovencev. Sramotno. Žalostno. In predvsem – globoko ponižujoče do vseh, ki so zaradi komunizma izgubili življenje, dostojanstvo ali resnico, prav tako pa ponižujoče tudi do vseh, ki si iskreno prizadevajo za spravo med Slovenci. Predsednica, ki ima polna usta pravičnosti, a ne zmore niti enega iskrenega stavka obsodbe komunističnih zločinov, ne združuje – temveč razdvaja. In to ne z močjo resnice, ampak s silo selektivnega spomina.Da je mera polna pa vidimo tudi pri njenem nedržavotvornem delu, ko že nekaj časa blokira delovanje demokratičnih institucij. Do danes še ni našla primernega in za dvotretjinsko večino sprejemljivega kandidata ali kandidatke za varuha človekovih pravic. Če so v njen ožji izbor izmed 14-ih prijavljenih kandidatov prišli zgolj trije, o ostalih sploh ni pojasnila, zakaj jih ne predlaga – med temi so tudi ugleda imena kot sta denimo nevrolog dr. Zvezdan Pirtovšek in nekdanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, pa sedaj želi na to mesto kandidatko, ki se sploh ni prijavila za to mesto. Nekako se vse bolj izrisuje, da si pač želi na tem mestu nekoga, ki bo delal zgolj njej po všeči.Neuspešna je tudi pri kandidaturi za guvernerja Banke Slovenije. Naša država je tako v Evropski centralni banki brez glasovalnih pravic in to v času, ko se evropska unija sooča s poslabšano finančno sliko, naše države pa pri ukrepih ni zraven. Žalostno.Kaj kmalu pa bo jasno, koga bo izbrala na kmalu izpraznjena mesta ustavnih sodnikov. Dve imeni bo morala ponuditi. Bo tokrat bolj taktna ali pa bo tudi tukaj ustavnemu sodišču pomagala s še bolj ideološko skrajno levimi kandidati in tako pomagala pri razgradnji pravne države? Mislim, da sem naštel kar nekaj zadev, ki jasno kažejo, da predsednica ni kos nalogi, ki bi jo morala opravljati. Ne povezuje, si za povezovanje ne prizadeva, še več, namesto dialoga vnaša razdor, namesto sprave dodatne delitve. Bi bil čas, da bi odstopila ali pa morebiti sklicala predsedničin forum na temo svojega vladanja? Na to si odgovorite sami!
Klepánje Sicer je zima brez snega, a to za zimske športe ni ovira. "Če zime ni, jo pa naredimo," je geslo tehnologije mraza, a samo kot uvodna misel … Kot zaradi podnebnih sprememb razmišljamo o spremembi poljščin, bo treba očitno na novo podnebno realnost prilagoditi tudi priljubljene športe v zimskih mesecih. Kar je škoda in skoraj tragedija, je dejstvo, da bo zime zmanjkalo ravno v trenutku, ko naši športniki v posameznih disciplinah dosegajo prav neverjetne uspehe … V prihodnosti se bodo na Vitrancu pasle ovce, planiške skakalnice pa bomo spremenili v izstrelitvene rampe za drone prihajajoče vojne. Kakorkoli; ta teden nas čaka predigra za Planico na Pokljuki, kjer se tradicionalno srečujejo biatlonci. Zanimiv šport, na račun katerega so se v času sarajevske olimpijade in opotekajoče se Jugoslavije po ulicah šalili, da kanijo Rusi v Bosno poslati dvesto tisoč biatloncev. Danes pa se zdi kaj takega povsem verjetno. Biatlonci na Pokljuki torej. Mednarodna zveza je nekoliko premaknila termin biatlonskega praznika, a sredina marca je tudi čas, ko se na Pokljuki pari divji petelin. O divjem petelinu, tej veličastni kuri, poslušalstva ni treba izobraževati. Strogo zaščitena in izjemno plašna žival je eden simbolov slovenske favne, njegovo petje ob dvorjenju samici pa je za tistega, ki ga je kdaj slišal, nepozaben čudež narave. Drobljenje In zdaj k zapletu. Dvorjenje in parjenje divjega petelina na Pokljuki, kjer proge potekajo v osrčju Triglavskega narodnega parka, je zaščiteno kot t. i. mirno območje. Gre za območje, kjer je gibanje obiskovalcev prilagojeno tako, da njihova prisotnost ne moti parjenja ter s tem ne ogroža obstoja te živali, ki so jo v nekaterih delih Evrope že iztrebili. Tako bodo tekme letos prilagojene paritvenim običajem divjega petelina, kar pomeni omejitev števila ljudi, organizirane prevoze in pa omejitev spremljevalnih prireditev, ki bodo potekale v dolini. Da imamo radi med parjenjem mir, je skupno vsem živim bitjem, a kljub temu se zdi poteza organizatorjev pokljuških tekem, skupaj z lokalno skupnostjo in seveda Triglavskim narodnim parkom, resnično hvale vredna. Gre za enega tistih redkih ukrepov, zaradi katerih je človek ponosen, da je Slovenec … Še tako zakrknjen cinik v tem dejanju – razen manjše ironije, da tekanje s puškami pod vejami, na katerih poje petelin, ni ravno primerno – ne more najti temne lise. A v petelinji zgodbi moti nekaj drugega. Imamo torej Slovenijo, ki brezkompromisno, sodobno in za vzgled vsem ostalim državam zaščiti pravico največje evropske kure do parjenja, razmnoževanja in s tem obstoja. Pravice divjega petelina postavi pred kapital, pred multiplikativne turistične učinke, ki jih prinaša tekma svetovnega pokala v biatlonu, in pred narodovo katarzo ob športnih uspehih. Kar nas nek način samoomeji in na najlepši možen način pokaže, kako so v praksi videti zelena destinacija, trajnostni razvoj in zaščita naravnega okolja. Glavni udarec In potem imamo Slovenijo, ki pravice, ki pripadajo divjemu petelinu, odreka ljudem. Kot imamo z zakonom določeno mirno območje, na katerem se lahko divji petelin nemoteno pari, imamo mirno območje ali mirna območja, zaščitena z zakonom, v katera se zatekajo divji petelini človeške družbe. Redki, drugačni, ogroženi. Recimo Metelkova 6, dom nevladnih organizacij in grb sovraštva na praporih tistih, ki bi poslali biatlonce, da prerešetajo že tako razpadajočo bajto do temeljev. Če ponovimo; čemu smo kot Slovenci enoglasno sposobni zagotoviti prostor, mir in obstoj divjemu petelinu in čemu tega nismo sposobni zagotoviti nevladnim organizacijam? Deklariran motiv jurišnikov je denar. Da gre za vrečo brez dna, da možje in žene, dekleta in fantje v teh organizacijah ne delajo nič, razen da trošijo vaš trdo prigarani evro; če pa že dajo kaj od sebe, gre za levičarsko, če ne skrajno levičarsko propagando. Kakšen motiv vodi slovensko družbo k zaščiti enkratnosti divjega peteline in k demontaži drugačnosti nevladnih organizacij? In ali to avtomatično pomeni, da se nam zdi kura pomembnejša od človeka, ali pa pomeni, da ogroženost vrednotimo od nižje razvitih organizmov, kot je recimo skrajno ogrožena človeška ribica, do absolutno neogroženih organizmov, kot so tujci, šibki, migranti, spolno ali nacionalno drugačni. Povedano še drugače: spoštujemo mirno območje divjega petelina, ne spoštujemo pa Mirovnega inštituta. Brušenje Drži pa eno – pove vsak, ki je pozimi zarana vstal, da je slišal dvorjenje divjega petelina ... Petelinu je načeloma vseeno; lahko poje, če ga opazuje trideset tisoč tihih ljudi, lahko pa se pritaji, če po gozdu lomasti glasen in neotesan posameznik. Trik ni v številu sledilcev, temveč v hrupu, ki ga povzroča posamezen rogovilež.
Piše Muanis Sinanović bere Igor Velše. Uveljavljena slovenska publicistka in nagrajena literarna kritičarka Mojca Pišek v esejih v knjigi Globalni južnjaki na podlagi izkušenj s potovanj po tako imenovanem globalnem Jugu, še posebej Latinski Ameriki, razmišlja o razmerju med tem sveta in tako imenovanim globalnim Severom. Besedila, zbrana v knjigi, so izjemno lucidna in dragocena, ko premišljujejo neokolonialne odnose. Nasprotno pa so precej nelucidna, ko obravnavajo lastno izjavljalno pozicijo. V prvem primeru avtorica s pretanjenim in lucidnim pogledom secira mnogoplastnost (neo)kolonialnega pogleda, ki se v svojih povratnih zankah vedno znova vzpostavlja kot samoumeven. Na poteh se znajde v situacijah, ki te odnose jasno izpričujejo, in iz njih povleče spoznanja in potrditve prej obstoječih teoretskih ugotovitev. Gre za srečanja, denimo, s taksistom, ki se imenuje Stalin, ameriškimi turisti v latinskih državah, ameriškimi najemodajalci; v vseh teh se razkrivajo protislovja, ki jih udeleženci ne osvestijo, piska pa jih razkriva na prodoren način, ki mu ne manjka svojstvene angažirane in iskrive igrivosti, v kateri se mešajo jeza, dobrohotna želja po spremembah, solidarnost in intelektualna strast. V teh delih razkriva materialno, zgodovinsko ozadje in logično protislovnost posameznih prepričanj in izjav, ki so del splošnega repertoarja tako imenovanega Zahoda. Zanimiv je tudi prikaz osebne »spreobrnitve«. V prejšnjem življenju nagrajena literarna kritičarka je ameriški in evropski kanon dojemala kot samoumevnega. Navaja primer pisanja nobelovca Johna Steinbecka, ki ji je bilo zelo ljubo, v zadnjih letih pa je ob srečevanju z globalnim Jugom prišla do točke, ko se ji zdi neberljivo, saj je osvestila rasistične in imperialistične implikacije njegovega »velikega dela«. Podoben obrat se zgodi v predstavljanju svoje dežele tujcem. Od začetne posvojitve osamosvojitvene naracije o premagovanju socializma do današnjega sramu, predvsem sramu za druge, ki so ponosni na svoje slovensko poreklo. Vendar je tovrsten sram simptomatičen in pogost pri ljudeh, ki zamenjajo ideologijo. Kot rečeno, se avtorica v knjigi kaže kot odlična opazovalka in slabša samoopazovalka. Slovenijo in sploh prostor nekdanje Jugoslavije zmotno popisuje kot prostor enoznačnega pristajanja na kapitalistične in prozahodne poglede ter zavračanja socialistične preteklosti. Če ta pojav odlično analizira na primeru Vzhodne Evrope, pa se tukaj zatakne. Slovenija je namreč država, v kateri se elite kitijo z rdečimi zvezdami, zaničujejo religijske prakse – kot se mestoma zazdi, da tudi piska tekstov –, preprečujejo razpravo o povojnih pobojih, ministrica za kulturo se udeležuje obletnice ustanovitve komunistične partije, kjer je veliko antiameriškega sentimenta, kjer ljudje solidarizirajo s Palestino in so jugonostalgični. Jugonostalgije je veliko tudi v drugih državah na tem območju, razen morda na Hrvaškem, Srbija pa je še bolj protizahodna kot Slovenija. Ko lucidno opazuje, kako se je pri Čilencih, tudi na levici, vzpostavila vloga žrtve, ki levici preprečuje, da bi učinkovito delovala, tudi sama zapade v vlogo žrtve. Jugoslavijo stereotipno prikazuje kot državo, ki jo je zrušila napačna zavest državljanov, v sodelovanju z zunanjim dejavnikom. Ne upošteva pa problema pomanjkanja izvirnih ekonomskih rešitev, nizke produktivnosti in prevelike zakreditiranosti v zadnji fazi države, ki se je prikrivala s spektaklom kulta osebnosti in popkulturnim kičem. Ne vključi, denimo, možnosti, da obstajajo dobri razlogi, zakaj so Slovenci in drugi narodi želeli izstopiti iz Jugoslavije, razlogi, ki ne izhajajo iz gole zaslepljenosti. Pri tem povzema postjugoslovanski svetovnonazorski marksizem, ki ne problematizira evrocentrične perspektive pri samem Marxu. Ta je razglašal, denimo, da kolonializem prinaša napredek med barbare, in je potreben, da bi vzpostavil buržoazijo kot predpogoj za revolucijo. Industrializacija nastopa kot nedvoumno dobra in potrebna stvar, brez pomislekov o odtujitvi, ki jo prinaša, in neujemanju s svetovnimi nazori domorodcev – ki so pogosto religiozni, kar v knjigi ni ravno pogosto omenjeno. Tako prek zvijačnosti sodobnih evrocentričnih ideoloških binarizmov začne sama pokroviteljsko in polkolonialno obravnavati lastno ljudstvo, ki še zdaleč ni tako nestrpno in omejeno, kot ga predstavlja, obenem pa tudi vsa ljudstva, ki ne verjamejo v pri Marxu od Hegla podedovano idejo velikega Napredka.
Letošnji Festival slovenskega filma je nov dokaz vse večje vloge kratkih filmov. Ne le, da so prikazani filmi vse bolj raznovrstni in inovativni, vse težje si je zagotoviti tudi sedež za njihove projekcije. To je v skladu s trendom, ki smo mu priča tudi na FEKKu, SHOTS in drugih festivalih kratkega filma, kjer je iz leta v leto več prijavljenih filmov in tudi več gledalcev. Ena ključnih funkcij kratkih filmov je tudi priprava na snemanje celovečernih, saj se z njimi režiserji naučijo osnov pristopa k filmanju in uporabe filmskega jezika v praksi. Tako je denimo Žiga Kukovič več let pobiral nagrade za kratke filme na raznih domačih festivalih, preden je v lastni produkciji posnel lani najbolj gledani slovenski film Gepack. Ta bo po odločitvi direktorja festivala tudi predvajan na Festivalu slovenskega filma, kar sicer ni običajno za filme, ki jih ne sofinancira Slovenski filmski center. Tudi med letošnjo bero kratkih filmov je več takih, ki so videti kot priprave na celovečerce. Med njihovimi avtorji je najbolj izstopajoč Jan Fabris, ki je imel na festivalu kar tri kratke filme, od tega dva v tekmovalnem izboru. Poleg njega smo lahko videli tudi filme bolj uveljavljenih avtorjev, denimo Tomaža Gorkiča, ki je v Smrtni uri združil tri generacije igralske družine Cavazza, ko upodobijo osrednjega junaka skozi različna življenjska obdobja. IZJAVA T. GORKIČA Darko Štante, nekdanji dobitnik nagrade vesna za film Posledice, je prikazal animirano ekranizacijo ene najbolj slavnih zgodb Zvitorepca – Potovanje v prihodnost, ki pa se bo težko kosala z drugimi animiranimi filmi v tekmovalnem programu. Izstopata predvsem večkrat nagrajeni film Tri tičice v režiji Zarje Menart, ki s krasno animacijo oživi ljudsko pesem, in pa Maček med vrati režiserke Ane Čigon, ki hudomušno zgodbo o teritorialnosti mačk v zaključku prelevi v neposredno politično sporočilo. Še bolj osupljiv animirani film je Onkraj obraza režiserke Anje Resman, ki sploh ni uvrščen v osrednji tekmovalni program, temveč v študentskega, saj gre za avtoričino magistrsko delo. A filma ne odlikujeta samo izvirna ideja in pristop, temveč tudi izjemno profesionalna produkcija, saj med producenti najdemo avtorja animacij Koyaa Koljo Saksido in pa izkušenega producenta ter nekdanjega direktorja Slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja. Eksperimentalni filmi so poglavje zase in letos smo videli nekaj izstopajočih izdelkov. Zanimiv je bil denimo Accretion, ki ga je režiral Blaž Murn, protagonist otvoritvenega filma Cent'anni in ki z osredotočanjem na razrast plesni in uničenja v razpadajoči industrijski stavbi spominja na uspešno serijo The Last of Us. Prepričljiv in zadušljiv v svoji referenčnosti je tudi popkulturni kolaž primerjave vladnih in korporativnih distopij Prihodnost … je točno takšna, kot ste si jo zamislili, ki ga je ustvarila Sara Bezovšek, predlanska dobitnica vesne v tej kategoriji. Na samosvoj način eksperimentalen film je tudi Vel Vet Vel_festival film v režiji in glavni vlogi Miha Možine. Film namreč preskakuje med žanri, od reportaže, do komedije, romance in celo grozljivke, vmes pa dodaja kontekst in odvode zgodbe z zaslonskimi posnetki in videi z Instagrama in spletnih strani, hkrati pa glede na vsebino prilagaja snemalne tehnike in vire. Rezultat je nekoliko kaotičen, a predvsem zabaven in inovativen. Letošnji program kratkih filmov na Festivalu slovenskega filma vsekakor kaže, da ima slovenska filmska produkcija svetlo prihodnost.
Digitalizacija je spremenila marsikaj, tudi človeško intimo, odnos do telesa in do seksualnosti. Medtem ko smo v vse tesnejšem odnosu z umetno inteligenco, se krepi umetna intimnost. Zanimiv fenomen je popularizacija platforme Only fans med študentsko populacijo – prodajanje lastnega telesa prek spleta kot oblika študentskega dela. To je raziskala sociologinja in antropologinja Živa Gornik. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman. Vse od začetka javne rabe Chat GPT zelo veliko razpravljamo o generativni umetni inteligenci in velikih jezikovnih modelih. Slišali smo opozorila o pomanjkljivsotih in nevarnostih na številnih področjih. Tristan Harris in Aza Raskin sta v svojem podkastu Your Undevided Attention takoj potem, ko je Open AI ponudil to orodje širši javnosti, med drugim ugotavljala, da utegnejo veliki jezikovni modeli s posnemanjem človeka spremeniti naš odnos do strojev in poglobiti sintetične odnose. Nekdo je ustvaril terapevtko, ki govori z besedami ugledne terapevtke Esther Perel in svetuje na način, kot bi ona na svojem podkastu Where should we begin. Svojemu stvarniku, ki se je moral soočiti z bolečim razhodom, je, kot sam poroča, izvrstno pomagala prebroditi ta srcozlom. Umetna Esther Perel ni bila nikoli utrujena, vedno na voljo za pogovor, niso je bremenile vsakodnevne skrbi, vedno je bila enako razpoložena in je hitro ponudila brezhiben odgovor. Te razlike pa izpostavi resnična ugledna terapevtka Esther Perel, živa oseba. Seveda govori tudi o pomanjkljivostih novih tehnologij. Predvsem jo skrbi umetna intimnost, ki jo ustvarjajo različni vidiki rabe digitalnega v vsakdanjem življenju, tudi lažen občutek intimnosti, ki se vzpostavi ob rabi umetne Esther Perel. Vsebina tega, čemur pravimo intimnost, se je močno spremenila. Zasloni grabijo našo pozornost in so po eni strani resnični intimnosti v živo v napoto, saj jo nenehno motijo. Po drugi strani pa omogočajo nove vrste intimnosti. Aplikacije za zmenkarije denimo, spreminjajo, kako se ljudje spoznavajo, zaljubljajo, srečujejo, seksajo in razhajajo. Ustvarjalke in ustvarjalci vsebin, vplivnice in vplivneži, pa slikajo nerealne podobe dela in življenja, njihovi sledilci in sledilke jih idealizirajo in obravnavajo kot dobre prijatelje in prijateljice. Ustvarja se navidezna intimost z osebami, ki so pravzaprav umetno ustvarjene in močno personalizirane podobe. Tehnologija je torej predrugačila naše odnose, močno pa posega tudi na trg dela, in spreminja delo samo po sebi in naš odnos do dela, saj se je delo z občutkom stalne dosegljivosti in hitre odzivnosti zlilo z zasebnostjo, hkrati pa je na številnih področjih tudi nujno, da je vsak svoj medij, ki skrbi za lastno promocijo in ustvarja vsebine za različne platforme. V tokratni oddaji bomo pozornost namenili digitalizaciji spolnosti. Sociologinja in antropologinja Živa Gornik je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani opravila raziskavo študentskega dela na primeru spletne platforme Only fans, natančneje, dela platforme, ki omogoča objavljanje personaliziranih erotičnih in pornografskih vsebin. Z njo smo se pogovarjali tudi o reprezentaciji spolnosti na družbenih medijih in spolni vzgoji.
Drugi poudarki oddaje: - Po zaostritvi stavke se bodo tudi v šempetrski bolnišnici bolj približali načinu dela, ki so ga pravzaprav napovedali že ob njenem začetku. - Obilno sneženje v prejšnjih dneh je razveselilo tudi smučarje z območja Sodražice. - Cankarjeva knjižnica na Vrhniki se pridružuje dejavnostim v okviru tedna pisanja z roko. - V Poljanski dolini si prizadevajo za vpis drobnjakovih štrukljev na seznam UNESCO-ve nesnovne kulturne dediščine.
Odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja tokrat piše o dolgoročnih posledicah diktatur in se sprašuje kakšne in kolikšne so te posledice tudi pri nas. Zanimiv je opis prispevka avstrijskega filozofa, ki se je v mladosti podal v obljubljeni raj, Vzhodno Nemčijo, kjer pa je naletel na tajno službo Stasi in agente, ki so od njega zahtevali vohunjenje: Fant se je tega branil... »Pa kaj bi jaz vam poročal, ko pa imate v Avstriji in drugod svoje ljudi, komuniste, ki živijo v teh državah in vam lahko poročajo.« Tedaj se je obraz sogovornika, beri zasliševalca, zresnil in dejal mu je: »Zato ker komunist vedno laže.« In po premolku še resno dodal. »Res vedno!«
Piše: Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič: Zdi se, da v kontekstu slovenske kriminalke še vedno ni samoumevno, če zapišemo, da je knjiga napeto branje, ki ga vse od začetka do konca ne moremo spustiti iz rok. Črni princ Irene Svetek vsekakor je taka knjiga in z žanrskega vidika se s tem že prebije v vrh slovenskega kriminalnega žanra. Ne manjka krvavih, srhljivih, zelo visceralno spisanih prizorov nasilja, ne manjka trupel in ne manjka dramatičnosti; ne le poglavja, kar vsak daljši odstavek se konča s tako imenovanim cliffhangerjem, ki nas sili v branje naslednjega in naslednjega odlomka. Pravzaprav je ta postopek tako izrazit, da ga je mogoče imeti za eno od osrednjih orodij gradnje pripovedi v Črnem princu. Pisateljica v romanu veliko stavi na dinamiko in napetost pripovedi ter nenehno presenečanje bralstva, kar ji dobro uspeva kljub temu, da kot eden izmed fokalizatorjev pripovedi nastopa tudi morilec, čigar zgodbo pravzaprav spremljamo vse od začetka romana. Pomembno se zdi tudi, da Svetek v središče romana postavlja femicid in nasilje nad ženskami, tako v partnerskem odnosu kot tudi v širši družbi. Moški v romanu so ženskam pretežno nevarni ali pa se nanje vsaj ni mogoče zanesti; celo Mio Aurelli, ki ga je mogoče imeti za osrednjega protagonista Črnega princa, tožilec, ki se ves čas zavzema za pravico, je brezbrižen do svoje ljubice in v odnosu do nje izraža izkoriščevalske tendence, predvsem pa se ne ozira na njeno notranje doživljanje, njena čustva, potrebe ali želje. Pripoved to pojasnjuje z Miovim tragičnim intimnim ozadjem, ki ga spremlja kot breme, a tudi kot svojevrsten alibi. To je vzorec, ki ga je mogoče pripisati (skorajda) vsem moškim likom v romanu, vključno s storilci; imeli so tragično intimno zgodbo. To seveda ne prinaša le psihološke širine literarnih oseb, temveč je tudi točno; večina ljudi z antisocialnimi težnjami ali antisocialno osebnostno motnjo je v resnici imela neugodne življenjske okoliščine v otroštvu. Z družbenega vidika roman podaja zanimiv komentar o posledicah tovrstnih okoliščin glede na spol: kjer pri moških vznikne sadizem, vznikne pri ženskih mazohizem, kar je eden ključnih motivov romana. Literarno prepričljivo je, da Irena Svetek pri tem zrcaljenju pokaže celoten spekter vedenj in situacij, v katere lahko vodijo srečanja med ranjenimi osebami, ki se obračajo k sadizmu oziroma mazohizmu. Tako imamo na eni strani vztrajanje v nefunkcionalnih odnosih, na drugem, skrajnem koncu pa umor, ki se zgodi na mazohistično željo žrtve v odziv na morilčev sadistični impulz. Vzorec je izpisan v podtalju predvidevanja, da gre pri zločinih v romanu za medpartnersko nasilje in klasične primere femicidov. Ta dinamika povsem jasno razkriva realno pogostost medpartnerskega nasilja nad ženskami, po drugi strani pa pokaže tudi globlje psihološke trende in vzorce, ki jih ni težko povezati z družbenimi konvencijami v odnosu do spola, ki kot nek zunanji vzvod odmerjajo, kam se bo usmerila agresija travmatsko zaznamovane osebe – k sebi ali k drugemu. Dobro je izrisan tudi primer tega, kako je lahko tragično ozadje v družbi za moškega svojevrstna prepustnica za agresivno ali vsaj brezbrižno, egoistično vedenje, medtem ko se mora ženska, naj bo njeno ozadje takšno ali drugačno, s svojo stisko soočati sama, saj je sicer v družbi prepoznana kot nesposobna ali histerična. Zanimiv je primer Leje, Mieve ljubice, ki je psihiatrinja, a se sramuje svojih paničnih napadov in ni nikomur pripravljena zaupati, da se ji dogajajo, in jo, ko v paniki zakriči na sodelavko, naj jo pusti samo v prostoru, predvsem skrbi, kako naj zakrije stiske in kako naj kar najbolje prevzame odgovornost za povzdignjeni glas. Ženski njene stiske v družbi ne prinesejo simpatije ali popuščanja – kot ga denimo Miu – temveč breme, ki ga je treba zakriti. Manj prepričljiv je Črni princ v končnem razkritju velike prevare, ki je jedro romana. Težava je v tem, da bi bilo celotno tragično zgodbo mogoče preprečiti na precej elegantnejši in preprostejši način, na primer z vpeljavo policije ali s selitvijo. Zgodba, ki jo Črni princ podaja, je tako v svoji zasnovi polna pretiranosti, neverjetnosti (npr. da Mio po tridesetih letih enostavno ne ve več, kako je videti njegova sestra) in tudi patetike ter nepotrebne medosebne dramatičnosti. Besedilo se tako na koncu žanrsko zelo približa nekakšni melodrami, kar pa v kontekstu, da gre vendarle za žanrsko delo, ki naj predvsem zabava, morda ni tako zelo moteče, kot bi bilo zunaj žanrskih okvirjev; slednje Črni princ precej manj presega, kot jih je, na primer, presegla Rdeča kapica. Pod črto, gre za vešče in napeto napisano kriminalko, ki kljub bombastičnemu razvoju dogodkov vendarle opozarja tudi na nekaj družbeno relevantnih tematik.
Kovč ni kavč, ampak poslovenjena različica angleškega izraza coach, ki je definiran kot svetovalec in učni pomočnik. Termin kovč so predlagali v Terminološki svetovalnici, ki letos praznuje deset let obstoja. Zanimiv primer je tudi vigilant, ki je slovenski ustreznik za angleški termin vigilante in označuje osebo, ki vzame zakon v svoje roke. O drugih primerih in delovanju te ordinacije za termine, ki deluje v okviru Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, se bomo pogovarjali z dr. Mojco Žagar Karer, vodjo Terminološke sekcije (foto: Pixabay).
»Če imaš zamisel, imaš pravico, da ji slediš, da jo uresničiš,« je povedala Claire Marshall, ena izmed članic britanskega gledališkega kolektiva Forced entertainment. Zanimiv, poglobljen in duhovit pogovor s tremi člani skupine, ki so na festivalu Prestopi gostovali s predstava Real Magic in Quizoola!, smo uredili v dve oddaji Oder.Vabljeni k poslušanju drugega dela. foto: David Schalliol, www.bortstnikovo.si
Na poti proti Lendavi se že od daleč vidi manjši grič s cerkvijo, ki se dviga nad vinogradi. Nekoč je na tistem mestu stala vojaška utrdba, pozneje so na njenem mestu sezidali kapelico oziroma cerkev Svete Trojice, od koder sega razgled na Goričko in Panonsko nižino. Zanimiv je tudi ogled cerkve, v kateri je krsta z mumijo vojaškega častnika Mihaela Hadika. Več o tem, kdo je bil Mihael Hadik, pa izveste tudi na lendavskem gradu, kjer ima sedež Galerija-Muzej Lendava. Pred leti so v gradu o mumiji pripravili razstavo in kot pravi etnolog in višji kustos, doktor Zoltán Lendvai Kepe, gre za kulturno dediščino nacionalnega pomena.
Ko otroke učimo lepega vedenja, jim po navadi spregovorimo o čudežnih besedah, kot so prosim, hvala, oprosti. No, včasih bi bilo dobro o teh besedah spregovoriti tudi kakšnim drugim družbenim skupinam. Na te besede sem se spomnil, ko sem prebiral današnji evangelij, v katerem k Jezusu pride deset gobavih mož. Svoj »prosim« so izrekli na svoj način: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« Jezus jih ni takoj ozdravil. Reče jim: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili ozdravljeni. Zanimiv je razplet. Bilo jih je deset, a samo eden se vrne k Jezusu in se mu zahvali. Pa še ta je bil Samarijan, to pomeni »Nejud«. Celo Jezusu se je zdelo čudno in ga vpraša: »Mar ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet?« Upam, da to ni današnje razmerje naše hvaležnosti. Eden od desetih. V sklepu evangelija slišimo Jezusove besede, namenjene ozdravljenemu gobavcu: »Vstani in pojdi! Tvoja vera te je rešila!« Papež Benedikt XVI. ob današnjem evangeliju zapiše, da gre za dve stopnji ozdravitve. Prva je površinska, to je telesna. Druga pa je globlja, dotika se človekove notranjosti, dotika se »srca« in se od tam razširi na vse človekovo bivanje. V krščanski terminologiji se popolna in korenita ozdravitev imenuje zveličanje, ki je pravzaprav novo, polno in dokončno življenje. Zato Jezus pravi: »Tvoja vera te je rešila.« Vera namreč rešuje človeka, saj vzpostavlja globok odnos z Bogom, s samim seboj ter z drugimi. Izraz vere je torej hvaležnost. Kdor se zna zahvaliti kakor ozdravljeni Samarijan, s tem pokaže, da ne jemlje vsega kot nekaj, kar mu pripada, temveč kot dar, ki, čeprav pride do njega po ljudeh ali naravi, končno prihaja od Boga. Z vero se torej človek odpre Bogu, prizna, da je vse dar, vse milost. In šele v tem kontekstu vidimo, kakšen zaklad se skriva v preprosti besedi hvala. O hvaležnosti je Jože Urbanija zapisal: Izraziti hvaležnost brez besed. Saj tiste popolne hvaležnosti pač ne moremo ujeti v besede. Sploh pa ne v tiste neštetokrat izgovorjene besede, ki so že vse obrabljene in so podobne robovom stopnic, ki vodijo v zgornja nadstropja oblasti, časti in slave. Začutiti torej hvaležnost tako, da prevzame vsega človeka do zadnjega vlakna. Bodimo hvaležni. Razbijmo samoumevnost. Hvaležnost in čudenje sta odlični odskočni deski za drugačen pogled na svet.
Medtem, ko običajni tekači razmišljamo o kilometrskih časih, intervalnih treningih in tekaških potovanjih, pa si Štefka predvsem želi dvigala v bloku, ki bi ji omogočil več svobode pri gibanju. Zanimiv pogovor, kjer iz limon delava limonado in se reživa ob njenem virtualnem maratonu, (pazite to, na pokopališču), se sprehodiva po njeni dolgi poti k rehabilitaciji, trpežnost in vztrajnosti, o najljubših prireditvah in dogodivščinah na njih. Da Štefko, stalno tekaško udeleženko, spoznate malo bolje.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure FrankoPrevedla Lili Potpara; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2022Istanbul, Istanbul je eden izmed petih romanov, ki jih je izdal pisatelj turško-kurdskega rodu Burhan Sönmez, vendar ostali žal še niso prevedeni v slovenščino. V spremni besedi h knjigi je Aljaž Krivec potegnil vzporednice z Dekameronom, pripovedkami iz 1001 noči, Canterburyjskimi povestmi in sufijskimi zgodbami. Deset duhovitih zgodb, ki si jih v desetih dneh izpovejo štirje zaporniki, zaprti za železnimi vrati neznanega zapora v istanbulskem podzemlju, močno spominja na Boccaccievo knjigo o desetih protagonistih, ki se pred kugo zatečejo v samoizolacijo in si pripovedujejo zgodbe z elementi vaških legend, erotičnih peripetij in zabavnih življenjskih naukov. V nasprotju z njimi so junaki romana Istanbul Istanbul bodisi zaradi povezav z revolucionarji, ki se sestajajo v znamenitem Beograjskem gozdu, bodisi zaradi neznanih prekrškov prisilno zaprti v malo celico, v kateri jih na najbolj okrutne načine zaslišujejo in mučijo. Rahločutni študent Demirtay, pokroviteljski Doktor, pragmatični stric Küheylan in razboriti ljubitelj poezije brivec Kamo si krajšajo čas s pripovedovanjem spominov na mesto, mitskih zgodb in dnevnih sanjarij, njihovo pripoved pa tu in tam prekinjajo kriki mučenih sojetnikov: “Podzemlje ni daleč, tukaj je, tik zraven nas. Ljudje tam trpijo, se zvijajo od bolečin in iščejo pot na prosto. Utrujeni so in šibki. Dvigajo glave, kot bi zrli v nebo. Mislijo na nas in nas kličejo. Vsakdo od nas ima dvojnika, ki živi pod zemljo. Če dobro prisluhnemo, jih bomo slišali. Če pogledamo navzdol, jih bomo videli.” Naslov romana ni naključen – pripoveduje zgodbo o dveh Istanbulih – ne o vzhodnem, azijskem, in zahodnem, evropskem delu mesta, temveč o spodnjem in zgornjem Istanbulu. Slednji je manifestacija lucidnih sanj in kolektivnih travm ljudi, ki se zdaj kot jetniki nahajajo na robu družbe. Dvojnost mesta in ljudi se zrcali v ponavljajočih se delih zgodb, tako kot se v časovnih intervalih ponavlja življenje v zaporniških celicah, skrčeno na borno hranjenje, spanje in mučeniško zasliševanje: “Kot črvi v zemlji smo se navadili na temo in vlago. Če nas ne bi mučili, bi živeli večno. Nismo potrebovali drugega kot kruh, vodo in malo spanja. Če bi vstali in iztegnili roke, bi lahko dosegli temo nad sabo? Bi se lahko s prsti dotaknili ptice časa, ki s svojimi strašnimi težkimi krili lebdi v njej?” Burhan Sönmez se je kot študent bojeval za boljši šolski sistem na fakulteti in ima zaradi političnega aktivizma in kurdskega porekla kar nekaj izkušenj z zaporom. Te so mu bile vir navdiha pri opisovanju psiholoških metod zastraševanja zapornikov in razkrivanju družbenih stereotipov. Zanimiv pogled na recipročno torturo mučencev in njihovih mučiteljev izpove stric Küheylan: “Bolečino najbolje poznajo tisti, ki jo povzročajo. Mi smo v enaki meri v njih kot oni v nas.” Po drugi strani brivec Kamo pokaže na zmotne predstave o “herojskih” revolucionarjih, ki verjamejo, da dobro v človeku prevlada: “Verjamejo, da je človek nagnjen k dobremu, da se lahko odvrne od zla. Mislijo, da se sebičnost in brezsrčnost porajata zaradi neugodnih okoliščin. Ne vidijo pekla v duši ljudi, ne zavedajo se, da si na vse pretege prizadevajo svet spremeniti v pekel. Revolucionarji zapravljajo svoja življenja, iščoč resnico na napačnem kraju. Ljudje se ne bodo izboljšali. Ne bodo odrešeni. Lahko samo bežiš pred njimi.” Zgodbe, ki v romanu nastopajo kot protiutež kruti realnosti, imajo več funkcij: vzpostavljajo izgubljeno psihično ravnovesje zaprtih jetnikov, odkopavajo mitološki Istanbul, pokopan pod segmenti zgodovinskih in politično-ideoloških naplavin, ter odpirajo filozofsko-kozmološki pogled na svet. Prestopniki, ki se iz zgornjega Istanbula stekajo v temačni svet senc in pri tem polagajo račune s svojo preteklostjo, spominjajo na zapornike iz Platonove votline, ki se ne morejo otresti spon zaradi strahov, (na)gonov in hrepenenj, ki jih vežejo na snovni svet iluzij. Štirje zaporniki iz Sönmezovega romana, ki ponazarjajo štiri prapočela oz. arhetipe, se šele po pripovedovanju številnih zgodb, sestavljenih iz kozmoloških mitov, ljudskih pravljic in osebnih spoznanj, znajdejo na skupnem mestu, od koder lahko obračunajo s svojimi iluzijami ter stopijo na pot Resnice, ne da bi zares ugledali “luč” sveta. Kar bi zahodni psihiatri uvrstili pod diagnozo “kolektivne psihoze”, nam Sönmez podaja kot rešitev za družbo, ki je postala pretirano ozkogleda in racionalistična, pri tem pa je pozabila na intuitivni vidik realnosti, ki ga lahko obudimo že z lastno interpretacijo pripovedk, basni, pravljic in ostalega ljudskega izročila. Naslovi poglavij, kot so Beli pes, Lačni volk, Suličasti nebotičniki, Rumeni smeh, Nočne luči in Ptica časa, že sami po sebi veliko povedo o metaforičnem in simboličnem ustroju zgodb, s katerimi protagonisti podajajo svoj filozofski uvid v najrazličnejše življenjske teme in jih začinjajo s šalami, paradoksalnimi ugankami in alegoričnimi prispodobami, ki vzburjajo domišljijo še tako zahtevnega bralca. In čeprav Istanbul Istanbul bolj kot na homogen roman spominja na zbirko kratkih zgodb, ki gradijo mozaik fiktivnega podzemlja in improvizoričnega kolektivnega nezavednega turških Kurdov, nam prav fraktalna narava s ponavljajočimi se segmenti posameznih zgodb in dnevnih refleksij razkriva pogled na ta svojevrstni literarni hologram, ki ga lahko ugledamo ne le z osredotočenim branjem, temveč s preslikavo na lastno črno pego oziroma slepo točko spomina.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.Z enim največjih mednarodnih strokovnjakov za vedenje čebel tudi o tem, kako medena dežela je SlovenijaKliše, da »brez čebel ni življenja« je še kako resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. In Slovenci smo narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh. Pred petkovim Svetovnim dnevom čebel se bomo o stanju čebel in čebelarjenja v naši medeni deželi, o kakovosti medu, sporazumevanju/plesu čebel in izzivih za sedanjost in prihodnost, kar se tiče zaščite teh drobnih opraševalk in našega okolja pogovarjali s prof. dr. Jankom Božičem, nekdanjim Fulbrightovim štipendistom in enim največjih mednarodnih strokovnjakov za čebele, ki poučuje vsebine s področja vedenja živali in čebelarstva že več kot 30 let na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in je tudi vodja centra za čebelarstvo na omenjeni fakulteti. S prof. dr. Jankom Božičem se je pogovarjala Liana Buršič
Pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič je svoj drugi roman Napol morilke objavila pri založbi Goga. Toda še preden je roman izšel pri omenjeni založbi, je imela avtorica že podpisano pogodbo z založbo Beletrina. To je bilo obdobje napadov na nekdanjo direktorico Javne agencije za knjigo Renato Zamida. Jedrt Maležič se je v Dnevniku odzvala na dogajanje s kolumno Ugovor vesti: ali lahko avtorski honorar spominja na izdajstvo? (https://www.dnevnik.si/1042934418), v kateri je med drugim zapisala, da »knjiga ni zgolj papir, ki splava ali potone med drugimi, knjiga je zaveza o nemolčanju. Če bi v tem hipu tiščala jezik za zobe, bi imela občutek, da sem jo izdala. To pa ni moja služba.« Sledila je prekinitev pogodbe z založbo Beletrina, nato pa sodelovanje z založbo Goga in uvrstitev romana o usodi tržaških begunk treh generacij med deseterico, ki se poteguje za kresnika. Z Jedrt Maležič se o romanu Napol morilke pogovarja Marko Golja. Nikar ne zamudite.Zanimiv roman pogumne pisateljicePisateljica in prevajalka Jedrt Maležič je svoj drugi roman Napol morilke objavila pri založbi Goga. Toda še preden je roman izšel pri omenjeni založbi, je imela avtorica že podpisano pogodbo z založbo Beletrina. To je bilo obdobje napadov na nekdanjo direktorico Javne agencije za knjigo Renato Zamida. Jedrt Maležič se je v Dnevniku odzvala na dogajanje s kolumno Ugovor vesti: ali lahko avtorski honorar spominja na izdajstvo? (https://www.dnevnik.si/1042934418), v kateri je med drugim zapisala, da »knjiga ni zgolj papir, ki splava ali potone med drugimi, knjiga je zaveza o nemolčanju. Če bi v tem hipu tiščala jezik za zobe, bi imela občutek, da sem jo izdala. To pa ni moja služba.« Sledila je prekinitev pogodbe z založbo Beletrina, nato pa sodelovanje z založbo Goga in uvrstitev romana o usodi tržaških begunk treh generacij med deseterico, ki se poteguje za kresnika. Z Jedrt Maležič se o romanu Napol morilke pogovarja Marko Golja. Nikar ne zamudite.
Naglo upadanje biotske pestrosti je eden najbolj perečih problemov sodobnega sveta. Strokovnjaki že govorijo o šestem množičnem izumiranju, pri čemer je nujno imeti pred očmi, da je prejšnjih pet povsem spremenilo vrstno strukturo življenja na Zemlji. A še mnogo preden vrste dejansko izginejo z obličja Zemlje, se zmanjša njihovo število in, kar je še pomembneje, njihova genska variabilnost, ki zagotavlja večjo odpornost na pretrese, ki jih povzročijo spremembe v okolju. Vrste z veliko genetsko variabilnostjo so namreč bolj odporne na spremembe in šoke. »Tudi če samo nekaj osebkov preživi, bodo ti imeli zadosten genetski sklad, da se bo populacija lahko obnovila. Če pa je genetska variabilnost vrste majhna, to prispeva k temu, da vrste izgubijo možnost prilagajanja na spremembe v okolju,« je izpostavila prof. dr. Elena Bužan s Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije Univerze na Primorskem ter Fakultete za varstvo okolja iz Velenja. Danes so spremembe tako hitre, da se marsikatera vrsta ne uspe prilagoditi. Poznavanje genske raznovrstnosti današnjih vrst je zato toliko pomembnejše, saj ponuja orodje tudi za njihovo učinkovitejše ohranjanje. Preučuje se tako redke in ogrožene vrste, ki so na robu izumrtja, kot tudi zelo pogoste, kot je denimo pri nas srna, ki pa ima ključno vlogo v ekosistemu. Zanimiv vpogled v procese prilagajanja na spreminjajoče se okolje pa prinašajo raziskave, ki skušajo razbrati, kako so se te prilagoditve vpisovale v genski zapis vrste skozi dolgo obdobje 20 000 let, kot so konkretno raziskovali pri gamsih.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.Zanimiv in konsistenten film z izpiljenim prepletom akcijskega okvira in umetniškega pristopaSevernjak je vikinška maščevalka, kot je še ni bilo. Režiser Robert Eggers se po zgodovinskih trilerjih Čarovnica in Svetilnik, ki sta bila postavljena v Novo Anglijo 17. in 19. stoletja, podaja v 9. stoletje v Evropi in predstavlja novo interpretacijo skandinavske legende o Amlethu. Ta je bila tudi predloga za Shakespearjevega Hamleta, vendar ima film s slovito tragedijo danskega princa skupnih le nekaj zgodbenih okvirov. Amleth je v otroštvu priča, kako mu stric umori očeta in prevzame njegovo ženo in krono. Amleth zbeži in si ob tem ponavlja maščevalno mantro, ki postane njegov kredo. Naslednjič ga vidimo odraslega, kako kot vikinški berserker sodeluje pri vpadu v rusko naselbino in brutalnem pokolu njenih prebivalcev. Ko ga duh opomni na zavezo, se odpravi v stričevo kraljestvo na Islandijo, kamor se vtihotapi kot suženj in začne metodično izvajati svoj surovi načrt. Tok dogajanja je veliko neposrednejši kot pri Shakespearju ali izvirni legendi, saj filmskega Amletha usmerjajo mitološke sile in tako ni prostora za melanholijo ali dvom glede stričeve krivde, temveč je fokus na prepletu pretkanosti in sile, s katero izvaja svoj načrt. Pri Severnjaku ne gre brez omembe vizualne podobe in prikaza nasilja, saj je eden najsurovejših in najbolj živalsko instinktivnih filmov, kar jih je prišlo v kino. Režiser Eggers pri bitkah in dvobojih uporablja zelo stilizirane pristope z mnogimi do podrobnosti koreografiranimi dolgimi kadri, polnimi klanja in pohabljanja. Akcija se pogosto dogaja na celotnem vidnem polju, tako da vizualno-zvočna podoba preplavi gledalčeve čute, a se lahko ta po začetni zgroženosti bolje osredini na umirjen tempo kontemplativnih, mitoloških ali romantičnih prizorov, ki sledijo. Upodobitev nasilja je del zgodovinskega in religioznega konteksta zgodbe in legende, tako kot podobe narave in običajev, ki jih vidimo v filmu. Pri tem se ne moremo izogniti primerjavi s Kristusovim pasijonom iz leta 2004, ki je doslej veljal za najbolj krvav film, ki ni grozljivka. V obeh primerih je surovost del prikaza junakovega doživetja, ki ponazori razliko med njegovim in našim svetom ter nam ob pomoči šoka videnega poda vpogled v ta drugi svet. Kljub nekaterim fabulativnim spodrsljajem v tretjem dejanju je Severnjak eden najzanimivejših in najbolj konsistentnih filmov leta, izpiljen preplet akcijskega okvira in umetniškega pristopa, ki gledalca do temeljev pretrese.
Stalni prijatelj nočnega programa Mario je povedal, da hrani 44 let star pirh. Čisto lahek je že, najbrž je vsebina že izhlapela. Tudi Marjan iz Ljubljane (75 let, žena pa 82), tisti, ki so ga obtožili, da nepokretni ženi dela škodo in jo dali v dom, je sporočil, da je 28. februarja v njegovi postelji za vedno zaspala. Umrla je ob enih zjutraj, ob devetih, ko tega še ni dojel, jo je poljubil: »Pa tako ji je smrdelo iz ust!« Vedno je nazoren. Zdaj bo s samo eno pokojnino težje živeti, saj so samo obratovalni stroški za stanovanje 180 evrov. Albert (86 let) iz Pomurja pokliče na vsake kvatre. Zanimiv radioamater je že deveto leto v domu, ima svojo sobo, ukvarja se s konjički in je s tem zadovoljen. Nekaj let je bil v domu tudi v Bosni in na to ima lepe spomine. Žal mu je, da ni ostal tam, zdravje ga je prignalo nazaj domov. Ne razume, kako lahko nekateri, mislil je na Marjana, samo kritizirajo domove za starejše. Ti so bili verjetno že prej nezadovoljni s svojim življenjem, pravi. Stane iz Žirov se je poslušalcem in tudi meni ponudil za vodnika po Vojskarski planoti, »najlepšem delčku Slovenije«. Pavla izpod Šmarne gore (83 let) je prebrala svoje tri pozitivno naravnane pesmi. Vdova je, skupaj sta bila 54 let. Umrl je od lakote, rak požiralnika, tako da je bila to zanj odrešitev.
Danes pošlatamo ekipe, ki so se na vzhodu prebile tudi mimo rednega dela NBA sezone. Nekaj tekem play-in turnirja je že izpljunilo nove pare, vsi še niso znani, tako da danes parimo od 2-7. Philly ma pošast, a bi jim Kanada znala povzročat težave, Chicago bi verjetno bolje odnesel, če preda. Brooklyn je v končnici drugačen stroj, Ramadan Kyrie pa je boljši kot prime Joran. Spravite not spanec za naslednja 2 meseca.MIAMI HEAT- XBOSTON CELTICS - BROOKLYN NETSMILWAUKEE BUCKS - CHICAGO BULLSPHILADELPHIA 76ers - TORONTO RAPTORSTUKAJ pa vam linkam tudi dejanski bracket, da si vse lahko vse še vizualno pregledate.Za tiste, ki si želite pregledat pregled zahodne konference.Ne pozabite deliti, oceniti ali komentirat podkasta, fejst pomaga. Noro vesel sem, če se pri svojem ponudniku naročite ali pa ga priporočite prijateljem. Hvala!Spletna stran: podcastveto.comZa več NBA takeawayev: TwitterFacebook, Instagram
Po desetletjih dela smo prav pred koncem leta, za božič uspešno poslali v vesolje najbolj tehnološko zapleten teleskop, kar jih je človek ustvaril. Teleskop Jamesa Webba bo prinesel nova spoznanja na prav vseh področjih astronomije, od nastanka prvih zvezd do življenja v vesolju. Uganke življenja in procesov, ki ga omogočajo, bo odslej pomagala odklepati umetna inteligenca. Program AlphaFold je namreč razrešil problem zgradbe proteinov, ki je znanstvenike mučil desetletja. Z analizo ostanki genetskih sledi v okolju pa lahko danes končno dobimo dejansko sliko o vseh živih bitjih, ki tvorijo ekosisteme, ugotovimo pa lahko tudi, kako in zaradi katerih vzrokov so se spreminjali skozi več deset tisočih let. Zanimiv namig: izumrtje mamuta so povzročile podnebne spremembe in ne lov. To je nekaj utrinkov iz prvega letošnjega Studia ob 17ih, ko je v središču pozornosti znanost.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
V ciklu Vosovski likvidatorji oddaje Moja zgodba, se tokrat ustavljamo ob imenu prof. dr. Miloša Kobala. Ta se je že kot zelo mlad dijak vključil v delo VOS, bil nato komunistični vohun pri domobrancih, končno pa je nastopil tudi v oddaji Spomini na RTV Slovenija. Leta 1978 je opravil vrsto razgovorov o delu ilegalcev v Ljubljani in tokrat lahko ob njem poslušate še Sonjo Flajs Ojčo in Lidijo Dermastja Kovič. Zanimiv je razkorak med tem, kaj se je spominjal sredi sedemdesetih in česa v oddaji Spomini na TV Slovenija leta 2018.
V ciklu Vosovski likvidatorji oddaje Moja zgodba, se tokrat ustavljamo ob imenu prof. dr. Miloša Kobala. Ta se je že kot zelo mlad dijak vključil v delo VOS, bil nato komunistični vohun pri domobrancih, končno pa je nastopil tudi v oddaji Spomini na RTV Slovenija. Leta 1978 je opravil vrsto razgovorov o delu ilegalcev v Ljubljani in tokrat lahko ob njem poslušate še Sonjo Flajs Ojčo in Lidijo Dermastja Kovič. Zanimiv je razkorak med tem, kaj se je spominjal sredi sedemdesetih in česa v oddaji Spomini na TV Slovenija leta 2018.
Zanimiv sogovornik, ki razume poučevanje v celostnem smislu, profesor Leon Kernel, je član Društva katoliških pedagogov Slovenije Je učitelj strokovnih predmetov na srednji in višji gozdarski šoli v Postojni ter obenem glasbenik.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Jure Pirc je oseba, ki je bila zmeraj vpeta v nove tehnologije. Ima zelo bogato kariero in je oseba z izjemno avtoriteto na področju blockchain tehnologij. Je tudi govorec in predavatelj na različnih svetovnih konferencah. Jure je predsednik Bitcoin društva Slovenije s skoraj 19 tisoč člani, kar predstavlja eno izmed največjih društev v Sloveniji. Bil je community manager pri Tokens.net, ambasador pri prijektu Eligma, je ustanovitelj Aquarius kovanca, LanaCoina ter TajCoina. Zelo je bil vpet tudi v projekt NevaCoin. Neva, CryptoWa Lana in Taj so dejansko prve personalizirane kriptovalute na svetu in v bistvu extremno tehnološko darilo za rojstni dan. Vse tri so samostojne verige blokov s svojimi matematičnimi pravili delovanja. Njihova posebnost pa so prilagojeni parametri samega omrežja. Jure je tudi od leta 2018 CEO podjetja Blockmaster. Njegov najnovejši projekt pa je CryptoWater.si. Je tudi svetovalec pri Bled Water Festivalu. Naj quote: I have not failed i just found 10.000 ways that wont work, Naj knjiga: Knjiga življenja. Naj serija: No way da je samo ena. Včeri zvečer po dolgem dnevu sem uspel 1/3 Fringe pogledat. Hobiji: Spreminjanje sveta in miselnosti ljudi skozi tehnologijo. Najljubša hrana: Voda, kaj je pa zraven je pa stvar okusa trenutka. Najljubši podjetnik: Vsi kateri so v tekočem letu razumeli pravi pomen besed "Cooperation in partnership". Naj app:CryptoWallet.si in CryptoWater.app, kmalu pa tudi App.PizzaDay.si, drgač pa screentime pravi da je Telegram :) Zaključni nauk: · Svoj prosti časi investirajte v sebe, družino in znanje.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Drugi poudarki: Zanimiv projekt v Novi Gorici: Starejši bodo stanovanja lahko prodali Stanovanjskemu skladu in v njem dosmrtno bivali ter dobivali mesečno rento Slovenija letos evropska gastronomska regija tudi po zaslugi koroških jedi V Arboretum Volčji Potok se poleg obiskovalcev vračajo tudi prireditve
Portal MojMojster je v zadnjih letih postal nepogrešljiv pripomoček za vse tiste, ki se lotijo prenove stanovanja ali gradnje hiše. Združuje namreč kar 65 tisoč gradbenih podjetij - mojstrov, arhitektov in drugih strokovnjakov za gradnjo in obnovo nepremičnin ter več kot 260 tisoč aktivnih uporabnikov. Njegov potencial je pred kratkim prepoznal tudi Sklad South Central Ventures, ki jim je v sodelovanju s podjetjem Henkel namenil sedemmestno investicijo. O tem, kako je podjetje postalo pomemben igralec na področju gradbeništva, kaj investicija pomeni za cel start up ekosistem in kakšni so načrti za prihodnost je spregovoril Martin Pelcl, eden izmed dveh soustanoviteljev podjetja.
Les v sebi skriva številne skrivnosti, če jih le znamo razbrati. Vsakdo ve, da lahko s preštevanjem kolobarjev v lesu oziroma branik ugotovimo starost posekanega drevesa in bolj ozke so branike, počasnejša je bila rast. A iz tega specifičnega vzorca, kako si sledijo leta boljše in slabše rasti, lahko izvemo tudi, kdaj in morda tudi kje je drevo rastlo. "S to metodo so med drugim ugotovili, na kako dolge razdalje so les prevažali v preteklih stoletjih ali celo tisočletjih," je zanimiv primer navedla dr. Katarina Čufar, redna profesorica na oddelku za lesarstvo ljubljanske Biotehniške fakultete. Njeni osrednji področji raziskovanja sta anatomija lesa in dendrokronologija. Že vrsto let sodeluje tudi pri arheoloških raziskavah in je pomagala določiti tudi starost najstarejšega lesenega kolesa z osjo na svetu, ki so ga odkrili na Ljubljanskem barju. S pomočjo dendrokronologije je moč celo natančno ugotoviti, katerega oddaljenega leta so denimo koliščarji posekali neko drevo, ki so ga uporabili v svojih zgradbah. A v ta namen je potrebno najprej izdelati t. i. referenčno kronologijo, torej vzorec, kako si sledijo ozke in široke branike kot nekakšna črtna koda od danes pa daleč v preteklost. To pa ni preprosto, saj vsaka drevesna vrsta zahteva svojo referenčno kronologijo in sicer za točno določeno območje. Pri tem so določene drevesne vrste zahtevnejše od drugih. Zanimiv primer sta smreka in jelka. Medtem ko jelka raste zelo podobno na različnih koncih Slovenije in celo Evrope, se smreka izjemno odziva na lokalne okoliščine vsakega konkretnega rastišča, zato je izdelkom iz smreke težje določiti starost. "Z eno jelovo kronologijo praviloma lahko dokaj brez težav datiramo izdelke iz celotne Slovenije ali še širše, za datiranje izdelkov iz smrekovine, pa bi potrebovali posebno kronologijo praktično za vsak kotiček v Sloveniji." Foto: Rado Likon, Cebram
V nočnem programu iz novogoriškega studia Radia Koper bomo gostili sociologa, sicer doktoranda, Davida Cigoja, avtorja knjige z naslovom Razvoj zavesti, v kateri razdeljuje novo razumevanje procesov, ki gradijo boljše življenje in boljši svet. Zanimiv, razmišljujoč človek, ki s svojo obsežno knjigo opozarja, da bomo le skupaj lahko premagali vse, kar se je na različnih področjih zgrnilo na človeštvo. Ingrid Kašca Bucik, ki bo tokrat povezala nočni program, prijazno vabi v našo družbo.
Zanimiv gost in aktualne teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Zanimiv pogovor z okrogle mize, na kateri so bili vsi obiskovalci povabljeni sodelovati v neformalnem pogovoru o vprašanju: Kaj je zate umetnost in kako definiraš lasten okus? Sodelujoči govorci so potrošniki in potencialni potrošniki umetniške produkcije — predvsem klasičnih medijev slikarstva, grafike, kiparstva ipd. — celoten pogovor pa se je razvil v daljšo debato o osebnih preferencah, načinih, kako si gledalci in zbiratelji umetnosti želijo biti nagovorjeni preko medija umetnosti in njihovih osebnih pogledih na trenutno stanje javne komunikacije le-te.
Zanimiv gost in aktualen teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.
Zanimiv gost in aktualen teme so stalnica osrednjega Intervjuja na Prvem. Vsako sredo ob 10.10.