Podcasts about jure franko

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Nova knjiga Jerneja Ščeka, vsestransko dejavnega tržaškega Slovenca, filozofa, esejista, prevajalca in publicista, bralca, bralko pozdravi s kar šestimi nagovori. Na uvodnih straneh se oglašata urednica knjige Martina Kafol in Ali Žerdin, urednik Sobotne priloge Dela, kjer so bili Ščekovi intervjuji, nekateri zaradi prostorskih omejitev časnika nekoliko skrajšani, najprej objavljeni. Na zavihkih platnic nagovarjata Marko Kravos in Nataša Konc Lorenzutti na hrbtu knjige pa z nekaj besedami še Zdravko Duša in Igor Škamperle! Še več iz fotografij in pogovorov sestavljenih portretov šteje galerija uglednih sodobnih italijanskih književnikov, filozofov, zgodovinarjev, psihologov in družboslovcev ter ob njih tudi uspešnežev na povsem drugih področjih. Po izidu prve, medtem že ponatisnjene knjige Kavarna Italija Ščekovi vljudni, sproščeni, poznavalski in suvereni premišljeni dialogi z izbranimi sogovorniki in sogovornicami niso več presenečenje. Osupljivo je morda le to, da je mlademu avtorju v letih 2022–24 uspelo zaokrožiti pogovore ali dopisovanja s še petintrideseterico uglednih raziskovalcev, premišljevalcev in ocenjevalcev kulturnega in političnega dogajanja v današnji Italiji in po svetu. Prva v knjigo Kavarna odprta vstopita zagovornika alpinizma kot umetnosti bistvenega in nasprotnika komercializacije. Ona, Nives Meroi iz Lombardije, on, Roman Benet iz okolice Trbiža – prva zakonca z osvojenimi vsemi štirinajstimi osemtisočaki. Zgodba, močna kot dvojina, kot skupnost dveh, ki se kot eno prebijata naprej, strne Šček. S psihiatrinjo Chiaro Caprì se je Šček pogovarjal o pripadnikih mafijskih združb, ki imajo, kot je razkrila ob preučevanju zapornikov, izrazite sociopatske poteze. Mafija obstaja, a je obenem nikjer ni, najbolj zastrašujoče pa je, da lahko pradavni modeli nadzorovanja ozemlja, strukture in oblikovanja oblasti preživijo v dobi socialnih omrežij. Igiaba Scego, Rimljanka somalskega rodu, pravi, da pisanje v dveh jezikih, ki sta se do včeraj sovražila, doživlja kot dejanje literarne dekolonizacije. In pripominja, da je vsaka vojna bratomorna, saj človek kolje sočloveka. Enako meni tudi svoj čas bojevit zagovornik nadstrankarskega komunizma, teoretični fizik in prevajalec izvirnih biblijskih knjig Carlo Rovelli, ki je med jugoslovansko vojno s tovornjakom vozil pomoč vsem vpletenim etničnim skupnostim. »To je bilo hudičevo delo,« se spominja. »Brat je moril brata, da bi dokazal, da je drugačen.« Pedagog Christiano Raimo je postal učitelj zato, ker verjame, da sta vzgoja in izobraževanje vrhunec slehernega kulturništva in da je od tega vprašanja odvisno vse življenje. Capinski kapitalizem, povzema, si z omejevanjem sredstev javnemu šolstvu sam koplje grob. S pisateljem in novinarjem Antoniom Scuratijem se je Šček pogovarjal o njegovih dokumentarnih romanih, v katerih analizira pojav Mussolinija in fašizma, ter neizprosno razbija mit o Italijanih, dobrih ljudeh. Fašizem se v zborniku pojavi še dvakrat. Najprej v pogovoru z zgodovinarjem Emiliom Gentilejem, ki fašizem že petdeset let preučuje z iskanjem in kritično analizo zgodovinskih virov, torej z uporabo golih dejstev, kot jih je ob upoštevanju kategorij zgodovinskega razuma mogoče dokumentirano rekonstruirati. Pri tem se posebej ukvarja z organizacijsko, kulturno in institucionalno razsežnostjo, ki odsevajo bistvo tega totalitarizma. Zgodovino fašizma in z njim odpora, osvobodilnega gibanja in Jugoslavije 20. stoletja raziskuje tudi precej mlajši Eric Gobetti. Ugotavlja, da se v Italiji vedno znova srečuje s protipartizansko ali protijugoslovansko interpretacijo dejstev, pri čemer so problem tudi sama dejstva. O njih se brezsramno laže. »Največji problem so tisti,« je prepričan Gobetti, »ki zavestno lažejo v brk zgodovinskim dognanjem. To ni politizacija, temveč ideologizacija zgodovine!« Filozof evolucije Telmo Pievani v nemara najbolj vznemirljivem dialogu zavrača idejo človeške zgodovine kot linearno napredujoče puščice od sključene opice do pokončnega prvaka intelektualnega in telesnega razvoja. Po novih odkritjih so Zemljo naseljevale in ena ob drugi sobivale različne človeške vrste, tudi neandertalci, za prevlado najbolj selivskega sapiensa pa je bil odločilen jezik. Pievani prisega na znanost in srečna naključja, ki vodijo do velikih odkritij in svari pred priganjanjem k takojšnjim rezultatom. Zanj je najstrašnejši sovražnik tega časa algoritem, orodje spletnega tržišča, ki uporabnika ne sooča z novimi odkritji, temveč vzgaja generacijo konformistov. »Če pogledate, kaj se dogaja z vidika človeških možganov,« pojasnjuje Ščeku, »boste spoznali, da nazadujemo v starodavne plemenske skupnosti.« Šele predvčerajšnjim smo vstopili v ta potencialno vsevedni krasni novi svet, poln priložnosti in informacij, »v dveh desetletjih pa se s socialnimi omrežji znajdemo z otroki, ki se zapirajo v mehurčke enako mislečih in čutečih, enakih okusov in vrednot,« med katerimi je drugačnež avtomatično čudak, odpadnik. Tej perverzni logiki digitalnega pobarbarjenja se moramo upreti, sklene Pievani. Med zanimivejšimi sogovorniki velja vsaj opozoriti še na enega posebneža. Na Michaeleja Recha, bolj znanega po psevdonimu Zerocalcare, ki ga Jernej Šček predstavi kot prvo ime italijanskega stripa nove generacije in označi za fenomen kulture, ki mežika popu, da bi poganjala alternativo. Pri tem ne podira le rekordov v nakladah, temveč tudi idejne in politične pregrade. Vsi Ščekovi sogovorniki v knjigi Kavarna odprta so zanimive osebnosti, omenili smo morda le za odtenek zanimivejše ali tiste, ki so ob prvem branju korak bližje od preostalih.

Piše Tonja Jelen, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik Pino Pograjc v novih pesniških zbirkah Megalomast in Izbruhijada nadaljuje občutje svojih prejšnjih zbirk Trgetanje in Trepete. Slednja je v izraznosti in ekspresiji najbolj dovršena – gre za mešanje intimnih doživljajev in spominov na otroštvo, podaja pa tudi faktografske opise resničnih dogodkov, npr. ubitega geja. Prehajanje iz intime pesniškega jaza v kolektiv in nasprotno ter s tem ozaveščanje gejevske problematike se nadaljuje v Megalomastu in Izbruhijadi. Brati ju je mogoče posamezno, lahko pa tudi skupaj kot skupno poemo. Že vizualno knjiga deluje kot jeza, prelivata se črna in rdeča. Poleg belih listov vsebujeta rdeče liste, ki so kot krik groze in prikaz abotnega stanja. Črni listi so kot negativ potiskani z belim tiskom. Megalomast ima dodano zvočno podobo s QR-kodami, s katerimi se povežemo do posnetkov prebrane poezije. Bere jo avtor sam. Glasbeno dopolnitev je ustvaril Jaka Berger – Brgs, na različne dogodke pa se nanašajo ilustracije Maje Poljanc. Podoba obeh del in ovitka je estetsko dovršena, celostno gledano zbirka ponuja različne stike in možnosti doživljanja te poezije. Zbirka Megalomast izhaja iz problemskega vidika homoerotike. Omenjeni so aktivisti, umetnice in umetniki, pred nami se prikaže zgodovina skupnosti LGBTQAI+. Prepletanje teoretičnih dejstev in uvidov deluje faktografsko, ironično in mestoma trpko zabavno. Avtor razgalja in nikogar ne olepšuje, niti same ranljive skupnosti. V pesmi 21 celo pravi: »ko si dovolim trenutek / introspekcije, spekuliram / in ugotovim, / da pretiravam, / a lahke so sodbe, / kadar nisem kozel«. Seveda namigovanje na Kozlovsko sodbo v Višnji Gori ni edino. Ta zbirka je tudi bolj pretočna, saj se avtor fizično premika po krajih in miselno prehaja k različnim zgodovinskim osebnostim. Je kot opazovalec, ki pa si prizna svoje slabosti. Druga zbirka Izbruhijada je s svojim neposrednim izražanjem izjemno ekspresivna. Izbruh, ogorčenje nad celotnim sistemom, slabe izkušnje se prelivajo skozi celotno zbirko. Zdi se, kot da je prava zaveza samo še poezija, zlasti Tomaža Šalamuna, Karla Hmeljaka in Andreje Štepec. Od slednje si je izposodil naslov pesmi »fnt moj«, ki se v oštevilčenih pesmih zlasti kot začetni verz pogosto pojavlja. To deluje kot nagovor in obrazec, v katerem je najti nagovor in izpoved subjekta. Ta ni le ranljiv, temveč v svojem namenu in aktivizmu postaja odločen. Zbirka smelo opozarja na ranljivost posameznika z več vidikov. Težavnost položaja homoseksualcev Pograjc razplasti v jezikovne kode in ljudske slabšalnice. Nežnost se umakne brutalnosti, v pesmih skorajda ni več prostora niti za bolečino. Pomembna okova sta še položaj ustvarjalca in psihičnega bolnika. V 54-ih pesmih se pesnik jasno postavi v bran predvsem sebi – saj ne nazadnje skorajda nima nikogar. Ta nihče niti ne preraste v željo po kom. In to je dodatna vrednost te poezije. Odsekan pogovorni jezik deluje natrgano, tako kot tudi pesnik zahaja v destruktivnost misli. Pesniški zbirki Pina Pograjca Megalomast in Izbruhijada sta kažeta na to, česar družba noče ne videti ne razumeti. Dajeta vidnost spregledanemu in prikazujeta tudi temno plat. Sta izbruh zatajevanosti ali kot pravi pesnik v enem najbolj bolečih verzih 45. pesmi Megalomasta: »vedno imam tri kože, / ker sem se počutil kot monstrum / že v otroštvu, / iščoč vezi, / kjerkoli je dišalo po njih, / kjerkoli je vbod pustil, / da se kdo okuži z mano // in še vedno ne vem, / ali sem samo tujec / v telesu človeka«.

Smučarski klub Gorica praznuje 60-letnico delovanja. Ob jubileju so posneli dokumentarni film o bogati zgodovini kluba, v katerem med največje dosežke ponosno štejejo prvo slovensko kolajno na zimskih olimpijskih igrah, za katero je v Sarajevu leta 1984 poskrbel Jure Franko. V dirkaškem razpoloženju v popoldanskih športnih minutah ujamemo še zadnje kroge finalne vožnje dirke za VN Švice v motokrosu, na kateri skupno vodstvo v svetovnem prvenstvu brani Tim Gajser.

Na pragu zime je smučanje vedno hvaležna tema. Tudi v oddaji dokumentarnega uredništva, saj je smučanje tradicija in njegova zgodovina v Sloveniji že kako bogata in tudi dobro dokumentirana. Ob turističnem smučanju kot svobodni volji vsakega posameznika je pri nas široko razvejano tudi organizirano smučanje. Hrbtenica tega so smučarski klubi. Čeprav jih v glavnem poznamo po usmeritvi v tekmovalno smučanje, je približno 150 smučarskih klubov, sekcij in društev v Sloveniji veliko več kot samo tekmovalna platforma. Smučarski klubi organizirajo smučarske šole, sejme rabljene opreme, številni pa za svoje članstvo tudi organizirajo smučarske počitnice. Enega izmed bolj nenavadnih smučarskih klubov, iz katerega izhajajo uspešni slovenski smučarji in smučarke (med drugim tudi dobitnik prve slovenske oz. jugoslovanske olimpijske kolajne Jure Franko) pri nas, je ob jubileju obiskal Marko Radmilovič v oddaji Sledi časa.

Piše Miša Gams, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Hoja po oblakih je romaneskni prvenec Mirjam Dular, doktorice astronomije, prevajalke in avtorice literarnih kritik in člankov za poljudnoznanstvene revije pa tudi pesnice, ki je izdala tri pesniške zbirke – Stikanja, Spoznavanje narave in družbe in Lirika – ter zbirko kratke proze Milina pogovora. Pričujoči roman je poleti razveselil bralce in poznavalce staroverstva na Slovenskem. V njem sledimo prvoosebnemu pripovedovalcu Davidu, ki se spominja odraščanja pri dedku v Posočju, saj ga je ta naučil intuitivnega opazovanja narave in njenih pojavov – tako na zemlji kot na nebu. Ko odraste in se vpiše na študij filozofije in farmacije, se njegova želja po raziskovanju krajev svojih prednikov le še razrašča, skupaj z ljubeznijo do žensk, s katerimi gradi pristne odnose. Kljub tragični zgodbi njegove prve partnerke Tatjane, ki v prometni nesreči umre skupaj z njunim še nerojenim otrokom, se čez leta naveže na precej mlajšo Koro, s katero kmalu dobita sina, ki ga poimenujeta Liduk. Vendar mu šele prijateljstvo z Matjažem, ki ga po misterioznem obredu sreča ob Krnskem kamnitem krogu, poda nekatere odgovore na vprašanja, ki v njem dozorijo med branjem knjige Pavla Medveščka Iz nevidne strani neba. Medveščka avtorica v romanu izrecno ne omenja, a se nanj večkrat naveže do te mere, da ne more biti dvoma, da glavni junak črpa svoje ugotovitve iz knjige, ki je pred slabim desetletjem razkrila številne neznanke o staroverstvu v Posočju. Roman nudi veliko iztočnic za pogovore – ne samo o staroverstvu v zahodni Sloveniji, temveč tudi o starodavnih grških kultih kot sta Demetrin in Dionizov, ter primerjav med rituali zgodnjega krščanstva in mitraizma. Glavni junak namreč kot protiutež uradniškemu delu v prostem času raziskuje razne mitreje, ki jih je v Sloveniji kar nekaj, in sestavlja filozofsko-antropološki mozaik tako imenovane prareligije, v katerem imata veliko vlogo narava in Sonce: “Človek ne more obstajati izven narave. Narava – svet, naše Osončje, vesolje – določa naše možnosti. Kar se tiče energije, smo v celoti odvisni od Sonca. Vso energijo, bodisi neposredno toploto bodisi posredno, mislim na fotosintetsko vgrajevanje energije v rastline, v našo hrano, dobivamo s Sonca.” Ko primerja staroversko izročilo s krščanstvom, ugotavlja, da prvo ponuja človeku veliko več svobode, kar se vzgoje otrok in spolnosti tiče, medtem ko so ženske pri obeh ostale nekje v ozadju, saj so imele omejen dostop do sodelovanja pri obredih. Novi prijatelj Matjaž pa Davidu odpre oči, da so se poljedelski kulti od nekdaj bolj opirali na naravo, ki se pri starovercih s Posočja kaže v podobi vseprežemajoče Nikrmane: “Vse skupaj je mnogo bolj povezano in enotno, kot sva mislila! Krščanstvo, mitraizem, pra – in predslovanska verovanja s prikladnimi in za obdelovalca zemlje sprejemljivimi svetišči v naravi – vse to se je prepletlo, se združilo z lokalnimi šegami, nemara tudi z upanjem na boljši in lepši svet in normalno, da so v tradiciji trdih moških fevdalnih oblastnikov v teh skritih hribih sami sestavili svoj verovanjski mikrokozmos, v katerem so raje verjeli v boginjo.” Ko David skozi sinove oči znova odkriva kraje, kjer je odraščal z dedkom, se mu odpira nov pogled na življenjske sopotnice pa tudi na znanost in filozofijo. Vedno bolj ugotavlja, kako je vse v rokah neke višje sile in lastnega nezavednega: “Večino tovrstnih ravnanj smo sicer zavili v sofisticirane postopke, katerim sledimo in verjamemo, da smo boljši in močnejši od narave, predvsem pa, da se odločamo sami, po lastnem premisleku. A v resnici smo le ena od vrst, ne le odvisna od genov in okolja, ampak tudi podrejena nezavednemu.” Pri tem si pomaga s staroverskim konceptom tročana, o katerem z Matjaževo pomočjo ugotavlja, da ne gre zgolj za arhetip, ki pooseblja preplet treh svetov – podzemeljskega, zemeljskega in nadzemeljskega, ki ga uteleša drevo s koreninami, deblom in krošnjo – temveč za “način življenja, ki se ga izkustveno predaja iz generacije v generacijo” in ki ga lahko interpretiramo tako v geografskem pogeldu kot v smislu ustvarjanja družinskih vezi, saj ponazarja trikotnik razmerij med očetom, materjo in otrokom: “Starša ti nastavita zgloba za osebnostni tročan in potem se morata umakniti. Trdne palčke njunih prvotnih stranic morajo odpasti in dati prostor za okvir edinstveno tvojega, samostojnega življenja, ki bo od njiju neodvisno.” Razglabljanje o tem, kako osebnostni tročan deluje v primeru manka starša, partnerja ali otroka je zanimiva snov za filozofske, sociološke in psihoanalitične debate, še bolj pa nas preseneti ugotovitev, da bi bratovščina starovercev morda še dandanes obstajala, če bi ob vzniku prve svetovne vojne za naslednika predvideli žensko, ne moškega, ki se je moral pridružiti italijanski vojski. David, ki je od dedka preko matere podedoval dve staroverski knjigi, v nekem trenutku dobi uvid, da bi ženske lahko dlje ohranjale staro vero, če bi jim bilo to ob pravem času omogočeno: “Celo moj dedek je knjigi na koncu predal hčerki!” Čeprav je hvalospev ženskam in naravi prisoten skozi ves roman, pa je psihološki oris Tatjane in Kore precej bolj pomanjkljiv od karakternega opisa Davida in Matjaža, ki v kratkem času postaneta nerazdružljiva sogovornika in prijatelja. Kora – ki nosi ime Demetrine hčere Perzefone – se namreč ves čas posveča doktorski nalogi in nima časa za druženje z družino in prijatelji, njena začetna intuicija glede Matjaža se izkaže za napačno, odnos s partnerjem Davidom pa je začrtan v točno določenih časovnih okvirih. Bralec tako dobi vtis, da so vloge na nek način zamenjane – da se ženske pomikajo od intuicije k znanstvenemu diskurzu, moški pa od logike proti mistiki in duhovnosti. Ko Matjaž Davida na koncu vpraša, zakaj staroverskih knjig ne izroči v preučevanje antropologom, mu ta odgovori: “'Si nor!? sem zavpil. 'To je moja edina vez s predniki!' 'Tvoja identiteta, tvoja vrv,' je zamrmral Matjaž. 'Kaj pa logika, na katero prisegaš sicer?' Logika je nasitna, a žeje po mistiki ne pogasi. V vsaki tradiciji, celo če je izmišljena, pa se najdejo univerzalna in trajno uporabna izročila, kot je na primer koncept hoje po oblakih.” O hoji po oblakih, ki je pravzaprav metafora za metafizično ureditev sveta, in o spominjanju pokojnih članov skupnosti s pomočjo metafore vrvi govori tudi zaključna zgodba, ki je dodana romanu na podoben način kot uvodna zgodba o beli kači, pogostem simbolu ljudskih zgodb in staroverskega izročila. Med branjem romana Hoja po oblakih se zdi, kot da pisateljica gradi mozaik simbolov, s katerimi nam na eni strani približa svet narave, na drugi pa svet pristnih odnosov, ki v digitalni dobi s prevlado umetne inteligence postajajo ključni za evolucijo našega duha. Pronicanje v svet staroverstva, ki so ga okrog boginje Nikrmane ustvarili naši pradedje, nas opozarja na večdimenzionalno naravo stvarstva, v kateri se vsako dejanje odslikava na treh ravneh – imaginarni, simbolni in fizični oz. realni. Kačji pastir, ki v podobi Tatjanine duše spremlja Davida ob potoku, je tako simbol osebnostne preobrazbe, iniciacije v zrelost, introspekcije in težnje po uravnovešanju znanosti in (pra)religije, logike in intuicije, usode in naključja. Gre za projekt, ki za znanstvenico in pisateljico Mirjam Dular pomeni velik literarni izziv, za bralca pa pogled v svet staroverske kulture, ki ga nikoli ne bo v celoti razkril.

Piše Andrej Lutman, bere Jure Franko. Z dna naslovnice romana Dno v mimobežno bralstvo zre srep in hkrati slep pogled maske, ki naj bi vzbujala vsaj grozo, morda srh, morda oboje. Aljoša Hancman je s takšno likovno opremo pospremil svoje pripovedno delo, za katerega je potrebno poznavanje slovenščine in hrvaščine. Dr. Vlasta Črčinovič Krofič ga je že v naslovu spremne besede označila za zvrst na meji resničnosti in svojo opredelitev razširila z besedami: „... ni fantastičen roman, saj se pisatelj naslanja na resnična ali vsaj verjetno preverljiva dejstva in dogodke“. Izpostavlja, da maska z naslovnice predstavlja kar hobotnico s tremi srci, dolžine štirih metrov in teže sedemdeset kilogramov. Če bega že opredelitev zvrsti, je bistveno bolj begava tudi naracija. Kaj vse se dogaja na nekem otoku, kjer je prebivalstvo v navezavi s pošastjo, ki žre turiste, se izve le prek namigov oziroma nastavkov smiselnih miselnih vzorcev. Fraktalno zastavljena naracija seveda spominja na hobotnico ali še bolje na neko bitje, ki se nahaja na morskem dnu in se požene v višine, se pravi: k površini morske globine. Dogajanje je postavljeno v predel Dalmacije, kjer se nahajajo človeški izločenci, prepoznavni po bolezni, ki jih potisne v izolacijo, hkrati s tem pa tudi v početje, kot je metanje obiskovalcev v morje. S tem nahranijo svojo potrebo po dokazovanju, da so drugačni, a vendarle prispevajo k dobrobiti otoške skupnosti. A je še ena pomembna lastnost knjižne naslovnice: dno pod masko je predstavljeno z rdečo tekočino, iz katere se dvigajo mehurčki. Maska pa ima antropomorfne lastnosti. Kako to? Hancman sublimno sega na področje sodobne genetike oziroma statičnega behaviorizma, saj je hobotnica zaradi prenažrtosti z ljudmi dobila človeške poteze. Obstaja pa še ena razlaga tega pojava: idejo naravnega izbora je pisatelj združil z idejo nenasitnosti tako plenilke kot plena. In smo pri pojmu verjetnost, ki je sestavljen iz verjetja in preverljivosti. Prav to zadnje pa ni priporočljivo, saj bi junaški subjekt kaj zlahka končal kot pripadnik človeškega telesa v novi obliki, hobotničini seveda. Povedano je le segment v razplastenem pisanju. Aljoša Hancman suvereno posega na področje mejnega, prekritega s pomeni in tudi s sprevrženimi pomeni, cikajočimi na pohlepnost plenilskih vrst bitij. Preplet človeškega in živalskega pohlepa je oplemenitil z igrarijami ob prepletu slovenščine in hrvaščine. Lovci na morske sadeže in njihove potomce so namreč zagrizeni ljubitelji okusnih lovk. In seveda tudi živali, ki jih hobotničine lovke love. A na dnu, ki je popolnoma nedefinirano območje, se skriva temina, saj je globina morja tako zasičena s krvjo, da se dna sploh ne vidi. Le kaj vse še skriva? Skriva verjetnost, da ne bo nikoli povsem razkrito, to pa je že lastnost napetega počitniško-poletnega branja. A roman Dno ni za prebiranje na plaži, ni plažna literatura, ki se je drži konotativnost manjvrednosti. Verjetno je edina napaka knjige ta, da ni natisnjena na plastičnih folijah, pa bi se roman lahko prebiralo pod vodo, morda celo na morskem dnu.

Piše Jure Jakob, bere Jure Franko. Pesniški prvenec Anje Grmovšek Drab se z naslovom, domiselno dvodelno delitvijo na prvi polčas in drugi polčas in dodatkom/podaljškom trenutek za rdeči karton ter z nekaterimi globljimi metaforičnimi navezavami naslanja na nogomet. Ta igra ni le pesničina velika ljubezen, kot se da razbrati iz nekaterih pesmi in prebrati v kakem intervjuju, temveč še bolj prispodoba za življenje samo oziroma za tiste vidike življenja, ki so za poezijo iz Prepovedanega položaja bistveni, določujoči. Po branju knjige se tako hitro izlušči kar nekaj vzporednic. Tako v nogometu kot v življenju, ki ga pesniško raziskuje Anja Grmovšek Drab, štejejo strast in predanost, lepota svobodne igrivosti in zavest o tem, da obstajajo nekatera pravila, ki veljajo ne glede na to, na katerem delu igrišča se nahajaš in kdo si. Štejejo tudi osebna zavzetost, agilnost in pozornost na drugega in druge, brez katerih igra in življenje sploh nista mogoča. Mogoče še najbolj pa šteje tista usodna nepredvidljivost, zaradi katere je vse skupaj nevarno, tvegano in hkrati tako očarljivo in mamljivo, tisto, ko te spreleti, kot pravijo verzi zadnje pesmi zbirke, da "obstaja nekaj / veliko večjega od naju" in ko ti postane jasno, zakaj "na nogometnih stadionih in v bojnih jarkih ni ateistov", kakor beremo v naslednjem verzu. Če odmislimo to okvirno in globinsko korelacijo, nogomet v zbirki v tematskem, še bolj pa motivnem pogledu pravzaprav zaseda obrobno mesto; v dokaj obsežni zbirki, ki presega sto strani, se na nogomet izrecno navezuje le peščica pesmi. Ampak res je, da bi tudi sicer težko našli kak izstopajoč motivno-tematski sklop. Zbirka prinaša raznorodne pesmi z dokaj širokim razponom tematik, zato je izbira nogometa kot veznega tkiva teh pesmi zelo spretna, učinkovita avtorska poteza, s katero pesnica mešano materijo uspešno poenoti in umesti na višjo, pomenljivejšo, pesniško domišljeno raven. Raznorodnost pa še ne pomeni tudi poljubnosti; ob branju nastaja dokaj določen vtis, da so vse tematike, skozi katere se prebija pesničin glas, prizorišče iskanja lastne identitete, ki je obenem tipanje za pravim, lastnim, svojim mestom v svetu. To iskanje in umeščanje se v mnogih pesmih dogaja na ozadju premišljanja o odnosih, še posebej družinskih in partnerskih. Pesnica tematizira razgiban družinsko-osebni spomin in s predirnim, nesprenevedavim pogledom odstira plasti pogosto boleče, travmatične memorije. Podobno neposredni, mestoma skoraj lakonični, so nagovori intimnega bližnjika ali ljubimca. Priče smo strasti, poželenju, predanosti, hrepenenju, tik zraven tega ali pa kar obenem pa tudi nekakšni sprijaznjenosti, navajenosti, neobčutljivosti in robustnosti, za katero se zdi, kot da jo je zvrhana mera deziluzije oropala vsega razen zmožnosti ubesedovanja, razen tiste iskre, ki vnema ogenj poezije. Pesmi v zbirki Prepovedani položaj so krepkega, zmogljivega diha, ki se zlepa ne ustraši še tako zahtevnega, strmega koraka; niso skromne in zadržane, a tudi ne podcenjujejo izzivov, ki se jih lotevajo. Čeprav gre za prvenec, te pesmi ne nagovarjajo z mladostnostjo, neobremenjenostjo in vehemenco, kaj šele z naivnostjo ali z nekakšno prvobitnostjo. Ne poznajo neposrednosti čiste, neokrnjene, celovite potopljenosti v svet, ampak neposrednost izkušnje, podložene z življenjem, ki je že nekaj prestalo, ki je nekaj že pustilo za sabo. Zelo izrazita je zavest o času, časovnosti, minljivosti, spremembah; zavest, brez katere iskanje identitete resnici na ljubo sploh ne bi bilo potrebno. Pesniški jezik Anje Grmovšek Drab je dokaj komunikativen, odprt, transparenten. Zvečine daljše ali pa vsaj srednje dolge pesmi so izpisane dosledno brez ločil in velikih črk, kar jim daje značaj pretočnosti in jih bliža pogovornemu idiomu, čeprav se po drugi strani ti monologi/dialogi še vedno precej opirajo na zborno izreko. To gre v korak z ambicijo teh pesmi po refleksivnem obratu, ki ga zanima kompleksnejša, globlja slika ubesedenih motivov. Pravzaprav bi si upal trditi, da je neka posebna težnja po reflektiranju avtorsko najbolj distinktivna poteza te pisave. Elementi osebne izkušnje, intimnost, spolnost, erotika, zaznavanje družbenega konteksta sodobnosti, senzibilnost za zgodbe drugih, praviloma bližnjih, sorodstveno ali pa prijateljsko povezanih oseb, narativni talent, ki zna stkati vzročno-posledične vozle, in izrazita zavest o dialoškosti: vse to ima pomembno vlogo v poeziji Prepovedanega položaja. Ampak glavno pa je, da hoče biti vse to ugledano in razumljeno, dojeto; ne gre niti za pesniške izpovedi niti za pripovedi, temveč za osvetlitve s fokusom. Ta fokus se v bolj uspelih pesmih nahaja ravno tam, kjer ga ne pričakujemo, tam, kjer ga po neki logiki, s katero običajno presejamo resničnost, pravzaprav ne bi smelo biti. Nahaja se v prepovedanem položaju.

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. V romanu Sibirija Tanje Mastnak, doktorice umetnostne zgodovine, historične antropologije vizualnega, kustosinje, predavateljice in likovne kritičarke, ki na Gimnaziji Bežigrad poučuje likovno umetnost, spremljamo malce nenavadno odpravo, ki jo sestavljajo upokojeni profesor etnologije Karel, fotograf Gašper, knjižničarka Ada, ruski vodja odprave Viktor Aleksejevič, ruska kuharica Olja in prvoosebna pripovedovalka Zoja, ki kot urednica antropološke revije pripravlja tematsko številko o šamanizmu. Roman, ki se v podnaslovu opredeljuje za antituristični, je razdeljen na tri dele, ki jih avtorica spremlja s citati iz del Pascala Brucknerja, Jevgenija Vodolazkina, Mircee Eliadeja, Hafisa in Lawrencea Durrella. Prvi del romana se začne dobro desetletje po odpravi ob preučevanju fotografije, ki akademika Karla in urednico Zojo prestavi nazaj v čas med načrtovanje ruske ekspedicije za pridobitev dragocenega etnološkega materiala o šamanističnih obredih, ki bi jih člani ekspedicije vsak na svoj način predstavili v posebni tematski številki revije, ki pa zaradi kompleksnih okoliščin nikoli ne izide. Čeprav imajo za zahtevno pot po Sibiriji na voljo dobrega poznavalca tega področja, Viktorja Aleksejeviča, ki je vajen lovskih odprav v ta konec Rusije, jim vrsta nenavadnih dogodkov odpre nov pogled na ta del Azije, razgali pa jim tudi nove vidike odnosov in razumevanja samih sebe. Raziskovanje šamanizma se tako prelevi v raziskovanje lastnih želja, fantazem in iluzij, ki se druga za drugo razblinjajo ob stiku z ljudstvom, ki je v svojih pričakovanjih veliko bolj prizemljeno od “znanstvenikov” iz Evrope. Tako antropologinja Zoja, ki se nekje na polovici poti zaljubi v rdečelaso knjižničarko Ado, pri čemer se ne odreče avanturi z italijanskim lovcem in strastnim gozdarjem, ugotovi, da najstniške hčere in moža, ki ostaneta v domovini, pravzaprav sploh ne pogreša. Po seriji šamanističnih ritualov, ki se izkažejo za precej drugačne od evropske fantazme o poduhovljenih zdravilcih, Zoja ugotovi, da najbolj pogreša miren kotiček, v katerem bi našla notranji mir brez potrebe po nenehnem begu: “Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.” Medtem ko v prvem delu spremljamo člane odprave na poti od svetega drevesa do svete gore, se v drugem delu skupaj z njimi znajdemo v mestu Kizil sredi Sibirije, kjer se udeležijo obreda klicanja dežja, ženski članici ekipe pa zaideta še v šamansko kliniko in doživita neponovljivo izkušnjo. Zoja, ki je od začetka na preži tako za antropološkim gradivom kot za prebujeno senzibilnostjo, začuti v sebi preplet različnih svetov in nenavadno okultno izkušnjo: “Z noro tolkačko sem čutila nenavadno navezo. Tako se najbrž počuti žrtev morilca v zadnjem trenutku. Povezano s svojim rabljem. Kaj lahko dve osebi poveže bolj kot skrajna izkušnja življenja in smrti? Občutek, da divje sile švigajo skozi mene gor in dol, iz krvi v krokarja in do krokarja v podzemlje, me je totalno omamil. Občutek, da ne vem več, kateremu svetu pripadam, temu ali onemu drugemu, posmrtnemu, gornjemu, spodnjemu ali srednjemu, me je osvobodil vseh zemeljskih skrbi.” Tanja Mastnak razvija zgodbo na duhovit način s primesmi inteligentne ironije, jo v pravih trenutkih dramatično stopnjuje ter gradi nadvse kompleksne psihološke like, ki se izmotavajo vnaprejšnjim klasifikacijam in opredelitvam. Intelektualca Karla na primer prikaže kot navideznega akademika, ki se ob stiku z italijanskimi lovci prerodi v pravega plenilca, ki uživa, ko je na lovu za svojim plenom, čeprav na ta način zamudi pristno izkušnjo s šamani. Tudi knjižničarka Ada, ki na začetku romana deluje kot malce naivno in prestrašeno dekle, se na koncu izkaže za najbolj zrelo in poduhovljeno žensko, ki po iniciaciji v šamanizem, izjavi: “Nikoli nisem občutila moči, vedno samo strah in podrejenost. Zdaj pa imam moč, ki jo lahko uporabim, da pomagam tudi drugim. Vse se povezuje v neki cikel, kot v naravi, v kroženje energij. Nič ne gre v prazno, vse ima svoj smisel.” Največjo preobrazbo brez dvoma doživi glavna junakinja Zoja, ki se v tretjem delu romana odloči, da bo na lastno pest krenila za ugrabljeno Ado, pri čemer doživi raznovrstne ekstremne situacije – od skupinskega posilstva tamkajšnjih pastirjev in počasnega umiranja do rituala očiščenja telesa, s katerim zaceli svoje fizične in psihične rane ter nas seznani s svojim uvidom: “Šaman lahko postaneš samo, če se ti zgodi nekaj resnično groznega. Na primer, da se približaš smrti, pa vseeno ne umreš. Oni znajo prehajati iz tega sveta v onstranstvo in nazaj. Če imaš takšno moč, lahko počneš marsikaj.” Romana Sibirija ne bi mogli uvrstiti ne v popotniški oziroma turistični ne v antropološki žanr – njegova odlika je v tem, da prikazuje akademike, profesorje in urednice kot povsem vsakdanje ljudi, ki na poti raziskovanja šamanizma trčijo ob lastne predsodke in omejitve, ki jih prinaša racionalistično-mehanicističen model znanosti. Pisateljica Tanja Mastnak gre še korak dlje s tem, ko moške junake prikaže bodisi kot narcisoidne aseksualne samotarje bodisi kot nepremišljene zapeljivce z bizarnimi strategijami osvajanja. Zojo pogled na vase zaverovanega Karla, ki v šamanizmu ne vidi nič omembe vrednega, medtem ko z lovci doživlja vrhunec svojega življenja, le še bolj spodbudi k temu, da se posveti ženskam: “Prevzetni korenjaki so cepali en za drugim. En za drugim. Ni čudno, da so šamanke same ženske, tile mačoti ne bi zdržali niti minute soočenja z drugimi svetovi. Niti minute.” Bralec in bralka bosta v romanu Tanje Mastnak Sibirija vsekakor našla kaj zase, a če bosta pričakovala mistično razodetje, detajle iz življenja šamanov ali univerzalni recept za srečo, bosta globoko razočarana.

Piše Marija Švajncer, bereta Lidija Hartman in Jure Franko. Mladen Dolar je profesor in znanstveni svetnik na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se predvsem z nemško klasično filozofijo, sodobno francosko mislijo, teorijo umetnosti in psihoanalizo. Predava tudi na evropskih in ameriških univerzah ter je avtor velikega števila filozofskih knjig. Velja za enega od utemeljiteljev ljubljanske lacanovske šole in v družbi z Alenko Zupančič in Slavojem Žižkom na javnih nastopih s svojo prodorno mislijo priteguje veliko pozornost občinstva. V vznemirljivi, zanimivi in iskrivi knjigi Kamen in glas so zbrani že objavljeni spisi o literaturi, urejeni kot zbornik. Avtor se ima za strastnega bralca literature, njegovo branje je premišljeno, poglobljeno, osebno in tudi duhovito. Iz premisleka o samoumevnem vzniknejo izvirne ideje; filozofu gre za to, da bi marsikaj, kar je morda že znano, premislil na novo in drugače kot drugi. Njegova knjiga je zakladnica znanja in tudi vir informacij o dogodkih in podatkih, o katerih morda nismo ničesar vedeli. Je natančen pri navajanju etimoloških vidikov, omenja interpretacije drugih teoretikov in teoretičark, toda poglavitna so njegova spoznanja, v katerih se kažejo sledovi Lacanovega in Freudovega vpliva. Veliko mu je do tega, da odkrije začetek in konec, izbrska poanto, naleti na zarezo, obstoji pred praznino in ničem, se zaustavi na robu in pojasnjuje, da pravzaprav ni tako, kot je bilo sprva videti. S posebno vnemo se pomika od vsebinskih posebnosti do zaznamovanosti s časom in družbenimi spremembami. Kritičen je do kapitalizma in skrajnosti v njegovi sedanji neoliberalistični fazi; dogajanje ga v marsičem spominja na karnevalsko razgrajanje. Nekatere, po lastnem mnenju pomembne pojme, tu in tam piše z veliko začetnico, na primer Jaz, Zakon, Postava, Stvar, Ideja, Situacija in seveda Drugi. Ne skriva navdušenja nad različnimi dosežki – od literarnih del, ocenjevalnih domislic in posrečenih prevodov. Pohvale izreka kar naravnost. Kot poliglot veliko citatov navaja v izvirniku, vendar jih tudi prevaja, le angleščina, ki jo ima za univerzalni materni jezik brez matere, je postala zanj ter za mnogo drugih piscev in govorcev nekako samoumevna. S ponujanjem dobesednih navedkov pričara slog literarnih del, ki so predmet njegove analize in interpretacije. Premišljevanje Mladena Dolarja je napisano v lepem in bralno privlačnem slogu ter potrjuje moč, izrazno barvitost in bogastvo slovenskega jezika. Tudi tako je mogoče pisati resna znanstvena besedila. Avtor namenja večjo pozornost vsebini kakor pa oblikovnim lastnostim literarnih del. Kdaj pa kdaj se naslanja na spoznanja psihoanalize in jo ima za novo znanost, ki naj bi nastajala v nekakšnem telefonskem univerzumu. Telefon je postal metafora za nezavedno, splošno rabljena priprava, obči topos in gradivo za analogije. In psihoanaliza? Ta nova znanost med drugim govori o nagonu smrt in spodletelosti negacije. "Saj se trudimo biti nesrečni – in psihoanaliza je najbogatejše pričevanje o številnih in kompleksnih orodjih in strategijah, ki so si jih izmislili ljudje, z neskončno inovativnostjo, da bi blokirali in sabotirali lastno srečo –, pa še to nam ne gre prav dobro od rok, ne uspe nam vedno, pa naj si še tako prizadevamo." Dolarjeva miselna pot vodi od Hegla in Kafke do Becketta. Zanimata ga iztek klasičnih estetskih pričakovanj in standardov ter zgodba o vzponu, izteku in koncu modernizma. Izhaja iz Kvintilijanove definicije ironije, češ da je treba razumeti nasprotno od tistega, kar povemo. Dolar nas spodbuja, da bi se morali ovedeti izdajalske, varljive in kar zahrbtne narave jezika. Očitni sta dvojnost človekove govorice in njena notranja podvojitev. "Morda pa je to tisto, kar nas dela za ljudi – da nikoli ne rečemo preprosto samo tega, kar rečemo? Da nobena izjava ne sovpada sama s seboj?" Ironija je intersubjektivna in dialoška ter si dovoli celo to, da se postavlja po robu logičnim zakonom. Pomeni pripadnost življenju v vsej njegovi dvojnosti, razcepu in neskončnosti, povezana je s ponovitvjo in odmevom. V zadnjem desetletju, času populizmov, se, kot pravi avtor, namesto ironične distance razraščata depresija in bes. Dolar se vedno znova vrača k Heglu. Prepričan je, da je nemškemu klasičnemu filozofu uspel neverjeten podvig: ob samem rojstvu estetike jo je v istem mahu napravil za zastarelo: "Brž ko je umetnost postala neodvisna in avtonomna, osvobojena vseh drugih rab in zunanjih pomenov, je Hegel že razglasil njen konec." Dolarjevo pozornost vzbujajo pisatelji Swift, Melville, Beckett, Kafka, Sartre in drugi. Beckettovim literarnim delom priznava estetsko in poetično vrednost in tako rekoč osupne pred njegovo ekonomično briljanco, minimalističnimi sredstvi in lepoto minimalnega. Pretresljiva je vsebina spisa Najbolje je ne biti rojen. Filozof se zamisli nad Ojdipovo usodo – psihoanaliza namreč Ojdipa razume kot nekoga, ki izkoreninja družino, jo razmesti, onemogoča njeno normalno delovanje in jo odvrača od zastavljenega cilja. Avtor nam ponudi novo vednost o Swiftovih Guliverjevih potovanjih. Knjiga je izšla pod naslovom Potovanja v razne daljne dežele sveta in sčasoma postala ena največjih uspešnic svetovne literature. Melvilla ima Dolar za diagnostika sveta, v katerem je krščanstvo izgubilo moč in avtoriteto. Lucidno in hkrati šegavo se zamisli nad skopuhom in prikaže primere človeka s to lastnostjo v književnih delih – od antike do Dostojevskega in Flauberta. Poglobi se tudi v Kafkov literarni svet. O Proustu meni, da je vse njegovo delo dolga meditacija o času, spominu, naravi navzočnosti, njeni izmuzljivosti ter bližini in daljavi. V Brechtovem delu med drugim odkriva potujitveni učinek. Italo Calvino pa je sam priznaval, da je skušal odvzeti težo strukturi zgodb in jeziku. Zbornik Kamen in glas je sestavljen iz revialnih objav, zlasti v reviji Problemi, nekaj je spremnih besed, med njimi interpretacija izvrstne poezije Anje Zag Golob, predavanj in prispevkov na konferencah. V spisu Kamen in glas, po katerem zbrani literarni spisi nosijo naslov, avtor piše, da kamen implicira inertno materialnost, mrtvost in nepremičnost, zato je zanj primerna metafora za smrt, glas pa je znamenje življenja, celo njegov prvi znak, mobilnost, trepetanje zraka in prispodoba za minljivost. Ko je Mladen Dolar naletel na neko zelo obsežno knjigo, je zapisal, da mu je veliko število njenih strani vzbudilo strah. Zbornik Kamen in glas ima 320 strani, vendar, prav nasprotno, kakovost in izvirnost tega dela vzbujata posebno veselje in prav nič strahu.

Piše Bojan Sedmak, bere Jure Franko. Uroš Zupan že desetletja poleg prevladujoče poezije pri različnih založbah objavlja tudi prozo, esejistiko in spominske zapise, pregnetene s premisleki o literaturi in popularni kulturi. Zbirka Strašen Kitajec pa se tokrat izkazuje z umetniškim pripovedništvom v triindvajsetih črticah in kratkih zgodbah. Za prve je značilna tematska in motivna osredotočenost na en sam pripetljaj, obdan z ustrezno meditacijo, za kratke zgodbe pa velja vsaj toliko določitev, kot je praks v delavnicah kreativnega pisanja. Kakšni so zastavki, rezultati in učinki novega Zupanovega pisnega podviga? Premalo je reči, da se skoraj polovica besedil začenja z besedo »nekoč«, da so vse zgodbe v pretekliku ali da se vijejo iz anekdot v fantastične vinjete. Elementov, ki izstopajo, je več: postopno sintetično pripovedovanje neverjetnih dogodivščin z realistično dikcijo; farsičen nadev v večini zaokroženih enot; humor, ki temelji na pretiravanju z nemogočim, vseprisotna dvoumna perspektiva ter mnogo imen z domače in svetovne literarne in glasbene scene … Prav slednje sicer ni najbolj značilno za črtice in kratke zgodbe, a Zupan se v njih ne odtegne od obilnega nanašanja na bližnje in daljne ustvarjalce, ki mu veliko pomenijo. Vrstijo se stanovski prijatelji in znanci, predstavljeni skozi hudomušno optiko avtorja, ki jih prosto uporablja za izvedbo svojih idej. Podobno so drug drugega v prejšnjem stoletju obdelovali nadrealisti, med slovenskimi pisci pa je tovrstni koncept enkrat uporabil Goran Gluvič. Najsi gre pri tem za tipološko analogijo z Daniilom Harmsom, s podobnimi zabavnostmi iz modernizma ali celo s kakšno avtorjevo lastno pesmijo, v kateri je na primer nekoč karikiral domačega pop estradnika, Zupanovi ironični posegi izbranim modelom ne bi smeli biti moteči, saj so prostodušno iskrivi. A zaradi plejade intelektualcev v teh besedilih knjige Strašen Kitajec ne bi bilo smiselno priporočiti komu, ki bi ga kot neukega bralca hoteli navdušiti za umetniško pripovedovanje. Ta bi v njej prepoznal Bruca Leeja, Sylvestra Stallona ali Diega Maradono, številnih domačih slovstvenih svetih duhov, vključno z očetom in s sinom Kos, pa najbrž ne. A nič hudega. Dobesedno, saj se v teh zgodah ne zgodi nič zares hudega. V avtorjevo areno življenja mirno vstopajo osebe iz hramov kulture, ne da bi se pri tem zgodilo karkoli usodnega; na primer kaj bolj pretresljivega v skladu z dobo vojn, ki trenutno potekajo po svetu; hvala naključjem, tukaj in zdaj za zdaj le za zasloni. Avtor si ne beli glave z aktualno politično in ekonomsko stvarnostjo, nenehno navaja tipe iz knjig, filmov, plošč in ploščkov. V najdaljšo, edino tretjeosebno, vojaško prigodo v zbirki poseže glas pevca White snakes. V pretresljivo zgodbo o nesreči na nekem kopališču Človek ptica je vstavljena neka Audnova pesem. V zaključni črtici z nadihom znanstvene fantastike Obljubljeni svet se pojavi hit iz osemdesetih Simply Irresistable; ko naj bi se prvoosebni junak izkrcal v neznano, raje obsedi v medgalaktičnem plovilu in začne koketirati s stevardesami, morebitno apokalipso čaka na zložljivem lovskem stolčku, s smrekovim mazilom in pletilkami v rokah. Pri tem se Zupan vztrajno nanaša na slavna imena v fantazijskih humoreskah; ko na primer v črtici Deja Vu v trboveljski gostilni pije s trojico Crosby, Stills, Nash in z Neilom Youngom. Temu v nekem trenutku začne govoriti v uho »helpless, helpless, helpless«, Young pa mu početje dobrodušno komentira, češ da »to ni slabo, pravzaprav je zelo dobro«. In ko v blagi srhljivki Polnočna maša avtor skrivaj spremlja seanso anonimnih spletnih komentatorjev, se mu ob opisu morbidnega dogajanja pojavijo Široko zaprte oči Stanleyja Kubricka. Če so ti teksti podobe iz sanj, očitno nimajo zveze z resničnostjo, kakršno so imele na primer Cankarjeve s prvo svetovno morijo; Zupanov Strašen Kitajec pač oživlja Šalamunovo ludizem. V tekstu Majhen razposajen psiček kot tak stopa po Ljubljani ob svojem idolu in vizualizira vse tiste pesnike, ki so mu pozneje po obrednem sprejemanju v pesniški Parnas oblikovali tesnobo vplivanja. V naslovni črtici si privošči kritiko kritikov literature in manijo pisanja romanov v liku univerzitetnega profesorja, ki se, naveličan teoretičnega dela, odloči napisati nekaj konkretno iskrenega o sebi, predvidoma o svojem alkoholizmu in perverzijah, kakopak v romanu. Tega protagonista uporablja tudi avtorica spremne besede Tina Kozin, ko v njej parafrazira slog, s katerim Uroš Zupan obdeluje slovenski slovstveni milje. In ko piska zaključi svojevrstno izvajanje z izstopajočim stavkom »na tej točki se pričnem dolgočasiti«, je čas za razmislek, ali se je mogoče z njo strinjati. Spremne besede naj bi se načeloma ločile od kritik, tako kot v recenzijah povzetki vsebin opravljajo bolj vlogo oglaševanja in pravzaprav niso ocene. Te namreč s subjektivnim vrednotenjem tvegajo, da z ostrino škodujejo avtorju ali povzročijo celo pretepe. Matej Bogataj, ki je nekoč objavil nekaj tehtnih odstavkov o kriterijih literarne kritike in pri tem ni pozabil omeniti fizičnih spopadov prizadetih kulturnikov, se v zgodbi Skrivnosti predmestnih gostiln družno z Janijem Virkom pojavi kot pretepač, ki se mlati z nekim Švedom. In potemtakem ni nenavadno, da se v pričujočih besedilih pojavijo tudi pisci à la Rebolj, Kleč, Filipčič kot odstopniki od povprečnega in normalnega vedênja. In še mnogi drugi z domače kulturne scene, ne nujno jasno imenovani, a poznavalcem znani. V črtici Mrtva riba tako nastopata bradača, dvakrat se lahko ugiba, kdo sta, ki skupaj napišeta kultno Peto nadstropje trinadstropne hiše, nakar gresta njuni življenjski poti vsaksebi, Zupan pa enemu njegovo smer politične kariere zameri tako, da rokovanje z njim na neki avdienci primerja z oprijemom mrtve ribe. To je popolnoma nasprotno »stisku roke kakšnega brkatega, strumnega, širokoplečega, vitalističnega štajerskega heideggerjanca«, ob čemer le popoln laik v slovenski književnosti ne bi prepoznal Andreja Brvarja. Anekdote iz literarnih okolij so nasploh v veliki meri podlaga za pripovedne poante, ki se v črticah raztezajo od prešerne zafrkljivosti do grotesknih nesmislov. V besedilu Skrivnosti knjižnic NUK obvladujejo brhke hostese, ki pivnajo »znoj s čel in obrazov ljudi, zatopljenih v debele knjige«, v Slovanski knjižnici pa po čitalnici namesto erotičnih hostes krožijo psi, med katerimi določene pasme znajo na pamet določene avtorje – Prešerna, na primer, gorenjski, Pavčka dolenjski, Kosovela kraški ovčar, B. A. Novaka pa rokokojsko sfriziran pudelj. V lahkotnih komičnih portretih brez večjih prask preživijo predstavitve Blatnik, Čar, Čučnik, Zajc, Živadinov, med redkimi ženskami Manca Košir in Barbara Pogačnik, seznam tujih ustvarjalcev bi bil na tem mestu predolg … Potreba uveljavljenega pesnika in esejista, da se loti pripovedovanja in ga pretežno napolni s komičnimi podobami iz intelektualne srenje, ima svoj smisel. Vprašanje je le, za koga bolj – za avtorja ali za bralce, med katerimi bodo morda najbolj bralno uživali tisti, ki so v tem pisanju omenjeni. Če se odmisli Zupanov izziv, da na pragu svojega sedmega desetletja preveri lastno duhovitost, kar mu prav dobro uspeva, je odgovor morda v želji, da svoj nepesniški opus preusmeri drugam od dosedanjega proznega iskanja izgubljenega časa med knjigami, ploščami, ploščki, potovanji, festivali, nagradami in duhovi, ki oplajajo njegovo delo. Ali pri tem kakšna besedila sodijo v boljši izbor tovrstnih epskih zvrsti ali pa nekatera morda ne delujejo podobno kot publicistika, ki v poglobljenih kolumnah prakticira blago satiro – to je dano v presojo vsakemu, še posebej zahtevnemu bralcu. V zbirki črtic in kratkih zgodb Uroša Zupana Strašen Kitajec je vsekakor velika mera jezikovnega mojstrstva, utrjenega z dolgoletnim avtorjevim pesnjenjem, posebej s tistim stilnim delom, ki se imenuje s tako imenovano narativno poezijo. Torej morda še bolj kot snov, tematika in ideje vabijo in usmerjajo tokratno bralno pozornost avtorjeve slogovne kvalitete, ki lirskim dušam omogočajo, da branijo svoj občutljivi teren pred plehko vsakdanjostjo. Uroš Zupan se te v svoji zadnji knjigi otepa na način, ki mu je zanimivo in zabavno slediti.

Piše Staša Grahek, bereta Jure Franko in Maja Moll. Helena Koder je svojo poklicno pot začela kot napovedovalka, voditeljica oddaj, nato se je uveljavila kot novinarka, scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov. Bila je scenaristka skoraj petdesetih dokumentarcev, nekaj manj kot dvajset jih je tudi režirala. Večina jih je nastala v produkciji Televizije Slovenija. Snemala je z mnogimi režiserji, nazadnje z Miranom Zupaničem, s katerim sta leta 2001 posnela film o Edvardu Kocbeku: Pesnik v pogrezu zgodovine. Kot režiserka je leta 1997 posnela Magdalenice gospe Radojke Vrančič – v središče je postavila pomembno slovensko prevajalko Marcela Prousta Radojko Vrančič, film pa je poklon pisanju, prevajanju, prevajalki in njenemu pisatelju; nekaj let pozneje je režirala tudi film Obrazi iz Marijanišča; v njem so v pomembnem formativnem življenjskem obdobju bivali nekateri pomembni slovenski literati 20. stoletja: Menart, Zlobec, Zajc, Vuga in Kovačič. Čeprav je Helena Koder vešča pisanja, je Krošnja z neznanimi sadeži njen knjižni prvenec. V knjigi so na 250 straneh zbrani eseji, ki so nastajali v zadnjem desetletju in pol in ker so revijalne objave izmuzljive, je prav, da jih lahko prebiramo v knjigi. Enajst jih je, vsakega od njih vpelje fotografija, slika, naključna podoba, ki ni ilustracija, je vidni dražljaj, ki vabi k branju in premisleku. Vzgibi, ki so avtorico spodbudili k pisanju posameznega eseja, so zelo različni – Helena Koder svoj pisateljski postopek največkrat razkrije, opiše, reflektira in tudi komentira; bralca nepretenciozno seznanja s tem, kaj ji daje misliti, kaj ji zbuja dvome in tudi pri čem se morda čuti negotovo. Najbrž ni naključje, da se knjiga začenja z leta 2019 napisanim esejem Hvalnica pisanju. Začetek eseja je oseben, kot je osebna fotografija, ki ga napoveduje: z lično pisavo popisan zvezek. Avtorica nekje med morda pozabljenimi knjigami in papirji naleti na dnevniške zapise. Svoje lastne, ki so ji že zdavnaj ušli iz spomina. Spozna, da se ji je nekoč očitno zdelo pomembno, da jih napiše. Da piše o svojem življenju, svoji izkušnji. Kot se je to zdelo že mnogim. In že njena hvalnica pisanju postane hvalnica branju. Prav branje je za pisanje Helene Koder bistveno. Je nit, ki povezuje prav vse njene eseje. Helena Koder je neutrudna bralka, posebno mesto ima med knjigami poezija. V naslovnem eseju se ukvarja s poezijo Petra Kolška. Posebej se je je dotaknila pesem z verzom o Krošnji z neznanimi sadeži – pesnik tvega misel, kako otroci gledajo mrtve kot krošnjo z neznanimi sadeži. Avtorica se v Kolškovo poezijo poglablja, temeljito premisli posamezne verze, ki ji posebej zvenijo, toda njeno razmišljanje o pesništvu ni samo sebi namen, kot ni sama sebi namen poezija; zanima jo njena vez z življenjem, z njegovim minevanjem, tudi s smrtjo. S smrtjo pesnika, z bližino smrti nasploh. Ne beremo samo o poeziji, beremo o ljudeh, ki jo pišejo, berejo, beremo o ljudeh, ki so soočeni z življenjem in njegovim minevanjem. Ja, zelo pogosto in vedno znova z minevanjem. Tudi ko piše o umetnosti, Helena Koder piše o ljudeh. O umetnikih – tistih, ki jih pozna ali jih je poznala osebno, in tistih, ki jih pozna samo po ustvarjanju. Piše o ljudeh, ki so ji blizu, o tistih, ki so ji bili blizu, pa jih ni več. Njeni eseji so osebni, a ne za ceno intelektualne jasnosti in resnicoljubnosti. Značilen je morda esej Hoja z materinščino. Avtorica razmišlja o položaju slovenščine danes. Piše o slovenščini in kar piše, je spet nekakšna hvalnica jeziku, vendar pri tem ne pozabi povedati, da je naš odnos do tega jezika pogosto malomaren, če ne kar nemaren. Skrbi jo odnos mlajših, ki se z včasih neznosno lahkoto selijo v nekakšno angleščino. Svoje stališče podčrta z osebno izkušnjo – piše o materi, po rodu Čehinji, ki je svojo češčino sčasoma izgubila, in o očetu, koroškem Slovencu, ki je po plebiscitu Avstrijo zapustil in se preselil v Jugoslavijo. Avtorica osebne izkušnje ne vsiljuje, jo pa deli kot samoumeven del lastnega življenja; stvarno ugotovi – sami se bomo morali odločiti, kaj bomo s slovenščino, ki jo imamo in ki je zdaj in tukaj nihče ne ogroža. O avtoričini veri v smisel, pomen in moč umetnosti posebej razločno govori esej z naslovom Z nostalgijo o Nostalgiji, ki sega na področje filma, kjer je Helena Koder seveda doma. Imamo fotografijo ruskega režiserja Tarkovskega z igralcem Josephsonom, ki je nastala ob snemanju slavne Nostalgije. Takole avtorica zelo natančno opisuje svoje doživljanje umetnosti: »Sama ob nekaterih umetninah tako razpoloženje občutim čisto fizično. Visoko in globoko v prsnem košu nastane nedoločljiv pritisk, ki se čustveno izraža kot nekaj med vzhičenostjo in otožnostjo, v podstati pa je neizraženo zavedanje o vsem, kar ne bo moglo biti nikoli izpolnjeno. Zavedanje lastne nemoči. Vendar v tem ni nobene žalosti. Niti revolta. In sploh ne vdanosti.« Pisanje Helene Koder ni hladno in neprizadeto. Nikakor pa tudi ni čustveno obremenjeno in obremenjujoče. Ni je sram pisati o stvareh srca; na enem od redkih odkrito polemičnih mest v knjigi pove, da srce zanjo pač ni obče mesto. Sentiment ja, sentimentalnost ne. Njen odnos je čustven, a hkrati stvaren, kot je nekje zapisala o svojem odnosu do slovenščine. Eseji Helene Koder v knjigi Krošnja z neznanimi sadeži niso zaprta, stroga forma. Avtorica se ne ogiba zastranitvam, od teme se pogosto oddalji, razmišljanje jo odpelje drugam, naprej, a potem se spet vrne in nadaljuje, kjer se je oddaljila. Esejistično pohajanje z njo je zanimivo, pogosto presenetljivo, tudi duhovito. Bralec bo znal ceniti iskrenost in nevsiljivost njenega pisanja, ki nikoli ni ne pridigarsko in ne kategorično.

Piše Miša Gams, bereta Jure Franko in Maja Moll. Pisateljica Neli Filipić je po študiju na Akademiji za likovno umetnost našla svojo pravo ljubezen v pisanju otroških knjig in mladinskih romanov, kratkoprozna zbirka Srečni konci pa je njena prva knjiga za odrasle. V njej najdemo kar 49 kratkih zgodb, v katerih močno prevladujejo ženske, ki tako ali drugače izstopajo iz družbenih okvirjev, zato nas sivo-rdeča naslovnica, na kateri gola ženska na metli beži pred “božjim dotikom” – gre za ilustracijo Samire Kentrić, ki je motiv vzela iz Michelangelove freske Stvarjenje Adama – ne preseneti, ampak še hitreje spodbudi k branju. Čeprav je bil študijski naslov knjige sprva Pri sosedih koljejo otroka, je avtorica očitno izbrala bolj “diplomatski naslov” z namigom o srečnem koncu. Pisateljica, ki se zadnjih šest let preizkuša tudi v vlogi mentorice za pisanje kratke zgodbe na literarnih delavnicah, zgodbe pogosto zaključi čustveno neprizadeto, nepredvidljivo, dvoumno, zato za večino zgodb vendarle ne moremo trditi, da se zaključijo srečno. Če gledamo na celotno knjigo skozi prizmo zgodbe Močen stavek, v katerem protagonist išče zadnji stavek za svojo zgodbo, lahko naslov zbirke razumemo tudi kot ironično poigravanje. Življenje mu namreč prinese nasproti bel list papirja s partnerkinim sporočilom, ki namiguje na razhod: “Tak konec je srečen za oba.” Ironičen je tudi prikaz več junakinj, ki so na začetku prikazane kot nekonvencionalne, neiznajdljive, nore, obrekljive, čustveno posesivne in nemočne, a jih nepredvidljivi dogodki in odločitve postavijo položaj, ko dobijo vzvode moči nazaj v svoje roke. V nekem trenutku se mati odloči, da ne bo več kuhala za družino, zato se otroci, ki nastopajo kot prvoosebni protagonisti zgodbe Pojedli smo mamo, zaskrbljeno sprašujejo: “Trideset let in več je bila nežna in potrpežljiva z nami. Je to začetek demence – je pozabila, kdo smo? Njeni ljubi otročički, ki jih je včasih z mehkimi prsti ščipala v lička, da bi imeli zdravo rdečo barvo, mi pa smo se med upiranjem hihitali? Ja, pozabila je, druge razlage ni. Ima nas za zajedavce na svojem materinskem telesu. Lepo te prosim – katera mama bi tako gledala na svoje otroke? Razen, če se ji je močno poslabšalo v glavi. Ampak kdo ji bo plačal za pregled, ko pa ničesar več nimamo. Še za v želodec nimamo. Lačni smo. Od lakote izgubljamo pamet. Ona pa takole – nekako mirna in zadovoljna, kot da nam je dala fino lekcijo.” Protagonistka zgodbe Dilema – Dvom razmišlja, ali naj izbranca sploh povabi k sebi na obisk, saj ji stanovanje in zobovje razpadata in mora pretehtati, ali se ji “vse to garanje sploh splača”, glavna junakinja zgodbe Vročina pa že pozna odgovor, ko mesi cmoke z dodatkom strupa za voluharje. Junakinji zgodb Nočna mora in Samoumevnost se zavedata, da sta vpeti v družbene vzorce, ki jima narekujejo, kaj vse morata narediti, da ostaneta nemoteči in nevpadljivi. Prva ugotavlja, da bi morala “polno živeti, ne zgolj razmišljati o tem”, druga pa se na ulici zlepa ne umakne mimoidočim, temveč čaka, da se ji sami umaknejo ali celo trčijo vanjo. Tudi protagonistka zgodbe Ključ se odzove nekonvencionalno, ko pred blokom zagleda kradljivca svojega kolesa in ga prav prijazno povabi v stanovanje, da pokrade še nekaj njenega imetja, nato pa mu v kuverti izroči tisto, kar je pravzaprav iskala tudi sama. Ali gre za čustveno izsiljevanje matere, patološko laganje ali zgolj za radovednost o dometu govoric, se sprašujemo ob branju domiselne zgodbe z naslovom Govorice, v kateri protagonistka spretno manevrira s pričakovanji svojcev do nosečnic. Ko govorice o nosečnosti pridejo do njene homofobične matere, se med njima vzpostavi nenavaden dialog: “Ljubezen, ljubezen, kaj ti sploh veš o ljubezni!” je kriknila. “V zakonu je treba včasih potrpeti, se čemu odreči. To je življenje, ne pa to… to… ta. Take kot si ti, ne smejo imeti otrok. Pokvarile bi jih.” “Kaj res? Kdo je pa potem mene pokvaril?” se je ujezila Sandra. Čeprav zgodbe Neli Filipić delujejo kot bizarna znanstvenofantastična odisejada, ki nudi inovativne odgovore na feministična, družbeno-politična in eksistencialna vprašanja, pa gre v prvi vrsti za igriva, eksperimentalna besedila, v katerih se avtorica poigrava tako z družbenimi konstrukti kot z žanrsko in stilistično zasnovo zgodb. V knjigi Srečni konci najdemo enostavčne filozofske uvide, na glavo postavljene pravljične parodije in tudi kompleksno zasnovana besedila, v katerih avtorica gradi zgodbo z bogatimi metaforami in nenavadnimi besednimi izpeljankami ter jo spretno zasuče v skladu s svojo življenjsko filozofijo. Ker se zaveda, da so srečni konci tako v filmu kot v literaturi bolj kot ne dolgočasni, jih začini s plejado dramaturških obratov, ki bralca prizemljijo v zavedanju, da ni nič tako, kot se kaže. Rdeča kapica odraste šele, ko jo volk zavrne – in ko jo zavrne še mama, se po vzoru Gregorja Samse prelevi v dlakavo bitje. Od tu naprej je vse odvisno od bralčeve domišljije in smisla za humor.

Piše Jera Krečič, bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Po romanu Me punčke iz leta 1990 in mladinski detektivki Nenavadni primer navadne muhe s slabo karmo iz leta 2019 je publicistka, scenaristka, predavateljica in pisateljica Mateja Mahnič lani izdala zbirko kratke proze Pišem. Življenje rišem. V uvodni besedi odgovarja na vprašanje, ki razkriva glavno temo: zakaj pisati o smrti. Uvod vzpostavlja osnovno sproščeno in optimistično razpoloženje zbirke ter razkriva ozadje avtoričinih premislekov o temi, ki jih vsaka zgodba v nadaljevanju po svoje podpira. Devetindvajsetih zgodb različnih dolžin – zelo kratkih in malo daljših – je razdeljenih v dvanajst razdelkov. Vsi junaki in junakinje zbirke pripadajo eni ali drugi generaciji: upokojenski, kjer življenje teče počasneje, a z otipljivejšim zavedanjem minljivosti, ali pa gre za mlade ljudi, večinoma ženske, ki so tako in drugače soočene s smrtjo bližnjih oseb ali odnosov z njimi. Zgodbe Mateje Mahnič o smrti so pravzaprav zgodbe o umrljivosti in živosti odnosov. Prva, z naslovom Harfa, se začne na zadnji dan starega leta in predstavlja simboličen začetek – začetek živeti drugače, polneje, živahneje, predvsem pa živeti z ljudmi, ki so del našega vsakdana in jih lahko jemljemo za (pre)samoumevne. Da k življenju kliče skrb za drugega, bližnjega, nagovarjajo vse zgodbe, nekatere pa v ospredje postavljajo odnos do živali in opazujejo človekovo povezanost z njimi. Posebej zanimiva je zgodba z naslovom Druga življenja, v kateri se pripovedovalec rak, v prejšnjem življenju brezbrižni kapitalist, ki je v to isto reko, v kateri danes prebiva kot rak, spustil ogromno količino pesticidov, spremeni v rakovico. Tudi druge podobno aktivistično naravnane pripovedi opozarjajo na človekovo močno vključenost v življenjski cikel vsega sveta. Z nadnaravnimi elementi in človekovim nagonom po krvnem maščevanju pa se zgodbe obračajo v na trenutke izpraznjene zaključke, ki svet shematično rišejo v igralno ploščo univerzalnih pravil dobrega in zla. Pisanje Mateje Mahnič odlikuje dobra karakterizacija junakov in junakinj ter slog, ki z raznolikostjo v vsaki zgodbi dovolj pritegne bralca, da se, čeprav za kratek čas, potopi v vedno drug (in tudi drugačen) svet. Obilica detajlov, zaradi katerih je pripoved živa, obvladovanje jezika ter različni registri in slogi pripovedovanja precej uspešno ohranjajo tempo sicer zelo obsežne zbirke. In čeprav knjigo lahko začnemo brati kjerkoli, filmsko dogajanje v kratki zgodbi Pica, pica pomeni vrhunec prve polovice kratkoprozne zbirke Pišem. Življenje rišem. Druga polovica obrne težišče pripovedovanja še bolj v notranjost. V sobivanju obeh generacij in različnih ljudi se smrt odkriva spet drugače – mitološko, presežno, duhovno in zgodovinsko. Tako so junak in žalujoči romski par, ki ga sreča na pokopališču, zaradi neupoštevanja obrednih zakonitosti kaznovani, v politično sodobnost in različno dojemanje polpretekle zgodovine nas popelje zgodba V imenu rdeče zvezde, med življenjem in smrtjo pluje upokojenec Polde v zgodbi Med šahom in matom. Zgodbo o Oranžni, umirajoči rakavi bolnici, pa pripoveduje Bog: "V predelu, kjer razsajajo maligne celice, je popoln mir. Kaj dogaja? Nič dogaja. Samo en ptič leti nad njo, s pegicami po trebuščku, drozg! Drozg??! Zanj je, petnajstletnica, nabirala črve in preživel je. Opazuje ptičje pero, ki se vrtinči dol in pristane v njeni dlani. Pomisli, kako bi bilo leteti z njim. In že leti. Usmerjam jo nad kamnitimi cvetovi ovčjih staj. Nad starodavnim prestolom na vrhu Hlama. Nad pobočji žajblja in materine dušice. Čez plažo, kjer se nasmehne golim jajcem tipa, ki si domišlja, da je Brad Pitt. »Drugič, ljubček, drugič.« Je že nad morjem. Leti v jati s ponirki, čez gliser s turisti, in ko ji najlepši ponirek vrže veliko ribo v dar, je ne ujame, škoda; leti naprej; nad prehodom med Prvič in Krkom je svetloba zahoda vse bolj oranžna, vse bolj oranžna …" Zbirko Pišem. Življenje rišem. zaključuje neposredna pripoved o življenju Martine K., rojene natanko sto let od dneva izida Levstikovega Martina Krpana, večne borke in iskalke, ki na koncu, po vseh težkih preizkušnjah in smrtih, preprosto gre – gre na pot, naprej, v pristno in lépo življenje, ki ga je znal živeti tudi njen soimenjak. Zbirka kratkih zgodb Mateje Mahnič Pišem. Življenje rišem. nas opozarja, da je smrt – tako kot ljudje in živali, s katerimi živimo, in kot družina, iz katere izhajamo in v katero se na vse mogoče načine vedno vračamo – sestavni del nas. In nas opogumlja k sprejemanju – sebe in drugega in s tem vsega, kar kliče v življenje.

Piše Iztok Ilich, bere Jure Franko. Trst, edino večje severnojadransko pristaniško mesto, ki se mu je uspelo ubraniti pred nadvlado Benetk, je leta 1717 postal odprto pristanišče. V naslednjem stoletju je doživel izjemen gospodarski razcvet in postal drugo najpomembnejše mesto habsburške monarhije. Ne pa tudi univerzitetno središče, tako da se je kulturno in politično življenje v večnacionalni metropoli zrcalilo predvsem v delovanju društev. Ta so poleg trgovcev in ladjarjev ter industrialcev in pripadnikov drobne buržoazije povezovala tudi uradnike, učitelje in druge izobražence, kar je pisateljem in drugim umetnikom, ki so se za nekaj let ustavili v mestu, zagotavljalo prostor za razmah znanosti, umetnosti in kritične misli. Ta posebnost Trsta je pritegnila pozornost socialne in kulturne antropologinje Daše Ličen, da jo je s pomočjo historično-antropološkega razlagalnega aparata raziskala in predstavila v knjigi Meščanstvo v zalivu s podnaslovom Društveno življenje v habsburškem Trstu. Osvetlila je različne vidike tamkajšnje meščanske kulture v obdobju med revolucijo 1848 in začetkom prve svetovne vojne. Ponekod je med sledenjem virom segla tudi prek tega prostorskega in časovnega okvira, da je lahko s primerjavami celovito zajela poglavitne značilnosti narodno in kulturno raznolikega, naglo se razvijajočega meščanskega sloja v največjem jadranskem pristanišču. Članstvo v društvih je v drugi polovici 19. stoletja postajalo množično, v večini, kar je za avtorico zelo pomembno, pa je naraščal tudi delež in vpliv žensk. Med številnimi društvi se je posebej posvetila štirim: Minervi, Slavjanskemu društvu, Društvu ljubiteljev živali in Jadranskemu naravoslovnemu društvu. Minervi, nastali leta 1810, nekakšnemu parlamentu meščanov, kot jo imenuje, sledi na vijugasti poti nacionalizma – od posameznih namigov v poznem razsvetljenstvu do podreditve iredentizmu s čaščenjem mučeniškega mita svojega člana, neuspešnega atentatorja Oberdana. Minerva je združevala zbiralce mineralov in izkopanin, redkih rastlin in umetnin, imela je bogato knjižnico ter na začetku 19. stoletja brezplačno ambulanto za reveže in akvarij s človeško ribico. Izdajala je tudi svoje glasilo ter do danes ohranila intelektualni značaj in zanimanje za ukvarjanje z resnejšimi družbenimi vprašanji. Slavjansko društvo je bilo eno od mnogih, ki jih je po marčni revoluciji omogočil val liberalno-demokratičnih idej. Vanj so se včlanili številni tržaški Slovani, ne le Slovenci, ženske pa so smele sodelovati le pri društvenih zabavah in plesih. Prvi predsednik panslavizmu naklonjenega društva je bil pesnik Jovan Vesel Koseski, tajnik pa učitelj Ivan Macun. Oba, tako kot večino poznejših vidnih članov, so v Trst za nekaj let pripeljale službene dolžnosti. Ta čas, ugotavlja Daša Ličen, so gojili tesne stike s proslovanskimi intelektualci na Dunaju, v Celovcu, Ljubljani in drugod. Začetno izražanje zvestobe habsburški kroni je v glasilu Slavjanski rodoljub ter v društvenih razpravah po obdobju ilirizma nadomestilo širjenje ideje jugoslovanske vzajemnosti. K zamrtju društva je poleg odhajanja ključnih članov vplivalo tudi krnjenje svobode tiska v času Bachovega absolutizma. Leta 1865 ustanovljena Slavjanska čitalnica, opozarja avtorica, ni bila naslednica društva, »pač pa povsem novo poglavje v delovanju tržaških Slovanov, predvsem Slovencev«. Tretje obravnavano, leta 1852 ustanovljeno Društvo ljubiteljev živali je bilo eno zgodnejših in vplivnejših sorodnih združenj v Evropi. Vanj so se vključevali zlasti pripadniki višjih slojev tržaškega meščanstva pa tudi posamezniki iz drugih delov monarhije, na primer Ljubljančan Janez Bleiweis. Med ženskimi članicami je bila najvplivnejša Angležinja Isabel Burton, ki je z možem Richardom, diplomatom in raziskovalcem, devetnajst let preživela v Trstu. V društvu je vodila odbor za podeljevanje nagrad izvoščkom, kmetom in drugim, ki so »človeško in plemenito«, torej civilizirano ravnali s svojimi živalmi, ter hkrati odmevno skrbela za sramotenje in kaznovanje barbarskih surovežev zlasti med slovanskim okoliškim prebivalstvom. Borci za pravice živali v društvu so bili prepričani, osvetljuje avtorica tudi drugo plat, »da delajo dobro, ko ob zvokih petja kanarčkov in laježu počesanih psov iz zavetja svojih vil spodbujajo kmečko prebivalstvo k milosrčnosti do živali in splošnemu družbenemu napredku«. Daša Ličen svojo zanimivo primerjalno analizo delovanja tržaških društev v »dolgem 19. stoletju« sklepa z Jadranskim naravoslovnim društvom, ki je po ustanovitvi leta 1874 delovalo še 40 let. Trst kot vozlišče kopenskih in pomorskih poti je bil ugodno okolje tudi za pretok znanstvenih informacij, še posebno po odprtju zoološke raziskovalne postaje, kjer je opravljal poskuse tudi mladi Sigmund Freud. Avtorica dodaja, da v delovanju društva ni bilo opaznih nacionalnih in drugih političnih tendenc, saj so raziskovalci z vseh strani sodelovali predvsem kot »državljani« republike znanosti. Med njimi na koncu predstavlja še sodelavca društva Karla Deschmanna, ki so ga, kot pravi, slovenski nacionalisti po prestopu v nemški tabor izbrisali z zemljevida pomembnih naravoslovcev na Kranjskem.

Zakaj je v šolskem sistemu naenkrat toliko odličnjakov, so s tem povezane tudi rekordne omejitve po srednjih šolah? Govorimo o tako imenovani ocenomaniji, ki že več let preplavlja slovensko izobraževanje, in o posledicah, ki jih povzroča. Še malo pa se bo zaključil spomladanski rok za vpis v srednje šole, pri čemer bodo najverjetneje tudi letos nekatere, po večini gimnazije skoraj do skrajnosti zaostrile prag za vstop. Ponekod bo ta tako visok, da bo vsaka štirica od sedmega razreda naprej lahko usodna. Šolam je v zadnjem desetletju izrazito poraslo povprečje ocen, govorimo o pravi ocenomaniji, ki pa se kljub temu ne odraža tudi v višji ravni znanja, ampak – kar je skrb vzbujajoče – v vse večjih duševnih težavah mladih. V začarano igro lova na petice so se ujeli vsi – od šol, učiteljev, staršev in posledično tudi učencev, pri čemer je vprašanje, ali so predlagane spremembe zakonodaje korak v pravo smer.  Sogovorniki: Sorina Doler in Luka Nikolac, osmošolca na Osnovni šoli Lava v Celju; Arja Ela Hvala in Lara Butinar, dijakinji Gimnazije Vič; Kristina, mama devetošolca; Marijana Kolenko, ravnateljica Osnovne šole Lava; Alenka Krapež, ravnateljica Gimnazije Vič; Klemen Lah, član strokovnega sveta za splošno izobraževanje; Dimitrij Banda, svetovalni delavec na Gimnaziji Vič; Andrej Koritnik, profesor slovenščine na Gimnaziji Vič; Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba; Sandi Vrabec, vodja sektorja za osnovno šolstvo na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje. Bral je Jure Franko.

V zadnji epizodi podkasta Sarajevo 1984 govorimo o zapuščini iger, o olimpizmu danes in v prihodnje ter o možnosti, da bi še kdaj zagorel olimpijski ogenj na teritoriju bivše države, recimo pri nas, v Sloveniji. Sogovorniki: Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Filip Gartner, takratni glavni trener moške alpske reprezentance; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Jabučar Nasir, predstavnik 14. generacije, ki se ukvarja z ročno izdelavo bakrene posode; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Emir Osmić, vodič po olimpijski turi v agenciji za ture in potovanja Insider; skupina mladih računalničarjev s Češke; Enzo Smrekar, predsednik Smučarske zveze Slovenije; Franjo Bobinac, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, združenja športnih zvez;  Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Adi Operta, v času Sarajeva 1984 sarajevski turistični vodnik, čigar dedek je bil vpet v organizacijo iger; Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Sarajevo '84, 3. del podkasta: Volimo Jureka više od bureka" v ritmu Bolera Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.  

V tretjem delu podkasta Sarajevo '84 se spominjamo časa pred štiridesetimi leti, ko so olimpijsko Sarajevo zapuščali še zadnji predstavniki številnih ekip: televizijskih, radijskih, časomerilskih, gostinskih, predstavniki Mednarodnega olimpijskega komiteja in ostali, vpleteni v izvedbo 14. zimskih olimpijskih iger. Igre so se tako končale 19. februarja 1984 in v teh dneh pred štirimi desetletji so se po svetu vrstili sprejemi za športne junake iger. Sogovorniki: Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Franc Pohleven, sankač v dvosedu; Tina Tolar, sankačica; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Zoran Bibanović, član odbora za bob in sanke; Zvone Šuvak, legendarni jeseniški hokejist; Igor Beribak, takrat najmlajši reprezentant jugoslovanske hokejske reprezentance; Marjan Vidmar,  takratni najboljši biatlonec; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Jure Velepec, biatlonec; Tadej Curk, kustos ljubljanskega Muzeja športa, ki je sodeloval pri postavitvi razstave Muzeja novejše in sodobne zgodovine Srebrne igre 1984; Jana Mlakar, najuspešnejša slovenska smučarska tekačica v Sarajevu; Ivo Čarman, nekdanji smučarski tekač, zadnji nosilec olimpijske bakle v Sarajevu; Primož Ulaga, takratni slovenski smučarski skakalec; Miran Tepeš, takratni slovenski smučarski skakalec; Tomaž Dolar, takratni slovenski smučarski skakalec; Vasja Bajc, takratni slovenski smučarski skakalec; Rajko Stržinar, med četverico Slovencev, Jugoslovanov, ki so bili del družine parašportnikov; Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Filip Gartner, takratni glavni trener moške alpske reprezentance; Janez Pleteršek, takratni smukač; Nuša Tome, slovenska alpska smučarka; Mateja Svet, slovenska alpska smučarka; Bojan Križaj, slovenski alpski smučar; Grega Benedik, slovenski alpski smučar; Sejo Sexon, vodja skupine Zabranjeno Pušenje; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos, zaposlen v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45.

V drugem delu podkasta Sarajevo '84 govorimo o pripravah in izvedbi največjega športnega tekmovanja, ki ga je kadarkoli gostila naša nekdanja skupna država, o slovenskem sodelovanju, brez katerega bi igre težko speljali na najvišji ravni, o naši radijski ekipi, pa o televizijskem deležu ter o morda največji zvezdi iger, o maskoti Vučku. Sarajevo '84 je nov dokumentarni podkast Vala 202. Zelo podrobno se posveča kandidaturi, pripravi, organizaciji in izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Poslušajte ga vsak petek do 1. marca ob 10.45. Sogovorniki: Senada Kreso, priznana sarajevska prevajalka, poliglotka, v času 14. zimskih olimpijskih iger v Sarajevu zadolžena za mednarodno sodelovanje; Ahmed Karabegović, generalni sekretar organizacijskega komiteja 14. zimskih olimpijskih iger; Davorin Kračun, doktor ekonomskih znanosti; Marjan Lah, dolgoletni urednik športnega programa na RTV Slovenija; Zoran Doršner, Sarajevčan slovenskih korenin, arhitekt, zadolžen za iskanja pravih lokacij za športne objekte; Lojze Gorjanc, vodja nordijskih disciplin; Tomo Levovnik, takratni trener slovenske smučarske reprezentance; Adi Operta, v času Sarajeva 1984 sarajevski turistični vodnik, čigar dedek je bil vpet v organizacijo iger; Jože Trobec, akademski slikar, avtor Vučka, maskote 14. zimskih olimpijskih iger; Eldin Hodžić, zgodovinar in kustos, zaposlen v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu; Ivo Milovanovič, takratni urednik športnega uredništva na Televiziji Ljubljana; Bojan Križaj, slovenski alpski smučar; Ivo Čarman, nekdanji smučarski tekač, zadnji nosilec olimpijske bakle v Sarajevu; Tone Vogrinec, dolgoletni vodja alpskih disciplin; Bibija Biba Kerla, takratna sarajevska hitrostna drsalka; Jabučar Nasir, predstavnik 14. generacije, ki se ukvarja z ročno izdelavo bakrene posode; Zoran Bibanović, predsednik Združenja turističnih agencij v Bosni in Hercegovini; Rajko Dolinšek, reporter in leta 1984 del 15-članske novinarske ekipe Radia Ljubljana; Vili Natlačen, v skupini tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Matjaž Šprajcar - Špricko, vodja skupine tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Stane Košmerlj, v skupini tonskih mojstrov, ki je bila takrat zadolžena za javljanja v Ljubljano; Jure Franko, slovenski alpski smučar, ki je v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov; Primož Ulaga, takratni slovenski smučarski skakalec; Miran Tepeš, takratni slovenski smučarski skakalec. Zapiski: Sarajevo '84, 1. del podkasta: Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Jure Franko: Srebrna medalja mi je hitro postala breme; Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala

Tokrat gremo najprej v zgodovino. 14.februarja je namreč minilo 40 let, odkar je Jure Franko na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu prismučal srebrno kolajno. V trenutku je postal junak in se zapisal v zgodovino. O svojih spominih na te dogodke pripoveduje Zoran Doršner, uveljavljen slovenski arhitekt iz Bosne in Hercegovine, ki je sodeloval pri prostorskem načrtovanju iger v Sarajevu in jih je doživel tako rekoč iz prve vrste. Dobro pa se spominja tudi razdejanja in trpljenja med obleganjem Sarajeva le nekaj let pozneje. Iz Ria de Janeira boste slišali, kako poteka pustni karneval - najbolj množični in zagotovo najbolj barvit na svetu. Predstavljamo pa tudi publikacijo Zgodbe slovenskih izseljencev v sliki in besedi, ki je delo Janeza Roglja.

14. februar je za vedno z zlatimi, če smo natančni s srebrnimi črkami vpisan v slovensko športno zgodovino. 14. februarja 1984 je Jure Franko na olimpijskih igrah v Sarajevu poskrbel za prvo olimpijsko odličje naše takratne skupne države v zgodovini jugoslovanskih nastopov na zimskih igrah. Po dogodku, ki mu je povsem spremenil življenje, je kmalu končal športno pot in poslovne priložnosti iskal v tujini. Zdaj z družino znova živi v Sloveniji, pred dnevi pa je bil tudi v Sarajevu, kjer so po njem poimenovali smučarsko progo na Bjelašnici.Zapiski: Sarajevo '84: Veličastnih 12 olimpijskih dni štiri desetletja pozneje Sarajevo '84 (1. del podkasta): Olimpijski šok in čudež v času jugoslovanske krize Sarajevo 84': V 80. letih so v Sarajevu izdali več nosilcev zvoka kot celotna Jugoslavija skupaj Bibija Biba Kerla: Padla, se pobrala in obstala Sarajevo '84, 2. del podkasta: Igre bi brez Slovencev težko izpeljali

Sarajevske olimpijske igre leta 1984 so prve in edine olimpijske igre v državi, katere del smo (bili) Slovenci. Jugoslovanom in tudi Slovencem so prinesle prvo kolajno v zimskih športih na tem tekmovanju, a bile so več kot le športni dogodek. Označili so jih za največje in najbolj uspešne zimske olimpijske igre do takrat, bile so tudi finančno uspešne. Dodobra smo jih zaznamovali Slovenci, pa ne le s prevlado med športniki, temveč tudi v zaodrju. Kako slovenske so bile? Zakaj je bilo Sarajevo tisto jugoslovansko mesto, ki je oddalo kandidaturo za gostitelja zimskega športnega spektakla in jo tudi dobilo? In kako se iger po štiridesetih letih spominjajo tisti, ki so bili tam: Jure Franko, Bojan Križaj, Ivo Čarman, Andrej Vidmar, Rajko Dolinšek, Marjan Lah in Andrej Šifrer? V leto 1984 nas pelje oddaja Sledi časa, ki jo je pripravila Špela Šebenik, tudi s pomočjo arhiva in kolegov z Vala202.

Med filmskimi festivali, ki sodijo med najbizarnejše, je Mednarodni filmski festival v Pjongjangu v Severni Koreji. Leta 2018 ga je obiskal nemški režiser Martin Hans Schmitt in ustvaril animirani dokumentarni film z naslovom Kako sem preživel filmski festival v Pjongjangu. Njegovo delo je kritika režima, saj prikazuje urejeno fasado življenja v totalitarni državi, v kateri so vsi srečni. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko. Ton in montaža David Lap.

Srebrne igre 1984 je naslov razstave, ki so jo odprli v Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Letos namreč mineva 40 let od tega velikega tekmovanja v Sarajevu, ki je Jugoslovanom in Slovencem prineslo prvo kolajno na zimskih olimpijskih igrah. Jure Franko je bil v veleslalomu drugi – od tod torej tudi ime razstave, ki nas popelje v 80. leta in v obdobje slovenske evforije in navdušenja nad zimskimi športi. Razstavo sta na pobudo Olimpijskega komiteja Slovenije pripravila Muzeju novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Muzej športa, otvoritve pa se je udeležilo tudi nekaj športnikov, ki so se tekmovanja v Sarajevu udeležili in so z nami delili svoje spomine.

Piše Jure Jakob, bere Jure Franko. Litovski pesnik Eugenijus Ališanka je star znanec slovenskih ljubiteljev poezije, saj je bil že gost ene od prvih izvedb festivala Dnevi poezije in vina, ko je ta še potekal v zlati Gradnikovi Medani, večkrat je obiskal tudi festival Vilenica. Leta 2008 je v slovenskem prevodu izšla njegova pesniška zbirka Iz nenapisanih zgodb, letos pa še izbor s skupnim naslovom Če. Vendar tri zbirke, iz katerih ga je sestavil, niso zastopane povsem enakovredno. V pogovoru, ki ga je imel kot častni gost Dnevov poezije in vina, je pojasnil, da ga je pri izboru vodila želja predstaviti tisti del svoje poezije, ki ima univerzalen naboj in je dostopen tudi bralcem, ki niso seznanjeni z njegovim, litovskim literarno-kulturnim okoljem. Kot se pesnikom rado dogaja, je tudi Ališanka presodil, da so najbolj univerzalne in nasploh pomenljive tiste pesmi, ki jih je napisal takorekoč nedavno, zato v izboru po obsegu prednjači njegova zadnja v izvirniku izdana zbirka Samo črtkane črte hrbtenice iz leta 2016, malo manj pesmi je iz zbirke Če, ki je v izvirniku izšla leta 2011, najmanj pa iz zbirke Exemplum iz leta 2006. Dodal je še zaključni poetični esej, v katerem v svojem slikovitem slogu obuja spomine na otroštvo, ki ga je preživljal v predmestju Vilne. Ališanka je svetovljanski pesnik, in to v več pogledih. Znano je, da je zaprisežen popotnik, ki je z avtom sam ali pa v družbi popotnih tovarišev večkrat podolgem in počez prekrižaril Evropo, kdaj pa zavil tudi še kam dlje. Je prevajalec (med drugim je prevedel tudi kar nekaj slovenske poezije) ter socialno in profesionalno vešč literat, dobro vmrežen v sistem literarnih štipendij in festivalov – teh novodobnih umetniških rezervatov, po katerih se pesniki in pripadajoči abonenti selijo kot redki preživeli Indijanci, da bi si spočili od deprimirajočega, brezdušnega vsakdana v postmodernem sistemu proizvodnje in potrošnje, ki te razervate modro financira, da ne bi pesniška energija med nič hudega sluteče ljudi morda pljusknila preveč neposredno. Predvsem pa je Ališanka svetovljan v poeziji, v svetu, ki vstaja iz njegovih pesmi. Pri tem imam v misih več stvari. Iz njegove poezije veje svetovljanstvo duha, široka razgledanost načitanega intelektualca, ki v svoje pesniške sekvence domiselno vpleta reference iz vseh vetrov evropske kulturne zgodovine, filozofije, religije in literarne imagologije in spretno kot kak cirkuški artist kroži od ene do druge medbesedilne navezave iz zakladnice klasičnih literarnih del. Pri tem ravna kot zgodbar (narativnost je nespregledljiva komponenta Ališankove poezije), ki pa pripovedi ne vodi linearno od začetka do konca, ampak zaključek vsakič in v nedolged odlaga v naslednje nadaljevanje. Njegova poezija sicer ni izključno ali pa pretežno epsko-narativna, ampak – če se navežem na avtorjevo igrivo klasifikacijo v zakriti avtopoetski pesmi o žanrih v litovski poeziji – vsaj še lirična, intelektualna, lingvistična in tudi etnografsko potopisna. Pogosto vse to hkrati oziroma v različnih kombinacijah. Pesperktiva njegovih pesniških tvorb je izrazito odprta, fragmentarna in pomensko nezaključena. V svojih pesmih Ališanka, kakor tudi pravi v že omenjenem intervjuju, preigrava različne vloge, od katerih nobena ne prevzame izključnega primata; to je svet, v katerem ni nikogar, ki bi lahko prevzel glavno vlogo. Ališankovo pesnjenje se odvija v odsotnosti nekega zavezujočega osebno-eksistencialnega temelja in v grenko-sladki zavesti o ontološki relativnosti resničnosti, kar je verjetno povezano z značilno lahkotnim tonom v obravnavi snovi, ki vzbuja pesnikovo pozornost. Ko ga berem, imam občutek, da se njegove pesmi dogajajo v zraku, kot da bi bile odvezane od teže naših okornih teles, brez katerih zemljani v vsakdanjem življenju sicer ne znamo preživeti. V tem odprtem in zračnem prostoru je "pesem le plod naključnih srečanj v sončni legi tišine", kot beremo v pesmi litovsko poletje. Ta srečanja so, če dam za zgled kar prvo pesem v knjigi z naslovom epikurejska jesen, pogosto zabavna in duhovita, bralec je soočen s slikovitimi podobami in iskrivimi domislicami lirskega subjekta. Nasploh je slikovita, včasih že kar vratolomna fantazija eden od najmočnejših adutov Ališankove poezije, vendar ta fantazijska okretnost ne vodi nujno v svetle in sončne prostore. Pravzaprav se tudi tam, kjer so pesmi iskrivo zabavne, sočne in zelo okretne (tak vtis sem dobil pri začetnih pesmih iz zbirke Exemplum), zdi, da jo to le zavajajoča površina nad skritimi, pridušenimi tesnobnimi slutnjami. V zadnjih pesmih knjige, tistih iz zbirke Samo črtkane črte hrbtenice, pa praznina, občutki bivanjske zapuščenosti, samote in žalosti pritiskajo vse bolj v ospredje. Ališankove pesmi evocirajo nalomljen, iznakažen, globinsko melanholičen svet, vpričo katerega tudi njihov zračni, lahkotni naboj včasih kloni. Vsekakor poezija na ravni svojega časa!

Piše Sašo Puljarević, bereta Jure Franko in Lidija Hartman. Delo Tri barve za eno smrt vizualne umetnice in pisateljice Janje Rakuš je v več pogledih nekonvencionalen roman. Postavljen je med Piran in Amsterdam v čas zadnjih izdihljajev epidemije koronavirusa, pred nami raste skozi niz fragmentov, ki jih prej kot osrednja pripovedna nit oziroma osrednji osebi Livija in Tobijas ohlapno vežejo skupaj barve, ki prevzamejo vodilno vlogo pri razgrajevanju pripovedi in se pretvorijo v nekakšno vezivno tkivo romana. Tobijas je namreč le eden od dvanajstih ljudi na svetu, ki lahko vidi vse barve, izvor te zmožnosti pa ga sooči z eksistencialno dilemo. Na drugi strani tudi Livija k temu pridaja svoj del, saj prevaja delo Modra revolucija francoskega umetnika Yvesa Kleina. Roman je prav po vzoru Kleinovega dela Ex voto za sveto Rito iz Cascie razdeljen na tri dele – Monopink, Modra in Zlata –, a to je le ena od potez, s katerimi avtorica odpira literarno pripoved navzven in sega na področje vizualne umetnosti. Veliko nazorneje na to opozarja s QR kodami, integralnimi deli besedila, s katerimi dostopamo do različnih videoposnetkov. Ti seveda že po naravi stvari lomijo ustaljeno linearno branje, širijo polje in način zaznave in čeprav mestoma ponujajo odlične poglobitve, se zdi, da pri nekaterih potencial ostaja neizkoriščen. Pogosto ostajajo na ravni vizualne interpretacije prebranega oziroma ne poudarjajo dovolj specifičnih lastnostni vizualnega medija. Pogumneje se avtorica loteva medija literature oziroma v tem primeru romana. Z neenakomernim menjavanjem pripovednih perspektiv in kopico medbesedilnih navezav pred nami razgrajuje konvencionalno pripoved in razgalja ogrodje, tisto, kar načeloma obstaja v podtalju, temelje, ki bi v kakem drugem primeru predstavljali šele osnovo za pripoved. V drobljivem, liričnem in pogosto esejističnem slogu izpisuje eksistencialistične meditacije o naravi in stanju stvari in človeka. Čeprav pripoved s tem dobi nekakšno polnost, neukrotljivo kljubuje diktatu enovitosti in celosti, slogovno sicer bravurozni zapisi občasno vendarle zapadejo v esteticizem, prav tako pa bi jih bilo mogoče bolj organsko preplesti. Včasih se namreč zdi, da se določena podoba, misel ali dogodek ne pojavi zaradi sebe, temveč kot prikladna iztočnica za naprej. Tako kot sicer, ko govorimo o bivanjskem položaju, se tudi roman ne izogne razmišljanju o sedanjem trenutku in načinu, kako bivamo v njem, a pri tem se misli večkrat zazdijo moralizirajoče ali vsaj pokroviteljske. Kajti roman ves čas gradi na distanci med zdaj in nekoč oziroma tu in drugje, pri čemer je nekoč in drugje seveda pozitivneje ovrednoteno. Četudi se z zapisanim strinjamo, pa zaradi načina izrekanja deluje nekoliko pavšalno. Tako na primer beremo: »Danes, v enaindvajsetem stoletju, v silikonski bedi historicizma in socialnih medijev, smo vsi enaki. Moramo biti. Vsi se enako odzivamo na umetniška dela, gibanja ali ideje. In če se kdo slučajno noče pridružiti zborovskemu odobravanju, ga hitro označimo za desničarja, rasista, buržuja, aristokrata ali eskapista. To se zgodi s kulturo, ki ji ni več mar za umetnost.« Oziroma na drugem mestu: »V Italiji se lahko človek sanjam le približa. […] V Mehiki človek resnično sanja.« Najsi gre za časovni ali geografski, ključen je torej odmik, a ker se od lastnega tu in zdaj le s težavo toliko distanciramo, da bi ga lahko uzrli v vsej svoji kompleksnosti, je skoraj neizogibno, da pade v nemilost. V podobni smeri gre roman tudi, ko pravi »Ne razumemo več sveta« oziroma »Vsaka pesem ima svoj čas in zdi se, da se ritem, značilen za našo, zahodno civilizacijo bliža koncu. Pa kaj. To ni nič novega pod soncem zgodovine. Vsak svet ima svoj začetek in svoj konec.« Tovrstne ideje kažejo na nekakšno linearno razumevanje, ki je spet preveč osredinjeno nase. Ne gre namreč za to, da sveta ne bi več razumeli, vprašanje je, ali smo ga kdaj koli. Ideja, da živimo hip pred vsečloveškim zatonom, pa je verjetno znana vsaki generaciji. Če so postmodernistični eksperimenti resničnost razgrajevali v namenom, da bi dokazali, da absoluta ni, se pri Janji Rakuš zdi, da to počne z drugimi nameni. Priča smo bolj modernističnemu pristopu, ki se vztrajno podaja na iskanje, čeprav se zaveda, da cilj ni dostopen. Kot pravi: »Nesmiselnost je dosledna in predvidljiva, smiselnost skrivnostna in nenavadna.« Kaj pa, če je ni? Ne vem, samo vprašam. Kljub vsemu Tri barve za eno smrt pomeni več kot dobrodošlo prevetritev trenutne romaneskne produkcije, opozarja na možnosti eksperimentiranja, ki jih uspavani sodobni slovenski roman vse prevečkrat povsem zanemarja, in ne nazadnje zahteva dialog. Oziroma če parafraziram uvodni citat Stana Brakhagea – predstavljajte si roman, ki mu ne vladajo pravila perspektive, roman brez predsodkov kompozicijskih načel, roman, ki se ne odziva na vsiljena pravila, kajti v življenju mora vsak objekt, na katerega naleti, spoznati skozi pustolovščino zaznavanja.

Piše: Muanis Sinanović, bere Jure Franko. Lahko bi rekli, da je slovenska literarna kritika v krizi. Po eni strani je tako od znotraj kot od zunaj ogrožena samobitnost poklica kritika kot sprotnega bralca in analitika literarne produkcije, po drugi pa je vedno manj daljših študij ali esejev, ki skušajo analizirati širše trende in globinske tokove sodobne književnosti. Manko najbolj sistematično nadomeščajo knjige LUD Literatura in prav v tej založbi je izšla tudi knjiga štirih daljših besedil profesorja Alena Širce Želo pesmi: študije o slovenski poeziji. V prvem besedilu Filozofske prvine v slovenski poeziji skuša avtor razbirati filozofsko ozadje pri pesnikih od Prešerna do Jerneja Zupaniča. Esej sicer vsebuje nekaj zanimivih opazk, vendar razočara s svojo splošnostjo. Avtor sam priznava, da gre zgolj za skico in bi podrobnejšo študijo veljajo izvesti kdaj v prihodnje, vendar to ne deluje prepričljivo, saj imamo občutek, da se želi teksta čimprej znebiti in ne ve, kam bi ga bilo smiselno zapeljati. Začetek slovenskega pesniškega ekspresionizma je nekoliko bolj ambiciozno besedilo, ki se ukvarja z literarnimi teorijami o pesniškem ekspresionizmu ter jih vrednoti skozi lastno perspektivo, pri tem pa pride tudi do določenega zaključka oziroma sodbe. Pritegne vpenjanje različnih teorij v skupno območje, s čimer se bogatita znanje in interpretacija bralcev, ki ne pripadajo krogu literarnih teoretikov, čeprav se vprašanje o ekspresionizmu ravno tem lahko zazdi pretirano sholastično. Naslednji esej je po naši presoji najboljši. Nedoločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna je interpretacija duhovnih prvin v pesmih pred nekaj leti umrlega avantgardista, ki mu je med bralci in sledilci uspelo zgraditi kult. S pomočjo Derridajevega koncepta in številnih verzov Širca pride do pomembnega zaključka o izmuzljivosti – natančneje: nedoločljivosti – te poezije, ki se stalno umika interpretaciji. Iz teh zaključkov bi se brzčas dalo izhajati v vrednotenju Šalamunovega kulta in njegovega opusa tudi v prihodnjih letih. Prav tako zanimiv je prispevek Geneologija vsakdanjosti: slovenska pesniška poezija v tranziciji. Ukvarja se s posebnim fenomenom v moderni zgodovini slovenske poezije, namreč z obratom k vsakdanjemu življenju po zgledu urbane ameriške poezije konec osemdesetih oziroma v devetdesetih. Ta obrat je večinoma značilen za skupino pesnikov in pesnic današnje srednje generacije. Esej je zastavljen enciklopedično; po uvodni obravnavi zgodovinskega ozadja pojava se spusti v krajše opise oziroma obdelave posameznih opusov po imenih. Izbor perspektive in razumevanje literarne ideologije sta zanimiva. Podobno kot pri tekstu o Tomažu Šalamunu pa imamo vtis, da bi se dalo tudi to besedilo še razširiti in priti do daljnosežnih spoznanj, tudi z upoštevanjem političnega nezavednega. Žal se takšnih analiz pri nas premalo lotevamo, morda tudi zato, ker objektivne okoliščine scene na vsakdanji ravni osebno prepletajo avtorje, profesorje, urednike in kritike, profesionalni vložek pa je, hočemo ali nočemo, tudi osebni. Zato se včasih zgodi, da bi potrebovali neko praktično nemogočo perspektivo notranjega Drugega. Samorazumevanje je pretirano razdvojeno na to, kako se, pogosto idealistično, razumemo sami, in kako nas, tudi pogosto idealistično, kot nekakšno prisrčno kurizioteto, razumejo drugi. Želo pesmi je knjiga, ki ima dober namen in je v svoji izbiri tem večinoma izvirna. Vendar pa izvedba niha. Če imamo prvi tekst lahko za skico, ki bi si v knjižni obravnavi zaslužila dodelavo, je najboljši soliden prvi korak k določeni interpretaciji. Profesorja Alena Širco kot budnega spremljevalca sodobnega pesniškega dogajanja na Slovenskem tako lahko spodbudimo, da se esejev v prihodnje loti bolj udarno in suvereno izrabi potenciale, iz katerih črpa.

V slovenskih kinih se je zavrtel težko pričakovani novi film Martina Scorseseja Morilci cvetne lune. Premiero je imel maja v Cannesu, kjer je ekipa doživela devetminutne ovacije. Scorsese je v filmu pokazal na bolečo rano ameriške zgodovine – na poboj članov plemena Osage, ki so na začetku 20. stoletja na svojem ozemlju odkrili nafto in zelo obogateli, kmalu pa so njihovo bogastvo hoteli zase pohlepni belci. V središče epskega filma je Scorsese postavil ljubezensko zgodbo med belim prišlekom Ernestom Burkhartom in staroselko Mollie Kyle. Njiju v filmu igrata Leonardo DiCaprio in Lily Gladstone, lokalnega vplivneža, ki ima niti v svojih rokah, pa igra Robert De Niro, ki s Scorsesejem sodeluje že 50 let. O dobrih in slabših plateh filma Morilci cvetne lune razmišlja Gorazd Trušnovec, bere Jure Franko.

Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Erudit, pisatelj, umetnostni zgodovinar, esejist, prevajalec in pesnik dr. Miklavž Komelj je v pesniški zbirki Med ustvaril zanimivo sliko območja vmesnosti, v katerem se družba še bolj razdeli. Te vmesnosti so mišljene kot razmisleki, tudi pomisleki, izraženi v štirinajstih pesmih. Naslovni predlog med zato ustvarja lok, s katerim pesnik ustvarja dialog med obema skrajnostma. Obenem pa je ta mèd lahko tudi méd – hrana, pogon – in je po večini zgoščen oziroma gost. Pri tem upoštevamo tudi oblikovno plat knjige, v kateri so tudi avtorjeva likovna dela. Igra z besedami je jasna in prepričljiva. Prispodobe kažejo tudi tisto, česar kdo mogoče ne želi videti ali sploh ne vidi. Vendar – mora. Najpomembnejše, tehtno in ključno v celotni zbirki je na ta način nenehno prevpraševanje, ki ves čas vznemirja in pušča veliko mest enkrat praznih, spet drugič na novo zasedenih. Čeprav na zavihku knjige piše, da gre za poezijo, ki je nastala iz zelo napetega zgodovinskega obdobja, se dvigne nad ta čas in jo je mogoče brati iz različnih vidikov. Mislim, da pesnik ne problematizira samo natančno določenega obdobja, ampak je bilo obdobje pandemije samo sprožilec celotnega, izjemno razmišljujočega cikla. Ta pa je zdaj nadčasoven. Če zbirko Med primerjam s Komeljevo predlani izdano Gorečo knjigo, lahko mirno rečem, da ji spet ne manjka intenzivnosti in tudi ne neposrednosti in prefinjenega dialoga z bralstvom. Soočanje z resničnim svetom in okoliščinami nastanka pesmi pa je v obravnavani zbirki veliko bolj drzno, celo nekoliko izzivalno in vznemirljivo. Čeprav zbirka govori tudi o pandemiji covida-19, Komelj poudarjs, da se taka apokalipsa dogaja ves čas. Pesniška zbirka smelo nasprotuje poročanju medijev, načrtovani paniki in vsem tistim, ki radi strašijo in ustvarjajo zmedo. Pa vendar ne gre za angažiranost. Dodelanost izraza, natančnost v odmerkih besed in izbrani citati ter njihovi ustvarjalci namreč mehčajo kritičnost. Zbirka Med si torej upa govoriti; pogosto sicer pogrešani iskrenost in nepredvidljivost sta v današnji umetnosti še kako pogrešani. Včasih je britev, ki zareže z besedami in prav zato pretrese – če parafraziram umetnika – nujna in manj škodljiva kot kaj drugega. V ogledalu ostaja dvom: »In kaj, če je svoboda / v tem, kar ne velja / za svobodo?« Pretresanje definicij in verjetje v zvestobo samemu sebi odpirata pomembno vprašanje o posploševanju in prehitrem zadovoljstvu z večinskim mnenjem: »Tvoja misel je čista, / če je tvoj duh res tvoj.« Zavezanost k zvestobi je kot rdeča nit, ki v zadnji pesmi Meja doseže poanto: »Resnična govorica je tista, ki vzdrži, da je njena resnica, kjer govorice ni. Brez razvozlavanja vozlov, brez iskanja poti domov. Tragedija je spev kozlov, ne spev bogov.« Pesmi v zbirki Med preveva veliko razmislekov o odločitvah in usmeritvah, ki ne nazadnje niso nikoli preproste. S premišljenim jezikom in izpeljavo pesniških sredstev Miklavž Komelj ustvarja miselne tokove in nam ponuja poglede, ki jih kot kritične opazovalke in opazovalci moramo najti. Ponujanje različnih literarnih svetov nam kaže dela in imena, ki jih verjetno premalokrat osvetlimo in se poglabljamo. Pomembna pa je tudi vmesnost, nekakšna zamrznitev: »Pot je nepremična. / Popolna statičnost.« Prav to je ključ, da lahko v posebni medenosti občutij uzremo še kaj drugega.

Piše: Marjia Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Hrvaški filozof Goran Starčević v eseju Digitalna doba in novi barbari, ki ga je bil posvetil Primožu Reparju in Janku Rožiču, kritizira moderno tehnologijo. Izhaja s stališč nekaterih sodobnih filozofov, med njimi Hamvasa, Baudrillarda, Foucaulta, Benjamina, Bergsona in Wittgensteina, vrača se tudi h Kierkegaardu in Heideggerju. Kozmologija antičnega filozofa Parmenida, ki ga ima za očeta vseh filozofov, po njegovem mnenju temelji na mistični celovitosti biti in ideji o povezanosti vseh pojavov v svetu. Starčevićevo premišljevanje je eno najbolj pesimističnih te vrste in hkrati brezkompromisno opozarjanje na negativnosti, ogrožanje in škodljivost digitalnega sveta. Ta svet je, kot pravi, sistematiziran in kot črna luknja posrka vase vse sledi humanega sveta. »Požira um in občutke, kakor telo in dušo. Spontanost, osebnost in svobodna volja posameznika izginjajo v megli preteklosti na podoben način, kot so z današnje politične scene izginile ideje svobode, bratstva in enakosti, ki so bile še do nedavnega univerzalno geslo sodobnih demokracij.« Novi barbari so vzgojeni v naročju znanosti in tehnologije, človeški svet zanje ni več cilj, temveč je postal kvečjemu problem. Vladavina tehnike je vrhunec racionalizacije, na koncu se izkaže za univerzalno tehniko vladanja, njen namen se naznanja kot popoln nadzor nad življenjem in uniformnost. Starčević se sprašuje, ali imajo ljudje še pravico živeti v humanem svetu. V hiperrealnosti digitaliziranega življenja prepoznava nenasitno voljo do moči ter željo po globalni prevladi nad ljudmi in naravo. Človek opušča stare in dobro utečene meje analognega sveta, analogija čedalje bolj izginja, pravzaprav bi že bilo mogoče govoriti o njeni smrti, neizprosno se napoveduje kataklizma. Digitalna doba od človeka zahteva, da se izneveri svojim čutom, očiten je proces trivializiranja njegove duhovnosti. Goran Starčević vidi digitalni svet kot nestrpen svet, v katerem se stari prepiri nadaljujejo v virtualni smeri. »Digitalizacija sveta je tudi zaključek procesa popolne medializacije sveta. Na tem planetu ni več mesta, ki bi lahko ušlo nadzoru globalnih elektronsko-nevronskih možganov, ki prek digitalnega signala utripajo kot en sam, edinstveni digitalni organizem.« Človek je, tako trdi filozof, postal popoln idiot medijev. Zavladala mu je vladavina podob in prividov, tako imenovana imagokracija. Še več, dogaja se dokončen razpad družbe – nekakšna tribalizacija ali porajanje plemena, digitalna tehnologija pa je pri tem le katalizator tega procesa. Zgodbo o koncu zgodovine je zamenjala zgodba o koncu človeka, je prepričan avtor. Subjektivnosti danes ni več, kot edini možni absolut deificiranega sistema se košati funkcionalnost. Tudi v esejih Optimizem in pesimizem v provincialni funkciji ter Teatrokracija in družba spektakla Starčevića vznemirja konflikt med humanim in sistematiziranim svetom, tako rekoč boj med avtonomijo človekove eksistence in totalizirajočo logiko sistema. Umetni inteligenci očita, da deluje po binarni ali digitalni kodi, in pripomni: stroji ne bodo nikoli naučili misliti. Spomni nas, da se je Aristotel zavzemal za preudarnost kot vladanje v imenu modrosti, Parmenid pa za pot resnice, ki jo nosi neomajna želja po redu in pravičnosti. Preteklega, domnevno resničnega življenja ni več, tudi osebnost in eksistenca sta po avtorjevem mnenju izgubili svoj pomen. Filozof bi hotel vedeti, ali človek sploh še čuti potrebo po resnici in hrepenenje po svobodi. Morda so načrti in ideje o vsem tem obstajali le v filozofiji in književnosti, o nekdanjem pristnem in resničnem življenju, ki ga danes baje ni več, bi lahko podvomili, ali je v svoji celovitosti in prepričljivi pojavnosti sploh kdaj obstajalo. Goran Starčević svoj pesimizem privede do skrajnosti, tako rekoč pred obličje smrti. Njegovo filozofsko plodovito in ustvarjalno življenje se je zaradi bolezni izteklo leta 2015, pri komaj devetinštiridesetih letih. Grožnja digitalnega sveta je morda pritiskala nanj kot nekakšna absolutna brezizhodnost in strahovita dokončnost, v njem ni videl ničesar dobrega ali vsaj pozitivne priložnosti. Danes je mogoče slišati tako kritična in odklonilna stališča do moderne tehnologije, zlasti umetne inteligence, kot tudi pozdravljanje napredka znanosti in neizčrpnih informacijskih možnosti. Eno pa je gotovo: poti nazaj ni več. Prav racionalnost, o kateri ima Starčević povedati marsikaj kritičnega, bo odločilna in bo morala preudarno uveljavljati tisto, kar je za prihodnost človeštva sprejemljiv in uporaben dosežek združenih umov. Pohoda znanosti ni mogoče ustaviti, nikakor pa ne bilo primerno odriniti etike.

Piše: Nada Breznik Bereta Maja Moll in Jure Franko. Dve pesniški zbirki imam na pisalni mizi položeni eno vrh druge. Pozornost pritegujeta že po oblikovni plati. Privlačni sta, zanimivi že na prvi pogled. Vsaka posebej, še bolj pa v paru. Različni sta, pa tako podobni. Ena je nagrajeni pesniški prvenec Pina Pograjca Trgetanje, druga je deseta po vrsti pesniška zbirka Aleša Štegra Svet je vmes. Prva je asketsko črna, druga razkošno rdeča. Obe odlikujejo črne in rdeče ploskve in krogi na platnicah in med posameznimi cikli pesmi, črni v Trgetanju, rdeči v Svetu vmes. Pograjčeva poetika je odprta, neposredna, pripovedna, prvinska, mestoma tragična. Kot da bi Šteger nastopal v vlogi svetovalca mlademu avtorju v dveh pesmih v zadnjem ciklu svoje zbirke piše: »karkoli želi biti izrečeno, moraš izreči, a ne naravnost ..., da se izreče, a ne naravnost, ampak skozi nasprotje, kot rana, ki raste v odsevu druge rane ... karkoli napišeš ali ne, pojdi onkraj ... kot da bi šel, da bi se vrnil na isti kraj, toda z onkraj, drugačen, drug spremenjen ...« Lahko bi bil to dialog pesnikov dveh generacij, kot ga morebiti asociirajo barve in oblike obeh zbirk in citirani verzi, a je le naključen trk, ki ga Aleš Šteger v zbirki Svet je vmes širi še na ironičen razmislek o pesnikih različnih generacij, o pesniški ustvarjalnosti in pogledu avtorjev na svoje delo, kakor tudi na druge teme in dileme. Tudi Šteger je v nekaterih pesmih prozaičen, v drugih spet metaforičen in liričen, predvsem pa njegovo pesnjenje sega širše, na prostor splošnih filozofičnih bivanjskih vprašanj. Zaposluje ga zavedanje o neizogibnosti konca, smrti, kot tudi ponovni začetek v večnem krogotoku življenja. Tudi vse neoprijemljivo, neizrekljivo in sluteno, kar opiše v pesmi Nekaj. Spraševanja so v njegovih pesmih pogosta, prav tako dvomi, zato sprašuje tipajoče, pretrgano, misli so ponekod zgolj nastavljene, odprte ugibanjem ali različnim zaključkom, kot v pesmi zadnjega cikla Ali ne. V prvem ciklu pesmi z naslovom Smehljanje pesnikov se Šteger torej posveča prav njim, pesnikom. Kaj pomeni njihovo smehljanje in pomenljivo muzanje, kakšno moč ima, kakšno vizionarstvo jim je podarjeno, kakšen nem revolucionaren upor se lahko skriva v njem. Tudi kritično, samokritično in humorno se ozira na svoj stan in njegove predstavnike. Pa tudi spoštljivo, ko se v pesmi Ob smrti T. Š. pokloni pokojnemu Tomažu Šalamunu. Svojemu mestu, Ptuju, ki je zanj neskončen vir navdiha, je posvetil pesem Poetoviona Anno MMXIX. Naslednji cikel ima naslov Avtobiografija Č. V njem je po abecednem redu od a do ž nanizal drobne prebliske, male modre misli ali bistroumne nesmisle, v katerih se pravzaprav ves čas sprašuje o človeku. O človeku v dobrem in slabem, v ustvarjalnem in uničevalnem, prestrašenem in srečnem. In o človeku v razmerju z drugim. V ciklu Gora pred mano sta Sirakuza in Aleppo, so begunci, meje, splav in utopljenci, a pristneje zveni beg pred samim seboj v pesmi Proč od sebe. Toda pesnik ljubi vrnitve. Naučil se je izgubljati, a tudi priklicati izgubljeno. Tostran od onstran je zadnji cikel zbirke: »Tostran / Od onstran / Se pričenja, / Kar se je že / Dovršilo. / Dokler tega ne veš, / Je vse v redu. / In potem tudi.« V poeziji Aleša Štegra ne manjka razuma, ironičnosti, tudi rahločutnosti ne; kar ji umanjka, je strast, ki bi se v valovih prelila k bralcem in jih ponesla. Tukaj zataji razkošno rdeča barva na platnicah in v sredicah, katere žarenje ponazarja prav to, ogenj in strast. Zelo dobro pa je pesniško definiral umetni svet, ki je svet literature, ali pobeg skozi jezik, kot piše. Pesniki se trudijo z jezikom kar najbolje približati živim, pristnim občutjem, tistemu iracionalnemu, kar teži na površje, toda: „kar onemogoča to izrekanje, je izrekanje samo.“ Tudi jezik ni vsemogočen. Zato je svet nekje vmes.

"Toliko 'natančnih' ljudi je, ki drobijo čas na delčke. Ne vedo pa ali pa nočejo vedeti, da se bo tako ali drugače zgodilo vse," zapiše makedonski pisatelj Aleksandar Prokopiev, sicer mojster kratke zgodbe, v svojem doslej edinem romanu Špegavec. Delo, ki je v slovenskem prevodu Roberta Suše nedavno izšlo v zbirki 100 slovanskih romanov, po sledeh postmodernizma z igrivim pristopom na novo izprašuje literarne postopke, a se hkrati z dobršno mero ironije loteva družbenih premikov, ki so zaznamovali makedonsko družbo na začetku novega tisočletja. S pisateljem, predavateljem na Inštitutu za makedonsko književnost ter nekdanjim članom kultne beograjske zasedbe Idoli se je v Skopju pogovarjal Sašo Puljarević. Bereta Igor Velše in Jure Franko, ton in montaža Vito Plavčak. Foto: Jasne (https://en.wikipedia.org/wiki/Aleksandar_Prokopiev#/media/File:Aleksandar_Prokopiew.jpg)

Tomislav Vrečar: Polovici naju, Vanja Krajnc: Evo me, tu sem; Olga Tokarczuk: Ana In v grobnicah sveta; Primož Repar: Saga o prostosti duše. Avtorji recenzij: Aljaž Krivec, Miša Gams, Leonora Flis in Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Piše: Aljaž Krivec. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnik, pisatelj, performer in glasbenik, znan tudi pod psevdonimom Soma Arsen, nas v zbirki Polovici naju vabi v svoj svet že s sugestivno naslovnico, opremljeno s sliko Marka Jakšeta, na kateri je prepoznati obraza krave in psa oziroma sodeč po Vrečarjevi referenci v eni od pesmi: telico in volka. Dušeči atmosferi, ki jo soustvarja prevladujoča rjavkasta barvna shema, je najti kontrapunkt v življenju ali celo duši, ki sije iz oči paru bitij na naslovnici. Naslov, ki si ga pesniška zbirka in slika z ovitka delita, morda sugerira razdvojenost, a tudi potencialni motiv ljubezni ali sopotništva skozi življenje. Pogojno je mogoče reči, da je ta v zbirki implicitno prisoten, a ni v ospredju. A to ne pomeni, da zbirke Polovici naju ne prevevajo neke podobe dvojin, le iz drugega reda so in morda jih je še lažje iskati v navezavi na barvno razsežnost ovitka, rjavo, ki lahko priklicuje zemeljsko. Poezija Tomislava Vrečarja je namreč karseda rudimentarna, pesmi so kratke, nenaslovljene, tudi prav veliko jih ni, so izrazito izčiščene, kratkih verzov, ne ovinkarijo, temveč brezkompromisno zagrizejo v jedrne podobe in motive. A ne gre le za rudimentarnost, temveč tudi za nekoliko temnejši ton poezije: po moji oceni se za Vrečarja pogosto značilna hedonistična podstat nekoliko umika. Drži, v njegovem delu je bilo mogoče zasledovati zrcaljenje erosa in tanatosa, a tokrat se zdi, da slednji prevladuje – vsaj, če se osredotočimo na eksplicitne razsežnosti njegove poezije, v tistih njenih delih, ki pokukajo nad gladino. Atmosfera, jedrno doživljanje sveta, morda celo nekakšen svetovni nazor, do nas ne pride nujno skozi oblikovno plat pesmi – ta se zdi rudimentarna zaradi specifičnega razumevanja poezije – prej je razloge za to razsežnost zbirke Polovici naju mogoče najti v nekaterih osrednjih ponavljajočih se pojmih. Eden izmed teh je jezik, za katerega se v veliki meri zdi, da vznika iz elementarnega, morda nam celo prikliče Zajčevo sintagmo Jezik iz zemlje. Tako v eni od Vrečarjevih pesmi preberemo »Kako slikaš? / Z jezikom. / Kako le? / Moj jezik je ud. / Ud? / Da. / Strašna mišica.« Skratka, strašna mišica strašnega delavca, če si izposodimo Rimbaudovo oznako za pesnika oz. pesnico. Na ta način jezik biva med idejnim in stvarnim, med pesmijo in fizičnim telesom, kar je le eden od znakov Vrečarjevega izhajanja iz temeljne zvezanosti jezika kot pojma in kot stvarnega dela anatomije. Drugi ponavljajoči se pojem je bržkone smrt. Ta se ravno tako spne z jezikom v verzih iz prve tretjine zbirke »Ko stegnem jezik, / mi ga smrt nazaj pospravi.« S tem je znova jasno nakazano, da smrt v zbirki Polovici naju ni le fizična smrt telesa, temveč tudi simbolna ali raje idejna, nekakšna smrt izraza, izrekanja. Tretji pojem, ki v zbirki morda predstavlja najbolj ključne nevralgične točke, pa sta izmenjujoči se podobi očeta in očetnjave, ki se v knjigi razmikata in primikata. Očetnjava se tu ne zdi kakorkoli narodno obarvana beseda, prej bi bilo mogoče reči, da jo Vrečar vzame prav zato, da bi lahko odvrgel to njeno razsežnost, s tem pa na nek način vendarle tudi presmisli samo besedo, ki postane preprosto prostor, narativ, ki ga definira oče – in to v povsem stvarni navezavi na smrt pesnikovega očeta Borisa Vrečarja ter smrt njegovega pesniškega, simbolnega očeta Tomaža Šalamuna, kot je mogoče razbrati tako v eni od pesmi kot v opisu zbirke, ki ga je pripravila založba. Vrečar se tudi na tej ravni zbirke ne odmakne od potopljenosti v specifične pojme. Kot ne gre zgolj za odnos do jezika ali smrti, tako tudi ne gre za odnos do očeta, temveč tako rekoč za bivanje v sami očetnjavi. A prav zaradi nenehnega in včasih težko določljivega prehajanja med pojmom očeta oziroma očetov in očetnjavo, se lahko prikrade večznačnost pojma, težavnost pomirjenja z njim. V Polovicah naju tako najdemo vse od podobe sinovega ubijanja očeta v pesmi iz druge polovice zbirke, kjer lahko preberemo »Sin umori očeta. / Kaj očeta? / Dva očeta!« prek vpeljave pojma apatrida v neki drugi pesmi pa do ambivalentnega razumevanja smrti in očeta v verzih: »Ti pizda, / oče! / Smrt se mi upira, / pogoltne me. / Ti me streš, / da me ona očedi.« Zdi se, da osrednji pojmi zbirke, torej jezik, smrt in oče oziroma očetnjava gradijo izrazito celovito podobo bivanja ali kar obstoja. Od začetka, preko izraza, komunikacije s svetom, občutenja lastnega fizičnega telesa, pa vse do konca. Vsaka od teh razsežnosti obstoja je trdno zvezana z vsemi drugimi in vsaka od njih ustreza tako neotipljivemu, skoraj arhetipskemu, kakor tudi izrazito fizičnemu. Je v pesniški zbirki Tomislava Vrečarja Polovici naju mogoče najti zanj značilno, pogojno rečeno, pankovsko estetiko? Seveda je, gotovo je razvidna že iz nekaterih navedenih verzov, a tu ne gre, kot je morda običajno, za nekakšno nepomirjenost z okolico in otipljivim, pank namesto tega postane sama narava bivanja v svetu, takšnem kot je, ne glede na časoprostor. Zbirka s tem sintetizira različne ravni Vrečarjevega izraza v heterogeno, a vendarle prelivajočo se celoto.

Piše: Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Knjiga Primoža Reparja Saga o prostosti duše je sestavljena iz več problemskih sklopov, in sicer: razgrnitve avtorjeve izvirne filozofije, utemeljene na Kierkegaardovi misli in personalizmu, kritičnosti do pojavov sodobnega sveta, premišljevanju o haikuju, pisanju o Gogoljevem delu Taras Bulba, skicah nove metafizike Béle Hamvasa, možnostih novega branja Ivana Cankarja in ocenjevanju pesniških zbirk. Nekatera avtorjeva stališča so oblikovana dialoško – kot odgovori na vprašanja Stanislave Chrobákove in Marjane Lavrič. Primož Repar je znan kot prevajalec Kierkegaardovih del iz izvirnikov. Spoznanja tako imenovanega očeta eksistencializma so se ga dotaknila že v zgodnji mladosti. Opus danskega misleca je izhodišče za Reparjev humanizem. Prizadeva si za novo paradigmo, sestavljeno iz nove oekonomije kot zbirne skupnosti in skupnega doma, nove pravde v pomenu pravičnosti, nove družabnosti kot prvega pogoja kakršnekoli družbe in politike ljubezni, tako rekoč edine možne rešitve v svetu. Zasnoval je humanističen projekt, v katerem so tudi prvine utopičnosti in vidiki najstva. Izhaja iz tistega, kar je v svetu in med ljudmi narobe, in se zavzema za to, kako bi moralo biti vse skupaj videti in kakšno naj bo. Poudarja pomen posamičnika in njegove odgovornosti, pristen odnos do bližnjika in dobre medčloveške odnose nasploh. Zanj sta odločilna individualizem in singularnost, tudi transcendenca je tista, ki je kot hotenje po večnosti in presežnosti neke vrste določilo minljivega človeka. Avtor je kritičen do hrematizma oziroma pohlepne ekonomije in drugih pojavnih oblik neoliberalnega kapitalizma, zlasti izkoriščanja, prekarnega dela in potrošništva. Spominja se tudi omejitev v času epidemije korona virusa. Kljub neposredni kritičnosti ohranja svojevrstni optimizem, upanje in zaupanje v ljubezen, in med drugim pravi: »Ko ljubimo, dajemo sebe transcendenci kot drugemu. Ko udejanjamo ljubezen, smo pristali v politiko ljubezni namesto sovraštva, politiko sprave z mrtvimi in pomiritve med živimi, politiko bivanjskega preobrata, se pustimo graditi gradnikom ljubezni, tako sebi, ko to dopustimo tudi drugim, izgrajujemo resnico, ki je resnica zame, ki je resnica moje samotranscendence oziroma sebetranscendence.« Politika ljubezni med drugim pomeni solidarnost in sožitje med ljudmi. Avtor si prizadeva tudi za ohranjanje narave, glede nove tehnologije pa opozarja na pasti in hkrati priznava dobre strani njene uporabe, tako pretok informacij kot povezovanje v svetu. Poznavanje haikuja in vednost o njem Primož Repar podaja v pogovoru s filozofinjo, pesnico in publicistko Stanislavo Chrobákovo, slovaško umetnico in teoretičarko, ki je v letih bivanja pri nas veliko prispevala h kulturnim in drugim stikom med Slovenijo in Slovaško ter v slovenski ustvarjalnosti zapustila pomembno in vidno sled. Založba in revija Apokalipsa s podnaslovom Revija za preboj v živo kulturo haikuju posvečata veliko pozornosti, postal naj bi celo eden zaščitnih znakov njune založniške filozofije. Haiku izraža eksistencialno odprtost za neznatne in subtilne izrazne možnosti, njegovo jedro je dogodek s posebno osvetlitvijo. Repar priznava, da se haikuji, kakršne ustvarja, nočejo držati kakih omejujočih pravil, temveč se bolj ravnajo po svojem lastnem notranjem ritmu; sam se je izvirno in inovativno domislil celo dvojnih haikujev. Avtor pravi, da se v času brezbrižnosti in vseenosti haiku kot čista poezija pojavlja kot dar opazovanja in dragoceno urjenje pozornosti. Primož Repar piše v esejističnem in literariziranem slogu, tudi poetičnem, in uporablja eksistencialije, a kljub temu je njegovo pisanje filozofsko koherentno ter zasnovano na široki in poglobljeni filozofski vednosti. Na koncu knjige je predstavljeno Reparjevo bogato literarno, filozofsko, uredniško, založniško in organizacijsko delo. Njegova doktorska disertacija o Kierkegaardu iz leta 2009 je pomenila pionirsko delo te vrste na Slovenskem. Reparjevo delovanje je odmevno tudi v mednarodnem prostoru. Kot neodvisni raziskovalec in vodja strokovnih programov pri Srednjeevropskem raziskovalnem inštitutu Sørena Kierkegaarda sodeluje na številnih evropskih univerzah in inštitutih in občasno predava na njih; tako je na primer leta 2018 v Pekingu na Kitajskem govoril o politiki ljubezni in soorganiziral predavanja na omizjih, povezanih s Kierkegaardovo mislijo. Primož Repar je tudi prejemnik več nagrad in priznanj, njegove knjige so prevedene v tuje jezike. Jurij Hudolin na zavihku platnic piše, da je Reparjeva Saga o prostosti duše avtorefleksija in tudi samokritika. Kdor pa je tega zmožen, velja za ustvarjalca, ki mu zaupamo in z radovednostjo segamo po njegovih knjigah.

Piše Tatjana Pregl Kobe, bere Jure Franko. Knjigo Marka Elsnerja Grošlja Ta trenutek v moji glavi zaznamuje zapletena soodvisnost različnih pristopov njegove lirske pripovedi, ki jo sestavljajo poezija v prostem verzu z naslovi ali brez njih, številne opombe, zapisi pod črto, celo pesmi pod črto in daljši ali krajši eseji. Ti večinoma obsežni fragmenti so grajeni drug za drugim, koncizno in s potrebno širino, kar je uspešna strategija, ki v bralčev razmislek pritegne zelo širok nabor tem in problemov. Ne le enkrat lirski subjekt napiše, da črpa Iz Rdeče mape, zanjo ima tudi kratico IRM, ki se v opombi razkrije na koncu dolgega, v obliki poetičnega eseja zapisanega uvoda. S svojimi pesmimi in zapisi jo je napolnil s prav fascinantno vsebinsko raznolikostjo. V zgodovini umetnosti so imele beležke za literate – tako kot za slikarje skice – pomembno mesto v ustvarjalnem procesu: niso bile razumljene kot končno delo, namenjeno očem javnosti. Tudi danes si marsikateri pisec sprotno misel kot opombo zapiše v beležko, da ne bi ušla iz glave. Iz nekaterih takšnih idej se nato v procesu spreminjanja, zorenja, opuščanja in dodajanja zgodi kaj večjega, iz nekaterih, ko se sreča več srečnih okoliščin in v katerih je izvorna ideja dovolj klena, lahko nastanejo kompleksnejša umetniška dela. V njegovi rdeči mapi se je tako znašla poezija kot niz podob, asociacij, spominov na potovanja in na doživljanje glasbe, literature, slikarstva in narave ter razmišljanje o poeziji in stanju sveta. Zdi se, kot da bi zabeležke nastajale spontano, ne da bi jih razvrščal in brez vnaprejšnjega razmisleka o tem, ali bo iz teh raznovrstnih zapisov kaj nastalo. Kajti »Rdeča mapa pogoltne vse.« Ampak rokopisa IRM, kot pravi v uvodnem eseju, v resnici nima pri sebi, vse dela po spominu. Vse najde zgolj v sebi, torej v spominu na nekaj, v spominu pred-stave, kjer se razprostirajo vse »možnosti v eter vtisnjenih besed«. Skupek navidezno naključnih paberkovanj torej ni zgolj poskus prebijanja skozi goščavo besed, že v začetnih pesmih napovedani cilj je drugačen. Za pesnika, zlepljenega s tekstom, ki nastaja znotraj njega, je poezija tako Nedokončana pesnitev iz beležnice kot pot v neznano, slikarka razodetja ali pekoči plamen, a tudi šumenje potoka, šelestenje jezika, hrepenenje po tišini: »Vsako jutro sem postavljen pred enako zadrego: / kako začeti tekst, kako vstopiti v zven ritma, / najti idejo, ki mi bo odprla vrata v stišanost.« V prejšnji knjigi Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem Van Goghovo uho prevladuje pesnikovo subjektivno doživljanje. Neulovljivi verzi segajo onkraj, komaj zaznavno valujoči, slutljivi, močno občuteni, presežni. Niz pesmi brez naslovov je poln čudovitih pustolovščin in spraševanj o tem, kakšna naj bi bila danes poezija. Poetična knjiga Ta trenutek v moji glavi je vsekakor bolj dramatična: poleg intimno liričnih spominov, sanjskih vizij in domišljije je njena vsebina osredinjena tudi na kolektivno krizo sveta. V njej pesnik jasneje predstavlja razpoko med duhom in telesom že z načinom gradnje: njegovi zapisi vzletajo tako iz domišljijskega kot iz stvarnega, bivanjskega vzletišča. Če je lirsko besedilo v nedorečenem žanru kot doživljanje in premišljevanje o presežnem, praznini, svobodi, smrti, delu ali temi mogoče razumeti kot temeljni eksistencialni premislek, je po drugi strani v njem mogoče uzreti tudi močno aktualno družbenopolitično refleksijo. Oziroma odsev odnosa med posameznikom in družbo, za katero ima pesnik pretehtan občutek, »da drvimo v pogubo«. Poleg nenehnega menjavanja forme in stila velja to tudi za vsebino, ki v skladu z notranjo dramaturgijo vsebinsko prehaja od upesnitve izrazito intimno razgaljenih pripovedi, filozofsko poglobljeno refleksivnih razmišljanj do prestopa iz osebnega v stvarno. Čeprav pesnik z razmišljujočim pisanjem opozarja na nepravilnosti v družbi svojega časa, ne gre za družbeni aktivizem. Njegovi zapisi o dogajanju v sodobnem svetu mestoma razodevajo (grozo)dejstva, prebliske, absurdne konstelacije in nenavadne odnose, s katerimi živimo in ki smo jih že tako ponotranjili, da jih ne zaznavamo več. Tako kot vsako umetniško delo tudi pisanje Marka Elsnerja Grošlja – še posebej v tem kontekstu – ni povsem brez posledic. Seveda ne daje nikakršnega odgovora na njegov zapleteni skupek razmislekov, kvečjemu ga še bolj zaplete. A vendar. Že mikavna možnost, da bralca sooči s samim seboj, je veliko. Kljub raznorodnosti sestavin (ali prav zato!) se bralec ob njem vedno bolj zaveda, da so spomini in dejstva preteklosti in krivičnost razredno razslojene družbe sedanjosti vse bolj plamen prihodnosti. Vprašanje je le, ali ta plamen poživlja dušo ali za seboj pušča pepel? Čeprav njegovo delo govori o slutljivem in neotipljivem, pesnik bralca nenehno postavlja na trda tla. Iz na 180 straneh hibridno domišljene poetične knjige se vse bolj razkriva presenetljivo samozavesten lirski subjekt, ki večinoma ostaja trdno v stvarnosti. »Poezija je vame zabila kol, po njem / se ne morem vzpeti v nebo.«

Piše: Jera Krečič. Bereta Barbara Zupan in Jure Franko. Josef Winkler zaseda mesto v vrsti velikih koroških avtorjev prejšnjega in tega stoletja, kot so Peter Handke, Florjan Lipuš, Ingeborg Bachmann, Robert Musil, Gert Jonke, Maja Haderlap in drugi. Čeprav je bil rojen v severnem delu Koroške, kakih sto kilometrov od slovenske manjšine, je zaslužen, da se velika avstrijska državna nagrada za literaturo, največje umetniško priznanje republike Avstrije, ne podeljuje več le za literaturo izključno v nemškem jeziku. Tako jo je leta 2018 po njegovi zaslugi prejel Florjan Lipuš. Literatura Josefa Winklerja, rojenega v zakotni koroški vasi, je tako kot pri drugih avtorjih in avtoricah avstrijske Koroške precej zaznamovana z okoljem, iz katerega izhaja. Čeprav je novela Natura morta postavljena v sosednjo Italijo, v Rim, v njej odsevajo teme, ki pisatelja tako in drugače zaznamujejo že vse življenje: vsakdanja beda, verska zlaganost in predvsem smrt. Pisatelj pravi, da sta ga je že ob zgodnjem prebiranju svetovnih klasikov vedno zanimala slog in oblika pisateljeve govorice, veliko manj pa sama zgodba. To je čutiti tudi v noveli Natura morta, ki jo gradi predvsem izjemno koncizna in neposredna pripoved. Bralci sledimo dnevu 16-letnega postavnega prodajalca rib Piccoletta, ki pa je le ena od figur veličastne baročne slike. »Med mladimi cigankami, ki so posedale na tleh in se kratkočasile s svojimi otroki, je bilo tudi dekle, ki je prodajalo šampon za lase in imelo na podlakti tetovirano modro srce. Medtem ko je visoko dvigovala in ponujala rumen jajčni šampon, je otroku, ki ji je počez ležal v naročju, glavica visela čez njeno stegno. Pred stojnico se je ustavila ženska z majhno, do kože postriženo psičko, mešanico jazbečarja in pinča. Samo na ušesih in na repu je psička še imela nekaj dlake, celo seske je imela gladko obrite. Mlad prodajalec kokošjega mesa si je s ključnico in privzdignjeno ramo pritiskal telefon k licu in ušesu, med pogovorom pa še živi kokoši, ki je s široko razprtim kljunom srepela predse, odsekal glavo. Krvavečo glavo je odvrgel k drugim na tleh ležečim kokošjim glavam in krempljem. V trebuh otrebljene kokoši je v smehu – v zabavo drugih prodajalcev mesa – stlačil pest češenj.« Vrtinec približno stotih kvadratnih metrov v središču Rima, med trgom Vittoria Emanueleja in vrati bazilike sv. Petra v Vatikanu, je opisan filigransko, v svoji neposrednosti na trenutke tudi neprijetno. S prvo besedo bralci postanemo del dogajanja v noveli: na tržnici, v gostilni, prodajalni spominkov, pred cerkvijo in v njej. Pisano tržnico, polno mrtvih in umirajočih najrazličnejših živali, gnilega sadja in bizarnih likov, ki prodajajo, kupujejo, prosjačijo, prek mikroskopiskih naturalističnih opisov lahko začutimo, zavohamo, zaslišimo. Tako kot je med njimi čutiti spolno poželenje ter prikrito in odkrito erotiko, se po ulicah pretakajo živalska kri in žolč, sok zrelega sadja, blagoslovljena voda in sperma. Sobivanje svetega in vsakdanjega v Winklerjevih besedah doseže nov nivo. Fluorescentna razpela in plastični rožni venci sobivajo z redovnicami, ki na tržnici kupujejo zrelo sadje in so, tako kot vse drugo, predmet pohote mimoidočih obiskovalcev, ki se pred vrati cerkve slačijo in si natikajo dolge hlače, da bi spodobno oblečeni stopili v cerkev. Zelo pomembna tema, ki je Josefa Winklerja zaznamovala že v otroški dobi in se pojavi prav v vseh njegovih literarnih delih, pa je smrt. V skladu z zakonitostmi novele nas presenetljiv smrtni dogodek ustavi tudi v Naturi morte, ustavi pa tudi vrtinec dogajanja na trgu. Truplo postane strašljiv del naslikanega tihožitja, le nekaj metrov oddaljena Michelangelova Pietá in neusahljiv dež pa dobita nove razsežnosti, ki prepad med svetim in vsakdanjim zamajeta v novem odtenku.

Piše: Miša Gams, bereta Barbara Zupan in Jure Franko. Esada Babačića poznamo zlasti kot pesnika. Prvenec Kavala je izdal leta 1986, po njem pa je napisal še dvanajst pesniških zbirk. Z nekaterimi je bil nominiran za Jenkovo in Veronikino nagrado, za desetletni pesniški opus pa je leta 2014 prejel nagrado velenjica. Zadnja leta se je preizkušal tudi v pisanju esejev in za zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg leta 2020 prejel Rožančevo nagrado. Marsikdo ga pozna tudi kot novinarja, tekstopisca, scenarista in režiserja ter nekdanjega člana pankovske skupine Via Ofenziva, ki mu je založba FV na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja podelila nagrado za najboljšo pankovsko pesem o Titu, oblast pa je od njega večkrat zahtevala obrazložitev ozadja nastanka politično sporne pesmi z naslovom Lili Marlen. Roman Balkonci je avtobiografska pripoved o čuvaju v Muzeju moderne umetnosti, ki med čakanjem na obiskovalce obuja spomine na otroštvo, preživeto v soseski Vodmat, ter na viharna leta, zaznamovana s številnimi pankovskimi koncerti in preganjanjem s strani vladajoče komunistične partije, ki je pankerje javnosti predstavljala kot zagovornike nacističnega režima. Naslov romana Babačić duhovito pojasnjuje kot izpeljanko iz besede Balkanci, pri čemer ima v mislih proletarske priseljence iz južnih jugoslovanskih republik, ki si sicer ne morejo privoščiti dopusta na morju, lahko pa z balkona ponosno motrijo košarkarske tekme in drugo dogajanje v okolici: “Jaz sem Balkonec, moj oče je bil Balkonec. Vse, kar smo videli, smo videli z balkona. In to je bilo dovolj. Ko smo bili posebej ponosni, smo stopili na balkon in se zazrli nekam v daljavo.” Balkon je tako nekakšna metafora za iluzijo srečnega življenja, kot jo predstavlja tudi inštalacija snežnega tuša ruskega umetnika Vadima Fiškina, pod katero se ob zvokih havajske glasbe fotografirajo obiskovalci Muzeja moderne umetnosti po obisku Punk muzeja v prvem nadstropju. Babačić, ki je tudi v resnici idejni pobudnik in organizator Punk muzeja, se tako počuti kot sam svoj eksponat in hkrati kot parodija samega sebe. Medtem ko se pri Fiškinovi inštalaciji počuti kot čuvaj v znanstvenofantastičnem koncentracijskem taborišču, kjer vsakemu turistu posebej pojasnjuje, da mora s pritiskom na gumb povedati svoje ime, da dobi dozo snežnega meteža sebi v čast, se eno nadstropje nižje lahko dotakne pankovskih fanzinov in fotografij svojih prijateljev ter se kot Alica v čudežni deželi znajde v časovni luknji, iz katere ni pobega. V nekem trenutku celo pomisli, da bo za vselej ostal zaprt v tem prostoru kot bizarni animator samemu sebi, medtem ko bodo drugi iskali čim hitrejši izhod. Pri tem se spomni tudi na begunce, ki v želji po pobegu iz ekonomsko nestabilnih držav tvegajo življenje, in se resignirano vpraša: “Kam lahko pobegnem jaz, ki me je Evropa razočarala? Bom ostal za vedno zaprt sem notri, kot eksponat na koncu zgodovine? In kaj bi se zgodilo, če bi res ostal? Mimo bodo hodili turisti in se naslajali, kreten, bodo rekli in se naslajali. Ni ti več treba skočiti iz enajstega nadstropja, dovolj je obstati, se truditi, piti, jesti, ljubiti, kupovati in plačevati položnice. Lahko se boriš ali pa počepneš: tretje poti ni.” Babačić v knjigi Balkonci večkrat obudi spomin na prijatelja Braneta Bitenca, pesnika in pevca skupin Berlinski zid in Otroci socializma, s katerim ga poleg podobnih življenjskih nazorov in prvinske ljubezni do poezije veže tudi slaba vest zaradi družinskih travm, ki se vlečejo iz ene generacije v drugo. Pri njegovi življenjski zgodbi trči ob številne lastne eksistencialne zidove in vprašanja, pri čemer ve, da nikdar ne bo prejel jasnega odgovora. V nekem trenutku se zateče k terapevtki, ki mu da jasno vedeti, da obstajata le dve vrsti ljudi – tisti, ki se borijo oz. ki se v procesu socializacije normalizirajo, in tisti, ki zaradi nemoči pokleknejo. Spraševanje o okoliščinah Branetovega samomora zaznamuje zadnja poglavja v romanu, kot so ga pred tem obeležila razmišljanja o človekovem značaju in spoznanje, da so v obdobju tranzicije in kapitalizmu najbolj “nasrkali” tisti pankerji, ki za nobeno ceno niso prodali svoje duše in prepričanj. Zdaj, ko gleda nazaj, so mu stvari bolj jasne: samo tisti, ki so zaradi družinskih, prijateljskih ali političnih zvez dobili službo in so “pri koritu”, imajo možnost užiti srečo, izkoristiti umetniški potencial entuziastov in ga do dna izpiti, vsi drugi ostajajo podplačani prekarni delavci, “balkonci”, ki v iskanju inspiracije plezajo v višave, od koder je padec v siromaštvo in nihilizem še toliko bolj (samo)destruktiven: “Ljudje, ki imajo srečo, so neizprosni do tistih, ki je nimajo. Povrhu želijo priznanje, da so si jo priborili, zanjo krvaveli in se žrtvovali. Ker so jo v največ primerih podedovali, skupaj z družinskim blagom in vezami. /…/ V takšni deželi se je izgubil tudi Brane, tako kot mnogi drugi ljudje duha. In ko je duša enkrat poškodovana, je ni več mogoče zdraviti s tabletami.” Ko Babačić znancu, ki ga sreča na ulici, pripoveduje zgodbo o dveh psiholoških tipih ljudi – avtističnem in nezmožnem izražanja čustev ter drugem, ki sicer simpatizira z lačnim človekom, a mu kljub temu ne da kosa kruha – se v celoti znajde v slengovskem jeziku. Ob opisih Branetovih zadnjih dni pa jezik deluje raztrgano, nepovezano, malodane shizofreno: “… tudi uničevanje te iste igračke … mi smo to od nekdaj počeli … midva sva to počela, Brane … to je poezija … ohranjanje otroka … brezmejno … zato velja pesništvo za najčistejšo in najbolj iskreno zvrst; pripovedništvo je že distanca, razmislek, poezija bi morala biti pristno osnovno čustvo, zato je intelektualistična poezija v resnici strah pred samim seboj …” V prvem delu romana Balkonci je jezik precej jasen in občasno kvečjemu preide v pogovornost in sleng s fragmenti srbohrvatizmov, v drugem delu pa se povsem razpusti na posamezne ločene dele, ki sovpadejo z žalostjo protagonista. Ta se vsak trenutek bolj zaveda, da časa ne more zavrteti nazaj in da so spomini vse, kar nam na koncu ostane. Babačić bralcu ponudi filozofski prerez nedavnega obdobja, v katerem sta iskrenost in zaupanje še imela svoj pomen, kot tudi zgodbo o posebnem prijateljstvu, ki ga lahko dojamejo le pristni “balkonci” ...

Ivo Antič: Jekleni ciklon, Marij Čuk: Fojba, Lucija Stepančič: Adolf in Eva; Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle: Užaljeno maščevanje. Recenzije so napisali Tonja Jelen, Nada Breznik, Anja Radaljac in Iztok Ilich. Berejo: Igor Velše, Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Piše: Andrej Lutman, bereta: Jure Franko in eva Longyka Marušič V zbirki Valentina Cundriča Človek dobre volje so zbrani izreki, popredalčkani z oznakami aforizem, sentenca, maksima in bon mot. Nekaj primerov: Pomen se rime kot roka oprime. Muze same pesnikujejo. Pesnikov ne pričakujejo. Besede izumrejo ali nekam grejo. Berem, in sem čtivo. Tako živijo živi v živo. Štirim oznakam so sledili štirje primeri. Ker je precej težavno in naporno ločevati med oznakami, kaj pravzaprav pomenijo, je toliko težje, celo naporneje ločevati, pod katero oznako spadajo posamezni primeri. Za razrešitev tovrstnih težav poskrbi naslov knjige: Človek dobre volje. Knjiga je razdeljena na kar nekaj delov. Nekateri med njimi tudi spadajo med prej naštete oznake, na primer naslov Kdor hodi, bo prispel. Izreki so – v povprečju vzeto – dvovrstičnice, z nekaj izjemami. Valentin Cundrič je pred leti zaslovel s knjigami, ki so vsebovale sonetne vence; celo sonetni venec sonetnih vencev je bil med njimi. Nato se je proslavil z množico knjig, objavljenih v samozaložbi. Imel pa je tudi neke vrste srečo v nesreči, saj so njegove pesnitve dobivale oznako klišejskost, kar ga je razdvajalo v smislu resnosti in posmeha. Takšna dvosmiselnost se zrcali v mnogih njegovih ustvarjalnih poskusih in tudi v umetninah z oznako zrelost. Knjižna naslovnica je pesnikovo delo in predstavlja hladnost in toplost. Spremno besedilo je napisal Lev Detela in v njem izenačil pesnikovo ustvarjalnost in pesnikov opus z oznako dobrovoljnost. Vknjiženi izreki so – likovno vzeto – osno osredinjeni, kar jim daje še pečat vrtljivosti, celo prevrtljivosti – in posledično prekucnosti. A prav in ravno takšni morajo biti izreki, s katerimi pesnik ostri svoje ostro pero, ostri paradoksnost ne samo svojih pogledov na izstopajoče pojave svojega bogatega in svojeglavega življenja, temveč izpostavlja ostrino kot tisti pristop do zapostavljenosti, ki preseneča. Tako se oznakam, kot so aforizem, sentenca, maksima, bon mot pridružuje še oznaka paradoksalnost. Pesnik je namreč v stalnem nasprotovanju, a to je le videz njegovih zapesnjenk. Za videzom se bohoti vsebina z globinskimi spoznanji, ki imajo enak učinek, da se dobrovoljnost oplemeniti s krohotom ob tehtanju vseh možnosti, skritih za videzom. Ob tem je treba dodati, da je Valentin Cundrič diplomant slavističnega oddelka ljubljanske univerze in da se je preizkusil tudi v prozi in esejistiki. Če bi njegovo pesnjenje primerjali z oznako obrt ali dela ali opravilo, bi bile tovrstne oznake zgolj blage metafore, celo metafore metafor. Tavtološkost je lepa čednost, bi bil izrek s tem v zvezi. A še primernejši je pesnikov izrek, ki pravi: »Kdor volčje koplje jame, / naj posebej eno zame.« Knjiga Valentina Cundriča Človek dobre volje vsebuje prek sto devetdeset strani. Na vsaki strani je vsaj po pet izrekov oziroma zapesnjenk, pa je razlogov za biti dobre volje na pretek. In če niti takšno število vzgibov ni dovolj za dobrovoljnost, so med izreki zevajoče praznine, ki vabijo, da si bralstvo dopiše svoje izreke, svoje razloge za dobro voljo.

Piše: Aljaž Krivec, bere: Jure Franko. Tretje literarno delo pisateljice in profesorice skandinavistike Monike Žagar Diši po dosegljivem jemlje pod drobnogled obdobje med letoma 1968 in 1974, opazovano skozi oči študentke Marjane. Letnice, ki sicer ustrezajo življenjski dobi samoniklih študentskih gibanj v nekdanji Jugoslaviji zaznamujejo tudi čas, ki se je začel eno leto po tako imenovanem poletju ljubezni in ko tudi pripovedovalka in glavna junakinja romana začne prevzemati za tiste čase nekonformistične kulturne vzorce. Na ta način roman Diši po dosegljivem že anticipira liberalni model družbe, ki se je razvijal v naslednjih desetletjih – v svoji polnosti na Zahodu, v takšni in drugačni obliki pa praktično po vsem svetu. Aktualnost v romanu Monike Žagar je tako vpisana že v izbiro konkretnega zgodovinskega obdobja. Gibanja za socialno pravičnost, zametki sodobne ekološke miselnosti, prevpraševanje ustaljenih družbenih modelov, zametki t. i. nove levice, skratka vznik vsega, za kar se zdi, da v zadnjih letih doživlja preporod, skupaj z nekaterimi negativnimi razsežnostmi, kot so kontinuirano omalovaževanje vprašanja ženske in seveda močna negativna reakcija oblasti in okolice. V tem oziru roman Diši po dosegljivem zaznamujeta dva pomembna prispevka k razumevanju družbe v eni sami potezi. Marjana in prijateljski, tovariški oziroma kolegialni krogi okoli nje se k novim zanimanjem in implementaciji novih modelov ne obračajo zaradi mode ali golega nasprotovanja prejšnjim generacijam – njihova dejanja temeljijo na širokem referenčnem bazenu ter reflektiranem razumevanju družbe okoli sebe. Če slednje pripomore k prepotrebni rekontekstualizaciji hipijevskega gibanja, obenem pa tudi sodobnih gibanj za socialno pravičnost, pa je po drugi strani vendarle mogoče reči, da se pisateljica pogosto sklicuje na nekatera obča mesta obravnavane kulture, najsigre za posebno mesto rock glasbe, droge, specifično modo ipd.. Našteto po eni strani romanu daje barvo, po drugi strani pa se zdi, da bi bilo lahko močneje vpeto v tisti nivo romana, ki nam pomaga razkrivati mehanizme nekih (zgodovinskih) pojavov. Premik je opaziti tudi v poskusu ponovnega premisleka o dogajanju v Ljubljani oz. Jugoslaviji tistega časa, v obdobju, ki so ga na lokalni ljubljanski ravni zaznamovali zasedba Filozofske fakultete, Šumi in kultni pesnik Chubby, v širšem prostoru pa denimo gledališče Pupilije Ferkeverk, neodvisna študentska gibanja in t. i. cestna afera. Roman Diši po dosegljivem po eni strani razkriva, da je do neke mere že mogoče govoriti o globalizirani družbi, ki tudi znotraj socialističnega okvira v nekaterih ozirih ni zaostajala za pojavi na Zahodu, po drugi strani pa analizira tudi vlogo in naravo represivnih organov v državi, ki je celó protestniškemu študentskemu gibanju predstavljala dobro izhodišče nove revolucije. Intimno in javno dimenzijo romana je, v skladu s takrat popularnim geslom »Zasebno je politično«, težko ali kar nemogoče razločevati. Ko se denimo Marjana odloči, da bo potovala v London, nato v Nemčijo in naposled na Dansko, to stori tako iz notranje nuje kot tudi iz sledenja paradigmi globalizirane družbe in možnosti, ki jih nekatere tuje države ponujajo za preučevanje novih akademskim disciplin. Podobno dvojnost je mogoče videti tudi v njeni odločitvi, da bo živela v komuni v Mednem. Roman Diši po dosegljivem je, z izjemo nekaterih pretirano občih mest, najmočnejši po idejni in zgodbeni plati, nekaj zadržkov pa lahko izrazimo ob njegovi izpeljavi. Najprej gre za dejstvo, da se je avtorica odločila za linearno pripoved, kar se zdi ob tako mnogoznačni tematiki, znani po svoji nekonvencionalnosti, izrazito inertna odločitev, ki ne dopušča, da bi do bralstva prišle še kakšne pomembne dimenzije tematike. Opozoriti velja tudi na jezik, ki je namenjen izključno faktičnemu posredovanju fabule, obenem pa se zdi, da posebej v prvi polovici romana ni vedno dovolj izčiščen. In naposled velja izraziti še pogojni pomislek glede organizacije pripovedi. Izrazito različno hitri razvoji pripovednih linij do neke mere gotovo odsevajo naravo življenja protagonistke in so s tega vidika dobrodošli, po drugi strani pa se vendarle odpira še dvoje alternativnih možnosti: lahko bi se povsem odvezali od pričakovane časovne perspektive ali pa bi po drugi strani bili logično organizirani okoli česa drugega, kot je zunanje, otipljivo dogajanje. Pod črto roman Monike Žagar Diši po dosegljivem prinaša nekatere prepotrebne spremembe v zgodovinskih narativih. In tudi če je mogoče reči, da bi bilo z vidika izvedbe mogoče dodati še nove dimenzije, je pred nami, posebej za bralstvo, ki čuti simpatijo do navedenih tematik, privlačno branje.

Piše: Nives Kovač, bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Pesnica in esejistka Louise Glück se je rodila leta 1943 v New Yorku, 22. aprila bo praznovala 80 let. Formalnega izobraževanja ni končala, izobraževala pa se je na pesniških delavnicah. Prvo pesniško zbirko je objavila leta 1968. skupaj pa je izdala trinajst pesniških zbirk in nekaj esejev o poeziji. Za svoje delo je prejela nešteto nagrad, med njimi Pulitzerjevo nagrado za zbirko Divja perunika in ameriško nacionalno knjižno nagrado za pesniško zbirko Zvesta in krepostna noč, svoje pesniško ustvarjanje pa je kronala leta 2020 z Nobelovo nagrado za literaturo. V utemeljitvi Nobelove nagrade so njen glas opisali kot nezmotljiv, preprost, skromen, tak, ki s svojo lepoto posameznikovo eksistenco povzdigne v univerzalno. Louise Glück v svoji poeziji izhaja iz sebe, otroštva, družinskih stikov, grških in klasičnih mitov, o katerih sta jo poučevala starša, ter iz mladostnih travm, ki pričajo o njenem iskanju sebe. V prvi kitici Zveste in krepostne noči piše: /Moja zgodba se začne zelo preprosto: lahko sem govoril in bil sem srečen./ /Ali: lahko sem govoril in bil zato srečen./ /Ali: bil sem srečen in zato govoril./ /Bil sem kot žareča svetloba, ki šine skozi temen prostor./…/ Njeno iskanje je v resnici preslikava individualnega v univerzalno, zato se preigrava z glasovi prvoosebnega pričevalca, ženski in moški glasovi se prepletajo in menjavajo, da jih skoraj ne opaziš. / V času, o katerem govorim, / je brat bral knjigo, ki jo je imenoval / zvesta in krepostna noč. / … / In nato je mahoma nastopil večer. / Slišala sem bratov glas, ki je kričal, da je doma./ V svojo zadnjo zbirko poezije je uvrstila tudi nekaj pesmi v prozi, za katere je navdih črpala iz črtic Franza Kafke. Louise Glück uporablja prosti verz, prehaja iz prvoosebne pripovedovalke v fiktivno. Se poigrava z glasovi, stvarmi, osebami. V zbirki Zvesta in krepostna noč večinoma nastopa moški pripovedovalec. Njene pesmi so polne teme preteklosti, spominjanj, razglabljanj in črtanj med mejami časa. Zgodbe, ki so se zgodile v času in so obstale. Trpki spomini, ki puščajo nedokončanost, vprašanja in na koncu vsega tunel svetlobe. /Mislim, da vas bom tule zapustil. Zdi se,/ /da tu ni popolnega konca./ /Pravzaprav so tukaj neskončni konci./ /Ali morda, ko se eden začne,/ /ostajajo samo še konci./

Tokrat je oddaja v znamenju spomina na prelomno osebnost fizike in pogojev za razvoj tehnike pri Slovencih. Namreč, pred 70 leti so slovesno odprli osrednjo stavbo Inštituta Jožef Stefan v Ljubljani, pred tremi desetletji, točneje 24. marca 1993 pa je v svojem rojstnem mestu preminil Anton Peterlin, ki se je v nekdanjem glavnem mestu Kranjske rodil leta 1908. V zadnji marčevski številki internega glasila Novice IJS je njegova hčerka dr. Tanja Peterlin Neumeier, objavila spominski zapis o času po koncu vojne, ko je bil njen oče, že pred vojno edini usposobljeni univerzitetni učitelj fizike na ljubljanski univerzi z doktoratom Humboldtove univerze v Berlinu, v nelahkih razmerah osrednja organizacijska osebnost ustanavljanja bodočega inštituta Jožef Stefan. Bil je eden redkih, ki so že v prvi polovici 20. stoletja vedeli, da le s politiki, duhovniki, advokati in pesniki slovensko ljudstvo nima razvojnih pogojev za zrelo nacijo. Inštitutu, predvsem pa avtorici se zahvaljujemo za objavo spominskega zapisa. Bere ga Jure Franko. FOTO: Letalski posnetek stavb IJS l.1960 VIR: Arhiv IJS

Odlomek iz knjige Richarda Bassetta Zadnji dnevi v stari Evropi (Cankarjeva založba, 2021). V njem avtor, novinar z doktoratom iz zgodovine arhitekture, strokovnjak za Plečnika, nekdanji hornist ljubljanske Opere ter v obdobju padca Berlinskega zidu dopisnik Timesa, piše o enem najznamenitejših svetovnih orkestrov: Dunajskih filharmonikih. Prevod Staša Grahek, bere Jure Franko, tonska mojstra Vladimir Jovanović, Maks Pust. Na fotografiji: Dunajski filharmoniki leta 2009 v dvorani Musikverein https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Musikverein_Wien_2009_04_30.JPG

Avtor recenzije: Iztok Ilich; bralec: Jure Franko; Šesta knjiga filozofa Tomaža Grušovnika Midva ne bova rešila sveta!, zbirka tematsko povezanih esejev o teorijah zarot, bi bila težko bolj aktualna, kot je. Izšla je v času, ko se je, kot je videti, smrtonosna ost pandemije virusa covid 19 že skrhala, vendar so predvidevanja o transformacijah in mutacijah novih sevov še vedno zelo negotova. To pa le še podžiga neusahljivo porajanje vedno bolj fantastičnih teorij o izvoru in prihodnjem razvoju na Kitajskem tako ali drugače razvitega virusa. Podobno je pri številnih drugih dogodkih in pojavih, pri katerih so znanstvene razlage njihovega nastanka in učinkov za skupine, ki jim ne verjamejo, le lažna, »pravo« resnico zastirajoča krinka. Zgodovina človeštva, piše Grušovnik, je polna zarot, od navadnih spletk in vaških čenč do resničnih političnih izdaj, kakršen je bil umor Julija Cezarja. Sicer pa je sama beseda zarota, pojasnjuje na začetku, etimološko povezana z glagolom rotiti, ki pomeni vztrajno prositi, zaklinjati, prisegati, torej nek tajni načrt, ki ga skujejo zapriseženi udeleženci in ima aktivno ali pasivno obliko. Prva zajema prevaro glede nečesa, druga, »zarota molka«, pa pomeni prikrivanje informacij ali sprenevedanje. Beseda zarota ima v slovenščini iz latinščine izhajajočo sopomenko konspiracija, zato avtor teorijo zarote v nadaljevanju pogosto imenujemo konspiracizem, ljudi, ki vanjo verjamejo in jih širijo, pa konspiracisti. Kot sopomenke zarote se uporabljajo tudi med seboj prepletajoče se besede prevara, spletka, manipulacija, intriga in sabotaža. Med tezami, ki jih navaja Grušovnik, je ena zanimivejših, da so teorije zarot vsaj sorodne ljudskemu slovstvu, če že niso njegova posebna oblika. Tako so tudi pripovedi o cepljenju kot zaroti dobile številne slikovite različice. Eden od slovenskih spletnih forumov je na primer poročal, da si »stric iz ozadja«, poslovnež Bill Gates tako zavzeto prizadeva za čipiranje ljudi zato, da bi si zagotovil nadzor nad celotno svetovno populacijo. Grušovnik ugotavlja, da razumno razpravo ali celo sporazum med nasprotnima poloma pogosto onemogoča že napačno zastavljeno začetno vprašanje. »Podobno kot hipohonder ne more najti odgovora na svoja vprašanja pri zdravniku,« pravi, »ga tudi teoretik zarote ne more dobiti pri znanstveniku, saj je igra, ki jo igrata, popolnoma različna. /…/ Konspiracist zahteva od znanosti dokaze, ki pa jih ima že vnaprej za prevaro.« Avtor svoje pisanje ponazarja s številnimi bolj ali manj znanimi primeri iz sveta pa tudi iz našega okolja. Takšno je na primer vsem znanstvenim dognanjem in neštetim posnetkom kljubujoče prepričanje, da je Zemlja ploskev, obdana z ledenim zidom, ki zadržuje oceane. Ali da je sevanje nove telekomunikacijske generacije 5 G smrtonosno, covid 19 pa v resnici biološko orožje, ki se mu, v nasprotju z nevednimi ali podkupljenimi zdravstvenimi oblastmi, postavljajo po robu le še skupine pogumnih proticepilcev. Zarotniško ozadje naj bi imele tudi smrt princese Diane in mnoge nesreče, v katerih so umrli pomembni politiki. V zadnjem času je posebno odmevno delovanje skupine QAnon, ki se v ZDA trudi razbiti obroč domnevnih satanističnih pedofilov z vidnimi politiki na čelu, ki mu je dal krila volilni poraz predsednika Trumpa, generatorja lažnih novic. Tudi na Slovenskem še vedno burijo strasti tako nekateri uradno že raziskani kot še nepojasnjeni primeri, od smrti generala Staneta Rozmana in uboja Ivana Krambergerja do delovanja politiko in gospodarstvo prežemajoče udbomafije. Grušovnik s prijaznim humorjem opisuje tudi svoje najstniške strahove, da ima morda katero od usodnih bolezni, s katerimi je nadlegoval mamo. »Ko je aids nehal biti popularen,« se spominja, »je njegov prostor zavzel rak … Mislil sem, da sem imel vse možne rake, razen onih, ki prizadenejo samo ženski spol …« Na srečo je ta psihološka motnja ob koncu pubertete počasi izzvenela sama od sebe, ostala pa je … pozornost na hipohondre.

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bralca: Maja Moll in Jure Franko

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Maja Moll in Jure Franko

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure FrankoPrevedla Lili Potpara; Ljubljana: Cankarjeva založba, 2022Istanbul, Istanbul je eden izmed petih romanov, ki jih je izdal pisatelj turško-kurdskega rodu Burhan Sönmez, vendar ostali žal še niso prevedeni v slovenščino. V spremni besedi h knjigi je Aljaž Krivec potegnil vzporednice z Dekameronom, pripovedkami iz 1001 noči, Canterburyjskimi povestmi in sufijskimi zgodbami. Deset duhovitih zgodb, ki si jih v desetih dneh izpovejo štirje zaporniki, zaprti za železnimi vrati neznanega zapora v istanbulskem podzemlju, močno spominja na Boccaccievo knjigo o desetih protagonistih, ki se pred kugo zatečejo v samoizolacijo in si pripovedujejo zgodbe z elementi vaških legend, erotičnih peripetij in zabavnih življenjskih naukov. V nasprotju z njimi so junaki romana Istanbul Istanbul bodisi zaradi povezav z revolucionarji, ki se sestajajo v znamenitem Beograjskem gozdu, bodisi zaradi neznanih prekrškov prisilno zaprti v malo celico, v kateri jih na najbolj okrutne načine zaslišujejo in mučijo. Rahločutni študent Demirtay, pokroviteljski Doktor, pragmatični stric Küheylan in razboriti ljubitelj poezije brivec Kamo si krajšajo čas s pripovedovanjem spominov na mesto, mitskih zgodb in dnevnih sanjarij, njihovo pripoved pa tu in tam prekinjajo kriki mučenih sojetnikov: “Podzemlje ni daleč, tukaj je, tik zraven nas. Ljudje tam trpijo, se zvijajo od bolečin in iščejo pot na prosto. Utrujeni so in šibki. Dvigajo glave, kot bi zrli v nebo. Mislijo na nas in nas kličejo. Vsakdo od nas ima dvojnika, ki živi pod zemljo. Če dobro prisluhnemo, jih bomo slišali. Če pogledamo navzdol, jih bomo videli.” Naslov romana ni naključen – pripoveduje zgodbo o dveh Istanbulih – ne o vzhodnem, azijskem, in zahodnem, evropskem delu mesta, temveč o spodnjem in zgornjem Istanbulu. Slednji je manifestacija lucidnih sanj in kolektivnih travm ljudi, ki se zdaj kot jetniki nahajajo na robu družbe. Dvojnost mesta in ljudi se zrcali v ponavljajočih se delih zgodb, tako kot se v časovnih intervalih ponavlja življenje v zaporniških celicah, skrčeno na borno hranjenje, spanje in mučeniško zasliševanje: “Kot črvi v zemlji smo se navadili na temo in vlago. Če nas ne bi mučili, bi živeli večno. Nismo potrebovali drugega kot kruh, vodo in malo spanja. Če bi vstali in iztegnili roke, bi lahko dosegli temo nad sabo? Bi se lahko s prsti dotaknili ptice časa, ki s svojimi strašnimi težkimi krili lebdi v njej?” Burhan Sönmez se je kot študent bojeval za boljši šolski sistem na fakulteti in ima zaradi političnega aktivizma in kurdskega porekla kar nekaj izkušenj z zaporom. Te so mu bile vir navdiha pri opisovanju psiholoških metod zastraševanja zapornikov in razkrivanju družbenih stereotipov. Zanimiv pogled na recipročno torturo mučencev in njihovih mučiteljev izpove stric Küheylan: “Bolečino najbolje poznajo tisti, ki jo povzročajo. Mi smo v enaki meri v njih kot oni v nas.” Po drugi strani brivec Kamo pokaže na zmotne predstave o “herojskih” revolucionarjih, ki verjamejo, da dobro v človeku prevlada: “Verjamejo, da je človek nagnjen k dobremu, da se lahko odvrne od zla. Mislijo, da se sebičnost in brezsrčnost porajata zaradi neugodnih okoliščin. Ne vidijo pekla v duši ljudi, ne zavedajo se, da si na vse pretege prizadevajo svet spremeniti v pekel. Revolucionarji zapravljajo svoja življenja, iščoč resnico na napačnem kraju. Ljudje se ne bodo izboljšali. Ne bodo odrešeni. Lahko samo bežiš pred njimi.” Zgodbe, ki v romanu nastopajo kot protiutež kruti realnosti, imajo več funkcij: vzpostavljajo izgubljeno psihično ravnovesje zaprtih jetnikov, odkopavajo mitološki Istanbul, pokopan pod segmenti zgodovinskih in politično-ideoloških naplavin, ter odpirajo filozofsko-kozmološki pogled na svet. Prestopniki, ki se iz zgornjega Istanbula stekajo v temačni svet senc in pri tem polagajo račune s svojo preteklostjo, spominjajo na zapornike iz Platonove votline, ki se ne morejo otresti spon zaradi strahov, (na)gonov in hrepenenj, ki jih vežejo na snovni svet iluzij. Štirje zaporniki iz Sönmezovega romana, ki ponazarjajo štiri prapočela oz. arhetipe, se šele po pripovedovanju številnih zgodb, sestavljenih iz kozmoloških mitov, ljudskih pravljic in osebnih spoznanj, znajdejo na skupnem mestu, od koder lahko obračunajo s svojimi iluzijami ter stopijo na pot Resnice, ne da bi zares ugledali “luč” sveta. Kar bi zahodni psihiatri uvrstili pod diagnozo “kolektivne psihoze”, nam Sönmez podaja kot rešitev za družbo, ki je postala pretirano ozkogleda in racionalistična, pri tem pa je pozabila na intuitivni vidik realnosti, ki ga lahko obudimo že z lastno interpretacijo pripovedk, basni, pravljic in ostalega ljudskega izročila. Naslovi poglavij, kot so Beli pes, Lačni volk, Suličasti nebotičniki, Rumeni smeh, Nočne luči in Ptica časa, že sami po sebi veliko povedo o metaforičnem in simboličnem ustroju zgodb, s katerimi protagonisti podajajo svoj filozofski uvid v najrazličnejše življenjske teme in jih začinjajo s šalami, paradoksalnimi ugankami in alegoričnimi prispodobami, ki vzburjajo domišljijo še tako zahtevnega bralca. In čeprav Istanbul Istanbul bolj kot na homogen roman spominja na zbirko kratkih zgodb, ki gradijo mozaik fiktivnega podzemlja in improvizoričnega kolektivnega nezavednega turških Kurdov, nam prav fraktalna narava s ponavljajočimi se segmenti posameznih zgodb in dnevnih refleksij razkriva pogled na ta svojevrstni literarni hologram, ki ga lahko ugledamo ne le z osredotočenim branjem, temveč s preslikavo na lastno črno pego oziroma slepo točko spomina.

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure FrankoLjubljana: Mladinska knjiga, 2022Med naraščajočo množico vrtičkarjev in vrtnarji – če izvzamemo poklicne in upoštevamo, da so izjeme na obeh straneh – je velika razlika. Ne toliko v praviloma manjših obdelovalnih površinah vrtičkarjev v primerjavi z večjimi »pravimi« vrtovi, kot v odnosu enih in drugih do živega dogajanja na zemlji, ki jo obdelujejo. Vrtičkarji si prizadevajo na svojih gredah pridelati kar največ za lažje preživljanje, za vrtnarje, ki z vrtom in za vrt živijo, pa je vrt del bivalnega okolja. Ne bojišče s polži in plevelom, temveč prostor premišljevanja in raziskovanja, dajanja in jemanja,  počitka in navdiha. Publicistka Irena Štaudohar, avtorica knjige Fižolozofija, duhovno in dejavno pripada drugi skupini. »Moj mali vrt,« piše, »je velika knjiga. … Ima svoj ritem, tako kot mnoge najpomembnejše stari v življenju.« Je tudi vsakoleten projekt. Nadaljevanje izročila mame in stare mame, ki je sledila še starejšim izkušnjam, na primer, da se graha ne sme saditi pregloboko, »ampak tako, da bo pod zemljo še vedno slišal zvonjenje iz bližnje cerkve«. Sčasoma je spoznala, da imata vrtnarjenje in pisanje zgodb nekaj skupnega, »ena stvar vodi k drugi«. In še: »Narava in vrt nas pomirita, ker se v nas zbudijo čutila, analitični um pa se utiša.« Irena Štaudohar ne piše le o svojem razmerju z vrtom, temveč ga potrjuje z zgodbami znamenitih osebnosti od antike naprej. Voltaire je bil poetičen in izbirčen vrtnar, George Orwell pa je navdušeno vrtnaril na samotni kmetiji na otoku Jura, kjer je začel pisati knjigo 1984. Že zelo bolan je verjel v samopreskrbo. »Zanj je bilo to, da si človek sam pridela hrano, nekakšna moralna kategorija.« Dodaja, da bi cenil tudi ekološko vrtnarjenje, saj je verjel, da je hortikultura dejanje realista, ki na svojem vrtu vsak dan postane romantik. Zgovorne so tudi besede Virginie Woolf, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, ali Emily Dickinson, da ji je bil vrt njen »drugi jezik,« Marcelu Proustu pa najljubša soba. Impresionist Monet je v zadnjih letih slikal le še ribnik v svojem vrtu, Kleeja in Kandinskega je vrt naučil vsega o abstrakciji, bujno zelenje je neprenehoma navdihovalo tudi platna Frido Kahlo. Zeliščni vrt je tudi pravi prostor za mitološke zgodbe. Za avtorico je – morda zaradi vonja, morda zaradi rastlin z lepimi starodavnimi imeni – pravljičen in mitološki del vrta, kjer rastline še vedno govorijo in imajo notranje misli. Etnolog Zmago Šmitek je opozarjal na poseben odnos davnih ljudi do rastlin in dreves. Naši slovanski predniki so verjeli, da so rastline starejše od bogov, saj naj bi se na zemljo spustile naravnost z neba. Beseda obroditi izhaja iz besede roditi, kar pomeni, da so drevesa ali njivo dojemali kot živo bitje, kot del človekovega sveta. Svojevrsten spomin na stara verovanja je razkrival tudi Janez Trdina, ko je pisal o čudežni moči praprotnega semena v kresni noči in govorečih drevesih. Bajeslovno izročilo po vsem svetu ponuja svoje razlage in odgovore, vesoljna znanost pa še vedno ne zna zadovoljivo pojasniti, zakaj se je zgodila neolitska revolucija, ko so nekatere rastline postale rodovitne in je človek, nabiralec in lovec, skoraj ob istem času na različnih koncih sveta postal poljedelec. Avtorica Fižolozofije namenja pozornost tudi slikovitim mislim in rekom znanega in neznanega izvora, povezanim s čudežem vrtnarjenja: Ko smo umazani od zemlje, smo čisti. Vrtnarjenje je zelo praktična stvar, a je polna metafor. Prav tako dragocena so opozorila na mnoge, neizkušenemu pogledu nevidne pojave in dogajanja v vrtu. Med drugim na koristnost deževnikov ter neslišno lebdečih, čebelam in osam podobnih muh trepetavk, ki jajčeca najpogosteje odlagajo naravnost v kolonije listnih uši, s katerimi se hranijo njihove ličinke, odrasle žuželke pa so izvrstne opraševalke. Irena Štaudohar tudi vrača dobro ime Domačim in tujim živalim v podobah Frana Erjavca, uspešnici izpred poldrugega stoletja, nad katero so poznejši zoologi vihali nosove. Resda ne velja več, da je strupene kače treba pobijati, Erjavčevo pisanje, na primer o pticah, pa je še vedno vredno upoštevanja. Zadreg je manj, sklene avtorica, če to knjigo, čeprav gre za naravoslovno delo, beremo kot leposlovje. Iz časopisnih kolumn v novo celoto zložen svojevrsten vodnik razkriva lehe in kotičke avtoričinega zelenjavnega vrta od zgodnje pomladi do pozne jeseni, od sejanja in vzgoje sadik do pospravljanja in zbiranja semen, do katerih ima, kot pravi, še posebno nežen odnos. Kajti semena, na videz drobne in neugledne stvarce, so »eden najbolj neverjetnih organskih pojavov na planetu. Znajo marsikaj, recimo leteti, predvsem pa imajo dober spomin in znajo gledati v prihodnost. Zato jih korporacije želijo ugrabiti.« Irena Štaudohar svoje poučno in poetično, z nostalgijo prepleteno pisanje v spremstvu nežnih ilustracij Trine Čuček Meršol zaokroži z mislijo: »Vrt je popoln krog, kot krvni obtok, ki pozeleni, ko pride do srca.«

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure FrankoBrežice: Primus, 2021Dragan Petrovec je pravnik kriminolog, leta 1997 je doktoriral s tezo O namenu kaznovanja – slepa ulica absolutnih teorij. Napisal je več strokovno-publicističnih del: Kazen brez zločina (1998), Mediji in nasilje (2003), Kult žrtve (2005) in Nasilje pod masko (2015), humorne zapise pa je izdal v knjigah Fanči s psihiatrije in hujše zgodbe (2015) in Pismo nigerijske vdove (2018). Je tudi redni kolumnist časopisa Dnevnik. Jagodni izbor iz obdobja med letoma 2015 in 2021 je v knjigi Stopinje upora uvrstil v sedem poglavij z naslovi: Človeško na tnalu, Stranpota demokracije, Pravica za prakso, Nacionalizem kot domoljubje, (Pol)preteklost zdaj, Ad personam in Prvoosebno. »Svoboda je naporna. Zahteva izjemno odgovornost. Svoboda prinaša skušnjave. Zato zahteva odpornost nanje. Demokracija še ne zagotavlja svobode. Največ svobode zagotavlja spoštovanje človekovih pravic pod vsakršno vlado«, je Dragan Petrovec zapisal v Uvodni besedi ali prvi stopinji. Med temami, ki jih obravnava v knjigi Stopinje upora, so svoboda, pravice človeka in demokracija. Vse se vrti okoli človeka, človečnosti in pravičnosti, nasproti pa jim stojijo nepravilnosti, krivice, nasilje, prevare. Petrovec izhaja iz svojega znanja, profesionalnosti in izkušenj, ki so se nakopičili v desetletjih njegovega dela in vključuje primere, s katerimi se je srečal. Predstavlja jih veristično in na njih bistvene stvari, ki gradijo človečnost. Na koncu zapisov podaja svoje mnenje, a ga ne vsiljuje, temveč ga daje v premislek. Kaj bi lahko skupaj naredili, da bi živeli v pravični in demokratični državi? Kako se bomo uprli krivicam, nasilju in nepravilnostim tistih, ki vodijo našo državo, ki po vélikem poku počasi tone, če se ne moremo upreti niti nasilju v najbolj intimni enoti – družini. Trudi se govoriti resnico in se ne skriva. Posameznike razgalja z imeni in priimki in za tem stoji. Podaja se na mnogotera področja: sodišča, zapori, zdravstvo, politika, cerkev, nacizem, vojska, nasilje, izbrisani … v zadnjem poglavju Prvoosebno pa odkrito spregovori še z avtobiografskimi zapisi. Med drugim tudi o sosedstvu s Cirilom Zlobcem, o otroštvu, ki ga je preživel v župnišču viških frančiškanov, o želji, da bi napisal opero in roman. Ko piše, se mu misel pogosto vrača v tiste čase, ko ustvarjalnost ni imela meja, le spodbude. Petrovčev glas je jasen in neizprosen, zato je nekaterim trn v peti. Predvsem je iskren, v pisanju o aktualnih temah, ki se nanašajo na preteklost, sedanjost, prihodnost. Zbuditi duha v posamezniku. Ljudeh. Ljudstvu.  »Upor je v tem času najbolj državotvorno dejanje. Upor kulture. Upor znanosti. Upor vsakogar, ki želi drugačno družbo, družbo brez zastraševanja, družbo, ki ne temelji na nacizmu sorodnih idejah. Vendar, upor na dovoljen način. Teh načinov je mnogo, veliko več, kot si predstavljamo. Potrebno je nekaj domišljije in precej poguma. Priložnosti za dokazovanje obojega pa nikakor ne manjka.« Kratka besedila Dragana Petrovca v knjigi Stopinje upora se kljub golim preverjenim dejstvom berejo kot polliterarni zapisi. Navzoči, aktualni zapisi. S svojo vsebino nagovarjajo bralca, ga postavljajo pred zrcalo in kličejo po uporu na miren način, ki bo vodil k pravičnosti in človečnosti našega naroda in vsega sveta.

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure FrankoPrevedla Ana Pepelnik in Primož Čučnik; Ljubljana: LUD Šerpa, 2021.S knjigo Običajen večer v New Havnu smo dobili nov pogled v delo Wallacea Stevensa, enega izmed velikanov ameriške modernistične poezije, ki je ustvarjal predvsem v prvi polovici dvajsetega stoletja. Leta 2000 smo z zbirko Planet na mizi brali selekcijo iz celotnega opusa njegove lirike, tokratni izbor pesmi in dveh esejev pa je osredotočen na njegovo poznejšo, zrelo fazo, ki je bila po mnenju ameriškega literarnega kritika in pisca Harolda Blooma tudi najboljša. Vključitev dveh Stevensovih esejev iz zbirke Nujni angel v izbor Običajen večer v New Havnu je za bralstvo zelo dobrodošla poteza, saj osvetljuje razbiranje pomenov za pesnikovimi stvaritvami, ki ob prvem branju – tako kot na primer pri Johnu Ashberyu – morda izpadejo kriptično, enigmatično, zaradi gostote podob in konceptov težje dostopno. V teh dveh esejih se v bistvu razkriva Stevensov umetniški kredo, vera v moč in veljavo domišljije, ki postane »dopolnilo resnice«. Domišljija pri njem ni nekaj odklopljenega od realnosti, je v soodvisnosti z njo, so-ustvarja umsko zrenje sveta in eksistence, pomaga loviti resnico, oziroma bi lahko rekli, da je njen prevodnik, svojstvena prizma, ki jo razgalja na različne načine. V pesnikovih zapisih bi celo lahko razbrali, da je domišljija eden izmed primarnih aktov zaznavanja, dojemanja sveta, ki pomaga tvoriti naše zaznavanje, se pravi, da ima znatno epistemološko vrednost. Domišljija kot »svoboda duha« je seveda nepogrešljiva in relevantna za samo pesnjenje, pri čemer pesnik s svojo imaginacijo pomaga ljudem »živeti lastna življenja«, se upirati »pritisku realnosti«: pesništvo torej blaži udarce stvarnosti, ponuja zatočišče, morda celo novo perspektivo, razlago obstoja. Pesnika ob tem opolnomoči dejstvo, da … »ustvarja svet, h kateremu se nenehno vračamo, ne da bi ga poznali, in da življenju podarja najvišje izmišljije, brez katerih si ga sploh ne znamo zamisliti.« Pesmi v knjigi Običajen večer v New Havnu, izbrane iz zbirk Jesenske avrore in Skala, se povsem ujamejo s tem mišljenjem, ga ponazarjajo. Iz njih bomo težko izluščili jasno pesniško naracijo, spevi se vzpostavljajo s heterogenim, kompleksnim imaginarijem, podobe se spajajo z abstraktno pesniško govorico, refleksijo, kar tvori svojevrstno, gosto metaforično in abstraktno meditativno liriko. Duha, podlago zbirke dobro ujameta verza: »Pesem je krik svojega trenutka, / je del stvari same in ne govori o njej«. Stevens ne piše zgolj o realnosti, temveč jo tudi proizvaja, soustvarja, jo preceja skozi sito umetnosti. Pesniški jezik je vselej že akt mišljenja, motrenja in zapisovanja le te, lirika dodatno razklene besede, z domišljijo osvobodi pomen za njimi. Resničnost, transformirana prek zapletenega spleta metafor in meditacij, se nam kaže v novi luči, odpira se nam čisto nov, sprva malce tuj, pogled na obstoj. Jesenske avrore s svojo topiko, barvitim tekstualnim slikanjem in uprizarjanjem aurore borealis sicer izklicujejo prezenco sublimnega, presežnega. Znajdemo se v območju kozmične imaginacije, kjer nas gibljiv tok podob nosi od nepojmljivih, nedoumljivih razsežnosti stvarnosti, do točke samega izvora, do čiste biti, končno tudi same izpraznjenosti življenja, vse bitnosti. Pesnik je ta, ki v samem središču, s srhom v sebi, beleži to gibanje, od de-kreacije, vračanja k prvobitnemu kaosu do vnovične vzpostavitve, porajanja resničnosti, tudi skozi pesem. Ali če ponazorimo s Stevensovimi verzi: »Učenjak z eno samo svečo gleda / polarni sij na robu vsega, / kar je on sam. In zdaj ga je strah«. Eksistenca se tako ne daje kot nekaj trdnega, vselej je proces negotovega nahajanja in nastajanja, je trhla površina, ki pa ji pesnik z vezano besedo skuša poiskati svoj red. Čeprav bi o Stevensovem poetičnem ustvarjanju s pogostimi momenti potujitve, distanciranosti, impersonalnosti morda kdo dejal, da je daleč od življenjskosti, lahko po drugi strani trdimo, da stoji v samem srcu življenja. Skozi najrazličnejše ubeseditve fenomenov, dejanskosti, skozi različne simbolne plasti in zapletenih liričnih sestavov ter registrov se na koncu vrača k samim osnovam, k »prvim« idejam, k čisti zavesti, iz česar vse izhaja. Znajde se tam, kjer smo eno z našo bitjo, kjer ne moremo ločiti »med idejo in nosilcem ideje«, v sami »hiši biti«. Iz tega nato gradi »teorijo poezije«, ki je »teorija življenja samega«. Ne moremo sicer reči, da branje Walacea Stevensa ne zahteva določenega napora, saj rabimo dlje časa, da najdemo dialog z njegovimi teksti, a ko ga vzpostavimo, je izkušnja dragocena: znajdemo se v konstrukcijah pesnikove čudovite slikarske domišljije, se čudimo njeni raznovrstnosti in večdimenzionalnosti ter preprosto uživamo v »skrivnostnih zlogih«.

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure FrankoLjubljana: JSKD, revija Mentor in Center za poezijo Tomaža Šalamuna, 2021Dvojezična knjiga In povsod je bil sneg / And all around there was snow je nekaj prav posebnega, saj gre za zadnjo pesniško zbirko s pesmimi, ki jih je Tomaž Šalamun sam avtoriziral. Sestavlja jo skoraj sto pesmi, ki jih je večinoma napisal leta 2014, torej v zadnjem letu življenja. Vse pesmi v zbirki je avtor označil kot zaključene, nekaj od njih ni bilo napisanih, ampak celo narekovanih Metki Krašovec, v spremni besedi pojasnjuje urednik knjige Miha Maurič, tudi koordinator programa Centra za poezijo Tomaža Šalamuna. Knjigo je uredil ob pomoči Dejana Kobana, za angleške prevode pa je poskrbel Jure Potokar s študenti Mentorjeve prevajalnice. Za dvojezično verzijo so se odločili tudi zaradi ugleda, ki ga Tomaž Šalamun še vedno uživa v Združenih državah Amerike, ki je njegovo poezijo sprejele z odprtimi rokami. Izdajo je ilustrirala Ana Šalamun, uporabila je tudi kolažiranje s starimi fotografijami, kar pričara občutje nostalgije, pogrešanja, pa tudi svojevrstne topline, ki kljub snežnemu naslovu obdaja zbirko. Pesniški subjekt v zbirki veliko potuje, se premika, celo poleti nad svet in motri pokrajino pod sabo. Je bister in nepopustljiv opazovalec sveta, ne uidejo mu podrobnosti, premiki, padanje, spremembe, nenavadnosti in navadnosti. Vse je na voljo za njegovo tinto, ki je še zmeraj voljna. Šalamun piše z zanosom, kot vedno, ne glede na vse, pri tem pa z očmi nenehno šviga okrog, strmi, pobulji, se obregne, tako kot v njegov subjekt strmijo ljudje. Kolikor je gledanje del njegove energije in divjosti, je tudi uživaško in celo reflektivno, saj ena v drugi ne odsevajo le pesniške podobe, temveč tudi subjekt sam. Je pravi voajer, ki se hrani skozi oči in rojeva pesmi, in te vsakič zarežejo, udarijo, spodnesejo. Njegove asociacije so, tako se zdi, potegnjene od nikoder, a za njimi je velik sistem, ki le vsake toliko poblisne skozi verze. Takrat je še posebej slasten, kot kakšna medica, še bolj pa napoji takrat, ko neumorno frči naokrog in se samo za sekundo ustavi, še toliko ne, da bi zajel sapo. V formalnem smislu zbirka In povsod je bil sneg resda ne prinaša presenečenj, saj gre znova za dvovrstične kitice in kolažiranje podob, vsebinsko pa se zbirka uresniči v najbolj boleči točki – v slutnji odhajanja, ki je postala čisto preveč otipljiva, skoraj žgoča. V tem žarišču, v tej odprti rani se porajajo pesmi, ki vztrajajo. To neverjetno vztrajanje je tisto, kar zbirko povzdigne, subjekt zagotovi: »Tu sedim in / pišem. Obe očesci // imam še not, obe očesci.« Ob tem se priduša: »Pišuka, kako smo // brizgali tinto! Pišuka, / s kakimi mukami!« Pri tem se ne oklepa stvarnega sveta, ampak špega proti robu: »Vse to nas zapušča kot / hitra gazela. Nas je že zapustilo in se / še krepi. Rob! Kje je rob?« Na njegovih pesteh stojijo forenziki, slamnik, ki ga je prav tu obesil, je medtem izginil, v prostor vstopi angel s pikicami, pa vendar si vzame čas, da nam pokaže fotografijo, na kateri je bil mlad, in obleče najljubšo srajco. Tako kot pri pisanju tudi v življenju preskakuje in lepi trenutke, v isti pesmi poskakuje po maternici in opazuje, koliko ljudi je prišlo na njegov pogreb, spet kasneje pa se trudi sprejemati izgubo, ko ugotavlja, da je vse, kar je objel, ušlo: »Rekel si, da mi boš kupil / čevlje. Uperil si // prst. Kazal si okno. / Moj sin. // Zid je bil primaknjen k zidu.« Kljub vsemu pa knjige In povsod je bil sneg ne prežema temačnost, ravno nasprotno, polna je življenja, svetlobe, hudomušnosti, absurdnih podob in nagajivosti. Subjekt z žlico pita Giocondo, prebuja spečega slona, razmnoži polže, prikaže se mu Micheangelo, ukvarja se z legvanom, ki jé sladkorne kocke, obenem pa pripoveduje o samih čudovitih in bizarnih stvareh – kako se Pan ugreza v mulj, kako se angelčki bojijo za svoje prostate, kakšne joške ima Peggy Guggenheim, kako umira Mefisto in kako je njeno veličanstvo bosonogo. Čeprav napove, da gre zdaj spat v zemljo, spet drugje zapiše, da ni nehal pisati. In res ni. Gre za nekakšen čustven ogled lastnega pisanja, svoje kariere in priljubljenosti, od vzklikov subjekta, kakšno podporo je imel in kako jo je na tanko razmazal, do tega, kako se beli stolpi rušijo. Še vedno ga ljudje kličejo z dreves in z ulic, o tem sploh ni dvoma, a zazrtje včasih prinaša tudi trpkost. Reflektira svoja pretekla dela, nekje recimo zapiše, da je pozno v noč žgal pelerino (kar se navezuje na Namen pelerine), spet drugje pa celo: »zločin je / ugasniti pleme«. Razmišljanje o tem, kaj bi počel, če bi se še enkrat rodil, je jasno in ne potrebuje zorenja, subjekt bi brbral, kot pravi sam, torej ustvarjal, produciral, pisal, pisal … Zaradi sentimenta, ki zbirko drži pokonci, je tudi zelo težka, saj prinaša občutek velike izgube, vrzeli, ki je ostala tistega decembrskega dne za Tomažem Šalamunom. Ko se zbirka torej sklene z besedami iz naslova, in povsod je bil sneg, v vsej polnosti začutimo to protislovje živosti in odsotnosti, hladu in topline. Tako kot sneg – ko se enkrat stopi, za seboj pušča ne samo lužice, ampak tudi utrinke in kristalčke o zimi, ki se vsakič na novo rodi. Tudi to je čar branja Šalamuna, nanj se lahko vedno obrnemo, pa če smo sveži ali utrujeni od podob plemena.

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure FrankoLjubljana: Hiša poezije, 2021"Ko pomislim nate, pomislim na temno plat / stvari – temno samo zato, ker ostaja skrita." Uvodna verza druge pesniške zbirke Barbare Jurša Milje do Trsta v marsičem izrišeta okvir, znotraj katerega se dogajajo pesmi. Najprej je tu oblika nagovora, ki odmeva skozi šest ciklov oziroma razdelkov v zbirki in ki ji daje neko erotično dimenzijo. To še posebej velja za bolj ali manj eksplicitno ljubezenske pesmi, ki zaradi svoje pesniške moči in številčnosti dajejo zbirki pridih ljubezenske poezije. Vendar pa se zdi, da erotičnost za pesnico ni le stvar ljubezenskega, ampak katerega koli odnosa, oziroma da lahko o odnosu govorimo šele takrat, ko njegova bistvena lastnost postane prav erotičnost. V pesmi Odpiranje v trajnico subjekt vpraša naslovnika: "... kaj misliš o tem, /.../ poletni prepotenosti / zimski prezeblosti, obilju svetlobe / pomanjkanju svetlobe, kako tanka črta se boči med obema?" Odnos je mogoč tam in takrat, ko med elementoma, ki ga tvorita, obstaja določena razdalja, razlika. Erotičnost predstavlja mejo odnosa: ko se realizira, ga ukine, saj se elementa zlijeta drug z drugim, kot se zlijeta Orfej in Evridika v naslovu pesmi Orfejevridika. Erotičnost torej podeljuje odnosu napetost in z njo smisel in namen. Oblika nagovora je zato pomembna ne le za ljubezenske pesmi in pesmi, ki neposredno tematizirajo odnos, na primer pisemska pesem Draga Sabina, ampak za vse pesmi, tudi za tiste, pisane v tretji osebi: nagovor je implicitno navzoč tudi v teh, saj je prav nagovor tista oblika rekanja, ki v pesem pritegne drugega, navzočnost drugega pa je pogoj za vznik erotičnosti, z njo pa tudi pesniške govorice kot ene od oblik erotizma. Pesmi v zbirki Milje do Trsta so globoko erotične in kot takšne so najprej pesmi o drugem in šele kolikor so pesmi o drugem, so tudi pesmi o prvem oziroma o prvi – te pesmi niso osebne zato, ker bi bile na primer osebnoizpovedne, ampak zato, ker to niso, in tudi zato, ker v njihovem fokusu nista ne prvoosebni ne drugi jaz, ampak tisto vmes, tisto temno, kar je skrito med obema, če parafraziramo omenjena uvodna verza. Zdi se, da je ena izmed intenc zbirke prav v razkrivanju omenjene skrivnosti. Barbara Jurša se tega loteva z veliko občutljivosti, pesniške domiselnosti in domišljenosti. Večpomenskost zasledimo že v naslovu knjige Milje do Trsta, kjer so »milje« ime mesta v Tržaškem zalivu in izraz za dolžinsko mero, nato pa se nadaljuje skozi vso zbirko, in sicer tako na besedotvorni ravni kot tudi na ravni zapisa; naslovi razdelkov so na primer zapisani v oklepajih, v čemer nemara odmeva tudi pesničin prvenec, z naslovom Leta v oklepaju (2014). Tovrstni postopki dajejo pričujoči zbirki predznak lingvistične poezije, vendar ji naravnanost k razkrivanju skritega preprečuje, da bi zdrsnila v larpurlatizem. Opraviti imamo torej s poezijo, ki po rabi nekaterih tehnik sicer spominja na modernistično in avantgardistično poezijo prejšnjega stoletja, a ji je po svoji naravnanosti v bistvu nasprotna, saj njen cilj, kot vidimo, ni samonanašajoča se pesem. In res pesnica vzpostavlja svojo pesniško govorico na križišču lingvistične in narativne poezije, pri čemer tudi lingvistični momenti postanejo del pripovedi, ta pa prav zaradi njih nikoli ne poteka zgolj premočrtno, ampak se venomer veji v različne smeri na različnih ravneh, od estetske do etične, kot na primer v izrazito »etični« pesmi Učna ura: eine Jüdin?, ki oblikovno prehaja v pesem v prozi. Prav kombinacija narativnosti in zaumne govorice Barbari Jurša omogoča odprto, raznovrstno in presenetljivo pisanje, ki prinaša na plan tisto skrito, nesnovno, ne da bi se pri tem pesnica morala odreči konkretnemu, čutnemu, zgodovinskemu. In ki vedno znova preide nasprotja binarnih parov, ki tvorijo podstat teh pesmi in ne nazadnje tudi našega dojemanja sveta. Milje do Trsta so tako pot in kraj, gibanje in mirovanje, mistika in zgodovina, jezik in svet, ki ga jezik zrcali in sooblikuje. In so tisto vmes: skrito, temno in čudežno.

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure FrankoMaribor: Litera, 2021Čeprav se večina pisateljev ponavadi najprej preizkusi v pisanju kratkih zgodb in šele potem zbere pogum za pisanje romana, je Kazimir Kolar v tem pogledu precej drugačen. Romaneskni prvenec Glas noči je izdal pri 37 letih, navdihovale pa so ga izkušnje iz časa študija filozofije na Filozofski fakulteti in babištva na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani. V zbirki s pomenljivim naslovom Zgodbe nekega slabiča se že prva zgodba Sladoledarjevo poročilo vsebinsko precej navezuje na roman, v katerem prav tako nastopa protagonist Lampreht. Posebnost te zgodbe je tudi v tem, da se od začetka do konca zgleduje po Camusovem romanu Tujec – začne se s skoraj enakimi stavki: “Ponoči je umrla babica. Ali mogoče včeraj, ne vemo točno. Mogoče zjutraj. Pogreb čez tri dni.” Glavni junak, ki opravlja poklic varnostnika v knjižnici, po spletu nesrečnih okoliščin ubije Arabca, o katerem zmotno meni, da ga namerava zahrbtno umoriti. Tudi protagonista zgodb Divji pesnik in Kirurginja sta razpeta med groteskne psihotične epizode in bizarno realnost, meje med obema pa postajajo vse bolj zabrisane. V prvi zgodbi se Pesnik boji, da bi ga pojedle mravlje, v drugi zgodbi pa se kirurginja podaja v bližnji park s kovčkom vrhunskih japonskih nožev, da bi vsaj deloma uživala v fantaziji ubijanja, ki pa se na koncu zgodbe prelevi v realnost. Pri tem izreče pomenljivo misel: “Kdor ubija, ima absoluten nadzor, kdor je ubit, se popolnoma podredi, takšen je zakon narave.” Kazimir Kolar slika psihološke profile svojih junakov prek njihovih razmišljanj in načinov reševanja konfliktnih situacij. Omenjenim junakom je skupno to, da iščejo prizemljitev svojih psihotičnih epizod v dejavnostih, ki se navadnim smrtnikom zdijo nenavadne. Tako varnostnika pomiri le njuhanje priljubljene droge, ki se ji reče “sladoled”, divjega pesnika poživi branje čilskega književnika Roberta Bolaña, medtem ko kirurginja najde svojo izpolnitev v pisanju kratkih zgodb in opazovanju ljudi v parku. Nasprotno pa protagonist zgodbe Angeli nad Atosom išče svoj notranji mir v izolaciji v samostanu, namenjenem zgolj moškim, ki se postijo, med postom pa doživi najrazličnejša razodetja in halucinacije. Tudi brata v zgodbi z naslovom 1943 se zavedata, da ju bodo ljudje obravnavali kot slabiča, če se po končani vojni ne bosta iz gozdne votline vrnila v vas, pa vendar na koncu ponosno izjavita: “Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: “Slabiča.” Ampak midva bova ostala to, kar sva. Navadila sva se na votlinsko življenje in tako bo ostalo.” Naslov knjige Zgodbe nekega slabiča tako lahko beremo po eni strani kot samoironijo, po drugi pa ga lahko ugledamo kot nekakšen eksistencialni manko subjektov, ki še iščejo svoj pravi poklic in identiteto v svetu, ki nezadržno razpada. Motiv samodestrukcije posameznika in uničevanja planeta, ki zaradi nerazsodne politike bogatašev postaja nevzdržen za bivanje, se prenaša iz zgodbe v zgodbo. Tako junak zgodbe Trolovo pismo politikom ogorčeno zapiše: “Včeraj, na primer, so v obmorsko ordinacijo pripeljali dva morska konjička, ki so ju naplavljena na morski breg našli otroci iz sosednjega kampa. Pri obdukciji prvega so ugotovili zadušitev s polietilenskimi vlakni, pri drugem pa je šlo za odpoved dvanajsternika v prebavilih, saj so se tam nabrali koščki poliamidov, iz katerih je nastala zaplata, ki je usodno zamašila konjičkovo prebavno cev. Kam gre ta naš svet – ne vem!” Dokončen razpad sveta, kot ga poznamo, je najbolj opazen v zgodbi 20 4 9, ki se dogaja v bližnji prihodnosti, ko znanost toliko napreduje, da začnejo bakterije razvijati svoj jezik in zavest o lastni eksistenci, v moškega pa v vmesnem času umestijo maternico in jajcevode. V tej zgodbi Kazimir Kolar razgrne ves spekter domišljije in najrazličnejše odtenke sarkazma in parodije – s pomočjo dolgih in izčrpnih opomb, v katerih pojasnjuje geopolitično podobo novega sveta, bizarne biotehnološke rešitve in nenavadne umetniške smernice postopoma gradi pogled na distopijsko družbo, v kateri so odpravljene skoraj vse biološke in politične omejitve, želje pa se uresničijo skupaj s pripadajočimi strahovi. Kazimir Kolar se zlasti v zgodbah na koncu zbirke Zgodbe nekega slabiča mojstrsko poigrava z literarnimi žanri in stilističnimi izzivi. V romanu Glas noči je bil njegov jezik brutalno realističen, lahko bi rekli naturalističen, v pričujoči zbirki pa se spreminja glede na psihološko stanje protagonistov in njihovo razmišljanje. Zgodba 1943 je npr. napisana v več krajših refleksijah o travmatičnem otroštvu, Trolovo pismo politikom je napisano v obliki zgoščenega pisma misleca, ki nima kaj dosti izgubiti, zgodba 20 4  9 pa predstavlja dnevniški zapis anonimneža, ki kronološko popisuje faze razpadanja zahodne družbe. Razen zgodbe Angeli nad Atosom, ki je napisana v tretji osebi, so vse napisane v prvi osebi ednine, bodisi iz vidika moškega ali ženske. Podobno kot kirurginja v zgodbi z istoimenim naslovom išče udarni uvodni stavek, s katerim bi vstopila v svet pisateljevanja, se tudi Kolar loteva zgodb bodisi s kratkimi, a pomenljivimi stavki, bodisi z neobičajno besedno zvezo, ki nas takoj postavi v središče dogajanja. Zgodbo z naslovom V kazenski koloniji začne z besedami: “Tistega jutra sem imela vizijo: nekje na severu Nemčije sva s Pesnikom nekemu konju prekinjala semenovode.” Lahko bi rekli, da se Kazimir Kolar pri pisanju nadvse zabava, to pa se ne nazadnje prenese tudi na bralca, da prek zgodb zdrsne v labirint lastnih asociacij in zamisli …

V luči prihajajočih zimskih olimpijskih iger je bil naš gost srebrni olimpijec Jure Franko. Sarajevo 1984, kolajna, posel v Združenih državah Amerike, čast in odgovorno delo na Japonskem, življenje med celinami sveta, ljubezen, družina, otroka, vrhunska produkcija muzikalov v različnih državah … Verjetno bi težko našli sogovornika, s katerim bi se lahko pogovarjali o toliko različnih temah. Jure Franko ima še in še izkušenj, ki ga odlikujejo, doživetij, ki so zaznamovala njegovo športno in siceršnjo življenjsko pot.

Sergej Trifunović. Letnik 1972. Gledališki in filmski igralec. Pesnik. Aktivist. Dobrodelnež. Priložnostni politik. Včasih provokator. Zdaj tudi pisatelj. V Beogradu se je z njim pogovarjal Gašper Andrinek. Pri pripravi besedila je sodelovala Jana Vidic. Lektorirala Saša Grčman. Prevode je bral Jure Franko, izseke iz knjige Ivan Lotrič. Posebna zahvala Goranu Vojnoviću in Radku Poliču.

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bereta Višnja Fičor in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Tokrat vas vabimo k poslušanju teme na meji med znanostjo, umetnostjo, človekovo kognicijo oziroma spoznanjem in razlik med takoimenovanima »kulturo in naturo«, torej naravo. Konec prejšnega desetletja je v eni od naših oddaj Veno Taufer prevedel del odmeva slovitega profesorja Terryja Eagletona na prelomno knjigo Briana Boyda On the Origin of Stories: Evolution, Cognition, and Fiction, slovensko: O izvoru zgodb: evolucija, spoznanje in leposlovje. Slednja je predvsem v anglosaškem akademskem svetu intelektualno vzpodbodla mnogo razprav, in v drugi polovici prejšnega desetletja pripeljala celo do zanimive razstave v avstralskem Muzeju stare in nove umetnosti z naslovom On the Origin of Art oziroma O izvoru umetnosti. Temeljno je pri vsem šlo za različne razlage razmerij med umetnostjo in znanostjo. Eagleton je tu podal fragmente evolucijske teorije umetnosti. Pred dobrim desetletjem smo Tauferjev prevod izseka razmišljanja Terryja Eagletona objavili z uredniškim naslovom Darwin ne pomaga. Oddajo je takrat uredila Tadeja Krečič, uvod ponovitve je pripravil Goran Tenze, besedilo pa interpretirata Jasna Rodošek in Jure Franko. Na fotografiji Terry Eagleton vir: http://zofijini.net/zavetje-v-viharju-zgodovine/

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta: Maja Moll in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta: Maja Moll in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta Vesna Topolovec in Jure Franko.

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Vabimo vas k poslušanju gledališke glasbe Mitja Vrhovnika Smrekarja. Vrhovnik Smrekar je za gledališče začel skladati v zgodnjih 90-ih letih minulega stoletja, njegove začetke pa zaznamuje sodelovanje z režiserjem Matjažem Pograjcem in s skupino Betontanc. Pozneje se je glasbi za gledališče popolnoma posvetil in dandanes sodeluje z najvidnejšimi imeni slovenske in mednarodne gledališke srenje, med njimi z Matejo Koležnik, Ivico Buljanom in Janezom Pipanom. Ti so v uvodu oddaje na kratko povedali nekaj misli o sodelovanju z Mitjo Vrhovnikom Smrekarjem, ki je leta 2017 prejel nagrado Prešernovega sklada za področje scenskih umetnosti. Takrat je bila oddaja, ki jo bomo zdaj slišali, posneta. Prevod je bral Jure Franko, zvočno jo je oblikoval Miha Klemenčič, avtorica oddaje je Petra Tanko. Vabimo vas k poslušanju! foto: osebni arhiv