Podcasts about zagotovo

Zgodbica lepo prikazuje pohlepnost nekaterih duhovnikov, ki so prevarali ljudi na grozovit način. Sami so določili, kaj hoče rečni zmaj. Zagotovo takšne pošasti v resnici ni bilo, kaj šele da bi znala govoriti in zahtevati karkoli. Še posebna krutost pa je bila zahteva, da je treba vsako leto žrtvovati mlado dekle zato, da bi bila lahko letina dobra. Toda preprost kmet je spoznal njihovo pohlepnost in surovost in za vedno končal to kruto navado. Kako, izveš v kitajski pravljici Svatba rečnega zmajaVir: Kitajske in korejske pravljice, prevedel Jože Zupančič, založba »Lipa« Koper, 1955, bere Nataša Holy

Dr. Miša Korva na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani bdi nad testi za diagnostiko covida in drugih zoonoz, torej bolezni, ki se z živali lahko prenesejo na človeka. Vodi tudi laboratorij tretje stopnje biološke nevarnosti in je oseba, ki jo pokličejo ob sumu, da pisemska pošiljka vsebuje nevarni prah. V preteklosti se je kalila ob izbruhih ebole v centralni Afriki in delovala v ekipi, ki je pred leti potrdila povezavo virusa zika z mikrocefalijo.

Irena je avtorica Svetišč narave. Knjige, ki je eno pomembnejših bralnih presenečenj leta. Sedem tednov je preživela v različnih habitatih iz slovenskega nabora in dokazala, da popolna izkušnja leži tik za domačim pragom. Zagotovo imate doma tudi kakšnega izmed njenih izletniških vodnikov. Njena strast so povedke in pripovedke, vezane na hribe, kar je, kot se izkaže, zelo pomembno za razumevanje njenega opusa.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.

Zagotovo se je tudi vam že kdaj zgodilo. Morda v množici, kjer ste začutili, da ima nekdo pogled uprt v vas, se obrnili in ujeli stik z očmi. Ni nujno, da vidimo, da nas nekdo gleda, pa se ta občutek vseeno pojavi. Zakaj in kje? Si morda vse skupaj le domišljamo? Mojca Delač je to radovednost delila s prof. dr. Zvezdanom Pirtoškom, nevrologom in predstojnikom katedre za nevrologijo ljubljanske Medicinske fakultete. In lahko si kar mislite, da je za vsem pravi orkester možganskega delovanja!

Vipavski Križ. Zagotovo ste ga že opazili, ko ste se peljali po slikoviti Vipavski dolini. Saj s svojo zanimivo podobo strnjenega naselja na hribu pritegne pozornost. Prav zato, da ne bi okrnili tega pogleda, so na vipavski hitri cesti zgradili tudi pokriti vkop. Na tem vkopu pa je skrbnik hitre ceste DARS začel graditi sončno elektrarno, ki pa naj bi, po mnenju domačinov, močno kvarila pogled na naselji Cesta in Vipavski Križ. Kako se bo zadeva razrešila in ali bo podoba majhnega, z obzidjem obdanega mesta, ki je eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov v Sloveniji, ostala neokrnjena, bo pokazal čas. Nekoč je bil čas Vipavskemu Križu naklonjen, saj so mu podelili mestne pravice prav na današnji dan, torej 19. januarja, leta 1532. Kako se je to zgodilo in zakaj, bomo odkrivali v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu je bila država v fokusu Hrvaška in eden izmed številnih gostujočih avtorjev in avtoric iz sosednje države je bil tudi pisatelj Damir Karakaš. Zagotovo gre za enega najbolj nagrajevanih in prevajanih sodobnih hrvaških avtorjev, a hkrati tudi enega redkih, ki v ospredje svojega ustvarjanja tako močno postavljajo hrvaško pokrajino Liko. V kratkih romanih, za katere je značilen pretanjen slog, namreč pogosto tematizira surovost okolja in Ličane v različnih zgodovinskih turbulencah. V slovenščini lahko beremo njegova romana Šumenje gozda in Proslava, ki sta v prevodu Jurija Hudolina izšla pri založbi Beletrina. Na Ljubljanskem filmskem festivalu pa je bil na ogled tudi film, nastal po romanu Proslava režiserja Bruna Ankovića, ki je na puljskem festivalu prejel veliko zlato areno. Z Damirjem Karakašem se je pogovarjal Sašo Puljarević. Bere Igor Velše, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: © C.Stadler/Bwag; CC-BY-SA-4.0

Živimo v času vse večjih potreb po električni energiji, hkrati se soočamo z več krizami, tudi okoljsko. Kako, če sploh, bomo zaznali, da bomo v novo leto vstopili z enim energetskim virom manj: Termoelektrarna Šoštanj bo opravljala le še gospodarsko javno službo za zagotavljanje toplote za Šaleško dolino. Hkrati so zneski na položnicah, ki jih trenutno plačujejo gospodinjstva, zamejeni in še ne kažejo resničnega novega obračunavanja omrežnine. Soočamo se tudi z energetsko revščino. Kakšna je prava kombinacija energetskih virov za Slovenijo in katera vprašanja si moramo zastaviti? O tem s prvim varuhom slovenskega energetskega sistema, direktorjem Elesa Aleksandrom Mervarjem.

V tokratni oddaji smo preverili, kaj lahko obiskovalci doživijo v občini Rače - Fram. Zagotovo kraj označuje raški grad, ki spada med najlepše nižinske gradove v tem delu Evrope. Začenjamo pa tudi novo potopisno zgodbo – naš popotniški cilj bo Kitajska.

Zagotovo je v preteklih dneh v Sloveniji odmevala odločitev goriškega občinskega sveta, da Benitu Mussoliniju ne odvzame naziva častnega občana. Kako so polemiko spremljali naši rojaki v Furlaniji Julijski krajini? V Trstu so obeležili 50-letnico Slovenskega raziskovalnega inštituta, na zadnji novembrski dan bo odprtje tradicionalnega Miklavževega sejma. Na isti dan pa bo v Gorici zaživel Andrejev sejem.

V epizodi 151 je bil moj gost Dušan Osojnik, zen učitelj in raziskovalec zdravilnih harmonij gonga. Ustanovitelj Zavoda VitaZen, popotnik, učitelj meditacije z več kot 30 letnimi izkušnjami prakticiranja več meditacijskih pristopov. Dušanov tečaj meditacije, ki se prične 11.9.2024: https://vitazen.si/tecaj-meditacije/ Tole sem zapisal pred leti o tečaju: "Pričakoval sem nepričakovano in to dobil. Hvala Dušan za košček mozaika. Cel čas tečaja sem imel v glavi vprašanje zakaj organiziraš ta tečaj? Dobil sem odgovor na način, da razumem, da odgovor ni potreben ali pa vprašanje ni več potrebno. Zagotovo bom slišano in čuteno nosil v srcu. Hvala!" V epizodi se dotakneva naslednjih tematik: Učitelji in učenci Pomoč drugemu Psihedeliki Formalni učitelji, vzgoja otrok Kapitalizem in duhovnost Iskanje ravnovesja, materialnost in ego Ljubezen in tišina Camino Prisluhiti sebi

»Oči so okno v dušo,« pravijo. Zagotovo lahko pozornemu opazovalcu oči sogovornika veliko razkrijejo, ampak o tem morda več kdaj drugič. Tokrat nas bo v Torkovem kvizu najbolj zanimala barva oči in s tem povezana vprašanja. Kako oz. kdaj se barva oči dokončno razvije? Od česa vsega je odvisna? Ali je res, da modre oči počasi izumirajo in da so zelene najbolj redke?

Prvi teden Tour-a je za kolesarji. Presenetljive zmage, predvideni razpleti in vprašanje: "Ali spada makadam na tritedensko dirko?". Zagotovo smo kak trenutek pozabili omeniti, ker se jih je zgodilo enostavno preveč. A vendar je nekaj jasno, Tour je še dolg in zelo odprt. Prisluhni! Disko grupo poganja ⁠⁠⁠⁠⁠⁠Nduranz⁠⁠

Prvi del filmske epike Obzorje: Ameriška saga, ki jo je posnel Kevin Kostner, je na filmskem festivalu v Cannesu prejel skoraj dvanajstminutne ovacije. Zagotovo gre za film, ki ima svoj čar. Gledalce nagovarja z nostalgičnim pristopom. Zdi se, kot da gre za film iz nekih drugih časov, iz zlate dobe vesternovskih in televizijskih filmskih epov. Prežema ga tipična filmska glasba, pomešana z zanimivo amerikano. V najboljših trenutkih nas triurni film spomni na pripovedništvo klasičnih ruskih romanov. Liki se znajdejo sredi usodnega zgodovinskega časa in na njegovem ozadju se odvijajo njihove osebne drame in biografije. Obdobje je oživljeno skozi privlačno rekonstrukcijo naselbin v odprtih in gorskih pokrajinah. Paleta likov je dovolj raznolika in njihovi posamični notranji konflikti ter osebne tragedije spletajo mrežo odnosov, ki nas iztrgajo iz individualistične zavesti ter nas čustveno vpletejo v občečloveško. Istočasno do neke mere prestopa kolonialni pogled. Hollywood je bilo večino svoje zgodovine promotor ameriške nacionalne mitologije, ki je upravičevala iztrebljenje in zasužnjenje nebelih ljudi. V obdobju, ko mnogi mlajši Američani to mitologijo močno prevprašujejo, se film, ki želi doseči odobravanje, mora zavedati tega vidika. Staroselci niso prikazani kot amorfna grozeča prikazen na obrobju misije belega človeka, temveč kot subjekti ljudstev, ki imajo tudi različne interese, medsebojne konflikte in legitimne ozemeljske interese. Vendarle pa bi lahko rekli, da je ta korak storjen prepozno in je premalo odločen. Resnično prelomen vestern bo tisti, ki bo uspel izstopiti iz belskega pogleda in nam zgodbo povedal na način, da ne bo zgolj politično korektna opomba k ameriškemu osvajanju, skozi staroselsko zgodovino in koncepcijo sveta samega. Cele tri ure filma so premalo, da bi se film zdel povsem konsistenten v svojih namenih. Povedati želi ogromno, za to pa mu včasih zmanjkuje fokusa. Na koncu prvega dela kot uvoda to kompenzira z zelo pospešenim prikazom dogajanja, v katerem se prizori z vsemi liki hitro menjajo v konfuzni časovni perspektivi. Niti nekaterih likov so skozi film prekinjene, drugi se pojavijo ne da bi se najavili in bi o njih karkoli vedeli ter pomembno vplivajo na dogajanje. Da bi podali celovito oceno filma, bomo torej morali videti nadaljevanje, v katerem se nam bo razkrila mreža, ki jo prvi del plete. Vseeno pa mu lahko očitamo, da se ne zna čisto odločiti ali želi biti samo uvod ali pa na koncu že stojimo sredi dogajanja. Prvi del ameriške sage je prepričljiv v svojem epskem zanosu, humanističnem pogledu in človeški tragiki. V svojem starokopitnem pristopu bo nekatere nostalgično prepričal, druge pa odvrnil. Vendar pa se mestoma zdi, da si je zastavil preveliko nalogo, da bi jo lahko povsem obvladal. Na ta očitek bo, kot rečeno, odgovorilo šele nadaljevanje. Obenem pa se, ob upoštevanju pomembnosti vsakega posameznika, ne moremo izogniti vtisu, da Hollywood kljub liberalnim kompromisom se vedno težko izstopa iz samozagledane kolonialne pripovedi, znotraj katere imajo nebelci le postransko vlogo, čeprav je država utemeljena na njihovi krvi.

Zagotovo ste sami že doživeli, če niste ravno tip človeka, ki bi se na morju nastavljal soncu, da ste ob prihodu domov prejeli začudene poglede in vprašanja: "Si sploh bila na morju? Saj si bela kot jogurt!". Sinonim za obisk morja je bila namreč zagorela koža. Z leti se je sicer ozaveščenost o škodljivosti sonca in nujnosti zaščite pred njim povečala, a še vedno ne dovolj, če pogledamo statistiko obolevnosti za kožnim rakom, predvsem malignim melanomom, ki se še vedno povečuje. Ob svetovnem dnevu Sonca še enkrat ponovimo osnove zaščite kože pred UV-sevanjem in pomen samopregledovanja, ki lahko vam ali bližnjemu reši življenje, saj je melanom 100-odstotno ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj.Sogovornice: Nina Jugovar, dermatovenerologinja; Nika Juriševič Dolinar, specializantka dermatovenerologije; dr. Simona Uršič, Nacionalni inštitut za javno zdravje; Ana Gornik, oftalmologinja; Tajka Selan, magistrica industrijske farmacije in Tika Hribar, spletna vplivnica.

Kaj je treba storiti, da bi uničili kateri koli odnos? Biti zloben? Lagati? Ne posvečati pozornosti? Kritizirati? Ko gre za škodovanje odnosu, je vsaka izmed teh stvari zelo učinkovita. Toda da bi uničili kateri koli odnos v svojem življenju, je dovolj, da ne igrate pošteno. Verjetno takega odgovora niste pričakovali ali pa se morda celo ne strinjate z njim. Dovolite mi, da pojasnim. Prav tako pa vam želim predlagati boljšo alternativo. Biti "fair" pomeni, da z drugimi ravnamo dobro, dokler tudi oni z nami ravnajo tako. Smo prijazni, dokler so drugi prijazni do nas. Smo ljubeči, dokler smo ljubljeni. Smo pošteni, dokler so drugi pošteni do nas. Toda kaj se zgodi, ko v odnosu dobimo manj, kot menimo, da si zaslužimo? Ali pa takrat, ko se nam to zgodi v poslu ali življenju na splošno? Takrat vrnemo z enakim. In to po navadi takoj. Naše besede ali pa dejanja govorijo: “Kar si storil, ni prav. Zato tudi jaz več ne bom dober. Pravzaprav ti bom vrnil natanko to, kar ti daješ meni. Potem boš videl, kako je to.” Težava delovanja po načelu poštene igre v katerem koli odnosu je, da je za uničenje odnosa dovolj, da ena oseba ne zadosti pričakovanjem druge. Potem se druga oseba odzove enako. Ena oseba se zapre vase, druga se zato počuti zapuščena in se odzove z molčečnostjo. Ena oseba je malo sarkastična, zato se druga odzove enako. Eden se razjezi, drugi ugrizne nazaj. Kaj menite, kakšen bo naslednji korak v vsakem izmed teh scenarijev? Po navaditak, da “žogico vrnemo čez mrežo”. Svoj odziv po navadi opravičujemo z besedami: “Ampak on je začel!” Kot da nam to daje pravico vrniti milo za drago. Toda tako ravnanje ne prinese nič dobrega, nobene pozitivne spremembe. Na koncu sta prizadeta dva, ne le eden. Bes in jeza sta se sprostila, toda težava še vedno ni rešena. Kaj torej lahko storimo? Ko nas kdo razočara, ali naj ravnamo, kot da se ni nič zgodilo? Ali naj vse molče sprejemamo in postanemo predpražnik? Bo to koristilo odnosu? Zagotovo ne! Kakšen je torej odgovor? V evangeliju po Luku 6,32-35 beremo: “Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje, če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu tovarišu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh. Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev, ki ne poznajo hvaležnosti.” Odgovor je torej zelo preprost, a ga je zelo težko uresničiti: Vrnite bolje, kot ste prejeli. To je edini način za ohranitev dobrih odnosov in izboljšanje težavnih. Zato upoštevajmo nasveta, zapisana v pismu Rimljanom: “Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagajte hudo z dobrim.” (Rimljanom 12,17.21)

Predstavniki desetih list so spregovorili o tem, kako varna je Evropska unija, je čas za skupno obrambno politiko, kaj pomenijo vojne v naši neposredni soseščini in tudi, kako urediti vse večji migrantski pritisk na države članice.Po uvodnem vprašanju, kakšen imajo kandidati svetovni nazor nas je zanimalo, ali Evropska unija zaradi vojn, ki smo jim priča v prihodnje potrebuje tudi skupno obrambno politiko. Nosilec kandidatne liste stranke Vesna Vladimir Prebilič: »Strinjam se, da Evropska unija potrebuje obrambno politiko, zlasti zaradi tega, ker je potrebno asimetrijo, torej znotraj zveze Nato, odpraviti, torej zanesti se moremo na sebe. Sem pa absolutno zelo previden pri oboroževanju, pretiranem oboroževanju h kateremu se poziva.«Na vprašanje, ali je Slovenija s tem, ko je sprožila razpravo o priznanju Palestine storila korak naprej ali nazaj v umiritvi razmer je kandidat SDS Aleš Hojs odgovoril: »Slovenija je s to napovedjo hitre napovedi Palestine zgolj prilila olje na ogenj. Ta poteza je v diplomatskih krogih, saj v tistih demokratičnih, razvitih državah naletela na izjemno neodobravanje, kar seveda pomeni, da smo s tem naredili nov strel v koleno, poleg že nekaterih v zunanji diplomaciji.«Kandidata na listi Gibanja Svoboda Marjana Šarca, ki je tudi obrambni minister smo prav tako vprašali, ali je za obrambo unijo in pod kakšnimi pogoji? »Zagotovo si vsi prizadevamo za mir, za mir si pa lahko prizadevamo kot tisti, ki se ukvarjamo z obrambnim področjem tako, da opremljamo obrambne sile za odvračanje, kajti odvračanje nasprotnika ali potencialnega agresorja je tisto, ki drži mir,« je dejal.Nosilec kandidatne liste stranke Resni.ca, tudi njen predsednik Zoran Stevanović je na vprašanje, ali bi dodatna vlaganja v obrambno industrijo v Evropski uniji lahko prispevala k večji varnosti 27-terice odgovoril: »Absolutno ne, Slovenija bi morala zavzeti nevtralno pozicijo, biti mirovni posrednik, pridobiti zaupanje obeh strani.«Kandidat NSi, tudi predsednik stranke Matej Tonin pa je glede varnosti v povezavi povedal: »V času našega predsedovanja se je takrat sprejel tako imenovani strateški kompas, ki je tudi predvidel neke hitre odzivne sile v številkah približno 5000 oseb, s katerim bi lahko Evropska unija vsaj za začetek zavarovala svoje politične in diplomatske odločitve.«Aktualni evropski poslanec in nosilec liste SD Matjaž Nemec je prav tako izrazil pričakovanje, k umiritvi razmer: »V zgodovinskem momentu lahko Slovenija odigra pomembno vlogo, kajti večkrat se je izkazalo, da so lahko v igri velikih prav mali tisti, ki v dialogu odigrajo prenašalca miru.«Nosilka kandidatne liste stranke Levica Nataša Sukič je ostro proti dodatnemu oboroževanju unije. »Slišimo besede, da se je treba še bolj oboroževati, da je treba vzpostaviti obrambnega komisarja, da je treba še več in še več orožja poslati v Ukrajino, ampak še več orožja v Ukrajini je podaljšana vojna.«Kandidat stranke SLS, prav tako prvak stranke Marko Balažič pa je na na vprašanje, kako v EU spet priti na pot miru, svobode in blaginje odgovoril: »Kar je najslabše pri vsemu je, da Evropa deluje izgubljeno. Po eni strani ne vemo, kaj hočemo, po drugi strani pa lahko poslušamo hipoteze, da moramo igrati vlogo mirovnika, ampak s čim,« se je vprašal.Na vprašanje o obrambni uniji je aktualni evropski poslanec sicer nosilec liste Zelenih Slovenije Klemen Grošelj dodal: »Mi ne zagovarjamo evropske vojske, ampak zagovarjamo razvoj evropskih obrambnih zmogljivosti, kar pomeni, da še vedno ostanejo države članice, tiste, ki so primarno odgovorne in v tem primeru ne predajajo suverenosti na Evropsko unijo.«Ali ima Slovenija sploh kakšne možnosti vplivati na svetovni mir pa je bilo vprašanje, ki smo ga zastavili nosilcu liste strank DeSUS in Dobra država Urošu Lipuščku: »Male države so brez dvoma omejene v svojem vplivu, vendar mislim, da Slovenija kot del neke koalicije ima to možnost.«Kandidati za evropske poslance so izmenjali precej stališč na temo vojne v Ukrajini, predstavili svoj pogled na papeža Frančiška in Vatikansko diplomacijo in predstavili stališče do migracijskega pakta.

Eno izmed pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat nam tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo svojih pesti, tepemo drug drugega s svojimi besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se običajno ta drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. Po navadi to pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takšnega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegne na svoj nivo. Kakor da bi tak človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab, kot sem jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede lastne vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovem s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentarja. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli, in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada s svojimi besedami, pa vendarle morate pokazati, da takega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ s svojimi besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko gre za naše besede in odzive, uresničevali ta svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega izgrajujte.” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)

Post je tema, ki običajno ne navdušuje velikega števila ljudi. Večina v postu vidi aktivnost, ki naj bi spodbujala izgubo telesne teže ali prispevala k čiščenju telesa. Toda Sveto pismo v svojih več kakor šestdesetih omembah post povezuje z duhovnimi vprašanji. Po navadi z molitvijo in pogosto v kontekstu posebne potrebe ali prošnje. To nas ne bi smelo presenetiti, saj vsa večja svetovna verstva ‒ z judovstvom, islamom, hinduizmom in budizmom vred ‒ uporabljajo in promovirajo post v povezavi z verskim življenjem. Kaj je post? Post je popolna, delna ali izbirna prostovoljna odpoved določeni snovi ‒ običajno hrani in/ali pijači ‒ oziroma določeni dejavnosti. V Svetem pismu je post kot popolna odpoved hrani in pijači za krajše časovno obdobje prikazan kot skrajni odziv na strahotno stisko, kakršno na primer vidimo pri kraljici Esteri, ki ji je skupaj z njenim ljudstvom grozila usmrtitev (Estera 4,6). Delni post, ki je najpogostejša oblika posta, vidimo v Jezusovi izkušnji štiridesetdnevnega posta, ko se je ta odpovedal hrani, ne pa tudi vodi (Lk 4,2). Izbirni post pa je opisan v primeru preroka Daniela, ki se je za tri tedne odpovedal “okusnim jedem, mesu in vinu” (Dan 10,3). Post ni le vzdržnost od hrane ali pijače, ampak lahko vključuje tudi druge dejavnosti. Prerok Daniel v prej omenjenem odlomku pravi, da se je v času svojega izbirnega posta odpovedal maziljenju. V Izaijevi knjigi 58,6.7 pa zasledimo poziv, naj se ljudstvo posti s tem, da odpne spone krivičnosti, osvobodi zatirane, daje lačnemu svoj kruh in brezdomce pripelje v svoje domove. Vzdržnost od določenih dejanj ali nadomestitev krivičnih s takimi, ki prinašajo pravico, je prav tako post. Pri vsem tem pa je pomembno, da je post vedno prostovoljna odločitev posameznika ali skupnosti. Čeprav je bil v Stari zavezi na dan sprave zahtevan post celotne skupnosti (3. Mojzesova knjiga 16,29.31), pa Nova zaveza nikjer ne zapoveduje posta. Samo usmerja nanj in ga vidi kot običajen del vernikovega življenja (npr. v Matej 6,16 “kadar se postite”). In zakaj naj bi postili? V Svetem pismu je post predstavljen kot duhovna disciplina, torej dejavnost, ki je del krščanske duhovnosti in ki posamezniku omogoča osredinjanje na Boga in soočanje s samim seboj (npr. Luka 2,37 in Psalm 69,10.11). Omogoča nam, da čas, ki bi ga sicer uporabili za nakupovanje, pripravo in pospravljanje hrane, uporabimo za molitev, branje Svetega pisma in premišljevanje in da tako užijemo številne duhovne prednosti. Post prav tako osredinja naše misli in jih naredi jasnejše. Ko naredimo nekaj neobičajnega, nas ta sprememba vsakdanje rutine spominja, da se dogaja nekaj posebnega, to pomeni, da smo bolj čuječi, in posledica tega so bolj osredinjene in jasnejše misli. Zagotovo pa post prinaša tudi zdravstvene prednosti in iz našega telesa in prebavnega traka čisti toksine, ki so se nabrali v njem. Vse našteto kaže, da je post prednost ne le za našo duhovnost, ampak tudi za naše telo in naš um. Dovolite mi za konec še tri nasvete glede posta. Prvič, izberite pravo spodbudo za post. Ta namreč ne pomeni pridobivanje verskih zaslug in izkazovanje lastne pobožnosti niti siljenje Boga, da nas usliši ali deluje v našo korist. Drugič, razmislite o pravi obliki posta. Pri tem pa poleg hrane pomislite tudi na post od medijev, nakupovanja ali uporabe interneta. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: posta se lotite postopno. Tudi tukaj namreč velja, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.

Zagotovo ste opazili, da se je pred nekaj kratkimi leti spremenil format zbirke Umetnine v žepu. Tudi novo zasnovo zbirke je s posluhom pripravil oblikovalec Andrej Furlan. Unikatne trapezne rešitve prejšnje zasnove ni več, knjige so nekoliko večje, morda prevelike za žep, toda povečani obseg ponuja avtoricam in avtorjem več prostora za bolj temeljito predstavitev izbrane umetnine. To priložnost je v polni meri izkoristil dr. Igor Sapač: kot 27. knjigo v zbirki, ki izhaja pri Založbi ZRC SAZU, je objavil knjigo Grad Cmurek. Lepo je predstavil arhitekturne in likovne elemente, značilne za grad, nato pa je zaokrožil predstavitev gradu s kratko predstavitvijo okolice in likovnih upodobitev gradu, knjigo pa sklenejo tlorisi posameznih nadstropij, ki nazorno predstavijo zgodovinski razvoj gradu. Več o vsebini knjige in še čem dr. Igor Sapač pove v pogovoru z Markom Goljo, posnetim v mariborskem studiu. Nikar ne zamudite.

Bližnjevzhodna kriza je najdlje trajajoča na svetu. Morda bo Južnoafriška tožba proti Izraelu za genocid nad Palestinci njena prelomnica. Zagotovo pa življenje v Gazi in širše nikoli več ne bo takšno, kot je bilo. O tem in tudi drugih vidikih je v oddaji Eppur si muove - in vendar se vrti spregovoril nekdanji predsednik, diplomat in profesor mednarodnega prava doktor Danilo Turk.

Spoštovani, sprašujem se, kaj sploh lahko povemo o Bogu? Nicejsko-carigrajska veroizpoved, ki je izvirni povzetek krščanskega verovanja, pove o Bogu le nekaj enostavnih besed: »Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari.« Ali so te besede dovolj? Zagotovo lahko o Bogu povemo več. Vendar ali res? Kakšno je tveganje, ko povemo o Bogu preveč? Ko govorimo o Bogu, moramo biti zelo previdni, da iz Boga ne ustvarimo idola, ki ustreza našim pričakovanjem in predstavam, nakar sledi razočaranje, ko se kaj ne zgodi. Stara Cerkev se je tega zavedala, zato so veroizpovedne izjave o Bogu jedrnate in brez podrobnosti. Bog ni problem, ki ga je treba rešiti, ni vprašanje, na katero je treba odgovoriti, ni stvar, ki jo je treba dokazati, ni nauk, ki ga je treba pojasniti. Bog je skrivnost, ki jo je treba izkusiti. Verske izjave prvenstveno niso rezultat naše inteligence, ampak našega srca. Gre za odnos, tako kot ga imamo z drugimi. Kristjani izpovedujemo o Bogu v prvem delu Nicejsko-carigrajske veroizpovedi pet reči. Prvič, verujemo, da Bog obstaja. Priznavamo, da nismo mi Bog, ampak smo od njega odvisni. Drugič, verujemo, da je Bog, ki se je sam razodel, samo eden. Tretjič, verujemo, da je Bog Oče. Ne gre za spol ali projekcije človeškega očetovstva. Božje očetovstvo pomeni, da je Bog oseben in odnosen (občestven), ker je Trojstven. Ker je Oče, ni abstrakten in ravnodušen, ampak je v življenje sveta vpleten in vključen. Četrtič, verujemo, da je Bog vsemogočen. Priznavamo, da se Bog razlikuje od človeka, ker je v Bogu končna moč in vir vse moči. Bog je vsemogočen v svoji ljubezni, zato ni strašljiv. Božja vsemogočnost ne pomeni, da lahko Bog naredi vse, saj ne more neobstajati, lagati, grešiti, storiti zla, ker je to proti njegovi naravi. Triada atributov Božje vsemogočnosti, vsevednosti in vseprisotnosti govori o gospostvu Boga, zato ga imenujemo Gospod. Petič, verujemo, da je Bog stvarnik nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari. To pomeni, da stvarstvo ni bog, in da obstajata materialna in nematerialna resničnost. Na tej točki mora naše natolcevanje o Bogu utihniti, kot je to storila prva Cerkev v svoji veroizpovedi. V Svetem pismu ni brez razloga zapisano: »Utihnite in spoznajte, da sem jaz Bog.« (Ps 46,11) »Gospod je v svojem svetem templju, umolkni pred njim vsa zemlja!« (Hab 2,20)

»Preveč je preveč!« so v ponedeljek, ko so blokirali Berlin, protestirali nemški kmetje in z opoldansko zasedbo Brandenburških vrat izrekli jasen ne vladnim načrtom za obdavčenje dizelskega goriva in uvedbo davka na kmetijska vozila. Protesti so se nato zadnje dni spontano odvijali po mnogih nemških mestih, včeraj smo tako bili priča kmečki blokadi Stutgarta. Napeto je tudi v Franciji, kjer so zadnje dni pobudo prevzeli prašičerejci, ki opozarjajo na nemogoče gospodarske razmere v katerih se je znašla ta panoga. Kako dogajanje vidi EU poslanec Franc Bogovič...

V preteklih dneh je bil na obisku veliki slovenski misijonar, ki sta ga oče in mama po slovensko krstila za Petra in ga vse življenje klicala po slovensko Peter, pa ga skoraj vsi Slovenci z nekakšnim nezavednim sladostrastjem in neverjetno doslednostjo imenujejo s tujim imenom. Tudi on je rekel, da se moramo dvigniti, ko vidimo, da grejo stvari narobe. Zagotovo nam bo šteto v dobro. Več kot dovolj je še drugih pasti, zaradi katerih utegnejo biti naše duše prelahke in bo na koncu še vedno naše edino upanje – solza Brezmadežne.Komentar je pripravil Lenart Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe.

Dvignimo malo prahu ... okoli prahu! Ste ta teden že obrisali prah in posesali? Morda bi morali … Zagotovo pa boste, ko vam na uho zaide najnovejša Frekvenca X, ki skupaj z geologom Klemnom Teranom spoznava hišni in cestni prah ter njune skrb vzbujajoče plati. V dneh, ko se sliši svetopisemski stavek 'Prah si in v prah se povrneš', pa bomo tudi na lovu za kozmičnim prahom. Smo iz enake snovi kot zvezde, pravi sogovornik, britanski planetarni znanstvenik Matthew Genge, ki se posveča kozmičnemu prahu. Kaj vse nam sporoča ta milijardna množica delcev, ki vsako leto pristane za Zemlji?

Leto 2023 zaznamujejo kar tri za mestni kino Kinodvor v Ljubljani pomembne obletnice: stoletnica kina na Kolodvorski, dvajsetletnica artkina in petnajstletnica Javnega zavoda Kinodvor.In o zgodovini kina na Kolodvorski ulici, ki je nastala kmalu po prihodu južne železnice v Ljubljano, ko je bil sezidan kolodvor ‒ takrat so blatni cesti rekli kar blatni dvor ‒ se pogovarjamo z dvema kinooperaterjema, ki sta zapisana v delovanje Kinodvora. Franci Milošič in Bojan Bajsič nastopata tudi v novem kratkem dokumentarnem filmu z naslovom O ljudeh, ki so v kinu doma.

Zagotovo se nam je vsem že zgodilo, da si ogledamo nek film, ki je na praktično vseh festivalih prejel ključne žirijske nagrade, a nas nekako ne prepriča. Je kaj narobe z našim okusom ali okusom žirije? Kdo zares je avtoriteta na področju presojanja kvalitete filma? Festivalske žirije ali filmski kritiki? Ali kar odjemalci – torej občinstvo?Sogovornica: Ana Šturm, odgovorna urednica filmske revije Ekran 

Dihotomijo tradicionalno – svobodomiselno, konservativno – progresivno imamo za samoumevno. V te predalčke postavljamo drug drugega. Nikogar ne pustimo zunaj, ker bi bil sicer neulovljiv. Tega pa nočemo. Za vsakogar hočemo imeti merila, da ga ocenjujemo in sodimo. Ali se kdaj vprašamo, katera izmed teh opredelitev velja tudi za nas? Smo konservativni tradicionalisti ali progresisti? Kako je z drugimi, ne vem. Zase lahko rečem, da sem tradicionalist in vendar svobodomiseln; sem konservativec, ker se opiram na izročilo, in sem hkrati progresivec, ker verjamem, da se lahko stvari nenehno izboljšujejo in napredujejo. To, kar sem pravkar povedal o sebi, ni srednja pot ali zlata sredina. Eno in drugo je prazna opredelitev. Zagotovo mi je popolnoma tuje tisto pojmovanje, ki svobodomiselnost in progresivnost razume kot radikalni in univerzalni prelom s preteklim. Ne verjamem torej v možnost in smiselnost totalnih preskokov v ničemer, zato zavračam vsako revolucijo, ki vse preteklo odpravlja z namenom, da vzpostavi popolno novost. Lahko pa me seveda kdo vpraša, kako potem razumem Abrahama, od katerega Bog zahteva, da zapusti svojo matično deželo, prelomi s svojo tradicionalno vero, kulturo, narodnostjo in praksami vsakdanjega življenja. Ali je ta biblična radikalnost, ki zahteva prelom s starim, kakor koli podobna novodobnim postulatom revolucije? Po odgovor se lahko napotimo k današnjemu odlomku iz knjige preroka Izaija, ki pravi: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, za kar sem jo poslal.« Ta odlomek nam pove, da je Božja beseda globlja stvarnost kot katera koli sociološka ali filozofska opredelitev, ki smo jo omenili v uvodu. Sam sebe vidim usidranega prav v območju te vere. V njej se mi namreč podarja presežno, Božje, ki po svoji naravi ni ne tradicionalno ne progresivno. Kajti Njegova Beseda je od začetka, pravi sv. Janez. Zemljo pa poji in jo dela rodovitno tudi zdaj in bo imela uspeh tudi ob koncu časov, dodaja Izaija. Zaradi te vere se mi ni treba zapletati v vsakodnevne politične, družbene in kulturne antagonizme. Seveda me vsa ta trenja prizadenejo, proti njim nisem imun, a ker jih postavljam na drugo, nižjo raven kot svojo vero, jih s tem relativiziram ter jim jemljem tisto zaresnost, ki jo od mene neupravičeno pričakujejo. S te – meta pozicije – v moči Svetega Duha privzemam tako brezčasna izročila, kot se prepuščam svobodomiselnosti in progresivnosti.

Dirka vseh dirk? Morda. Grand Tour med Grand Touri? Zagotovo. Pregled državnega prvenstva in pogled proti Elizejskim poljanam. Oziroma bolj natančno Baskiji. V soboto se prične! Prisluhni!

Tehnološki preskok, ki ga predstavljajo veliki jezikovni modeli, kot je ChatGPT, in druge oblike generativne umetne inteligence, bo imel daljnosežne in izjemno globoke učinke na celotno družbo. Glede tega se strokovnjaki strinjajo. Kakšni konkretno ti učinki bodo, je mnogo manj jasno. Nedvomno se bo cela paleta t. i. intelektualnih poklicev temeljito spremenila, veliko jih bo tudi izginilo. Zagotovo so se povečale tudi možnosti za manipulacijo in zlorabe, pa tudi za nadaljnjo fragmentacijo družbe in razslojevanje. Pričakujemo pa lahko tudi učinke, ki se jih v naprej ne da napovedovati. Kako torej uporabljati in regulirati tehnologijo, ki se razvija hitreje, kot jo lahko dohajamo, je bilo v središču razprave, v kateri so sodelovali: dr. Maja Bogataj Jančič, vodja Inštituta za odprte podatke in intelektualno lastnino ODIPI in sopredsedujoča delovni skupini za upravljanje podatkov pri Global Partnership on Artificial Inteligence; dr. Nina Cvar, raziskovalka na Fakulteti za elektrotehniko in docentka na oddelku za sociologijo kulture Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; filozof, sociolog kulture, heker in še kaj Filip Dobranić z Inštituta Danes je nov dan ter prof. dr. Aleš Završnik, direktor Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Eno izmed pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo pesti, tepemo drug drugega z besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se po navadi drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. To pa pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da bi oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegnila na svojo raven. Kakor da bi tak človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab kot jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede svoje vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovemo s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentarja. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli, in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada z besedami, pa vendarle morate pokazati, da takega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ z besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa v jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko bo šlo za naše besede in odzive, upoštevali svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega zgrajujte” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)

Danes pa samo uradno slovo od poslušalstva za leto 2022. Podobnih sloves je v tem tednu kar nekaj in po najnovejši modi se ob izteku leta doda: "Samo, da je mimo!" Ali pa: "Da se ne bi nikoli ponovilo!" Na srečo do dneva natančno beležimo začetek mode, po kateri se od leta poslovimo z grenkobo in težkimi besedami. Od nekdaj se sicer novo leto pričakuje z upanjem in novoletnimi zaobljubami, a kljub temu nikoli nismo s takšnim užitkom, strastjo, skoraj z maščevanjem, zavračali pravkar iztekajočih se let. Začelo se je z zdaj že znamenitim 2020, ko je januarja uradno nastopila epidemija in smo ob koncu decembra tisto leto dobesedno zbrcali v zgodovino. "Zagotovo najslabše leto zadnjih generacij," ki ni storilo nič drugega, kot da je dalo na voljo svoj čas enemu virusu in eni podivjani civilizaciji. 2021 je nato potekalo približno enako kot predhodno in spet smo ga odslovili z neprimernimi besedami; za 2022 je že vse kazalo, da se bo življenje končno stabiliziralo, pa si je tovariš Putin omislil, da za to ni nobene resnične potrebe. In ponovno ob draginji, inflaciji in napetostih vseh sort letošnje leto vežemo v rumeno vrečo in čakamo, da ga pobere smetarski kamion. O preklinjanju preteklih let se je pojavila tudi moda besed leta – kot bi že ne imeli dovolj dogodkov, oseb in ostalih izstopajočih subjektov znotraj prejšnjega leta. In izbori besed – ker v času površnosti se da leto opisati ne z enim sestavkom, ali enim stavkom, temveč kar z eno besedo – vsebujejo skoraj praviloma besede z negativno konotacijo. Med njimi je nova skovanka; če spomin ne vara, konkurira za besedo leta na Angleškem, ki opisuje pojem "življenje v nenehni krizi". Ker kot kaže se bomo morali navaditi na življenje v nenehni krizi. Se pravi, da ne bomo več poznali čas z ali brez krize, temveč samo še: "kriza, bolj kriza, najbolj kriza"! Kar nas pripelje do srčike naše novoletne poslanice … Naši očetje, bog ne daj pa naši dedje, so se ves čas po malem hvalili s krizami, ki so jih preživeli. Z vojnami, pomanjkanjem, boleznimi in težavami. Ampak ob slovesu od še enega ekstremno kriznega leta, z obeti na še eno ekstremno krizno leto, je čas, da postavimo stvari na svoje mesto … … Generacije, ki so danes v najboljših letih, so doživele dve državi, eno vojno, pet ali šest valut, hiperinflacijo, nekajkratno sesutje lokalnega in tudi globalnega gospodarstva, pandemijo, vojno, ki preti, da bo postala zadnja, in pa planetarne podnebne spremembe, ki bodo planet spremenile v puščavo. Se pravi, da s krizo živimo že vse življenje in leto 2020 z epidemijo ni bilo nič bolj dramatično od recimo leta 1989, ko se je plača, če si se zadržal na poti od službe do preprodajalca deviz na tržnici, spremenila v nič. Ali leto 2022 z energetsko krizo ni bilo nič slabše od leta 1973, ko so Arabci zaprli pipice in so naši očetje redke avtomobile polnili z dobrimi željami in odpadlim oljem. In tako naprej in tako nazaj … Recepta za kolikor toliko normalno življenje brez kriz sta dva. Na žalost ali srečo sta že vso zgodovino enaka, samo da smo vsaj na enega malo pozabili. Najlepše se je peklenskega objema krize rešiti, če se vam uspe preriniti med en odstotek najbogatejših Zemljanov. Ali v našem primeru – med en odstotek najbogatejših Slovencev. V čakanju na protikrizne ukrepe vlade, se ti srečneži težavam izognejo s prestižnimi avtomobili, ljubljanskimi nepremičninskimi kvadrati in Michelinovimi kuharji. Ter z zgodbicami, kako zelo trdo delajo. Druga možnost, primernejša za najširšo populacijo, pa je, da enostavno znižate pričakovanja. Da si v prihajajočem letu nič ne želite, od leta 2023 nič ne pričakujete, in se v naslednjih dvanajstih mesecih na nikogar ne zanašate … Naj bodo novoletne zaobljube bolj bazične sorte: dihati, hoditi, skrbeti za naraščaj in poslušati Val 202. Če boste živeli v skladu s tem kanonom, bo prihajajoče 2023 prvo po zadnjih letih brez pridevnika "krizno" in se bomo ob letu osorej sestali v povsem drugačnem vzdušju, kot se poslavljamo letos …

Zadovoljstva in smisla ne odkrivamo v lastnih samopotrditvah, ampak vedno v nalogi. V odnosu do drugega, do družbe in nenazadnje seveda do sebe. Življenje je poslanstvo. Mnogi so alergični na pogovore o stiskah, o težkih življenjskih dogodkih. Prepričani so, da bi se morali pogovarjati le o dobrih zgodbah, o veselih trenutkih ter biti nasploh bolj pozitivni. To drži, je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal mag. Martin Lisec, direktor Inštituta Stopinje, kjer želijo širiti veselje do življenja. Toda, doda, pomembno je živeti veselje tudi v trenutkih, ko mogoče ni zunanjih ali notranjih razlogov za to, da bi to veselje čutili. Srečevanje z ranljivostjo nas dela bolj prizemljene, bolj empatične in v nas lahko spodbuja odgovornost do življenja.Ljudje vse bolj izgubljamo smisel, od kod to in še bolj žalostno je dejstvo, da smisel izgublja vse več mladih?»Oprijemki v življenju, ki ohranjajo smisel, so lahko naša notranja drža, trdnost, naša vera, kar nam je podarjeno in kar razvijamo. Pomembni oprijemki so tudi lepa doživetja, dobri odnosi, naš socialni krog in vse kar nam je v življenju v spodbudo. Ničesar nimamo v zakupu, vse nam je pravzaprav podarjeno. Z vsem lepim, kar doživljamo iz dneva v dan, je treba ravnati spoštljivo, ponižno in odgovorno. Nismo gospodarji življenja in prav srečevanje z robom, z ranljivostjo nas vedno znova opominja na to.Hoja za smislom»Vprašanje smisla je nekaj, kar vsakega izmed nas spremlja skozi vse življenje. V določenih obdobjih se tega zavedamo bolj, drugič manj. Zagotovo pa se zavemo, kako pomembno je, da imamo nek notranji kompas, nek notranji napetostni lok, v trenutkih soočanja s stiskami življenja, ki pa nikomur niso prihranjene. Skušajmo razvijati zdravo notranjo razdaljo do vsega kar se nam dogaja, da se vnaprej razpoložimo za zahtevne razmere, ki jih bo življenje zagotovo še prineslo, kar nekaj jih je že, in pa hkrati, da tudi v lepih trenutkih, ki jih je prav tako ogromno, čutimo hvaležnost. Nič ni samoumevno. Dar je vse. Smisel doživimo kot stranski učinek uresničenja prepoznane, smiselne naloge v našem življenju.«Kljubovalna moč duha»Prav ta nas dela velike, če damo ponižno priznanje veličini življenja in vsem njegovim obrazom. Velikokrat prav v ciljih prepoznamo smisel svojega življenja. V logoterapiji pravimo, da smisel udejanjamo z uresničevanjem vrednot. Ljudje kot duhovna bitja prepoznavamo vrednote na ustvarjalnem in doživljajskem področju, razvijamo vrednote stališč in na vseh teh si zastavljamo tudi cilje. Če življenje napolnjujemo s pozitivnimi vsebinami, nam to daje moč in občutek, da je naše življenje smiselno.«

Zadovoljstva in smisla ne odkrivamo v lastnih samopotrditvah, ampak vedno v nalogi. V odnosu do drugega, do družbe in nenazadnje seveda do sebe. Življenje je poslanstvo. Mnogi so alergični na pogovore o stiskah, o težkih življenjskih dogodkih. Prepričani so, da bi se morali pogovarjati le o dobrih zgodbah, o veselih trenutkih ter biti nasploh bolj pozitivni. To drži, je v pogovoru za Radio Ognjišče dejal mag. Martin Lisec, direktor Inštituta Stopinje, kjer želijo širiti veselje do življenja. Toda, doda, pomembno je živeti veselje tudi v trenutkih, ko mogoče ni zunanjih ali notranjih razlogov za to, da bi to veselje čutili. Srečevanje z ranljivostjo nas dela bolj prizemljene, bolj empatične in v nas lahko spodbuja odgovornost do življenja.Ljudje vse bolj izgubljamo smisel, od kod to in še bolj žalostno je dejstvo, da smisel izgublja vse več mladih?»Oprijemki v življenju, ki ohranjajo smisel, so lahko naša notranja drža, trdnost, naša vera, kar nam je podarjeno in kar razvijamo. Pomembni oprijemki so tudi lepa doživetja, dobri odnosi, naš socialni krog in vse kar nam je v življenju v spodbudo. Ničesar nimamo v zakupu, vse nam je pravzaprav podarjeno. Z vsem lepim, kar doživljamo iz dneva v dan, je treba ravnati spoštljivo, ponižno in odgovorno. Nismo gospodarji življenja in prav srečevanje z robom, z ranljivostjo nas vedno znova opominja na to.Hoja za smislom»Vprašanje smisla je nekaj, kar vsakega izmed nas spremlja skozi vse življenje. V določenih obdobjih se tega zavedamo bolj, drugič manj. Zagotovo pa se zavemo, kako pomembno je, da imamo nek notranji kompas, nek notranji napetostni lok, v trenutkih soočanja s stiskami življenja, ki pa nikomur niso prihranjene. Skušajmo razvijati zdravo notranjo razdaljo do vsega kar se nam dogaja, da se vnaprej razpoložimo za zahtevne razmere, ki jih bo življenje zagotovo še prineslo, kar nekaj jih je že, in pa hkrati, da tudi v lepih trenutkih, ki jih je prav tako ogromno, čutimo hvaležnost. Nič ni samoumevno. Dar je vse. Smisel doživimo kot stranski učinek uresničenja prepoznane, smiselne naloge v našem življenju.«Kljubovalna moč duha»Prav ta nas dela velike, če damo ponižno priznanje veličini življenja in vsem njegovim obrazom. Velikokrat prav v ciljih prepoznamo smisel svojega življenja. V logoterapiji pravimo, da smisel udejanjamo z uresničevanjem vrednot. Ljudje kot duhovna bitja prepoznavamo vrednote na ustvarjalnem in doživljajskem področju, razvijamo vrednote stališč in na vseh teh si zastavljamo tudi cilje. Če življenje napolnjujemo s pozitivnimi vsebinami, nam to daje moč in občutek, da je naše življenje smiselno.«

Mag. Stane Merše: Naša raba enerije bo v naslednjih petih letih gotovo drugačna.Znanje in osveščenost sta ključni element, ki ju moramo okrepiti, za uspešnejši zeleni prehod. To je morda ena od največjih ovir, da nimamo ustreznega znanja, tudi ne na ustreznih mestih, kjer se odloča o rešitvah. Skratka, znanje. In pa seveda podpora tudi tehnološkemu razvoju naših podjetij, da bi le ta zagotavljala rešitve in ne bi le uvažali določenih tehnoloških rešitev, ampak bi bili dejansko tisti, ki te rešitve razvijamo in ponujamo. To je skupni, najuspešnejši vidik za dober zeleni prehod v Sloveniji.Tako je v pogovoru za Radio Ognjišče povedal mag. Stane Merše, vodja Centra za energetsko učinkovitost, ki deluje v sklopu Inštituta Jožef Stefan.Zeleni energetski prehod in splošna energetska učinkovitost nista več izbira ampak nuja. Skrajni čas je, da sleherni med nami premisli o svoji odvisnosti od energetov, kako z njimi ravna, jih smotrno in preudarno uporablja, pozna tudi druge možnosti izbire, spremlja inovacije na tem področju in razmišlja o spremenjenih, boljših navadah v dobrobit zmanjšane potrošnje in s tem boljšega vpliva na okolje in življenje vseh?Uspešnih projektov za učinkovitejše rabe energije je veliko, v Sloveniji smo lahko ponosni. Zagotovo pa je treba delati še naprej.Zeleni energetski prehod»Gre za globalni proces kot odgovor na zelo aktualno podnebno krizo, pa seveda tudi na zmanjšanje obremenitve okolja in onesnaževanja, ki ga današnja družba prispeva svetu. Gre za širok proces uvajanja novih zelenih tehnologij, ki manj obremenjujejo naše okolje, novih trajnostnih praks, tako v industriji kot tudi pri naših vedenjskih vzorcih, skratka gre za eno bolj okolju prijazno sonaravno ravnanje, ki ga današnje nove tehnologije že omogočajo, in je zato dejansko nujno potreben odgovor, če hočemo ohraniti okolje tudi našim potomcem. Tudi okolje v Evropi je temu izrazito naklonjeno, dogaja se velik razvojni preboj, dela se na vseh področjih, stvari se obračajo na bolje.«Sem optimist, slovenski človek je bil vedno gospodaren, se je znal gospodarno vesti tudi do okolja, nenazadnje tudi do anravnih virov in svojih financ. Smo v okolju, kjer so viri omejeni in postajajo vse dražji, to nas dodatno stimulira, da bomo v naslednjih petih letih ta energetski prehod pospešili.Konkretne spodbude za učinkovitejšo rabo»Največ energije posamezniki porabimo za ogrevanje. Če smo tu skrbnejši, da ne pretiravamo s temperaturami v prostorih, če skrbimo za ogrevalne naprave, lahko prihranimo kar precej energije. Drugi, takoj naslednji največji porabnik naše energije je promet. S prevozi porabimo ogromno energije, če opravimo krajše poti peš, s kolesom ali z javnim potniškim prometom, bomo gotovo precej znižali stroške za energijo. Visoke cene energije nas silijo, spodbujajo, da smo na tem področju učinkovitejši. Marsikaj se danes bistveno bolj splača kot se je še nekaj let nazaj. Še posebej pa, ko izvajamo dolgoročnejše investicije, prenove stavb, takrat je pa res smiselno, da poskrbimo, da so naše stavbe učinkovite, da prehajamo na obnovljive vire enerije, in da si za prihodnost zagotovimo trajnostne načine ogrevanja in hlajenja, ki bodo dejansko tudi bistveno cenejši od današnjih.«Ključni element za uspešen prehod je poznavanje koliko energije sploh porabimo, zakaj in kako. Se pravi, da imamo jasen vpogled v naše energetsko stanje, tako bistveno lažje načrtujemo spremembe in tehnološke rešitve. In, danes je na tem področju veliko novih podpornih tehnologij, ki nam to bistveno olajšajo.Frekvenca prehoda»So razlike med posameznimi tehnologijami in sektorji. Če pogledamo gospodinjski sektor, smo bili soočeni s hitrim tehnološkim prehodom pri razsvetljavi, imamo danes na razpolago zelo učinkovito led razsvetljavo. Pri ogrevanju že tradicionalno uporabljamo les na bio maso, to bi lahko še v večji meri, seveda na okolju prijazen in učinkovit način, prihajajo toplotne črpalke, ki so vedno bolj učinkovite in vedno bolj tudi tihe, dostopne in cenovno ugodne so sončne elektrarne, tako da je kar nekaj tehnologij, ki so že dostopne na trgu. Če pogledamo pri prometu, ta trenutek pričakujemo večjo ponudbo električnih vozil, ki bi nam omogočala tehnološki prehod. V drugih sektorjih pa so določene tehnologije, kjer je prehod še v razvojni fazi, posebej ko iščemo alternative recimo zemeljskemu plinu v tehnoloških procesih, je pa tu že danes ogromen potencial za povečevanje učinkovitosti v vseh sektorjih, se pravi skozi bolj kakovostno upravljanje energije in podobno. Priložnosti so in je smiselno danes narediti, kar je danes dostopno in seveda da načrtujemo za naprej.«Procesi sprememb»Še vedno smo seveda najbolj občutljivi prav na finančne učinke, ko se cene energentov dvignejo ali ko energenti niso dostopni, takrat res začnemo intenzivno razmišljati o novih rešitvah, ki so enostavno tudi bolj gospodarne. Po drugi strani pa vidimo, da tudi s sistematičnim vlaganjem v znanje, tu delamo na različnih izobraževalnih procesih in je zanimanja vse več za nova znanja, ki so nujno potrebna, prihajamo tudi do konkretnih rešitev. V zadnjem času smo uspešno vzpostavili kar nekaj projektov na področju izkoriščanja odvečne toplote v industriji in s povezovanjem te toplote s sistemi daljinskega ogrevanja, razvijamo nove pristope za razvoj energetskih skupnosti, da bi se industrija bolj povezala z lokalnim okoljem, da bi tudi prebivalci lahko vlagali v skupne projekte, kot so recimo skupnostne sončne elektrarne, in na ta način lahko zagotovimo kakovostno povezovanje energetskih sektorjev, ki dejansko prinašajo konkretne učinke. Intenzivno pa že nekaj let delamo tudi na novih poslovnih modelih za učinkovito prenovo stavb.«

Mag. Stane Merše: Naša raba enerije bo v naslednjih petih letih gotovo drugačna.Znanje in osveščenost sta ključni element, ki ju moramo okrepiti, za uspešnejši zeleni prehod. To je morda ena od največjih ovir, da nimamo ustreznega znanja, tudi ne na ustreznih mestih, kjer se odloča o rešitvah. Skratka, znanje. In pa seveda podpora tudi tehnološkemu razvoju naših podjetij, da bi le ta zagotavljala rešitve in ne bi le uvažali določenih tehnoloških rešitev, ampak bi bili dejansko tisti, ki te rešitve razvijamo in ponujamo. To je skupni, najuspešnejši vidik za dober zeleni prehod v Sloveniji.Tako je v pogovoru za Radio Ognjišče povedal mag. Stane Merše, vodja Centra za energetsko učinkovitost, ki deluje v sklopu Inštituta Jožef Stefan.Zeleni energetski prehod in splošna energetska učinkovitost nista več izbira ampak nuja. Skrajni čas je, da sleherni med nami premisli o svoji odvisnosti od energetov, kako z njimi ravna, jih smotrno in preudarno uporablja, pozna tudi druge možnosti izbire, spremlja inovacije na tem področju in razmišlja o spremenjenih, boljših navadah v dobrobit zmanjšane potrošnje in s tem boljšega vpliva na okolje in življenje vseh?Uspešnih projektov za učinkovitejše rabe energije je veliko, v Sloveniji smo lahko ponosni. Zagotovo pa je treba delati še naprej.Zeleni energetski prehod»Gre za globalni proces kot odgovor na zelo aktualno podnebno krizo, pa seveda tudi na zmanjšanje obremenitve okolja in onesnaževanja, ki ga današnja družba prispeva svetu. Gre za širok proces uvajanja novih zelenih tehnologij, ki manj obremenjujejo naše okolje, novih trajnostnih praks, tako v industriji kot tudi pri naših vedenjskih vzorcih, skratka gre za eno bolj okolju prijazno sonaravno ravnanje, ki ga današnje nove tehnologije že omogočajo, in je zato dejansko nujno potreben odgovor, če hočemo ohraniti okolje tudi našim potomcem. Tudi okolje v Evropi je temu izrazito naklonjeno, dogaja se velik razvojni preboj, dela se na vseh področjih, stvari se obračajo na bolje.«Sem optimist, slovenski človek je bil vedno gospodaren, se je znal gospodarno vesti tudi do okolja, nenazadnje tudi do anravnih virov in svojih financ. Smo v okolju, kjer so viri omejeni in postajajo vse dražji, to nas dodatno stimulira, da bomo v naslednjih petih letih ta energetski prehod pospešili.Konkretne spodbude za učinkovitejšo rabo»Največ energije posamezniki porabimo za ogrevanje. Če smo tu skrbnejši, da ne pretiravamo s temperaturami v prostorih, če skrbimo za ogrevalne naprave, lahko prihranimo kar precej energije. Drugi, takoj naslednji največji porabnik naše energije je promet. S prevozi porabimo ogromno energije, če opravimo krajše poti peš, s kolesom ali z javnim potniškim prometom, bomo gotovo precej znižali stroške za energijo. Visoke cene energije nas silijo, spodbujajo, da smo na tem področju učinkovitejši. Marsikaj se danes bistveno bolj splača kot se je še nekaj let nazaj. Še posebej pa, ko izvajamo dolgoročnejše investicije, prenove stavb, takrat je pa res smiselno, da poskrbimo, da so naše stavbe učinkovite, da prehajamo na obnovljive vire enerije, in da si za prihodnost zagotovimo trajnostne načine ogrevanja in hlajenja, ki bodo dejansko tudi bistveno cenejši od današnjih.«Ključni element za uspešen prehod je poznavanje koliko energije sploh porabimo, zakaj in kako. Se pravi, da imamo jasen vpogled v naše energetsko stanje, tako bistveno lažje načrtujemo spremembe in tehnološke rešitve. In, danes je na tem področju veliko novih podpornih tehnologij, ki nam to bistveno olajšajo.Frekvenca prehoda»So razlike med posameznimi tehnologijami in sektorji. Če pogledamo gospodinjski sektor, smo bili soočeni s hitrim tehnološkim prehodom pri razsvetljavi, imamo danes na razpolago zelo učinkovito led razsvetljavo. Pri ogrevanju že tradicionalno uporabljamo les na bio maso, to bi lahko še v večji meri, seveda na okolju prijazen in učinkovit način, prihajajo toplotne črpalke, ki so vedno bolj učinkovite in vedno bolj tudi tihe, dostopne in cenovno ugodne so sončne elektrarne, tako da je kar nekaj tehnologij, ki so že dostopne na trgu. Če pogledamo pri prometu, ta trenutek pričakujemo večjo ponudbo električnih vozil, ki bi nam omogočala tehnološki prehod. V drugih sektorjih pa so določene tehnologije, kjer je prehod še v razvojni fazi, posebej ko iščemo alternative recimo zemeljskemu plinu v tehnoloških procesih, je pa tu že danes ogromen potencial za povečevanje učinkovitosti v vseh sektorjih, se pravi skozi bolj kakovostno upravljanje energije in podobno. Priložnosti so in je smiselno danes narediti, kar je danes dostopno in seveda da načrtujemo za naprej.«Procesi sprememb»Še vedno smo seveda najbolj občutljivi prav na finančne učinke, ko se cene energentov dvignejo ali ko energenti niso dostopni, takrat res začnemo intenzivno razmišljati o novih rešitvah, ki so enostavno tudi bolj gospodarne. Po drugi strani pa vidimo, da tudi s sistematičnim vlaganjem v znanje, tu delamo na različnih izobraževalnih procesih in je zanimanja vse več za nova znanja, ki so nujno potrebna, prihajamo tudi do konkretnih rešitev. V zadnjem času smo uspešno vzpostavili kar nekaj projektov na področju izkoriščanja odvečne toplote v industriji in s povezovanjem te toplote s sistemi daljinskega ogrevanja, razvijamo nove pristope za razvoj energetskih skupnosti, da bi se industrija bolj povezala z lokalnim okoljem, da bi tudi prebivalci lahko vlagali v skupne projekte, kot so recimo skupnostne sončne elektrarne, in na ta način lahko zagotovimo kakovostno povezovanje energetskih sektorjev, ki dejansko prinašajo konkretne učinke. Intenzivno pa že nekaj let delamo tudi na novih poslovnih modelih za učinkovito prenovo stavb.«

Kaj je labirint? Je to simbol? Nekakšna trdnjava? Morda igrišče? Danes ga verjetno večina res doživlja predvsem kot zadnje, a zgodovina labirintov je bogata in razkriva veliko o človeški preteklosti. Zagotovo namreč sega vsaj 4 tisoč let v preteklost, verjetno pa še mnogo dlje. Sogovornik Torkovega kviza bo Stjepan Palajsa, predsednik kulturno-filozofskega društva Nova Akropola Slovenije, kjer so ravno prejšnji teden odprli razstavo o simbolih, med katerimi je tudi labirint.

Danes pa o najpomembnejšem dnevu tedna, ki je seveda nedelja. Nedelja ima med Slovenci kultni status in akoravno je poseben dan tako med verujočimi kot med delodajalci in delojemalci po vsem krščanskem svetu, je pod Slovenci še posebej posebna … Kakorkoli tarnamo nad uniformiranostjo našega delavnika, je nedelja daleč najbolj uniformiran dan v tednu. Natančno se namreč ve, katerih opravil in nalog se v nedeljo ne počne in katera so dovoljena. Oboje se krši zelo redko, ko pa se, je to sprejeto z neodobravanjem. Za zavarovanje svetosti nedelje smo šli že kdaj tudi na referendum in nedelja je posebna predvsem kot eden zadnjih dejavnikov normalnosti v tem ponorelem svetu. Toliko o teoriji nedelje. Zdaj pa k praksi. Oblast se je odločila, da nam pet od preostalih desetih nedelj v letu ugrabi za volitve. Potencialnih pet, kajti drugi krogi so nekoliko bolj ohlapna kategorija, a v najboljšem primeru bomo imeli prekinjene tri nedeljske ritme, nesrečniki s posebej ambicioznimi politiki pa kar pet. Če naštejemo; prvi in morebitni drugi krog predsedniških volitev, prvi in morebitni drugi krog lokalnih volitev in prvo ter za nekaj časa –upamo – edino referendumsko odločanje o treh referendumih. Mehanika je znana … V urnik nedelje, ki poteka stoletja po utirjenih običajih, je treba umestiti tujek. Odhod na volitve. Sicer gre za minimalno časovno izgubo – v podeželskih krajih največ za eno uro, v urbanih središčih pa še to ne – a v strogi nedeljski hierarhiji se zdi ta ura kot čer, na katero nasedajo ladje našega ugodja. Čemu se odpovedati? Dopoldanskemu sprehodu, rekreaciji, kavi v priljubljenem bifeju zagotovo ne … Pripravi kosila, skupnemu kosilu širšega sorodstva, ali le goveji juhi pri gospe mami tudi ne … Popoldanskemu obisku prijateljev ali poležavanju na kavču vsekakor ne. Večerni skrbi za otroke in napadu panike pred prihajajočim tednom pa sploh ne … Kot vidimo, je ura za opravljanje državljanskih dolžnosti in pravic še kako moteča in vsako drugo nedeljo do izteka leta bo naše aktivno državljanstvo na velikih mukah. Nekaj sodržavljanov zagotovo hodi na volitve s tistim praobčutkom demokratične nuje, s pesmijo na ustih in antičnim idealom v mislih, mnogi drugi pa gremo tja, da samo legaliziramo vse tiste ure pasivnega ukvarjanja s politiko, ko kolnemo ali navijamo za ljudi, ki nam bodo v naslednjih mandatih oblikovali usodo. Se pravi, da na nek način z odhodom na volitve realiziramo navijača v sebi. In vse to je lepo in prav, celo spodobi se, ko se ne bi volitve tako grobo zajedale v nedeljsko obredje. Vladajoči se problematike še kako dobro zavedajo, saj so politiki ljudje iz mesa in krvi, ki prav tako prakticirajo nedeljo; zato poskušajo z različnimi manevri, odvisno od strankarske pripadnosti, ali rešiti nedeljo ali rešiti volilni rezultat. Ampak na tem mestu v naši skromni oddaji izražamo skrb, da bo vsaj ena od nedeljskih volilnih udeležb sramotno nizka. In kar je še bolj sramotno; udeležba bo odvisna od vremenske napovedi. Vendar bi se vsemu temu lahko izognili – in na tem mestu prihajamo do osrednjega dela današnjega razmišljanja. Analogni način izbiranja, ko mora človek fizično nekam oditi in na papirju fizično nekaj obkrožiti, nato pa fizično papir potisniti v kartonasto škatlo, ob tem pa se pri komisiji identificirati s fizičnim dokazilom o istovetnosti, je tako obupno zastarel, da bog pomagaj. Hočemo povedati, da je mogoče v mnogih evropskih državah že digitalno voliti od doma, le v Sloveniji smo še peš. Oziroma da smo natančni: tistim, ki se ne morete udeležiti glasovanja na domačem volišču, so omogočene ostale oblike glasovanja, kot je recimo glasovanje po pošti – vlogo za uveljavitev ostalih oblik glasovanja pa je mogoče oddati tudi elektronsko z digitalnim podpisom. Majhen korak za slovensko volilno zakonodajo in bizarno majhen korak za javnost, ki je s pomočjo spleta preživela pandemijo. Ampak, da ne bomo samo osirali slovenskega prehoda v digitalno družbo, ki se zdi celo počasnejši od modernizacije slovenskih železnic … Danes so dovoljene sanje, tako se nima smisla ustavljati samo pri e-glasovanju. Pogumno usmerimo digitalni pogled naprej … Zagotovo nam prihodnost prinaša glasovanje s pomočjo aplikacij na mobilnih telefonih in ker se bo s tehnologijo prav tako razvijala tudi naša politična zavest, bo e-glasovanje predvidevalo tudi e-odpoklic. Podobno kot danes poznajo milijoni uporabnikov fantasy lig in e-športov. Se pravi, da bodo volivci ob neumnostih ali morebitnih neumnostih politika enostavno odpoklicali. Tisti politiki, ki se bodo dalj časa ali celo ves čas obdržali ali v parlamentu ali v vladi, pa bodo volivcem prinašali bonus točke. Se pravi, da boš za pametno izbiro na volitvah primerno nagrajen in volivci, katerih politiki bodo prek vsega mandata vztrajali ali v parlamentu ali v predsedniški palači, zakaj tudi ne v občinskem svetu, bodo dobili ob koncu priložnostni spominek ali celo manjšo nagrado. Prihodnje referendume pa bomo opravili prav tako s pomočjo aplikacije, ki se bo ljubkovalno imenovala Vili. Da se bo referendumsko odločanje ločilo od volitev, bodo dovolj lajki oziroma všečki. Določiti bo treba samo najmanjše število lajkov za posamezni referendum, zavrnitveni kvorum pa ne bo potreben. In medtem ko čakamo, da se slovenska e-uprava vsaj malo zgane ter si še naprej kvarimo nedelje z obiskovanjem osnovnih šol, gasilskih domov in kar je podobnih javnih stavb, se tolažimo vsaj s tem, da so analogne volitve brezplačne. E-volitve zagotovo ne bodo.

Danes pa o najpomembnejšem dnevu tedna, ki je seveda nedelja. Nedelja ima med Slovenci kultni status in akoravno je poseben dan tako med verujočimi kot med delodajalci in delojemalci po vsem krščanskem svetu, je pod Slovenci še posebej posebna … Kakorkoli tarnamo nad uniformiranostjo našega delavnika, je nedelja daleč najbolj uniformiran dan v tednu. Natančno se namreč ve, katerih opravil in nalog se v nedeljo ne počne in katera so dovoljena. Oboje se krši zelo redko, ko pa se, je to sprejeto z neodobravanjem. Za zavarovanje svetosti nedelje smo šli že kdaj tudi na referendum in nedelja je posebna predvsem kot eden zadnjih dejavnikov normalnosti v tem ponorelem svetu. Toliko o teoriji nedelje. Zdaj pa k praksi. Oblast se je odločila, da nam pet od preostalih desetih nedelj v letu ugrabi za volitve. Potencialnih pet, kajti drugi krogi so nekoliko bolj ohlapna kategorija, a v najboljšem primeru bomo imeli prekinjene tri nedeljske ritme, nesrečniki s posebej ambicioznimi politiki pa kar pet. Če naštejemo; prvi in morebitni drugi krog predsedniških volitev, prvi in morebitni drugi krog lokalnih volitev in prvo ter za nekaj časa –upamo – edino referendumsko odločanje o treh referendumih. Mehanika je znana … V urnik nedelje, ki poteka stoletja po utirjenih običajih, je treba umestiti tujek. Odhod na volitve. Sicer gre za minimalno časovno izgubo – v podeželskih krajih največ za eno uro, v urbanih središčih pa še to ne – a v strogi nedeljski hierarhiji se zdi ta ura kot čer, na katero nasedajo ladje našega ugodja. Čemu se odpovedati? Dopoldanskemu sprehodu, rekreaciji, kavi v priljubljenem bifeju zagotovo ne … Pripravi kosila, skupnemu kosilu širšega sorodstva, ali le goveji juhi pri gospe mami tudi ne … Popoldanskemu obisku prijateljev ali poležavanju na kavču vsekakor ne. Večerni skrbi za otroke in napadu panike pred prihajajočim tednom pa sploh ne … Kot vidimo, je ura za opravljanje državljanskih dolžnosti in pravic še kako moteča in vsako drugo nedeljo do izteka leta bo naše aktivno državljanstvo na velikih mukah. Nekaj sodržavljanov zagotovo hodi na volitve s tistim praobčutkom demokratične nuje, s pesmijo na ustih in antičnim idealom v mislih, mnogi drugi pa gremo tja, da samo legaliziramo vse tiste ure pasivnega ukvarjanja s politiko, ko kolnemo ali navijamo za ljudi, ki nam bodo v naslednjih mandatih oblikovali usodo. Se pravi, da na nek način z odhodom na volitve realiziramo navijača v sebi. In vse to je lepo in prav, celo spodobi se, ko se ne bi volitve tako grobo zajedale v nedeljsko obredje. Vladajoči se problematike še kako dobro zavedajo, saj so politiki ljudje iz mesa in krvi, ki prav tako prakticirajo nedeljo; zato poskušajo z različnimi manevri, odvisno od strankarske pripadnosti, ali rešiti nedeljo ali rešiti volilni rezultat. Ampak na tem mestu v naši skromni oddaji izražamo skrb, da bo vsaj ena od nedeljskih volilnih udeležb sramotno nizka. In kar je še bolj sramotno; udeležba bo odvisna od vremenske napovedi. Vendar bi se vsemu temu lahko izognili – in na tem mestu prihajamo do osrednjega dela današnjega razmišljanja. Analogni način izbiranja, ko mora človek fizično nekam oditi in na papirju fizično nekaj obkrožiti, nato pa fizično papir potisniti v kartonasto škatlo, ob tem pa se pri komisiji identificirati s fizičnim dokazilom o istovetnosti, je tako obupno zastarel, da bog pomagaj. Hočemo povedati, da je mogoče v mnogih evropskih državah že digitalno voliti od doma, le v Sloveniji smo še peš. Oziroma da smo natančni: tistim, ki se ne morete udeležiti glasovanja na domačem volišču, so omogočene ostale oblike glasovanja, kot je recimo glasovanje po pošti – vlogo za uveljavitev ostalih oblik glasovanja pa je mogoče oddati tudi elektronsko z digitalnim podpisom. Majhen korak za slovensko volilno zakonodajo in bizarno majhen korak za javnost, ki je s pomočjo spleta preživela pandemijo. Ampak, da ne bomo samo osirali slovenskega prehoda v digitalno družbo, ki se zdi celo počasnejši od modernizacije slovenskih železnic … Danes so dovoljene sanje, tako se nima smisla ustavljati samo pri e-glasovanju. Pogumno usmerimo digitalni pogled naprej … Zagotovo nam prihodnost prinaša glasovanje s pomočjo aplikacij na mobilnih telefonih in ker se bo s tehnologijo prav tako razvijala tudi naša politična zavest, bo e-glasovanje predvidevalo tudi e-odpoklic. Podobno kot danes poznajo milijoni uporabnikov fantasy lig in e-športov. Se pravi, da bodo volivci ob neumnostih ali morebitnih neumnostih politika enostavno odpoklicali. Tisti politiki, ki se bodo dalj časa ali celo ves čas obdržali ali v parlamentu ali v vladi, pa bodo volivcem prinašali bonus točke. Se pravi, da boš za pametno izbiro na volitvah primerno nagrajen in volivci, katerih politiki bodo prek vsega mandata vztrajali ali v parlamentu ali v predsedniški palači, zakaj tudi ne v občinskem svetu, bodo dobili ob koncu priložnostni spominek ali celo manjšo nagrado. Prihodnje referendume pa bomo opravili prav tako s pomočjo aplikacije, ki se bo ljubkovalno imenovala Vili. Da se bo referendumsko odločanje ločilo od volitev, bodo dovolj lajki oziroma všečki. Določiti bo treba samo najmanjše število lajkov za posamezni referendum, zavrnitveni kvorum pa ne bo potreben. In medtem ko čakamo, da se slovenska e-uprava vsaj malo zgane ter si še naprej kvarimo nedelje z obiskovanjem osnovnih šol, gasilskih domov in kar je podobnih javnih stavb, se tolažimo vsaj s tem, da so analogne volitve brezplačne. E-volitve zagotovo ne bodo.

Zagotovo nisem edini, ki ga te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz prejšnjih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni skoraj nikoli ni ujelo nič velikega. Samo nekaj semen, nekaj drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo konec skoraj vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako.« (Mr 4,27) Setev, ki jo razumem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe, načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je poglavitni razlog za nezadovoljstvo pri vzgoji, poglavitni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo, pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci čisto drugačni, kot so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi se na večer življenja vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je le posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo druge izbire, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.

V zobozdravstveni ambulanti za mladino in otroke Zdravstvenega doma Bežigrad nas z odgovorom že čaka doktrorica dentalne medicine Teja Jeras. Zagotovo so za marsikoga izmed vas obiski pri zobozdravniku precej neprijetni. A preden zbežite stran, ne skrbite, čeprav se Radiovedni danes odravljajo ravno tja, tokrat ne bo nič bolelo. Samo nekaj novega bi radi izvedeli. Ker verjemite, naši zobje skrivajo kar nekaj zanimivih informacij. Vaša rad(i)ovedna vprašanja zbiramo na frekvencax@rtvslo.si. Morda prihodnji teden odgovorimo prav na vaše. Pišete pa nam lahko tudi na družabnih omrežjih Frekvence X, kjer še posebej zastrižemo z ušesi ob ključniku #Radiovedni.

Vročinski šoki in ekstremni pojavi so vse bolj pogosti, odločnejšega ukrepanja pa še vedno ni. ZDA naj bi sicer do konca tedna potrdile doselj največje načožbe za podnebne ukrepe, kar pa je za zdaj zgolj pozitiven signal. Zagotovo so prvi na vrsti odločevalci in korporacije, a bomo morali svoje navade spremeniti tudi posamezniki. Primeri dobrih praks dokazujejo, da jih lahko. Nekaj jih bomo predstavili v tokratnem Studiu ob 17h z voditeljico Špelo Novak.

Škof Andrej Saje o neutemeljenih medijskih obtožbah o davčni utaji: Zagotovo nisem storil kaznivega dejanja.Umrl je Jozef Tomko - najstarejši kardinal vesoljne Cerkve.Elektronsko evidentiranje delovnega časa: Obrtna zbornica Slovenije se zavzema za izbiro beleženja.Vreme: Pred nami je sončen torek.

Tisočletna suša v Španiji in na Portugalskem, izredne razmere zaradi suše v Italiji, odlomljen ledenik v Dolomitih, ki je pod sabo pokopal več ljudi, in po drugi strani katastrofalne poplave v Avstraliji - so naslovi novic v teh dneh, povezani s posledicami podnebnih sprememb. Poznamo tako vzroke kot posledice višjih temperatur, a odločnejšega ukrepanja še vedno ni. Zagotovo so v prvi meri na vrsti odločevalci in korporacije, a tudi posamezniki moramo za ta namen precej spremeniti svoje navade. Primeri dobrih praks dokazujejo, da jih lahko. Nekaj jih bomo predstavili tudi v tokratnem Studiu ob 17h.

Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kakor magnet. So več kot le všečni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Posledično si takšni ljudje pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez vsakega truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsakdo in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej naredite danes, da boste postali oseba, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Ta, ki čaka, da bo na enkrat naredil veliko dobrega, ne bo nikoli naredil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj enostavnega: pravilo tridesetih sekund. Pravilo je zelo preprosto: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsak človek potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti naše upe in sanje. Vsi se počutimo bolje, ko smo deležni pozornosti, potrditve in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o nivojih energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenaden porast energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste takšen vpliv in takšno moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli o sebi in o tem, kakšen vtis bodo pustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno v nasprotnem: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako se boste osredotočili na sogovornico ali sogovornika. Pomislite na to, kaj spodbudnega mu lahko rečete. Morda se ji lahko zahvalite za to, kar je naredila za vas. Morda lahko drugim, ki so del pogovora, poveste o njenih dosežkih ali pa ga pohvalite za značajsko lastnost, ki jo kaže. Takšno ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar pa je nagrada velika, saj ima resnično pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja preučujejo “prve vtise”. Toda če želite pustiti vtis, ki bo trajen in pozitiven, potem je eden od najučinkovitejših načinov za to prav pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti bolje. Namesto tega poiščite načine, s katerimi lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti bolje. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsaki osebi, ki jo bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar oseba dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite nekaj spodbudnega.

Dragi poslušalci, smo v delu leta, ko se bodo vse pogosteje pojavljale različne vrste vremena. Vroči dnevi in vročinske nevihte bodo del našega vsakdanjega življenja. Tega si ne želimo, saj naredijo veliko škode na naših poljih in imetju; ob počitnicah si prav tako nihče ne želi, da bi jim mir in počitek zmotila kakšna nevihta. A prav te grozljive naravne pojave so velikokrat doživljali prvi Jezusovi učenci. Veliko se jih je preživljalo z ribištvom, zato so bili še kako odvisni od vremena. In prav danes lahko beremo v evangeliju, kako je učence presenetila nevihta sredi mirne plovbe po morju. Učenci se prestrašeni trudijo, da bi rešili čoln, svoje imetje, a ob tem zagledajo zanje zelo nerazumljiv prizor. Jezus mirno spi na krmi. Pa se za hip postavimo v njihovo kožo: okoli nas divja strašen vihar, čoln premetavajo valovi, po najboljših močeh se ga trudimo umiriti in varno pripluti na obalo. Potem zagledamo Jezusa, Božjega Sina, kako spi. Zagotovo bi hitro podvomili, da je res Božji sin. Nato ga končno zbudimo in mu rečemo: »Gospod, reši nas, potapljamo se!« On pa okara našo nevero, nato pa pokaže svojo božansko naravo in pomiri vihar. In nastane popolna tišina. Tišina, ki je ni nihče pričakoval in je govorila močneje kot vsaka druga beseda. Kolikokrat se sami znajdemo v podobnem položaju. Okoli nas divjajo viharji, v katerih se utapljamo, ne vidimo izhoda, iščemo tišino. Naj bo to v službi, družini ali osebnem življenju. Vsak dan smo v skrbeh, kako se bomo znašli v težkih situacijah, ki nas čakajo, kako se bomo odzvali ob nepričakovanih dogodkih. Poskušamo se bojevati z našimi viharji po svojih najboljših močeh, vendar so pogosto močnejši. To nas lahko pripelje do nezadovoljstva, jeze ali celo nasilja. A v takih primerih imamo vedno dodatno možnost: Jezusa, ki čaka na krmi, čaka, da se bomo obrnili nanj in mu prepustili krmilo našega čolna. Če se mu prepustimo in mu zaupamo, da nas bo vodil po najboljši poti, četudi skozi strašne viharje, bomo varno dospeli na cilj, na obalo, na kateri sije sonce in vlada tišina. Zato vabim vsakega izmed vas, da se danes poskuša zavedati viharjev, ki divjajo v njegovi bližini, in z majhnim konkretnim dejanjem prispeva k umiritvi in tišini. To lahko storimo z lepo in spodbudno besedo, pohvalo, nasmehom ali z majhno pozornostjo do drugega, ki potrebuje ramo, na katero bi se lahko naslonil. Ob vem skupaj pa se zavedajmo, da je vsak majhen korak nasproti drugemu odgovor na božji klic k medsebojnemu razumevanju in slogi.

Zagotovo ste slišali za flosarje iz Ljubnega ob Savinji in iz drugih krajev Savinjske doline, za splavarje na reki Dravi, najbrž pa je malo manj znano, da ohranjajo spomin na to tradicijo tudi v Radečah ob reki Savi. Preden so tam zgradili prvi turistični splav, za katerega so dali les domačini, Radeče niso bile na turističnem zemljevidu Slovenije. Ko iščemo podatke o radeškem splavu, nas nagovori vabilo na spletni strani posavje.com: »Ozka soteska reke Save se prav pri Radečah široko razpre. Mogočna in razigrana mati vseh slovenskih rek umiri svoj tok v akumulacijskem jezeru bližnje hidroelektrarne Vrhovo. V pristanu TRC Savus ima svoj dom turistični splav, na katerem vas bodo sprejeli radeški splavarji ter vam po stari slovanski tradiciji v znak dobrodošlice ponudili sol in kruh, pa tudi kakšen frakelj domačega borovničevca. Med prijetno rajžo bo slišati marsikaj zanimivega: o Savi, o trdem, a pogumnem življenju flosarjev, ki so nekoč gospodovali tem vodam. Splavarji vedno poskrbijo, da s splava nihče ne odide lačen ali žejen.« Táko je spletno vabilo. Mi pa vas vabimo, da radeški splav spoznate v oddaji Nedeljska reportaža, njen avtor je Milan Trobič.

Najraje reče, da je čarobni umetnik, je na vprašanje ali je čarovnik , mag, rokohitrc ali iluzionist odgovoril trenutno najbolj znani čarodej pri nas, Magic Aleksander. Svojo pot je začel kot samouk. Zdaj je skoraj zagotovo "najmočnejši" med slovenskimi čarodeji, saj lahko naredi stvari, ki jih drugi ne zmorejo. Nekaj časa smo ga lahko spremljali na nacionalni televiziji v oddaji Vikend paket, kjer je učil preprostih trikov znane Slovenke in Slovence. Zdaj sam uči nadebudne učence. Kje dobi navdih, kje se uči, kaj pripravlja? Bo kdaj imel svojo "Bradavičarko"? Vse to nam je povedal. Izvedel pa je tudi trik, ki naju je z Ivanom pustil odprtih ust. Zagotovo bo tudi vas ...

Že od nekdaj je človek rad zrl v nebo in pričakoval ta ali oni utrinek, in ko se mu je pokazal, se je ob njem nasmejal. Pomenil mu je srečo ali vsaj presenečenje, ki ga čaka. Podobno je hodil skozi gozd in pričakoval, da bo okoli sebe uzrl kakšen sadež, ki bo pomagal preživeti njega in njegovo družino. Zagotovo je poprej pričakoval, da se bo kakšno dekle ozrlo nanj in bo imel ob sebi družico, ki ga bo spremljala, ko bo iskal primeren kraj za nastanitev. Toda najlepše pričakovanje je bilo, ko je čakal, da se mu bo rodil otrok. To je pomenilo, da mu je prek otrok zagotovoljen jutrišnji dan, tudi takrat, ko njega samega ne bo več med živimi, bo prek sina vstopal v prihodnji čas. Da, človek je že od vsega svojega začetka bitje pričakovanj. V tem pričakovanju ga je seveda tudi strah, kaj bo prinesel jutrišnje dan. Toda to stisko pričakovanja miri zaupanje v božanstvo, ki ga spremlja, varuje in mu obljublja, da ga bo obiskalo na poseben način. V obzorju globin človeške duše tudi prerok Izaija zagotavlja svojemu ljudstvu, da se dobri Bog ne kesa svojih obljub in da jih bo zagotovo izpolnil. Takoj na popade radovednost: za kakšne obljube pa je šlo? Kaj neki posebnega je izvoljeno ljudstvo pričakovalo od svojega Boga? Pravzaprav smo presenečeni, da za nas nič posebnega, obljublja jim poštenega človeka, tistega, ki bo v Izraelu vzpostavil pravičnost. Ampak kraljestvo poštenja res ni nič posebnega? Če pomislimo na vsa oboroževalna tekmovanja, na ugonabljanje oceanov, na vedno večjo stisko tretjega sveta, na naraščajočo grobnico prebežnikov, ki s imenuje Sredozemsko morje, vidimo, da je takšna pravična dežela dobesedno »kraj, ki ga ni«, se pravi u-topija. Pa vendar Kristus, nadaljuje napoved svojega predhodnika profeta Izaije in pravi, da vse te preizkušnje, stran poti in tudi zlo, ki se bo še pojavljalo, nikoli ne bo moglo izničiti vere in ljubezni, ki jo on prinaša. Zato nas opogumlja in pravi: zravnajte se in dvignite svoje glave, vaše odrešenje se približuje«. Apostol Pavel je še bolj zgovoren in zatrjuje, da tam, kjer se pomnoži zlo, se je poveča tudi milost ljubezni. Zato je adventi čas, trenutek, ko se nam bo razkril sam Bog. In kako se bo njegova ljubezen sklonila k nam? Da bi jo videli, ni več potrebno zreti v nebo, ampak pogledati okoli sebe. Opazili bomo otroke in ko bo vsak naš otrok postal naš »kralj«, ki ga varujemo, bomo prek njegovega smehljaja razumeli, da Bog vendar prihaja k nam, saj je vsak otrok Božje bitje, ki prinaša presenečenje in upanje jutrišnjega dne.

Nekateri ljudje imajo v sebi nekaj nevidnega, kar druge privlači kot magnet. So več kot le všečni. Njihova karizma definira vse, kar počnejo, in vsako njihovo srečanje. Zatosi takšni ljudje pridobijo več spoštovanja in dosegajo boljše rezultate. So rojeni pod srečno zvezdo in blagoslovljeni z značajskimi lastnostmi, ki jim omogočajo doseganje uspehov brez vsakega truda? Nikakor ne! Ta nevidna, a privlačna lastnost namreč ni podedovana, ampak pridobljena. Je nekaj, česar se lahko nauči vsak in ni rezervirana le za peščico srečnežev. Kaj lahko torej naredite danes, da boste postali oseba, ki privlači druge in bogati njihovo življenje? Samuel Johnson je rekel: “Ta, ki čaka, da bo na enkrat naredil veliko dobrega, ne bo nikoli naredil ničesar.” Zato vam predlagam nekaj enostavnega: pravilo tridesetih sekund. Pravilo je zelo preprosto: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite osebi nekaj spodbudnega, pozitivnega. Vsak človek potrebuje dobro besedo, spodbuden kompliment, ki razplamti naše upe in sanje. Vsi se počutimo bolje, ko smo deležni pozornosti, potrditve in ko smo cenjeni. Psiholog Henry Goddard je opravil študijo o nivojih energije pri otrocih. Pri tem je uporabil inštrument, ki ga je poimenoval “ergograf”. Njegove ugotovitve so bile izjemne. Ko so utrujeni otroci dobili priznanje ali pohvalo, je ergograf pokazal nenaden porast energije. Ko so bili kritizirani, je njihova energija strmoglavila. Zagotovo ste takšen vpliv in takšno moč besed spoznali tudi sami. “Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje,” beremo v Pregovorih 12,25. Večina ljudi ob srečanju z drugimi misli o sebi in o tem, kakšen vtis bodo pustili. Ključ za učinkovanje pravila tridesetih sekund pa je ravno v nasprotnem: ko pridete v stik z ljudmi, se ne osredotočite nase, ampak poiščite načine in poti, kako se boste osredotočili na sogovornico ali sogovornika. Pomislite na to, kaj spodbudnega mu lahko rečete. Morda se ji lahko zahvalite za to, kar je naredila za vas. Morda lahko drugim, ki so del pogovora, poveste o njenih dosežkih ali pa ga pohvalite za značajsko lastnost, ki jo kaže. Takšno ravnanje ni zapleteno, čeprav zahteva nekaj časa in truda. Vendar pa je nagrada ogromna, saj ima resnično pozitiven vpliv na ljudi. Psihologi že desetletja proučujejo “prve vtise”. Toda če želite pustiti vtis, ki bo trajen in pozitiven, potem je eden od najučinkovitejših načinov za to prav pravilo tridesetih sekund. Pozabite na iskanje načinov in poti, kako bi vi bili videti bolje. Namesto tega poiščite načine, s katerimi lahko pomagate drugim do tega, da bodo videti bolje. Vprašajte se: Kaj pozitivnega ali spodbudnega lahko rečem vsaki osebi, ki jo bom danes srečal? Ponudite vsakomur pozornost in potrditev ter pokažite, da cenite, kar oseba dela. In ne pozabite: v prvih tridesetih sekundah pogovora recite nekaj spodbudnega.

V jutru zadnjega marčevskega sneženja sem že navsezgodaj zaklenila vrata majhnega stanovanja v četrtem nadstropju in se peš odpravila v belino porajajočega se dne. Na kratkem odseku poti, ki me je vodila do bližnjega avtobusnega postajališča, sem srečala le komunalna delavca, ki sta že ničkolikokrat čistila pot za brezimne ljudi, ki dan za dnem stopajo po njej. Sama sem raje ubrala pot, ki je bila še nedolžno bela. Na njej sem sledila odtisom podplatov čevljev različnih velikosti in oblik. Med njimi sem opazila majhno sled, ki jo je za seboj pustil otroški čevelj. Nato sem, dobro obuta, zagazila v sneg in vanj odtisnila svoje sledi. Sled, ki jo bo zabrisal novo zapadli sneg ali pa stopila pomlad. Med kratko vožnjo z mestnim avtobusom sem razmišljala o sledeh, ki sem jih zapustila za seboj, in o sledeh, ki so jih v mojem življenju zapustili drugi. S prihodom pomladi namreč odhajam na novo, še nepregaženo in neprehojeno pot. Kako globoko bom gazila in kako hudo se mi bo udiralo, ne vem, a upam, da bo pot kdaj pa kdaj tudi mehka in brez blata. Naše življenje niso samo fizične sledi, ki jih puščamo v snegu in blatu ali na peščenih plažah. V mislih imam drugačne sledi. Sledi čustev, odnosov, naših prizadevanj in hotenj. Te je veliko težje izbrisati ali celo prekriti. Čeprav jih verjetno čas, ki nam je odmerjen, sčasoma malo omili ali celo odnese v pozabo. A nekatere ostanejo zapisane za večno. Zapisane na belem papirju, orkestralni partituri … V sledeh besedne, glasbene in drugih umetnosti, ki so jih ustvarili največji mojstri, se še kako odkrivajo sledi trpljenja, lepote in ljubezni. V tragičnih delih pa tudi sledi maščevalnosti. Pisec Knjige modrosti, pesnik in velikan duha v drugem poglavju zapiše: »Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kakor sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla, ki jo preženejo sončni žarki, kadar pritisne pripeka.« (Mdr 2,4) In nadaljuje: »… povsod puščajmo sled za svojim veseljem, zakaj to je naš delež, to nam je usojeno.« (Mdr 2,9) Če gre verjeti modremu piscu, bodo sledi, ki jih zapuščam za seboj, hitro prešle in se razkadile, čeprav si tega ne želim. Mogoče se bo našel tudi kdo, ki jih bo želel zabrisati ali prekriti. Tudi prav. Zagotovo pa ne bom ne mogla ne hotela kar tako zabrisati sledi, ki so jih na moji do sedaj prehojeni poti pustili drugi. Tako barvite in pestre so. Nekatere globoke, druge plitve in površne. Pred menoj je nova pot, in čevlji, s katerimi stopam po njej, so dobro uhojeni. Želim si le, da bi mi bilo tudi naprej usojeno, da bi za seboj puščala tople in prave sledi. Brez zvijačnosti.

Pri živalih je namen spolnosti je reprodukcija. Je enako tudi pri ljudeh? Zagotovo ne. A kljub vsemu je okoli spolnosti še vedno veliko tabujev. Spolnost je greh, nekaj sramotnega in nečistega, nekaj, česar se je treba lotevati v temi, pod odejo, zvečer, da nihče ne ve, ne vidi ali sliši … Sodobna ženska in moški sta tako v postelji še vedno polna strahov (kljub tonam popularnih revij, ki so polne tehničnih nasvetov, kako do boljših orgazmov). Katerim mitom okoli spolnosti še vedno verjamemo ter kako na predajanje strastem gledajo učitelj tantre, inštruktorica zdravilne spolnosti in psihiater? Kakšen potencial ima orgazem, je lahko seks tudi zdravilo, kako je z zadrževanjem orgazma pri moških ter ali nam razumevanje spolne energije lahko pomaga tudi na splošno v odnosih, pri rasti zavesti in na vseh drugih področjih (v umetnosti, poslovnem svetu …)? O neverjetni moči spolnosti in orgazmov brez predsodkov in zadržkov! Ne zamudite ogleda posnetka!

Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.

Kaj vas spodbudi k nakupu kakšne od kriptovalut, delnic, skladov in drugih naložb? Na naložbene odločitve lahko vplivajo tudi vreme, hormoni, tip osebnosti in še kaj, pravi profesor Aljoša Valentinčič, ki se ukvarja tudi z nevroekonomijo in kognitivno znanostjo.   Danes je sončen četrtek. Morda je danes pravi dan za nakup katere od delnic. Pravijo, da nas sonce spodbudi k optimizmu. Optimizem pa je nujen tudi za delovanje kapitalskega trga. Kaj vas pravzaprav spodbudi k nakupu kakšne od naložb? Recimo delnice, kriptovalut, nepremičnine …   Ekonomski temelji? Vrednotenja? Kazalniki? Morda vreme? Hormoni? Sosed Janez? Morda mešanica vsega po malem. O tem, kaj vse vpliva na naše naložbene odločitve, sem se pogovarja z rednim profesorjem doktorjem Aljošo Valentinčičem iz katedre za denar in finance ter računovodstvo in revizijo na ljubljanski ekonomski fakulteti. Aljoša je človek, ki vidi dobesedno med konti, saj se tudi ukvarja z nevroekonomijo, kognitivno znanostjo in psihologijo.  Po poslušanju te epizode, boste na investiranje verjetno gledali malo drugače. Slišali boste:  - Kako blagovna znamka vpliva na naše investiranje in NFT - Racionalnost pri sprejemanju ekonomskih odločitev -  Baloni – zakaj nastajajo in kako se zaščititi -  Kako lahko naslovnice oz mediji vplivajo na naše naložbene odločitve -  Kako zastraševanje vpliva na naše naložbene odločitve -  Kako investira sosed Janez -  Testosteronski cikel in vpliv hormonov na naše naložbene odločitve -  Razlike med spoloma v financah -  Melanholik, kolerik, sangvinik, flegmatik – kateri tip osebnosti je najboljši za upravljanje denarja - Optimizem in njihov odnos do drugače razmišljajočih - Gamifikacija finančnega sveta – kam to pelje - Social trading – kopiranje portfeljev. Kje so pasti - Meme delnice – pretirana romantika - Manipulacije na trgih – Elon Musk efekt - Prevare in kaj pravi kognitivna znanost ali nevroekonomija o tem - Vpliv vremena, dneva v tednu na naše naložbene odločitve – več je sonca, bolj smo optimistični - Ali na naše naložbene odločitve vplivajo tudi luna in zvezde - Umetna inteligenca – kako si lahko pomagamo pri naložbenih odločitvah - Nasvet, kako pametno sprejemati finančne odločitve mimo raznih vremenskih in hormonskih vplivov ___________________________________________________________ Oris mojega portfelj naložb si lahko pogledate na spodnjih povezavah - https://www.linkedin.com/in/marjamilic/ - https://www.instagram.com/marjamilic/ PS: Ne spomnim se, kakšno je bilo vreme, ko sem kupovala vse te naložbe. Zagotovo pa sem sedela na kavču in delnice kupovala v zadnjih urah trgovanja na ameriški borzi. Sprejemala sem tudi naložbene odločitve v sončnih krajih, saj ko se umirijo misli, na dopustu dobiš marsikatero novo idejo.  

Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.

Pred nekaj dnevi sem že v poznih v popoldanskih urah na parkirišču pred poslovno zgradbo, kjer imava oba delovne prostore, pozdravil gospoda, s katerim se običajno srečujeva prav tam. Stiki z njim in z drugimi tamkajšnjimi zaposlenimi so običajno omejeni na 'dober dan', saj je vtis, kakor da se tem resnim obrazom vedno nekam zelo mudi. Tokrat sem ga ogovoril in ga vprašal, kako je, kako mu gre? Odvrnil je, da je utrujen. Da je tempo vpetosti v delo od jutra do večera hud in izčrpavajoč. Ampak da je taka vpetost, tak tempo dela neizogiben, je še dodal. Preprosto moraš biti zraven, kakor lepo rečemo v slovenskem jeziku, moraš biti 'in', vseskozi moraš biti 'zraven'. Če te namreč ni 'zraven', si hitro pozabljen in kmalu boš moral za preživetje, kakor na začetku svoje kariere, tekati in se boriti za vsako stranko posebej. In sva oba družno ugotovila, da je takšna intenzivnost dela velika past začaranega kroga vpetosti v delo, ki se je večina, ki pade vanjo, sicer zaveda, a da nekako ni dovolj moči, volje ali modrosti, da bi pravočasno izstopili. Povedal mi je, da ima prijatelja in je slišal tudi za druge, za katere je bilo prepozno. Prepozno zato, ker niso znali prepoznati ali pa niso dovolj resno upoštevali znakov, opozoril, ki so nakazovala na njihovo izčrpanost in izgorelost. Ustavila jih je šele huda, resna bolezen. Kaj žene sodobnega človeka, vsakogar sicer na njemu lasten način, v takšno in podobne dirke življenja? Golo preživetje? V veliki večini na srečo še ni videti tako. Kakor da gre za nekakšen slog življenja, kjer je vse bolj pomembno, da več ko človek ima, več ko si lahko privošči, bolj je opažen in v okolici prepoznan kot uspešen in sposoben. Ker najbrž nihče ne mara biti 'zguba', postajajo vpetost v delo, pehanje in boj za denar običajen način življenja. Najbrž smo tudi zaradi tega vse bolj odtujeni, ne le od sebe, temveč tudi od drugih ljudi, od okolja in od narave, takšni pa na žalost postajajo tudi naši otroci … Pa je kje izhod iz takšnega načina življenja? Zagotovo je in na srečo tudi ni malo takih, ki si to resno želijo. Za začetek se, draga poslušalka, dragi poslušalec, ozri malo naokrog, tam kjer si prav zdaj. Na poteh, po katerih hodiš, začni na primer opazovati spreminjanje jesenskih barv listja, rastlin, cvetlic. Ali pa se pogosteje zazri v obraz sopotnika na avtobusu ali na vlaku, ne samo v njegova oblačila in videz. Morda na delovnem mestu pozorneje poslušaj sodelavca, tudi tistega, ki ti ni najbolj ljub. Izčrpanega, osamljenega in odtujenega duha boš hitreje zdravil, če boš skušal biti v življenju prijazen, kajti vsakdo, ki ga srečaš, zagotovo bije kakšno težko bitko v sebi … In prav zdaj, ta hip, potrebuje le malo prijaznosti … Zato si tu, draga poslušalka, dragi poslušalec.

V oddaji Primorski kraji in ljudje se bomo odpravili v svet modelarstva in miniatur. Svoj edinstveni svet miniaturnih delovnih strojev, gradbišč in posameznih arhitekturnih dosežkov je Anton Leskovar začel izdelovati že pred leti, ko je bil še zaposlen na Primorju. Zagotovo ima čarobne prste in brezmejno potrpežljivost, saj ustvarja neverjetne podrobnosti na svojih miniaturnih izdelkih. Nad izdelovanjem miniatur se navdušuje že vrsto let in sčasoma se je opogumil ter svoj hobi spremenil v sanjsko službo. Njegove umetnine so našle dom po celem svetu, naročniki pa so različna podjetja iz celega sveta, pa tudi znani slovenski projektanti. V ta mali svet se je spustil tudi Boštjan Simčič.

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš tokrat o javnem spodbujanju sovraštva. V glasilu, ki ga komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš ne nameravata poimenovati, je ta teden izšel zapis, ki pravi, da je virus božje delo, ki bo prinesel očiščenje, pri katerem bo najbolj naklonjen beli rasi. V uredništvu glasila trdijo, da gre za gloso. Ali Žerdin je prepričan, da se tako odkrit rasizem, kot veje iz tega članka, v našem prostoru še ni pojavil. »Gre za javno spodbujanje in razpihovanja sovraštva. Za nestrpnost,« trdi Janez Markeš, ki je prepričan, da bi morala država po uradni dolžnosti reagirati. Komentatorja se dotakneta tudi dileme o tem, ali je možen kompromis med tistimi, ki pozivajo, naj državo zaradi neučinkovitosti zaščitnih ukrepov popolnoma ustavimo in tistimi, ki temu nasprotujejo. »O tem težko odločim. Zagotovo bolj zaupam stroki,« pravi Markeš, ki vidi resen problem v izkoriščanju virusa za druge stvari. Ali Žerdin spomni, da je epidemiolog Mario Fafangel svaril, da z represijo ne bomo prišli daleč in da bomo z represijo ljudem samo priskutili ukrepe, ki so sicer smiselni. --- Naše delo je, da vi veste več. In poročanje za Delo.si - je delo. Kot vsako drugo. Pošteno delo si zasluži plačilo. Naročite se na delo.si že za 1,49€ na mesec.

Ustavitev glavnine javnega življenja in s tem tudi kulturnega dogajanja je zelo prizadelo predvsem samozaposlene v kulturi. Mnogi že več mesecev ostajajo brez dela, stiske se poglabljajo. Upanje, da se bodo razmere spremenile ob prihajajočih praznikih, ko je zanimanje za tovrstne dogodke veliko, pa je splahnelo. O tem, kako samozaposleni v kulturi na Štajerskem doživljajo zagotovo najtežje čase doslej, smo predstavili v Radijski tribuni. Avtorica Brigita Mohorič.

Ali nas čaka dodatno zaostrovanje ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa? Zagotovo še ne bo sprostitev, sporoča vodja vladne svetovalne skupine Bojana Beović. Sodeč po predlogu zdravstvenega ministra Tomaža Gantarja pa je pričakovati celo zaostritev, podobno spomladanski. Gantar naj bi se namreč zavzemal za popolno zaprtje države; če vlada ne bo sprejela njegovega predloga, pa naj bi razmišljal celo o odstopu s položaja ministra. Še nekaj poudarkov: Šesti protikoronski sveženj danes pred socialnimi partnerji. Moči v ameriškem senatu izenačene, odločilen bo drugi krog v Georgiji. Armenija in Azerbajdžan podpisala mirovni sporazum. Začenja se 10-i mednarodni festival otroškega in mladinskega filma Enimation.

Danes se šolanje na daljavo spet začenja tudi za osnovnošolce. Na to so se šole bistveno bolje pripravile kot so bile pripravljene spomladi, a tudi pričakovanja do otrok so bistveno višja - obvezna je prisotnost po urniku, potekajo tudi že ocenjevanja. Šole se že mesece trudijo opremiti otroke z računalniki, ki so jih v manjši meri pridobili od pristojnega ministrstva za šolstvo, večinoma pa od različnih donatorjev in dobrodelnih društev. Samo pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki bodi tudi program Botrstvo, so jih s pomočjo donatorjev podarili več kot 900. računalnikov. A sodelovanje pri pouku na daljavo je za marsikaterega otroka kljub temu povsem tehnično nemogoče, tudi zato, ker razvejanost internetnega omrežja tega niti slučajno ne omogoča. To pa je le ena od težav, ki jih pri šolanju na daljavo občutijo predvsem v podeželskih osnovnih šolah.

Dva tedna po androidni je aplikacija Ostani zdrav od torka na voljo še za uporabnike applovih naprav in sistema iOS. A po sedanjih podatkih jo je na svoje telefone naložilo le nekaj več kot 50 tisoč uporabnikov, torej približno 2 in pol odstotka prebivalcev Slovenije. Zagotovo premalo, da bi dosegli cilje, ki si jih želijo odgovorni. Bo torej aplikacija dosegla svoj namen in pomagala infektologom v napovedanem drugem valu okužb, ali pa bo že jutri, tudi zaradi dilem v zvezi z zakonitostjo in prostovoljnostjo uporabe, odšla v pozabo. O vsem tem voditelj Robert Škrjanc in gosti: - Boštjan Koritnik, minister za javno upravo - dr. Jelena Burnik, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri informacijski pooblaščenki, - Aleš Špetič, nejdanji glasnik digitalnih tehnologij.

V 3. epizodi podcasta S.Irene, ki je namenjen raziskovanju vsega, kar nas običajno ne naučijo v šolah, ampak nas uči življenje samo, je moja gostja Nina Vodeb, nekdanja gimnastičarka in profesionalna plesalka, inštruktorica vodenih vadb, mama, žena, hčerka … predvsem in najprej pa Ženska, z veliko začetnico, ki obožuje estetiko in se zelo dobro zaveda, da lepota prihaja najprej in predvsem od znotraj. Nina trenutno ustvarja holistične vadbe in vsebine namenjene vitalnosti, lepoti in sočnosti sodobne ženske. Pogovarjali sva se o čudežu ženske narave, o povezanosti ženske same s seboj, o ženski cikličnosti in o petih ženskah, ki prebivajo v nas. Ženska energija je voda. Vedno valovi. Ženska narava je kot ocean, ki ima neizmerno moč. Enkrat razburkan, ki povzroča spremembe in s tem seveda daje priložnost za rast. Drugič miren in pomirjujoč, ko nam podarja občutek svobode, nas neguje in zdravi. Pomembno je, da svoj ocean negujemo, da se ne pomanjša v lužo ali izsuši. Naša naloga je, da se redno zalivamo, kot cvetlice. Ženske potrebujemo polnjenje sebe, da se zalivamo skozi nego telesa, skozi upočasnjenost, nežno senzualno gibanje, da se približamo sebi. Ko to storimo, se začnemo prižigati kot ogenj, ki strastno sveti in gori. Če ob pravem letnem času ali ob pravem dnevu skrbimo za določeno žensko energijo, se naše zdravje obnovi, pomladimo se, naše življenje se spremeni na bolje. Menopavza je lahko tudi druga pomlad, najlepši čas za žensko, ki na novo postavi svoje življenje. Ženske, ki so v drugi pomladi, se ravnajo po ciklih lune. Drugače pa se ravnamo po času menstruacije, kdaj smo v kateri ženski. Nina bo z nami delila tudi nekaj čisto praktičnih nasvetov, s katerimi bomo lahko valovile čez dan tekoče in lahkotno. K poslušanju seveda vabljeni tudi Moški. Zagotovo boste izvedeli veliko koristnega za harmoničen odnos z vašo partnerko. Z Ljubeznijo, Irena P. S. Nino lahko spremljate na: SPLETNI STRANI: https://beautyfityoga.com/ FACEBOOKU: https://www.facebook.com/beautyfityoga/ INSTAGRAMU: https://www.instagram.com/beautyfityoga/

Na nočni obisk se tokrat odpravljamo na kmetijo Hecl, kmetijo v okolici Maribora, ki ima bogato tradicijo – obstaja od leta 1850. Naš gostitelj bo Peter Hecl, ki s soprogo Martino od leta 1996 nadaljuje tradicijo. Govorili bomo o izrednem pomenu lokalnih proizvodov in samooskrbi v današnjem času. Heclovi so znani po proizvodnji domačih mlečnih izdelkov, predvsem sirov in jogurtov. Zagotovo pa ne bo manjkal tudi namig za pripravo teh jedi doma. Pripravlja Robert Zajšek.

Zagotovo ne bo nasprotoval nihče izmed vas, da je spanje skupno vsem ljudem in nujno za preživetje. Skozi zgodovino se je njegov pomen spreminjal, a največ sprememb je prinesla industrijska revolucija, ki je zaradi zahtev po daljšem delavniku spanje označilo kot izgubo časa in lenobo. To pa pogosto slišimo še danes. Zato se nam je Radiovednim porodilo vprašanje, koliko časa lahko človeško telo ostane budno.

Zagotovo ne bo nasprotoval nihče izmed vas, da je spanje skupno vsem ljudem in nujno za preživetje. Skozi zgodovino se je njegov pomen spreminjal, a največ sprememb je prinesla industrijska revolucija, ki je zaradi zahtev po daljšem delavniku spanje označilo kot izgubo časa in lenobo. To pa pogosto slišimo še danes. Zato se nam je Radiovednim porodilo vprašanje, koliko časa lahko človeško telo ostane budno.

Začnemo na začetku, pri prvih nogometnih korakih na Rudniku, prvem srečanju z Olimpijo, za katerega je pravzaprav kriv še eden od likov z zelenim srcem (za koga gre in kakšna anekdota je s tem povezana izveste v epizodi). Dejanova nogometna pot je resnično pestra in prav vsaka od številnih, točneje sedemnajstih postaj v njegovi karieri prinaša kup res zanimivih anekdot. Srčno upamo, da jih nekoč res uzremo tudi v knjižni obliki.Morda se je glede Dejana najbolje izrazil nekdanji klubski fotograf, ki je dejal, da je "najprej ljudina, šele potem igračina". Zagotovo bi temu lahko prikimal tudi kdo od številnih zeleno-belih prijateljev, nekdanjih soigralcev, s katerimi se še dandanes redno druži. Ob tej priliki moramo pozdravit Rujketa in Božota, ki sta ga klicala med snemanjem :DMi smo uživali in ne dvomimo, da boste tudi vi! NEKAJ UTRINKOV Z DEJANOVE NOGOMETNE POTIPRVA REGISTRACIJA - NK KRIMDJERMA KOT KADET OLIMPIJESLAVIJA - AALBORGLITEXKAZAKSTAN - pozor, v tej majici je prišel na podpis pogodbe!OMAN Če vam je naše delo všeč, nas lahko tudi finančno podprete. Prek naše (zaenkrat še čisto osnovne in uboge) spletne strani ali z namenskim gumbom na SimpleCastu. Ves iztržek bo šel za delovanje društva, plačilo strežnika, storitev SimpleCasta, najprej povrnitev stroškov, ki smo jih imeli z opremo, kasneje pa tudi investicijo v kak nov kos tehnologije. Pa vse ostale dejavnosti, s katerimi se želimo ukvarjati, se razume, začenši s knjigo ob stoletnici kluba.Najdete nas na Facebooku, Twitterju in Instagramu. Stara zasedanja TD OFC najdete v vaši najljubši podkast aplikaciji, najsigre za Jabolčno, Googlovo ali katero tretjo in našem Simplecast domovanju. Veseli bomo dobrih ocen in tudi vprašanj v jabolčni aplikaciji, ki to trenutno edina podpira, še bolj pa če boste vest o obstoju podkasta posredovali še komu, ki bi ga ta kanil zanimati.

Matej Markovič - človek, ki v svojem življenju premika meje uma in telesa do takšnih skrajnosti, ki so za marsikoga izmed nas nepredstavljive. Njegov največji športni dosežek je ekstremna triatlonska preizkušnja – desetkratni Ironman, kar je uspelo stotim ljudem po svetu in edinemu Slovencu. S svojim humanitarnim društvom Never Give Up je velikokrat pokazal, da njegovo srce nima meja. Sočutje, ki ga opisuje kot 'nekaj, kar ne zavzema le prostora namenjenega sočloveku, temveč zavzema prostor celotnega univerzuma', se pretaka po njegovih žilah in je temeljni gradnik njegove biti, kar ga dela izjemnega človeka. Ekstremni športni dosežki in srčna dobrodelnost sta dva pomembna gradnika v njegovem življenju, vendar zagotovo ne edina. Njegova najpomembnejša celica je družina. Je oče petim zakladom in poročen s tisto pravo Ljubeznijo, za katero bi šel na konec sveta. Pred kratkim je izšla njegova knjiga z naslovom Moja pot, ki opisuje življenjsko pot, ki jo je preplaval, prekolesaril in pretekel na področju športa, humanitarnosti in življenja. Matej Markovič pušča pomembno sled na našem planetu. Zagotovo pa je pred njim še nekaj - tudi za univerzum - vidnih korakov. Z Ljubeznijo, Irena P. s. Mateja Markoviča lahko spremljate na: FACEBOOKU: https://www.facebook.com/www.nevergiveup.si/

Zagotovo ste kdaj že zgolj na podlagi načina govora sklepali o tem, kakšne osebnostne lastnosti ima oseba in si o njej ustvarili določeno mnenje. Kaj pa se zgodi v sodni dvorani, kjer o vaši usodi morda lahko odloča dejstvo, da niste artikulirani ali pa govorite v dialektu? Govor z uveljavitvijo multidisciplinarne metodologije, kjer v zadnjem času še posebej pomembno vlogo igrajo tehnologije za procesiranje naravnega jezika, predstavlja raziskovalni izziv sodobni znanosti in tudi temo tokratne oddaje Jezikovni pogovori. Raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani Marko Drobnjak bo predstavil percepcijo slovenščine v pravnih postopkih in načine za profiliranje posameznikov na podlagi govora, kar je tudi tema njegove doktorske disertacije. V teh dneh v medijih in na družbenih omrežjih odmeva potek aretacije Georga Floyda, ki je znova v ospredje potisnila vprašanje rasne diskriminacije. Iz objavljenega prepisa telefonskega klica, ki je vodil v aretacijo, lahko razberemo zanimive raziskovalne nastavke. Jezikovne pogovore je pripravil Blaž Mazi. foto: Prostor za snemanje govora, ki bo uporabljen v raziskavi (Marko Drobnjak).

Danes je problematika hrane predvsem vprašanje ekonomije in ekologije. Hrane je več kot kadar koli prej, ob tem pa je kakovostno slabša zaradi intenzivne pridelave in reje. Želja po zaslužku motivira predvsem multinacionalke v proizvodnjo hrane vprašljive kakovosti. Ta hrana postaja tudi vzrok vse večjih zdravstvenih težav. Zato izbruh novega koronavirusa zahteva od vseh nas določene ukrepe in spremembe, tako pri pridelavi kot pri naših nakupovalnih navadah. Zagotovo so trenutne razmere tudi trenutek, da končno lokalnega kmeta iz bližnje okolice vzamemo za svojega. O tem v nočnem programu po polnoči.

Zagotovo ste kdaj ob poslušanju lepega glasu po radiu pomislili, kakšen je videz govorca ali govorke. Včasih imamo na podlagi glasu precej jasno izdelano predstavo o videzu nekoga, ki ga nikoli še nismo videli, a se izkaže, da je v resnici videti povsem drugačen. Skupina znanstvenikov, ki je sodelovala z Laboratorijem za računalniško znanost in umetno inteligenco na ameriškem MIT-u, se je lotila odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče na podlagi kratkega posnetka govora rekonstruirati človekov obraz? Globoko nevronsko mrežo so pripravili do tega, da pregleduje in posluša milijone videoposnetkov govora na Youtubu in svetovnem spletu. Orodje Speech2Face tako postaja vedno bolj vešče prepoznavanja korelacij med govorom in podobo obraza. Zgolj s poslušanjem glasu lahko ustvarja verodostojne podobe govorcev, njihove narodnosti, spola in starosti. Predstojnik Laboratorija za strojno inteligenco na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko in izredni profesor dr. Simon Dobrišek pojasnjuje, da gre za poskuse razvoja računalniških globokih nevronskih modelov, ki izberejo oziroma oblikujejo obraz, ustrezen glasu, možno pa je seveda tudi obratno. Oddajo je pripravil Blaž Mazi.

Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"

Tokratni oddaji s Karlom Gržanom smo dali izzivalni naslov: Otroci imajo samo pravice. Zagotovo ste ob tem pomislili: Ja, kaj pa dolžnosti? A vendarle: otrok ima pravico, da je prizemljen v realnost sobivanja – tudi to, da izkusi posledice svojih ravnanj: če ravna dobro, so te ugodne, če slabo, so neugodne. Otrok ima pravico sprejemanja dolžnosti – ko nekaj zmore, mora – in dolžnost nas odraslih je, da mu to pravico omogočimo. Kot tudi pravico, da je prepoznan, potrjen in usposobljen za svoje poslanstvo v izvirnosti svoje osebnosti … O teh in ostalih pravicah v tej oddaji.

Poleti več konkurence počiva, zato je ta letni čas kot nalašč pravi čas za iskanje službe. Je pisanje in pošiljanje prošenj dovolj? Zagotovo je najpomembnejši korak, a k uspehu nam pripomore tudi prisotnost na pravih družbenih omrežjih. Maja Novak nam je povedala, zakaj je Linkedin pomemben in kako z njim hitreje priti do boljše ali nove službe. S podjetja Optius pa je bila z nami Sanda Jerman, ki nas je povabila na nekaj delavnic. Ne zamudite oddaje Via positiva.

Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.

Evropska komisija od 1. septembra narekuje uporabo LED žarnic. Zagotovo so bolj varčne, lahko so pa tudi pametnejše. Odbita do bita v pametni dom dodaja test pametnih LED žarnic. Zakaj je na voljo 16 milijonov barvnih odtenkov, kako z uporabo pametne luči prelisičiti vlomilce in zakaj vgrajen zvočnik ni najboljša ideja, le marketinški trik.

Zagotovo večina udeležencev v prometu misli, da dostojno in pravilno opravlja svojo vlogo v prometu. Vendar ali jo res? Koliko bi jih ustavilo, če bi videli prometno nesrečo? Koliko jih zna avto varno voziti s prikolico? Koliko jih zna zamenjati pnevmatiko? Kaj se lahko izkušeni starejši naučijo od mladih, ki so ravnokar pridobili vozniški izpit, in obratno, smo se spraševali v sobotni Reakciji.

Kje danes vidimo večino grafičnih storitev? Na digitalnih zaslonih. Klasično grafično oblikovanje za offline formate se je do določene mere moralo prilagoditi novim platformam. Sámo jedro in proces oblikovanja sta v zadnjih petnajstih letih sicer ostala enaka. Zagotovo pa so se spremenila orodja in pristop. Še vedno je vsebina tista, ki narekuje obliko. A v prvi vrsti konzumiramo z očmi. Saj, če govorimo specifično o dizajnu kot kreativnem delu, brez uporabniške izkušnje se še tako dobra vsebina težko ""proda"" brez privlačnega zunanjega izgleda. Oblikovanje za digitalno okolje ni zamenjava za oblikovanje za konvencioanlne medije. Je dodatek oziroma svoja zvrst. Najboljša mera kakovosti pa bo vedno doseganje WOW efekta. Včasih imajo digitalni oblikovalci, ki so že vešči v oblikovanju za konvencionalne medije, prednosti, občasno pa to lahko predstavlja tudi omejevanje v pristopu oziroma v načinu razmišljanja. Komaj čakamo, da vidimo, kaj digitalno oblikovanje čaka v prihodnosti. Obogatena resničnost in blockchain tehnologija bosta zagotovo prinesla nove trende oblikovanja. V sedemintrideseti oddaji POINT OUT Weekly gostimo grafičnega oblikovalca in doktorja znanosti grafičnih tehnologij Blaža Rata, soustanovitelja studia IDEJA.si. Z njim razglabljamo o dizajnu za digital, kakovostnem oblikovanju, trendih in še marsičem. **POINT OUT Weekly je posnet kot video oddaja. Za polno uporabniško izkušnjo si ga oglej na Facebooku, YouTubu ali na pointout.si**

Britanski novinar in pisatelj George Orwell je zelo visoko na seznamu ljudi, s katerimi bi šlo Membranje v posmrtnem življenju na pijačo in klepet. Zagotovo bi se nam takoj pridružila tudi tokratna sogovornica: prevajalka Tina Mahkota.