Podcasts about jure franko

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Jure Franko in Maja Moll. Poezija primorske avtorice, profesorice in prevajalke Andreje Blažič Klemenc je meditativna, lirična in osredotočena na bivanjska občutja. Njen slog zaznamujejo subtilni stilistični utrinki, krajše pesniške oblike in globoko zaupanje v moč in izraznost besede. V pesniškem prvencu Naj me beseda iz leta 2013 je zajela v čas ujete trenutke, prebliske in raziskovanje bivanjskih pojavnosti od rojstva, hrepeneče bližine, samote, pa vse do svetlobe in vedrine, pogosto opuščanje ločil pa poudarja neskončnost in odprtost povedanega. Novo pesniško zbirko Življenje potuje skozme predstavljajo krajše meditativne impresije in premisleki o medprostorih bivanja. Naslov ni mišljen kot vdanost v usodo, temveč kot vabilo na duhovno potovanje s pogledom, usmerjenim proti umiritvi, tišini in harmoniji, od koder se znova polna moči vrača k zunanjemu svetu s sporočilom, da je vsak posameznik zares živ in svoboden šele takrat, ko sam postane gradnik svojega prostora: ko izprazni liste preteklosti, da lahko nanje napiše brezmejnost prihodnosti. Zbirka je manifest bivanja lirske govorke Pesmi so razvrščene v pet različno dolgih ciklov. Prvi cikel Življenje potuje skozme je popoln krog ustvarjalne in duhovne preobrazbe od absolutne tišine do izbruha življenjske energije. Je nekakšno pesničino vnebovzetje besede. Želja po stvarjenju neskončne beline nepopisanih listov (Napisati bi bilo treba) ni poziv k praznini, ampak k radikalnemu očiščenju. Da bi lahko zapela resnično odo življenju, mora najprej pobrisati odvečne besede, hrup in družbeno pogojeno vseenost in ravnodušnost. Belina postane prostor novih možnosti, v katerem se briše meja med tukaj in onkraj. Je duhovno platno, na katerem se združita zemeljsko bivanje in onstranska večnost, pri čemer pasivni mir pesnice ne zadovolji. Vstop skozi nova vrata z iskricami v očeh, ki simbolizirajo trenutek navdiha, je njena zavestna odločitev za ponoven vstop v svet, le da tokrat pod lastnimi pogoji. Prežeta z notranjim mirom se znova obrne navzven. Življenje, ki je prej potovalo skozi lirsko govorko kot tiha reka, se zdaj prelije v dinamično, iskrivo ustvarjanje (Diši). Izkaže se, da njeno iskanje tišine ni namenjeno begu pred svetom, temveč pripravi na to, da svet objame z vsemi njegovimi ponujenimi možnostmi. V pretresljivem kontrastu drugega cikla Zatišje navznoter, ki deluje kot katarza skozi temo, se njen pesniški svet sooči z najtemnejšimi silami sodobnega sveta, a z jasnim ciljem, da bo našla pot od apokalipse do odrešitve. Glasniki teme izvajajo radikalno destrukcijo bivanja, kar pomeni razkroj iluzij in neposreden napad na človečnost in sočutje. Metafora hologramov, ki ugasnejo, razkriva, da je velik del sodobne resničnosti le umeten konstrukt, projekcija in lažna svetloba (Glasniki teme in niča). V najgloblji točki, kjer ni več hologramov in družbenega hrupa, Andreja Blažič Klemenc končno doseže absolutno jasnost. To ni več iskanje, ampak védenje, trdno eksistencialno sidro. Čeprav so glasniki teme prinesli grozote, pesnica prav v tej ogoljeni resničnosti najde počitek (Zazdi se). Ko se zave »kdo smo in čemu«, je zunanja tema ne more več uničiti, temveč pomeni očiščenje: izbriše nepomembno, da lahko v miru in tišini znova prepozna svojo izvorno bit in smisel bivanja. Če sta prva dva cikla nihala med družbeno katarzo in iskanjem bivanjske svobode, gre v tretjem Ptica sem v tvoji krošnji za izrazit čustveni in metafizični prelom. Pesničin prehod od boleče nostalgije in hrepenenja do pomiritve z izgubo je kot elegija, ki se prelevi v svetlobo. Namesto obupa nad smrtjo izbere vero v nevidne vezi, ki ostajajo. Preteklost in sedanjost, zemeljski rečni breg in neskončno modro nebo se zlijejo v eno. Pesnica ugotovi, da tisti, ki so odšli, ne izginejo, temveč postanejo pokrajina, nebo in svetloba. Smrt zanjo ni konec, ampak se preobrazi v varujočo, nevidno navzočnost. Onkraj postane prostor, od koder ljubezen še vedno zre nanjo in jo spremlja na njenem bregu (Najbrž prisluškuješ). Četrti cikel Mirujem in opazujem rast se začne s kratko pesmijo Hvalnica nečasu, ki je ključ do globljega razumevanja poezije Andreje Blažič Klemenc. Nečas je zanjo dar, ki prisili svet, da se ustavi. Ko se je motnje zunanjega sveta več ne dotikajo in se prisili k pogledu vase, se notranji uvid in pravo razumevanje sveta izostrita. Iz zunanjega zatišja preide v globoko osebno, intimno pokrajino, kjer se zunanje spremembe letnih časov zlijejo z notranjim zorenjem. Avgustovski obet jeseni ni slovo, ampak zorenje in žetev življenjskih spoznanj. Ko zunaj »sneži v gluho noč«, postanejo besede mehka postelja in edino pravo zatočišče. Zima s svojim »ksilofonom hladu« prinaša estetsko lepoto, a ne more zamrzniti tistega, kar je v ljudeh živo. Bistvo človekovega obstoja in ustvarjalnega navdiha v samoti zime dobi novo, čisto in nesmrtno obliko. Zunanji svet zmrzuje in izginja, tisto, kar je resnično žlahtno, pa ostaja. Zaključni niz šestinpetdesetih večinoma drobnih pesmi z naslovom V soju plešoči list tvoje veje.je najdaljši in predstavlja sintezo, kjer se lirska govorka s prehodom v prvo osebo množine zlije z univerzalno človeško izkušnjo. Dogodki postanejo zrcala, v katerih gleda(mo) sebe. Čas se ustavi. Linearno dojemanje preteklosti, sedanjosti in prihodnost izgine, zlije se v točko izvora. »Drsimo / skozi negibni čas / v enost pradavnine, / obrazi dogodkov so uprti v nas. / Gledamo jih, v njih sebe, / in gnetemo spomine prihodnosti.« Simbolika spominov prihodnosti je tu paradoksalna, saj če je čas negiben, se je vse že zgodilo in se hkrati šele bo. V pesmi Tam je luč dne in tema obenem kroglast prazačetek, ki je kot simbolika kroga popolna oblika brez začetka in konca. In prav tam, kjer tema in luč ne izključujeta ena druge, ampak soobstajata v harmoniji, doseže pesničin 'jaz' razsvetljenje ter sprejme vse dele sebe in sveta. Zadnja pesem Drobir na situ dneva deluje kot odrešitev: »Mirno se razgledujem, / srce mi igra od vznesenosti, / tako blizu mi je vse najdražje, / tako krepčilna je bližina vseprežetosti.« Potovanje skozi vesolje se izkaže za potovanje domov, iz intelektualnega opazovanja kozmosa v čisto, izkustveno radost bivanja. Samota izgine, saj je pesnica na koncu vendarle našla globoko duhovno pripadnost svetu. Naslov pesniške zbirke Življenje potuje skozme potrjuje, da je potovanje Andreje Blažič Klemenc obrodilo sadove. Pot skoz dež besed, negibni čas in prosti pad je varno pripeljala nazaj v prvobitno dobroto, v zibelko novih začetkov.

Piše Miša Gams, bereta Maja Moll in Jure Franko. Pesnik in pisatelj Samo Kreutz je avtor dvanajstih knjig v slovenskem jeziku in šestih v angleščini. V kratkoprozni zbirki Lomljene poti ponuja v branje osem zgodb, v katerih vsakič znova vznika sodobni “zlomljeni” človek, ki razgalja potrošniško družbo 21. stoletja, iz katere na vsak način želi pobegniti. Bodisi prekine z dobro plačano službo in družino bodisi postane pozoren na razpoke v neoliberalni ideologiji, ki zazevajo ob ravnanju z brezdomci, vaškimi posebneži, neindoktriniranimi protestniki in nič hudega slutečimi živalmi … Stil pisanja variira med realističnim, nadrealističnim, znanstveno-fantastičnim in poetičnim in na trenutke se zazdi, da se znajdemo v možganih protagonista, o katerem ugotavljamo ali je umetniški genij, psihotik ali le izjemno senzibilno bitje, ki se v polni meri zaveda vpliva nezavednega na manifestacijo stvarnosti. Čeprav nas naslovnica s fotografijo dveh dečkov in razrite zemlje v ozadju navdaja z mislijo, da gre za realistično zasnovan potopis, nas že prvi zgodbi Dom, ki se zgodi in Prvič s prababico k maši “prizemljita” s svojim poetično-filozofskim slogom in polemiziranjem na temo begunstva in krščanskih stereotipov. V zgodbi Indigo in jaz, ki v podpoglavjih razpne ves barvni spekter refleksij pisarniške delavke, ki se poleg pritiska nadrejenih in sodelavcev morebiti sooča tudi s svojo avtističnostjo, ugotavljamo preplet subjektivnih misli in objektivne realnosti. Protagonist zgodbe Ugrez v obdobju korone ugotavlja, da vsi ljudje niso ujeti v ideološki diskurz o “reševanju drugega”, čeprav v procesu razsvetljevanja izgubi soprogo in sina in tudi delovno mesto. Zdi se, da ga preplavi notranji mir prav ob ugotovitvi, da se tam zunaj nahajajo ljudje, podobni njemu, z zasejanim dvomom o celem naboru rekvizitov in strategij, vpeljanih skupaj z novodobnim medicinskim imperativom: “In začutil je olajšanje. Vseobsegajoče. Morda zato, ker je bil končno zunaj, izven dosega te družbe, in je popoldanski piš vstal, da bi prevetril prostor pred njim. Mogoče. Ali pa morebiti zaradi tega, ker jih je videl. Ljudi. Ogromno njih, kako so hodili sem in tja. Počasi, sproščeno. Predvsem pa … brez mask. Zdaj si je lahko spet domišljal, niso še vsi – prodani.” Čeprav se zgodba zasuka v smer maščevanja bogatemu in nadutemu šefu, pisatelj ne pozabi omeniti taborov, ki so se oblikovali v času epidemije covida, in medsebojnega obtoževanja naših in vaših, cepilcev in “antivakserjev”. Zgodba je zanimiva tudi zato, ker ponuja pogled v delovanje možganov in ustvarjanje prepričanja na podlagi retoričnih fraz in vizualizacij, ki lahko pripeljejo do dramatičnih razsežnosti. Primer magičnega realizma, ki ga povzroča lucidna samohipnoza, je zgodba, Simon med stvarmi. Brezdomec Simon, ki je s svojo prisotnostjo tako rekoč sestavni del velikega trgovskega centra, namreč izgine, njegovo dušo pa zajamejo izpovedi goloba, otroka iz soseske, ženske in varnostnika in s svojimi pričevanji odkrivajo koščke mozaika njegovega življenja in izginotja. V nekem trenutku se pojavi Simonovo vsevidno oko in se zlije s poletom ptice, ki zakriči: “Izginotje je zlitje s tem, kar ljudje spregledajo.” In v nadaljevanju: “Kot bi zamaknjenost v trenutku popustila, so se mimoidoči začeli prisiljeno nasmihati drug drugemu. Niso več vedeli, zakaj so se zbrali tukaj. Ali pa so potihoma govorili o nekom, ki asfalt spreminja v vodo.” Čudeži, ki se dogajajo protagonistom zgodb so možni zaradi prekrivanja različnih dimenzij subjektivne realnosti v skupinsko hipnozo, pisatelj pa z njihovimi citati tke simbolne vezi, s katerimi vnaša v fizikalni svet magijo kot čarovnik, ki se zaveda vpliva besed na konkretna dejanja. Tudi zadnje tri zgodbe so polne ekspresionističnih refleksij in simbolike, povezane z zvokom, glasbo, barvami in doživljanjem vojne oz. miru, ki ga protagonist zgodbe Beethoven ni odgovoril tako vztrajno išče. V dnevnik si zapiše: “Mir ni odsotnost sovražnika. Mir je takrat, ko lahko sovražniku rečeš – ti si del moje simfonije.” Zgodbi Kleejeva zanka in Tri spirale modrine sta poklon dvema imenitnima slikarjema, Paulu Kleeju in Van Goghu, ki sta se navduševala nad metafiziko svetlobe, barv in glasbe. Pisatelj odslikava zgodbi, kot bi nanašal barve na platno, in se pri tem poigrava z ekspresionizmom in nadrealizmom. Čeprav v opisih lahko začutimo tudi pisateljevo bit, kako vibrira z bitjo umrlih umetnikov, pod njo zaslutimo (z)lomljenost sodobnega človeka, ki išče prizemljitev za svoja hrepenenja in besede, s katerimi bi lahko opisal svojo razcepljenost v poblaznelem svetu nadrealnih pričakovanj, klasifikacij in semantičnih paberkovanj, ki se dostikrat vrtijo v začaranem krogu. Kratkoprozna zbirka Sama Kreutza Lomljene poti, ki v uvodu nosi domiselno posvetilo “tistim, ki nosijo namesto zemljevidov – brazgotine”, je namenjena posamezniku, ki se zaveda svojih ran in brazgotin, ki jih prekrije čas, je počastitev skozi uprizoritev njegovih notranjih bitk, ki jih zrcali sodobna družba. Avtorja moramo pohvaliti za inovativen stil, ki se na določenih mestih pojavi kot nadrealističen kolaž različnih žanrov, in za strukturo zbirke, zastavljene kot luciden hologram, ki ga lahko hkrati beremo na več diskurzivnih ravneh.

Piše Vid Bešter, bere Jure Franko. Borut Kraševec nam že na prvih straneh svojega drugega romana Dan spomina daje vedeti, da meri visoko. Vse bo stalo, kot je treba, napove, ko pred nami metodično in kot po pravilu razlaga elemente romana … Prav vse, kar položi pred nas, podaja kakšno informacijo ali pa draži s še neznanim razpletom. Nič ni odveč ‒ in vse je polno sladkih bralskih obetov! Še največja draž za bralca pa je morda prav vprašanje, ali bo roman v svoji ambiciji uspel? Ali bo čehovovska pištola ustrelila? Dan spomina se dogaja v poznih tridesetih letih 20. stoletja. Prvi del v podeželski graščini, ki je že videla boljše čase, drugi pa v Ljubljani. Osrednji lik je Dušan ‒ bivši primorski zdravnik, ki je pred fašizmom zbežal v Jugoslavijo. Službo dramaturga in prevajalca mu je preskrbel tast, stanovanje na Rimski ulici tašča, preglavice pa mu povzroča žena Lili, ki ni le bolj literarno nadarjena od njega, ampak je tudi alkoholičarka. Prav to je povod, da se Dušan na začetku romana odpravi v odročno graščino Lilijine sestrične Eme, kjer se pred posledicami svoje finančne nesposobnosti skriva njegov tast Tine. Zasnova je torej zavestno klasična: liki se ‒ tako ali drugače ‒ zberejo v od sveta malce oddaljenem salonu, kjer bodo njihovih odnosi dani na preizkušnjo in ogled. Ali pa bo morda kdo umorjen? Poleg Dušana in njegovega tasta so med obiskovalci in gosti graščine še en primorski begunec, komunist in tihotapec Dino, kapitalist Kraljič, ki snubi gospodarico, ter njena sestra, propadla pianistka Karmina, ki se je vrnila z Dunaja. Kmalu se jim pridružita še Lili in njena mama Vida, premožna in ugledna ljubljanska gospodarstvenica. Vsak ima seveda kakšno umazano skrivnost ali kak nečasten up, ki ga skriva pred drugimi, pred sabo in pred nami. Pripovedovalec je tretjeoseben, a ne povsem odkrit. Malo zato, ker vedno privzema perspektivo kakega lika, predvsem pa, ker rad kaj zamolči. Sprva si bralec marsikaj obeta: toliko namigov in skrivnosti je vsepovsod! Seksualnost na primer ni prav nič prikrita, pogosto je nazorno opisana ‒ a aferici, ki si jo privoščita od žene odtujeni Dušan in od nacističnega moža ločena Karmina, nismo neposredno priče. Tudi druge bolj ali manj hvalevredne strasti, misli in dejanja so včasih odkrito priznana, drugič pa nanje le namigujejo besede ali okoliščine. Kraševcu je očitno všeč, če nas za trenutek zmede s spremembo pripovedne ravni, perspektive ali časovnim preskokom. Besede, misli in podobe s konca enega poglavja pogosto odzvanjajo v začetku naslednjega, nakar se izkaže, da se pripoved pravzaprav nadaljuje nekje drugje. Podobno se znotraj poglavij stapljajo in rimajo sanje z budnostjo in spomini s sedanjostjo likov. Morda bi se komu lahko zazdelo, da pisatelj ni vešč svoje obrti, a je očitno, da bralce namerno mede ‒ saj je sicer zelo pozoren, da nam nudi oporo in nas vztrajno opozarja na čas in kraj dogajanja, na relevantne podatke iz biografije likov ter odnose med njimi. Tudi to bi utegnil kdo kritizirati, češ da pisatelj bralca preveč previdno vodi za roko. Sam bi mu raje poočital, da se morda vseeno malo preveč postavlja z obvladovanjem pripovedniških trikov. Že kar nekoliko objesten je, ko nam vedno znova prikazuje, da zlahka in z eleganco upošteva in krši vsa pravila klasične romaneskne pripovedi. Seveda ima roman Dan spomina temu primerno visokoleteče vsebinske ambicije. Številne omembe in namigi na klasično književnost ‒ še posebej izstopata Balzac in Čehov ‒ je treba morda razumeti kot naznanitev merila, s katerim naj bralci roman ocenjujemo. Tematsko je roman precej širok. Varanja in skrite strasti se dogajajo na apokaliptični kulisi španske državljanske vojne, fašizma in anšlusa. Osrednja tema pa je Dušanovo izogibanje vedno bolj vsiljivemu svetu ‒ njegovo umikanje v zasebnost in vztrajanje, da hoče biti umetnik. Odlašanja in izmikanja je v romanu zelo veliko. Ves čas čakamo, da se bodo karte premešale … pa se kar nekako ne. Vsaj ne zares. Samo skoraj. Kolikor bližje smo koncu, očitneje je, da bo ta skoraj tudi ostal tematsko središče romana. Kraševec svojim likom ni posebno naklonjen. Vsi po vrsti so neprijetni, v kakšnem trenutku celo odurni ljudje. Še najhuje je z Lili in Dušanom. Lili je na začetku romana alkoholičarka, v drugi polovici pa telesno poškodovana in duševno strta. Kadar je opisana, prevladuje nelagodna, odbijajoča fizičnost. Predstavljena je skoraj kot stereotip ženske: samo telo in afekt. Dušan ni na drugi strani nič boljši ‒ njega sta sama duševnost in intelekt. Ta preizrazita duševnost si zamišlja na primer Lilijin umor in se izprijeno veseli njene nesreče in pohabljenosti, ker mu je končno omogočila pisati. V romanu je ustvarjalnost mogoča samo za ceno izrabe in morda celo zlorabe človekovega trpljenja in nesreče ‒ še najbolj lastnega. Ne le za Dušana, to verjamejo tudi drugi liki. Lilijin veliki talent je na primer plačan s ceno otroških in mladostnih bolj ali in manj prostovoljnih srečevanj s spolnostjo. Taka teorija ustvarjalnosti zveni nekoliko zastarelo, zastavlja pa tudi vprašanje, ali vanjo verjamejo le liki ali jo predpostavlja tudi roman. Podobno se moramo vprašati tudi glede Dušanove apolitičnosti ‒ njegovega skrivanja pred svetom in zavračanja pozivov k dejanju. Roman se konča na točki, ki daje slutiti, da to izogibanje ne bo moglo trajati večno. Čas se izteka ‒ vojna je navsezadnje vse bliže. Toda kakšno stališče ima Dan spomina do Dušanove neodločnosti in grozeče odločitve? Na zadnji strani se zdi, da se je roman končal prehitro ‒ še preden bi se usode dovršile, napetosti razrešile, odločitve sprejele. K občutku nezaključenosti doda še to, da se uvodno poglavje ‒ ki je pravzaprav bolj nekakšna magično-realistična črtica ‒ ne stakne z ničemer konkretnim v romanu. Tako na koncu deluje kot še ena nerazrešena skrivnost, o pomenu katere lahko z več ali manj užitka le ugibamo. Avtor bi se utegnil zagovarjati, da je roman takšen, ker je takšno pač življenje, ki mu je želel ostati zvest. Da je bila tudi pištola, ko je nazadnje ustrelila, nabita s slepimi naboji, v rokah pa jo je imela skoraj slepa Lili, ki ni mogla niti dobro nameriti … Strel, ki smo ga nestrpno čakali in pred njim trepetali, je bil strel v prazno. Takšna pa so pravzaprav tudi prizadevanja in življenja likov in se bodo tako tudi še in še nadaljevala … Vendar pa po drugi strani roman Dan spomina ves čas vztraja, da življenje, dejavnost in politika nimajo enakih pravil kot umetnost, kot literatura. Pisatelj ima torej nekoliko bolj omejene izbire in možnosti kot življenje. Ni pomembno samo, ali pištola ustreli ali ne ustreli ‒ pomembno je tudi, da zadene.

Piše Pia Zala Meden, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Ivo Svetina v zbirki Avgust upesnjuje poletno melanholijo minljivosti. Kar 72 pesmi, napisanih v prostem verzu, obravnava bivanjsko tematiko človekove smrtnosti in osamljenosti, ki se neločljivo prepleta s poetološkimi vprašanji. Zbirka se začne z motom Williama Carlosa Williamsa: “Poleti se pesem sama poje.” Svetinove pesmi tako sledijo umirjeno in zbrano, brez nuje, a veliko resnejše in globlje kot zgolj počitniško. V prvi pesmi piše: “Avgust. Sanjam, ni noč, ni dan. Bedim. / Nagovarjam prijatelje, mrtve. Govorim jim, / predavam. Nihče ne posluša.” Motivika pokojnih prijateljev se nadaljuje v drugi pesmi, njihovo odsotnost pa potencirajo živalske podobe levjih mladičev z materjo ali črnega psa, ki kot v sanjski sekvenci priteče in skoči na posteljo ter ga uspava. Lirski subjekt izstopa iz samote z branjem modernističnih pesnikov in pisateljev, s katerimi stopa v dialog in se jim priklanja v spoštovanju. Najprej bere “eksotično literaturo, če to kaj pomeni,” natančneje Mesto in ščeneta Maria Vargasa Llose. V sedemnajsti pesmi polemizira s esejem Octavia Paza Lok in lira. Nekaj pesmi posveča Ezri Poundu, ki ga imenuje sveti Ezra kot judovskega pisarja in duhovnika, zadnjega, “ki je kraljeval ozvezdjem besed”. Svetina ga prikaže kot nežnega vrtnarja, ki zaliva rože na dvorišču bolnišnice. Naslednja, triindvajseta pesem se začne s citatom iz Poundovega Pizanskega cantosa: “Čas je zlo.” Obstaja spomin na čas, ko še ni bil zlo, to je čas med zimo in poletjem. Poleg številnih medbesedilnih navezav je motivika pesniške zbirke Avgust močno razgibana in vezana na najrazličnejše kraje in obdobja od puščavske eksotike do domačega gorskega podobja: najpogostejša je živalska motivika in motivika sonca, noči, svetlobe, hrepenenja po temi. Meditativno soočanje z lastno smrtnostjo je “budno sanjarjenje,” ki se v dvainsedemdeseti pesmi zaključi tako: “Zadnji dan avgusta. /…/ Končno sam. Nikomur več zavezan, svoboden, brez / imena, / brez preteklosti, samo jaz, kot sem bil v uri rojstva.” Lirski subjekt išče, kdo je, in se poskuša prepoznati v prednikih: “V hiši, v kateri se je pred stoletjem obesil ded, / nisem več gospodar. Le njegovo ime nosim.” In pozneje: “Je minilo stoletje ali več? Očeta ni več, tudi sam nisem / tak kot pred stoletji.” Na koncu se ugleda v svoji najbolj razgaljeni resnici: sam je in je samo to, kar je v tem trenutku. Avgust je mesec, ki je še živ od poletja, sonce – eden izmed pomembnejših motivov zbirke – je visoko v zenitu, a že čutimo neizogiben prihod jeseni, za katero pride smrt. Čas je človeku nekaj nedosegljivega, nekaj, kar ga presega in kar deluje proti njemu: “Čas ni moj zaveznik, visoko zgoraj je, / kjer ni več kisika.” Pesniška zbirka Avgust vsebuje ciklično pojmovanje časa, v katerega pa slehernik ni vključen: on je minljiv in bremeni ga zavest o lastni smrtnosti. “Kar je bilo, bo znova; česar ni bilo, se bo kmalu zgodilo, a mene ne bo,” piše. Zdaj, ko je blizu koncu življenja, se mu zdi, da o tem, o čemer je že pisal, piše od konca proti začetku in smrt je rojstvo: “Gorijo rokopisi, v katerih sem popisal življenje / svoje družine, vesolja, konca, ki ga ni, / saj se vse konča z začetkom.” Pesništvo pa je v posebnem odnosu do časa: pesnik se kot urar sklanja nad besedilo in pesem ima svoj ritem, ki je “natančna metrika,” besede kot v ritualu dobivajo nove pomene in presegajo čas. Kot nasprotji sta postavljeni človekov čas, ki se izteka v peščeni uri, in pesništvo, ki se vzpenja v območje nad časom. Prek zavedanja lastne minljivosti in odnosa do resnice, ki je ženska, Svetina odpira poetološka vprašanja. Njegov vsakdan ni vreden pesmi, saj je tak, da bi “lahko pripadal bogovom, a bil je dovoljen ljudem.” Zbirka upesnjuje vse dvome, ki jih ima pesnik v zavedanju, da ga bo čas kmalu izdal. Lirski subjekt dvomi o zmožnosti poezije, da z njo lahko preseže lastno minljivost, pa tudi o tem, ali je sploh povedal kaj vrednega, nekaj, kar bi imelo vrednost tudi za druge. Očita si, da je kot krt ril za črvom – pesmijo – in pri tem zapostavil tiste, ki so ga imeli radi, ter jih prosi, naj mu odpustijo. Zdi se, da gre za dvojno bolečino: ni izkoristil časa, ki ga je imel z ljubljenimi, hkrati pa tudi v pesništvu ni našel svoje življenjske osmislitve: “Ozrem se in nad seboj zagledam goro, nemo, donebno. / Nikoli se nisem povzpel nanjo, nikoli, tudi takrat, ko še / nisem bil krt.” Lirski subjekt je pesmi pisal v samoti, “v tišini sem sestavljal besede, da bi naredil zatočišče za srce.” Izbira medbesedilnih navezav odseva pesnikov odnos do poetoloških vprašanj in življenjske filozofije; poetika pesniške zbirke je pogosto melanholična kot Pazova, vseskozi iskrena kot Poundova, skoznjo slišimo krike Nietzschejeve volje do življenja in eksistencialnih premišljevanj Dostojevskega. Avgust je pomensko gosta in medbesedilno bogata pesniška zbirka, ki v poletni atmosferi počitnikovanja zre v oči najglobljim človekovim vprašanjem o njegovem bistvu in pomenu pesništva. V recenziji nam je uspelo našteti le najpomembnejše motive in teme, a jih bo bralec našel še mnogo več Zbirka je brezhiben spoj jezika in meditativnih, pogosto sanjskih premišljevanj, ki suvereno pravi: to je Poezija.

Piše Ajda Klepej, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Tretji roman Veronike Simoniti Kako umirajo ladje beremo kot za nazaj napisan dnevnik. V njem nam pripovedovalka razgrinja svoje spomine iz povsem osebnih razlogov, s tem se bori proti pozabljanju in strahu pred minevanjem in izginjanjem. Retrospektivno razmišljanje o preteklih dogodkih jo vodi do premisleka o svojih odločitvah, omogoča pa ji tudi nekoliko več prostora za razumevanje svojih občutenj. Bolj kot do boljšega razumevanja sebe pa jo dnevniško razmišljanje vodi do iskanja predzgodb drugih. Dnevnik razkriva, da glavna protagonistka Pina sebe razume predvsem skozi odnose z drugimi, ki nezavedno usmerjajo njeno življenje. Pripovedovalkino življenje je nerazdružljivo s teatrom v najširšem pomenu besede, saj je v gledališču zaposlena kot dramaturginja in prevajalka. Gledališki svet nam skozi doživljaje predstavi natanko tako, kot si ga predstavljamo negledališčniki. S kolegi po vajah in predstavah ob vinu filozofsko razpravljajo o teoriji gledališča in idealistično razmišljajo o smislu in dometu komadov pa tudi sicer njihove misli obstajajo v diapazonu teatra. Vsaka primerjava, metafora ali miselni zaključek je povezan z odrom, igro, umetnostjo uprizoritve in ne nazadnje vse bolj z Dionizom, grškim bogom gledališča, saj se ansambel odpravi v rojstni kraj tragedije, v Grčijo. Največjo odliko romana vidim ravno v razgrnitvi gledališkega sveta v vsem svojem blišču in na drugi strani v bedi, ki se pred nami razgrinja polagoma. Avtorica Veronika Simoniti je v ospredje postavila dramaturginjo in prevajalko, osebo, ki ima v gledališču precej nevidno vlogo, saj delo najbolje opravlja tako, da njenega vpliva pri gledanju predstave ni čutiti. Ob obnavljanju svojih preteklih ljubezenskih zvez, še posebej zadnje z Urbanom, dramatikom in profesorjem na Akademiji, ugotavlja, da je to vlogo morda prevzela tudi v svojem življenju. Pisateljica pripovedovalkino negotovost, omahovanje in nezaupanje vase zelo dobro prikazuje s kolažem spominov, saj dobro navigira med časovnimi obdobji njenega otroštva, odraščanja in odraslega življenja. Predstavlja nam zgolj izbrane drobce, ki pa so bistveni in ključni za ustvarjanje večplastne, razmišljujoče in introspektivne literarne osebe, kakršna je Pina. Zanjo so ključni odnosi z mamo in očetom, fragmenti skupnega življenja z Urbanom, pogovori z dramatikom Timonom in, najpomembneje, potovanje po Grčiji. Kljub temu da je roman Kako umirajo ladje skupek različnih drobcev, zaradi Pininih povezovalnih misli deluje kot celota, saj vselej kadar zaide v spomine, znova najde povezavo s sedanjostjo, celo najmanjšo. Pinine refleksije je Veronika Simoniti ubesedila izjemno pristno. Tak bralski občutek je dosegla predvsem s tekočim slogom in ubeseditvijo dialogov po naravnem govornem toku, a brez rahljanja slovnice in pravopisa. Hitro in doživeto branje poganjajo predvsem Pinine introspektivne refleksije in Urbanova zamolčana dejanja ter njegove skrivnosti, ki jih ob branju zaznavamo kot zle slutnje, ki čakajo za vogalom. Težo in globino pa roman dobi s Pininim razmišljanjem o lepoti, dobroti, usodi in resničnosti: “Nad resničnostjo imaš nadzor samo na odru”. Njeni dialogi z Urbanom in Timonom, ki jih Pina obnavlja po spominu, pa romanu dodajo pomembno filozofsko nianso: “Nepomembni dnevi grejo lahko v nič, ohraniti pa bi se morali tisti, ki so vredni zapisa, upodobitve, posnetka – zato gledališče ni nikoli dolgočasno: izpušča sivino”. Vsaka taka misel je pripeta na takšno ali drugačno spoznanje – po Aristotelu anagnorezo – iz grškega gledališča, filozofije ali mitologije, (Neizpolnjene obljube so simbol človekove šibkosti in nestalnosti njegove usode spričo božjih načrtov.”), s čimer avtorica dobro združuje teme gledališča, Grčije in Pinino doživljanje. Posameznikove misli in predvsem njegovo bistvo tako spoznavamo zgolj iz odseka njegovega življenja. Da spoznamo Pino, je dovolj, da beremo o njenem dojemanju dogodkov iz Grčije, ki sprožajo asociacije tudi v druge časovne in prostorske sfere. Ključna oseba, ki zaznamuje njeno življenje, je Urban: “Stopil je v prostor kot kralj, ki na žezlo navije vse niti in jih preplete po svoje”. Njegovo življenje je razdeljeno na dva pola – javno se zdi samozavesten intelektualec, v najintimnejšem pa je negotov egoist. Za slednje Pina izve po njegovi smrti, na koncu njune skupne življenjske poti. Pina v dnevniku na dolgo in široko opisuje potovanje po Grčiji, zadnja poglavja svojega življenja pa zgolj na hitro in brez podrobnosti obnovi (rojstvo hčere Katarine, Urbanova bolezen, njegova smrt, njena bolezen, razkritje Timonovega duševnega stanja). Z zamolčanjem velikega dela Pininega življenja je avtorica Veronika Simoniti podal zgoščeno in nabito pripoved, ob kateri bralec ne izgubi navdušenja, ter hkrati poudarila têmo, v kateri živi Pina in v katero jo ovija Urban. Zaradi umanjkanja Pininega glasu dobimo občutek, da jo je ljudem okrog nje uspelo nekako utišati, potisniti na stranski tir, v zaodrje, in to sluti tudi sama: “Sem bila ves čas ob njem brez dialoga”. Po drugi strani pa je roman ubeseditev zgolj enega poglavja v njenem življenju, samo digresija, zaključena kratka zgodba, zaradi česar njeno zapolnjevanje dnevnika na pomanjkljivih mestih ne bi bilo smiselno, “da ne bi skozi pisanje spregledala.” Avtorica zapiše: “je čas za resnico in je čas za prikritje”. Roman Kako umirajo ladje hkrati pooseblja oba pola. Bralcu se razkrijejo Urbanove skrivnosti, prikritih pa nam ostane veliko Pininih doživljajev in misli. Pinina odisejada pa navsezadnje doživi dovolj pomenljiv zaključek, ki prinese zadoščenje njej in bralcu. Ker avtorica v Pinino zgodbo navidezno spontano in nevsiljivo vpleta lirične in poglobljene miselne pejsaže, razgrne pristno življenjsko pripoved, ki se ob koncu zdi prekratka. Glavno protagonistko je tako lahko vzljubiti, da je na zadnji strani slovo od nje grenko. Kako umirajo ladje Veronike Simoniti je brez dvoma roman, ki nas močno zaznamuje na površini, potem pa počasi tone v globine naše duševne votline.

Piše Jože Štucin, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Pesniška zbirka Heronova spirala (mimohod panjskih končnic) Janeza Ramoveša, pesnika iz Suše pod Blegošem, je po osnovni zgradbi sonetni venec, akrostiha sicer ni, ima pa še druge vsebinske dodatke, ki pesnitev širijo v večji in kompleksnejši izdelek. Avtor spremne besede Zdravko Duša jo opisuje kot nekakšen hibrid, pesniško zbirko, ki ima nastavke odrske uprizoritve. Razširjena z orkestrsko in zborovsko glasbo bi se lahko približala celo znamenitemu škofjeloškemu pasijonu. Tudi vsebinsko je namreč blizu žalostnemu križevemu potu glavnega junaka, v resnici antijunaka, voznika klavniškega tovornjaka, ki vse življenje vozi krave v smrt. Vzporednica z brodnikom, ki prevaža duše umrlih čez Aheiron, je več kot očitna, tu voznik kamiona prevaža žive duše v smrt in ga to tudi očitno bremeni in muči. V šestem sonetu namreč resignirano spoznava: "Ževav ja ma, vsak človk pa duše nima, / tu sm spoznov, še marskej sm doživu, / včas v klavnc z voda pudn sm pomivu, / če lohk, marskej be zbrisu von s spomina." Šofer je Heron. Če povežemo z antiko, je matematik Heron iz Aleksandrije čisto nasprotje zgodbi, a zveni podobno kot Haron, brodar v Hadu. V strašljivo pripoved Heron vnaša red, zakonitost in natančnost. Je torej dosleden, skorajda znanstveno neoporečen izvajalec prevozništva živine v klavnico, spirala, ki je omenjena v naslovu, pa vedno znova vrača zgodbo nazaj, v junakovo mladost na podeželju, v naročje Harona, ki bo prej ko slej prevzel pobudo. Spirala pač teče v obe smeri, naprej in nazaj, je simbolen lik minevanja in večnega vračanja. Kot je vidno že v citirani kitici, je Ramoveš tudi to delo napisal v svojem narečju, seveda ne po navodilih dialektologije, temveč kot literarizirano narečje, ki besedilo polaga v usta navadnemu govorcu iz njegovega okolja, kjer prevladuje škofjeloško-cerkljansko narečje. Izredno zanimiv pristop pesnik goji že od samega začetka ustvarjanja. Lahko rečemo, da je svojo "vaško-kmečko" poetiko izpilil do popolnosti, hkrati pa moramo dodati, da ji je s tem nataknil nekaj hermetičnih uzd, ki bodo bralce iz drugih okolij prisilile k poglobljenemu in bolj analitičnemu branju. Sicer ne toliko zaradi narečja, konec koncev se koreni besed lahko hitro stikajo v vseh slovenskih govorih, težje bo poezija dostopna zaradi mnogoplastne simbolike, s katero Ramoveš iz lokalnega, vsakdanjega in domačijskega gradi eksistencialne vsebine. Metaforika je na videz preprosta, ljudska, v jedru pa nabita s plastmi globokih duhovnih izkušenj in spoznanj. Ta dvojnost podajanja skorajda filozofskih vsebin na način ljudskega govora je specifika Ramoveševe poezije. Res, da ni izumitelj tega sloga, je pa gotovo eden najbolj prepričljivih sodobnih ustvarjalcev, ki na plemenit način dvigujejo narečno govorico v visoko pesem. Ko se Heron, zbran in natančen prevoznik, ki nikoli ne zataji in vedno stoodstotno izpolni delovne naloge, začne spraševati o svoji mučni vlogi, je iskren in čustveno odkrit. V trinajstem sonetu se ozre vase, svojo nesrečno vlogo pa vidi bliže peklu kot nebesom: "Krave sa liipe, sm pomislu tist brt, / h zeml nem vliče bolječe vratove, / ene dogreja, že čakajo nove, / jest zmatran brodar sm, pred poku zaprt." Če še enkrat izpostavimo, ima Heronova spirala štirinajst sonetov, katerih uvodni verzi tvorijo magistrale na začetku. Povejmo še, da vsak verz spremlja motiv panjske končnice kot simbolna veriga ljudske umetnosti, dodanih pa je še devet songov za zbor in solista. Takoj je jasno, da to ni zgolj sonetna pesnitev, pač pa skorajda dramsko delo. Vsak sonet uvede literarizirana vsebina panjske končnice, ki oriše okolje, razkrije prizor in je nekakšna didaskalija, uvodni interpretativni ključ za sonet, ki sledi. Za vzorec naj bo zapis pred dvanajstim sonetom, ki namiguje na ljubezenski trenutek: "STAREC: pelje cizo. Težko jo vleče, kleca, vleče po kolenih. / Z nasprotne strani STARKA nese velik koš. / Srečata se, obstaneta. / Nadaljujeta vsak v svojo smer." Kmečka idila se v Ramoveševi poeziji kaže kot vigilija, kot čuječnost in tiho pričakovanje življenjskega cikla ljubezni, prebodeno s trpljenjem dela in vsakdanjega boja za preživetje. Za trenutek se pretvori v ljubezniv postanek, že skoraj ljubezenski stik, a to je tudi vse. Za romantiko seveda ni časa niti ni želje po čustveno-čutnih finesah, da bi se postanek razvezal v kaj več; ne, vsa ljubezen je zgolj hip in bližina na poti. Mogoče je to pesnikov spomin iz mladosti, ko je bilo na vasi še marsikdaj res tako, je pa, metaforično, prestavljeno tudi v njegov čas, v čas brodarske službe, ki tudi ne pozna oddiha in maziljenja čustev, službe, ki je trda, neizprosna in eliptična, tudi epileptična s svojimi travmatskimi uvidi in spoznanji. V sklopu prej omenjene "didaskalije" je pesem za zbor in orkester naslovljena Šmarn. Ker govori o nekakšnem spomladanskem romanju v gore, mogoče h kakšni Marijini kapelici, je ta ljudski glas prepoln spravljivosti in sožitja. Spet v zelo enigmatični sliki, ki lahko ta praznik povezuje tudi z odhodom v nebesa, v smrt: "Ke se cvitje odpjera – grema v gora. / Ke slike zbledeja – grema v gora. / Ke se zvečeri – grema v gora. Tam sa sledovi od tistih koraku. / Tam stojeja vetrovi, ke si zmjeri jih čaku. / Na drevjesu je tarča spraskana v lubje. / Odzgori varhovi okul se varteja. Ke j konc veselice – grema v gora. / Ke imama šulne spucane – grema v gora. / Ke dan se nardi – grema v gora. / Objeti čez rame – grema v gora." V knjigi je tudi dodatek. Skladatelj Gregor Pompe je uglasbil peti sonet in tu je objavljena celotna partitura. Po njegovih besedah skuša uglasbitev to dvojnost vzvišene mestne in preproste ljudske pesniške govorice "posneti z uporabo dveh godalnih triev, v enem od njiju je violončelo zamenjan s kontrabasom, da bi se približal bolj godbeniški in s tem "dialektalni" zasedbi. Temu ustrezno je razporejen tudi material, saj godbeniški trio ves čas leze proti valčku in polki, značilnima slovenskima glasbenima "dialektoma", regularni trio pa ostaja zavezan sodobnemu, abstraktnemu, realnemu ..." Dodajmo. Vsekakor zanimiva kombinacija in nadvse posrečen pristop, da imamo v knjigi tudi glasbeni vzorec, a žal je ostal le pri partituri. Bralec bi ga zagotovo želel tudi slišati na priloženi zgoščenki.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Priprave na spomladi zaokrožen kulturno-politični projekt Evropska prestolnica kulture, ki je ustvarjalno povezal obe Gorici, so spodbudile posebno razpoloženje, iz katerega so ob uradnem programu dogodkov spontano rasle različne bolj osebne povezave. Tako je tudi nastajanje knjige Volkuljin sin združilo dva avtorja, enega iz slovenske in drugega z italijanske strani današnje meje, ki mesti deli in povezuje. V ustvarjalni dialog sta se zapletla Anton Špacapan Vončina, ilustrator, kipar in scenograf iz Šempetra pri Gorici, ter pesnik Francesco Tomada, srednješolski učitelj v Gorici. Njuno sodelovanje se je razvilo iz zamisli, da bi posnela film na temo življenja Slovencev v obdobju fašističnega raznarodovalnega terorja. »Vse skupaj,« je genezo romana opisal Špacapan Vončina, »se je res začelo z idejo, da bi naredili kratkometražni film. Napisal sem list in pol A4 formata zgodbe, ta del je ostal skoraj nedotaknjen in je prva stran romana." Besedilo je v nadaljevanju pisal na prtičke iz oštarij, ki jih je nato, kot dodaja, "Francesco na srečo prelevil v Times New Roman, sicer nikoli ne bi prišlo do konca." Popisani prtički so se drug za drugim sestavljali v roman, Špacapan pa je medtem ves čas risal zgodbo. Ne presenetljivo, saj je bolj kot pisatelj ilustrator pa tudi scenograf, kipar in performer recikliranja ter obenem zelo vizualen tip ustvarjalca z bogatimi izkušnjami v svetu filma. Ilustracije, sta se nazadnje strinjala avtorja, niso bile vključene v knjigo (Špacapan jih je pozneje posebej predstavil na razstavi), pisanje pa je ohranilo nizanje daljših in krajših sekvenc, značilnih za filmske kadre. Kmalu po italijanskem izvirniku je delo s prevodom Gašperja Maleja dobilo tudi slovensko izdajo. Prizorišče pripovedi je Čepovan, slovenska vas, ki je bila po prvi svetovni vojni z rapalsko mejo odtrgana od nove jugoslovanske države in so jo novi gospodarji preimenovali v Chiapovano. Začetek opisanega dogajanja je zaznamovan z datumom 3. februar 1931, ko so fašistične oblasti iz Gorice poslale v vas manjšo vojaško posadko. Ne zato, ker bi jo bilo treba braniti, pač pa poitalijančiti, kar se dotlej ni zgodilo. V šoli, cerkvi in gostilni je še vedno odzvanjala barbarska slovenščina, ki je preprosti domačini niso bili pripravljeni sami od sebe zamenjati za vzvišeno kulturo in jezik dedičev mogočnega Rima. Tej ugotovitvi je sledil jasen ukaz: »Tukaj se govori samo italijansko!« In ker sama zapoved ni zadoščala, so Italijani stopnjevali nasilje. Z oken hiš so ukazali odstraniti polknice, da ne bi bilo nič skrito njihovim pogledom. Odpustili so dolgoletno učiteljico Majdo in začeli, za svarilen zgled, trpinčiti vaščane, ki se niso uklonili novim pravilom. Potem ko iz notranjosti države dalj časa niso poslali nadomestnega učitelja, je pouk prevzel sam poveljujoči poročnik Angelo, zagrenjen vojni invalid na vozičku. Najostreje se je lotil samosvojih Kafolovih, deda Miroslava, očeta Karla in enajstletnega Srečka. Luca Manegheso v spremni besedi v kljubovalnem Srečku vidi celo očiten namig na Kosovela, ki se je uprl preimenovanju v Fortunata. To je vrhnja, realna plast pripovedi z zgodovinskim ozadjem in sporočilom, da nasilje prejkoslej rodi upor. Nekateri, večinoma že pokojni vaščani v njej nastopajo s pravimi imeni in vlogami, tiste ki tega niso želeli, pa sta avtorja preimenovala ali ustvarila nove like. Hkrati se je izpod površja začela čedalje močneje oglašati lokalna legenda o ženski, ki se je spremenila v orjaško belo volkuljo. Kadar se je iznenada prikazala iz gozda, so za njo ostale luže krvi v snegu. Pojavila pa se je vedno, kadar so se v nevarnosti znašli Srečko in njegovi. V tem strašljivem liku je mogoče zaslutiti tudi pridušen vpliv svoj čas v hribih nad Vipavsko dolino razširjene staroverske prakse, ki po pisanju Pavla Medveščka prav v okolici Čepovana pozna skrivnostno Belo v gozdu. Volkulja se je Srečku naposled dala prepoznati kot njegova nesrečna mati, ki ni zbolela in umrla, kot sta mu govorita oče in ded, ampak je po preobrazbi v zver zbežala v gozd in od daleč bdela nad svojim edincem. Potem ko je krvavo obračunala z Italijani, ki imajo v svojih genih med drugimi zapisan mit, da sta Večno mesto ustanovila posvojenca volkulje Romul in Rem, je fanta prepustila odraščanju in se vrnila v gozd. Obrnjena analogija, ki sta jo uporabila Anton Špacapan Vončina in Francesco Tomada, kajpada ni brez razloga. Ne nazadnje je tudi fašistična vzgoja poznala volčiče, volkuljine sinove in hčere, šest do osem let stare dečke in deklice, ki so jim v državni organizaciji Balilla vcepljali dučejevo ideologijo. Avtorja romana Volkuljin sin se na tej prelomni točki ne poslovita od upornega Srečka, temveč njegovi zgodbi v skopih obrisih sledita do konca. Kot partizan Snežak se je pozimi 1944 proslavil z uničenjem dveh italijanskih kamionov, dobro leto pozneje pa ga je partijska sodna komisija kaznovala z zaporom, ker je, še vedno zavezan pravici, spričo pomanjkljivih dokazov zavrnil ukaz za usmrtitev štirih osumljencev. Poleti 1971 se je peščica prijateljev od Srečka poslovila v tišini prazne pokopališke kapele v Solkanu. Brez pridig in poslovilnih govorov …

Piše Anja Radaljac, bere Jure Franko. Hibridno delo Nemogoče Nine Dragičević je bilo pred kratkim nominirano za Cankarjevo nagrado in kritiško sito, ampak četudi je nominacija namenjena natanko tej knjigi in četudi avtorica v njej zapiše, da se ničesar ne boji bolj kot komisij za nagrade na področju kulture, k čemur se bomo še vrnile, je za pričujočo knjigo morda bolj ključno, da se vprašamo, ali se spomnimo, katere avtorice so bile za isto nagrado nominirane lani. Pa leto pred tem? Kaj se je zgodilo z besedili avtoric, ki so bile nominirane? Se je njihova življenjska doba podaljšala? Ko Nina Dragičević zapiše, da se prav ničesar na svetu ne boji bolj kot nagradnih komisij, se to morda na prvi pogled zazdi zaznamovan strah – posebej, ker zapiše, da se prav ničesar ne boji bolj, toda svoj strah pojasnjuje z obrazložitvijo, da ti ljudje odločajo o življenjih drugih ljudi. Poklici, kjer ljudje odločajo o življenjih, imajo v družbi poseben status, Nina Dragičević pa s to izjavo opozori, da je podeljevanje je pomemben del recepcije umetniških del, pa tudi eden ključnih korakov do možnosti, da nek opus postane kanoničen – da preživi svojo avtorico. Šele v zadnjih letih se je stanje na področju podeljevanja literarnih nagrad izboljšalo in so avtorice zastopane v podobnem številu kot avtorji – pred manj kot desetletjem je bilo popolnoma običajno, da so bile avtorice praktično nezastopane. Za delo Nemogoče to ni nepomembno, saj – v najširšem pomenu – obravnava prav problem nereprezentiranosti ženskih umetnic na »sosednjem«, glasbenem področju. Obravnava pojav skorajda popolne neznanosti skladateljic v zgodovini slovenske glasbe, pri čemer pa se literarno izrazito hibridno delo (v njem najdemo elemente esejistike, poezije in proznega leposlovja) nenehno navezuje na sodobne kontekste. Kadar ponudi primer spregledanosti v preteklosti, nemudoma pokaže, da se do danes marsikaj ni spremenilo, recimo da se ženske avtorice še danes občasno naslavlja samo z imeni, in ne tudi s priimki, ali da se, ko na sodobnem literarnem dogodku govorimo o pesnicah nekega obdobja, še vedno pojavi medklic, ali so bile enako dobre kot njihov moški sodobnik. Delo Nemogoče v svoji zvrstno raznoliki pisavi pravzaprav pomeni zasledovanje nečesa, kar je praktično nemogoče zasledovati: najti podatke o umetnicah, o katerih obstajajo recimo samo zelo ozki tehnični življenjepisi s skopimi podatki, v katerih izvemo več o moških v življenju avtoric kot o njih samih. Najti je mogoče podatke o umetnicah, ki so bile, četudi so prišle do medijskih omemb, poklicno napačno navajane, denimo kot pevke ali instrumentalistke, in ne kot skladateljice. Ali pa podatke o umetnicah, ki so bile izpuščene tudi iz zgodovinskih pregledov področja in o katerih je kritik in novinar Urban Leskovar v svoji kritiki knjige Nemogoče za revijo Sodobnost zapisal, da sploh ni vedel, da obstajajo. Pomembno pri tem se zdi, da Nina Dragičević ne jemlje svojih primerov sistemskega zmanjševanja pomena dela ženskih umetnic zgolj iz časa, ko je res še veljalo, da so ženske skladateljice v zgodovini odsotne v veliki meri zato, ker niso imele dostopa do izobrazbe, ki bi jim to omogočila, in so bile primorane bivati v zgolj zasebni sferi. Nekateri primeri so še globoko iz druge polovice dvajsetega stoletja. In Dragičević pri tem opozarja, da je akademska sfera tudi v tem obdobju ostajala v veliki meri gluha za skladateljice in njihova dela; kljub temu da so postajale vidnejše in da je izobrazba postajala dostopna zanje, jih je spregledovala recepcija. In seveda je to pomenilo odločanje o njihovih življenjih, kot navaja opomba glede žirij, odločalo je o ustvarjalnosti velikega deleža prebivalstva, ki je bilo preprosto izbrisano. Deloma je bil ta problem zmanjšan v popularni glasbi, saj so bile tamkaj tudi ženske navajane kot skladateljice, ampak hkrati so bile navajane tudi kot frajle in kot predstavnice nežnega spola in pomembno je bilo, da so premogle seksapil, kot je denimo izjavil Ivan Novak, češ da je bila Anja Rupel dobra pevka, ki je imela tudi ves seksapil, ki ga je zahteval neki njihov komad. Se pravi: ali so bile nezaznavne ali pa so bile zaznavne prek spola. In ne – to ni nekaj, kar je omejeno na področje glasbe ali poklic skladateljic. O tem piše Nina Dragičević v knjigi Nemogoče, ki je navsezadnje tudi knjiga o tem, kako naj umetnica biva z zgodovino in sočasno recepcijo svojih del in del svojih kolegic.

Piše Miša Gams, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Lucija Mirkac Fortin, profesorica slovenščine na Gimnaziji Ravne na Koroškem, je pesnica, pisateljica, kantavtorica in vsestranska kulturna delavka slovensko-poljskih korenin. Literarno deluje na več področjih – objavlja v literarnih revijah, je tekstopiska, piše spremne besede, režira drame in muzikale, organizira delavnice kreativnega pisanja, pri gledaliških uprizoritvah deluje tudi kot kostumografinja, scenografinja, igralka in glasbenica, ki je med drugim uglasbila okrog sto svojih pesmi in še bi lahko naštevali. Po pesniški zbirki Asimptote je pred nami roman Petrihorion, ki opisuje odisejado različnih glavnih junakov, med katerimi sta v ospredju neimenovana protagonistka in protagonist, ki se asimptotično približujeta drug drugemu, ne da bi se v resnici dosegla. Roman, ki ima v podnaslovu napis Ker srečata se lahko samo na bregu, se spopada z apokalipso na več ravneh, ob tem pa ga prevevajo številni poetični detajli, ki jih motrijo filozofsko navdahnjeni junaki tako rekoč iz prve perspektive. Čeprav roman, ki je razdeljen na dvanajst poglavij in tri večje tematske sklope, nima jasno začrtane pripovedne linije v smislu klasično razdelane zgodbe, temveč ga lahko beremo kot zaporedje dnevniških refleksij, kratkih zgodb ali črtic, lahko v njem razberemo krožno strukturo in osrednji motiv zbliževanja med subjektoma, ki se iščeta na različne načine, medtem ko njun breg v povodnji vse bolj izginja. V prvem sklopu z naslovom Plavati v horizontalo se nahajajo Zapiski nekega muholovca, ki preučuje obnašanje muh in biološko strukturo pajkov, dokler se na koncu ne zaloti, da iz njihove perspektive opazuje ljudi kot “opešane kiklope”: “Ničesar ni, kar bi lahko vrnilo izgubljene besede, ki se kot vešče zaletavajo v luč in omahujejo na tla. Ničesar ni. Prekleto … Ležiš v postelji in odštevaš trenutke, prva zmota, druga zmota, tretja zmota, usodna zmota, ležiš in zdaj veš, da te gleda in se ti roga, da je vseskozi vedela in čakala, da vidiš tudi ti, čudno dvooko bitje, opešani kiklop, velika skrivenčena packa, skrita za zavesami. In muhe niti nimajo sedem tisoč oči, samo šest tisoč jih imajo, ki še vedno bolščijo vate in sprašujejo, bo kaj?” Drugi sklop z naslovom Plavati navzdol se začenja s tridelnim liričnim esejem o smrti sršena, ki ga človeška sila zdrobi na tleh. Bolečina, ki jo čuti ob fizičnem udarcu, se združuje s primarno tesnobo živih bitij, ko pisateljica podrobno opiše njegovo moledovanje za čim hitrejšo smrt: “… pridi, stopi na mojo glavo, vzemi mi bolečino, vzemi mi strah, pridi, globoko bom vdihnil in gledal tvoje stopalo, kako se spušča nad moje otrplo telo, potem bom slišal, kako pokajo prsi in poka hrbet, kako pokajo nožice, kako poka glava. In potem ne bom slišal ničesar več in bo lahko zima …” V razdelku z naslovom Hotel sem seči globoko avtorica opisuje samoto, ki jo začuti igralka na odru, ko je soočena s svojo praznino, otopelostjo in krhkostjo. Ta spominja na drobljivost sršenjega trupelca, ki vse bolj razpada v “neopredeljivo drgetanje komaj še podprtih koščkov zunanje lupine”. Zdi se kot bi pisateljica skupaj s podrobnim seciranjem sršenov, muh in pajkov postopno analizirala obrambne mehanizme človeka, ki v želji po spoznavanju lastnega jedra oz. eksistencialne srži razbija in odmetava kostume, maske in “lupinaste” sloje psihološkega aparata, ki je že a priori ustvarjen na nihilistični grozi in uboju, kot ga opisuje Stara zaveza. V romanu namreč najdemo kar nekaj svetopisemskih alegorij pa tudi močno simboliko v ponavljajočih se dejanjih, kot so razbijanje kristalov – kar bi lahko ustrezalo razbijanju psihičnih blokad. Naraščajoča reka je metafora za ozaveščanje potlačenih čustev, iskanje prizemljitve v prepletu zemlje in vode: “Res je. Voda in zemlja se lahko srečata le na bregu. In če ni bregov, srečanje ostane le privid. Potrebuješ breg. Potrebuješ bilko, ki se je lahko oprimeš, ko se znajdeš sredi rečnega toka, sredi prostrane širine in globine. Potrebuješ breg, sicer ostaneš tam. Sicer samo si. In bližina, si rekel, bližina bo vedno daleč.” Ob branju romana Lucije Mirkac Fortin Petrihorion se ne moremo znebiti občutka dejà vu, kot da bi brali o istih stvareh na vsakič novi ravni ozaveščanja, kot da je branje sámo pravzaprav produkt naših lastnih sinhronicitet in lucidnih sanj, iz katerih ne moremo pobegniti. Kljub poetičnim fragmentom, ki opisujejo številna agregatna stanja bivanja in razkrajanja, se kmalu zavemo, da se za abstraktnimi refleksijami skriva močna in kompaktna dramaturška struktura, ki nas drži v svojem objemu, dokler se z njo ne prebijemo do zadnjega dejanja, ko se reka in hrib v podobi neimenovane ženske in moškega združita: “In bila si reka in bil si hrib, bila sva divje razkrajanje sveta, ujetega v brezvetrje, naraščanje in padanje, vzpenjanje in spuščanje, težka napetost kroženja drug okrog drugega, trepetajoča os približevanja in oddaljevanja…” Branje romana Petrihorion Lucije Mirkac Fortin je kot gledanje filmskega Dekaloga znamenitega poljskega režiserja Krzystofa Kieślowskega, ki vključuje tako analizo raznih psiholoških ekstremizmov znotraj samodestruktivne civilizacije kot tudi poglobljeno študijo o specifični ljubezni in umiranju ...

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Ana Bohte in Jure Franko. Sandi Radovan je arhitekt, oblikovalec, fotograf in slikar. Kot oblikovalec in fotograf je avtor celostne podobe založbe Hiša poezije, njenih knjižnih izdaj in revije Poetikon. S pisanjem se je začel intenzivneje ukvarjati leta 2013 in v reviji Poetikon objavil svojo cikel Resničnostni šov. Pri Književnem društvu Hiša poezije je nato izšla obsežna pesniška zbirka Tujec pred vrati (2015), pri kateri je njegov oblikovalski del izrazito dominanten, tako z atraktivnim belo-rdečim posegom v črno naslovno stran kot z izmenjujočo se tipografijo in velikostjo posameznih črk, prepletajočo se vizualno zgradbo posameznih pesemskih besedil, praznin in številk skozi vso zbirko. Rad ima preproste stvari, lepoto vidi v nepopolnosti, kakršni so tudi njegovi zapisi – preprosti in nepopolni. Tega, kar piše, sam nima za poezijo. Tudi drugo pesniško zbirko Koda (2015–2025) sestavljajo lirični fragmenti misli in občutij, zapisani neposredno, brez predhodnega razmisleka o končni literarni obliki. Osredotoča se predvsem na vsebino, sporočilo in energijo zapisa, temu primerno je tudi minimalistično oblikovanje notranjosti s krhko tipografijo in čisto belino strani brez večjih oblikovalskih posegov. Ovitek zbirke Koda že na črni naslovni strani asketsko vabi zgolj z veliko QR kodo, obdano z nevsiljivo rdečo obrobo. V notranjosti se črna koda pojavi osemkrat med štirimi poglavji, število osmih manjših kod se smiselno ponovi na strani, kjer je s fotografskim portretom in kratko biografijo predstavljen avtor zbirke. Poezija za Sandija Radovana ni projekt, ki bi se ga lotil z vnaprej jasno idejno zasnovo, ampak je vdor neznanega. Je kot sanje, ki jih ne moreš načrtovati ali ujeti v mrežo logike. Kot pesnik izklopi svojo profesionalno naravo, ko preide v drug medij. Vpliv arhitekta in profesionalnega oblikovalca v njegovi poeziji ni bistven, čeprav sestava in izjemno premišljeno oblikovanje obeh zbirk kažeta na to. Njegove pesmi so izrazito organske in čustveno neukročene. Njegova poezija deluje neposredno, ne podreja se vnaprej določeni formi ali strogi gradnji verzov. Namesto reda si dovoljuje emocionalen kaos, ki je vse prej kot urejen ali simetričen. Je neposreden, njegovi verzi delujejo, kot da so zapisani v trenutku, brez olepšav, ki bi jih pričakovali od nekoga, ki se ukvarja z estetiko prostora. Pesmi ne gradi, temveč izpoveduje, kar briše sledi njegovega osnovnega poklica in v ospredje postavlja zgolj ranljivega človeka. Pesmi so različno dolge – čisto kratke trivrstičnice ali dvostranski zapisi v prostem verzu, ki ne odsevajo notranje fragmentarnosti, pač pa življenjsko preizkušenost in zrelo pesniško domišljenost. Branje zbirke deluje kot pogled v dnevnik, kjer je lirski subjekt ranljiv, kar pri bralcu vzbuja močno empatijo. Pesmi v zbirki Koda se ukvarjajo predvsem z iskanjem stika, tako ljubezenskega kot čisto filozofskega, v nekatere verze sta vtisnjena nemir in paradoksalnost bivanjskih razsežnosti. Motivi so zelo različni, od fizike, astronomije do naravnih pojavov, od podobe konca sveta, kakršnega poznamo, in kozmičnega sevanja do vsakdanjih reči. Sprehodov v dežju, hipov dvoma in strahu na točki oklevanja, medtem ko lirski subjekt sega tja gor, in se tam spodaj spodmikajo tla. Pesem Skrivališča predstavlja neizbrisen spomin, ki se zapiše brez pesnikove volje. »Vse je nekako nad teboj, v glavi, obkroža te z vseh strani, vgrajeno vate, kot trdi disk, ki beleži podatke, navidezno neizbrisljive in večne.« Ta tehnološka metafora za pesnikov notranji arhiv poudarja težo preteklosti in tog sistem, ki kljubuje navidezni prepuščenosti naključju v drugih pesmih. Lirski subjekt tako ne ustvarja pesmi na novo, temveč le razkriva že shranjene izkušnje iz svojega trdnega, notranjega 'skladišča'. Vsakdanji predmeti nosijo zgodbe. Intimne, družbene, večne. Humorne in razposajene. Vračajo se v preteklost, ponujajo duhovno sedanjost, zbudijo nežnost, so ljubezen. Tudi bolečini in vsemu okoli nje ne more zares pobegniti. V pesmi Čopič je navzoč eden dokazov, da se Radovan pri pesnjenju popolnoma odpoveduje nadzoru, načrtovanju. Če bi pesem pisal arhitekt v svoji profesionalni vlogi, bi verjetno pisal o smeri, namenu, kompoziciji ali strukturi poteze. Lirski subjekt pa naredi ravno nasprotno: ne vodi čopiča, ampak mu dopušča naključno in ne funkcionalno sled. Trenutni gib je osvobojen forme, nima vnaprej določenega cilja. Pesem slavi organski, nepredvidljivi del ustvarjanja, ki je v arhitekturi razumljen kot napaka ali šum, v poeziji pa kot čista resnica. Poezija mu ne služi za gradnjo struktur, ampak za opazovanje, kje se beseda ustavi sama od sebe. Pesnik ne ve, od kod je prišla Pesem, kje jo je našel, ne koga je v sanjah objela (Pesem Pesmi): »Nekje med tu in tam, neopazno, nežno, sredi labirinta besed, nekje v vmesnem času in prostoru, mimobežno, kot da se ni zgodilo in se ne bo nikoli več.« Če bi bil v pesmi prisoten arhitekt, bi poznal izvor, konstrukcijo in namen, vedel bi zakaj stoji zid in od kod pride svetloba v prostor. Nenaslovljena trivrstična pesem na koncu knjige – »Te tri vrstice / sled obledele tinte / vse kar danes imava« – ni načrt, ki bi kljuboval času, ampak nekaj, kar bledi, izginja in je minljivo. Nič ni fiksnega ali trajnega. Ta podoba je vrhunec iracionalnega. Arhitektura je budnost, natančnost in materija, trivrstična pesem pa je prikazana kot nezaveden, intimen gib duše, ki se zgodi neodvisno od pesnikove volje. Lirski subjekt ne nastopa kot mojster, ki obvladuje prostor, ampak kot posrednik, ki zgolj beleži sledi nečesa, kar je minilo. Ta neposvečenost v popolno formo jezika je pravzaprav njegova največja izrazna moč, saj dovoli pesmim, da živijo svoje življenje, ne glede na to, kako in kdaj jih je zapisal in kako jih je razvrstil v knjigi. Pesniška zbirka Koda ima štiri poglavja z različnim številom pesmi in različnih dolžin: Dihanje, Skoraj vse naenkrat, Prehodi in Zadnja stran. Na poti desetletnega pisanja in iskanja svoje izreke je Radovan dosegel tiste zadnje besede, s katerimi v pesmi Ni res na zadnji črni strani končuje svoje pesniško sporočilo: »… ampak ti povem / tu ni nobenega ovinkarjenja / ni res, da sem spet zaspal z odprtimi očmi / tu ni slepe ulice / ni res, da sem se ljubil s stotimi ženskami / in z vsako stokrat / tu smo vsi ranljivi / ni res, da sem ljubil nekoč / in bom ljubil spet / tu je konec poti // kamorkoli se obrnem / karkoli ustvarjam / in vse, kar zrušim / vse to ni res / ni res, da zdaj grem / in vse je res / to ti povem.« Sandi Radovan kot pesnik svet opazuje z vsemi značilnostmi časa, v katerem biva. Njegova poezija ni v nasprotju z relativnimi občutenji, poglobljenim dojemanjem sveta in notranjimi kontradikcijami sodobnega človeka. Četudi črpa iz zgodovine spomina (nekaj pesmi ima v naslovu tudi datum), iz položaja, ki simbolizira premor, umik in prostor za drugačen pogled, vendarle dojema poezijo kot skrajno resno, intimno in celo telesno izkušnjo, kot pristen, drhteč izraz resnice, ki je primerljiv z ljubezenskim zanosom.

Piše Pia Zala Meden, bereta Jure Franko in Ana Bohte. V romanu Anje Radaljac če se ne vrneš spremljamo nekromantko judito, ki ljudem pomaga ostati pri življenju v času epidemije samomorov v apokaliptičnem svetu. Judita, včasih tudi jude ali juju, je edina, ki se spominja brina, ki se je odločil za izbris – to oseba naredi namesto samomora: izbriše se iz mreže povezav med ljudmi in začne življenje na novo, svojci pa se je več ne spominjajo. Kot nekromantka judita s pomočjo umetne inteligence stopa v polje vsezavesti, kjer vidi mrežne povezave med ljudmi in opazi, da so se povezave med njo in brinom začele razkrajati. Roman odpira vprašanja o spominu posameznika in kolektivnem spominu, medosebnih odnosih, žalovanju, človekovem odnosu do umetne inteligence in čustvovanju v sodobnem svetu, kjer so vsakdanjik postale vojne, genocid, epidemije. V romanu se znanstvena fantastika prepričljivo prepleta s filozofskimi premišljevanji o aktualnih problematikah sodobne družbe. Kot vsak dober znanstvenofantastični roman tudi če se ne vrneš ne govori zgolj o realnosti, ki je kronotop romana, ampak o resničnosti tukaj in zdaj; roman ni le klasična distopija, odpira tudi etična vprašanja. Izbrise v romanu lahko vzporejamo z genocidnimi izbrisi celotnih populacij; okolje, v katerem se roman dogaja, je posledica okoljske katastrofe, ki jo povzročamo prav zdaj – v enem izmed kasnejših delov romana so navedene obstoječe raziskave o katastrofalnih okoljskih posledicah današnjega globalnega ustoja sveta. Judita v romanu razvije osebni odnos z umetno inteligenco C(i)RI, ki ji v delih, kjer jo doživlja kot osebo, imenuje kot ostale osebe v romanu, to je zapisano z malimi črkami (ciri) – če jo preberemo angleško, zveni enako kot applova virtualna asistentka Siri. Tudi mirina umetna inteligenca ima ime – iva. Tematizacija vloge umetne inteligence pri preprečevanju samomorov je še posebej aktualna, saj že zdaj obstaja stotine samomorov mladostnikov, pri katerih so chatboti umetne inteligence ljudem svetovali o načinih, kako narediti samomor, in jih k temu nagovarjali. Povedi in imena v romanu se ne začnejo z velikimi začetnicami, slog je pogosto pogovoren z vključevanjem angleških besed in pri nedoločnikih je kategorično izpuščan končni -i. Šibkost romana je predvsem njegov konec, ki se podredi konvencijam žanra. Proti koncu se zgodi tudi nenaden in nenaraven obrat od bolj filozofsko-atmosferičnega k akcijskemu, saj se kar začnejo vrstiti zunanji dogodki in padajo odločitve. V tem premiku se poveže večina najpomembnejših tem in motivov, nekateri pa popolnoma izginejo in niso izpeljani do konca. Protagonistka v zadnjem delu romana postane popolnoma pasivna in se predaja dogajanju, ki ga narekujejo drugi in njihove zunanje okoliščine. V tem dogajanju tudi njo doleti razkroj njene individualnosti in delno tudi nje kot osebe, saj se tudi sama odloči za izbris dela svoje zavesti, ki bi jo znal ogrožati. Tako roman na koncu odpira tudi vprašanje odnosa do sebe in ga poveže z odnosom posameznika do sveta in družbe ter pričakovanji in zahtevami bližnjih do posameznika. Svet v romanu Anje Radaljac če se ne vrneš je skrhan, uničen zaradi podnebne katastrofe, vojn, pomanjkanja hrane, človekove sebičnosti. Razpad sveta se odseva v notranjem dogajanju likov, hkrati pa je razpad zunanjega sveta tudi odsev njihovega notranjega sveta, saj se medosebni odnosi izgubljajo, ljudje se izbrisujejo ali delajo samomore, ostali pa žalujejo ali pa sploh več ne znajo ali ne zmorejo žalovati in so predvsem globoko osamljeni. Na trenutke se zdi, da so najbolj pristni osebni odnosi med umetnimi inteligencami in osebami v romanu, saj ciri in iva zaznavata in reagirata na juditina čustvena stanja, pogosto celo bolj čuječe kot miri, juditina prijateljica in cimra. V romanu se zrcali sodobni občutek negotovosti, ki se odraža v materialnosti, odvisni od zavesti: svet obstaja le toliko, kolikor se ga spomnimo, ga ohranjamo v mislih, jeziku in odnosih. Prav zato skupina aktivistov, mirijinih sodelavcev, na podlagi juditinega in brinovega namišljenega sveta z imenom merryland, z judito gradi to idilično pokrajino v vsezavesti, in s tem judita tudi ohranja spomin na brina: “naju je povezovala [...] trmasta možnost, da soustvariva svet – tudi če “samo” v mislih, kar je slab poudarek, ta “samo”, ker je na ravni zavesti v bistvu način soobstajanja manj relevanten, saj ti medsebojno prehajajo (in zato imamo tolikšen problem, ko prevajamo ideološke sisteme v tej realnosti v naš košček materialnega.” V apokalipsi razvijejo nekakšen izhod iz te materialne realnosti v drugo, ki ji je pravzaprav enakovredna in ki kaže na upanje: “zmogl:i sva počet nekaj, kar ljudje v naši realnosti niso (več) počeli; skupaj sva ustvarjal:i, svet, vizijo – nekaj, kar sva si opisoval:i, o čemer sva razmišljal:i, nekaj, kamor sva se v meditacijah vračal:i. to je bilo bistveno.” Roman Anje Radaljac če se ne vrneš je filozofsko-znanstvenofantastični roman, ki prek odnosov med osebami večplastno in intrigantno obravnava teme osamljenosti, izgube in žalovanja, kritizira kapitalistični individualizem in poskuša v neki drugi realnosti ustvariti svet, v katerem narava in človek sobivata. S tem nam roman sporoča, da ves čas hodimo po robu, saj drvimo proti okoljski katastrofi, ubijamo za lastno korist in se kot družba vedemo skrajno vehementno in narcisoidno, toda hkrati še zmeraj obstaja upanje, saj smo ustvarjalni, si med seboj pomagamo in gradimo globoke vezi s soljudmi. Pomembno je le, kateri del naših nagnjenj bomo negovali.

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Ana Bohte. V četrti pesniški zbirki Klarise Jovanović Banket se razpotegne raznolik poetičen svet in se v devetih sklopih razgrne pred bralcem in bralko v vsem svojem razkošju. Uvodna pesem Besedje, satovje se na metaforični ravni dotakne dela pesnika, ki polaga besedo k besedi kakor čebela, ki pripravlja satje za mlado kraljico in njeno “novo služinčad, za ponoreli roj – / kako strahotno pošumeva – / ki te bo oplodil ali ugonobil, / tega ne veš. Kako bi / vedel?” Ambivalentna čustva, ki zadevajo pesniški eros, razpet med ustvarjanje in razdor, se kažejo tudi v nekaterih drugih pesmih, ki se zgoščajo okrog ozaveščanja praznine niča. Tako na koncu pesmi Moj teritorij zapiše: “… Moj teritorij, / nočna mora. Hlepeti po / zraku. Razkleniti prste. / Jekleni primež, moj teritorij. / Stran, ven iz moje kamre. / Ven, ven. // In se nameriti čez brv / nesnovnosti v materijo, / v drhtečo gmoto živega mesa, / pojemajočo in presihajočo, / pred meč ali pod meč, / pred ogenj ali skozi ogenj, / na pogorišče, na grobišče. / V pepelnato sivino / niča.” V prvem sklopu se pesnica ustavi v mestih in deželah, ki so zaznamovale njene prednike. Konča se s pesmima Zlato, razsuto in Oda nebesnemu svodu, v katerih pogleda v “brezna človeške bede” in gomile brezimnih vojakov, ki so umrli za tuje interese. V drugem sklopu se vzpostavi kontrast med nebom in breznom skozi pogled stare matere in matere, ki – kakor zapiše v pesmi Moja mati pa kar stoji – “kar stoji in gleda / njene oči pa so vse večje. / Moj Bog, toliko vsega se je / nabralo v njih. / Toliko vsega. Zdi se mi, / da bo udarilo čez rob, / da bo kriknilo. In vendar: ne.” V tretjem sklopu obravnava mitološke junake in zgodovinske osebnosti, med katerimi je tudi Agamemnon. Pesnica ga pomenljivo vpraša: “Si zares mislil, da boš z vodo / iz kopeli spral s sebe / kri in gnoj in garje? / Da bo vse tako, kot je bilo prej?” V pesmi Cerber, pes se obregne ob troglavega psa iz grške mitologije, ki naj bi pazil, da ne bi kakšna umrla duša zbežala iz podzemlja pa tudi, da ne bi kakšna živa vanj vstopila. Sprašuje se, ali gre za volka, psa, kojota, šakala ali za pritlikavo hijeno, ki “venomer zaudarja po človeškem joku”. Nahaja se med breznom in prepadom, ki sta drug od drugega oddaljena le za “tanek, svilnat dekliški las”. V zaključku pesmi se sprašuje, zakaj se troglavi pes zaganja v temo in se poskuša strgati z verige, kot bi zasliševala sloje lastnega nezavednega, lastne impulze in gone, ki jo ženejo v ustvarjanje in v izkušanje temnih plati človekove narave. V četrtem sklopu se s kritično zasnovanima pesmima Sokrat in Sapfo dotakne dveh pomembnih osebnosti antične dobe in dobronamerno preizprašuje njuno metodologijo dela. Medtem ko pri Sapfo zapiše, da ji “sintaksa jé iz roke”, se zdi, da ji gre Sokratova majevtična metoda neskončnega zasliševanja sogovornika, dokler le-ta ne spozna globine lastne nevednosti, močno na živce: “Ja, ravno to si / počel. In ko si človeka razcefral, / si ga znova, košček za koščkom, / sestavil, skrbno sestavil, in potem / spet znova, brez konca in kraja. / Medtem si se muzal in hihital / v brado, češ kdo mi pa kaj more, / čeprav bi moral vedeti, da beseda / prej in bolje zadene od bodala. / In ravno ona te je pokopala.” Klarisa Jovanović se močno zaveda dometa besed, zato ne preseneča, da se večkrat zateče k ponavljanju posameznih besednih zvez z obujanjem izrekov iz pravljic ali odsekov iz ljudskih pesmi, ki preigravajo mitološka in življenjska spoznanja. V pesmih najdemo veliko simbolike in metaforike – od senčnih globeli, črnih rečnih strug in čeri pa do prepleta plime in oseke, svetlega in temnega, razodetega in potlačenega, erosa in thanatosa. Slednja prideta najbolj do izraza v šestem poglavju, ko beremo pesniške zapise o Orfeju in Evridiki, Ivani Orleanski, neznanem kastratu, dečku, ki stoji pred Manziolijevo palačo, in deklici, ki stoji pred morjem. Morje v tem primeru pooseblja samoto, brezimnost, pa tudi strah in poželenje deklice, ki se čedalje bolj zaveda svojega bremena: “… Deklica ve: nekoč jo bo / samotno morje vzelo in / ona se mu bo pustila vzeti. / Ogenj v njenem drobu / bo vse bolj plamenel / in morje ga ne bo / pogasilo.” Če je prva polovica zbirke Banket v znamenju vode in ognja, je druga polovica v znamenju puščave in izsušene krajine. V sedmem sklopu beremo pesmi o Kairu, Gizi, Aleksandriji in Heliopolisu, v katerih pesnica v sebi odkriva težo prahu in tišine, v osmem sklopu pa svoja najgloblja čustva razodene v pesmih Zavistna krajina, Lahkokrila krajina, Potrta krajina, Priliznjena krajina, Solzava krajina in Krajina, polna prezira. Tako se v Zavistni krajini pritožuje nad odsotnostjo sence in sladkobo bolečine, ki izvira iz večnega sonca, saj v zaključku zapiše: “Bo mar tako žgalo / do konca? / Tako skelelo / do zadnje kaplje?” V devetem sklopu Banketa se Klarisa Jovanović vrne k sleherniku in slutnji vseobsegajoče boginje, ki prevpije plimo v Atlantiku in se veseli tornada, zato ne preseneča, da ima zaključna pesem naslov Visoka pesem. V njej povzema vso simboliko Svetega pisma stare zaveze kot tudi obet prihodnosti v smislu branjenja ljubezni “pred naraslimi vodami uničenja.” S tem globokim sporočilom se slavnostni Banket konča, v bralcu in bralki pa ostaja občutek mističnega in simbolnega, pomešanega z osebno izkušnjo avtorice, ki se zaveda prepleta ustvarjalnih sil s silami uničenja, a hkrati močno upa, da ljubezen na koncu vendarle prevlada ...

Zakaj se staramo in kaj se pri tem dogaja v naših celicah? V novi epizodi Frekvence X o dolgoživosti raziskujemo celične mehanizme staranja. Zakaj se genetski material poškoduje in čemu se nam s starostjo začno kopičiti poškodovane celice? Pojasnili bomo, kako na proces staranja vplivajo prehrana, gibanje, spanje in mikrobiota ter zakaj kljub številnim 'anti-aging' obljubam staranja ne moremo ustaviti. Lahko pa z življenjskim slogom pomembno vplivamo na to, kako zdravo in kakovostno se bomo starali. Gostji: dr. Mateja Erdani Kreft, Inštitut za biologijo celice, Medicinska fakulteta v Ljubljani dr. Tamara Lah Turnšek, biokemičarka in strokovnjakinja za biologijo raka Bral je Jure Franko. Avtorica fotografije: Umetna inteligenca. Poglavja: 00:03:05 Kaj se v tednu dni zgodi v naših celicah? 00:05:14 O tokratnih gostjah 00:00:01 Namesto uvoda: Kje smo bili prejšnjič in kam gremo tokrat? 00:06:06 Staranje ali ko je poškodb v celicah vse več 00:07:38 Na to, kako se staramo, vpliva tudi epigenetika 00:08:47 Vse celice v telesu se ne starajo enako hitro 00:10:14 O epigenetski uri 00:11:18 Apoptoza in senescenca 00:13:52 O vlogi telomer 00:16:29 Večplastna narava mitohondrijev 00:19:12 Dobra novica je, da na številne procese v celici vpliva tudi življenjski slog … Razlaga o prehrani in gibanju. 00:23:29 Geni niso vedno odločilni 00:24:30 Vloga mikrobiote pri zdravju celic 00:25:34 Pri 'anti-ageing' tretmajih velja biti previdno sumničav 00:28:36 Ponovimo … 00:30:38 Xpertiza: Minea Rutar

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Slavko Pregl, pisatelj, ki nagovarja bralce vseh starosti, je okrogli osemdeseti rojstni dan praznoval s še eno knjigo! Dodal jo je več kot petdesetim, nastalih z mislijo na začetnike v branju in na že bolj izkušene ljubitelje pustolovščin, pa šaljivih in satiričnih, basenskih, spominskih in avtobiografskih. Ob njih tudi bolj resnim, povezanim z vsakovrstnimi založniškimi izkušnjami, v katerih zna biti še vedno duhovit, ne želi pa bralcev zabavati. Če v teh knjigah izvabi kak nasmeh, ga samo zato, ker zna tudi najresnejše zadeve, s katerimi se je v različnih vlogah ukvarjal več desetletij – in se po malem ukvarja še danes – predstaviti duhovito, nemalokdaj celo humorno. Knjiga Široko zaprta vrata z zgovornim podnaslovom – Avtorji in založniki v škripcih – je svojevrsten zbornik, cvetober besedil, ki jih je Slavko Pregl naslovil na kulturne politike in predvsem založnike, urednike, prevajalce, knjigotržce in druge, ki jim ukvarjanje s knjigo zagotavlja preživetje. Praviloma preskromno, da bi lahko bilo edini vir sredstev. Tudi besedila bolj zasebne narave povedo veliko o piščevih izkušnjah na »knjižni fronti« in v njenem sivem zaledju. Hkrati pa nagovarja tudi anonimno množico, ki knjigo, zlasti slovensko, z branjem in kupovanjem ohranja pri življenju. Pregl je prepričan, da bi bilo to življenje lahko prijaznejše. Tako za pesnike, pisatelje in druge ustvarjalce kot za založnike in naposled, z ugodnejšo ceno, tudi za bralce in kupce. Morda bi se redčenje njihovih vrst – za kar je seveda še veliko drugih razlogov – vsaj za spoznanje upočasnilo … Prvi del knjige Široko zaprta vrata, sestavljen predvsem iz člankov v Delu, Mladini, Sodobnosti in drugod v dobrem zadnjem desetletju, je avtor naslovil Bob ob steno in s tem nakazal, da v mnogih prizadevanjih ni bil uspešen. To velja predvsem za idejo, da bi ustvarjalci knjig tudi pri nas dobili od države neko nadomestilo za brezplačno izposojanje svojih del, svoje intelektualne lastnine, v javnih knjižnicah. Povrhu se v tisku in drugih medijih objavljena avtorska dela vseh vrst nenadzorovano in brezplačno fotokopirajo, kar prizadeva tudi založnike in knjigotržce. Knjižnično nadomestilo je bilo leta 2004 sicer uvedeno, vendar uveljavljanje odloka od leta 2015 naprej ni steklo, kot bi moralo. Pregl prav tako ni molčal ob več kot polovičnem zaostajanju dela knjižnic v izobraževalnih ustanovah vseh stopenj za normativi vsakoletnega kupovanja knjig za svoje učence in dijake. Nemalo šol celo več let ni kupilo nobene knjige! Strokovno in širšo javnost je poleg tega vztrajno opozarjal na stiske samozaposlenih v kulturi – čeprav sam teh težav ni občutil in bi lahko bil udobno tiho. Ob omenjanju prakse državnega pokrivanja izgub bank in gospodarskih družb, v katerih si vodilni nato delijo nagrade, je v svojem slogu pripomnil, da gre za svetle vzore podcenjevanja intelektualnega dela. Preglovi predlogi, želje in zahteve za izboljšave materialnega položaja in veljave knjige in njihovih ustvarjalcev v družbi, ki rada ponavlja, da temelji na svojem knjižnem jeziku, so, kot pravi, praviloma izzveneli v prazno. Pa naj se je oglašal kot založnik z bogatimi izkušnjami ali v skrbi za javno dobro z vrha Javne agencije za knjigo, pisateljskega društva ali društva Bralna značka ter ne nazadnje kot avtor, ki še pomni avtorske honorarje, ki so bili dostojno plačilo za opravljeno delo. Torej kot izvrsten poznavalec področja, o katerem pa odločajo uradniki, ki vedo o njem veliko manj. Če sploh kaj. K tem temam se Pregl vrača vedno znova – največ zato, ker tudi razlogi zanje ostajajo enaki. Argumenti se množijo in besede postajajo ostrejše, spremembe, za katere se zavzema z nekaj somišljeniki, pa se kljub temu odmikajo v prihodnost. Prav tako kot se prizadevanja, da bi v izračun knjižničnega nadomestila vključili tudi izposoje v šolskih knjižnicah, kar je avtor ugotavljal še lani, vedno bolj pogrezajo v močvirje neizpolnjenih obljub. V drugi del knjige, Osebna popotovanja, je Slavko Pregl poleg spominov na zgodnja leta ter pisateljske in druge začetke uvrstil vrsto zapisov o dogodkih in ljudeh, ki jih je srečeval in se od njih učil. Najprej o Zorki Peršič, bojeviti založnici z vizijo, kot jo imenuje, ki je položila temelje za razvoj in največje uspehe Mladinske knjige doma in v svetu. Zadnje besedilo v knjigi je njegov spominski pogled na Mladinsko knjigo, vrstnico v letih, v kateri je v različnih vlogah in razpoloženjih preživel večji del delovne dobe. In objavil večino svojih knjig, za katere mu je založba izrekla priznanje z dvema Levstikovima nagradama.

Piše Jože Štucin, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Neža Zajc, rojena leta 1979 kot vnukinja nesmrtnega Daneta Zajca, se je kot pesnica pojavila dokaj pozno. Najprej se je preizkušala s proznim pisanjem in šele po smrti močnega žlahtnika je z žarom in vehemenco zverzirane ustvarjalke stopila v svet poezije. Leta 2014 je izdala pesniški prvenec Ime gore, do najnovejše knjige Bele sence pa je nanizala še tri zbirke. Torej smo pri petem dejanju, ki ima vse značilnosti zrelega opusa. Bele sence še zdaleč niso samo bele, prav pester niz poetik je tu združenih v enovito fresko, ki prepričljivo krmari med intimo in belino sveta, med jazom, ki se bori s podobami, in jazom, ki ga kljuje ujeda naše izgubljene civilizacije. Lepa zbirka, če odmislimo ontološko resignacijo, ki brsti na požganih travah: lepota v trpkosti, lepota v sivini, ki žari močneje kot barvni spekter. Kljub radikalnemu pristopu in preizpraševanju smisla biti, tu-biti, poetičnemu (na)gonu in strastni želji po iskanju prerokbe, se zbirka daje v branje v čisto konvencionalni podobi. Spremno besedo je napisala dr. Vilma Purič, pesmi so sistematično razporejene po sklopih, sedem jih je, in vse teče gladko, kot se za pesniško zbirko nekje na vrhuncu ustvarjanja spodobi. Nekajkrat so cikli uvedeni z verzi iz Zajčeve zapuščine, zato ima bralec na voljo vsaj skromen namig, kako brati, vendar se pesnica zna izogniti pretiranim kazalnikom in citate izbira na ravni, ki dopuščajo več, kot so nemara izvorno v sklopu svoje celote imeli namen sporočiti. Pač, metaforika, tista "šibka" točka Wittgensteinove filozofije, njegovih frenetičnih iskanj mej jezika in začetkov molka, kjer je klonil v mehanizmih, da bi prišel jeziku "do konca". Pri poeziji je filozof pač moral priznati, da metafora suvereno izreka onstranstvo jezika, da sporoča, ozvočuje tišino, molk in jezik neizrekljivega, ter nadvse zgovorno prezentira (ne)smisel poezije, ki je bolj smiseln, kot se zdi slepemu ušesu. S tem se je vedno boril, filozof neizrekljivega. Ko tista hladna resničnost jezika, ki nas obvladuje v komunikaciji pene (vsakodnevnih) dni, v komunikaciji hudičeve samosti, ki hoče govoriti z drugim in biti slišana, pa tudi razumljena, a po zakonitosti narojene samote, kar je človek v bistvu, vedno naleti na oviro interpretacije, vedno pade v prostor diskusije – kaj je kdo hotel povedati, sporočiti. Na zgornji omejitvi metafora preskoči igrico izmenjave besed in prestopi v poezijo, v neposredno poved, ki izreka resničnost. Na tej postavki se zdi, da gradi tudi pesnica Neža Zajc – izreka belino svojih senc in jih tako dela vidne, slišne, čutne, eksistenčno relevantne. Sklopi vsak zase poglabljajo neko pesniško intenco, vzgib, ki kljubuje smrti in piše življenje, in nasprotno, seveda, kot življenje, ki piše smrt. Nemara tudi pod okriljem uvodnih verzov Daneta Zajca, ki zbirki daje začetni zagon. Citat je rokopisna zapuščina slavnega dedka, ima pa vse značilnosti njegove preroško resignirane minljivosti v času praznine in smrti: "... smo živi bolj / in drugje / od naših temnih senc ..." Tu se vse začne, točno na robu smisla, na meji, ko bi pesnik vendarle še kaj rekel, hkrati pa že molči in zre niču v oči. Pesnica takoj povzame ta kongenialni navdih in ga zapelje v polje družbe, skupnosti. Nismo sami, kot je pri Danetu Zajcu včasih mogoče primarno, tu smo vsi, vsi na istem poligonu, v istih škripcih, z enakimi bolečinami in strahovi. Pesem V sencah ima zajčevski liker izraznosti, skoncentriran gnoj in sok, vse v enem, ki se skozi sito poezije cedi z metaforami in črkami do onemoglosti, do meje jezika, ki komaj še zmore nositi strašne pomene. Takole gre: »V sencah se rojevajo bitja, / in prehod v pročelja lét / pomeni daljše izgubljanje / zaznavanje sebe tu. // Kakor bi ne znal shoditi / do morja, do starega pomola, / se ogniti pošasti ogromni / nezaznamovanih ljudi, // zreš le sence menjave prostorov. Pesem razodeva pesničin miselni in čustveni obrat vase, v svoj pojav, ki zgolj receptira svet, ga strahoma sekvencira in opazuje, a ob tem hrepeni po kazalnikih, ki bi svetu, naši pojavnosti sredi niča, razodeli smisel bivanja. Sam si, gol in položen v senco, ali kot je zapisala v pesmi Pred oknom slapovi: "Tako od sijanja lune / izvržen na cesto bos, /in izpraznjen, mil / kakor lačen v grobu, / nag nisi več ranljiv." V poeziji Neže Zajc se spogledujemo z bivanjskimi strahovi, ki so v resnici tramovi naše biti. Soočenje s praznino in "ničem" jo navdihuje do te mere, da samo sebe skuša povzdigniti v smiseln pojav. Pesniška drža je pač suha in nema, v izvoru, šele z realiziranjem "sebstva", se povzdigne nad praznino in začne izrekati. Pri Neži Zajc smo v tej pozicij. Pesnica izreka vse, kar se ji kot pojavnost sili pred oči: "Od onstranstva veje burja / na zaledenelem obzorju / in od tal raste duša ..." Ker gre za sugestibilno pesnico, tako, ki celo presega svoje meje in se dotika drugih, ni nenavadno, da v svoj poetični korpus pritegne tudi Srečka Kosovela. V ciklu Poslednje bilke se mu pokloni s pesmijo Cvetovi, kjer pa ga, pesnika upanja in smrti, v sklepnih verzih tudi zakoplje v njegov Kras: "In na tleh so cvetovi, / pod katerimi prihuljen, / s praznimi rokami upanja, / s stisnjenimi pestmi / kakor dete mižiš, mižiš." Zbirka, ki na gosto beleži stanja duha, smisla, družbene "zgodbe", išče odgovore na strahotna vprašanja, trepeta v svoji minljivosti in se oklepa pokopališč, ki so središčne točke človeštva, ima tudi zelo jasen smisel, biti dober do drugega, biti socialen in živ v skupnosti. Rahlo v disonanci s siceršnjo naracijo te poezije se vsake toliko iz požganin dvigne upanje, ne kot božje razodetje, bolj kot ljubezen, ki je (poleg pesniške metafore) edino, kar presega naše meje. In tudi ne priznava "konca" biti in protežira realnost kot princip čudnega tandema, vzetega iz biolške resničnosti, kjer dominirata življenje in smrti. A v zakulisju, ki je očem nevidno, dopuščata "še nekaj več". Ali kot pesnica Neža Zajc piše v pesmi V ljubezni: "med petjem mrtvih / so beli verzi čarobnosti, / ki spati ne pustijo, / ne oddahniti se končno." To se nekako navezuje tudi na pesem Eno, kjer se eksplicitno zavzame za akcijo, za konkretno vlogo posameznika v svetu, za dejanja, ki tudi edino odrešujejo: ko se odzoveš na krik trpečega, vsi jeziki umolknejo, vsa poezija dobi smisel v akciji: "Ker zavedanje edinosti / razgleda nad morjem / vzame vse jezike. // Ko prosjačiš za bolne, / odsekaš hladne lovke, / verjameš v ščitenje, / prevajaš glasove / v telesne neširine." Zbirka Bele sence izhaja iz prednikov, piše se iz duše, ki je zastavila rod, črkuje se po zakonih belih trav, ki sedaj valovijo v brezvetrju in odsevajo svojo gibkost le skozi besede. Segajo prek smrti in časa, trepetajo pred obličjem neizrečenosti in pozabljenja, obenem pa klijejo ne neki požganini, kjer človek nikoli ne ve, ali bo iz zemlje pokukal nov cvet ali bo luknja v nič še globlja. Neža Zajc je v tej ekvilibristiki med genskim spominom in svojo izvirno potjo polna idej. V knjigi je kar nekaj presežkov, ki plivkajo v vse smeri, iščejo nove izvire, nove vzgibe za pisanje. Jezik, s katerim govori, je tako mitološki, kar jo veže na slavnega prednika, kot tudi živ, sproten, odziven v času in skuša razodevati svoj aktualni trenutek. Taka je brez dvoma tudi pesem-cikel Časov vseh izhod, ki proti koncu knjige preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo, prihodnostjo, trenutkom in večnostjo, ter kulminira v pesmi Stopnice, kjer je vse razodeto: "Povzpneš se le do križa / do prekopanega pokopališča, / ki na večernem hribu / privlači telesa resnična."

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman z naslovom Tudi smetarji pišejo lepe pesmi in podnaslovom Zgodba o petih obsedenostih je prvenec Matjaža Virjenta. V Prologu je navedeno, da sta leta 2016 izginila ženska in moški, lastnica zasebnega lokala Margita in smetar Jakob, slikar brez diplome in pesnik. Na kraju, kjer so bila razmetana oblačila skrivnostno pogrešane dvojice, je stalo vozilo z odprtimi vrati, v bližini je tičal premražen in prestrašen pes. Kaj se je zgodilo? Pisatelj Matjaž Virjent podaja napeto in vznemirljivo dogajanje nadvse prepričljivo, saj posamezni literarni liki, ki so tako ali drugače povezani, govorijo kar sami. Z izostrenim posluhom za slikanje osebnostnih lastnosti jih prikaže plastično in prepričljivo, tako tiste samozavestne in malce samovšečne kot tudi tihe, odmaknjene in zagrenjene iskalce smisla življenja, utrujene od iskanja, odrinjenosti in družbenega pritiska. Smetar, ki je tudi umetnik, preveč ljubi in se zaradi neuresničenih želja in neuspešnega ljubezenskega prizadevanja znajde v ustanovi za zdravljenje duševnih motenj. Razkrivanje njegove osebnostne podobe, tako stiske kot ljubezenske zamaknjenosti, je najlepši vtis, ki ga napravi roman. Vse skupaj sploh ni preprosto. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi v marsičem spominja na vsebinske in slogovne vidike postmodernizma. Očitno je odzivanje na nesmiselno početje človeštva, zlasti vojno; pisatelja se dotikajo znane umetnine in njihovi ustvarjalci in osmišljajo življenje njegovih literarnih likov. Ljudje imajo različna stališča in jih izrekajo naravnost. »Kdor trdi, da smo umetniki paraziti družbe, močno podcenjuje naš destruktivni potencial. Umetniki smo njen smrtonosni virus in za svoje delo ne bi smeli biti plačani popolnoma nič. Ravno nasprotno. Vse skupaj bi morali zapreti v kazensko kolonijo, kakršno je izkusil Dostojevski, kjer bi cele dneve garali in kjer bi hrepeneli zgolj po nekaj urah počitka, topli postelji in kosu kruha.« Tako izvemo, da umetnikov v resnici nihče ne razume, nekateri od njih se zatekajo k silam zla in si namesto prilagodljivosti izberejo katarzično ostrino samouničenja. Pravzaprav jim ni pomoči, saj tudi najbolj beden umetnik na svetu trpi za patološkim narcisizmom. Nekdo od protagonistov pomisli, da bi naš planet lahko rešil le nekakšen družbenopolitični prevrat, kar bi pomenilo, da bi moške dejavnosti, kakršne so vojna, ekocid, imperializem in nasilje, nadomestile bolj žensko obarvane usmeritve, se pravi sočutje, sodelovanje in spoštovanje. Tudi ljubezen ima več obrazov. Margite, tetovirane in mišičaste lepotice ukrajinskega rodu, ne ljubi samo občutljivi in ranljivi smetar, temveč tudi dekle Ela, ki po njenem izginotju začne veneti in obupavati. Margita je vedela, kaj je sreča. Primerjala jo je z internetom – omrežjem pozitivnosti, kamor prebivalke in prebivalci planeta nalagajo svoje iskrene ljubezni, brezpogojna prijateljstva, spoštovanje, sočutje in dobroto ali pa te občutke s svetovnega spleta kratko malo jemljemo. »In, če me v nadaljevanju misliš vprašati, kdo je najbližji stanju konstantne sreče, ti lahko povem, da tisti, ki najbolj uravnovešeno dodaja in jemlje s tega čustveno-energetskega interneta.« Sreča pomeni tudi srečati pravega človeka. Prav srečanje z usodno žensko je obupavajočega smetarja ustavilo, da ni napravil samomora. Ali ima kdorkoli pravico prepovedati uresničitev ljubezni zgolj zato, ker ne ustreza družbenim, spolnim, telesnim, ideološkim, verskim, generacijskim ali kakršnim koli že vrednostnim razporeditvam? Demokratični človek bi odgovoril, da tega ne sme nihče, noben oblastnik, direktor, far ali lastni starši. Vsakdo o tem odloča sam. Že že, toda vse prevečkrat je posamezno življenje videti popolnoma razvrednoteno in nepomembno. Nihilizem in resigniranost sta samo dve sporočilni usmeritvi Virjentovega romana. S poznavanjem filozofije oriše pet obsedenosti – ustvarjalnost, telo, vojno, samodestruktivnost in smrt. Na koncu je mogoče najti odgovor, kaj se je pravzaprav zgodilo z Margito in Jakobom. »Spoznanje o nepomembnosti nekega življenja (in s tem lastne ničevosti) se mi je na ozadju Obijeve agonije izrisalo kot zgolj eno izmed elementarnih dejstev planeta, na katerem živimo.« Obi je ime zapuščenega psa. V romanu je poleg nizanja življenjskih resnic tudi veliko humorja in ironije. Pisatelj v jezikovno bogatem slogu v pokončnem in ležečem tisku ter z rabo velikih črk potuje od notranjega doživljanja literarnih oseb in palete čustev do odzivanja na družbene razmere in sprejemanja umetniških dosežkov. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je, kot smo omenili, prvenec, vendar v marsičem zrelo in v kakovostno celoto urejeno umetniško delo. Publicist, kritik in literarni ustvarjalec Aljaž Krivec na zavihku platnice piše, da je bil roman nominiran za nagrado novo obzorje. Izginotje, s katerim se pisanje začne, se po njegovem mnenju zgodi na ozadju celotne zgodovine sveta, razpršene po površini globusa. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je heterogen in se, kot pravi Krivec, enako posvečeno zavezuje tako klasični kot popularni kulturi, gostilniškemu čveku in visoki filozofiji; sprehodi se od proze do poezije in prispe do esejističnih odlomkov ter sočasno pripoveduje napeto, prodorno in tudi humoristično zgodbo.

Piše Robi Šabec, bere Jure Franko. Z izrazom svinčena leta (italijansko anni di piombo) je v zgodovini Italije označeno nemirno politično obdobje od konca šestdesetih do prve polovice osemdesetih let 20. stoletja, ko so predvsem fašistične teroristične skupine izvajale številne ugrabitve in bombne atentate. Na političnem prizorišču je bil cilj vseskozi jasen: državo je bilo treba obvarovati, kot zadnjo braniteljico pred deželami 'bogoskrunskega komunizma'. Očuvati jo je bilo treba pred levico in to na vsak način – tudi z uporabo že v drugi svetovni vojni preverjenega fašističnega nasilja. Če je to veljalo za Italijo, je še toliko bolj očitno držalo za mesta neposredno ob meji. Kot je navedeno v samem naslovu romana Trst, 1974, je osrednje dogajanje romana postavljeno v srčiko italijanskih svinčenih let, v leto ko je bilo, kot navaja avtor Massimiliano Stefani, na Apeninskem polotoku na političnem prizorišču izjemno napeto. Pomlad se je začela s sojenjem šestim skrajnim desničarjem za pokol v Peteanu dve leti prej. Štirinajst dni pred tem se je v Catanzaru začelo sojenje za pokol na Trgu Fontana v Milanu leta 1969, ki so ga izvedli člani fašistične organizacije Ordine Nuovo. Prav s tem krvavim dogodkom naj bi se začela italijanska svinčena leta, ki so močno zaznamovala tudi dogajanje v Trstu. Deževnega večera 27. aprila je pri Svetem Ivanu v Trstu na slovenski šoli odjeknila eksplozija – bombo so podtaknili fašistični skrajneži. In prav ta prizor (ob orisih predhodno navedenih atentatov) je pisatelj uporabil kot uvod v roman Trst, 1974 oziroma v razdelek Pomlad. Delo je namreč razdeljeno na tri večje razdelke: Pomlad, Poletje in Jesen, ki jih spremljajo dodana uvodna poglavja, s katerimi avtor osredotočeno predstavi dogajanja v Trstu, ob tem pa izpiše še širšo družbenopolitično situacijo v Italiji. Tovrstni dinamiki ostaja zvest vse do konca. Tudi Poletje se začne burno: uvodno poglavje Italicus govori o enem najhujših bombnih atentatov, ki so kdajkoli pretresli Italijo. 4. avgusta ponoči je na vlaku, ki je iz Rima peljal v München, eksplodirala bomba. Umrlo je 12 ljudi, 48 potnikov pa je bilo hudo ranjenih. Čeprav je odgovornost za atentat prevzela že znana fašistična skupina Ordine Nero, krivcev za tragedijo niso nikoli izsledili. Zadnji razdelek romana (sklene ga le še končni epilog z naslovom Božič) se začne z jesenjo in s prihodom režiserja, pesnika, pisatelja in gledališkega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija na konferenco v tržaški študentski dom. Prihod slavnega režiserja je pomemben vsaj iz dveh vidikov. Bil je izpričan levičar in zagrizen borec proti fašizmu, leto zatem pa umorjen verjetno prav zaradi ekstremne kritike fašizma v znamenitem filmskem delu Salò ali 120 dni Sodome. Če k temu dodamo še enega izmed protagonistov romana, istospolno usmerjenega mladeniča Lorenza, pa je prihod slavnega pesnika v »mesto v zalivu« še toliko bolj utemeljen. Dodatno dinamiko dogajanja v romanu je Massimiliano Stefani vnesel še s sprva zapriseženim tržaškim fašistom Ruggerom, ki se zaljubi v Majo, Slovenko po rodu, ta pa v svojem ljubezenskem hrepenenju koleba med njim in študentom, komunističnim aktivistom Maurom. Tu je še Majin brat Saša, ki v zgodbo vključi lokalnega norca Angela in z njim potrebno psihiatrično sceno, družno s psihiatrom Francom Basaglio, s katerim je pisatelj zaokrožil dodobra naphane tržaške razmere sredi sedemdesetih let. V tako nastavljeni atmosferi avtor poznavalsko drsi med ideološkimi nasprotji, nacionalistično-fašističnimi ekscesi in čustvenimi mladostniškimi iskanji identitete. Poudarjajo jih precizni opisi tržaško-italijanskega vsakdana, saj vključujejo vse od bencinskih bonov do tedaj priljubljenih televizijskih oddaj. Pisatelj nas zanesljivo vodi po mestnem središču in okolici, od doline Glinščice prek Barkovelj k Sv Ivanu, v Ljudski vrt, pa vse do znamenite promenade na Ulici 20. september, kjer je bil njega dni tudi sedež fašistične drhali. Predstavlja nam romaneskno potovanje po večnarodnostnem in očarljivem, pogosto tudi strašljivem Trstu, prežetem z nemiri in družbenopolitičnimi napetostmi sedemdesetih let. Delo, ki je kar se da mogoče vpeto v konkreten čas in prostor, se pravi Trst, 1974 kot Italija v malem.

Piše Meta Kušar, bereta Eva Longyla Marušič in Jure Franko. Lirični prostor je velika knjiga o resnični liričnosti. Avtor Brane Senegačnik se je s to temo ukvarjal že v dveh knjigah: Smrt lirike? (2015) in Dežela, ki je ni na zemljevidu: lirični vidiki antropologije (2019). Vsak, ki se posveča svoji notranjosti, opazi, da nam v umetnosti zdaj velikokrat porušene duše vsiljujejo svoj revolucionarni, rušilni sistem reševanja sveta, tisti ki sledijo notranjemu glasu, krhki, a s posebno iskreno svetlobo, pa jim morajo to dovoliti. Zaradi trenda. Brane Senegačnik, pesnik in univerzitetni profesor klasične filologije, se je tokrat še bolj sistematično in megalomansko, v najboljšem pomenu besede, spet lotil vprašanj »Kakšen je lirični človek in kakšen njegov lirični prostor?« Pregledal je enormno število zahodnih literarnih znanstvenikov, filozofov in pesnikov, sedeminsedemdeset jih je. Razmislek se začne z enostavnimi ugotovitvami: »Poezija je jezik naše življenjske spontanosti, nikakor samo mišljenjske. V resnični poeziji je nekaj arhetipičnega, kar je filozof Jan Patočka poimenoval kot zajemanje sveta naivnega doživljanja, ki ga je potrebno abstraktno ohraniti.« Naivno ni mišljeno slabšalno, ampak je občečloveško s prvotnimi vzorci, arhetipi, ki niso ideje, ampak oblike, ponavljajo se od pradavnih začetkov do trenutka, ko jih posameznik zaživi v svojem življenju. Ob tem se bo kdo celo vprašal, ali se je pisanja poezije mogoče naučiti iz priročnikov in filozofskih razprav, teh, ki jih je avtor preštudiral in nam jih v svoji eruditski knjigi ponudil. Gotovo je v Senegačnikovi knjigi upoštevano prav vse, kar je bilo resnega o tej zadevi v sodobnem času natisnjenega. Dobro, da ob takem opusu ni izgorel. Vedno obstajajo razlike med akademskim in pristno človeškim konceptom liričnosti. Knjiga Lirični prostor nas s svojo razkošnostjo ugotovitev desetin in desetin raziskovalcev utrjuje v stališču, da je neizprosna iskrenost poezije ena tistih veščin, ki je človek ne more pretentati. Seveda je tu duhovita trditev Wolfganga Iserja, ki je sodobno raziskovanje umetnosti oziroma literature posrečeno označil kot proizvodnjo teorij. »Množica vseh teorij kaže, da je umetniško delo mnogoplastno, da pomeni zelo veliko različnih stvari, vendar iz tega ne sledi, da ga ni mogoče ontološko razložiti.« Velik del problema je v tem, da bistvo poezije ni dosegljivo prek natančnega vedenja, do njega se ne dokopljemo z informacijami, ampak s pomeni. Pamet ne more dobro skozi življenje, čeravno so od vseh štirih funkcij zaznavanja misli najbližje realnosti sveta; ne pa tudi najbližje smislu življenja. Bistvo je dosegljivo intuiciji, ki jo človek pri sebi zazna ali pa je ostala v nezavednem. Nedosegljiva. Poezija je zvrst človeškega ustvarjanja, ki zadeva svobodo. Danes že zelo zoženo antropološko obzorje, posthumanizem, cunamiji informacij, orientiranost k objektom, introvertiranost, ožigosana z avtizmom, muza, zasmehovana kot romantična izmišljotina – vse to množi viruse mnogih literarnoteoretskih in šolskih razlag, tistih, ki se ukvarjajo s poezijo bolj zaradi službenega imperativa, manj pa zaradi notranje nuje. Brane Senegačnik, pesnik in senzibilen bralec poezije, s široko paleto znanja, kulturne osveščenosti in zgodovinskega čuta, še posebej za muze, saj antična pota poezije izvrstno pozna, kot pesnik pa praktikant notranjega samoizpraševanja, se že dolgo spopada z dejstvom, ki ga v sodobni poeziji lahko vsak zazna: sodobni zahodni človek je izšolan in streniran za obvladovanje vsega, kar obstaja, manj vešč je za dojemanje svojega bistva. Prav to pa nam z empatijo omogoči zaznati skupno bistvo vsega, kar je. Kar je pesnik Dylan Thomas imenoval Ta moč: In naprej: »Ta moč, ki skozi zeleno bilko žene cvet / žene moj zeleni čas; in ta, ki uničuje žile korenin, / pustoši tudi mene.« Po branju dragocene Senegačnikove knjige Lirični prostor mi je žal, da ob vseh teh eruditih ni nihče omenil muze, brez katere že v antiki ni šlo. Priznam, da me muza pokliče k zapisu in brez nje ne začnem. Muza je garancija za tisto nujo, da pesmi pišemo samo zato, ker bi umrli, če jih ne bi pisali. Muza je resnica poezije in ona je tista, ki varuje poezijo, da je ni mogoče našminkati. Prav zaradi te resnice naroda brez poezije ni. Prav zaradi te resnice pri poeziji ni emeritusa. Knjiga Lirični prostor razkriva, da so naše kariere različne; nekatere zahtevajo bibliografske enote, druge pa izkušnjo maksimalne iskrenosti duha. Senegačnikova zahteva oboje. So celo znanstveniki, ki čutijo krvavo nujo po celovitosti, ki je objektiven dejavnik in se s subjektom sooča neodvisno od njega. Zapišejo sebstvo. Redki ga definirajo. Če verjamemo Carlu Gustavu Jungu je sebstvo entiteta, ki ni psihična. Obstaja tudi akademsko brez pristno človeškega koncepta. Kakorkoli že, znanstveniki iščejo in definirajo lirični prostor, poezija pa skrbi sama zase in je ne briga usoda pesnika – človeka. Kadar so filozofi bratje lirikov, razumejo tudi to. Senegačnik omenja Franca Vebra, »ki je vedel, da nas lirika postavlja pred vsebinsko načelno uganko sveta in življenja: v njiju odkriva usodno sporočilo, zapisano v neznanem jeziku. To sporočilo pa je naslovljeno na vsakega človeka, je sporočilo o njegovi nenadomestljivosti.«

Piše Andrej Lutman, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Pesniška zbirka Bine Štampe Žmavc Strmoglavljenje sanj si zasluži oznako lepotica med knjigami, za kar gre zahvala prefinjenosti oblikovalke Tanje Radež. Izdelek je tržno naravnan, saj mora zadovoljiti kriterije konkurenčnosti na trgu pesniških zbirk, ki izhajajo brez podpore raznih javnih skladov. Knjižno napotilo je prispeval Matej Krajnc, njegovo vsebino pa nakazuje naslov: Ko bi šel in nimaš kam iti, pojdi k sebi. A takšno usmeritev zavračajo verzi s platnice: »Ko pride knjiga, / malo polistaš, / samo malo.« Nasprotje interesov je idealno za vznik zanimanja za knjigo. Povzetek teh nasprotij označuje ugotovitev, da je pot k sebi speljana prek knjige, skozi njo in ob njej. Da pa bo takšnih nasprotij še več, je povsem uporaben konec pesmi z naslovom Zarisana pot: »Toda vedel si – / pot / ni bila tvoja.« Zbirko Strmoglavljenje sanj je skorajda nujno imeti pri sebi. Bina Štampe Žmavc s svojim pesnjenjem nadaljuje žlahtno tradicijo kontrapunktično zasnovanega razmišljanja, čustvovanja in dojemanja, saj naj bi strmoglavljenje pomenilo, da so sanje zgoraj. Uvodna pesem, ki daje naslov celotni knjigi, delno pojasnjuje, kaj strmoglavljenje sanj pomeni: »Kot v najjasnejši budnosti, / se je nenadoma zavedela, / da zlato jabolko / nikoli ne bo prišlo v njene roke.« Pesniti o sanjah, upesnjevati sanje, sanjati o pesnjenju so dejavnosti, ki jih je posebej zaznamovalo gibanje, znano pod imenom nadrealizem, ki predpostavlja, da je nekaj nad tako imenovanim realnim. Tudi oznaka nova stvarnost lahko vsaj delno osvetli pesnjenje Bine Štampe Žmavc. In še nekaj je treba poudariti: ženstvenost dojemkov takšne stvarnosti. Ob tem je nujno omeniti tudi pesnico Nežo Zajc, ki s svojim pesnjenjem še koreniteje posega v domene, ki so vsem, bivajočim pred ali pod tako imenovano stvarnostjo, redkeje dostopne. Še bolj redko je, da bi se o tem pisalo na širšemu bralstvu pristopen način, in prav v tem je srž pesnjenja Bine Štampe Žmavc. Svoje dojemanje polstanj, dremeža, polbudnosti, globinskosti ali plitvine sanjskega sporoča pristopno in s tem omogoča lažji pogled v tavajočnost, kamor pač zmore seči pesniška duša.

Piše: Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Roman igralke in pisateljice Nataše Konc Lorenzutti Vse je postalo plamen sodi med biografska dela. Predstavlja življenje intelektualke in umetnice Lize Hribar, rojene Obereigner (1913–1996). Kiparka je znana predvsem po izdelovanju jaslic, njen odnos do dela je subtilno orisan, pa vendar roman prikazuje še marsikaj. Predstavljeni so tedanje intelektualno življenje, vzpostavitev pomembnih ustanov nacionalnega pomena in pogled na žensko v njenih različnih vlogah. Prikazuje nam političen pogled in polemične odločitve predvsem v povojnem obdobju. Zelo dobro je prikazana podoba Ljubljane z njenimi ulicami in stavbami in s tem je dodan tudi fokus takratnega meščanskega življenja. Pred nami se razgrne življenje Lize in njene primarne in sekundarne družine. Pisateljica se najbolj živo posveča družini Lize in Zorana Hribarja, večkrat pa se pojavljajo liki, ki imajo le statično obliko ali pa so pogoste vesti o smrtih. Delo je obširno in prikazuje širšo sliko. Družinsko drevo je premišljeno orisano, pisateljica prikazuje številne, med sabo prepleteni sorodniki. Natančno se spušča v detajle, ki pričajo o pomembnih ljudeh z gospodarskega, znanstvenega in kulturniškega področja. Poudari na primer povezavo s Tovarno kanditov in sladčic Josephine Šumi, gospodarstvenice, ki je po ločitvi od moža Franca vse vodila sama. Moč in sposobnost žensk avtorica pogosto poudarja. Motiv bombonov se kot nostalgičen spomin pojavlja kot pomembna točka v različnih okoliščinah dialogov. Romaneskna zgodba zelo neposredno govori ljubezenskih razmerjih med znanimi Slovenci, pri čemer ni prizanesljiva do razhodov, ločitev in prešuštev. Zgodba je postavljena v čas, ko so živeli priznani umetniki in umetnice, na primer Lizina tesna prijateljica Lily Novy, pa Ljuba Prenner, Oton Zupančič, Izidor Cankar, Josip Vidmar, France Bevk in drugi. Prav ta del romana je eden izmed močnejših, saj se pred nami razvije bogata plejada družinskih in prijateljskih povezav ter njihovo druženje in razmišljanje. Predstavljeni so kot polnokrvne osebe s svojimi nazori in pogledi na takratno dogajanje. Trpko predstavlja tudi različna izgnanstva posameznikov in njihovih družin. Zgodba teče v sedanjiku, zaradi česar je dogajanje še bolj živo. Pri tem se pisateljica posveča predvsem ženskam in njihovemu delovanju na pisateljskem oziroma pesniškem področju. Roman Vse je postalo plamen je zasnovan na resničnih osebah in dogodkih. kar je značilno za dela Nataše Konc Lorenzutti. Ob tem pa pisateljica ostaja zvesta simboličnemu izražanju in prefinjenemu jeziku: »Minilo bo dolgo poletje, prišla bo jesen, vlakna smisla bodo rumenela, se cefrala, ona pa jih bo nabirala in jih vpletala v tapiserijo, ki ne sme razpasti, saj so bili drugače vsi napori zaman.« Vse je postalo plamen je delo, ki ne prizanaša sistemu, zločinom, nemorali, neetičnemu ravnanju. Poudarja, kako pomembno je biti človek in to, da »Delo je zmeraj blagoslov.«

Piše Tonja Jelen, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Moč pesniške zbirke pesnice, moderatorke in literarne kritičarke Petre Koršič Oslo v dlani je v tehtnih razmislekih in jeziku, ki stremi k spoštovanju izraza in osebnega spoznanja. Zbirka je zgrajena iz več delov, ki bi lahko delovali tudi samostojno. V ospredju je naslov Ti povem, ki se ponavlja skozi vso zbirko. Nagovarja bralstvo, se z njim spušča v pogovor in odpira subjektkine različne plasti in doživetja. Pesnica je pozorna detajle, kot so vrabci na počivališču v največji pretočnosti avtoceste ali preprosto tesnjenje pokrovčkov. Na poseben način je to poezija čakanja, vaje v opazovanju in potrpežljivosti in posvečenje sedanjosti. Če je bil pesničin prvenec Furlanka je dvignila krilo močan v izraznosti podob in moči subjektke, je v zbirki Oslo v dlani veliko filozofskih premišljevanj in odkritij v še tako majhnih vzgibih. Družina kot jedro, skupnost kot zmožnost iti naprej sta temeljni ideji. Tu pa v središče prihajata poezija in pesnik, ki pa samosti in svobode ne zmore nujno. Pesnica Petra Koršič postavlja v ospredje tudi življenje samo, in to v podobi dečka in moža ali kot spomin na prababico in zdajšnjo žensko. Prepričljivi so prehodi zorenja k modrosti, ki delujejo kot postopki premišljevanja in končnega spoznanja. Vse to nenehno traja in ni nikoli dokončno, poudarjeno je razmerje med posameznikovo mentalnostjo in fizičnostjo. Avtorica se s konkretno zastavljenimi vprašanji postavlja tudi v vlogo ponižne preizpraševalke. Različno dolge pesmi uspešno ohranjajo intenzivnost. Pesnica ustvarila svoj slog, ki je bolj svoboden v idejah in izraznosti. Odprt je razmislek o zgodovini ter slabih in dobrih dejanjih. O tem, kako so nekateri vojaki obsojenim vendarle pustili živeti. Subjektkina prednica je namreč v mladosti zaradi ene same plemenite odločitve ostala živa in s tem se je nadaljeval tudi njen rod. Časovnica je v zbirki Oslo v dlani v ospredju, pomembna sta spomin in zdajšnjost, ki pa je seveda težišče za prihodnost. Ena najbolj odmevnih pesmi Ti povem pravi: »Zločin je pristajati na vlogo, / v katero smo potisnjeni. // Biti žrtev je nasilno. // Odpustiti brez notranje sprave / je usodna, ponavljajoča se vojna.« Pesmi delujejo osvobajajoče, saj kličejo k osebni in kolektivni spravi, najsi gre za zgodovinske razprave ali vsakdanje razprtije posameznikov ali skupnosti. Sporočilnost teh pesmih je jasna, kar sicer pojasni tudi avtorica na začetku knjige. Posamezne pesmi je zato mogoče razumeti tudi kot spodbude ali dnevne mantre: »Samo vse dobro / naj pride vate.« Pesniška zbirka Petre Koršič Oslo v dlani je poezija, ki poudarja tudi zahvaljevanje, premirje in pomiritev. S tem se zbirka tudi konča: »Mir in vse dobro.« V umetnosti je to nujno in v življenju prav tako. Skratka to je zbirka, ki spodbuja vztrajanje bivanja in slavi življenje.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Brane Senegačnik je podkovan v teoriji poezije in njeni praksi, vešč tudi tradicionalnih oblik, zlasti soneta, a verzi njegovih mističnih pejsažev tečejo mirno valujoče kot omamno prelivajoče se skladbe: zvenijo pritajeno in se oglašajo tiho, le včasih imajo ritem karminaste trobente, barvo bledo vijoličnega jezika grozdov glicinij, hipnotično lahkotnost zlatih brez v snežni noči, kakor morska pena razlivajočih se občutkov in melodijo hlepečih sledov plohe po asfaltu, sledov tolikih življenj. Ko bolečina kot zvok božjih črk stopi s papirja v prostor pesnikove tišine, si ga v žadasti svetlobi za vselej prilasti. »Tako preprosto je to. Tako resnično.« Mistični pejsaži so nastajali v prav določenih trenutkih pesnikovega občutja, kar razkriva vsaka pesem posebej. Čeprav so pesnikovi asketsko zabeleženi zapisi nastajali v daljšem časovnem razponu, kar kažejo tudi občasne medijske objave, imajo vse v tej pesniški zbirki enak naslov Mistični pejsaži, dodana jim je le številka. Skoraj tisoč se jih je nabralo v pesnikovem predalu, za objavo v pričakovano minimalistično oblikovani knjigi – kot si jo je zamislil Lucijan Bratuš – je izbranih le sto dvajset, zadnja ima številko 981. Čeprav je bila urednica knjige Miljana Cunta, jih je verjetno izbral pesnik sam, zavedajoč se, da se pravi trenutki odvijajo v notranjem spominu, ne glede na sosledje resničnih dogodkov, ki premočrtno odtekajo v za vedno izgubljeno minulost. Za objavo vsake pesmi v knjigi čas in prostor nista bila pomembna. V spremnem besedilu Neizrekljiva svetloba Senegačnikovega jutra Milček Komelj začenja svoj dolgi poetični zapis z mislijo, da so ti mistični pejsaži resnično z mistiko prepojene pesniške krajinske slike. S svojo razlago nas kot umetnostni zgodovinar in pesnik pospremi v nežno zamišljene in poetično krhke, ritmično uglašene proste verze. Klasični filolog, prevajalec, raziskovalec grške tragedije in literarni teoretik Brane Senegačnik je v bistvu najbolj pesnik. Pesnik po duši, v zadnjih petintridesetih letih eden redkih, ki je poleg modernističnega toka zavesti v prostem verzu vstopal tudi v svet tradicionalnih pesniških oblik. Od leta 1991 do danes je izšlo devet njegovih pesniških zbirk, dve sta bili nagrajeni. Za zbirko Pogovori z nikomer (Slovenska matica, 2019) je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, za zbirko Prosojnosti (Celjska Mohorjeva družba, 2024) pa lani Jenkovo nagrado, najvišje priznanje za poezijo Društva slovenskih pisateljev. Med sodobnimi slovenskimi pesniki je Senegačnik samohodec, lirik, v občutenju življenja prisegajoč na hipno občutje lastne biti, prisluškujoč svoji najgloblji notranjosti. Nihče v lastni poeziji ni prvi izumil odsotnosti, tišine in minljivosti, tudi Senegačnik ne, čeprav ostaja neovrgljivo dejstvo, da razmišljanje in upesnjevanje lastnih spoznanj nesporno vsakomur omogoča, da bolje razume sebe. S svojo lirsko, v vsaki zbirki bolj minimalistično izreko želi avtor s potopitvijo v globine bivanjskih izkušenj doseči popolnost. Kot vsak pravi pesnik. Življenje, ki edino stoji nasproti minevanju, postane v njegovi liriki samosvoje središče. Osredotočanje na čisto poetično postane tisto 'sem' v njegovi najgloblji notranjosti. Jezik kot izvor absolutnega, ki je v lirskem subjektu pred pisanjem, pa postane pesniška materija, ki jo mora do bistva globoko občutiti, da lahko oblikuje svoje lirične sledi. Osnovno poslanstvo Senegačnikove poezije je skozi potapljanje v tišino nenehno seganje k neizrekljivemu, včasih manj, drugič bolj odkrito. Vsak njegov verz je drobec, ki upa, da ne bo izginil v nič, a ko so skozi njegov pogled vsi tu in v določenem trenutku plameníjo nedolžnost sveta, bralca vendarle vabijo k lastni, neobremenjeni interpretaciji. V resnici gre predvsem za intimno in nežno serenado bitnosti, neločljivo povezano s svojo odsotnostjo in minljivostjo. Téma narave, ki jo Senegačnik s svetlobnimi odtenki občutij postavlja v središče različno dolgih pesmi v prejšnji zbirki Prosojnosti, je nenavadno občutljiva, krhka. Njegovi verzi v tej zbirki – enkrat abstraktni, drugič bolj figuralno določljivi – so sestavljeni z nenehnim preigravanjem z oblikami in subtilnim prehajanjem prostih verzov. Dihov besed. Pesnik je nasproti večnemu gibanju, valovanju in minljivosti bivanja postavil milino odsevov, ki presevajo njegove izpesnjene (pris)podobe. Vsaka pesem zbirke je ločen ambientalni kader, ki ga v objemu brezčasnosti hkrati navdajata izrazito čustven naboj in melanholija. Tudi v zbirki Mistični pejsaži je narava sprehajališče Senegačnikovih verzov. Samo brezgrajno občutje in odprto notranje oko zmoreta uzreti skrito življenje v čarobni paleti letnih časov in ga narediti vidnega za svet, žejen lepote. Vpliv filozofije na Senegačnikovo pesniško ustvarjanje je in je bil pomemben vse od začetka, kajti ne le brati, filozofija uči tudi razmišljati in pisati. V njegovi do kraja zreducirani minimalistični izreki bralcu ponuja slutnjo skrivnosti, iz katere smo prišli in v katero se vračamo. »Življenje je čudež, smrt modrost,« je v knjigi Štirje obrazi duše leta 2000 zapisal slikar in mislec Maksim Sedej ml., ki je vse življenje iskal modrost vsega bivajočega. Bil je prepričan, da sodobni svet ni naklonjen iskanju resnice, da beseda tehnika zabriše besedo znanost, da seksualnost zabriše besedo ljubezen. Današnji problem ni več iskanje ali najdenje, temveč sinteza najvišjega duhovnega in znanstvenega spoznanja človeštva. Zdi se, da Senegačnik v zbirki Mistični pejsaži v tem kontekstu božje umešča v neznane daljave, v nekakšno nebeško večnost in neskončnost: »Trave ti segajo do brade, / jutro preko misli // to pomeni / dotikati se zvezd s temenom / z vsemi usti svojega molčanja / peti hozána«. Božjo besedo, ki se bere vsak dan pri sveti maši kot brevir in misal. Namesto časa je nad občutljivim pesnikom nebo. Misel je v današnjem svetu navzoča in poimenovana na mnogo načinov, ima mnogo besed, izrazov, imen. Ta njena navzočnost je ključno, esencialno vprašanje. Šele z zavedanjem te navzočnosti, ko sprejme božje kot svoje bistvo, se Senegačnik kot lirski subjekt osvobaja. Šele takrat lahko popolnoma osvobodi tudi svojo misel in se zave svoje vloge v tem svetu, kajti eno je gotovo: to, kar pride na koncu, nima ne glasu ne konca. Senegačnikova poezija s svojo intimno izrazno močjo je korak k sebi in hkrati v neizogiben onkraj sebe: »Dolga smrt // v zreli julijski svetlobi, / v gosti senci akacijevih vej / tik ob neki vodi. // Nevidna kot misli. / Neizbežna / in negotova / kot je to, da si.«

Grace in Jackson sta mlajši par urbanih ustvarjalcev, ki se preseli globoko na podeželje, ko Jackson podeduje starejšo, obnove potrebno hišo pokojnega strica. Kar se zdi sprva kot romantična zamisel partnerske idile, začne po rojstvu njunega otroka dobivati podtone osamljenosti, obupa in razkroja. Umri, ljubezen moja je psihološka drama z dvoumnim naslovom, ki jo je režirala škotska režiserka Lynne Ramsay. Preveč enostavno bi bilo reči, da gre za film o poporodni depresiji, s katero se spoprijema Grace v drzni, blesteči igralski interpretaciji Jennifer Lawrence. V bistvu gre za celovit portret partnerskega odnosa, ki se začne s spremenjenimi vlogami materinstva in očetovstva drastično spreminjati. Lynne Ramsay, ki ji mrakobne teme niso tuje oziroma zaznamujejo njen režijski opus, zelo spretno ustvari razpoloženje skrajnega nelagodja, pri čemer uporablja tudi prijeme iz grozljivk. Kot nepresežen vzor razpada ženske psihe oziroma para prihajata na misel Andrzej Żuławski in njegova Obsedenost iz leta 1981 z Isabelle Adjani. Zanimivo je že v uvodnem prizoru filma Umri, ljubezen moja opazovati, kako dolgo odlaša z bližnjimi posnetki oziroma posnetki obrazov igralcev in kako spretno uporablja govorico izpraznjenega prostora za ustvarjanje občutka odtujenosti. Dojenček je morda res sprožilec nekega neustavljivega psihološkega procesa, a seme partnerskih težav je bilo očitno zasejano že dolgo pred tem. Eden od temeljnih izzivov umetniškega filma je, kako s samostojnim jezikom prikazati notranji svet v filmu, pri čemer literarni prijemi praviloma ne delujejo najbolje. Lynne Ramsay v priredbi romana argentinske avtorice Ariane Harwicz ponekod to dobro uspeva in vizualno spretno prikaže mejna stanja, pri katerih ni jasno, ali gre za psihozo ali za realno dogajanje, v določenih prizorih pa pač ne. Recimo, jasno je posredovana ideja odpora Grace do vsakdanjega, ukročenega, monotonega življenja na podeželju, hkrati pa je smešno, kako za ta namen avtorice uporabljajo obupne klišeje, kot so temnopolti ljubimec, črni konj in divji gozd … Celovečerec je vsekakor vizualno zelo bogat; navdih so bili očitno slikarji »ameriške gotike«: Andrew Wyeth, Edward Hopper in Grant Wood. A ugotovimo lahko tudi to, da se prispodobe v filmu ne obnesejo najbolje. Če tehtamo med tem, ali je za film bolje, da s preprostim jezikom izraža kompleksne ideje, ali s kompleksnim jezikom preproste, se je ekipa bolj nagnila k drugemu pristopu. Kar bi sam označil za sicer plemenit, a vsaj delno spodletel poskus, podobno kot gre na trenutke čez rob tudi napor Jennifer Lawrence in Roberta Pattinsona, da bi dokazala, da sta »resna« igralca ... Česar Sissy Spacek in Nicku Nolteju v krasnih, vinjetnih stranskih vlogah pač ni treba dokazovati. Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

Man-su je inženir srednjih let, ki živi z ljubečo družino v ugledni soseski v lepo preurejeni hiši svojih prednikov. Svojo službo v proizvodnji nadstandardnih papirjev jemlje kot poslanstvo in je odličen v vsem, kar počne. Toda tovarno prevzame večja korporacija in sledijo odpuščanja; Man-su se šokiran znajde v položaju, ko mora poiskati novo službo – ali pa se znebiti konkurence na trgu dela, če želi ohraniti svoj dom, družino in dostojanstvo. Celovečerni film Ni druge izbire, ki ga je južnokorejski prvak Park Chan-wook pripravljal več desetletij, je pretresljiva tragikomedija. Čeprav smo osnovni zaplet videvali zadnja leta v več evropskih filmih, uspe avtorju pregnesti snov – ta temelji na satirično-kriminalnem romanu Donalda E. Westlaka – v popolnoma svež filmski organizem, ki je hkrati lokalen in globalen. Man-su je žrtev usode, pa tudi svojega značaja, ali bolje rečeno, je hkrati krivec in žrtev in to dela njega in njegove izbire še kako človeške. Tudi Park Chan-wook gleda s svojim režijskim pristopom nanj sprva »od zunaj«; z briljantnim prehajanjem med črno komedijo, družinsko melodramo in grenko tragedijo pa poskrbi, da zleze on gledalcu in mi njemu pod kožo. V primerjavi s predhodno ekranizacijo istega romana, ki jo je režiral Costa-Gavras leta 2005, imata intimno življenje in še posebno žena, ki tu in tam spominja na Lady Macbeth, vendar je hkrati tudi njeno nasprotje, večjo težo. Toliko, kolikor gre za delo o družbenih razmerah, je to tudi film o družinski dinamiki in zasebnih odnosih. Z izumetničenim načinom osvetljave in kadriranja, ki ju uporablja Park Chan-wook, ustvari privzdignjen realizem, ta pa preide v prispodobo. Film Ni druge izbire je kompleksna meditacija na temo pete božje zapovedi – ne ubijaj. Po njej nikomur ni dovoljeno uničiti človeškega bitja, pri tem se izključuje zakonita obramba oseb in družbe. Park Chan-wook izredno spretno krmari tako med žanri kot dilemami, ki jih nameče pred nas. Kaj, če je družba tista, ki uničuje človeška bitja? Man-su tudi v svoji najmračnejši izbiri navsezadnje brani sebe, hišo, dom, družino … Pri ogledu filma cmok v grlu zaduši krohot. Absurd, obup, žalost se križajo s črno komedijo, celo burlesko. Izjemen dokument svojega časa. Izbira, ki naj bi nastopila po Fukuyamovem koncu zgodovine, ni prinesla globalnega miru, napredka in kapitalistične uspešnosti, ali vsaj ne splošno sprejetega zadovoljstva: z vseh strani pljuskajo tragedije in paradoksi. Ne da ni druge izbire, ampak če smo v razmišljanju dosledni, prav na nobenem področju ni preprostih izbir. Film Ni druge izbire je morda vrhunec že tako presežnega opusa Park Chan-wooka; da ni prišel v izbor za oskarja med tujejezičnimi filmi, je samo še en simptom časa. Pač gre za preveč jedko obsodbo sistema, ki golta ljudi in talente, navrže preveč moralnih dilem in tudi naslov je preveč dvoumen. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

Piše Iztok Ilich, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Celovec: Mohorjeva založba; Ljubljana: FF Znanstvena založba, 2025 Na prvih straneh nove sijajne knjige Nataše Golob se pesnik Boris A. Novak v navdihujočem pozdravu zahvali avtorici s parafrazo naslova, ki ga je dala svoji raziskavi: Zahvaljena, ti, Nataša, ki bereš in pišeš … Nagovarja jo kot vrhunsko in mednarodno priznano avtoriteto na področju umetnostne zgodovine srednjega veka, še posebej iluminiranih rokopisov, ter obenem vsestransko podkovano in lucidno umetnostno zgodovinarko. Priznava ji, da je z novo, po ugotovitvah prelomno raziskavo zapolnila globoko vrzel v našem poznavanju srednjeveške knjižne kulture na Slovenskem in z njo bistveno spremenila dosedanje predstave o zgodovini kulture na slovenskih tleh. Novak, ki se je v prepesnitvah pomembnih del srednjeveške poezije izkazal za mojstra besede, ki občuti in razume veličino ustvarjanja v besedilih in podobah v sploh ne mračnem srednjem veku, v tem povzetku pove tisto najpomembnejše, zaradi česar se mora bralec pokloniti novi raziskavi, s katero Nataša Golob nadgrajuje svoje delo, objavljeno v monografijah Srednjeveški rokopisi, S črnilom in zlatom ter že prej v drugih znanstvenih publikacijah in prikazano na odmevnih tematskih razstavah. Najpomembnejše sporočilo razkošne knjige s podnaslovom Literatura v srednjem veku na Slovenskem in njeno občinstvo je na dolgoletne raziskave oprta ugotovitev Nataše Golob, da ohranjena slovenska srednjeveška literarna kultura obsega vsaj trikrat toliko primerkov, kot sta jih leta 1931 v Katalogu srednjeveških rokopisov s 161 enotami v naših javnih knjižnicah in arhivih dokumentirala Milko Kos in France Stele. V ta seznam pri nas ohranjenih listin in kodeksov je vnesla nekaj popravkov, predvsem pa ga je razširila z rokopisnimi dokumenti, nastalimi v tukajšnjih skriptorijih, ali vključenimi v samostanske in plemiške knjižnice, ki pa so jih pozneje odnesli iz naših krajev. Na pogosto izražene dvome, da bi Paolo Santonino ob obisku v Žički kartuziji mogel videti 2000 rokopisov, odgovarja, da je ta številka morda celo prenizka. Avtorica, prepričana, da kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke in druge prvine potrjujejo slovenski izvor rokopisov, v njih vidi gradnike na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, njihove primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so ji dale trdnejše časovne in delavniške okvire. Pri tem ni upoštevala le rokopisov z vpisanimi besedami slovanskega izvora, kot je bilo v navadi pri literarnih spomenikih, pomembnih za razvoj slovenskega jezika. Pogled je razširila na vso knjižno kulturo, povezano z našim prostorom. Odločila se je starejše sezname dopolniti z rokopisi, ki so, kot je pojasnila, zdaj v tujini, a jih kolofoni, pripisi, zgodovinske beležke itd. dokumentirajo kot rokopise iz naših krajev. V preverjenih dokumentih s tem skupnim imenovalcem je odkrivala gradnike »na poti do celovitega razumevanja ohranjenih pisnih spomenikov, neposredne primerjave z lastnostmi rokopisov iz slovenskih javnih zbirk pa so dale trdnejše časovne in delavniške okvire.« Nataša Golob nasprotuje pogostim navedbam v starejši literaturi, da so bili ljudje v srednjem veku nepismeni, zapisovalci pa kvečjemu »beležkarji«, tako da znanje v knjigah ni imelo veljave. Nasprotno, je prepričana, »v različnih samopredstavitvah so osebe, ki so sedele za rokopisi, sporočale svoja imena, misli, občutke, celo šale in uganke. To so bili najpogosteje prepisovalci, a prav tako korektorji, urejevalci, večkrat tudi bralci in lastniki.« Ohranilo se je namreč blizu sto imen, od meniha Bernarda iz Stične do več deset drugih kopistov in knjižnih slikarjev, ki so ob svojem imenu zapisali, da so doma, na primer v današnjih Slovenskih Konjicah, Ljubljani, Novem mestu, Celju, Kopru itn. Delo sledi spoznanjem v novejšem času, da vsebine, ki so jih kopičili izobraženi in radovedni bralci, niso bila samo liturgična in teološka besedila, podrejena potrebam Cerkve in posvetnih oblasti. Pogled usmerja tudi na povezave med literaturo in vsebinami iz listin in dokumentov ter na doslej ne prepoznan vpliv takih, sekundarnih, zapisov na tedanjo likovno in glasbeno umetnost. Z branjem doslej manj znanih besedil, dodaja Nataša Golob, se zdaj začenja jasniti razmerje med govorjeno in zapisano besedo. Množica spomenikov t. i. pragmatične pismenosti pa še čaka na podrobnejše popise in analize. Raziskava s skoraj 1800 opombami in 60 stranmi slikovnih prilog je v knjigi strnjena v osem poglavij. Avtorica predstavlja nastajanje, razvoj in posebnosti rokopisne dediščine, piše o šolah, študentih in pišočih, o skriptorijih, rokopisnih delavnicah in prepisovalcih pa o starejših knjižnicah in popisih knjižnih del zlasti v Sloveniji, z njimi v zvezi tudi o pisarskih oznakah, ekslibrisih, glosah in signaturah, o pozni antiki in krščanskih motivih, Brižinskih spomenikih, Legendariju iz Gornjega Grada in rokopisih iz Stične. Zadnje poglavje govori o poznem srednjem veku ter prinaša opombe k slovarskim in leksikalnim delom, pravnim spisom, epiki, liriki, nabožnemu pesništvu, pridigam itn. Vsak rokopis je enkraten, tudi če je prepis – če nič drugega, so v vsakem drugačne napake, pravi Nataša Golob. In še: Knjiga kot objekt, narejen po človekovi volji, iz človekovega znanja in hotenja, je izhodišče za vsakovrstna miselna in čustvena stanja … S knjigo lahko povežemo skoraj vse, kar se človeku zgodi in kar je v človeku; od pohlepa, zasvojenosti, nečimrnosti, ljubezni, čaščenja do prezira, sovraštva in zavržnih idej.

Piše Bojan Sedmak, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Zgodovinski roman Dragana Potočnika Morporuk je povit v kvalitetno naslovnico in zavihke Vojka Pogačarja s spremno besedo Boštjana Narata, v kateri urednik besedila zapiše, da je Dragan Potočnik »marsikaj in marsikdo – profesor, zgodovinar, raziskovalec, popotnik, pesnik, strokovnjak in pisatelj …« Avtor pa v lastni spremni besedi izpostavlja, da gre v njegovi pripovedi »za preplet raziskave in domišljije in spoznanja, da brez zgodbe ni spomina…« ter da se je pri pisanju »opiral na ohranjene kronike v turških arhivih«. Besedilu sta dodana slovarček manj znanih pojmov, pretežno iz islamskega besednjaka ter kazalo z naslovljenimi poglavji in natančnimi datumi, izmenično zapisanimi po gregorijanskem in muslimanskem koledarju. Iz teh je razviden čas dogajanja od dveh dni v mesecu marcu do zaključnih v novembru, večinoma pa v avgustu in septembru leta 1532, ko se je stotisočera turška vojska vračala s plenilskih pohodov po takratnih deželah, ob tem pa mimogrede nekaj dni silovito oblegala Morporuk, Marburg, Maribor. Avtorjev drugi roman vsebuje za zgodovinsko epiko značilno prepletanje preteklih dejstev z zgodbami stvarnih in fiktivnih oseb, ki se v skrajnih življenjskih razmerah trudijo najti globlji pomen svojemu in bivanju nasploh. Dragan Potočnik je podobno spajanje intime in zgodovine izpeljeval že v romanesknem prvencu Pesem za Sinin džan (2017); v njem je protagonist v obdobju prehoda iz iranske monarhistične diktature v versko islamsko na dolgih poteh od Esfehana do Afganistana iskal sebe med sufiji in derviši, medtem ko so udarci usode njega in njegove bližnje zadevali med mudžahedini, borci proti ruski okupaciji, in pozneje v vojni med Iranom in Irakom. Med vsem tem si je prisebnost duha ohranjal s pomočjo citatov iz Korana, Biblije, Rumija, Hajama in lastne poezije ter že takrat postavljal v ospredje zanimanja like, ki so jim turbulence zgodovine poganjale in lomile krila človeškosti, skupaj z njihovimi posvečenostmi nečemu svetemu v svetu, ki tega nesmiselno uničuje. Teksturo Morporuka razgrinja poleg zaključnega vsevednega osem prvoosebnih pripovedovalcev, razporejenih med dve nasprotni strani. Vsaka je po svoje glavna v lastni glavi in prostoru, kakor ga doživlja v Istanbulu ali v Mariboru ter njegovi bližnji in daljni okolici. Po količini pojavljanja prednjačita branitelj mesta fiktivni Radovan in operativni poveljnik napadalcev vizir Ibrahim Paša, stvarno zgodovinsko izpričan zaupnik sultana Sulejmana, ter njegov vojaški nasprotnik, prav tako historično dokazljivo obstoječi voditelj odpora, mestni sodnik Krištof. Naslednji lik, izmišljeni mladenič Selim-Jurij, dvakrat spreobrnjen, janičar in kristjan, s svojo kompleksnostjo potrjuje da »roman ne sodi in ne poenostavlja, ampak poskuša razumeti«. Notranja svetova dveh ženskih likov pa sta predstavljena dovolj stvarno, da se lahko izmakneta morebitnim očitkom o romanesknem romantizmu; turška Ajša in marburška Anika sta v svoji psihologiji prepričljivi, ko se prva ukvarja s sultanovim sinom in sooča s povečano pozornostjo Veličastnega, druga pa se mora znajti v ljubezenskih zagatah med zajetim tujcem in domačim prijateljem Marekom. Avtor je v motivu ljubezenskega trikotnika realist, ki sanjarije in zanose svojih književnih oseb uravnoveša s tekom časa. Na družbeni ravni mu je seveda jasno, da je romantizirano nacionalno zgodovinopisje žal krivo za uvodne memorandume v premnoge vojne, zato se ne ukvarja z mitiziranjem tistih septembrskih dni leta 1532 in mogoče tudi zato vstavi odlomek, v katerem derviši ob odhodu izpred Morporuka plešejo z Rumijevimi verzi. In nikjer v romanu ne omenja legendarnega pogumnega, izmišljenega čevljarčka, krojačka, hlapčiča, ki je potopil Turke, tako da je v suhe jarke okoli mestnega obzidja spustil deročo vodo. Poleg tega se je pisatelj že kot nekonvencionalen popotnik z velikansko kilometrino naučil ceniti predvsem človekovo sočutno značajskost in se izogibati, kolikor je to mogoče, samovoljnemu napuhu, napolnjenemu z vsakršnimi ideologijami. Začetni del pripovedi je namenjen predhodnemu zavojevanju turške vojske, ko se Sulejman Veličastni na ogrskih ravnicah odloči, da se obrne od Dunaja in se pred zimo vrne v prestolnico imperija, ob tem pa oblega in uničuje domala vse na svoji poti. Dogajanje znotraj marburškega obzidja med tem poganjajo odnosi med meščani v tesnobnem pričakovanju in pripravah na boj za biti ali ne biti. A ko se spopad začne, vse bobni in se trese in gori, da se zazdi, da morda celo preveč, vendarle so številne eksplozije v tekstu razložljive, ker različni akterji določene iste dogodke pač predstavljajo iz več perspektiv. Dandanes filmi prikazujejo vojaško nasilje z digitalno natančnostjo pošastno fascinantno – vključno z živo dokumentiranimi pogledi, tik pred smrtjo razprtimi v ubijalske drone – in z vsiljivo bombastiko nemalo zaslepljujejo nevidna bistva. Ob prevladujoči potrošnji virtualnosti je zato opisovanje dramatičnega bojevanja zgolj z besedami v literaturi zahtevna naloga. Homer si jo je lahko lajšal z bogovi, Tolstoj reševal z monologi na krvavih poljih, Potočnik pa v svojem romanu podobno doživljanje pripiše mlademu konvertitu Selimu, ko se ta znajde sredi bojišča »kot zamrznjen. Čutil sem, kako me zebe, ne od mraza, temveč od praznine. Bil sem sam med vsemi, ki niso več čutili. In čeprav sem dihal, hodil, gledal, se je v meni nekaj ustavilo. Moje roke so bile umazane od zemlje in krvi. V kotu ust sem okušal pepel. Nisem mogel moliti. V prsih sem čutil le tisti strašni, neizgovorjeni strah, da bom nekoč pozabil, kaj pomeni biti človek. Da bom pozabil glas. Otrokov jok, Dotik materine roke. Besedo, ki jo izgovoriš, ne da bi jo moral. Ta strah je bil hujši od smrti, korak proč od mene …« Krhkosti in ranljivosti si ljudje v boju za preživetje ne morejo privoščiti brez posledic, čeprav sta morporuškim oblegancem hkrati razlog in nadloga za mirno sobivanje, ko živijo razpeti med strahom in pogumom, obupom in upom, uporom in predajo. Pisatelj svoje književne osebe spretno navdaja s širokim obsegom čustev; dobre sreče se nadejajo najbolj na poteh, ki jih vodi hrepenenje po ljubezni, slabe pa se praviloma ukvarjajo s sabo, oblastjo in uničevanjem vsega v dometih obsedenih volj do moči. Stil je prilagojen tempu dogodkov in njihovemu zaporedju v poročevalski maniri, zato ni nenavadno, da se stotina odstavkov začenja z veznikom »ko«. Vsekakor pa je v jeziku zaznavna Potočnikova lirična podstat, iz katere so vzklile njegove pesniške zbirke, zato iz besedila vznikajo lepe metaforične miniature. Na primer nekdo dvigne dlan, kakor bi ustavljal veter, nek mizar dela z rokami, ki so znale oblikovati žalost, vojak se sprašuje, katera roka je zdaj moja; tista, ki drži meč, ali tista, ki sem jo kot otrok pomolil za kruh … Učinkoviti so tudi esejistični prebliski z moralno-etično tematiko, na primer: ali smo še zmožni razlikovati med sovražnikom in človekom, ob tem, da sovraštvo, ki ga gojimo, ni vedno naše lastno. Včasih ga podedujemo. In morda lahko tudi odložimo. In včasih tudi spomin ni en sam, razcepi se na govorice, legende, tišino. In je morda je res treba začeti drugje, kjer ne bi vsak kamen govoril o tem, kar je bilo. Dodana vrednost romana ni le v obujanju pozornosti na pomembno dogajanje v preteklosti Maribora; to uspešno upiranje pred pol tisočletja je bržkone prvo v nizu kljubovalne tradicije mesta, ki se v odločilnih trenutkih ni predalo zavojevalcem. Tako kot se po prvi svetovni vojni ni pustilo priključiti upravi številnejših sosedov in se je v drugi upalo izpostaviti z začetno akcijo proti okupatorjem ter potem z uvodno blokado začeti še oboroženo narodno osamosvajanje. Potočnikov Morporuk je umetnostno besedilo humanista, pisca različnih zvrsti, od strokovnih monografij do avanturističnih potopisov, vseskozi opremljenega s pretanjenim posluhom za ravnovesje med nasprotji kultur in kot takega tudi povezovalca prizadevanj za nujno potrebno človeško sožitje in preživetje. In poleg romanopisca seveda še pesnika, ki mu velja prepustiti zadnje besede v pričujoči recenziji, podkrepljeni s hvalevrednostjo. »In vendar nekaj ostaja. Ne veličina vojske, ne število osvojenih trdnjav, ne dolžina poti, ne glas slave, ki zadoni ob povratku, nič od tega ne ohrani spomina. Ostajajo drobne stvari, ki preživijo: roka na ramenih otroka, zvestoba brez pogojev, pogled brez pričakovanja, čaj ob večeru pod zimzeleno krošnjo … Ko vse mine, ko se imperiji sesedejo vase, ko kamni postanejo ruševina in imena izginejo iz molitev …« Ostane le vprašanje: Kaj je tisto, kar dela človeka resnično velikega?

Božični in novoletni prazniki se končujejo, še malo in v življenje se bo vrnila vsakdanjost. Za nekaj minut se bomo vseeno vrnili k praznovanju in novoletnemu koncertu Dunajskih filharmonikov, ki vsako leto pritegne več milijonov poslušalcev in gledalcev k radijskim in televizijskim sprejemnikom. Objavljamo odlomek iz knjige angleškega pisatelja Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (leta 2021 je izšla pri Cankarjevi založbi). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v letih padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa piše o dunajskem glasbenem svetu in enem najznamenitejših svetovnih orkestrov, Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović in Maks Pust.

Druga svetovna vojna bo v našem življenju odmevala še dolgo po letošnji okrogli obletnici njenega konca. Osem desetletij po tem, ko je okupator zapustil naša tla in zavezniški bombniki nebo, je pod nami še vedno zakopana živa dediščina vojnega obdobja. Neeksplodirane letalske bombe iz druge svetovne vojne še vedno ležijo pod Mariborom in drugod po Sloveniji. »V Sloveniji nimamo sistema, ki bi preprečeval gradnjo na bombah. Vprašanje ni, ali bo eksplodirala. Vprašanje je, kdaj,« pravi zgodovinar Sašo Radovanovič, ki ocenjuje, da je pod največjim slovenskim mestom ob Dravi še vsaj dva tisoč neeksplodiranih bomb. Kako živi s to dediščino vojne Evropa? In kako Slovenija? V oddaji Glasovi svetov sodelujejo: zgodovinar Sašo Radovanovič, preživela Helena Kolarič, direktor urada za operativo na Uradu za zaščito in reševanje Borut Horvat, vodja oddelka za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev dežele Saške André Baumeister, podpolkovnik Bohuslav Kuda iz oddelka za strelivo Policije Češke republike, poveljnik Civilne zaščite Mestne občine Maribor Samo Robič, vodja skupne območne službe civilne zaščite in požarnega varstva Primož Hrastnik, poveljnik državne enote za varstvo pred neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi Darko Zonjič in pripadnik enote Bojan Kopač. Pisnim odgovorom je dal glas Teodor Bostič. Prevode sta brala Dejan Kaloper in Jure Franko. Fotografija: Dezaktiviranje neeksplodirane letalskem bombe leta 1945. Foto: Pekel na zemlji in na nebu, Žrtve bombardiranja Maribora 1944-1945 (S.R.), izrez

Druga svetovna vojna bo v našem življenju odmevala še dolgo po letošnji okrogli obletnici njenega konca. Osem desetletij po tem, ko je okupator zapustil naša tla in zavezniški bombniki nebo, je pod nami še vedno zakopana živa dediščina vojnega obdobja. Zgodovinar Sašo Radovanovič ocenjuje, da je pod Mariborom še okoli dva tisoč neeksplodiranih letalskih bomb, in opozarja, da je Slovenija brez sistema, ki bi preprečeval gradnjo nad temi zakopanimi, še vedno nevarnimi ostanki tistega časa. Kako živi s to dediščino vojne Evropa? In kako Slovenija? Zakaj zgodovinarjeva ocena števila odvrženih bomb odstopa od uradnih in zakaj predstavlja desetina neeksplodiranih veliko nevarnost? Se ključ do teh danes tempiranih bomb skriva v zraku? Odšli smo na teren: po poti neeksplodiranih ubojnih sredstev – med arhive, kraterje, na gradbišče in v tujino. Sogovorniki: – zgodovinar Sašo Radovanovič, – preživela Helena Kolarič, – direktor urada za operativo na Uradu za zaščito in reševanje Borut Horvat, – vodja Oddelka za odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev dežele Saške André Baumeister, – podpolkovnik z Oddelka za strelivo Policije Češke republike Bohuslav Kuda, – poveljnik Civilne zaščite Mestne občine Maribor Samo Robič, – vodja Skupne območne službe civilne zaščite in požarnega varstva Primož Hrastnik, – poveljnik državne enote za varstvo pred NUS Darko Zonjič in – pripadnik enote Bojan Kopač. Pisnim odgovorom je dal glas Teodor Bostič. Prevode sta brala Dejan Kaloper in Jure Franko.

Dr. Tomo Potokar je izkušen britanski plastični kirurg slovenskih korenin. V svoji dolgoletni karieri je delal na številnih vojnih območjih. V devetdesetih je bil v Kambodži in Bosni in Hercegovini. Bil je tudi v Iraku ter Demokratični republiki Kongo, seznam misij, kjer je bil, je zelo dolg. Največkrat, šestnajstkrat, je bil v Gazi. V zadnjih dveh letih, odkar poteka agresija izraelske vojske na to palestinsko enklavo, je tam bil dvakrat. Pravi, da je trenutno Gaza brez vseh primer v svetovni zgodovini. Dr. Tomo Potokar je razočaran nad svetom. Preveva ga občutek sramu nad človeško vrsto, ki tako neizprosno ubija. Priznava, da najtežje prizore pometa pod preprogo, kljub temu pa si trenutke lajša s pisanjem kratkih zgodb in poezije, ki jo je ekskluzivno prebral za ta pogovor.Prevode je bral Igor Velše. Poezijo je prevedel Gregor Podlogar, prebral pa Jure Franko. Lektorirala je Saša Grčman. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek. Odzive ter ideje za morebitne naslednje nedeljske gostje ali goste sporočite na gasper.andrinek@rtvslo.si.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Etnologinja in knjižničarka Jerneja Ferlež, avtorica vrste študij o bivalni kulturi in znamenitih mariborskih osebnostih 19. in 20. stoletja, se je z literaturo že spogledovala v knjigi Mariborska paralaksa, ki jo je napisala s Petrom Rezmanom. V desetih dneh, ki jih je kot gostja pisateljske rezidence prebila v Idriji, je naredila korak več in se še bolj sproščeno prepustila intuiciji in domišljiji. Idrija s svojo edinstveno rudarsko in kulturno tradicijo je bila izziv za odkrivanje in artikuliranje lastnega odnosa do posebnega okolja, v katerem se je znašla. Vnaprej ni vedela ničesar o ljudeh, ki jih je srečevala in se z mnogimi zbližala. Bilo je, kot da so samo čakali, da jih spravi v odnos s seboj, je zapisala ob slovesu. Uslužni arhivar, poštna uslužbenka, trgovka, knjižničarka, muzealki in še kdo so brez zadrege spregovorili, nekateri v narečju, tako da so se njihove besede, kot jih je začutila, pozibavale v mehkobi značilnih idrijskih samoglasnikov. Vsak po svoje so ji pomagali tkati zgodbe, v katerih so nastopali oni in njihovi predniki, še bolj navdihujoče pa so bile izpostavljene dobro stoletje stare fotografije mojstra Josipa Pelikana. Nekatere črno-bele upodobitve so delovale kot ilustracije k zgodbam, ki so jih spodbudile, druge so govorile same zase, tudi humorno in nekatere s kančkom erotike, ter razpirale krila domišljije. Vse – razen ene neznanega avtorja in druge s podpisom Marijane Pelikan – je med letom 1909 in sredo drugega desetletja 20. stoletja v Idriji posnel Josip Pelikan. V Trbižu rojenega mladeniča je fotografske obrti izučil domnevni oče Anton Schmeiler, s katerim si je v mestu uredil atelje. V njem je delal – ko ni bil v uniformi – do leta 1919, ko se mu je dokončno uprlo poitalijančevanje slovenske Idrije. Prodal je hišo in vse imetje razen fotografske opreme, ki jo je na skrivaj naložil na voz s konjsko vprego ter pod okriljem noči po gozdnih poteh pretihotapil v Jugoslavijo. Jerneja Ferlež je kajpada literarno oživila tudi to dramatično zgodbo – ter na koncu orisala še poznejše uspešno delovanje Josipa Pelikana z družino v Celju. Za njim so v idrijskih družinah, ne le najpremožnejših, ostali številni v fotografije ujeti spomini. Prevladujejo portreti meščanov in meščank, družin, otrok ter bolj zapetih kot šegavo razpoloženih druščin v prazničnih oblačilih. Avtorica je ob pogledu nanje nizala zgodbe, ki so se – ali bi se pred dobrim stoletjem lahko – zgodile. Ob duhoviti sodobni parafrazi Kosmačeve Poti v Tolmin predvsem resnejše zgodbe o bolj z razumom kot iz ljubezni sklenjenih porokah ter o stiskah deklet in žena, ki so zanosile, ne da bi imele v tesnem skupnem domovanju dveh ali treh generacij prostor za še eno dete. Toda ljudje, vajeni trdega življenja, niso moralizirali ali sanjarili o nedosegljivem. Hvaležni so bili za vse, kar so mogli obrniti na bolje. Jerneja Ferlež je v Idriji, hočeš nočeš, lovila tudi nevidne stopinje Franja Baša, še enega bližnjega človeka iz kroga utemeljiteljev slovenske etnologije. Bližnjega po stroki, čeprav je umrl leto, preden se je rodila, in zato, ker je postavil na noge muzejsko zbirko v njenem Mariboru. Njegova razprava Rudarska hiša v Idriji iz leta 1957, je dobila nove razsežnosti, ko je stala pred stavbami, ki jih je opisoval. V misli si je priklicala tudi hiše, ki so jih po Baševem času s prezidavami izmaličili ali podrli, a so se skozi posnetke, načrte ali pripovedi vrisale v njene predstave. Prebrala je, kod je hodil in kje, na primer, je stal, ko je skiciral neko podrobnost ali dajal napotke fotografu. Dokler se kot avtorica na vsem lepem ni zavedla, da je v Idrijo pravzaprav prišla zaradi svojih stopinj in pogledov, da mestece ni ne Baševo ne njeno in da je bil svoj čas tudi on le prišlek in zunanji opazovalec. Odložila je breme iskanja neulovljivega in nadaljevala po svoje – vedoč, da za dobro zgodbo ni pomembno le, kako in kaj se je – če se je – v resnici zgodilo.

Uroš Zupan: Skrivnostna podloga, Ciril Kosmač Balada o trobenti in oblaku, Jerneja Ferlež: Gnezda. Recenzije so napisali Muanis Sinanović, Ana Geršak in Iztok Ilich. Berejo Bernard Stramič, Maja Moll in Jure Franko.

Piše Silvija Žnidar, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Ko dobimo v roke knjigo z naslovom Država, bi morda najprej pomislili na Platonovo filozofsko delo, ki v dialoško-filozofski globini raziskuje možnosti idealne države. A takšen je tudi naslov najnovejše pesniške zbirke gledališčnika, pesnika in ustvarjalca Jana Krmelja, ki pa se v temelju ukvarja z negativnimi vidiki represivnih oblik oblasti, pri čemer dobijo pesniki oziroma ustvarjalci pozitivnejšo vlogo, sploh v potencialih upora proti otopelosti, nadvladi materialistične potrošnje in »iztrošnje«, v boju proti terorju nadzornega kapitalizma in poplavi informacij. Njegovo delo se morda neposredno ne nanaša zgolj na »organizirano politično skupnost, ki ima na prostorsko omejenem ozemlju suvereno oblast«, v našem konkretnem primeru na Slovenijo, zagotovo pa usmerja svoje puščice tudi v to specifično strukturo. Na splošno gledano so v zbirki Država vzete pod drobnogled in kritizirane vse konstrukcije tako ali drugače organiziranih rigidnih in zatiralskih formacij na globalni ali lokalni ravni, v mikro ali makro perspektivi. Formalno je zbirka členjena na pet delov s pomenljivimi naslovi, z uvodno pesmijo Duma 2022, ki je hkrati dialog s Šalamunom in tudi napoved osnovnih topik in motivov v celotnem delu. Hitro seveda ugotovimo, da deli tematsko niso strogo ločeni med sabo, poetične misli in refleksije se fluidno pretakajo skozi vse razdelke. V prvem, imenovanem Otroci kapitalizma, ki ga lahko beremo kot jedko-pikri preobrat imena glasbene skupine Otroci socializma, prevladuje razgaljanje fragmentov in podob iz otroštva, zaradi česar je to tudi pesnikova do sedaj najbolj intimna zbirka. Otroštvo se v Državi večkrat kaže dvoumno, bodisi kot nekakšna utopija nasproti formam strukturnih pritiskov in dušečim normam odraslosti bodisi kot prvi, ranljivi vir poznejših travm. Travme in bolečine izvirajo pogosto iz periferije, kjer je pesniški subjekt odraščal in se soočal z omejenostjo malih krajev, z vsakodnevnim nasiljem in brezperspektivnostjo, depresijo tamkajšnjih prebivalcev in delavcev. Upodobitve teh družbenih skupin in posameznikov so mestoma sicer rahlo distancirane, pristranske, skiciran je predvsem negativni, skorajda odvraten vidik teh ljudi: »ogabni, pijani moški / jočejo v polsvetlobi«. Te pesmi so najbolje uspele tam, kjer kažejo tudi razumevanje brezizhodne situacije. Teksti prvega dela so tudi najbolj narativno orientirani, verzi se razpirajo v širino, kar je očitna razlika od prejšnjih dveh zbirk, ki sta »prisegali« na jedrnatost, krčevitost izraza. Poglavje oziroma cikel z naslovom Država se v svoji sredici najbolj zagrize v kritiko makro in mikro izkoriščevalskih sistemov, kapitalistično in tehnofevdalistično kolonizacijo in degradacijo subjekta, česar se loteva iz različnih gledišč, pri čemer je znova pomemben motiv otroštva, v že zgoraj omenjenem smislu. Preostanek zbirke skuša iskati potencialne izhode, olajšanje in rešitev v ljubezni, skupnosti, odprtosti in umetnosti, kljub vsemu pa je še vselej na delu tesnoba, negotovost vase, ontološka dekreacija sebstva in sveta, pesnik si ne dela utvar popolne subverzije oziroma transformacije. Zadnji del knjige, Vesele pesmi, je intertekstualna predelava že omenjenih problematik in refleksij, kar se zdi nekoliko odveč, kot da bi bilo nekaj napaberkovano v končni etapi sestavljanja dela, kar pa bi bilo morda lahko izhodišče za neko drugo zbirko. Kritiško oko bo v zbirki Država zaznalo tudi določene šibkosti, ki se tičejo formalnih prijemov, potez in vsebinskih vprašljivosti. Kot že omenjeno, Krmelj v zbirki vpeljuje daljše pesmi, ki so zelo pripovedne, občasno celo preveč, zaradi česar lahko delujejo suhoparno, brez pesniškega naboja in močnega ritma. Seveda bi bil takšen postopek lahko popolnoma legitimen, če bi bil naostren recimo s kristofovsko ali jelinekovsko pikrostjo, suhim humorjem, takšnim ali drugačnim suspenzom ipd.: »Morda lahko izbriše / izključenost iz pozicij moči, / vraščeno manjvrednost, morda / lahko vsak glas najde mesto zase / v prihodnosti. // Morda tudi ne: morda ostanemo ujeti / v ponavljanje te nemoči, občutka, / da nas ni, da smo svobodni / le v obsesijah in nasilju, / v ranah, ki jih dedujemo.« Nekateri verzi tukaj delujejo preveč razlagalno in interpretativno, premalo je prepuščeno govorici, implicitnemu ustroju same pesmi. Spet v drugih pesmih, ki so bolj strnjene v izrazu in operirajo tudi na ravni prispodobičnosti, metaforičnosti in figuralike, ki je je v tokratni zbirki nekoliko manj, neredko naletimo na rime, ki pa se včasih zdijo uvedene ad hoc, uporabljene za potrebe zvočnega ujemanja in besedne igre, pri čemer pa utrpi pomen, saj verzi pomensko izzvenijo v prazno ali pa se zdijo prisiljeni. Kot je bilo ugotovljeno že v nekaterih kritikah prejšnje zbirke, pesnik uvaja filozofsko, ontološko obarvane sentence, ki pa v svoji rahlosti, površinskosti pogosto ne padejo na plodno podlago. Najde se tudi kakšna pesem, ki preprosto trpa vase preveč motivno in refleksivno različnih vsebin, pri čemer so prestopi včasih premočni, suspenz med različnimi deli ni konsistentno elaboriran, ali pa končen »nauk« deluje naključno, prazno. Tem opazkam navkljub pa nikakor nočem trditi, da gre za »zgrešeno« ali slabo delo. Nasprotno, Krmeljeva zbirka Država je polna različnih obetov, tako jezikovnih kot sporočilnih, še posebej dragocene so strjene poeme, kjer se pesnikova imaginacija najbolj sprosti. Krmelj prodorno detektira nevralgične točke kaotičnega kronotopa, v katerem se nahaja, pri čemer ne ponuja enostavnih rešitev, temveč manifestira dvoumnosti in bivanjsko tesnobo, sopostavlja drobne emanacije možnih utopij, ki se vežejo na skupnost, ustvarjalnost, ljubezen in otroško »nedolžnost«, temu pa postavlja nasproti prihodnost dušeče antiutopije, ki se zarisuje že v sedanjosti. Tudi njegova pisava se vse bolj osvobaja tujih vplivov, z Državo dokazuje, da prihaja na območje svoje govorice. Konec koncev, intrigantno branje za marsikaterega bralca. Zaključimo to recenzijo s Krmeljevimi jedrnatimi, neposrednimi in za kanec upajočimi verzi: »Ljubezen je skrb, in ne boj / ali krhka spojina zavisti in želje. // Obstaja država, / v kateri preživijo / vse moje identitete.«

PIše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Naslov zbirke kratkih zgodb Nevenke Miklič Perne Revščina / zakladi obeta pripovedi o socialni tematiki z znanimi nasprotji, vendar se ta pojavijo le občasno. Podnajemnica, Fen in nekatere druge zgodbe segajo v težko otroštvo pripovedovalk in puščajo trajne posledice, duševne motnje vse življenje. Vse zgodbe pripovedujejo ženske v prvoosebnih notranjih monologih, nekaj pa je tudi psihološko zelo prepričljivih tretjeosebnih opisov. Več zgodb zaznamujejo medosebni odnosi, čustvena razmerja in osebna stališča do drugih. Matere so prizanesljive in pretirano skrbne do svojih otrok, a odzivi na to niso vedno pričakovani. Zaključek zgodbe Pege razkrije usodne dogodke, ki so povsem spremenili življenje pomembne uradnice. V firmi, kjer se ji je trideset let dobro godilo, jo preseneti novi lastnik, predstavnik multinacionalke, ki ugotovi, da njeno delovno mesto ni potrebno, in jo odpusti. Sama sebi in drugim noče priznati resnice, vendar se zatakne pri kreditu, ki ga je najela za nakup hčerinega stanovanje. Še vedno vzdržuje videz ugledne gospe, čeprav postane čistilka pri stari ženski in trikrat na teden pomaga dementni Vidi. Najpomembnejši pa je videz: »Strah me je edino teh temnih gub, ki so se začele nabirati okoli mojih oči, tega me je strah, gospa doktor.« Zgodba Dragi starši zveni kot pismo ali dnevnik postarane in zgarane pomočnice vzgojiteljice v vrtcu. »Kaj pa naj jim rečem, tem današnjim staršem. No, lahko bi rekla: gospa, vaša dvojčka sta nagravžno scrkljana, gospa, vaša Mila se joče za vsak drek, gospod, vaša Katarinca je samo suhe makarone … gospa, vaš Aleksej ima gnile že vse zobe v ustih, ali niste vi zelo priznana psihologinja po poklicu – aha, mogoče ga nočete trpinčiti z umivanjem …« O svojih vrednotah razmišlja najstnica, ki je pravkar opravila maturo. Vsa zadovoljna sama s seboj in svojo popolnostjo v primerjavi z debelo sošolko, ki ima dva popravca, kuje načrte, kako bosta s fantom, ki je otrok narave, star dvaintrideset let in jo uči meditacije, odpotovala v Indijo. »Denar za pot in za prvo leto bom nekako vzela fotru in matki, ker sta že davno pozabila na vrednote in ju zanima samo še keš, zato bo to navsezadnje bolje zanju … Dareta ne zanima denar, ker živi za naravo in duhovne cilje. Majke mi. Grem kao študirat v tujino.« V kratkih in zelo kratkih zgodbah pisateljica dokazuje, da je dobra opazovalka vsakdanjih in nekoliko drugačnih ljudi. Zunanjih dogodkov skoraj ni, vse dogajanje se razrašča v razmišljanje: prava resnica se razkrije na koncu. Zgodba Udejanjanje dobrote je življenjsko vodilo mamice, ki nadvse ljubi svoji hčerkici, prijazna je tudi do vseh drugih ljudi, vsem znancem je kar naprej delala usluge, pekla peciva za nepomembne obiske, plačevala tortice, kavice, vstopnice prijateljicam in njihovim otrokom, podarjala bogata, izbrana darila za praznike in rojstne dneve; odzivi obdarovanih pa niso pričakovani. Spoznala je, da zaradi dobrote in pozornosti do drugih njeno življenje kljub vsemu trudu ali ravno zato ni postalo nič lepše, ampak ravno nasprotno. Presunljiva je satirična zgodba Nevidna ženska. Skupina ljudi kramlja o ženski, ki so jo bežno poznali. Pripombe so bolj opravljanje kot spomini. In vendar je bila ta ženska žrtev zločina, umetnica, kiparka, kar znanci omalovažujejo. »Samo lepo, da smo prišli na pogreb, smo le bili njeni sošolci. Če ne bi bilo nas, bi bilo bolj žalostno. Pa že dolgo se nismo videli. Moramo ponoviti.« Spremno besedo h knjigi je napisal Tomo Podstenšek, mojster kratkih zgodb: »Avtorica dokazuje, da suvereno obvlada različne jezikovne lege, ki jih ustrezno prilagaja starosti in lastnostim pripovedovalk, slog je zgoščen, veliko je namigov, ki širijo pahljačo možnosti interpretacij,« piše.

Piše Bojan Sedmak, bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič. Slovenska književnost ne premore pravih vohunskih romanov; kriminalk je vse več, a zgodb o akcijah prikritih obveščevalcev komaj kaj, pa še ti se ne prilegajo povsem modelom žanra. Če v priložnostni pregled zadnjih let zajamemo nekaj primerov knjig s tovrstno tematiko – na primer Pod krinko Vladimirja Vauhnika, že v naslovu ironičnega Vohuna Iztoka Osojnika ali serijo knjig Jureta Godlerja o nezgodah agentskega para – lahko zaključimo, da so to bodisi dokumentirane biografije bodisi kritike vsega obstoječega bodisi nekake bondiade v zabavljaški maniri. Seveda ni v njih nič manj pomembnega, tudi slovenske kriminalke so se šele pred pol stoletja izvijale iz senc klasikov žanra s parodiranjem, zakaj pa ne, saj se je s parodijo celo začel moderni roman. A tako kot se klišejem detektivk prilegajo žrtve in morilci ter logične razlage morov s kazenskimi konci, se tudi zgodbe z vohuni razvijajo po lastnih kalupih. Prvenstveno britanski imperialistični teksti, porojeni v prejšnjem stoletju in precej razširjeni v hladni vojni, so nastavili dominante tovrstnega pisanja, od katerih sta najbolj pogosta in zanimiva navezava na aktualno geopolitiko in problem identitete književnih junakov. Slednja je praviloma pogubna predvsem za ljudi, ki so pripravljeni ubijati za dve ali tri nasprotne strani, manj tragična pa najbrž za tiste, ki to počnejo rutinsko za vse mogoče naročnike in dobre plačnike. Dandanes, ko se tragičnost porazgublja med avtomatizirano banalnostjo zla, vohunstvo vsekakor žvižga okoli ušes in vara poglede tudi v najnovejših planetarnih razmerjih, in sicer zelo neslišno in nevidno s sofisticirano digitalno tehnologijo. Roman Mihe Lamprehta Vrij ni eksplicitno roman o vohunstvu, a je v njem mogoče zaznati vseprisotnost obveščevalnih dejavnosti. Boj za informacije in manipulacije z njimi je motivno gonilo v obeh narativnih linijah, ki jo vsevedni pripovedovalec vleče vzporedno in s tem spretno vzbuja bralno radovednost, kaj ju bo kdaj združilo. V eni ruski FSB in izraelski Mosad na preži za pretoki zlata, ki so ga nacisti izpulili pomorjenim Judom, naletita na par dedičev iz teh virov, zato pošljeta na teren konkurenčne profesionalce; v drugi sibirski oligarh kriminalno diktira posle ob veliki mednarodni investiciji v medicinski center v daljni Jakutiji; oba dogajalna tokova pa se stekata v evropski, v glavnem v švicarski in lichensteinski bančni sistem. Lamprehta za poznavanje ruskega miljeja zgodbe avtorizira dolgoletno novinarsko delo, še posebej sedemletna službena izkušnja z dopisništvom iz Moskve, ne nazadnje tudi predlani izdana knjiga komentarjev z naslovom Kratka zgodovina vojne v Ukrajini, kot prevajalec pa je podpisan pod nekaj knjig ruskih piscev. In to ni edina vednost, ki veje iz tega skrbno premišljenega in izpeljanega besedila, saj je v vsakem od triinštiridesetih poglavij mogoče zaznati avtorjevo splošno družboslovno in strokovno širino, najsi piše o zapletenem poslovanju bank in mimogrede omenja znamke švicarskih ur ali o zasebnih letalih, razlaga vrij in kriminalno uporabo kriše in kompromata ali posreduje dejstvo, da je staro pohištvo najbolje osvežiti z lanenim oljem … Pozornost vzbujajo deli, v katerih se eden od protagonistov – teh je v prepletanju zgodb pač več – sooča z izzivi alpinističnega plezanja, pa tisti, v katerih pisec z esejističnimi vstavki niza okrutna zgodovinska dejstva ali predstavlja prakse vzhodnjaške duhovnosti. Vpliv poročevalskega stila na avtorjevo pripovedništvo je zaznaven v prvi četrtini besedila, nato pa se pojavijo prvi dialogi in v nadaljevanju jedrnato in učinkovito pospešujejo dogajanje. Iz razgibanega dogajanja izstopajo asociativni deli kot dokazi o jezikovni moči pisca, ki se je po desetletjih posvečanja publicistiki namenil izraziti literarno; tak je na primer notranji monolog književne osebe, sestavljen iz domala samih enobesednih stavkov. Ali pa retorično učinkovit seznam različnih eksistencialnih položajev ljudi, ko presenečeni ugotovijo, da imajo v posesti enormne količine denarja. Nekateri »… bi premoženje razpršili, en del bi dali v dobrodelne namene, en del bi porabili, en del varno naložili. Nekateri bi vse dali Cerkvi, nekateri bi odpotovali na pot okoli sveta, nekateri bi se prijavili v vrsto za komercialni polet v vesolje, spet drugi bi kupili podjetje, tretji bi v mondenem kraju začeli novo življenje, nekateri bi kupili ali ustanovili svoj športni klub, nekateri bi kupili nove priležnice, ljubice in nove prijatelje …« In tako naprej, pisateljev seznam odzivov na bogastvo se nadaljuje na dveh straneh; tako kot tudi na nekem drugem mestu podobno naštevanje načel, po katerih vsak človek »kreira svoje načrte, poti in načine življenja«. »Svojim ambicijam in notranjemu glasu« sledijo tudi književne osebe Vrija: Luboš Stibarek, Hannah Lippmann, Hana Zavoral, Reiner Kral, Franz Verhoven, Vadim Petrof, Kyla Sanders alias Cveta Pesek, Rovilij Maratov, Musa Gabajev, Bondarenko in drugi, nujni za vézenje sižeja, od direktorjev korporacij do operativcev tajnih agencij ... Vsi ti s svojo številnostjo ne onemogočajo preglednosti dogajanja; vsak značaj je v svojevrstni situaciji zgoščeno podan z družbenim položajem in iz njega izhajajočo psihološko verjetnostjo. A vsi, se zdi, delujejo v nečem, kar jih presega kot skrivnost, naključje, usoda ali inteligenca Drugega … John La Carré je nekoč izjavil: »Vohunska zgodba ni nikoli zgolj vohunska zgodba.« Poleg ogledala svetovnemu dogajanju namreč ponuja še pogled v kompleksnost človekovih ključnih odločitev. Te je že Tajni agent Josepha Conrada prikazal kot sile, ki pronicajo globoko v intimno tkivo na tragičen način, s katerim se ne morejo ponašati kateri drugi tipi proze. A sporočilo iz Lamprehtovega prikaza sveta kljub v njem pomorjenim in ubitim likom ni pesimistično, saj vsebuje verjetje v obstoj osnovnih človekovih vrednot, četudi so te nenehno ogrožane. Na platnice je urednik knjige Boštjan Narat Meden zapisal, da je Vrij »roman o ljudeh, ki v ekstremnih okoliščinah vzamejo krmilo v svoje roke, pri čemer ne vedo, če krmilni sistem sploh še deluje. Od spretnega manevra do katastrofe je samo korak.« In morda res v svetu, kjer nič ni takšno, kot je, ker se takšno samo zdi, umetniško pisanje pove o njegovem realnem stanju paradoksalno več kot sicer hvalevredno raziskovalno novinarstvo. Stvarno komunikativen in etično dognan roman Mihe Lamprehta Vrij napeljuje na razmislek o tem, kako so lahko krhki ljudje, izpostavljeni grozljivostim sodobnosti, sposobni za pogumna dejanja, čeprav je njihov življenjski kredo le naivna poštenost. »Z vso enostavnostjo. Predvidljivostjo. Natančnostjo. In lepoto. In mogočnostjo.« In kot dodaja avtor zadnjih stavkih svojega odličnega leposlovnega prvenca: »Na linearni premici časa dogodki tečejo samo naprej. Preteklost je spomin.« In družno s sedanjostjo mogoče navdih za naslednjo pisateljsko avanturo.

Glavna junakinja filma je srednješolka Johanne, ki se na vso moč zatreska v svojo novo profesorico norveščine in francoščine. Film jo spremlja, kako se prebija skozi ta obenem čudovita in mučna čustva, ko se vse bolj zaveda, da se to ne more razviti v nič otipljivega. A vseeno poskuša. Ob tem skozi notranje monologe gledalcu razlaga svoja občutja, sanje in namere, potem pa se odloči žar svoje zaljubljenosti zapisati v zgodbo. Ker živi v dokaj liberalni družini, svoje pisanje pokaže babici, in ta ugotovi, da to sploh ni slabo. A to ni zgodba o meteorskem vzponu mlade literatke, temveč zgodba o tem, kako njeni zapisi vplivajo na življenje ljudi okrog nje. Prvi odziv je kakopak šok in, vsaj pri Johannini materi, strah. Navzven mati sicer trdi, da gre za strah pred morebitno zlorabo njene hčerke, a dejansko jo je presenetilo njeno odraščanje. Babica, ki je pesnica in je torej bolj odprta, obenem pa je to življenjsko fazo že prestala s svojo hčerko, je kakopak bolj liberalna in zagovarja objavo. Skozi vse te debate roman počasi pridobiva lastno osebnost in odriva tragičnost Johannine romance v ozadje. Vse to vodi v številne nepričakovane situacije, vroče družinske razprave in upodobitve prizorov, naracij in razlag, pri katerih gledalci vse manj vemo, kaj se je zares zgodilo, kaj so Johannine sanje in kaj njena razlaga situacije. Za povrhu zgodbo prežema subtilen skandinavski humor, ki ohranja film v ravnotežju, ko se ta izmenično nagiba k tragični neuslišani romanci in k širšim etičnim dilemam takega razmerja. Režiser in scenarist Dag Johan Haugerud, ki je generacijsko bliže babici kot glavni junakinji, zgodbo filma premišljeno stke z uporabo različnih orodij filmskega jezika – celo takih, kot je pripovedovalec v offu, ki je v filmih redkokdaj uspešno uporabljeno orodje. Skozi nekaj časovnih preskokov, upodobitev sanj in s prikazom sicer romantizirane, a izredno žive norveške prestolnice, ustvari razgibano filmsko pripoved, ki gledalca zlepa ne izpusti iz primeža. V zadnjih letih je norveška kinematografija ustvarila globalni pečat s filmi Joachima Trierja, kot je bil za več oskarjev nominirani Najbolj grozen človek na svetu. Seveda poleg konsistentnega vpliva njihove produkcije otroških filmov, ki so redno vključeni tudi v program Kinobalona in Art kino mreže. A Trierjevi in Haugerudovi filmi si delijo očaranost z glavnim mestom države, ki postane lik ali pa vsaj ključni element razvoja človeških junakov, in tako pripomore k njihovi kompleksnosti. Letos je še posebej veliko leto za norveške filme, saj jeseni prihaja v kine nov Trierjev film Sentimentalna vrednost, ki je slavil v Cannesu, medtem ko so v začetku leta prav Sanje prejele glavno nagrado Berlinala. Čeprav so Sanje zaključena zgodba, pa so le del režiserjeve kontemplacije o sodobnih razmerjih in njegovem domačem mestu. V tedenskem razmiku na kino spored namreč prihajata še Seks in Ljubezen, ki s Sanjami tvorita tematsko trilogijo. Recenzijo je napisal Igor Harb, bere Jure Franko.

Piše Veronika Šoster, bereta Jure Franko in Maja Moll. Izbor pesmi Gioconde Belli (1948) v knjigi Ognjeno drevo zajema iz njenih devetih pesniških zbirk in se razteza med letoma 1974, ko je izšla zbirka Na travi, in 2020, ko je izšla zbirka Rdeča riba, ki plava v prsih. To pomeni skoraj polstoletni opus priznane pesnice, ki je prevedena že v več kot dvajset jezikov. Gioconda Belli je bila rojena v Nikaragvi, v sedemdesetih letih, ko je začela pisati in objavljati, se je zoperstavila režimu in se pridružila gverilskemu gibanju sandinistov. Izrekla se je tudi proti vladi Daniela Ortege in leta 2023 so ji odvzeli državljanstvo, trenutno živi v izgnanstvu v Madridu. Gre torej za avtorico, ki zavzema močna stališča tako v pisanju kot v javnem življenju. Naslovno ognjeno drevo se v zbirki večkrat pojavi kot motiv intenzivnosti, čutnosti, prebujenja: »Želim si eksplodirati / kot strok ognjenega drevesa / prepustiti svoja semena vetru«. Spet drugje nagovarja žensko, naj ljubi življenje in ponovno zacveti z vitalno silo, ki spominja na ognjeno drevo. Gre sicer za vrsto drevesa, ki potrebuje nekaj let, da zažari v cvetovih živo rdeče barve, kar je pomensko prikladno prav za spodbujanje in prebujanje energije in upora v ženski. Gioconda Belli se namreč izrazito ukvarja z žensko in njenim položajem v družbi. Zanimivo je, da pogosto nagovarja ali govori v skupnem imenu, na primer »nas žensk«, da še bolj poudari skupnostni boj. Pri tem lahko zasledujemo različne pomenske veje, ki rastejo iz njenega ognjenega drevesa. Najprej imamo telesnost in erotičnost, s katero je razburjala in povzročala škandale, že ko je začela objavljati poezijo. V eseju Literatura, ženska in nove utopije, dodanem na koncu knjige, tako zaupa, kako je doživela ogorčen odziv svoje družine, saj naj bi jim bila v sramoto, ker se pač ne spodobi pisati pesmi o »ženskih rečeh«, čemur pa se je odločno uprla: »[…] In v trenutku, ko so me hoteli zatreti, je prav erotika zame postala prvi korak ne le v smeri slavljenja lastne ženskosti, temveč tudi v smeri bojevite politične zaobljube spreminjanja okostenelega družbenega sistema. Iz bojevite pesnice svobode, zagovornice lastne poezije in lastnega ženskega glasu, ki se ni pustil utišati, sem se prelevila v bojevnico v vrstah sandinistične fronte narodne osvoboditve leta 1970. Moje telo je prevzelo obliko države.« V tem odlomku se jasno kažeta njeni pokončnost in drznost, ki botrujeta njeni odločitvi, da ne bo molčala ali se prilagajala družbenim pričakovanjem, temveč se bo postavila zase in za vse, ki nimajo glasu. V pesmi Nihče si ne izbere piše o tem, da si nihče izmed nas ne izbere, kje in kdaj se bo rodil, in da si ne smemo zatiskati oči, ampak moramo pomagati ustvarjati nov in boljši svet, pa če je še tako težko. Veliko njenih pesmi je domoljubnih, uporniških, revolucionarnih, saj v njih nagovarja skupnost, ki se mora boriti za boljšo prihodnost in se spominjati svojih mrtvih. Pri tem pa ni programska in izpraznjena, saj se vse te misli udejanjajo s prefinjenim pesniškim jezikom. Poleg tega piše o ženski telesnosti, ki ni vedno družbeno sprejemljiva, zaželena ali prijetna, na primer o menstruaciji, nosečnosti, menopavzi, staranju. S pisanjem o teh temah, ki so še vedno tabu, razkriva hinavščino sodobne družbe, ki si želi le konvencionalnih lepih in mladih podob, pri tem pa na stran odriva vse ostale realnosti in pojavnosti ženske. Pravzaprav je ironično, da to še vedno velja za provokativno ali šokantno pisanje, sploh zato, ker Belli v svojem pisanju ni nikoli teatralna ali ceneno senzacionalna, temveč piše izjemno prizemljeno, umirjeno, z občutkom in sočutjem. Na posebno toplino, pa tudi pomenljivost, naletimo v pesmi Zastareli občutki krivde, ko si pesniška govorka privošči trenutek miru, da bi brala in počivala: »Kako bi bilo, se sprašujem, / če se ne bi nenehno počutile, / kot da moramo biti na več koncih hkrati? / Če ne bi med ležanjem s knjigo pomislile, / da bi morale početi nekaj drugega? / Če bi se, kot to počno moški, zavedale / pomembnosti časa, / namenjenega lastni rasti? // […] Potrebujemo / resen trening, / da se vseskozi ne zanikamo / in ne delamo majhnih.« Gioconda Belli se nenehno obrača tudi k času, ki pa ni le prazen označevalec, temveč dejstvo, ki ga moramo uzavestiti in poskusiti sprejeti. Čas beži, hiti, drvi, mi pa se v njem izgubljamo. To se dogaja tako v družbenem kot v osebnem smislu, in Belli se spet najbolj nasloni na žensko, natančneje starajočo se žensko, prek katere kritizira starizem. Pesniška govorka pripoveduje o spremembah, ki jih opaža na telesu, o tem, kako se počuti, ko jo iz ogledala gleda neki drugi obraz. Vse to poveže tudi z lastno minljivostjo, slovesom, in v kar nekaj presunljivih pesmih začutimo pesek, ki nam vztrajno polzi med prsti. Giocondo Belli moramo nujno brati v kontekstu, najprej politične situacije njene rojstne države, potem v kontekstu njenega spola in družbenih pričakovanj, da lahko zares cenimo njeno pisanje. Pravzaprav je najbolj presenetljivo in izvirno, kako družbeni boj poveže z ženskim telesom, kot pravi tudi sama. Ta izraziti preplet je nekaj svežega in pomensko zelo bogatega, saj sooča s krivicami, tabuji, zamolčanim in zasramovanim, ne da bi postala banalna ali vase zaverovana. Njena poezija je tako vedno poezija bojevitega nagovora, ki cveti ognjeno rdeče.

Piše Ifigenija Simonović, bereta Maja Moll in Jure Franko. Na naslovnici romana Marija Švajncer Ljubezen v breznu je fotografija pri nas neznanega EM Merla. Vidim temno skalnato pobočje, ki je lahko gorski previs ali rob globoke jame. V ozadju je izsušena pokrajina, ki je lahko kraška ali puščavska. Z belo obrobljene črne črke vabijo misel na smrt in žalovanje. Ljubezen mi vedno vzbuja misel na dvojino, kar je seveda ozkosrčen romantičen, morda izrazito ženski predsodek. V resnici se mi ljubezen, čeprav ena sama, vsem dana in hkrati nedosegljiva, prikazuje v najrazličnejših barvah in podobah, včasih vilinsko, drugič pod masko, včasih kot laž. Na hrbtni strani knjige je zapisano, da roman Ljubezen v breznu govori o ljubezni. Zakaj potem temne sence, črne črke? Kje je rožnato nebo, neomadeževana belina? Kratka oznaka na hrbtni strani se strne s trditvijo, da "ljubezen ni ena sama in ima lahko več barv, tudi mavrično." Tako že pred branjem izvem, čemu se je avtorica posvetila, ne morem pa si misliti, kako bo načrt izpeljala. Odprem knjigo in se prepustim branju. Hitro mi postane jasno, da gre za družinsko zgodbo, ki pa ni družinska saga, ki naj bi zajemala več generacij in postavila dogajanje v kraj in čas, temveč je zelo ozko, linearno, skopo zastavljena izpoved ženske, ki doživi nekaj nepredvidljivega. To samo po sebi ni nič nenavadnega, saj je vsako življenje nepredvidljivo, vsako pa tudi vredno zapisa, saj vsak človek šteje, ljudje pa nosijo zgodbe. Naloga pisateljev je, da zgodbe zapišejo. Lahko zapišejo gola dejstva ali pa se z dejstvi poigrajo, jih premešajo ali jim primešajo izmišljene dodatke. Roman se začne takole: "Nikoli nisem mislila, da se bo vse skupaj spremenilo in se obrnilo v nekaj čisto drugačnega. Najino življenje se ni veliko razlikovalo od preživljanja let, mesecev, dni, ur številnih drugih dvojic, nič nenavadnega se ni dogajalo. Ustvarila sva bližino in vse je teklo po ustaljenih tirnicah." Tik pred koncem romana avtorica ponudi tudi izhodišče za zgodbo, kratko poročilo iz časopisa, ki se bere takole: "Moškega, ki je v prepad pahnil znanega dirigenta, so v zaporu ubili. Preiskovalci še raziskujejo, kaj se je sploh zgodilo." Iz tega poročila izvem vse. Avtorica romana je poskrbela, da se zadržim ob zapisu. Nikoli ne vem, kaj me čaka. Iz kratkih zapisov v črnih kronikah je nastal že marsikateri veličastni roman. Razdori v družinah so pogoste teme ženskega pisanja, Marija Švajncer pa je uvedla tematiko moža in očeta, ki se zaplete v erotično razmerje z moškim. Nič novega na tem svetu, a kdor na taka razmerja pomisli prvič, je upravičeno šokiran. Zdi se, da roman izhaja prav iz šoka nad nečim, kar se je v starih časih sicer dogajalo, a ni bilo potrebno, da tisti, ki nočejo, o tem razmišljajo. Roman oziroma povest je tendenčne narave. Homoseksualnost v družini postaja vedno pogostejša tema sodobne proze. Tudi rumenega tiska, poezije, tudi politike, konec koncev. Avtorica skuša opozoriti na tiste "normalnosti", zaradi katerih posamezna življenja izstopajo iz normale. Že na začetku postane jasno, da je glavna junakinja osrednji, skoraj edini predmet pisateljičinega zanimanja. Njeno otroštvo je zaznamovano z odraščanjem ob alkoholiku in trpljenju zapisani materi. Prva ljubezen, prvi pogum za prekinitev družinskega vzorca, otroci, začasna sreča. Mož se začne odtujevati, sčasoma odide, na koncu umre. Odtujuje se tudi ona, a njo ljubezen ščiti, njega pa uničuje. Njena brezpogojna ljubezen ne zagotavlja sreče. Povzroča nepopisno trpljenje. Otroka obstajata, a nista vpletena. Ženska je, skupaj z otrokoma, od moža finančno odvisna. To poudari brezizhodnost iz kočljivega položaja. A poskuša se osamosvojiti. Postane sprehajalka psa – tudi ta izbira službe nakazuje propad ženske, ki ljubi preveč. Najhuje, kar se zgodi, je, da mož doživi novo ljubezen – a še huje je, da se zaljubi v moškega. In kar je še huje – ljubimec je pokvarjenec, ki postane celo morilec. Gre za poseben žanr, ki je prej povest kot roman. Pomislim na zelo popularno povest iz 19. stoletja Sreča v nesreči Janeza Ciglerja. Podobno vzdušje. Podobno trpljenje preprostega človeka. Resnično, poučno in strašno. Če rečem, da gre za žensko naturalistično povest, to rečem brez omalovaževanja. Tudi take povesti so dobrodošle. Če bi šlo za roman s tragično ljubezensko temo, bi bilo morda opisane več prepletenosti med družinskimi člani, zlasti odnos otrok do staršev, ki se ločujeta in otrokoma nehote povzročata travme, ki se jih bosta reševala še pozno v odrasli dobi. Morda bi lahko zaživela tudi ljubezen med moškima. Avtorica ne razišče te ključne teme, ki povzroči, da se v srečni družini nekaj obrne čisto drugače, kakor sama pravi. Nepredvideno in nenavadno ljubezen avtorica pahne v brezno. Iz zapeljivega ljubimca naredi neosebo. Žena skuša moža razumeti, a zmore samo obsoditi ljubimca. V dojemanju ženske, ki jo mož prevara z moškim, ni razumskih oporišč. Morda je ravno to poanta romana Marije Švajncer. Zgodbe se zgodijo po nepredvidljivih ključih. Ne pomaga razum, ne pomaga filozofija, čustva so popolnoma nezanesljiva. Ljubezni se lahko oprimemo, a ni nujno odrešilna. Vsekakor knjiga spodbuja vrtanje v vsakdanje dogodke, ki so na videz nepomembni, a imajo vzrok in posledice. Razdori v družinah so pogoste teme sodobnega ženskega pisanja. Žalostno je, da se ljubezen lahko konča v breznu, na dnu vseh dnov. Pri Janezu Ciglerju zmaga, pri Zofki Kveder propade. Pri Mariji Švajncer ne pade v brezno ljubezen. Konča se samo neka zgodba, začne pa se razmislek o odzivu navadnih ljudi na navadne ali vsaj pogoste dogodke, na katere se ne želimo navaditi.

Angleški zgodovinar in publicist Timothy Garton Ash v najnovejši knjigi Domovina Evropa, ki je pravkar izšla v slovenskem prevodu pri Mladinski knjigi, piše med drugim o peklu bratomorne vojne v državah nekdanje Jugoslavije, ki mu je bil priča tudi sam. Objavljamo odlomek iz poglavja Spet genocid, ki se začenja z obiskom hrvaške Krajine, v njem pa piše tudi o Kosovu in genocidu v Srebrenici. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, ton in montaža Miha Klemenčič. Foto: Pokopališče Potočari blizu Srebrenice Michael Büker https://en.wikipedia.org/wiki/Srebrenica_massacre

Kopališče Kolezija letos praznuje desetletnico prenove. Verjetno pa podatek, da je bil na Koleziji prvi ljubljanski bazen, številnim ni tako znan. Kopališče kot tudi njegova kopalna kultura sta se skozi leta spreminjala, danes pa Kolezija predstavlja moderno in urejeno kopališče. Prispevek je pripravila Lucija Vidergar, bereta Lucija Fatur in Jure Franko.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.

Na pragu zime je smučanje vedno hvaležna tema. Tudi v oddaji dokumentarnega uredništva, saj je smučanje tradicija in njegova zgodovina v Sloveniji že kako bogata in tudi dobro dokumentirana. Ob turističnem smučanju kot svobodni volji vsakega posameznika je pri nas široko razvejano tudi organizirano smučanje. Hrbtenica tega so smučarski klubi. Čeprav jih v glavnem poznamo po usmeritvi v tekmovalno smučanje, je približno 150 smučarskih klubov, sekcij in društev v Sloveniji veliko več kot samo tekmovalna platforma. Smučarski klubi organizirajo smučarske šole, sejme rabljene opreme, številni pa za svoje članstvo tudi organizirajo smučarske počitnice. Enega izmed bolj nenavadnih smučarskih klubov, iz katerega izhajajo uspešni slovenski smučarji in smučarke (med drugim tudi dobitnik prve slovenske oz. jugoslovanske olimpijske kolajne Jure Franko) pri nas, je ob jubileju obiskal Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.

Zakaj je v šolskem sistemu naenkrat toliko odličnjakov, so s tem povezane tudi rekordne omejitve po srednjih šolah? Govorimo o tako imenovani ocenomaniji, ki že več let preplavlja slovensko izobraževanje, in o posledicah, ki jih povzroča. Še malo pa se bo zaključil spomladanski rok za vpis v srednje šole, pri čemer bodo najverjetneje tudi letos nekatere, po večini gimnazije skoraj do skrajnosti zaostrile prag za vstop. Ponekod bo ta tako visok, da bo vsaka štirica od sedmega razreda naprej lahko usodna. Šolam je v zadnjem desetletju izrazito poraslo povprečje ocen, govorimo o pravi ocenomaniji, ki pa se kljub temu ne odraža tudi v višji ravni znanja, ampak – kar je skrb vzbujajoče – v vse večjih duševnih težavah mladih. V začarano igro lova na petice so se ujeli vsi – od šol, učiteljev, staršev in posledično tudi učencev, pri čemer je vprašanje, ali so predlagane spremembe zakonodaje korak v pravo smer.  Sogovorniki: Sorina Doler in Luka Nikolac, osmošolca na Osnovni šoli Lava v Celju; Arja Ela Hvala in Lara Butinar, dijakinji Gimnazije Vič; Kristina, mama devetošolca; Marijana Kolenko, ravnateljica Osnovne šole Lava; Alenka Krapež, ravnateljica Gimnazije Vič; Klemen Lah, član strokovnega sveta za splošno izobraževanje; Dimitrij Banda, svetovalni delavec na Gimnaziji Vič; Andrej Koritnik, profesor slovenščine na Gimnaziji Vič; Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba; Sandi Vrabec, vodja sektorja za osnovno šolstvo na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. Bral je Jure Franko.

V zadnji epizodi podkasta Sarajevo 1984 govorimo o zapuščini iger, o olimpizmu danes in v prihodnje ter o možnosti, da bi še kdaj zagorel olimpijski ogenj na teritoriju bivše države, recimo pri nas, v Sloveniji. Sogovorniki: Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Filip Gartner, takratni glavni trener moške alpske reprezentance; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Jabučar Nasir, predstavnik 14. generacije, ki se ukvarja z ročno izdelavo bakrene posode; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Emir Osmić, vodič po olimpijski turi v agenciji za ture in potovanja Insider; skupina mladih računalničarjev s Češke; Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije; Franjo Bobinac, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, združenja športnih zvez;  Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Adi Operta, v času Sarajeva 1984 sarajevski turistični vodnik, čigar dedek je bil vpet v organizacijo iger; Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Sarajevo '84, 3. del podkasta: Volimo Jureka više od bureka" v ritmu Bolera Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.  

V tretjem delu podkasta Sarajevo '84 se spominjamo časa pred štiridesetimi leti, ko so olimpijsko Sarajevo zapuščali še zadnji predstavniki številnih ekip: televizijskih, radijskih, časomerilskih, gostinskih, predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja in ostali, vpleteni v izvedbo 14. zimskih olimpijskih iger. Igre so se tako končale 19. februarja 1984 in v teh dneh pred štirimi desetletji so se po svetu vrstili sprejemi za športne junake iger. Sogovorniki: Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Franc Pohleven, sankač v dvosedu; Tina Tolar, sankačica; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Zoran Bibanović, član odbora za bob in sanke; Zvone Šuvak, legendarni jeseniški hokejist; Igor Beribak, takrat najmlajši reprezentant jugoslovanske hokejske reprezentance; Marjan Vidmar,  takratni najboljši biatlonec; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Jure Velepec, biatlonec; Tadej Curk, kustos ljubljanskega Muzeja športa, ki je sodeloval pri postavitvi razstave Muzeja novejše in sodobne zgodovine Srebrne igre 1984; Jana Mlakar, najuspešnejša slovenska smučarska tekačica v Sarajevu; Ivo Čarman, nekdanji smučarski tekač, zadnji nosilec olimpijske bakle v Sarajevu; Primož Ulaga, takratni slovenski smučarski skakalec; Miran Tepeš, takratni slovenski smučarski skakalec; Tomaž Dolar, takratni slovenski smučarski skakalec; Vasja Bajc, takratni slovenski smučarski skakalec; Rajko Stržinar, med četverico Slovencev, Jugoslovanov, ki so bili del družine parašportnikov; Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Filip Gartner, takratni glavni trener moške alpske reprezentance; Janez Pleteršek, takratni smukač; Nuša Tome, slovenska alpska smučarka; Mateja Svet, slovenska alpska smučarka; Bojan Križaj, slovenski alpski smučar; Grega Benedik, slovenski alpski smučar; Sejo Sexon, vodja skupine Zabranjeno Pušenje; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos, zaposlen v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.

V drugem delu podkasta Sarajevo '84 govorimo o pripravah in izvedbi največjega športnega tekmovanja, ki ga je kadarkoli gostila naša nekdanja skupna država, o slovenskem sodelovanju, brez katerega bi igre težko speljali na najvišji ravni, o naši radijski ekipi, pa o televizijskem deležu ter o morda največji zvezdi iger, o maskoti Vučku. Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45. Sogovorniki: Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Davorin Kračun, doktor ekonomskih znanosti; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Zoran Doršner, Sarajevčan slovenskih korenin, arhitekt, zadolžen za iskanja pravih lokacij za športne objekte; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Adi Operta, v času Sarajeva 1984 sarajevski turistični vodnik, čigar dedek je bil vpet v organizacijo iger; Jože Trobec, akademski slikar, avtor Vučka, maskote 14. zimskih olimpijskih iger; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos, zaposlen v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Ivo Milovanovič, takratni urednik športnega uredništva na Televiziji Ljubljana; Bojan Križaj, slovenski alpski smučar; Ivo Čarman, nekdanji smučarski tekač, zadnji nosilec olimpijske bakle v Sarajevu; Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Jabučar Nasir, predstavnik 14. generacije, ki se ukvarja z ročno izdelavo bakrene posode; Zoran Bibanović, predsednik Združenja turističnih agencij v Bosni in Hercegovini; Rajko Dolinšek, reporter in leta 1984 del 15-članske novinarske ekipe Radia Ljubljana; Vili Natlačen, v skupini tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Matjaž Šprajcar - Špricko, vodja skupine tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Stane Košmerlj, v skupini tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Primož Ulaga, takratni slovenski smučarski skakalec; Miran Tepeš, takratni slovenski smučarski skakalec. Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme; Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala

14. februar je za vedno z zlatimi, če smo natančni s srebrnimi črkami vpisan v slovensko športno zgodovino. 14. februarja 1984 je Jure Franko na olimpijskih igrah v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov na zimskih igrah. Po dogodku, ki mu je povsem spremenil življenje, je kmalu končal športno pot in poslovne priložnosti iskal v tujini. Zdaj z družino znova živi v Sloveniji, pred dnevi pa je bil tudi v Sarajevu, kjer so po njem poimenovali smučarsko progo na Bjelašnici.Zapiski: Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo '84 (1. del podkasta): Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali

Sarajevske olimpijske igre leta 1984 so prve in edine olimpijske igre v državi, katere del smo (bili) Slovenci. Jugoslovanom in tudi Slovencem so prinesle prvo kolajno v zimskih športih na tem tekmovanju, a bile so več kot le športni dogodek. Označili so jih za največje in najbolj uspešne zimske olimpijske igre do takrat, bile so tudi finančno uspešne. Dodobra smo jih zaznamovali Slovenci, pa ne le s prevlado med športniki, temveč tudi v zaodrju. Kako slovenske so bile? Zakaj je bilo Sarajevo tisto jugoslovansko mesto, ki je oddalo kandidaturo za gostitelja zimskega športnega spektakla in jo tudi dobilo? In kako se iger po štiridesetih letih spominjajo tisti, ki so bili tam: Jure Franko, Bojan Križaj, Ivo Čarman, Andrej Vidmar, Rajko Dolinšek, Marjan Lah in Andrej Šifrer? V leto 1984 nas pelje oddaja Sledi časa, ki jo je pripravila Špela Šebenik, tudi s pomočjo arhiva in kolegov z Vala202.

Med filmskimi festivali, ki sodijo med najbizarnejše, je Mednarodni filmski festival v Pjongjangu v Severni Koreji. Leta 2018 ga je obiskal nemški režiser Martin Hans Schmitt in ustvaril animirani dokumentarni film z naslovom Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu. Njegovo delo je kritika režima, saj prikazuje urejeno fasado življenja v totalitarni državi, v kateri so vsi srečni. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko. Ton in montaža David Lap.