Podcasts about dejansko

Že od malih nog se je Maks počutil drugačnega od vrstnikov, outsiderja. "Bilo je tako, kakor da se vsi držijo stran od mene, kot da sem nek virus," v prvem podkastu serije Strašno hudi glasovi sprememb opisuje občutke, ki so ga dan za dnem potiskali v kot in globlje v osamo. Prikradla se je še pandemija covida-19. Z njo povezana izolacija pa je njegove stiske le še poglobila. "Ko si v bistvu tako izoliran ... potem je bilo le še slabše," se spominja. Težave v šoli, občutek, da ga vrstniki ne sprejmejo, ponavljanje razreda ... Njegova stiska je dosegla vrhunec po navidezno obrobnem dogodku – sošolec ga je zbodel zaradi njegovega risanja. "Na tem delam že cel svoj life in ko ti potem nekdo to reče ... sem bil samo, OK, pač, nasvidenje." Iz obupa se je odločil za samomor. Prebudil se je v bolnišnici, polomljen. Kljub vsemu je Maks našel pot naprej. Sprememba okolja in boljši odnosi v novem razredu so mu prinesli olajšanje, a ključno je bilo nekaj drugega: njegova lastna volja. "V bistvu je vse v meni. Dejansko ti nihče ne more pomagati, če si nočeš pomagati sam," je prepričan. Danes moč črpa tudi iz prijateljstev in, seveda, iz svoje strasti – risanja.Maksova zgodba ni le osebna izpoved, je močan klic k sistemskim spremembam. Brez dlake na jeziku pove, da se o duševnem zdravju v šolah (ne) govori dovolj ali pa na neustrezen način, sistem pa pogosto zataji. Njegovo sporočilo vrstnikom, ki so v stiski, je jasno: "Veseliti se je treba majhnih trenutkov. In če se ne potrudiš, ne boš nikoli vedel, ali bo potem boljše.”

Minevajo tri leta, od dne, ko se je začela ruska invazija na Ukrajino. Vojna, ki predstavlja največji konflikt v Evropi po drugi svetovni vojni, je v treh letih po zadnjih ocenah Združenih narodov terjala 12.456 tisoč civilistov, v Kijevu pa ocenjujejo, da je poleg tega izginilo 60 tisoč. Dejansko število vojaških žrtev, ameriški podatki trdijo, da jih je več sto tisoč, je ta trenutek zaradi vojaške strategije obeh sil, ki podatke o padlih vojakih skrivajo, težko oceniti. Svoj dom je moralo zapustiti skoraj 8 milijonov Ukrajincev, vsaj toliko je notranje razseljenih. Tik pred tretjo obletnico začetka vojne so nova ameriška administracija in ruske oblasti vzpostavile dialog in nakazale možnosti za končanje spopadov v Ukrajini, Ukrajincem in ukrajinski podpornici, Evropski uniji, pa poleg občutka odrinjenosti, ker v pogovore nista vključeni, dali vedeti, da bo cena za mir visoka. Da jo utegne Ukrajina plačati z izgubo ozemlja, Unija pa, da se bo morala za lastno varnost v večji meri poskrbeti sama. Predsednica Evropske komisije z ekipo je danes v znak podpore obiskala Ukrajino. V naslednjih minutah nas bo kolegica Helena Ponudič spomnila na nekaj ključnih dogodkov minulih treh let.

Pred osrednjim slovenskim kulturnim praznikom smo k pogovoru povabili Damjana J Ovsca, etnologa in profesorja umetnostne zgodovine, publicista, avtorja knjig in odmevnih medijskih vsebin. Tradicija je naša oporna identitetna točka, ki mora zaživeti tudi v sedanjosti, je povedal in dodal: Tradicije se zavedamo, jo gojimo, hkrati pa se pojavljajo tudi nove. Več vrst jih je. Med slednje sodi recimo praznovanje slovenskih državnih praznikov in izobešanje zastav. Žal pa mnogi ne poznajo ozadja. Vstopite v poljudno razmišljanje o pomenu in dragocenosti tradicije, iz katere smo. Brez negovanja korenin, bo tudi s krošnje naroda kmalu odpadlo listje.

»Četudi nisem glasbeno nadarjen, naravo še posebej dobro slišim, v vseh tonih in odtenkih, v neprestani glasbi, ki jo ustvarjajo šumi gozda, šelestenje listja, žuborenje potoka, petje ptic, pa tudi piš viharja ali drobljenje snežink v globokem snegu. Dejansko tudi tišina zveni,« o svojih poteh, ki jih je opisal v knjigi Hodim, torej grem pravi Marjan Bradeško. V ponovitvi Nedeljske reportaže bomo odmaknjene poti, ki jih v knjigi predstavlja 32 zgodb, spoznavali v Polhograjskem hribovju. Avtor oddaje je Aleš Ogrin. #IzArhiva

Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednjega veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!« Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!« Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?« Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: 'Zmotila si mojo molitev!' - in ni prav, da zmotimo molitev.« »Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.

David Cigoj, sociolog in avtor knjig o razvoju zavesti, je bil v obdobju dveh mesecev kar v sedemnajstih državah. Pred kratkim je obiskal tudi vzhodni muslimanski svet. Pogovarjali smo se o njegovem odkrivanju družb in kultur, predvsem pa o veri in da ljudje dejansko napredujemo, čeprav se včasih zdi, da ne.

Spoštovani, ko govorimo o Bogu, tvegamo, kajti o najglobljih stvareh se ne da govoriti. Tako kot ne moremo definirati ljubezni, ker nam zmanjka besed; lahko pa jo izkusimo. Skušajmo opisati najlepši dan svojega življenja; ugotovili bomo, da ga ne moremo opisati v polnosti. Tako je tudi z govorom o Bogu. Življenje z njim niso le besede, ampak predvsem odnos. Če človeške ljubezni ne moremo izraziti z besedami, potem naše besede o Bogu slej ko prej padejo v vodo. Trojstvena ljubezen Boga Očeta, Sina in Svetega Duha ni povezana s številkami, to je s količino, ampak z odnosom, to je s kakovostjo. Manj časa bi morali razmišljati o Bogu, več časa pa bi se morali z njim družiti. Kakšen je naš odnos do ljubljene osebe? Ali o njej samo razmišljamo ali smo raje z njo? Običajno o ljudeh razmišljamo takrat, ko nismo z njimi. Na svojega zakonca mislimo, ko smo narazen. Na svoje otroke mislimo, ko so zdoma. Na svoje ljubljene mislimo, ko umrejo. Toda v trenutku, ko smo z njimi, o njih ne razmišljamo, ker smo v njihovi prisotnosti. Poskusimo svojemu zakoncu oziroma partnerju razložiti, zakaj ga ljubimo. Ali zato, ker je lep, pameten, zabaven, bogat, dober, plemenit, razumevajoč in prijazen? Čez čas postane tak opis plitek, ker ne odraža bistva ljubezni. Izkušenj ni mogoče izraziti samo z besedami. Če to drži za lepoto sončnega zahoda, nežen dotik dojenčkove roke, ljubezen, koliko bolj to velja glede Boga. S kom imamo lahko najtesnejši, najgloblji in najzaupnejši odnos? Z Bogom Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Brez tega smo votli in je v nas praznina. On je naše okolje, v katerem bivamo, tako kot je voda okolje, v katerem živi riba. Ko kristjan reče Bog, reče hkrati tudi ljubezen, ker je Bog občestvo ljubečih se oseb. Krščanstvo je edinstveno zaradi ljubezni. Za kakšno koreografijo ljubezni gre! A ker ljubezni ne živimo, krščanstvo postaja zaradi svoje hinavščine najbolj osovražena religija poražencev na svetu. Zato ljudje raje verujejo v druge višje sile. Največji problem krščanstva smo kristjani. Kdor ljubi, ustvarja prostor za drugega. Francoski filozof Gabriel Marcel je zapisal: »Reči drugemu ljubim te pomeni ti ne boš umrl.« Dejansko nam lahko samo Bog reče: »Ti ne boš umrl, ker te ljubim z večno ljubeznijo.« Zato smo nesmrtni. To je utrdil francoski filozof René Descartes rekoč: »Mislim, torej sem.« Kristjan lahko to parafrazira in reče: »Bog me ljubi, torej sem.«

Prevajanje med različnimi jeziki, tudi z upoštevanjem različnih kulturnih kontekstov, je že od nekdaj ključno za razumevanje med govorci različnih jezikov, za trgovino in mednarodno sodelovanje, pa tudi za povsem zasebna potovanja in nova spoznanja, za - kot temu običajno rečemo - širjenje obzorij. Verjetno ni presenetljivo, da so različni procesi globalizacije v zadnjih desetletjih izrazito povečali potrebo po prevajanju med najrazličnejšimi jeziki.Prav poklicni prevajalci in prevajalke so obenem v zadnjih letih lahko povsem od blizu spremljali izreden napredek na področju strojnega 'obvladovanja' jezika, ki se je zdaj nazorno manifestiral v izrednih zmogljivostih velikih jezikovnih modelov, kot sta GPT3.5, na katerem temelji ChatGPT, ter GPT4. In se zdaj sprašujejo, tako kot še v celi vrsti t. i. intelektualnih poklicev, koliko dela bodo imeli v prihodnje ter kakšno to delo bo. Kaj torej prinašajo nova orodja in kaj nove zmožnosti umetne inteligence za tekočo jezikovno komunikacijo? Gostja Podob znanja je prof. dr. Špela Vintar z Oddelka za prevajalstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, raziskovalka jezikovnih tehnologij in tudi skrbnica novega študijskega programa Digitalno jezikoslovje.

Z infektologom o dolgem covidu, post-vac sindromu, cepljenju in maskah Mediji in splet so ponovno polni ugibanj, teorij in člankov o nastanku novega koronavirusa. Ali je ušel iz laboratorija? Ali so ga ustvarili Kitajci? Kakšna je vloga Američanov? »Dejansko ne vemo točno, kako je novi koronavirus nastal,« pravi infektolog Andrej Trampuž. V tem mesecu minevajo tri leta od prvih potrjenih okužb z novim koronavirusom v Sloveniji. Po podatkih Sledilnika smo v naši državi od takrat zabeležili več kot 1.335.000 primerov covida. Z virusom SARS-CoV-2 se dnevno še vedno okuži nekaj sto ljudi: v ponedeljek 712 (20.3.23), v torek 548. Kako nevaren je covid zdaj? Kdaj pridejo v poštev zdravila proti covidu? Ali so maske in cepljenje še aktualni? V Ultrazvoku odgovarja prof. dr. Andrej Trampuž (Klinika Charite, Berlin), sprašuje Iztok Konc. Foto: TV Slovenija, zajem zaslona

Vzhod Štajerske se je prebudil ob plesanju kurentov in petju srbske dive Cece. In še dobro smo jo odnesli, kajti lahko bi bilo tudi obratno. Na kar nekaj ravneh lahko razumemo za mnoge sporni, za nas analitike banalnosti pa povedni uvod v letošnje kurentovanje. Najprej je tu slovenska zvestoba Balkanu. To, kar na turnejah med kajmakom in čevapi zahodnobalkanskim politikom tvezijo slovenski zunanji ministri, ni še nič. Namreč, kako je slovenska zaveza in pomoč pri vključitvi regije v evropske integracije neomajna. Dejansko imamo na širitev ničelni vpliv in tudi znamenito posredovanje med Evropo in Balkanom, za katerega bi naj bili eksperti, v realnosti ne obstaja. Še vedno recimo kosovsko vprašanje rešujejo Nemci in Francozi. Zato pa smo Balkanu neomajno zvesti državljani. Kar dokazuje naše navdušenje nad turbofolkom. Medtem ko se ob poletnih debatnih večerih sosedje zgražajo, kako se je njihova mladež med dopustom na Korčuli z domačini pogovarjala v angleščini, oni in njihov zarod redno polnijo hale, telovadnice in gasilska dvorišča, kadarkoli se pojavi katera balkanskih turbofolk zvezd. Množice znajo na izust cele opuse balkanske estrade in če smo se do predvčerajšnjim še omejevali na dalmatinske kancone ter ščepec sevdaha, smo danes do kolen zagazili v globok turbofolk osrednje Srbije. Tako Ceca ni prišla odpet nekega eksotičnega špila. Ne, Ceca je prišla domov. In medtem ko je vodilno srbsko glavoprsje in zadek zabavalo vodilni slovenski etnološki festival, se moramo vprašati naslednje vprašanje: "Kako se je to sploh lahko zgodilo?" Najprej opravimo z dušebrižniki. V glasbeno globaliziranem svetu so balkanski glasbeni ritmi vsaj toliko pomembni, kot so anglosaški, ki jih dnevno poslušate na našem programu, ali pa vsaj enakovredni kateri glasbenih zvrsti, ki so v trenutku dostopne na klik. Tako da zgražanje zaradi melodičnega vdora tujerodnosti med veliko terco slovenskega naroda ni na mestu. Bolj nas zanima argument, s katerim so organizatorji na kritike lakonično odgovorili, da si ljudje tega pač želijo. In ljudem je treba dati to, kar si želijo – še sploh, če se pri tem zasluži. Na tem mestu bi lahko na dolgo in široko razpravljali o slovenski kulturni politiki, ki je v mesta in urbana središča inštalirala vrhunsko kulturo z vrhunskimi ustvarjalci, ki jih je oboževala predvsem urbana in salonska liberalna politika, podeželje pa prepustila avstro-ogrskim veseloigram, Ceci in Severini. A danes za kaj takega ni ne časa, ne prave volje, saj smo pred kulturnim praznikom, ki naj bo veder, ne pa zatežen. Lahko se sicer pretvarjamo, da lahko zasebni organizator v goste povabi kogarkoli hoče, da ima vsak posameznik neodtujljivo pravico do svojega lastnega, tudi glasbenega okusa, a ostaja neizpodbitno, da je Cecin nastop pred nabito polno dvorano ekstatičnih obiskovalcev neposreden poraz slovenskih kulturnih politik, vzgojnih ustanov, javnih medijev in tolikanj opevane, a tako zelo hermetične slovenske ustvarjalnosti. A kar je pri vsej šaradi najpomembnejše in na nek način tudi najbolj žalostno, pa je dejstvo, da nastop Cece na ptujskem karnevalu pomeni dokončen propad te etnološke prireditve in upali bi si zatrditi, da tudi dokončni propad kurenta kot našega najbolj prepoznavnega in opevanega pustnega lika. Kurent je s pojavom "kurentomanije", kot strokovnjaki opisujejo njegovo delovanje izven konteksta pustovanja, že tako ali tako odšel na stranpota. Po mnenju nekaterih raziskovalcev, je odmik od kratkodlakega, grozljivega lika v prekrasno dolgodlako, medvedkasto pojavo pomenil pot v nasprotje lika kot takega, do banalnosti ponižan festival pa je z leti iz rok etnologov spolzel v roke gostilničarjev. Povedano drugače – vse velike besede o "mistični transformaciji človeka z masko", o "transcedentalnem bitju, ki presega človeško izkušnjo", so postale samo slabi izgovori, da se ga Ptujčani zatolčejo. Razumnemu je blizu teza, da so tradicije živ proces, a sodobni kurenti kršijo tudi tiste, ki so si jih izmislili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so s festivalom začeli! Da ne govorimo o tradicijah, ki segajo v temne globine praznovanja pomladnih obredij na Dravskem polju. Prva in nepreklicno zveličavna je tista, ki veleva, da so kurenti izključno neporočeni mladi moški. In če končamo z zdravim šovinizmom: ko je Ceca zapela, je posilila tradicijo in običaje in kulturno krajino ravno toliko, kot to počnejo ženske-kurenti.

Napovedana ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije, iz katerih bi potem ustvarili nov javni zavod, je sprožila živahne odmeve. Dejansko gre za nadaljevanje spominske in kulturne vojne … Celotno besedilo komentarja lahko preberete tukaj.

Napovedana ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije, iz katerih bi potem ustvarili nov javni zavod, je sprožila živahne odmeve. Dejansko gre za nadaljevanje spominske in kulturne vojne … Celotno besedilo komentarja lahko preberete tukaj.

Robert Klun je leta 1999 diplomiral na univerzi za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani. Med študijem je sodeloval z več vplivnimi profesorji kot P. Mc Keith iz Helsinkov, P. Gabrijelčič iz Ljubljane, prof. B. Podrecca z Dunaja in za svoje delo prejel več študentskih arhitekturnih nagrad. Po diplomi na Fakulteti za Arhitekturo, leta 2000, se je Robert pridružil družinskemu podjetju za proizvodnjo oblazinjenja KLUN AMBIENTI, ki je imelo v tistem času tri zaposlene. Danes ima Klun ambienti 12 zaposlenih in kreativen, lasten kataloški program KLUN design izdelkov, ki so vplivali na smeri oblikovanja in ozaveščenost s trajnostjo in kvaliteto v regiji. Področje delovanje je tako v Sloveniji, Srbiji na Hrvaškem, kot Europi in Bližnjem Vzhodu. KLUN AMBIENTI je vodilno podjetje na področju raziskav in razvoja s področja oblikovanja oblazinjenega pohištva in notranje opreme s programom preko 45 kataloških design linij. Robert Klun je bil leta 2006 izvoljen za predsednika Društva oblikovalskega Slovenije. Med poklicnimi delovnimi izkušnjami je bil povabljen v regijska združenja za razvoj in gospodarstvo: IDCO - Gospodarska zbornica leta 2003, CEED Slovenija leta 2008, ULUPUDS -srbska arhitekturna in oblikovalska organizacija leta 2012. Leta 2012 je ustanovil konzorcij pod okriljem arhitekturnega, oblikovalskega in inženiring studia MAGNET DESIGN, ki ima danes 8 arhitektov. Leta 2011 je bil soustanovitel razvojnega centra RC31. Robert deluje kot arhitekt, oblikovalec, investitor, podjetnik na področju nepremičnin, urbanizma, arhitekturnih, oblikovalskih in razvojnih projektov. Njegovo notranje oblikovanje in arhitekturna dela potekajo izven evropskih meja, njegova ekipa pa oblikuje projekte v regiji GCC. MAGNET DESIGN je uspešno zaključil projekte kot: Canary Hills Compound v Saudski Arabiji, Marriot Hotel v Rijadu, Starwood Aloft v Rijadu in Dhahranu, Vile Todorovič v Beogradu, več Vil v Sloveniji, ekološko, leseno naselje Terme Topolšica 29 apart vil,... Posebnost dela, ki ga usmerja v prihodnost, je povdarek na zdravem in kvalitetnem bivanju, ki ga omogočajo objekti in ambienti, ki jih Robert Klun kreira. V letu 2020 je pričel z lastno ekipo razvijati “virtualni svet – WE ARE”. Vseskozi deluje kot predavatelj in mentor študentom, tako na Fakulteti za Design, Fakulteti za Arhitekturo v Ljubljani, na strokovnih posvetih v Beogradu, Ljubljani, Dubaju. V začetku leta 2019 je njegov arhitekturni studio zmagal na razpisu za idejno zasnovo slovenskega paviljona na EXPO 2020 Dubai, za kar je prejel več mednarodnih nagrad za trajnostno arhitekturo (BIG SEE, Going Green Global, Architectural AWARD Los Angeles) Fun facti: Naj quote: “Narava je naboljši oblikovalec, žensko telo perfekcija designa. Arhitekti se lahko samo približamo tako popolnim kreacijam.” Robert Klun Naj knjiga: Sence v raju, Erich Maria Remarque Naj serija: Dejansko gledam bolj filme, a iz preteklosti “Bolji Zivot”, “odpisani”… Hobiji: Golf, potovanja- raziskovanja, gledalisce, fotografija, smucanje, surfanje. Najljubša hrana: Sushi / morska / domaca kuhinja Najljubši podjetnik: Elon musk Naj app: What's app Nauki za poslušalce: - Bodi dober človek, skrbi za sodelavce, družino, prijatelje, poslovne partnerje, gojiti moraš odnos, - trudi se biti drugačen, kar ne pomeni nič drugega, kot bodi to kar si (rodiš se uniqum, z leti postajaš kopija drugih…temu se ogni), - Vzemi si čas za sebe, če si sam zdrav, srečen… bo tudi okolica, na to ne smeš pozabiti.

Na nočni obisk prihaja Gojmir Lešnjak Gojc, čigar živòt je ROKentROL. Dejansko, v gledališko scenski uprizoritvi Moj živòt je ROKentROL se Gojmir Lešnjak prelevi v rock pevca Gojca ter se sprehodi skozi trinajst avtorskih songov. Vtis rock koncerta vedno znova zmotijo različni vsiljivci: hišnik, novinar, akviziter, poslovnež … (odrsko jih upodobi Jaša Jamnik), ki se zapletejo v najrazličnejše nesporazume in konflikte z vsemi nastopajočimi. Ampak brez skrbi, ne bo ostalo zgolj pri zapisu iz medijskega sporočila. V nočnem programu iz studia RA KP bomo o vsem in še marsičem slišali iz prve roke.

Rabija, slavna sufijska mistikinja iz srednje veka, je tako kot vsak dan hodila po ulici na poti na tržnico. Na tržnici je vsak dan razglašala spoznanja, do katerih je prišla. Tam je vsak dan opazovala drugega znanega mistika, Hasana, kako je sedel pred vrati mošeje in glasno molil: »Bog, odpri vrata! Prosim, odpri vrata in me spusti noter!«Tistega dne Rabija ni več uspela prenašati Hasanovega joka in vpitja. Hasan je neprestano vpil: »Odpri vrata, spusti me noter! Zakaj me ne poslušaš, zakaj ne uslišiš mojih molitev!« Vse prejšnje dni se je Rabija le nasmejala ob prizoru jokajočega Hasana, tisti dan pa je stopila k njemu, ga močno stresla in rekla: »Prenehaj s tem nesmislom! Vrata so oprta. Dejansko si že noter!«Hasan je pogledal Rabijo in v tistem trenutku doživel spoznanje. Globoko se je priklonil pred Rabijo in dejal: »Pravočasno si prišla, sicer bi takole prosil vse življenje. Vendar sem že leta to počel, kje si bila do sedaj? Vem, da greš po tej ulici vsak dan. Morala si me videti tukaj, kako molim in jočem?«Rabija mu je odgovorila: »Res je, vendar lahko resnico izrečemo le v določenem trenutku, prostoru in kontekstu. Čakala sem na pravi, rodoviten trenutek. Danes je napočil, zato sem se ti približala. Če bi te nagovorila včeraj, bi se razburil, morda celo ujezil. Lahko bi se uprl ali mi dejal: 'Zmotila si mojo molitev!' - in ni prav, da zmotimo molitev.«»Hotela sem ti povedati, da ne bodi nespameten, da so vrata že odprta – da si dejansko že noter! Ampak morala sem čakati na pravi trenutek,« je Hasanu še dejala Rabija. V muslimanskem svetu celo kralj ne sme zmotiti molitve berača. Tudi policija ne sme zmotiti molitve osumljenca, ki ga išče. Počakati mora, da ta dokonča molitev, šele nato ga lahko prime. Molitve se ne sme zmotiti. Mistikinja Rabija je čakala na pravi trenutek, ko bi Hasan lahko sprejel resnico. Tudi v naših življenjih smo le v redkih trenutkih dojemljivi za spoznanja, ki ne sodijo v naš kontekst. In prava umetnost je povedati naš vidik resnice na način, da jo drugi lahko sprejme. Rabija je Hasanu hotela sporočiti, da se mu ni treba več mučiti in da je že sprejet, vključen. Da je že noter. Božja vrata so odprta, ampak mi smo tudi že ves čas na notranji strani. Le kdaj nam je to težko sprejeti in potrebujemo čas milosti, da to spoznamo.

Kakšna je razlika med srednjeveškimi roparskimi vitezi in sedanjimi plačljivimi internetnimi ponudniki objav znanstvenih rezultatov s strani držav financiranih raziskav? Dejansko majhna, le da je danes zakonsko dovoljena. Direktor ARNES, akademske raziskovalne mreže Slovenije mag. Marko Bonač in vodja Centralne tehniške knjižnice Univerze v Ljubljani mag. Miro Pušnik bosta pojasnila, kaj pomeni nedavna ustanovitev slovenske skupnosti odprte znanosti, ki se zavzema za prosti dostop do objav znanstvenih člankov. Iz sredstev NOO, t.im. načrta EU za okrevanje in odpornost, bo država financirala gradnjo dveh za ta namen namenjenih podatkovnih centrov, projekt pa vodi ARNES. FOTO: z leve, Marko Bonač in Miro Pušnik VIR: Program Ars, Tenze

Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Soren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.«

Slovenci smo res lahko ponosni na naše športnike, na njihove izjemne uspehe, ki naš mali narod uvrščajo v svetovni vrh. Vse od kolesarjev, košarkarjev, smučarjev in skakalcev, rokometašev, plezalcev … Izjemni, izjemni uspehi, na katere smo vsi ponosni. Uspehi, ki presegajo celo naše slovenske delitve. Uspehi, za katere se tolikokrat zdi, da niso samo uspehi naših športnikov, ampak kar naši. Kolikokrat pravimo: »Smo zmagali.« Dejansko je zmagal športnik ali ekipa, pa smo vendarle tako prevzeti od te zmage, da je postala kar »naša zmaga«. Ampak mi se za to zmago nismo kaj dosti potrudili, medtem ko so športniki za to vložili veliko truda, moči, dela, zvestih treningov, odrekanja, samodiscipliniranja … Seveda z jasno opredeljenim ciljem: da bi dosegli zmago. Apostol Pavel, ki je pošiljal svoja pisma naslovnikovim v grškem svetu, je njim primerno večkrat navajal tudi podobe iz sveta športa in olimpijskih iger. Vernikom v Korintu je napisal, da se vsak tekmovalec odreče vsemu, zato da bi prejel venec. Problem takega venca je le v tem, da ovene. Pa ne samo dobesedno – slava je pač minljiva. Prav zato Pavel svoje naslovnike spodbuja, naj si prizadevajo v tekmi življenja, da ne bi tekli v prazno, ampak predvsem z zavedanjem cilja. Cilj pa ni venec, ki ovene, ampak neminljivi venec. Poglejmo si to skozi perspektivo Jezusa Kristusa. V evangelijih na več mestih beremo, kako je Jezus svojim učencem napovedal, da bo moral trpeti, da ga bodo ubili, a da bo po treh dneh vstal od mrtvih. Jezus kot Božji Sin je vedel, da se bo to zgodilo. Kaj ga je držalo pokonci, da je vendarle lahko šel skozi vsa nasprotovanja, preizkušnje, trpljenje in slednjič celo v smrt? Cilj! Ves čas je imel pred očmi cilj – to pa je, da ga bo iz smrti obudila Očetova ljubezen. To je izjemnega pomena za vse nas: da imamo pred očmi ta cilj. Ko se znajdemo v preizkušnjah ali hudem trpljenju, nas pri tem drži pokonci zavedanje končnega cilja: to ni pokopališče, to ni smrt! Tako kot je Jezusa od mrtvih obudila Očetova ljubezen, tako bomo obujeni tudi mi. Pri tem ne gre za neko teološko preigravanje ali špekuliranje, ampak temeljno bivanjsko izkustvo. Sam sem namreč že ničkolikokrat od ljudi, ki so šli skozi hude preizkušnje, trpljenje, depresijo, bolezni ali celo smrt najbližjih, slišal besede: »Pater, če ne bi imel vere, ne bi tega prestal. Me mogoče ne bilo več tukaj.« Naj nas zato v preskušnjah življenja predvsem drži pokonci vera, zavedanje končnega cilja.

Izkušnje in spletna znanja pomagajo tudi graditi odpornost in se soočati z nepredvidljivimi viralnimi trendi, izpostavlja sociologinja dr. Bojana Lobe. Na spletu danes preživimo vse več časa in vsebine, ki do nas prihajajo prek različnih spletnih virov, v vse bolj pomembni meri oblikujejo naš pogled na svet. To je pri otrocih in mladih, ki svet na sveže odkrivajo, še toliko bolj relevantno in daljnosežno. Prav mladi so, kažejo raziskave, tudi med najbolj aktivnimi uporabniki pametnih telefonov, s pomočjo katerih smo lahko na spletu neprestano. Kakšni so učinki te nenehne dostopnosti spleta in kako se mladi soočajo s pogosto nerealnimi podobami in pričakovanji, ki jih sodobni splet producira v izrednih količinah, je tema prav zdaj potekajočih raziskav. »Veliko je dejavnikov, ki sooblikujejo izkušnjo otroka oziroma mladostnika na spletu, in ki postavijo okvir temu, ali bo otrok neko izkušnjo doživel kot škodljivo ali bo to zanj priložnost. Oziroma, ali se bo znal s situacijo soočiti in se premakniti naprej ali ne,« razlaga izr. prof. dr. Bojana Lobe s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, ki skozi številne raziskave spremlja, kakšne so dejanske izkušnje otrok in mladih na spletu.

Če samo s kotičkom očesa ošinemo slikarska dela Uroša Weinbergerja, bomo najbrž pomislili, da umetnik po vsej verjetnosti živi v neki vzporedni, srečni realnosti – na njegovih platnih namreč neutrudno žarijo rožnata, rumena, turkizna in svetlo zelena barva, ljudje so v kopalkah, ne manjka niti palm in otroških igrišč. Če pa Weinbergerjeve stvaritve pogledamo le malce bolj pozorno, ugotovimo, da s svetom, ki ga upodablja, nekaj vendarle ni v redu. Barve so morda res svetle in žareče, a ni se mogoče znebiti vtisa, da so pravzaprav presvetle in brez prave globine, nekako klavrno neonske so. In Weinbergerjevi kopalci, njegove palme, igrišča in podobni motivi so vsi po vrsti videti neskončno osamljeni, derealizirani, izgubljeni; vtis je, da se bodo, naslikani v istih zadušljivo veselih barvah kot njihova okolica, zdaj zdaj zlili s to okolico, se pogreznili vanjo in kratko malo izginili. Sploh pa: kaj neki je tisto tam na nebu – kamera, ki nadzira? Dron, ki strelja? Virus, ki pikira naravnost v naša pljuča? – Ne, Uroš Weinberger po vsem sodeč ne živi v vzporedni, srečni resničnosti ... bi pa utegnil biti prerok (ali vsaj izjemno pronicljiv poročevalec iz) neoliberalnega, kužnega, nasilnega, podnebno pregretega, histerično hedonističnega, dehumaniziranega sveta, ki se – dlje ko trajajo naše krize, recimo zdravstvena, ekološka, politična in socialna – zdi vse bližji in vse verjetnejši. Pri tem pa velja posebej poudariti, da Weinberger, ki se je nedavno znašel tudi na prestižnem seznamu stotih najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov današnjega časa, takih slik ni začel ustvarjati šele v zadnjih, koronskih mesecih, ampak to slikarsko poetiko potrpežljivo razvija že leta. Kako mu torej uspeva držati prst na pulzu naše sodobnosti; kako mu uspeva prepoznavati obrise prihajajočega sveta, v katerega se, kot kaže, levi naš sedanji čas? – Odgovor smo iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo ob robu njegove nove razstave Projectories v ljubljanski galeriji Generali pred mikrofonom gostili prav Uroša Weinbergerja. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Uroš Weinberger, The Projectory Lab, 2021, olje na platnu, izrez (objavljeno z dovoljenjem avtorja)

Dejansko že na dnevni bazi prejmem vprašanje, da če bi se moral osredotočiti za par prehranskih dodatkov, ki bi jih lahko priporočal vsakomur, katere bi izbral.Odločil sem se, da naredim vlog na to temo, ker se mi zdi dokaj zanimiva. Patreon stran, kjer me lahko podpreš: https://www.patreon.com/anzejert Hvala ti za ogled, če ti je vsebina všeč prosim všečkaj video in klikni ikono zvončka, da boš naročen/a, na moj kanal in boš tako prejel/a takojšnje opozorilo, ko bom naložil nov video. S tem mi ogromno pomagaš pri rasti mojega kanala in izboljšanju vsebine.

V drugi polovici preteklega šolskega leta smo tudi na Prvem v več oddajah govorili o velikem porastu duševnih stisk pri otrocih in mladostnikih zaradi covida in vseh omejitev. Dejansko je vsa stroka z več peticijami opozarjala odločevalce na nakopičene težave, ki so s covidom postale še bolj pereče. Tom telefon, edini specializirani telefon za otroke in mladostnike, je šokiral s svojo statistiko – v ospredje pogovorov s svetovalci so namesto običajnih tem (ljubezen, spolno dozorevanje, odnos z vrstniki) stopile duševne stiske in tudi misli na samomor so skokovito narasle. Velikokrat smo opozorili na predolge čakalne vrste pri specialistih, tudi pri kliničnih psihologih, ki delujejo v okviru javnega zdravstva. O tem smo se pogovarjali s predsednico Zbornice kliničnih psihologov dr. Sano Čoderl Dobnik.

Dejansko je bilo vprašanje saducejev postavljeno v posmeh …

Kako podobno se sliši »nič reči« in »reči nič«. Pa vendar ne gre za isto stvar. Gre za razliko med molkom in praznim govorom. Prav tako se zdi zelo podobno »nekaj reči« in »reči nekaj«, pa nas globlji premislek pouči, da ne gre za isto stvar. Tu gre za razliko med prazno in tehtno govorico. Lahko bi dejali, da gre v teh štirih oblikah izrekanja za štiri osnovne načine govorjenja, ki so lastni ljudem. Veliko je položajev, ki od nas zahtevajo razne prehode med temi načini govorjenja. Nekateri trenutki so lahko za nas precej mučni, npr. tedaj, ko iščemo pot iz kake mučne zadrege, ko iščemo »prave besede«, ki naj bi prekinile mučni molk. Žal tedaj vse prevečkrat zaidemo v »reči nič«, tj. v prazno govoričenje. Nasprotje temu pa je prav izrekanje nečesa zelo pomenljivega. To samo po sebi privede govorca ali govorko do pomenljivega »nič reči«, torej do pomenljivega molka. V tem primeru gre za gibanje v območju globoke pomenljivosti. Žal je to gibanje bolj redko. Ljudje se običajno gibljemo v nejasni megli delno nepomenljivega in delno pomenljivega govora in molka. Tako je za nas osnovna naloga, kako razjasniti to meglo in preiti v območje pomenljivosti. Ta prehod ni le stvar govorne spretnosti ali uspešnega nastopanja v družbi. Je stvar naše biti, namreč stvar prehoda iz človeško praznega v človeško pomenljivo življenje. To je vseživljenjska naloga, ki se pravzaprav vedno znova začenja. Ta naloga se tudi nikoli ne konča. Človeško življenje ni namreč nikoli za vekomaj izpolnjeno. Dejansko gre, kot je dejal znani filozof Ludwig Wittgenstein, za iskanje srečnega življenja, ki opravičuje samo sebe. Takšno življenje izraža samo sebe tako v govorici kot v molku. Zdi se kot paradoks, ampak ni. Namreč srečno življenje ni izgovorljivo, pa vendar daje pomen tako govorici kot molku. Tedaj sta »nič reči« in »reči nekaj« pravzaprav dve strani iste pomenljive resničnosti.

Prvi cikel oddaj B-AIR Zvočenja nastaja v sodelovanju s primarijem Igorjem M. Ravnikom, zdravnikom specialistom pediatrom, ki kot radijski gostitelj v dialogu s strokovnjaki predstavlja različne vsebine povezane z zvokom: Od raziskav zgodnjega vpliva glasbe na kognitivni, emocionalni razvoj in osebnost do nevrofiziologije in nevropsihologije glasbe, muzikoterapije, pediatrije in ustvarjalnosti. Prvi sogovornik v tednu, ko smo obeležili dan epilepsije, je Ivan Rektor, profesor nevrologije na Masarykovi univerzi v Brnu in je spodbudil raziskave o vplivu glasbe na epilepsijo in na možgane ter študije nevrobioloških markerjev v pogojih ekstremnega stresa (pri treh generacijah, ki so preživele holokavst)."Dejansko smo potrdili zelo jasen učinek prvega stavka Mozartove Sonate K448, da statistično značilno zmanjša delež epileptičnih nenormalnosti v EEG med poslušanjem glasbe praktično pri vseh preiskovancih."Prvi cikel oddaj B-AIR Zvočenja nastaja v sodelovanju s primarijem Igorjem M. Ravnikom, zdravnikom specialistom z več kot štiridesetletnimi izkušnjami dela v otroški nevrologiji. Primarij Ravnik kot radijski gostitelj v dialogu s strokovnjaki predstavlja različne vsebine, povezane z zvokom: od raziskav vpliva glasbe na kognitivni, emocionalni razvoj in osebnost do nevrofiziologije, nevropsihologije glasbe, muzikoterapije in ustvarjalnosti od otroštva do pozne starosti, v bolezni in zdravju. Prvi sogovornik v tednu, ko smo obeležili mednarodni dan epilepsije, je profesor nevrologije Ivan Rektor na Masarykovi univerzi v Brnu, ki raziskuje vpliv glasbe na epilepsijo in na možgane ter študije nevrobioloških markerjev v pogojih ekstremnega stresa (pri treh generacijah, ki so preživele holokavst).

Karla Erjavca sem sorazmerno dolgo sorazmerno spoštoval. Če sem ga, vsaj sam pri sebi, imenoval lisjaka, te oznake nisem razumel kot nekaj slabega. Dejansko so me njegove zmožnosti preživetja pogosto nagovorile.

Delova komentarorja Ali Žerdin in Janez Markeš o vladnem pritisku na STA. Zakaj koalicijski partnerji Janše ne pokličejo na odgovornost? Poteze Janeza Janše so čest leitmotiv pogovorov Delovih komentatorjev Alija Žerina in Janeza Markeša. Povod za njuno tokratno debato ima znova domicil na Gregorčičevi. »To, da vlada prekinja pogodbene obveznosti, povezane s finansiranjem Slovenske tiskovne agencije, prevedeno v nek drugi jezik pomeni, da skuša agencijo izstradati,« za uvod pove Žerdin. Napoved umika financiranja je bila včeraj v Sloveniji novica dneva. »Zdi se, da je med drugim razlog tudi ta, da se je odgovorna urednica STA podpisala pod skupen apel odgovornih urednikov slovenskih medijev z zagotovilom javnosti, da se slovenski mediji ne bodo pustili ustrahovati,« še meni Žerdin »Kot kaže, je prišlo do povračilnih ukrepov na točki, na kateri ima vlada dostop do povračilnih ukrepov.« Vlada izrednih stanj »Politično korektno izražanje je, da rečemo, da je to storila vlada, a je to v resnici storil predsednik vlade,« pove Markeš. »Nimamo vlade, ki bi bila sposobna prevzemati pametne odločitve, niti pri zadevah, ki so popolnoma samoumevne in obstranskega pomena glede na tiste odločitve, ki jih zahteva težka gospodarska situacija. Ali karkoli drugega. Kar je bilo v državi postavljeno kot stabilno, stalno in smiselno, se na dnevni bazi postavlja pod vprašaj, v isti sapi pa se trdi, da moramo vladi dopustiti, da se ukvarja s težkimi razmerami okoli covida-19,« meni. »Dejansko izredna stanja vzpostavlja vlada, če smo natančnejši, predsednik vlade. Česar ne razumem, je, kako to, da koalicijski partnerji takšnega predsednika vlade na takšen ali drugačen način ne postavijo pod vprašaj,« se še vpraša Markeš. »Zakaj partnerji v koaliciji premiera, ki se giblje po robu ustavnosti in krepko čez, ne pokličejo na odgovornost?«

Razvoj novih materialov, nanotehnologije, molekularne biologije in še številnih drugih področij sodobnih znanosti je tesno povezan s podrobnim razumevanjem tega, kaj se dejansko dogaja na molekularnem oziroma atomskem nivoju. Za razvoj denimo novih nanostrukturnih materialov za baterije prihodnosti je nujno videti, kaj se v njih dejansko dogaja med samim delovanjem. To omogoča rentgenska absorpcijska spektroskopija s sinhrotronsko svetlobo. »Ko z rentgenskim žarkom posvetimo na snov, iz atoma izbijemo elektron in ta odleti v okolico, se od nje odbija in nam na ta način sporoči, kaj se v njegovi okolici nahaja,« razlaga osnovni princip te metode prof. dr. Iztok Arčon. Na ta način je mogoče pridobiti številne ključne podatke, ki pogosto na glavo postavijo predhodne domneve raziskovalcev. A za takšne raziskave je nujen sinhrotron. Tovrstnih pospeševalnikov ni veliko in merilni čas na sinhrotronu je potrebno pridobiti z vrhunsko zastavljenimi raziskavami. A tokratni gost Podob znanja, dr. Iztok Arčon, redni profesor na Univerzi v Novi Gorici, ima po zaslugi svojega znanstvenega dela na tem področju na široko odprta vrata, sodeluje pa raziskovalnimi skupinami z zelo različnih področij. Letos je za svoje dosežke prejel tudi Preglovo nagrado. Foto: iz osebnega arhiva Iztoka Arčona

V tretji epizodi o (ne)smiselnih novinarskih vprašanjih, preostalih turnirjih letošnje sezone, ravni odbojke na mivki v Sloveniji in tem, kako izgleda mednarodni turnir z vidika tekmovalca.

Kdaj ste na možgane gledali z emocionalnega in ne kognitivnega vidika? Tokratni gost, psihiater dr. Rok Tavčar, bo pojasnil, kako so možgani povezani z našim čustvenim odzivanjem oz. obratno, kako čustva vplivajo na delovanje možganov. Kot primer, možgani so v kroničnem stresu povsem enaki tistim v depresiji oz. da stres in bolečina (npr. zaradi ločitve) celo za nekaj let znižata storilnost. Dejansko lahko človek optimalno funkcionira šele takrat, ko so vsi deli možganov v ravnovesju. Kako delujejo starejši predeli in kako evolucijsko mlajši ter na zakaj možgani ne razumejo besede ne, izveste v posnetku. Več o tem na naši spletni strani www.klepetobkavi.si Obiščite nas tudi na Facebooku: www.fb.com/klepetobkavi

Ves čas smo polni besed, kako pomembna esenca naše biti je kultura, v resnici nam je pa vseeno zanjo.

Na šolskih in vrtčevskih proslavah, nastopih in tekmah snemamo vsi vse. Verjetno pa ne veste, da po novi zakonodaji fotografij, na katerih se ob vaših pojavljajo še otroci drugih, ne smete objavljati brez privolitve njihovih staršev. Nekatere šole so snemanje prireditev že prepovedale, drugod ste morali podpisati kakšno izjavo. Dejansko vas lahko toži tudi vaš znanec, če ste na Facebooku objavili njegovega Taya, kako na praznovanju rojstnega dne v bazenu plava ob vašem Tianu. Pretiravamo? Kakšne so vaše izkušnje? Kdo ga zdaj biksa? Zakonodaja? Mi, ki moramo vse posneti ali objaviti? Ali tisti očetje, ki so vas zaradi tega morebiti pripravljeni privesti pred sodnika?

Vabljeni k poslušanju devetnajste številke podcasta v zvezi z vedeževanjem s tarot kartami. Kratek povzetek vsebine: ena dobra meditacija; ena dobra otvoritev; ena dobra magija: nič drugega …. Tarot karte so lahko odličen vir informacij. Dejansko vam tarot kart ni potrebno uporabljati za vedeževanje in šloganje, le vam to ne paše. Tarot karte lahko uporabite za sto drugih stvari.… Read More » The post Meditacija, Magija, Otvoritev – 019 appeared first on Podcast.si.

Vabljeni k poslušanju osemnajste številke podcasta v zvezi z vedeževanjem s tarot kartami. Kratek povzetek vsebine: zgodovina Rider White tarota; otvoritev ena karta vprašanja za DA in NE odgovore: nič drugega …. Tarot karte so lahko odličen vir informacij. Dejansko vam tarot kart ni potrebno uporabljati za vedeževanje in šloganje, le vam to ne paše. Tarot karte lahko… Read More » The post Rider White Tarot – 018 appeared first on Podcast.si.

Vabljeni k poslušanju sedemnajste številke podcasta v zvezi z vedeževanjem s tarot kartami. Kratek povzetek vsebine: shekan amazon račun; otvoritev za pogledat kaj se bo dogajalo keltski križ: nič drugega …. Tarot karte so lahko odličen vir informacij. Dejansko vam tarot kart ni potrebno uporabljati za vedeževanje in šloganje, le vam to ne paše. Tarot karte lahko uporabite… Read More » The post Shekan Amazon račun – 017 appeared first on Podcast.si.

Vabljeni k poslušanju šestnajste številke podcasta v zvezi z vedeževanjem s tarot kartami. Kratek povzetek vsebine: različne tarot karte Raider White karte; Marseljski tarot; Crowley tarot; Osho Zen tarot; in še in še in še …. Tarot karte so lahko odličen vir informacij. Dejansko vam tarot kart ni potrebno uporabljati za vedeževanje in šloganje, le vam to ne… Read More » The post Različne tarot karte – 016 appeared first on Podcast.si.

Podcast Strašno hudi tokrat gosti Miho Krofla, strašno hudega raziskovalca in pedagoga ljubljanske Biotehniške fakultete ter enega največjih poznavalcev velikih zveri v Sloveniji. Ko pravimo poznavalec, ne mislimo zgolj osebe, ki zre ... izza platnic knjig in računalnika. Miha se z njimi čisto zares srečuje v naravi. Z medvedom se je tako »pozdravil« že več kot 200-krat. So v tem času postali že kolegi? Miha odločno zanika. »Zelo jasno je, da nas te živali ne dojemajo kot prijatelje.« No, zgodilo pa se je tudi že, da se je znašel sredi volčjega brloga in si z mamo volkuljo zrl iz oči v oči. In? Nič. Nič? Nič. Kljub temu tega ne počnite nikoli in nikdar. Saj veste − vsak je svoje hiše gospodar. Miha, ki gozd in njegove prebivalce pozna kot svoj dom, pa kljub temu pravi, da ga ob srečanju z našimi velikimi zvermi ni nikoli kaj pretirano strah. »Vseeno te živali ne lovijo človeka za hrano,« odvrne in doda: »Dejansko več strahu občutim, če se peljem po cesti na teren.« Ja, Miha je svojevrsten. Oborožen z znanjem in izkušnjami premaguje vse stereotipe − o tem, ali bi nas medved, ko nas sreča, kar takoj napadel, ali je crkljiv in len, pa tudi kako dober plesalec je, pa o tem, ali risi plezajo na drevo, ali so to velike pikaste mačke, ki lovijo miši, in ali volkovi čisto zares tulijo v luno ... Kot poudarja, so velike zveri posebne tudi zaradi svoje ekološke funkcije − s svojo prisotnostjo močno vplivajo na življenjski krogotok sistema, v katerem živijo, na številnost določenih populacij in tudi na njihovo obnašanje. »Po domače rečeno: jelen ni jelen, če ga ne lovi volk. Vizualno in anatomsko že, a po obnašanju v ekosistemu, se lahko precej spremeni,« ponazori Miha. Zaradi tega jim pravimo tudi tako imenovane ključne vrste. Zdaj, ko že trka pomlad, bo Miha nadaljeval z izvajanjem projekta o medvedih: nekaj so jih že opremili s telemetričnimi ovratnicami, nekaj jih še bodo. »Spremljamo predvsem odnos medveda do človeka. Pri tem vpeljujemo tudi nekatere ukrepe, s katerimi bi želeli pomagati lokalnemu prebivalstvu, da bi zmanjšali težave z medvedi.« Tako bodo na teren postavili prve medovarne smetnjake. Ti so narejeni tako, da medved ne more priti do smeti in dobiti »nagrade« v obliki hrane. »Pričakujemo, da se bo zmanjšalo število obiskov v naseljih, s tem pa tudi konflikti. To je eden izmed večjih projektov, ki ga trenutno izvajamo.« Poleti bodo nadaljevali tudi monitoring volka z izzivanjem tuljenja (po posebnem tečaju gredo s prostovoljci na teren in tulijo kot volkovi, ti pa se oglašajo nazaj). Če bi bil volk ... Ko pa se bodo spomladi vse živali do konca zbudile in pretegnile, se srečale v kakšen gozdnem lokalu na kavi in se pogovarjale, kam bi se rade preselile, bi izbrale Slovenijo ali bi raje iskale drug življenjski prostor? »Odvisno od vrste do vrste,« v smehu odgovori Miha. »Kakšnim bi bilo kar udobno v Sloveniji, za kakšne druge pa verjamem, da bi raje izbrale kakšno sosednjo državo. Če bi bil jaz na primer volk, si definitivno ne bi želel biti v Sloveniji. Že v Italiji ali na Hrvaškem bi bilo verjetno bolj prijazno. --- Podkast Strašno hudi ustvarjava Maja Čakarić in Klara Škrinjar. Pripombe, kritike, pohvale in tudi predloge za goste (u)loviva na strasnohudi@delo.si. Glasba: Bowrain Obdelava zvoka: Gregor Zemljič Likovna podoba: Mashoni«

Pogovor je nastal na podlagi članka Potop Evrope: http://www.mladina.si/167701/potop-evrope/