Podcasts about literarno

V oddaji gostimo Celjana Petra Fermeta, športnika, ki živi in dela v Nemčiji. Aktiven je na nogometnem področju in ljubezen do nogometa ga je pred desetletjem tudi pripeljala v Nemčijo. Ustavljamo se tudi pri slovenskih rojakih na Švedskem, kjer se slovenska skupnost pripravlja na tradicionalno vseslovensko srečanje v Vadsteni, podajamo pa se tudi v Srbijo in predstavljamo 19.Literarno srečanje Naša slovenska beseda, ki poteka v organizaciji Društva Slovencev Planika v Zrenjaninu.

Država je, kot v pogovoru potrdi tudi avtor sam, najbolj osebna, intimna pesniška zbirka od njegovih treh do zdaj izdanih. V njej se spoprime s preteklostjo, kot pravi. Razpoloženje njegove tretje zbirke, izdane pri založbi Literarno društvo IA v zbirki Črna skrinjica, usmeri tudi uvodna pesem Duma 2022, v kateri se Krmelj opre na Šalamuna in parafrazira njegov verz »hodil po zemlji sem naši in dobil čir na želodcu« v »po državi pozabljenih študentov in praznih stanovanj / svet se je bližal koncu«. O njegovem odnosu do Šalamuna, pesnjenja, naselja Fala pri Mariboru in še o marsičem Krmelj pripoveduje Marku Golji. Nikar ne zamudite. Foto: Marko Golja

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ajda Sokler in Aleksander Golja. To ni strokovna recenzija knjige Tomaža Šalamuna Visoka gora, bele luči. Zagotovo jo bodo po dolgem in počez, ne glede na skromno, skoraj neugledno drobno in s sponkama vezano izdajo podrobno raziskali dolgoletni poznavalci njegove poezije. In mnogi v prihodnosti. Pa vendar se ta drobna knjižica, ki je izšla na deseto obletnico pesnikove smrti, tudi mene močno dotika na več nivojih. »Struktura je roža, duša je signal. / Duša zaboli in je signal, signal.« V tej luči je naslov zbirke štiriinštiridesetih pesmi – ki je prvi verz pesmi Duša – nezmotljivo izbran. Šalamunova poezija je bila vse od začetka zaznamovana s svežino in igrivostjo, živostjo abstraktnih podob, stalnih nasprotij in preigravanj različnih scenarijev, predvsem pa z osebno ikonografijo. To posebej velja za njegov pesniški prvenec, v katerem je razkril sebe, svojo družino, koprsko lokalno sceno in svoje vsakdanje dogodivščine. Vsemu temu je bil globoko v sebi zvest do konca tudi v zbirki Visoka gora, bele luči: »Ker sem lep, in sinji / in sončen in velik …« in »O, ragazzo, tvoje morske peške so trudne. / Poslušaj dež, že dolgo ga nisi poslušal.« Znamenita pesniška zbirka Poker, ki jo je Tomaž Šalamun leta 1966 izdal v samozaložbi, je pomembna zaradi odmika od do tedaj tradicionalnih predstavitev pesmi, neobičajna zgradba knjige se kaže na ravni ustvarjenih pesmi samih ter na njihovi motivni in tematski izpeljavi. Bila je presenečenje za tedanjo kulturno oziroma literarno sredino, pa tudi za nas, gimnazijce. Takoj po izidu Pokra smo pri urah filozofije (to je bila profesorjeva pogumna odločitev glede na politične razmere tistega časa) brali pesmi iz te zbirke, kar nas je nekatere povsem zaznamovalo. Šele dosti kasneje jo je dr. Janko Kos uvrstil med pesniške zbirke, ki so prispevale k radikalizaciji slovenske modernistične poezije. Kmalu, še med študijem na Filozofski fakulteti, sva z Marušo Krese prebirali njej posvečeno zbirko Romanje za Maruško (1971), kjer Šalamun v pesmi Are angels green? sprašuje: »kdo te je naredil dan? od kod prihajajo mravlje? / zakaj se drži skupaj nit? / zakaj pada svetloba na nož? / neumna zrelost, drgneš mi ovratnik.« Že takrat, na pragu odraslosti, so njegovi verzi dišali po nesmrtnosti. Tomaž Šalamun je kot modernistični pesnik močno zaznamoval slovensko poezijo, tega se je zavedal s popolno predanostjo, zato nikoli ni pristajal na kompromise. Niti ko je šlo za verze v slikanicah, ki jih je obravnaval enakovredno kot svojo drugo poezijo: ni jih prirejal letom otrok ali najstnikov, ki naj bi jim bila ilustrirana knjiga namenjena. V slikanici za otroke Narobe svet je tudi svet (2010) živobarvne kolažne ilustracije Ane Šalamun, pesnikove hčere, osvetljujejo verze: »A je bilo tako že od začetka sveta? Ne vemo. / Kdo pa ve? Vprašaj učiteljico. Ti samo vprašaj.« Kot je pri ustvarjanju poezije padal v stalna nasprotja in preigravanja različnih scenarijev, si je tudi pri pisanju za druge vrste bralcev jemal različne objekte in jih postavljal v različne položaje, pri čemer njihovih mladih umov nikakor ni podcenjeval. Ne dolgo pred njegovo smrtjo je leta 2014 izšla še slikanica Modro ne bo in je bila še isto leto novembra na slovenskem knjižnem sejmu nagrajena. Slikar Arjan Pregl je narisal risbe in jih razvrstil v mavrične podobe. Potem je pesnik Tomaž Šalamun zapolnil belino listov z besedami, ki so v barvnem spektru zaplesale med prav tako ludistično zasnovanimi liki, spremno besedo ob neobičajni stvaritvi obeh avtorjev pa je napisal in naslikal Miklavž Komelj. Zadnje verze predsmrtnega boja je zapustil hčeri Ani, ki jih je tudi ilustrirala v svoji kolažni maniri. Pesniška zbirka Posmrtni boj (2018) ne odstopa od njegovega siceršnjega načina pisanja, ludizem, paradoksalnost in nizanje nadrealističnih predstav ostajajo zvesta stalnica v pesnikovem neobremenjenem soočenju z lastno eksistenco tudi v poslednjem dialogu s smrtjo. Po Šalamunovi smrti je izšlo pet povsem različnih knjig z njegovo poezijo. Pesniško zbirko Ta, ki dviga tačko, spi (2015) je Šalamun že ob koncu leta 2012, torej tri leta pred posthumnim izidom, za izdajo ponudil Literarno-umetniškemum društvu Literatura. Zbirka pesmi je razdeljena na štiri razdelke in posvečena Karlu Hmeljaku, pesniškemu somišljeniku. Zadnja, ki jo je pred smrtjo sam napisal in uredil, je zbirka Orgije (2015), v kateri je ostal zvest svojemu pesniškemu glasu, ki je tokrat fragmentarno povzdigoval moško telo. Predvsem pa so pretresljivi začetni verzi, skozi katere se razliva ta orfejevsko zgoščena pesnitev: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so // umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne // šalice. Umrlo je zlato morje. Umrle / so rastline. …« V zbirki In povsod je bil sneg / And all around there was snow (2021) so objavljene pesmi, ki jih je Šalamun napisal v zadnjem letu življenja in jih je imel za zaključene. Naslovno stran in ilustracije je znova ustvarila hči Ana, ki je svojo kolažno podobo prispevala tudi za opremo zbirke Visoka gora, bele luči. Šalamunova povezanost s slikarstvom ni naključna, saj je v polje poezije vstopil prav prek moderne likovne umetnosti. Po izobrazbi je bil umetnostni zgodovinar. Med študijem je sodeloval s skupino OHO, v kateri je deloval tudi njegov brat, slikar Andraž Šalamun. In poročen je bil s slikarko Metko Krašovec, ki ji je posvetil sublimno postmodernistično Balado za Metko Krašovec (1981), ona pa posthumno njemu zbirko Šepetanja (2017), v kateri je z izborom njegovih pesmi in s svojimi risbami ustvarila enovit spomenik njunim skupnim šestintridesetim letom. Zadnja zbirka kratkih pesmi Visoka gora, bele luči je v celoti nastala v enem tednu septembra 2014, tri mesece pred pesnikovo smrtjo. Verze, v katerih sta v ozadju nenavadnih miselnih povezav, ki ne odstopajo od raziskujočega, igrivega in provokativnega načina Šalamunovega prepoznavnega sloga v zadnjem obdobju, navzoča ljubezen in slovo, je narekoval ženi Metki. Zbirka se konča z verzoma zadnje Tomaževe pesmi Zeitgeist: … »Vsi bomo umrli in smo jokali. / Tako smo se tolažili.« Bil je velik do zadnjega diha.

Avtobiografski romani Vitomila Zupana, ki sodijo v železni kanon naše proze, osvetljujejo življenje enega najbolj fascinantnih in markantnih Slovencev sredi viharjev burne zgodovine 20. stoletjaKo je bil še v svojem švicarskem izgnanstvu, je poznejši voditelj oktobrske revolucije, Lenin, menda pripomnil, da bi si človek moral prizadevati biti tako radikalen, kot je radikalna resničnost sama. No, ko z današnje perspektive motrimo burno zgodovino slovenskega 20. stoletja, zgodovino, ki je svoj dramatični vrhunec skoraj zagotovo doživela v letih tik pred, med in še malo po drugi svetovni vojni, se najbrž lahko vprašamo, kdo je bil takrat resnično na ravni svojega obdobja, svoje viharne resničnosti? V čigavih izbirah, odločitvah, držah in dejanjih, v čigavi usodi se, drugače rečeno, najbolje zrcalijo protislovja tega radikalnega časa, skozi katerega smo takrat morali Slovenci? Ob branju kritičnega eseja, ki ga je literarni zgodovinar in predavatelj na Oddelku za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Matevž Kos, pred nedavnim objavil pod naslovom Vitomil Zupan ali kako biti jaz – knjiga je izšla pri Literarno-umetniškem društvu Literatura – se zdi, da je prav ta pisatelj, avtor Menueta za kitaro in Levitana, resen kandidat za posameznika, čigar življenjska zgodba je tako izredna, tako izstopajoča, tako radikalna, da v njej, paradoksalno, lahko navsezadnje prepoznamo našo skupno zgodbo. A kako natanko je Vitomil Zupan preživel ta čas? Kako je o tem, kar se mu je zgodilo, potem razmišljal in kako je to izkušnjo konec koncev popisal v svojih romanih in dramah? Pa tudi: kako ta literatura nagovarja nas danes – kot prvoosebni dokument o preobratov polnem življenju enega samega, precej izvenserijskega človeka, kot kuriozum torej, ali raje kot svet, v katerega vstopimo in ga, dokler pač beremo, lahko scela naselimo, vzamemo za svojega oziroma podoživimo? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Matevža Kosa. foto: Zupanov avtoportret, objavljen v dokumentarnem albumu Važno je priti na grič (Goran Dekleva)

Piše: Marija Švajncer, bereta Sanja Rejc in Igor Velše. Pesniška zbirka Milana Novaka Napišite mi glasbo je pravo pravcato presenečenje. Pesnik je z izbranim besediščem, čudovitimi metaforami in posebno globino ustvaril pesmi, v katerih se izpoveduje o svojem doživljanju glasbe. Pa ne samo to, pričara nam svet zvokov v prostoru, gibanje zraka, tiho vstopanje narave v glasbo, poosebljanje glasbil in melodij ter filozofsko obarvano refleksijo. Potaplja se predvsem v zvočno razkošje klasične glasbe, v nekaterih pesmih pa si prizadeva, da bi prodrl tudi v sporočilnost glasbe sodobnosti. Tako imenuje glasbeno eksperimentiranje, atonalnost in iskanje novih možnosti notnih zapisov in drugačnih partitur. Pomisli, da obdobje neobičajnih razmerij in izkrivljenih odnosov ustvarja izkrivljene zvoke. Dovzeten in odprt je za različnost in nove zvočne podobe. Sprašuje se o ustvarjalnih postopkih skladateljev, zaustavlja se pri posameznih tonih in se predaja zvokom, ki jih zmorejo različni instrumenti. Ker je sam rahločutna pesniška osebnost, sliši zelo veliko in izostreno – vsak odtenek, prehode od tihega h glasnemu, sleherni drs in naraščanje glasbenega motiva. Milan Novak je plesalec in izvajalec performansov, zato glasbo doživlja s celim telesom, zvočna pokrajina pa v njem spodbudi tudi kopičenje misli. Izroča se ji in se ji prepusti, da mu zastavlja vprašanja, in si dovoli, da včasih samo onemi in je eno z glasbo – visoko pesmijo življenja, smrti in večnosti. Pod lestenci drhtijo prvi mogočni takti Also sprach Zarathustra zvok se razlije po telesu čutim, kako polje v vratu neustavljivo drsi vzdolž hrbtenice razsuje se v prste kot val na peščeni obali Milan Novak piše pesmi brez ločil, ohranja le veliko začetnico prvih besed v verzih, tu in tam se mu prikrade vprašaj. V njem se porodi dvom, ali je glasbo sploh mogoče ubesediti, toda pesniku se to vsekakor posreči. Njegova ustvarjalna moč je neustavljiva, polet domišljije ob vsrkavanju zvokov in zanos sta neomejena. Čudež glasbe mu uspe ujeti v prelepe in pomensko večplastne besede, tako opise kot izbiranje in poimenovanje pojmov. Literarno prepričljivo se v njegovih pesmih prepletajo svoboda, žalost, smeh, osuplost nad ubranostjo tonov in začudenost, da ples zvokov nima robov in meja. Osrečuje ga spoznanje, da se v glasbi zgodi toliko različnih zvočnih uresničitev. Potopljen je vanjo in očaran nad njenim razkošjem. Prisluškuje skrivnostim, ki se oglašajo v glasbi, občuti jih na poseben način, morda tudi z bolečino, porojeno v mogočnosti tonov ter novih in novih melodijah. Lepota v njegove oči prikliče tudi solze. Bach ostaja ob njem, Satie je subtilno presenečenje, Šostakovič se oglaša, kakor da bi bila skupaj že od nekdaj, Chopin vstopa v neobstoj in zveni, kot da bi nekdo raztrosil bisere. Glasba je tisto kar navdihne da se loči se oblikuje v oblak deblo stopalo Ko izzveni potem umre preneha povrne se in se pomeša potopi se v veličastno bit Glasbi se pesnik predaja v koncertni dvorani in cerkvi, ob radiu in s pomočjo nosilcev zvoka, prikliče si jo tudi v dogajanju v gozdu, šumenju dreves in valovanju trav. Travnik je zanj vesolje, v bučanju vetra zasluti čistost resnice. Je glasba ki je opoj Ujet si v ledeno gmoto krhkosti brezizhodnosti v ostre robove zmrznjenega obupa Prepustiš se ujetosti potem ko si rečeš nimam več kam v umik Zahoče se mu umirjene, preproste in lahkotne glasbe, toda že v naslednjem hipu bi rad nedoločljivost v neskončni majhnosti, silovitost občutkov in nemir. Note so zlepljene v zaporedje smisla, pesnik se pomika skozi naelektreno nevidnost. Pritegnile so jo strune in vse je tako, kot mora biti. Glasba ga osvobaja, brezčasna je in hkrati zavezujoča, poet se osvobodi celo samega sebe. Zazdi se mu, da ga g-mol poziva k zadnji večerji. Avtor spremne besede, slovenski pesnik in pisatelj Marjan Pungartnik, pravi, da je »umetnost glasbe« zajemala tudi poezijo, kar govori o večnem in nepretrganem sestrstvu teh dveh umetnosti. Milana Novaka vidi kot umetnika, ki izraža željo, da vsako gesto muzike poveže z gibanjem sveta, in to od neposrednih zaznav instrumentov pa vse do primerjav, metafor, metabol in metonimij. V Novakovi poeziji se odpirajo prostori, v katerih je mogoče absolutno bivanje, podobno kot v pesmih. Pogled na glasbo postaja izvir pesniškega postopka. Pungartnik zapiše: »Vračanje v izgubljeno senzibilnost je povratek k čisti vodi izvira poezije.«

Piše Marija Švajncer, bereta Igor Velše in Mateja Perpar. Roman Miriam Drev Po poti se je zvečerilo je napisan tako, da avtorica preskakuje od dogodka do dogodka, se vrača v preteklost in oživlja spomine. Nekaj samo nakaže, čez čas se vrne in pripoved razširi. Sama pravi, da vrti prizore. Protagonistka se sklicuje na modrost, da moramo piti iz reke spomina, ne pa iz reke pozabe. Opisuje svoje otroštvo, bivanje v Libanonu, družinske odnose in odhod z nevarnega območja, na katerem je od 1975. kar petnajst let divjala državljanska vojna. V tedanjo Jugoslavijo so se umaknili protagonistka, njena mati in brat, medtem ko je oče, levantinski kristjan in potomec Feničanov, ostal prepuščen samemu sebi in divjanju vojne. Družinska zgodba se je začela tako, da se je mati v Libanonu kot turistka zaljubila v precej starejšega moškega, se poročila z njim in nekaj let ostala v njegovi deželi. Rodila sta se jima sin in hči. Sinu je mati namenila vso pozornost, hčere ni marala, k sreči pa ji je varno zavetje in ljubezen dajala razumevajoča slovenska babica, h kateri se prvoosebna pripovedovalka spominsko vedno znova vrača. Oče jo je imel rad in ji je dal popotnico za življenje. Spodbujal jo je k radosti, saj je menil, da ta ni kar tako dana. Rekel ji je, da se je za veselje do življenja treba potruditi; na srce ji je položil tudi to, naj bo zmeraj pravična. Avtorica premišljuje o vojni, osebnem položaju literarne osebe in njenem čustvenem doživljanju. O vojni pravi: »O vojni odločajo stari moški, umrejo pa mladi, godni za boj, naščuvani, pozvani k osvajanju ali k maščevanju. In umre na desetine tisočev civilistov.« Protagonistka se odloči za študij ekonomije, čez čas pa presedla na francoščino in angleščino ter iz teh jezikov diplomira; obvlada tudi arabščino. Po burnih dogodkih najde novo moč in dokonča še študij ekonomije. Je izobražena, pametna, privlačna in radoživa. In kaj se zgodi z njo, ko sreča moškega, poslovno uspešnega Američana, po rodu Škota s strogo kalvinistično vzgojo? Zaradi očaranosti nad njim in ljubezenske zaslepljenosti za lep čas izgubi samo sebe. Ne vzame si dovolj časa, da bi moškega spoznala kot človeka in izvedela, kakšen je v resnici. Nekoliko jo prevevajo dvomi, ali bo zmogla materinstvo, vendar se na partnerjevo pobudo odloči zanj in rodi otroka. Neprespane noči, utrujenost in prepuščenost sami sebi v tujem svetu storijo svoje in kmalu se zvrstijo mučni prizori. Partner je narcis, zlobnež, ozkosrčnež in arogantnež, pravzaprav človek brez ene same dobre značajske lastnosti. Odlikuje se samo po tem, da je dober ljubimec. Do matere svojega otroka je žaljiv na vse mogoče načine in izreka tako neprijetne besede, da bralke in bralci občutimo nekakšno zgroženost. Partnerico obklada z besedami, kot so: postajaš zanikrna, vzemi se skupaj, si pa res štorasta, sodobne ženske ste razvajane, narobe uporabljaš termine, nisi politično izobražena, brigaj se zase. Pri vsem tem jo ima za navadno falirano študentko. Bralcem in bralkam nam je veliko do tega, da bi se protagonistka končno uprla moškemu ob sebi, vzela otroka in odšla po svoje. Ne sprevidi, da se je na milost in nemilost izročila nekomu, ki je nikakor ni vreden, z literarnega vidika antijunaku v najslabšem pomenu te besede. Mlada ženska skuša opravičiti svojo podrejenost moškemu in priznava, da je neprestano spravljiva in si namerno zatiska oči pred grdim dogajanjem v razmerju z njim. »Z mano pa je tako, da sem bila dobra za olepšavanje po kakšnem zoprnem pripetljaju. V meni je bila neka negotovost, zaradi katere sem imela potrebo po naknadnem olepšanju dejstev.« Primerja se z Alico v čudežni deželi, ki je po padcu v zajčjo luknjo popila skrivnostni napitek in se pomanjšala. Hkrati se prikaže kot mojstrica izmikanja. Nekaj jo ločuje od lastnega bistva, a ne ve natanko, kaj naj bi to bilo. V krutem odnosu se je porazgubil njen jaz. Moški je dvoličen, v družbi ves šarmanten in duhovit, doma pa pust in hkrati napadalen, vse do fizičnega nasilja. Ženska je ranjena in čedalje bolj prestrašena: »Preplavijo me dalj časa zatajevani občutki. Za grmado jih je – od tesnobe, skrušenosti, srda, sramu in razočaranja, ki ima priokus po grenivkinih pečkah – , do tistih na drugem koncu spektra. Med temi se najmočneje oglaša hrepenenje. Na površje vzplava stavek: česa si želim za srečo.« Premišljuje o tem, kaj pomeni iskanje lastnih korenin in selitev v različne dežele. Otroštvo je preživela v Libanonu, bežala pred puško ostrostrelca, dozorevala v Ljubljani, bila nekaj časa zaposlena na Škotskem in se na moževo zahtevo preselila v Švico. Nazadnje se je vrnila v Slovenijo. »Spet potujem iz ene države v drugo. Ni prvič, da sem se na vrat na nos znašla sredi toka sprememb, nepripravljena nanje.« Miriam Drev je napisala kakovosten roman. Slog je izbrušen, opisi so nazorni in slikoviti. Literarno snovanje ni namenjeno samo toksičnemu in razrušenemu razmerju med žensko in moškim, temveč tudi drugim življenjskim vprašanjem. Pomembni so vidiki angažiranosti in ti se kažejo kot prizadevanje za enakopravnost med spoloma, svet brez vojn in kakovostne medčloveške odnose. Boj nikoli ne bo končan, zmeraj se bo marsikaj zapletalo in ogrozilo dobronamernost. Trnovo pot mora prehoditi tudi protagonistka. Končno se ji posreči, da spregleda in skuša po pravni poti spremeniti svoj nezavidljivi položaj. Roman Po poti se je zvečerilo bi bilo mogoče uvrstiti med dela, ki si z literarnimi sredstvi prizadevajo za boljši svet. Poglobljeno spremno besedo je prispeval slovenist, esejist in pesnik Zoran Pevec. Napisal je vrednostno sodbo, da je pripoved v romanu tekoča, privlačna, berljiva in spretno prepletena znotraj retrospektivnega in paralelnega načina podajanja romaneskne vsebine. Pravi, da nas delo osupne in obenem pomirja ter nas spodbuja k novim občutjem in spoznanjem. Kar se je zgodilo v njem, sklene avtor spremne besede, bi se lahko primerilo tudi nam. Po njegovem mnenju je ob zanimivem podajanju zgodbe najbrž prav ta možnost ena od najpomembnejših vrednot tega romana.

Piše Jure Jakob, bere Igor Velše. Zbirka Prišleki Literarno-umetniškega društva Literatura že več kot dvajset let načrtno in kontinuirano skrbi za izdajo prvencev s področja izvirne slovenske poezije in prozaistike. V letošnji ediciji sta knjižni krst doživeli kar dve "prišlekinji", ena od njiju je mlada pisateljica Liu Zakrajšek z romanom Zajtrk prvakinj. Naslov je domiselna parafraza naslova romana Kurta Vonneguta Zajtrk prvakov ali Zbogom, plavi ponedeljek. To postane kmalu jasno tudi tistim bralcem, ki Vonnegutovega opusa nimamo v mezincu, saj je omenjeno besedilo obvezno branje na tečaju kreativnega pisanja, ki ga obiskuje pripovedovalka romana Zajtrk prvakinj. Neimenovana pripovedovalka je namreč študentka književnosti, ob študiju pa si denar služi s kar tremi študentskimi zaposlitvami: dela v knjigarni, je biljeterka v kinu in hostesa v kulturnem domu. Tri službe opravlja, ker se je odselila od doma in potrebuje sredstva za samostojno življenje, pri čemer poglavitni del požre najemnina. Najemniško stanovanje si deli z dvema sostanovalkama, z najboljšo prijateljico Vesno, nekaj let starejšo študentko slikarstva, ki dela kot receptorka v majhnem hotelu, in s Pio, falirano študentko prava, ki je redno zaposlena kot šefinja strežbe v petični restavraciji. Ni nam treba brati skoraj do polovice romana, kjer v že omenjeni epizodi profesor Marinšek razloži ironični pomen naslovne fraze Vonnegutovega teksta. Že po nekaj straneh postane jasno, da omenjene cimre, glavne figure in dogajalno vozlišče romana Liu Zakrajšek, niso nikakršne "prvakinje" in "junakinje", temveč tri dokaj običajne mlade ženske, ki se vsaka po svoje odzivajo na življenjske okoliščine, v katere so jih porinile družinske razmere, lasten značaj in osebne želje, predvsem pa ekonomski pogoji sodobne slovenske družbe in duh časa, ki takšne razmere upravičuje in perpetuira. Zajtrk prvakinj se dogaja tako rekoč tukaj in zdaj. Čeprav prizorišča niso konkretizirana v realni topografiji Ljubljane, si zlahka zamišljamo ljubljanski kino, kulturni dom, knjigarno, meščansko vilo, blok v spalnem naselju, kafič za vogalom ali pa najemniško stanovanje na vroči podstrehi v centru starega mesta. Še bolj eksplicitna je časovna umestitev v leto po prisilnem koronskem "zaprtju". Ampak kronotop v tem romanu v svoji zunanji, predmetni navzočnosti niti ne pride do pravega izraza; je le v nekaj potezah skicirano prizorišče, na katerem vstaja prava vsebina pripovedi o ljudeh in njihovih odnosih. Poleg neimenovane pripovedovalke in njenih cimer srečamo za ducat sorodstveno, prijateljsko in službeno povezanih likov, ki jih roman orkestrira v dinamično sosledje situacij. Situacijsko razpletanje dogajanja je bržkone ena od poglavitnih značilnosti pripovedne tehnike Zajtrka prvakinj: vsebina zgodbe je včasih sicer podana tudi kot retrovizija nečesa, kar se je bilo že dogodilo, ampak praviloma v dogajanje stopimo od znotraj, kot nevidne priče nečesa, kar se pravkar dogaja. In to, kar se dogaja, se pretežno razkriva ob pogovoru protagonistk in protagonistov ali pa skozi notranji samogovor glavne protagonistke. Mimogrede, njen introvertirani in nesamozavestni, hkrati pa kljubovalni in vztrajni značaj je večkrat duhovito in zelo posrečeno okarakteriziran prav z govorno repliko, za katero pa se šele post festum izkaže, da v resnici ni bila izgovorjena oziroma jo je izrekla "le v svoji glavi". V tem sosledju učinkovito insceniranih in zelo naravno, živo razvijajočih se pogovorov se postopoma izrišejo glavne teme romana: izkoriščevalska delovna razmerja, v katera so vpeti mladi na pragu odraslosti, disfukcionalnost primarne družine, duševne bolezni med mladimi, ekonomska vrednost kot edina družbena vrednota, povzpetništvo, literarni snobizem, hipokrizija, osamljenost, družbeni stereotipi, predvsem pa hipnost in površinskost odnosov in fluidnost osebnih identitet. Intenca romana, ki jo skoraj nezaznavno kroji pripovedna optika prvoosebne pripovedovalke, se vpričo vseh teh glavnih tem kaže kot radovedna, včasih že skoraj prostodušna odprtost, ki se sproti, po nareku te iste lucidne prostodušnosti preobraža v spontano, nenarejeno kritičnost. Kritičnost do tematik, ki so verjetno izpostavljene teme zdajšnje generacije mladih odraslih (Zajtrk prvakinj bi lahko imel tudi oznako generacijski roman), je zadržana, ironična in sarkastična, toda zato nič manj določna; zaradi jedke ironije je le še bolj sveža, deluje življenjsko in z lahkoto sprevrača nekatere klišeje in stereotipe. Če predvidljivo privoščljivo izpostavim en primer: lik Nataše Sever, uspešne pisateljice, kresnikove nagrajenke, je prav posrečeno zabavna karikatura, ki v nekaj potezah razkrinka pozo sodobnega feminizma, ki ga zanimajo predvsem boj za simbolni kapital in s tem povezano pozicijo moči, za ukvarjanje s kompleksno realnostjo življenja in resnično enakopravnostjo spolov pa mu zmanjkuje volje in interesa. Zajtrk prvakinj ni po obsegu nič kaj začetniško skromno branje, ampak knjiga z dosti "mesa" med platnicami, ki drži suveren pripovedni tempo od prvega do zadnjega, petinštiridesetega poglavja in dodatnega epiloga. Glavno odliko romana vidim v zelo spretni dramaturški organizaciji dogajanja, zelo prepričljivih pogovornih sekvencah, ki subtilno krmarijo med eksplicitnim in neizrečenim, v opisni natančnosti, pozornosti na drobne, vsakdanje detajle, pri čemer imajo izpostavljeno mesto tisti, ki navdajajo z nelagodjem, celo s fizičnim odporom, pa v duhovitosti in humorju, s katerim pripovedovalka jadra čez številne sentimentalne čeri zgodbe, in v čustveni neposrednosti. Ta se sicer na nekaterih točkah ujame v past melodrame, kar se zgodi zlasti v epilogu, ki ga po mojem skromnem mnenju lahko tudi ne bi bilo, a celota ne bi ničesar pogrešala. Ampak če potegnem črto, je Zajtrk prvakinj Liu Zakrajšek polnokrvno branje in bi ga bilo krivično imenovati obetavni prvenec, saj prepriča že s tistim, kar daje, ne le s tistim, kar morebiti obeta.

O zbirki esejev, v katerih sodobna japonsko-nemška pisateljica Yoko Tawada išče poti iz potuhe, lenobe in predvidljivosti, v katere lahko zapadejo književniki in književnice, ki ustvarjajo samo v svojem maternem jezikuKar druži irskega pisatelja in dramatika Samuela Becketta ter ruskega pesnika in esejista Josipa Brodskega – poleg slave, ki jo prinese Nobelova nagrada, kajpada –, je dejstvo, da nista ustvarjala samo v enem jeziku. Brodski je namreč pesmi pisal v ruščini, eseje pa, ko so ga v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izgnali iz Sovjetske zveze, v angleščini; no, Beckettu pa je resnični preboj uspel šele, ko se je okoli leta 1950 odpovedal pisanju v materni angleščini in v iskanju posebej ogolelega, skopega izraza, ki bi se prilegal njegovemu videnju sveta in človekovega zagatnega položaja v njem, presedlal v francoščino. Vse torej kaže, da vrhunski književniki vrhunsko literaturo lahko ustvarjajo v več kot le enem jeziku. A to ni uvid, ki bi se nam ponujal zlahka. Povečini smo namreč še vedno prepričani, da bosta književnik oziroma književnica v zasledovanju resnično uspelega teksta prišla najdlje, če bosta skrbno negovala tisti jezik, ki ga tudi najbolje obvladata, se pravi svojo materinščino. A če bi to res držalo, kako si tedaj razložiti Brodskega in Becketta, kako si razložiti lepe pesmi, ki jih je v nemščini napisal Prešeren, kako si razložiti vrhunske anglofone romane Indijca Rushdieja ali Rusa Nabokova? Ne; razmerje med materinščino in drugimi, pozneje priučenimi jeziki je v kontekstu literarnega ustvarjanja očitno precej bolj zapleteno pa tudi izzivalno, vznemirljivo. Kako zelo, se lahko poučimo ob branju esejistične zbirke Eksofonija ali poti iz materinščine, pod katero se podpisuje danes 64-letna Yoko Tawada, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih uveljavila kot ena izmed najbolj intrigantnih protagonistk tako sodobne japonske kakor sodobne nemške literature. Zakaj bi torej bilo, ko človek piše, dobrodošlo sedeti na dveh stolčkih hkrati? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa Domna Kavčiča, ki je eseje Yoko Tawada prevedel za Literarno-umetniško društvo Literatura.   foto: Yoko Tawada na pesniškem festivalu v bavarskem Erlangnu leta 2014 (Manfred Sause / Wikipedia)

Prevajalka in esejistka Jana Unuk je obogatila slovensko prevodno književnost z vrsto zanimivih knjig, v njenem prevajalskem opusu pa imajo prevodi literarnih del poljske nobelovke Olge Tokarczuk morda posebno mesto. Prevajalka je že kar promotorka odlične pisateljice in po njeni zaslugi lahko v slovenščini beremo nobelovkine kratke zgodbe, eseje in romane. Pred kratkim je tako v zbirki Piknik pri Literarno umetniškem društvu izšel prvi roman Olge Tokarczuk z naslovom Popotovanje ljudi knjige. V njem se skupina ljudi odpravi na pot, ki naj bi se končala z nagrado vseh nagrad, z odkritjem skrivnostne Knjige, ki da ponuja odgovore na vsa vprašanja. Pisateljica je tako na prvi pogled ustvarila neke vrste idejni roman, postavljen v 17. stoletje. V njem resda brbotajo različne ideje, od metafizičnih do empirističnih in že kar razsvetljenskih, toda pisateljico zanimajo tudi njeni romaneskni liki. Skupina tako sploh ni homogena, ampak je bolj posledica naključij (že prvi stavek Gauche je v tej pripovedi naključna oseba opozarja na to). Tako ji uspe, da ustvari galerijo likov, ki sicer nastopajo v idejnem romanu, toda niso papirnati. Nasprotno, vsak izmed njih se srečuje s svojimi demoni, za nameček pa pisateljica konča pripoved hkrati brezkompromisno in z neke vrste čudežem, ne pozabi pa niti na hugenote in na njihovo trpljenje. Več o romanu, ki ga lahko berete tudi v kopalnici, spalnici ali kuhinji, skratka, povsod, pove Jana Unuk v pogovoru z Markom Goljo v Izšlo je. Ne zamudite oddaje in ne zamudite romana.

V Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma je v sodelovanju z SNG Opero in balet Ljubljana še vedno na voljo razstava Nižinski: Posvečen v ples, ki je nastala v poklon pomembnemu baletniku Vaclavu Nižinskemu. Razstava se je odprla v okviru drugega mednarodnega plesnega festivala Baletne noči. V slovenščini pa lahko prvič beremo japonsko-nemško avtorico Yoko Tawada. Še pred poletjem je namreč pri Literarno-umetniškem društvu izšla njena zbirka esejev Eksofonija ali poti iz materinščine, ki jo je iz japonščine prevedel Domen Kavčič.V Plakatni galeriji Figovec v Ljubljani pa je razstavljen plakat, ki je nastal ob 60-letnici tretjega programa Radia Slovenija Ars. Več lahko izveste v oddaji Svet kulture, vabljeni k poslušanju!

Vse do 25. novembra si je v Narodni in univerzitetni knjižnici mogoče ogledati razstavo Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa drugega do prve svetovne vojne. Ob tem objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki besedilo Marijana Dovića, avtorja razstave, ki odgovarja na vprašanje, zakaj se je vredno ukvarjati s cenzuro nasploh in zakaj z literarno cenzuro v 19. stoletju. Razstava v NUKu je eno izmed zadnjih dogodkov v okviru triletnega projekta, ko so na ZRC SAZU pripravili več znanstvenih konferenc in objavili niz študij, med katerimi je najtehtnejša obsežna monografija dvajsetih avtorjev z naslovom Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju, ki je pred kratkim izšla pri Založbi ZRC. Problematiko pa so skušali približati tudi širšemu občinstvu. V sodelovanju z RTV Slovenija je nastal kratek dokumentarni film Slovenci in habsburška cenzura, ki je bil premierno prikazan novembra 2022, zdaj pa je na ogled razstava v NUKu. Ob razstavi je v sozaložništvu NUKa in ZRC SAZU izšel tudi izčrpen slovensko-angleški katalog, ki poljudno prikaže, kako pomembno je cenzura v dolgem 19. stoletju krojila podobo slovenske literature in kulture. Pisanje Marijana Dovića je zastavljeno širše. Slika - Adam von Bartsch, zasedanje cenzurne komisije Gottfrieda van Swietna v camera praefecti na Dunaju, po letu 1777. Vir - ZRC SAZU

Piše: Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič: Zdi se, da v kontekstu slovenske kriminalke še vedno ni samoumevno, če zapišemo, da je knjiga napeto branje, ki ga vse od začetka do konca ne moremo spustiti iz rok. Črni princ Irene Svetek vsekakor je taka knjiga in z žanrskega vidika se s tem že prebije v vrh slovenskega kriminalnega žanra. Ne manjka krvavih, srhljivih, zelo visceralno spisanih prizorov nasilja, ne manjka trupel in ne manjka dramatičnosti; ne le poglavja, kar vsak daljši odstavek se konča s tako imenovanim cliffhangerjem, ki nas sili v branje naslednjega in naslednjega odlomka. Pravzaprav je ta postopek tako izrazit, da ga je mogoče imeti za eno od osrednjih orodij gradnje pripovedi v Črnem princu. Pisateljica v romanu veliko stavi na dinamiko in napetost pripovedi ter nenehno presenečanje bralstva, kar ji dobro uspeva kljub temu, da kot eden izmed fokalizatorjev pripovedi nastopa tudi morilec, čigar zgodbo pravzaprav spremljamo vse od začetka romana. Pomembno se zdi tudi, da Svetek v središče romana postavlja femicid in nasilje nad ženskami, tako v partnerskem odnosu kot tudi v širši družbi. Moški v romanu so ženskam pretežno nevarni ali pa se nanje vsaj ni mogoče zanesti; celo Mio Aurelli, ki ga je mogoče imeti za osrednjega protagonista Črnega princa, tožilec, ki se ves čas zavzema za pravico, je brezbrižen do svoje ljubice in v odnosu do nje izraža izkoriščevalske tendence, predvsem pa se ne ozira na njeno notranje doživljanje, njena čustva, potrebe ali želje. Pripoved to pojasnjuje z Miovim tragičnim intimnim ozadjem, ki ga spremlja kot breme, a tudi kot svojevrsten alibi. To je vzorec, ki ga je mogoče pripisati (skorajda) vsem moškim likom v romanu, vključno s storilci; imeli so tragično intimno zgodbo. To seveda ne prinaša le psihološke širine literarnih oseb, temveč je tudi točno; večina ljudi z antisocialnimi težnjami ali antisocialno osebnostno motnjo je v resnici imela neugodne življenjske okoliščine v otroštvu. Z družbenega vidika roman podaja zanimiv komentar o posledicah tovrstnih okoliščin glede na spol: kjer pri moških vznikne sadizem, vznikne pri ženskih mazohizem, kar je eden ključnih motivov romana. Literarno prepričljivo je, da Irena Svetek pri tem zrcaljenju pokaže celoten spekter vedenj in situacij, v katere lahko vodijo srečanja med ranjenimi osebami, ki se obračajo k sadizmu oziroma mazohizmu. Tako imamo na eni strani vztrajanje v nefunkcionalnih odnosih, na drugem, skrajnem koncu pa umor, ki se zgodi na mazohistično željo žrtve v odziv na morilčev sadistični impulz. Vzorec je izpisan v podtalju predvidevanja, da gre pri zločinih v romanu za medpartnersko nasilje in klasične primere femicidov. Ta dinamika povsem jasno razkriva realno pogostost medpartnerskega nasilja nad ženskami, po drugi strani pa pokaže tudi globlje psihološke trende in vzorce, ki jih ni težko povezati z družbenimi konvencijami v odnosu do spola, ki kot nek zunanji vzvod odmerjajo, kam se bo usmerila agresija travmatsko zaznamovane osebe – k sebi ali k drugemu. Dobro je izrisan tudi primer tega, kako je lahko tragično ozadje v družbi za moškega svojevrstna prepustnica za agresivno ali vsaj brezbrižno, egoistično vedenje, medtem ko se mora ženska, naj bo njeno ozadje takšno ali drugačno, s svojo stisko soočati sama, saj je sicer v družbi prepoznana kot nesposobna ali histerična. Zanimiv je primer Leje, Mieve ljubice, ki je psihiatrinja, a se sramuje svojih paničnih napadov in ni nikomur pripravljena zaupati, da se ji dogajajo, in jo, ko v paniki zakriči na sodelavko, naj jo pusti samo v prostoru, predvsem skrbi, kako naj zakrije stiske in kako naj kar najbolje prevzame odgovornost za povzdignjeni glas. Ženski njene stiske v družbi ne prinesejo simpatije ali popuščanja – kot ga denimo Miu – temveč breme, ki ga je treba zakriti. Manj prepričljiv je Črni princ v končnem razkritju velike prevare, ki je jedro romana. Težava je v tem, da bi bilo celotno tragično zgodbo mogoče preprečiti na precej elegantnejši in preprostejši način, na primer z vpeljavo policije ali s selitvijo. Zgodba, ki jo Črni princ podaja, je tako v svoji zasnovi polna pretiranosti, neverjetnosti (npr. da Mio po tridesetih letih enostavno ne ve več, kako je videti njegova sestra) in tudi patetike ter nepotrebne medosebne dramatičnosti. Besedilo se tako na koncu žanrsko zelo približa nekakšni melodrami, kar pa v kontekstu, da gre vendarle za žanrsko delo, ki naj predvsem zabava, morda ni tako zelo moteče, kot bi bilo zunaj žanrskih okvirjev; slednje Črni princ precej manj presega, kot jih je, na primer, presegla Rdeča kapica. Pod črto, gre za vešče in napeto napisano kriminalko, ki kljub bombastičnemu razvoju dogodkov vendarle opozarja tudi na nekaj družbeno relevantnih tematik.

Mojstrsko izpisana kratkoprozna zbirka, ki so jo slovenski literarni kritiki razglasili za najboljše literarno delo minulega letaZdi se, da na Slovenskem bralke in bralci veliko teže pripisujemo književnim prvencem. No, to niti ni pretirano presenetljivo, saj so, če dobro premislimo, prav umetniško uspeli prvenci – od Župančičeve Čaše opojnosti, prek Kovačičevih Ljubljanskih razglednic in Šalamunovega Pokra do, zakaj pa ne, Vojnovićevih Čefurjev raus! – pogosto daljnosežno spreminjali načine, kako literaturo pišemo in kako jo beremo. V tem kontekstu se torej zdi precej pomenljivo, da so članice in člani Društva slovenskih literarnih kritikov svojo nagrado za najboljše literarno delo minulega leta, kritiško sito, nedavno podelili arhitektki in pisateljici Ajdi Bračič za njen prvenec, kratkoprozno zbirko Leteči ljudje, ki je izšla pod okriljem Literarno-umetniškega društva Literatura. Imamo ob Letečih ljudeh potemtakem opravka z novo klasiko slovenske proze? Sploh pa: s čim neki so te zgodbe pravzaprav očarale pregovorno sitne kritike? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Ajdo Bračič. foto: Goran Dekleva

Kakšno pot je slovenska dramatika prehodila v času, ki Ivana Cankarja ločuje od Simone Semenič?Ko je Slavko Grum leta 1928 začel pisati svoje osrednje dramsko delo, Dogodek v mestu Gogi, je v sočasnem dnevniškem zapisku takole opredelil svoj stvariteljski načrt, svoje umetniško stremljenje: »[N]apisati igro, ki more zadržati tudi današnjega trudnega, na sanjah tako zelo obubožanega človeka dve uri v gledališču, pridržati v gledališču človeka, ki sicer rajši pobega v kino in variete.« Na prvi pogled se sicer zdi, da dramatik ni imel previsokih ambicij, a če bi »kino« in »variete« iz zgornjega navedka nadomestili s televizijo, nogometno tekmo ali video-igrico, bi hitro ugotovili, da je skoraj stoletje staro Grumovo razmišljanje o recepcijskih zaprekah, s katerimi se je soočalo gledališče v njegovih časih, še vedno povsem aktualno. Še več: če beremo zgodovino slovenske dramatike, ki jo je dramaturg, gledališki teoretik in predavatelj na ljubljanski AGRFT, akad. dr. Tomaž Toporišič, pod naslovom Dramske pisave stoletja : od Ivana Cankarja do Simone Semenič in naprej nedavno objavil pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura, tedaj se zdi, da je pravzaprav celotno zgodbo slovenskega pisanja za teater v zadnjih 120ih letih mogoče opredeliti kot nekakšen boj za prenovo gledališke umetnosti, kot iskanje novih, drznih, pogosto nezaslišanih izraznih strategij, ki bi zmogle izreči temeljne resnice o bivanjski izkušnji v modernem svetu in tako zadržale občinstvo, ki mu pogled slej ko prej uhaja k bolj bleščavim, bolj spektakelskim, intelektualno in emocionalno najbrž manj zahtevnim dejavnostim. Skozi kakšne premene je torej šlo slovensko dramsko pisanje od Cankarja dalje in kako so te premene navsezadnje pomagale spremeniti režijo, igro, scenografijo, kostumografijo oziroma, rečeno kar najbolj jedrnato, uprizoritvene prakse v slovenskih gledališčih? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Tomaža Toporišiča. foto: Milada Kalezić v predstavi Čarovnica iz Zgornje Davče, ki jo je po drami Rudija Šeliga v sezoni 1977/78 režiral Dušan Jovanović v SLG Celje

Pesnica in dramatičarka Katja Gorečan je lani pri Literarno-umetniškem društvu v zbirki Prišleki objavila svoj prvi roman Materinska knjižica. Roman o ženski, ki spontano splavi, je nagovoril bralke in bralce, kritičarke in kritike, pred kratkim so ga ponatisnili, uvrstil pa se je tudi v ožji izbor za nagradi kritiško sidro in kresnika. Več o poetičnem romanu, ki ga pripoveduje fetus, pove avtorica v pogovoru z Markom Golja, med drugim pripoveduje tudi o dragocenem sodelovanju z urednico Veroniko Šoster in še čem. Nikar ne zamudite.

Na začetku (in koncu) tokratne epizode Izšlo je lahko slišimo, kako kitarist Beni Baute igra ljudsko melodijo s Kanarskih otokov, melodijo, ki je neke vrste kontrapunkt romanu Otok psov. Roman je napisal Primož Mlačnik in z njim zmagal na natečaju Literarno-umetniškega društva Literatura za izvirni slovenski roman. V utemeljitvi nagrade je žirija med drugim zapisala, da gre za "detektivski roman brez detektiva". Več o romanu, njegovi pripovedni strategiji, avtorskih odločitvah in še čem pove avtor Primož Mlačnik v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Piše Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič. Delo Lucije Stepančič Adolf in Eva se izmika zvrstni opredelitvi; gre za politično satiro, ki se po obsegu in številu likov spogleduje z romanom, a ker besedilo obstaja v svojevrstnem cikličnem vesolju in tako pravzaprav beremo tri variacije istega dogajanja – v razdelkih, imenovanih Dolfi zguba, Dolfi lenuh in Dolfi blefer – bi bilo knjigo mogoče brati tudi kot konceptualno zbirko treh kratkoproznih besedil. Na tej ravni lahko v Adolfu in Evi zaznamo idejo ponavljanja zgodovine z drobnimi variacijami – vse tri razdelke knjige tako poseljujejo isti liki: Adolf Hitler in Eva Braun, Magda in Joseph Goebbels, Hermann Göring, Josip Broz Tito, Leni Riefenstahl in mladi nacist Robert T. Tudi siže vseh treh zgodb je bolj ali manj enak: Tito se priseli v blok, v katerem živijo Adolf Hitler in Eva Braun ter Magda in Joseph Goebbels. V bližini bloka je bar Lili Marleen, ki ga vodi Leni Riefenstahl; vanj hodijo vsi poprej navedeni popivat in diskutirat o politiki. Eva, Magda in Leni se vse po vrsti zaljubijo v Tita, nato pa zaradi medsebojnih zdrah mladi nacist Robert T. po naročilu nacistične klape v baru podtakne požar, v katerem umrejo vsi razen Leni in Tita. V vseh treh razdelkih se pripoved opira na komičnost, prepredena je z zbadljivkami, satiro, sarkastičnimi izpeljavami in črnim humorjem. Večji del besedila zajemajo pikri dvogovori med liki, ki so v romanu predstavljeni kot nergava upokojenska populacija, ki mirno živi, kot bi druge svetovne vojne nikoli ne bilo; prešuštvujejo, opravljajo, se prepirajo in modrujejo o svetu in politiki. Delo Adolf in Eva ne skriva svojega temeljnega sporočila; opozarja, da kakor se nam zdijo morda nacistične politike smešne, nazadnjaške in zlonamerne, se zgodovina vendarle vedno znova ponavlja in nacistične ideje živijo naprej v mladih generacijah – v pričujočem tekstu to predstavlja tridesetletni Robert T. Težava je v tem, da knjiga dosti več od navedenega ne ponudi; težko si je zamisliti politični satiri lažjo tarčo, kot sta Hitler in Goebbels. Po večjem deležu političnega spektra, vključno z nemajhnim deležem desnih politik, sta Hitler in Goebbels negativni figuri, očrnjeni že preden se ju s smešenjem sploh dotaknemo, in tako se zdi, da si delo Adolf in Eva že v izhodišču ne zastavi prav veliko. Žal tudi z vidika poglobljenosti ali lucidnosti humorja knjiga ne seže daleč – smešenje ostaja na površini in ne uspe najti nekih novih, nepričakovanih točk, osvetlitev katerih bi nam, denimo, prinesla kak popolnoma nov uvid v Hitlerjev lik ali, širše, v psihologijo ali sociologijo nacistične ideologije. Humor ima tako kvečjemu funkcijo poenotenja bralstva okoli tega, kakšna zguba, lenuh in blefer je bil Hitler – in ne funkcije razkrivanja nečesa nepričakovanega in presenetljivega. Tudi lik Tita je smešen na soroden način, prek stereotipizacij; v delu Adolf in Eva namreč nastopa kot megalomanski, premeten ženskar, ki živi na veliki nogi. Kljub biografski smiselnosti Tita kot »balkansko gostoljubnega« šarmerja, ki nenehno pije slivovko in rakijo ter kadi Davidoff, te stereotipizacije zaradi časovne distance in pogostosti nekoliko izzvenijo tudi kot orientalistični poudarki. Idejna raven Adolfa in Eve nam like predstavlja kot svojevrstne arhetipe, ki se, ne glede na zgodovinski trenutek, nekako udinjajo in ustvarjajo enake politične tokove, kot jih iz zgodovine že dobro poznamo. Prinaša nam uvid, da se zgodovina v variacijah vedno znova ponovi in da duh nacizma še vedno – ali celo vedno bolj – živi med nami. Težava je v tem, da takšni uvidi že dolgo niso nekaj izvirnega in zdi se, da knjiga Adolf in Eva nima kaj dosti ponuditi – niti na ravni humorja, niti na ravni ideje, niti na ravni zgodbe, saj se le-ta na sto sedemdesetih straneh pač bolj ali manj trikrat ponovi. Vendar tega ne naredi s kakšnim postopkom, ki bi bil na primer soroden rašomonizaciji in bi omogočil, da bi v njej vselej uzrli nekaj povsem novega. Literarno sicer dokaj zanimivi ideji zato na izvedbeni ravni ni uspelo. Najzanimivejša tako ostaja zvrstna izmuzljivost dela, ki pa sama po sebi žal ne zadostuje za celovitejšo prepričljivost knjige.

Obiskali smo razstave Odsotnost prisotnosti v Galeriji P47, Temni časi v Galeriji Božidar Jakac, Slike iz Abesinije v Umetnostni galeriji Maribor in Kje si Tito? – Tito in situ v gradu Kromberk, predstavljamo pa tudi Prepišno uredništvo Literarno-umetniškega društva Literatura.

Pesnik, esejist, prevajalec, urednik in založnik Primož Čučnik je v zbirki Prišleki pri Literarno-umetniškem društvu Literatura objavil novo pesniško zbirko z naslovom Niti v sanjah. Več o zbirki, njeni zasnovi, pa tudi o pesmi z ustreznim naslovom Tok pove v Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Pesnik Aljaž Primožič je svojo pesniško prvenko Čisto potiho objavil v zbirki Prišleki pri Literarno-umetniškem društvu Literatura. Naslov je programski – pesnik namreč v svojih pesmih zapisuje intimne trenutke, doživetja, reminiscence in razpoloženja. Več o svoji poeziji pove v Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi kar nekaj svojih pesmi in tako najlepše približa poslušalki in poslušalcu svojo poezijo. Nikar ne zamudite.

Zbirka mojstrsko spisanih esejev je prva knjiga, ki jo je slovita poljska pisateljica objavila po prejemu Nobelove nagrade Kaj je storiti umetniku, ko prejme Nobelovo nagrado za književnost? Kaj pisati, kaj poslati v tisk, ko pa so pričakovanja svetovne bralske javnosti nenadoma astronomsko visoka? – Poljska pisateljica Olga Tokarczuk, avtorica izvrstnih romanov, kot so Beguni pa Pelji svoj plug čez kosti mrtvih ter Jakobove bukve, je prestižno priznanje prejela leta 2019, na post-nobelovsko zadrego pa je že leto pozneje odgovorila z zbirko esejev Pozorni pripovedovalec, ki so v slovenskem prevodu Jane Unuk pred nedavnim izšli pri založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Toda o čem v teh esejih Tokarczuk pravzaprav piše; katerih tem se tu loteva? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili njeno slovensko prevajalko. Jano Unuk je v oddajo povabil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Načrtovanje in oblikovanje prostora, ki spodbuja vse človekove potenciale je bilo vodilo dela slovenskega arhitekta Stanka Kristla, ki je letos praznoval visok življenjski jubilej, 100-letnico! Ob tej priložnosti smo obiskali simpozij, ki sta ga soorganizirala Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Muzej za arhitekturo in oblikovanje. Literarno nagrado Mira, ki je svoje ime dobila po pisateljici Miri Mihelič, so letos podelili Darinki Kozinc, ki se posveča raziskovanju življenja in dela aleksandrink, kot posebnega kulturnega in ekonomskega fenomena druge polovice 19. stoletja in pozneje. Ob jutrišnjem mednarodnem dnevu slovarjev je zadnjih nekaj dni potekal simpozij Slovarji včeraj, danes, jutri, ki je v mednarodni zasedbi obsegal predavanja in predstavitve novih slovarjev ter drugih jezikovnih virov in druge aktivnosti. Več o tem pozneje, ko se bomo odzvali na 28. Mednarodni festival računalniške umetnosti z naslovom Ekspanzija mogočega in kompleksnost zavesti, ki je potekal v Mariboru. Pozornost namenjamo tudi razstavi Osemdeseta. Desetletje (kulturnega) prehoda, na ploščadi pred Muzejem novejše zgodovine in napovedujemo Festival slovanskih kultur, ob 15-letnici zbirke Sto slovanskih romanov. Vabimo vas k poslušanju! na fotografiji: Vrtec Mladi rod arhitekta akademika Stanka Kristla

Kot že 60. knjiga v zbirki Labirinti (izdaja jo Literarno-umetniško društvo Literatura) je izšla biografija Franza Kafke spod peresa njegovega dolgoletnega prijatelja, književnika in politika Maxa Broda. Biografija ponuja verjetno najnatančnejši prikaz Kafkovega življenja, hkrati pa ponuja podobo pisatelja, ki bo za marsikatero bralko in bralca zagotovo presenetljiva. Več o knjigi, Kafki in Brodu pove prevajalec in pisec spremne besede dr. Tomo Virk v pogovoru z Markom Goljo za oddajo/podkast Izšlo je. Nikar ne zamudite.

Nova sezona na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana se je začela s predstavo Pasji sin. Zamisel in režija je delo mednarodno priznanega madžarskega režiserja Arpada Schillinga, ki je s predstavami večkrat gostoval tudi pri nas. Literarno predlogo sta napisala skupaj z dramaturginjo Evo Zabeszinszkij, v njej pa so združeni motivi sodobnega suženjstva in brezprizivno razslojene družbe z družinskimi disfunkcijami in zlorabo otrok. na fotografiji: Nejc Cijan Garlatti in Petra Govc, foto: Peter Uhan, izsek

Ajda Bračič je po izobrazbi arhitektka, po izidu njene pripovedne prvenke Leteči ljudje v zbirki Prišleki pri Literarno-umetniškem društvu Literatura pa zagotovo tudi pisateljica. V svojih zgodbah piše o nelahkih temah, pogosto o tesnobah, o srečanju s smrtjo, toda o izbranih temah piše izbrušeno in izvirno. Več o zbirki pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi odlomek iz zgodbe Saj bo in mojstrsko miniaturo Trenutek nepazljivosti. Nikar ne zamudite.

Kateri naslovi pravljic so se najbolj nepozabno vpisali v naš kolektivni kulturni spomin? – Slej ko prej so to besedila bratov Grimm: Rdeča kapica pa Sneguljčica, Janko in Metka, Pepelka, Trnuljčica in tako naprej in naprej. Začetke in obenem tudi že največje dosežke evropskega pravljičarstva danes očitno povezujemo z nemškima jezikoslovcema, ki sta zbirala, prirejala in za objavo pripravljala pravljično gradivo, ki je krožilo med ljudmi nemških dežel na začetku 19. stoletja. Toda, zanimivo, brata zase nikakor nista mislila, da orjeta ledino, ampak sta za svojega ključnega predhodnika in malodane nedosežnega vzornika štela Giambattista Basileja. Koga? Kdo neki je ta – Basile? In kaj je takega storil, da sta ga brata Grimm tako visoko postavila? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu. Pri tem nam je bila v pomoč Ana Duša, ena ključnih protagonistk sodobne pripovedovalske umetnosti pri nas in prevajalka, ki je skupaj z Ireno Dušo Draž za založbo Goga pred nedavnim pripravila izvrsten slovenski prevod Zgodbe zgodb, Basilejeve ključne knjige pravljic. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Aleksandar Tišma (1924-2003) je bil vrhunski srbski pisatelj (njegova mama je bila judovsko-madžarskega porekla, oče srbskega). Zato ne preseneča, da je pisatelj med drugim sugestivno ubesedil tudi tematiko holokavsta, predvsem v romanu Uporaba človeka. Tišma je zanj prejel NIN-ovo nagrado, leta 1980 pa je izšel v slovenskem prevodu Janka Modra. Na naslednjo Tišmovo knjigo, pripovedno zbirko Šola brezboštva, smo morali čakati kar dobrih štirideset let. Prevedla jo je literarna znanstvenica dr. Varja Balžalorsky Antić, docentka na Filozofski fakulteti v Mariboru, sicer tudi plodovita prevajalka. Zbirka vsebuje štiri odlično napisane novele, katerih junaki živijo z bremenom zgodovine na svojih ramenih in v srcih. Več o zbirki, objavljeni pri Literarno-umetniškem društvu Literatura v zbirki Stopinje in s spremno besedo Ivana Antića, prevajalka pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Okroglo obletnico rojstva Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega (1821-1881) je kar nekaj založb obeležilo z izidom pisateljevih del. Literarno-umetniško društvo Literatura pa se je avtorju poklonilo z nekoliko drugačnima knjigama, z biografijo Ljudmile Saraskine v prevodu Boruta Kraševca ter z zbornikom Dostojevski in jaz. Zbornik je uredil dr. Matevž Kos, vsebuje pa prispevke sedemnajstih avtoric in avtorjev. Dva izmed njih sta gosta Marka Golje – dr. Alenka Koron, avtorica eseja O ženskih likih v Besih F. M Dostojevskega, in ddr. Igor Grdina, avtor eseja Za Dostojevskim. Nikar ne zamudite.

V današnji informativni oddaji o kulturi vas vabimo v Štandrež. V tamkajšnji cerkvi sv. Andreja Apostola bo namreč potekal dogodek, namenjen predvsem ljubiteljem književnosti, glasbe in radia. Literarno-glasbeni večer iz cikla Ars Teatralis, z naslovom Odrešenje in onkraj je posvečen 700. obletnici smrti Danteja Alighierija ter 300. obletnici prve uprizoritve Škofjeloškega pasijona štandreškega rojaka patra Romualda. Tudi 3. program Radia Slovenija – program Ars bo tam; s pričetkom ob 20.-ih lahko dogodek spremljate v neposrednem prenosu! Pregledali pa bomo tudi novice iz nedavno sklenjene beneške Mostre, predstavili festival umetnosti, tehnologije in družbe Ars Electronica ter pogledali dokumentarni film Plečnikov skriti biser.

»Nujno obvestilo: Zaradi umora današnji dogodek v Mestni knjižnici Kranj odpade.« Kogar je sporočilo zmrazilo, hitro pristavimo, da je povsem izmišljeno. Umora ni bilo. Dogodek smo seveda izpeljali. Še več, na njem se nam je pridružil Avgust Demšar, pisatelj, ki je svoje odmevne detektivske romane o primerih inšpektorja Vrenka pretopil tudi v čisto svežo TV serijo. Z njim se je v Mestni knjižnici Kranj pogovarjala novinarka Oštra, centra za preiskovalno novinarstvo v jadranski regiji, in avtorica podkasta Strašno hudi, Maja Čakarić. Pogovori so del projekta Literarno ozvezdje.—-Pogovor z Avgustom Demšarjem je bil posnet 10. februarja 2021 v Mestni knjižnici Kranj. Ogledate pa si ga lahko na tej povezavi.

Tisto, kar sta v polju svetovne književnosti za odrasle Dostojevski ali Kafka, je v kontekstu literature za mlade bralke in bralce brez najmanjšega dvoma švedsko-finska pisateljica Tove Jansson. Njenih devet absolutno genialnih knjig o Mumintrolku, Njuhcu, mali Mi in drugih prebivalcih čarobnega Mumindola pač predstavlja enega nespornih vrhov otroške književnosti vseh dežel in vseh časov. A, zanimivo, veščine, ki jih potrebuje pisatelj, da napiše kanonično delo za odrasle, niso nujno tiste, ki omogočajo ustvarjanje vrhunskih pravljic. In obratno, kajpada. Najbrž tudi zato književnikov, ki bi znali mojstrsko pisati za bralce čisto vseh starosti, skorajda ni. No, med pregovornimi izjemami, ki potrjujejo pravilo, bi utegnila biti prav Tove Jansson, ki je okoli leta 1970, že v drugi polovici svoje umetniške kariere torej, nenadoma začela objavljati literarna dela, namenjena odraslemu občinstvu. Čeprav seveda ni dvoma, da v zavesti najširše javnosti to pisanje vendarle ostaja v senci muminskih zgodb, je tudi njena – recimo ji tako – odrasla proza vredna resnično zavzete pozornosti. To navsezadnje dokazuje tudi Poslušalka, pisateljičina prva kratkoprozna zbirka, ki je v izvrstnem prevodu Nade Grošelj pred nedavnim izšla v založbi Literarno-umetniškega društva Literatura. Katere so torej neizpodbitne odlike Poslušalke, smo v pogovoru z Nado Grošelj preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Maja Vidmar je na hrbtu svoje najnovejše pesniške zbirke Pojavi objavila distih So trenutki, ko tudi otrok/ ne zmore več. Ta simbioza morda pričevanjskega in hkrati premišljujočega je ena izmed odlik zbirke, objavljene v zbirki Prišleki pri Literarno-umetniškem društvu Literatura. Več o zbirki pove pesnica v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

V zbirki Novi pristopi pri Literarno-umetniškem društvu Literatura je izšla knjiga z nekoliko skrivnostnim naslovom Diafanije in z zgovornejšim podnaslovom Pogovori o likovni in literarni umetnosti. Avtorja knjige akademik Jožef Muhovič in dr. Vid Snoj sta izbrala šest parov likovnih in literarnih del (med drugim Žensko v modrem, ki bere pismo Jana Vermeerja in pesem Vermeer nobelovca Transa Tranströmerja) ter se o njih pogovarjala zvedavo in poznavalsko. Več o zelo informativni knjigi, ki je najbolj zanimiva prav na robovih interpretacije, sta avtorja povedala v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Nova umetniška dela – pa naj gre za pesmi ali romane, za oljne slike ali marmorne kipe, za samospeve ali simfonije – nikoli ne nastajajo v čistem vakuumu, temveč vselej v prostoru, katerega koordinate določajo družbena in politična trenja dobe pa verske predstave in prakse ter intelektualno prodorne filozofske ideje. Seveda ne gre, ko govorimo o okoliščinah geneze umetnin, pozabiti niti specifičnih življenjskih izkustev, ki so jih na svoji koži osebno skusili in nato v svojem ustvarjanju upoštevali umetnice in umetniki sami. No, ne nazadnje pa ne gre spregledati, da so dovolj pogosto za nastanek novih umetniških del bistvenega pomena umetnine, ki že obstajajo. Po svoje tega niti ni težko razumeti; če hoče, denimo, pisatelj napisati roman, bo menda najbolje ravnal, če se natančno poduči, kako, s pomočjo kakšnih pripovedovalskih prijemov oziroma ubesedovalnih tehnik so romane pisali njegovi predhodniki. Se pa ob tem velja spomniti, da nikjer ne piše, da romani brstijo samo iz drugih romanov, pesmi iz drugih pesmi ali oljne slike iz drugih oljnih slik. Prav nasprotno; pogosto imamo opravka z umetninami, ki so nastale kot neposreden, živ odgovor na dela iz drugih umetnostnih disciplin – znamenite Musorgskega Slike z razstave, na primer, so nastale kot odziv na razstavo danes malo znanega ruskega slikarja Viktorja A. Hartmana. Prav takim primerom smo se posvetili v pogovoru s slikarjem, umetnostnim zgodovinarjem in filozofom, dr. Jožefom Muhovičem, ter literarnim zgodovinarjem dr. Vidom Snojem. Naša tokratna gosta sta namreč pred nedavnim pod okriljem založbe Literarno-umetniškega društva Literatura izdala Diafanije, knjigo pogovorov, v katerih sta – prvi vrhunski poznavalec likovne in drugi za besedne umetnosti – diskutirala o literarnih delih, ki imajo svoje izhodišče v likovnih, ter o likovnih delih, ki svoj nastanek dolgujejo literarnim. S kakšnim upanjem sta se pravzaprav lotila teh pogovorov? Zakaj menita, da se da o določeni sliki vedeti več, če natančno preberemo pesem, ki jo je o njej nemara stoletja pozneje napisal kak pesnik? Do kakšnih rezultatov sta se navsezadnje dokopala? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Vermeerjeva Ženska v modrem, ki bere pismo ter besedilo Tranströmerjeve pesmi Vermeer (Goran Dekleva)

Anja Golob o stanju in izzivih založniške industrije, risoromanih in kako pomembna sta kupovanje ter izposoja knjig za preživetje avtorjev. Pa o svoji nagrajeni pesniški zbirki Da ne da ne bo več prišla da ne bo da me žge da.

Lani je minilo 200 let od rojstva Walta Whitmana, ki po tradiciji velja za največjega, najpomembnejšega ameriškega pesnika, po mnenju številnih pa lahko njegove pesmi štejemo celo za prvi trajni, neizbrisni prispevek kulture Združenih držav Amerike v zakladnico zahodne civilizacije. Ob jubileju so v založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa pod naslovom Listi trave izšli novi prevodi nekaterih ključnih Whitmanovih pesmi. O njih pa tudi o pomenu Whitmanovega pesništva smo se pogovarjali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili pesnika Primoža Čučnika, ki je Liste trave – skupaj z Ano Pepelnik – prevedel, ter filozofa dr. Tomaža Grušovnika, ki je omenjeni knjigi pripisal poglobljeno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Wikipedia (javna last)

Viktor Olegovič Pelevin velja za enega najboljših sodobnih ruskih pisateljev, pred leti pa so ga na enem izmed tamkajšnjih spletnih portalov celo izglasovali za najpomembnejšega javnega intelektualca današnje Rusije. Temu primerno imamo tudi v slovenščini na voljo že štiri njegove romane in dve kratkoprozni zbirki, prav pred kratkim pa je pri založbi Literarno-umetniškega društva Šerpa izšla še tretja knjiga Pelevinovih zgodb, Rumena puščica. Na prvi pogled se sicer zdi, da imamo bralke in bralci tu opravka z motivno-tematsko povsem raznorodnimi zgodbami – med drugim beremo o mladem Moskovčanu, ki se preobrazi v volkodlaka, pa o birokratih, ki obsesivno igrajo računalniške igrice, ter brezskrbnih potnikih na vlaku, ki hiti proti podrtemu mostu –, a pozorno branje pokaže, da se za bizarnimi, absurdnimi in fantastičnimi povestmi pravzaprav skriva pomenljiva alegorija sodobnega sveta. Kaj nam torej sporoča Pelevin, smo v pogovoru s prevajalcem Rumene puščice, Borutom Kraševcem, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Podelili so prvo Nagrado Pavle Merkù, ki jo je prejel goriški skladatelj Patrick Quaggiato. Pred sto leti je Ljubljana dobila prvi poklicni baletni ansambel in ob tem so odprli razstavo v Cankarjevem domu.Literarno nagrado VSTAJENJE tokrat prejme Marij Čuk za roman PRAH.Arheologi so med raziskavami na Tišini odkrili srednjeveško grobišče.

Literarno delo z naslovom Vse, večkrat nagrajene avtorice Janne Teller, v nizu kratkih družbeno angažiranih pripovedi, neizprosno preizprašuje položaj človeka v sodobni družbi. Osem zgodb bralca in bralko sooči s problemom nestrpnosti in predsodkov, umorom in smrtno kaznijo, kulturnimi razlikami, osamljenostjo in vprašanji identitete. O knjigi, ki je nedavno izšla pri založbi Mladinska knjiga, smo se pogovarjali z urednico mladinskega leposlovja Alenko Veler.

V svoji štirinajsti knjigi z naslovom Etični obrat v literarni vedi je literarni zgodovinar in teoretik dr. Tomo Virk sistematično, argumentirano in podrobno analiziral obrat od formalizma in imanentnih branj k preučevanju etičnega in etike v literarnem delu oziroma v etičnem kritištvu. Več o znanstveni monografiji, objavljeni v zbirki Novi pristopi pri Literarno-umetniškem društvu Literatura je avtor povedal v pogovoru z Markom Goljo, odgovoril pa je tudi na nekaj vprašanj, ki so v zraku, na primer, ali je lahko posameznik, ki počne slabe stvari v življenju, avtor dobrega literarnega dela ali filma. Vabljeni k poslušanju.

Andrej Blatnik, pisatelj, prevajalec, urednik in predavatelj založništva na ljubljanski Filozofski fakulteti, v svoji najnovejši knjigi Izdati in obstati nazorno oriše spremembe na knjižnem trgu, spremembe, ki jih je spodbudil tehnološki razvoj, ob tem se opre tako na raziskave slovenskega in svetovnega trga ter tudi na osebne izkušnje. Več o knjigi, objavljeni v zbirki Novi pristopi pri Literarno-umetniškem društvu Literatura, in še čem, bo avtor povedal v oddaji Izšlo je, v pogovoru v živo z Markom Goljo na Pisateljskem odru Slovenskega knjižnega sejma. Nikar ne zamudite.

Pisatelj, prevajalec, urednik in univerzitetni profesor Andrej Blatnik je pred kratkim pri Literarno-umetniškem društvu Literatura objavil zbirko kratkih kratkih zgodb z naslovom Ugrizi. Več o pisanju tovrstnih zgodb (najkrajša v knjigi vsebuje sedem besed plus naslov) in o najnovejši zbirki je avtor povedal v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebral pa je tudi kratki kratki zgodbi Najbolj vznemirljivo in Spregledano. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Mateja Jordovič Potočnik