Podcasts about sodeloval

V letošnjem letu praznujemo 100. obletnico rojstva Vladimirja Makuca, ki se je rodil 8. maja 1925 v Solkanu in dočakal 91 let, umrl je 25. junija 2016. Kako bi lahko opisali enega naših najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. in začetka 21. stoletja? Je bil vizionar, mistik, ali le izjemen likovnik? Najbrž vse to. Že v študentskih letih na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je razvil osebno vizualno govorico, ki jo je prelival med grafiko, slikarstvom in kiparstvom, poznamo ga tudi po tapiserijah. Bil je interpret Krasa in sredozemskega duha, hkrati pa njegove podobe nosijo nekaj alegoričnega. Ptice, voli, krogi kot urni mehanizmi ali planeti. Steklene črepinje. Pa znaki, ki jim morda še sam ni vedno razvozlal pomena, a je čutil njihovo moč. Posegal je v srednji vek, antično mitologijo, pa med računalniške slikovne točke in v vesolje. Pogosto je vnesel element mreže. Mehaniko veže z naravo, matice in zobniki sobivajo s ptiči in rožami – najde jim skupni jezik v nekem geometrično-organskem liričnem sožitju. Sodeloval je pri konservatorskih in restavratorskih delih v Hrastovljah in to ga je izrazito zaznamovalo – prav s temi podobami sta v njegova dela vstopili tišina in večnost. Nekoč je dejal, da je bil morda res preveč čustven, ampak arhitekti, ki so bolj razumski, so se čudili urejenosti, strogosti v njegovih delih. Vladimirju Makucu so se z veliko retrospektivno razstavo poklonili v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki leta 2022. Letos, ob 100. obletnici rojstva, pa njegovo bogato umetniško zapuščino predstavljajo razne galerije po Sloveniji v ciklu razstav z naslovom V vse smeri. Prva, dali so ji naslov Želja po nebu, je na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju. Prav poseben dogodek pa je predstavitev dvojezične likovno-pesniške knjige Pogovori z Vladimirjem Makucem s pesmimi Miljane Cunta in umetnikovimi podobami. Aleksander Čobec je pred mikrofon povabil njo, kustosa Marka Arneža in Bredo Ilich Klančnik ter Vladimirja Makuca mlajšega. Foto: Žiga Bratoš

V okviru Festivala Ljubljana so se s projektom Bachovi korali in instrumentali pod umetniškim vodstvom akordeonista Marka Hatlaka v Slovenski filharmoniji posvetili nemškemu skladatelju in organistu Johannu Sebastianu Bachu. Na koncertu so med drugim izvedli Pasijon po Mateju, Goldbergove variacije in Koncert za dva klavirja v C-duru. Poleg Hatlaka so nastopili sopranistka Nika Gorič, mezzosopranistka Bernarda Fink, tenorist Domen Vurnik, basbaritonist Marcos Fink ter instrumentalni solisti Eva Nina Kozmus s flavto, Jelena Pejić z violino, Stevan Jovanović na kontrabasu in Aleksandra Pavlovič za klavirjem. Sodeloval je tudi mešani pevski zbor Glasbene matice Ljubljana z zborovodkinjo Jerico Bukovec. V zakladnici Mestnega muzeja Ljubljana, kjer redno predstavljajo najnovejša arheološka odkritja v Ljubljani, je na ogled razstava Nova rimska odkritja pod Emoniko. Izkopavanja, izvedena pred gradnjo večnamenskega kompleksa Emonika, so potekala spomladi in poleti 2024.

Maševal je pater Pavle Jakob. Peli so člani ŽPZ p. Hugolina Sattnerja in solisti. Sodeloval je priložnostni orkester, pri orglah je bila Polona Gantar. Dirigent je bil dr. Matjaž Barbo.

Maševal je pater Pavle Jakob. Peli so člani zborov Akademskega pevskega zbora svete Cecilije, Mladinskega mešanega zbora Marinega oznanjenja in Otroškega zbora. Sodeloval je priložnostni orkester, pri orglah je bila Ana Kresal, s kitaro je pesmi spremljal Peter Brden. Dirigenta sta bila Miha Zupanc Kovač in Rebeka Dobravec.

V portretni oddaji Obrazi sosednje ulice predstavljamo upokojenega vsestranskega glasbenika in pedagoga Ota Vrhovnika. Kot virtuoza klasičnega saksofona ga poznajo širom po svetu… Sodeloval je z različnimi uglednimi orkestri – tudi z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki, vrsto let je bil redni profesor za klasični saksofon na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Slišali smo kako je kmečkega fantiča z Otiškega vrha pri Dravogradu, ki se je najprej izučil za kovinarja, izjemen glasbeni talent in volja študijsko peljala preko Maribora, Pariza, Graza do zaslužnega profesorja te znamenite dunajske glasbene šole…

V tokratni portretni oddaji Obrazi sosednje ulice predstavljamo upokojenega vsestranskega glasbenika in pedagoga Ota Vrhovnika. Kot virtuoza klasičnega saksofona ga poznajo širom po svetu… Sodeloval je z različnimi uglednimi orkestri – tudi z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki, vrsto let je bil redni profesor za klasični saksofon na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Slišali bomo kako je kmečkega fantiča z Otiškega vrha pri Dravogradu, ki se je najprej izučil za kovinarja, izjemen glasbeni talent in volja študijsko peljala preko Maribora, Pariza, Graza do zaslužnega profesorja te znamenite dunajske glasbene šole… Tehnična izvedba Zoran Perko.

"Na najvišjo goro sveta smo potegnili novo, Jugoslovansko smer. Ta – peta po vrsti, po težavnosti pa prva smer – ne bo nadomestila klasičnega pristopa na Everest. Pretežka je, predolgo poteka v veliki višini, izpostavljena je viharjem. Vedno, dokler bo obstajala civilizacija, bo pričala o pogumu, tovarištvu in sposobnosti nekega majhnega naroda, ki je moral zelo pohiteti, da je ujel zamujeno."Tako je že kmalu po odpravi na Everest zapisal njen vodja, alpinist, gorski reševalec, fotograf in pisatelj Tone Škarja. Sodeloval je na 18 alpinističnih odpravah, petkrat kot član in 13-krat kot vodja. O odpravah, pa tudi o alpinizmu na splošno, je napisal veliko del in člankov, ki jih je v knjigi Iskrí se beseda zbral in uredil publicist Žarko Rovšček. Soavtor knjige, ki je izšla pri Planinski zvezi, je posthumno tudi Tone Škarja, ki je sodeloval pri njenem začetku. Foto: Manca Ogrin, PZS

Piše Jože Štucin, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Zbirka Pordelih lic je, če prav razumemo spremno besedilo Marjana Pungartnika, tretja izdana pesniška zbirka Toma Vebra, a v resnici prvenec, saj je avtor nekako »za nazaj« zbral svoje stare pesmi in jih pordelih lic poslal med bralce. Ta zardelost je nekoliko namišljena, saj vstopa med bralce zelo odločno, brez sramu, kot samozavesten mislec in nikakor ne plah pesnik. Tom Veber je relativno mlad. Rodil se je v Mariboru leta 1995 in med študijem etnologije in kulturne antropologije na Univerzi v Ljubljani hitro vzpostavil stik s pomembnimi akterji tamkajšnjega kulturnega življenja. Sodeloval je z gledališčem Glej, v klubu Tiffany in v Plesnem teatru Ljubljana. Kljub raznovrstnim izkušnjam se zdi, da je poezija njegova prva izbira. Dobil je celo nekaj pohval in nagrad, a to ni bistveno, pomembno je, da se je besedni muzi zapisal s srcem in umom, z dušo in telesom. Korpus besedil te zbirke je raznovrsten, pronicljiv, na trenutke povsem neposreden in gol, obsega pa vse intence, teme in reminiscence, ki jih poezija nudi in premore. Bivanjske slike, družbene pozicije, slednje celo z nastavki aktivizma, ampak res samo z nastavki, dvom o sebi in dvom o svetu, pa liričnosti, polne nežnih dotikov, strah in egocentrizem, celo narcizem, kot omenja recenzent Pungartnik ... vse je tu, res, prvenec, kjer se za nazaj nizajo vsa primarna stanja, kjer se tipa v vse smeri, kjer se identiteta gradi na plahosti in začetniški negotovosti in strastno želi biti to, kar v svojem bistvu prepričljivo je. Ampak v knjigi postavljeno z jasnim namenom katarze za nazaj. Kot rečeno, poezija nastopa suvereno in brez pretiranih pomislekov. Že med branjem obrnemo hrbet namišljeni dilemi nekakšnega dvoma in sramu. Pesnik je, kar želi biti: pesnik. In tu podvprašanj ni več. Vebrove pesmi so impozanten niz vsega mogočega. V navalu »družbenega duha«, kjer bralca useka pesem o kapitalizmu, direktno in surovo, kot je surov družbeni red, v katerem biva, neposredno izpove: »... družba v kateri se gibljem in jo kvazi sooblikujem / je kot nemaren vase zaljubljeni fuck boy / ki se briga samo zase ...« Zdi se pomenljivo, da se me je med branjem poezije nekako najbolj dotaknil in me usmeril v razmišljanje verz na 60. strani, nekje na polovici zbirke: »Hodim po tej cesti / moje telo je težko kot so težke smeti v moji glavi«. Pesnik se skorajda po vojaško postavi v položaj človeka, ki gleda s strani. Ustvarjalna poza, bi dodali, tista naivna vzvišenost, ki krasi umetnost, liriko še posebno, ima tu svoj trdni razlog. To izluščimo postopoma iz zelo raznorodnih pesniških enot. Kot pri vsakem poetu, ki ga je čudež ustvarjanja približal resnici, »smetem v glavi«, se tudi tu poezija izkazuje kot visoka pesem o življenju, nekaj, kar skuša definirati smisel, odkriti lepoto (ali grdoto), poiskati oporno točko, nemara samo simbol ali besedo, kjer lahko zacveti v svoji metaforični polnosti, hkrati pa odločno išče pomensko, vrednostno poanto. Oboje je vedno tu: nesmisel vsega in lepota tega nesmisla. Težko je priznati, da gre v resnici samo za »smeti«. Ampak tu nekje smo. Pesnik, kot ugotavlja Veber, »se nekako navadi na samotno življenje«. Temu se ne reče osamljenost, pravi, ampak samost. Prostorov, ki zevajo v duši in srcu, nikakor ne skuša zapolniti s tujimi »neosebnimi izdihljaji«. Avtor, ki ga sicer obdaja hlad sveta, a ima svoje brstenje in goji večno pomlad v poeziji, je zato tako rekoč prisiljen graditi svojo kozmogonijo iz sebe, iz svoje samosti in se tako bližati vsem drugim »samostim« sveta. Njegova socializacija je torej »jaz«, s katerim se skuša vpeti v druge »jaze«, se z njimi povezati in jih nagovoriti. Če citiramo iz pesmi Brstenje na str. 82 je njegov glas kirurško natančen in kristalno čist: »V mojem srcu se talijo ledeniki. / Počasi se spet prebujam. / Hrepenim po sebi, / po svojem telesu. / Znova se spoznavam, / vsak del telesa posebej. / Se osvajam, tako nežno, otroško. / Z milino se razdajam / in se poskušam čutiti, / vsepovsod, brez greha in sramu.« Tu je ta preklemana dvojnost: jaz, kot unikum, in drugi – tudi kot unikum. S poezijo strniti vrste, se zliti v celoto in na polno živeti, biti čudež skupnosti in enkratnost, četudi od vsepovsod pihljajo sapice dvoma. Na koncu se pesnik (Veber ni v tem nobena izjema) oprime tistega, kar zagotovo ima – sebe in hrepenenja. In smo v najčistejši liriki, pesniški subjekt pa se skorajda dotika resnične osebe. Kot v naslednjih verzih, kjer realistični jaz hlasta za drugim in se v metafiziki rojevajo ljubezenske sanje: »Prerisujem obrise / tvoje spolzke sence / v spranih spodnjicah / se giblješ mehko / v ritmu nežne bolečine Nine Simone (...) ko za hip pomislim / da ne bi bil enak / brez tebe / da ne bi mogel opazovati / drugega / ki me hrani s toplino / me ljubi kot me lahko ljubi / samo nekdo / z enako bolečino.«

Poslušali ste predstavitev knjige avtorja Cirila Jeruzalemskega. Prevod sta napisala Benjamin Bevc in Sergej Valijev. Sodeloval je tudi urednik David Mavrin.

Piše Iztok Ilich, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Nabor ključnih besed ob predstavitvi zbirke esejev Andreja Blatnika Knjige na poti in drugi eseji bi med drugim navrgel pojme: knjiga, založba, avtor, urednik, branje, prevajanje, honorar, recenzija, knjigarna, nagrada itn. Torej predmete, dejavnosti in premišljevanja, s katerimi ima avtor že 40 let opraviti tako rekoč iz dneva v dan. So najpomembnejši gradniki njegovega življenja in delovanja ter del intelektualnega prostora in produkcije posebnega kulturnega pomena, ki ju vztrajno soustvarja kot književnik in bralec, ustvarjalec in usmerjevalec, spodbujevalec in organizator. V zbirki Knjige na poti, kot pravi v Prvih besedah, povezuje »svoje strokovno znanje z osebnimi izkušnjami štiridesetih let dejavnosti na slovenskem in mednarodnem prizorišču, od česar se zdaj, hočeš nočeš, najbrž poslavlja«. Tudi z mislijo, da se začetna zaskrbljenost nad katastrofičnim izginevanjem vsega zapisanega po vnovičnem razmisleku na srečo ni iztekla v kapitulantski fatalizem. Tukaj zbrani eseji namreč portretirajo tudi obstoječe ali na novo nastajajoče oaze literarnega življenja (od subkulture književnih festivalov in strastnih izmenjevalcev knjig do ponovnega vznika zanimanja za knjižno kulturo v času koronskih zaprtij) »in nenehno premišljajo možnosti za obstoj avtonomnega bralskega doživetja, s tem pa tudi avtonomnega duha in misli.« V prvem med 21 besedili se Andrej Blatnik dotakne v zadnjem času pogosto izpostavljenega stanja v založništvu in tudi na drugih področjih ustvarjanja, ki ga definira kot pretvarjanje vsebin v denar, , da avtor – ob vzponu novega proizvajalca vsebin Chat GTP – kot se zdi postaja odvečen, celo moteč element kulturne industrije. Na moralno paniko, ki jo povzroča ta pojav, odgovarja: »Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.« Esej Drobiž v klobuku opozarja, da plačevanje velike večine ljudi, ki pri nas pišejo ali se drugače ukvarjajo s knjigami, ni le vprašanje preživetja, ampak tudi spoštovanja, ne samo pisateljskega obstanka v večnosti, ampak obstanka na tem svetu! V spisu Kvantiteta to potrjuje ugotovitev, da bi moral avtor v svoji delovni dobi objaviti kakšnih osemdeset javno podprtih romanov, da bi dobil minimalno plačo. Nič novega, a vedno znova srhljivo. V Elegiji za tiskovko Blatnik iz vidika urednika pa tudi pisatelja, predvsem mojstra kratke zgodbe z več objavami na tujem kot doma, žaluje za predstavitvami knjižnih novitet, za mnoge edine poti do javnosti, včasih tudi način praznovanja, vsaj s kavo, če ne s kozarcem penine. Avtor se v nadaljevanju še večkrat ozre na zelo različne prakse založnikov doma in na tujem in na usode posameznih knjig – spregledanih in uspešnic. Ter z njimi – ne vedno – povezanimi nagradami. Potem ko ovrže pomisleke, da literarne nagrade, pri katerih je bil udeležen kot član komisij za podeljevanje ali tudi sam nominiranec za priznanja, niso tema, o kateri bi se spodobilo molčati, se Blatnik najprej ustavi ob mnenjskem stampedu po Prešernovi nagradi Marku Rupniku in Svetlani Makarovič, o kateri se je leta 2023 spet veliko govorilo. Strinja se s tistimi, ki menijo, da o nagradah ne moremo odločati za nazaj in jih jemati nekdanjim dobitnikom. »Prvo tako dejanje bi sprožilo plaz in vsako novo oblast bi mikalo prečistiti seznam preteklih nagrajencev po svoji volji in nazoru.« Sodeloval je pri predlogih nekaterih sprememb Zakona o Prešernovi nagradi, ki so bile jeseni 2017 sicer sprejete, vendar so bile, kot opozarja, »dodane tudi druge spremembe, ki jih naš odbor ni predlagal in s katerimi se ni strinjal. Za končno besedilo sta bili odločilni politična želja in volja.« Posledice te odločitve so pozneje znova dvigale prah, nemalo dilem pa spremlja tudi nagrado kresnik, vilenico in druga nagrajevanja, zaradi katerih, meni Blatnik, ostajajo v ozadju tako besedila kot sestava žirije in kriterij izbora. Opozarja tudi na nedorečenost odgovorov na pogosto ponavljajoča se vprašanja, kaj v resnici obsega slovenski literarni prostor in kdo je lahko slovenski pisatelj, pri čemer jezik ni neoporečno ločevalno merilo. Sploh ne v razmerah, ko se slovenščina v znanosti umika angleščini, vedno bolj malomarna in pomanjkljiva pa je tudi uporaba uradnega jezika v medijih, javnih nastopih, poslovnem svetu, oglaševanju itn. Pri tem Blatnik spodkopavanje osrednjega nacionalnega medija, osrednje skupne hiše, ki jo Slovenija še ima, primerja s požigom narodnega doma. V esejih Skupni krožnik, Knjige na poti in Stranska ulica stopijo v ospredje Blatnikove izkušnje s potovanj križem po svetu. Od službenih, leto za letom na frankfurtski knjižni sejem, tudi v vlogi gostujočega pisatelja, do povsem zasebnih, največ v Indijo. Srečuje se z zanimivimi sogovorniki in zna skoraj povsod poleg kulturnih znamenitosti najti tudi središča za izmenjavo knjig, ki ga, kot priznava, usodno privlačijo. Ta in ona, delo dotlej neznanega avtorja, je čez nekaj let izšla v slovenščini! Bolj osebna je pisateljeva odločitev, da s pomočjo Facebooka najde nove bralce za več sto knjig, ob katerih je spoznal, da je življenje prekratko, da bi jih vse prebral vsaj še enkrat, kakor je nameraval, ko jih je leta in desetletja zlagal na police …

Dramski igralec, dramaturg in pedagog Željko Hrs je letošnji prejemnik nagrade Marije Vere za življenjsko delo, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Vso svojo poklicno gledališko pot je ostal zvest Slovenskemu mladinskemu gledališču, lani se je upokojil. V bogati gledališki karieri je nanizal številne odmevne vloge ter utiral pot modernim raziskovalnim gledališkim praksam. Sodeloval je s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo in dramaturško ustvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Njegovo pedagoško delo se navezuje predvsem na Akademijo za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani, kjer je docent za zgodovino gledališča, bil pa je tudi mentor podiplomskim študentom na univerzi Goldsmith v Londonu. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado za izjemne stvaritve. Z umetnikom se je pogovarjala Ana Rozman. Avtor fotografije je Luka Kaše. https://mladinsko.com/sl/ansambel/igralci/6/zeljko-hrs/

Domen Lorenz je violinist, stalni član orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, prejemnik številnih prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, pred več leti tudi prejemnik študentske nagrade Prešernovega sklada, ki se je igranja na violino začel učiti pri rosnih petih letih. Po končani ljubljanski Akademiji za glasbo se je izobraževal tudi na Dunaju. Sodeloval je v več sestavih, ne samo klasičnih, zanimajo ga različni glasbeni žanri in projekti. V sproščenem, poljudnem pogovoru smo se dotaknili družinske glasbene tradicije, izzivov iz življenja profesionalnega violinista, discipline in vse večje konkurence, utrinkov iz zaodrja in njegovih načrtov. Ob sklepu pogovora pa slišali tudi krajšo skladbo v njegovi izvedbi.

Piše: Iztok Ilich, bereta: Maja Moll in Ivan Lotrič. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo se je tako za Slovence v osamosvojeni državi kot za rojake, pripadnike manjšin v stikih z večinskimi narodi v sosednjih državah, marsikaj spremenilo. Odpirati so se začele možnosti za samozavestnejše nastopanje in enakopravnejše sodelovanje, za vzajemno približevanje, upoštevanje in preseganje stoletnih stereotipov in predsodkov. Bolj na ravni kulture kot politike, ki ne more čez noč zapustiti okopov delitev, od katerih živi. Prepih je najmočneje zavel na robu večinsko slovenskega in večinsko italijanskega sveta. Meja med državama je bila formalno odpravljena, ne pa tudi izbrisana z zemljevidov. In še manj iz glav ljudi, ki so jih na vsaki strani učili drugače gledati na tudi skupno preteklost. Jernej Šček, mladi tržaški Slovenec, učitelj filozofije, publicist in prevajalec, je v zbirki pogovorov z italijanskimi književniki, filozofi, zgodovinarji, psihologi in drugimi razumniki Kavarna Italija naravnost zapisal: »Ni več izgovorov, da se ne bi poskušali izkopati iz nikogaršnje zemlje, ki zija med slovenskim in italijanskim svetom, zakrpati vrzel, ki jo je v zahodno mejo vsekalo 20. stoletje, nadoknaditi zamujeno«. Sam je sklenil to vrzel krpati z dialogom. Dialogom kot obliko komuniciranja in dialogom kot metodo iskanja skupnih izhodišč in sodb s sobesedniki in sobesednicami. Od poletja 2020 do lanske pomladi se je v Sobotni prilogi Delo zvrstilo kar 26 pogovorov z njimi. Za objavo v knjigi so bila besedila strokovno in slogovno dopolnjena, tako da so prerasla, kot pravi avtor, »v široko razvejane in globoko dihajoče pogovore z imenitnimi predstavniki italijanske kulture, ki ne odstirajo le jedrnih živcev posameznih del in življenj, temveč nas spremljajo skozi ključne prehode in prelome novejše italijanske idejne in duhovne, družbene in politične kulture«. Ker smo si, čeprav sosedje, v kulturnem smislu tujci, še dodaja Šček, je Kavarna Italija celo pomembnejša za nas kot zanje. Piko na i ji je s spremno besedo dodal Miran Košuta. Po avtorjevih besedah več kot učitelj in prijatelj, s katerim se je mogoče pogovarjati kot s komaj kom v Trstu. Ni nepomembno, da je Ščekov prvenec izšel pri eni tamkajšnjih kljub majhnosti prodornih slovenskih založb. Z namenom, da nastavlja dvojno zrcalo »na relaciji slovenski in italijanski narod, Slovenci na tej in oni (bivši) strani meje, mi in oni, naši in vaši, preteklost in prihodnost«. In z željo, da bi spajal nasprotja: podrobno in splošno, narodno in svetovno, meje in središča, mesto in deželo, družbeno in duhovno, stvarno in abstraktno. Jernej Šček, ki v zvestobi slovenstvu vidi srčno vprašanje, je suveren sogovornik izbranim osebnostim današnjega italijanskega kulturnega, znanstvenega in javnega življenja. Od furlanskega književnika, kiparja in alpinista Maura Corone ter novinarja in pisatelja Paola Rumiza prek radikalne političarke, senatorke Emme Bonino, do pisatelja Maria Covacicha, ki se zaveda slovanskih korenin, medtem ko se je njegov polstric sam italijaniziral v Fabretta. In nato zgodovinarja filozofije Micheleja Ciliberta, poznavalca Machiavellija, Bruna in Croceja, pa psihoanalitika Massima Recalcatija in po priporočilu senatorke Tatjane Rojc umetnostnega kritika Vittoria Sgarbija, 'kosmatega sogovornika in dvoživko na kubik', kot pravi. Sledijo še pisateljica, omikana revolucionarka Dacia Maraini, v prevodih znana tudi slovenskim bralcem, Tatiana Bucci iz družine istrskega rodu, ki je s sestro preživela tovarno smrti Auschwitz Birkenau, in mlajši književni in filmski ustvarjalec Paolo Cognetti s kar štirimi slovenskimi prevodi, tremi s podpisom Jerneja Ščeka! Zgodovinar velike vojne Roberto Todero še ni preveden, a bi njegovi pogledi pomembno dopolnili znane analize dogajanja med Sočo in Piavo, saj tisočero zgodb, ki jih pripoveduje kot vodnik po bojiščih velike vojne, daleč presega »vojaško zgodovino, ki zna reči le ta enota sem, druga tja«. Osrednja osebnost zadnje četrtine zbornika je Susanna Tamaro, s katero se je Šček sestal v zgodovinski tržaški kavarni San Marco. V njej vidi čistokrvno pisateljico, a tudi priučeno kmetico s čebelarsko šolo in poznavalko slovenskega sveta. Ko si je zaželela brati Kosovela v izvirniku, ji je bilo v pomoč tesno prijateljevanje z Markom Sosičem. Jernej Šček se je na vsa srečanja temeljito pripravil z branjem knjig in spremljanjem nastopov izbranih sogovornikov in sogovornic. Stike, zastavljene med koronsko pandemijo, je prisilna izolacija večidel preselila na splet. Nevralgična tema italijansko-slovenskih odnosov – fojbe in istrsko-dalmatinski eksodus – je počakala skoraj do konca, do pogovora s člani umetniškega kolektiva Wu Ming. Med drugim o pogostih odkritjih »letečih fojb«, za katere preverjanje pokaže, da sploh ne obstajajo. Še vedno pa obstajajo primeri fašističnih veljakov, ki jim država kot domnevnim žrtvam slavokomunistov po smrti podeljuje visoka odlikovanja. Še globlje v preplet teh občutljivih vprašanj zareže pogovor z zgodovinarjem Raoulom Pupom; Šček, tudi sam prepričan, da ob politizaciji zgodovine nihče nima čistih rok, dobi potrditev, češ: »Obe narodni skupnosti se vidita v vlogi žrtve, kar za sabo neizogibno potegne valjenje krivde, obtoževanje, celo demonizacijo drugega«. Dnevi spomina in tematski filmi, kot je Srce v breznu, dodaja sogovornik, le …»podžigajo čustva, namesto da bi pojasnjevali razloge, če že, pa to počnejo porazno«. Zadnji Ščekov sogovornik, tržaški psihiater in psihoanalitik Pavel Paolo Fonda, živi razpet med družinsko slovensko in kulturno italijansko identiteto. Sodeloval je pri zapiranju umobolnice pri Sv. Ivanu in vključevanju duševnih bolnikov v odprto življenje, predvsem pa si prizadeva za odpravljanje travm, ki jih prinaša zaslepljeno sovraštvo. Obmetavanje s krivdo in očitki nikamor ne vodi. »Koristi le tistim, ki sprave nočejo, ki se istovetijo z nerealnimi ideali lastne nedolžnosti in skozi takšno čustveno manipuliranje ohranjajo vpliv na somišljenike.« Gradimo mostove, ne zidov! v štirih besedah povzema Fonda.

Milan Razdevšek je po maturi na gimnaziji v domačem Slovenj Gradcu v Mariboru postal študent kemije. Že v okviru prve zaposlitve v blagopokojnem podjetja Talis se je po spletu naključij iz tehnologa prelevil v tržnika. To znanje mu je bilo v oporo tudi sredi osemdesetih let, ko se je priključil prizadevanjem za pospeševanje turizma v Mariboru. Sodeloval je pri zasnovi in izvedbi številnih prireditev, ki so skozi desetletja postale zaščitni znak mesta ob Dravi. Eno takih je silvestrovanje na prostem, ki se je kljub slabim napovedim črnogledih opazovalcev prvič odvilo leta 1989, bilo prvo v Sloveniji in postalo tradicionalno. Kot direktor zavoda za turizem se je danes upokojeni Milan Razdevšek izkazal tudi ob prenovi Hiše stare trte, ki je poldrugo desetletje ostajala zaprta za obiskovalce.

Maševal je p. Pavle Jakop.Sodeloval je otroški zbor župnije Marijinega oznanjenja pod vodstvom Eve Zale Rac s kitaristom Petrom Berdenom ter APZ sv. Cecilije in mladinski mešani zbor Marijinega oznanjenja z orkestrom (koncertna mojstrica Vildana Repše), sopranistko Katarino Zorec in organistko Ano Kresal pod vodstvom dirigenta Miha Zupanca Kovača.

Lepo, povezovalno, slovensko vzdušje je bilo ob božiču tudi pri rojakih na vzhodu Francije, v Freyming-Merlebachu, nam je povedal slovenski župnik in delegat Jože Kamin, saj sta se v župnijski cerkvi srečali obe skupnosti. Prejšnja leta je k večerni sveti maši prišlo okoli 400 ljudi, letos pa več kot 600. Sodeloval je tudi slovenski zbor msgr. Stanka Grimsa, pa tudi slovenski zbor Jadran. K tej sveti maši so prišle tudi mlade družine z otroki. Poudarjeno je bilo, da je Gospod postal otrok, da imamo v sebi nekaj božjega. Slovensko božično praznovanje ohranjata tudi skupnosti v Parizu in na severu Francije v Mericourtu.

Že od časov študija na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost se ukvarja s slikarstvom, grafiko, risbo, ilustracijo, oblikovanjem, pedagogiko, mentorstvom in organiziranjem izobraževalnih delavnic in dogodkov. Sodeloval je pri ustanavljanju društvene galerije Insula v Izoli in likovne gimnazije v Kopru. Šestnajst let je bil vodja projekta Kaverljag kot edine tovrstne manifestacije z mednarodno udeležbo profesorjev in študentov; njegov atelje v tem istrskem zaselku sredi bujne narave nad dolino Dragonje je zapisan kot prizorišče edinstvenih izobraževalnih taborov s poudarkom na aktualnih vsebinah, zlasti ekologiji, uporabnosti izdelkov ter povezovanju in sinergiji likovne umetnosti in različnih znanstvenih ved. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc.

Spoznali smo enega izmed najbolj priljubljenih televizijskih osebnosti pri nas. Mario Galunič je eden redkih televizijskih voditeljev, ki jim je uspelo tako dolgo, več kot trideset let, ostati pri vrhu priljubljenosti. Sodeloval je pri desetih različnih oddajah, vodil skoraj trideset festivalov, trenutno pa je tisti, ki modrim glavam zastavlja vprašanja v kvizu Joker. Bil je prvi, ki nam je predstavil šov, v katerem smo spoznavali pevske talente, mnogi med njimi so danes prave zvezde. Kdor ga pozna, pravi, da je prijazen in dobronameren tudi za kamero, da je dober prijatelj, pri svojem delu pa profesionalec in pol.

Al Bano je sinonim za italijansko glasbo, je glasbena legenda, avtor, ki letos praznuje 80 let oziroma 4-krat 20, kot se pošali. Rojen je bil v kmečki družini, zato tudi vedno vajen skromnosti. S prvo plačo, ki jo je zaslužil z glasbo, si ni privoščil razkošja, temveč je očetu kupil traktor. Leta 1967 je zaslovel s skladbo Nel Sole, isto leto je tudi odprl pet koncertov The Rolling Stonesov na turneji po Italiji. Sodeloval je z Adrianom Celentanom, oboževal Domenica Modugna, tožil Michaela Jacksona zaradi domnevnega plagiatorstva. Njegovo življenje je razburljivo, polno vzponov in padcev, tudi tragičnih dogodkov, kot je izginotje hčerke Ylenie, ki je niso nikoli našli. Ob vsem, kar je v življenju doživel, se vedno znova zateče h glasbi, njegovi zvesti sopotnici že več kot 60 let.

Željko Hrs je svojo profesionalno umetniško pot začel, in letos poleti, z upokojitvijo, tudi sklenil v Slovenskem mladinskem gledališču. Že od začetka osemdesetih let je bil eden od stebrov ansambla, ki je v tem času dosegel veliko mednarodno prepoznavnost. Sodeloval je tudi s Koreodramo Ljubljana, z Radiem in Televizijo Slovenija ter zaigral v več v filmih. Ukvarjal se je tudi z dramaturgijo, zgodovino in teorijo gledališča. Dramaturško je utvarjal v domačih in mednarodnih zasedbah. Bil je mentor podiplomskim študentom na Goldsmiths Collegeu v Londonu in je docent za Zgodovino gledališča na Akademiji za vizualne umetnosti AVA v Ljubljani. Leta 2017 je prejel Župančičevo nagrado, leta 1981 pa študentsko Severjevo nagrado za odrski gib. V pogovoru Željka Hrsa spoznavamo kot razmišljujočega ustvarjalca, katerega stvaritve so vselej rezultati poglobljenega in temeljitega raziskovanja določene snovi. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Tomazin in Željko Hrs v predstavi Glengarry Glen Ross, SMG, 2014, foto: Nejc Saje

Doktor Uroš Stanič je eden od pionirjev robotike in funkcionalne električne stimulacije, znanstvenik, ki se nikoli ni zadovoljil s kupom napisanih člankov in knjig, ampak so njegova dognanja tako rekoč vedno sproti prehajala ne le v prakso, ampak včasih tudi v široko uporabo. Bil je ključni človek pri razvoju funkcionalne električne stimulacije, s pomočjo katere se pacientom s hromimi udi ponovno vrača možnost gibanja, in skupaj s svojimi sodelavci na Institutu Jožefa Stefana je slovensko znanost na tem področju popeljal v sam svetovni vrh. Sodeloval je tudi pri nastanku prvega slovenskega industrijskega robota GORO 1, ki je v začetku 80-ih let sprožil pravo tekmo v robotizaciji naše industrije, predvsem njenih najbolj zahtevnih in nevarnih delovnih mest. Lahko bi torej rekli, da se je njegovo življenje gibalo med izumi, ki so omogočali rehabilitacijo hudih poškodb, in tistimi, ki so te poškodbe skušali že v sami osnovi preprečiti. O tem, kako je že v mladosti razvil svoj odnos do dela, o sodelovanju pri pomembnih znanstvenih prebojih, o položaju znanosti v socialistični Jugoslaviji, pa tudi o njegovem življenju nasploh, je z Urošem Staničem za tokratno Razkošje v glavi govorila Alja Zore.

Žiga Berce je startup veteran, mentor in eno prvih imen slovenske crowdfunding skupnosti. Sodeloval je pri številnih Kickstarter projektih, ki so skupaj zbrali več kot 35 milijonov dolarjev. Dela kot senior growth in acquisition specialist na Visionectu, poleg tega pa je tudi ustvaril že več uspešnih spletnih tečajev na platformi Udemy. Danes sva spregovorila predvsem o ustvarjanju in prodaji dobrih izobraževalnih vsebin, na koncu pa naju je pogovor zanesel tudi do dobrih praks dnevnika hvaležnosti (“gratitude journal”). Povezave: https://www.linkedin.com/in/ziga-berce/ https://www.udemy.com/user/ziga-berce/ https://www.instagram.com/ziga.berce/ https://twitter.com/ZigaBerce Orodji za urejanje zvoka: https://beta.elevenlabs.io/ https://play.ht/ – postanifreelancer.si

Jaka Mihelač je temeljno pevsko izobrazbo prejel na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani pri prof. Editi Garčević Koželj in študij nadaljeval na Akademiji za glasbo pri prof. Matjažu Robavsu. Sodeloval je z dirigenti, kot so Daniel Barenboim, Zubin Mehta, Antonio Pappano, Massimo Zanetti, Alexander Soddy in Thomas Guggeis. Prejel je številne nagrade na državnih in mednarodnih tekmovanjih, dejaven je tudi na koncertnem področju. Ob njegovem gostovanju v ljubljanski operi, pri predstavi Ariadna na Naksosu, smo ga povabili k pogovoru.

Tokratni gost Money-How je Mario Gobbo, Američan italijanskih korenin, ki je v svoji karieri dobesedno obkrožil cel svet. Posloval je na praktično vseh kontinentih in je zakladnica znanja ter izkušenj. Čeprav živi v Washingtonu, Slovenijo obiskuje vse od leta 1988. Sodeloval je tudi s številnimi slovenskimi podjetji, tudi v času privatizacije. Mario je med drugim tudi predsednik nadzornega sveta Cinkarne Celje, pred tem je bil tudi nadzornik Zavarovalnice Triglav. Dobro pozna slovensko gospodarsko okolje, podjetnike, podjetja in managerje.

Tržaški pisatelj Milan Lipovec ni zelo znano ime slovenske književnosti. Rodil se je leta 1912 v Trstu, kjer je večinoma tudi živel. V Trstu je končal meščansko in eno leto trgovske šole, leta 1929 je odšel v Ljubljano, najprej je delal kot knjigovodja, pozneje pa kot stavec. Med vojno je bil interniran, tudi po vojni je delal kot stavec. Pisati in objavljati je začel leta 1938 – predvsem novele in črtice. Sodeloval je pri časopisu Zaliv, tudi kot urednik. Napisal je dva romana: Ljudje ob cesti leta 1961 in Leseno jadro leta 1976, štiri leta prej pa zgodovinsko pripoved Čubejska prigoda. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem Milanom Lipovcem leta 1997, samo nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, posnela Tadeja Krečič. Pogovoru pa smo dodali še odlomek iz Lipovčeve Čubejske prigode, ki govori o Janezu iz Kastva, avtorju znamenitega Mrtvaškega plesa, Hrastoveljske freske iz leta 1490.

Tokrat je bil Naš gost Miha Mohor: slavist, profesor, urednik. V pouk slovenščine in književnosti je med prvimi v Sloveniji prenašal principe in metode t.i. kreativnih literarnih in prevajalskih delavnic ter jih prilagajal ciljem osnovne šole in kasneje tudi gimnazije. O inovacijah pri svojem mentorskem delu je predaval po vsej Sloveniji in izven nje. Sodeloval je pri pripravi osnovnošolskega učnega načrta za pouk književnosti ter učnih načrtov za pouk treh izbirnih predmetov bralni klub, gledališki klub in šolsko novinarstvo. Njegov vir literarnega raziskovanje je literatura nonsensa.

Jaka Kopač velja za enega najboljših slovenskih jazz saksofonistov. Po končanem šolanju na glasbeni akademiji v Gradcu je, pred dobrim desetletjem, zaključil magistrski študij na jazzovskem oddelku Sibbeliusove Akademije v Helsinkih. Sodeloval je pri različnih evropskih in svetovnih projektih: European Movement Jazz Orchestra, European Jazz Orchestra, New School Jazz Orchestra in Umo Big Band. Igral pa je tudi s številnimi izjemnimi glasbeniki, omenimo samo nekatere: Jimmy Owens, Jonathan Blake, Doug Hammond, Vincente Archer, Boško Petrovič, Benito Gonzales, Duško Gojković in pianist Danny Grissett, ki je z njim nastopil v Prvi vrsti. Že v času šolanja je izdal avtorski prvenec z naslovom Almost There. Drugi avtorski izdelek z naslovom Present Thoughts je izšel pred štirimi leti. V Prvi vrsti se mu je pridružil pianist Danny Grissett. V Los Angelesu rojeni pianist in skladatelj, trenutno živi na Dunaju; svoj prvi album je izdal leta 2006 (Promise), do danes jih je nanizal še pet (zadnji je izšel 2017, Remembrance). Je eden najbolj zaželenih glasbenikov na newyorški in mednarodni jazz sceni. Zelo cenjen pa je tudi kot pedagog, trenutno poučuje v Evropi, na Dunaju.

Enzo Smrekar, MBA, glavni direktor Atlantic Droge Kolinske in podpredsednik uprave za delikatesne namaze, Donat Mg in internacionalizacijo v Atlantic Grupi ter Manager leta 2020 Enzo Smrekar imaže več kot 30 let izkušenj na področju trženja in managementa, od tega 18 let v multinacionalkah kot so Philip Morris, Diageo in LVMH. Ima podjetniške izkušnje s start up-i s področja management consultinga, marketinga in HRM. V Drogi Kolinski je vodil poslovanje z letnim prometom 350 mio evrov v 4 poslovnih enotah, 6 tržnih enotah in 7 državah s skupno več kot 3000 zaposlenimi. Sodeloval je pri več integracijah in pripojitvah družb (IDV in UD,Droga in Kolinska, Grandprom, Soko Štark) ter pri reorganizaciji skupine DK v sodelovanju z družbo Stearn & Stewart. Leta 2010 je vodil prodajni proces Droge Kolinske, ki je bil uspešno zaključen s prevzemom s strani Atlantic Grupa. Trenutno pa je glavni direktor Atlantic Droge Kolinske in podpredsednika uprave za delikatesne namaze, Donat Mg in internacionalizacijo v Atlantic Grupi. Atlantic Grupa je ena od vodilnih prehranskih podjetij v regiji s skoraj 6.000 zaposlenimi. Med bolj prepoznavnimi blagovnimi znamkami najdemo Argeto, Barcaffe, Cedevito, Grand Kafe, Najlepše želje, Smoki ter mnoge druge. Atlantic Grupa je imela lansko leto skoraj 720 milijonov Eur prihodkov. Atlatnic Grupa je znana tudi po izjemnih dosežkih. Med drugimi, so plače zaposlenih za 44% višje od povprešja panoge. Dodano vrednost zaposlenega je bila kar za 1,5 krat več, kot je povprečje panoge proizvodnje živil, in za enkrat več od povprečja slovenskega gospodarstva. Poleg izjemno bogate karierne poti, pa ima Enzo Smrekar tudi zelo bogato izobrazbo. Svoj MBA je zaključil na IEDC – Poslovni šoli Bled. Svojo izobrazbo je nadgradil z različnimi certifikati in licencami, med njimi CIPD cerftifikat Oxforde Brookse Univerze, Tuff Leadership Traininga. V letu 2019 se je udeležil tudi Harvard Business School, kjer je opravil Advanced Management Program in ga uspešno zaključil. Enzo je tudi predsednik Smučarske zveze Slovenije in podpredsednik slovenskega olimpijskega komiteja ter pred kratkim je postal tudi Manager leta 2020. Naj knjige: True North: Discover Your Authentic Leadership, Bill George and Peter Sims; Enlightenment Now: The Case for Reason, Science, Humanism, and Progress, Steven Pinker. Naj serije: Game of Thrones, House of Cards, The Blacklist Hobiji: pohodništvo, glasba Naj hrana: visoka kulinarika Naj appi: Harvard Business Review, Tidal, Summary Trije nauki: 1. Ni formule za uspeh. Poiščite kar vas veseli, kjer vidite strast. Najdite kar imate radi in tukaj vztrajajte in bodite odlični. 2. Bodite avtentični. V časih, kjer so odnosi pomembni, je avtentičnost izredenga pomena. Ugotovitet kdo ste in kaj ste, in bodite zvesti svojim načelom in principom. 3. Potrebno je razumeti, da je treba v današnjem času delati kvalitetno in uspešno, kar potegne za seboj ugled in izpostavljenost, ki sta prav tako izredenega pomena. Za boljše, višje položaje, je potrebno pokazati več kot odlično delo, potrebno je izstopati in biti stalno boljši kot si bil včeraj. *Slovenian Research Agency, Program P5-0364 – The Impact of Corporate Governance, Organizational Learning, University of Ljubljana, School of Economics and Business, Slovenia.

Boštjan Koritnik, rojen 15. junija 1979, je leta 2005 diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in pridobil naziv univerzitetni diplomirani pravnik. Že med in po koncu šolanja je bil honorarni sodelavec gospodarske redakcije časnika Delo, v obdobju 2006–2010 pa je opravljal različna dela v družbi GV Založba, kjer se je izkazal kot novinar oziroma urednik Pravne prakse ter hišni pravnik, v letih 2010–2013 pa tudi kot direktor in odgovorni urednik. Po pripojitvi družbe podjetju Ius Software je bil v tej družbi do začetka leta 2015 (so)direktor in odgovorni urednik. Od leta 2015 je bil zaposlen na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani kot asistent in tajnik. Poleg tega je bil od leta 2016 direktor Založbe Pravne fakultete ter strokovni direktor in družbenik start-up družbe Audibook. Sodeloval je s tremi kripto podjetji, kot pravnik in soustanovitelj, bil pa je tudi direktor projekta GLEDOS (Global Education System). Sodeloval je pri številnih raziskavah – tudi za Evropsko komisijo in različna ministrstva –, pravnih mnenjih in drugih strokovnih besedilih (242 zapisov v sistemu Cobiss) ter predaval doma in v tujini o tehnologiji veriženja blokov (blockchain) in podjetništvu. Že vse od leta 2008 opravlja različne vloge v društvih: je generalni sekretar Zveze društev pravnikov Slovenije (ZDPS), blagajnik Zveze društev za gospodarsko pravo in predsednik Društva za športno pravo. Opravlja tudi funkciji podpredsednika Lions kluba Tivoli Ljubljana in predsednika pritožbenega razsodišča košarkarske lige ABA. V letu 2019 je prejel posebno priznanje rektorja Univerze v Ljubljani izza strokovne delavce in priznanje – skupaj s še dvema kolegoma – Pravnik leta 2019, ki ga podeljuje ZDPS. Naj quote: »Čovjek uči cijeli život, a ipak umre budala« - »Človek se uči vse življenje, a vseeno umre tepec.« ali »Vsi so vedeli, da je nemogoče. Potem pa je prišel tisti, ki tega ni vedel, in uspelo mu je.« Naj knjiga: Zločin in kazen Naj serija: OZ Hobiji: šport, branje proze, družabne igre (tarok, scrabble, poker, activity) Najljubša hrana: polnjene paprike, musaka Najljubši podjetnik: Marjan Batagelj Naj appa: aplikacija za beleženje stikov za COVID-19, Audibook Glavni nauk: - “Dogme in predsodki so največja ovira v življenju. Dvom, tudi v lastna prepričanja, pa je pogoj napredka. Sicer bi bila zemlja še vedno ravna.” *Slovenian Research Agency, Program P5-0364 – The Impact of Corporate Governance, Organizational Learning, University of Ljubljana, School of Economics and Business, Slovenia.

Jezuitsko združenje za begunce JRS Slovenije je tudi letos partner Socialnega tedna. Potekal bo od 24. septembra do 3. oktobra. Tematiko in strukturo že dvanajstega tovrstnega tedna je predstavil Matej Cepin, odgovoren za Socialno akademijo.

Gregor Ravnik je pevsko šolanje začel kot učenec solopetja pri Tanji Grlica v Kopru in študij nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Pije Brodnik. Leta 2018 je z odliko diplomiral in nadaljuje šolanje na podiplomskem študiju. Prejel je številne najvišje nagrade na državnem in mednarodnih pevskih tekmovanjih v tujini. Leta 2014 je sodeloval kot solist na svetovni premieri opere Vojna in mir avtorja Larryja Coryella, ki je bila premierno uprizorjena v Cankarjevem domu v Ljubljani, nato pa še v Novi Gorici in Zagrebu ter maja 2015 v Rusiji. Sodeloval je kot solist pri izvedbi Monteverdijevih Večernic v Ljubljani ter kot solist pri izvedbi Bachovega Janezovega pasijona pod vodstvom Marka Vatovca. Predstavil se je na koncertih s Slovensko filharmonijo v ciklu Mladi mladim ter kot solist pri izvedbi Beethovnove Fantazije op. 80 za klavir, zbor in soliste v Cankarjevem domu pod vodstvom dirigenta En Shaa, večkrat pa je že nastopil tudi v operah. Pred nedavnim je pel naslovno vlogo v prvi tamburaški operi z naslovom Ambrož in Katarina Gregorja Zagorca.

Marko Rant je podjetnik, direktor in soustanovitelj podjetja Borza terjatev, ki je prvi organizirani trg s poslovnimi terjatvami v Sloveniji. Pred Borzo terjatev je svoje izkušnje nabiral z vodenjem nepremičninskih poslov. Njegov največji projekt je bil grajenje Situle. Sodeloval je tudi pri prestrukturiranju nekaterih prozivodnih podjetij, kjer se je tudi srečal s faktoring in tako dobil idejo za trenutno podjetje.

Žiga Lebar je lutkovni tehnolog, ki lutke za gledališče in film izdeluje že skoraj tri desetletja let in je eden najbolj priznanih in kot strokovni sodelavec iskanih lutkovnih tehnologov pri nas. Svojo pot je začel v zgodnjih 90ih letih in je do danes soustvaril približno 70 lutkovnih, gledaliških, opernih in baletnih predstav, razstav, zadnje desetletje pa njegovo delo zaznamuje tudi vstop na področje animiranega filma. Sodeloval je pri predstavah Lutkovnega gledališča Ljubljana, Lutkovnega gledališča Maribor, Slovenskega mladinskega gledališča, gledališča KONJ, SNG Nova Gorica, SNG Celje, Opere in baleta Ljubljana, Gledališča Koper, gledališča LABIRINT, gledališča Glej, Plesnega teatra Ljubljana, Pandur theaters, lutkovne skupine UŠ, lutkovne skupine Koruzno zrno, Pripovednega gledališča gospodične Bazilike, ter pri animiranih filmih Zavoda No History, produkcijskega studia ZVVIKS in Bonobo studia s Hrvaške. predstave in filmi so prejeli mnoge nagrade, četudi je tehnologija lutkovnega snovanja večkrat prezrta ali odmaknjena. foto: osebni arhiv

Za tokratno oddajo Iz naših krajev smo poklicali v Celje, ki je bilo pred nekaj dnevi že skoraj tradicionalno med prizorišči znamenite kolesarske dirke po Sloveniji, kar so v knežjem mestu po oceni župana Bojana Šrota dobro izkoristili. Slišali ste lahko tudi župana občine Podčetrtek Petra Misjo. Zanimalo nas je, s kakšnimi pričakovanji vstopajo v počitniški čas in kako živi turizem v njihovi ter v sosednjih občinah. Zanimiva je tudi novica za mlade, da je Panasonic v Hočah odprl svoj prvi učni center v Sloveniji. Pokukali pa smo še na obalo v Strunjan. Tamkajšnji krajinski park ima smele načrte za prihodnost. Sodeloval pa je tudi v projektu približanja parkoslovja šolarjem.

Aljoša Bagola je kreativni direktor v agenciji Pristop in eden najbolj uspešnih slovenskih oglaševalcev. Zbral je že več kot 100 nagrad in priznanj na domačih in mednarodnih oglaševalskih festivalih. Sodeloval je z blagovnimi znamkami kot so Volkswagen, Fructal, Cockta, Simobil, Siol, Gorenje itn. V podcastu sva govorila o: konfliktu kot orodju za pridobivanje pozornosti, o kreativnem procesu oziroma oblikovanju idej in kako za ravnotežje med poklicnim in družinskim življenjem skrbi Aljoša?   Časovnica pogovora: 1:40 Prvi marketinški projekti Aljoše Bagole 6:20 Oglaševanje je Hollywood v Twitter formatu 14:15 Konflikt kot orodje za pridobivanje pozornosti 23:45 Kako prepričati velika podjetja, da se odločijo za drzne projekte 28:05 Kako predstaviti konflikt v statičnih formatih 34:50 Kaj bi Aljoša storil, če bi se pridružil startupu in imel na voljo €10.000 51:10 Kako Aljoša oblikuje in izboljšuje svoje ideje 57:50 Vprašanja, ki nam pomagajo ugotoviti ali je naša ideja smiselna? 1:02:00 Kako ugotoviti svoje vrednote in kako to vpliva na naše delo? 1:14:50 Kako za ravnotežje med poklicnim in družinskim življenjem skrbi Aljoša?

Mag. Miran Možina, psihiater in sistemski psihoterapevt, učni terapevt in supervizor, ustanovitelj in direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Najprej je bil zaposlen kot psihiater v bolnici v Vojniku pri Celju. Bil je asistent na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani. Sodeloval in vodil je razne dobrodelne projekte psihosocialne pomoči za otroke, mladostnike, njihove družine in za uporabnike psihiatrije v Društvu za prostovoljno delo in psihosocialno pomoč ODMEV. Je član Švedskega združenja za hipnozo ter član Društva za medicinsko hipnozo Slovenije. Leta 2003 je pridobil Evropsko diplomo za psihoterapijo (ECP) s strani Evropskega združenja za psihoterapijo (EAP). Od leta 1998 do 2006 je bil podpredsednik Slovenske krovne zveze za psihoterapijo. Leta 2007 je dobil Zlato priznanje Slovenske krovne zveze za psihoterapijo za razvoj psihoterapije. Od junija 2006 do junija 2010 je bil član Delovne skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti pri Ministrstvu za zdravje. Je ustanovitelj in odgovorni urednik prve slovenske psihoterapevtske strokovne in znanstvene revije Kairos – Slovenska revija za psihoterapijo. Je tudi strokovni vodja ambulante za otroke in mladostnike v okviru Psihoterapevtske ambulante na fakulteti za psihoterapevtsko znanost. Na Prvem ga gostimo ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki ga vsako leto obeležujemo 10. oktobra. Letos je izpostavljeno duševno zdravje v otroštvu in mladostništvu, ki je pomemben napovednik duševnega zdravja odraslih, saj se polovica duševnih motenj začne do 14. leta starosti, tri četrtine pa do 24. leta.

Niko Klanšek je eden najuspešnejših kickstarter podjetnikov. Sodeloval je že pri več kot 40-ih uspešnih kickstarter kampanjah. Najbolj je poznan po produktih FlyKly, ki zajemajo električno kolo, skuter in skiro. V podcastu Niko poda vse trike potrebne za uspešno kickstarter kampanjo, razkrije zgodbo kako je začel prodajati smoothie-je v Ameriki, kako se je za posle dogovarjal s Kitajci in kako je začel teči maratone.   Povezave: Blog Nika Klanska FlyKly UpCounsel - za odpiranje podjetja v ZDA Slack RobinHood   Kickstarter Coinbase - Bitcoin & Etherium denarnica Coinbase +10$ - kot coinbase uporabnik imam affiliate povezavo s katero dobite 10$ pri investiciji nad 100$  Copay - Bitcoin waller Coup - Rent-a-skuter app za Berlin     Za vec informacij o Zakulisju kliknite sem.      

Andro Kajzer snema in skejta. Kot ljubitelj skateboardinga in ostalih ekstremnih športov je posnel veliko spektakularnih spotov, ki so na netu dosegli izjemno veliko število ogledov. Sodeloval je tudi pri snemanju dokumentarca “Deckument”, ki pripoveduje zgodbe o začetkih skejtanja na Slovenskem v začetku 90-ih (film izide 24.10., karte za premiero že razprodane!). Z Bokijem in […]