Podcasts about natanko

Natanko pred enim letom, 9. aprila 2024, je dr. Katarina Bergant prisegla kot nova generalna državna tožilka. Takrat je poudarila, da si želi moderno, transparentno in učinkovito tožilsko organizacijo, katere temelj so samostojni, suvereni in primerno plačani državni tožilci, ki s svojim delom kot varuhi zakonitosti prispevajo k utrjevanju vladavine prava. Kje smo leto dni pozneje? Veliko je govora o neučinkovitosti pri pregonu korupcije, o pritiskih na tožilstvo, o varnosti tožilcev, ki rešujejo najzahtevnejše oblike organiziranega kriminala. V zadnjem času veliko govorimo o problematiki mladoletniškega kriminala. Kako na vse to gleda generalna državna tožilka, smo jo vprašali v tokratni oddaji Intervju.

V Izraelu, pa tudi drugod po svetu, se danes spominjajo terorističnega napada na judovsko državo, ki ga je 7-ega oktobra lani izvedlo skrajno palestinsko gibanje Hamas. Natanko leto po napadu v bližnjevzhodni regiji še vedno vlada nasilje. Izraelska letala tudi danes obstreljujejo šiitske predele Bejruta, nadaljujejo se tudi izraelski napadi na Gazo, gibanji Hamas in Hezbolah pa sta proti Izraelu sprožili več raket. Te so zadele mesti Haifa in Tiberija, ranjenih je deset ljudi. Drugi poudarki oddaje: - Pri odpravljanju posledic vodne ujme v Bosni in Hercegovini nadaljujejo odpravljanje. - Ministrstvo za digitalno preobrazbo bo začasno vodil finančni minister Klemen Boštjančič. - Nobelova za medicino Američanoma Victorju Ambrosu in Garyju Ruvkunu za odkritje mikro RNK.

Natanko teden dni po začetku evropskega nogometnega prvenstva v Nemčiji v Berlin kličemo našo dopisnico Majo Derčar, ki v Munchnu v teh dneh ni spremljala le nogometne evforije, ampak tudi slovensko-nemški poslovno-investicijski kongres, ki se ga je udeležil tudi naš premier. Kaj si lahko od kongresa obeta tako naše kot nemško gospodarstvo, ki mu za prihodnje leto napovedujejo recesijo? Govorimo tudi o krizi zvezne vlade, ki ji podporo odreka predvsem vzhod Nemčije, in o letnem poročilu o grožnjah demokraciji v Nemčiji, v katerem so zaznali dramatično povečanje skrajnežev vseh vrst.

Natanko pred 30 leti se je v Kopru prvič oglasil Radio Ognjišče.Škof Bizjak radijskim sodelavcem ob jubileju zaželel novih moči, zagona in poleta; direktor Trstenjak: Prehodili smo blagoslovljeno, a tudi trnjevo pot.Slovenija priznala državo Palestino, pri tem kršen poslovnik državnega zbora.Kandidati za evropske poslance na zadnjem soočenju na Radiu Ognjišče o krščanskih vrednotah Evrope, priznanju Palestine in evropskem načinu življenja.Slovenska karitas odločno proti pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in legalizaciji konoplje.Zveza organizacij civilne družbe Slovenije pred referendumi in volitvami spodbuja k molitvi in postu.V Radencih bo občina poplavljenim gospodinjstvom dodelila po tisoč evrov pomočiPredsednica Nataša Pirc Musar ob odkritju spominske plošče zavoda slepih opozorila na njihove težave.Šport: Slovenski odbojkarji nadaljujejo z neprekinjenim nizom zmag.Vreme: Popoldne bo nastala kakšna ploha ali nevihta. Jutri bo precej jasno.

Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavoKo v prvem dejanju slovite Shakespearove tragedije duh umorjenega očeta Hamletu naloži maščevanje, danski kraljevič prikazni ne verjame na besedo, ampak, kot vemo, s pomočjo skupine potujočih igralcev, ki ravno ob pravem času obišče grad Elsinor, izvede psihološko pretanjen preizkus, da bi se na lastne oči prepričal, ali je stric Klavidij resnično ubil svojega brata, Hamletovega očeta, in se navsezadnje polastil prestola. Natanko zato, ker se princ ne zanaša slepo na avtoriteto besed, ki prihajajo iz onstranstva, ker pač hoče opazovati in sklepati sam zase, nekateri razlagalci tudi pravijo, da je lik Hamleta pravzaprav epohalen: skozenj naj bi namreč Shakespeare pokazal, kako bomo v novem veku ljudje mislili in čustvovali in delovali. V Hamletu naj bi se, drugače rečeno, porodila tako imenovana moderna, novoveška subjektiviteta. Ta interpretacija je seveda dražljiva, privlačna, a če iščemo kar najzgodnejše primere doživljanja sveta in človeka v njem, ki se nam zdijo prepoznavno moderni, tedaj bi lahko rekli, da Hamleta, ki ga je veliki angleški dramatik napisal leta 1600, za kakih 20 let vendarle prehiteva neko drugo delo – Eseji francoskega misleca in pisca Michela de Montaigna. A če je Shekspearova drama morda sploh najbolj znamenita literarna stvaritev vseh časov in jo, zahvaljujoč Otonu Župančiču, tudi v slovenščini lahko beremo že več kot 90 let, smo celovito izdajo Montaigna dobili šele pred nekaj meseci, ko so v izvrstnem prevodu Branka Madžareviča pri založbi Beletrina izšle tri obsežne knjige Esejev. Kaj smo torej doslej zamujali? O čem piše Montaigne in kako to počne, da ga lahko postavimo ob bok Shakespearu? V čem je njegova modernost? In, ne nazadnje, kako zahtevno je bilo delo, ki ga je moral opraviti prevajalec, da nam je naposled omogočil srečati se s pri nas predolgo spregledovanim francoskim velemojstrom? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav Branka Madžareviča.   foto: Michel de Montaigne, iz grafične opreme Beletrinine izdaje Esejev (Goran Dekleva)

Evropska unija praznuje svoj dan v spomin na začetek integracije. Natanko čez mesec dni pa bomo na, kot pravijo številni, zgodovinskih volitvah, izbirali evropske poslance. Evropske teme v kampanji, ki se začenja danes, bi lahko zasenčili posvetovalni referendumi. Rezultati so zato lahko nepredvidljivi, ocenjuje analitik Miro Haček. V oddaji tudi: - Vlada naj bi začela postopke za priznanje Palestine - V Malmöju ob napovedanih protestih nocoj drugi polfinale za pesem Evrovizije - Madridski Real je drugi finalist lige prvakov

Po vremenskem preobratu skrbi zaradi pozebe.Poslanci NSi protestirajo zaradi načina vodenja sej odbora za zdravstvo na temo posvetovalnih referendumov. Izredna seja Državnega zbora večkrat prekinjena.Janša kritičen do teptanja demokratičnih načel in samovolje predsednikov parlamentarnih odborov.Beović: Zanimanje za specializacije v medicini več za področja, kjer se obetajo boljši delovni pogoji.Policija v prvih treh mesecih obravnavala skoraj 10.000 nedovoljenih prehodov meje.Predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola si je v Bruslju ogledala angleško verzijo razstave 3450 umorjenih – Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin.Golob in Sanchez za priznanje Palestine, a brez časovnega okvirja.Zanimanje za evropske volitve se krepi. Bo višja tudi volilna udeležba?Natanko 100 dni pred začetkom iger v Parizu, na pot po Sloveniji iz Lendave krenila slovenska olimpijska bakla.Šport: Slovenske rokometašice in rokometaši dobili nasprotnike na olimpijskih igrah v Parizu.

William Shakespeare v Romeu in Juliji pripominja, da bi to, kar imenujemo vrtnica, prav tako lepo dišalo, ko bi to rastlino poimenovali kako drugače. Pa ima veliki angleški dramatik prav? So imena, ki jih poiščemo in navsezadnje nadenemo ljudem, krajem, bogovom in živalim, resnično nepomembna, nemara že kar odvečna, pač nekakšna prazna dekoracija, ki kvečjemu zamegli najglobljo resnico poimenovanih bitij, pojavov in predmetov? Jezikoslovec, slovaropisec in etimolog akad. dr. Marko Snoj se nikakor ne bi strinjal s takšnole diskvalifikacijo moči in pomena imena. V predgovoru k svoji knjigi Imena slovenskih psov, ki je pod okriljem Založbe ZRC luč sveta ugledala pred nekaj meseci, namreč zapiše naslednje misli: »Ko so se pri človeški vrsti začela vsaj v obrisih ločevati nagonska dejanja od čustvenih, ta pa od razumskih, lahko začnemo govoriti o kulturi. Ena kulturnih pridobitev so tudi lastna imena, s katerimi imenujemo in prepoznavamo enkratne posameznosti, od soljudi do bogov, od delov stezic do ozvezdij – pa tudi tiste živali, ki se nam zdijo vredne, da nosijo svoja lastna imena. Ki svoja imena v človeškem jeziku prepoznajo in se nanja odzivajo. Psi vsekakor so take živali. Imenovanje kogar koli, od človeka in živali do boga, je kulturno dejanje. Povedano s parafrazo: je dejanje, ki odseva kulturo imenodajalca.« K temu pa dr. Snoj dodaja še tole vprašanje: »Kakšna je današnja slovenska kultura in kam pri njej pes taco moli?« Natanko to pa je bilo tudi vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu: kako je namreč ime našim psom in kaj ta imena navsezadnje povedo o nas samih? Pri tem nam je, jasno, pomagal prav dr. Marko Snoj.   foto: 4924546, Pixabay

V ljudskih pregovorih, pravljicah in pesmih vsepovsod srečujemo živali. Saj veste, volka, ki je zloben, lisico, ki je zvita, zajca, ki je plašen, pa dobrodušnega medveda in tako naprej in naprej. Vse te podobe so humanistične vede že dolgo nazaj precej temeljito popisale ter interpretirale in vsaj na prvi pogled se zdi, da tu ni več česa raziskovati. No, v zadnjih nekaj desetletjih, ko smo se ljudje naposled začeli vsaj malo zavedati, da homo sapiens ni nujno krona stvarstva in da naši posegi v naravo pravzaprav predstavljajo katastrofo za večino vrst in ekosistemov na Zemlji, pa se je vendarle oblikovala nova znanstveno-raziskovalna usmeritev oziroma disciplina, zoofolkloristika, ki skuša podobe volkov, lisic, medvedov in drugih živali, ki naseljujejo ljudsko slovstvo, premisliti na novo in tako po svojih močeh prispevati k daljnosežni spremembi našega temeljnega odnosa do živali, odnosa, v katerem ljudje druga živa bitja večidel obravnavamo le kot samoumeven vir hrane, obleke, delovne sile in zabave.   Natanko v ta, zoofolkloristični kontekst sodi tudi intrigantna monografija Človek je najhujša zver : živali v folklori, literaturi in kulturi, pod katero se podpisuje dr. Marjetka Golež Kaučič, redna profesorica na Podiplomski šoli ZRC SAZU ter raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu. V razpravi, ki je ob koncu lanskega leta izšla pod okriljem Založbe ZRC, dr. Golež Kaučič namreč skuša upodobitve živali v ljudskem pa tudi v umetnem slovstvu premisliti takó, da bi v volku, lisici, zajcu ali medvedu zdaj ne videli več le priročnih metafor, se pravi simbolnih upodobitev različnih človeških lastnosti oziroma stremljenj. A kakšen naj bi potem bil ustreznejši pogled na živali? Kako bi kazalo – ne le v kontekstu ljudskega slovstva, marveč širše, v literarni ali celo kar splošni kulturni krajini – misliti in reprezentirati druga bitja, s katerimi si delimo planet? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Golež Kaučič.   foto: poslikana panjska končnica iz leta 1891, ki prikazuje lovčev pogreb (Wikipedia, javna last)

Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan ne bo odstopila. Okoliščine glede spornega nakupa sodne stavbe želi raziskati sama. Pogodbo je podpisala v dobri veri zagotavlja in pri tem prst usmerja v sodelavce na ministrstvu in člane lastne stranke. Premier Robert Golob pred odločitvijo o usodi ministrice želi dodatne pogovore z njo in stranko SD. Druge teme: - Kaj menijo pravniki o izdajanju bolniških listov v času zdravniške stavke? - Evropska komisija predlaga ukrepe za odpravljanje težav, ki bi jih kmetom lahko povzročil uvoz ukrajinskih pridelkov - Natanko štiri leta po brexitu na Severnem Irskem uvajajo mejne nadzore, ki bi lahko otežili preskrbo s hrano

Živimo v obdobju skrajno zaostrenih mednarodnih odnosov. V tem kontekstu ta hip največ medijske pozornosti zagotovo pripada Bližnjemu vzhodu, na naših pregovornih radarjih sta seveda še naprej tudi Ukrajina in Tajvan, le malokdo pa med nevralgične točke, na katerih se utegne odločiti geopolitična usoda sveta v 21. stoletju, prišteva območje Kavkaza. Pa vendar se v teh visokih, le stežka prehodnih gorah, ki ležijo med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, med Evropo in Azijo torej, križajo pomembni strateški interesi Rusije, Turčije in Irana, območje pa je še kako zanimivo tudi za Američane, Indijce, Kitajce ter Evropsko unijo. In ker so odnosi med tamkajšnjimi etnično heterogenimi državami – Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo – vsaj zapleteni, če že ne kratko malo sovražni, bi večje sile zaradi lastnih koristi na Kavkazu menda lahko brez večjih težav zakuhale novo vojno, katere pomen bi skoraj zagotovo presegal »samo« regionalni okvir. Natanko v ta kontekst sodi tudi ravnanje Azerbajdžana, ki po nedavnem zmagovitem zaključku tri desetletja trajajoče vojne z etnično armensko skupnostjo iz Gorskega Karabaha – ti ljudje so v strahu za svoja gola življenja pred nekaj meseci zapustili domove svojih prednikov ter en masse pobegnili v Armenijo – zdaj kaže apetite po tem, da bi morda kar prekoračil mednarodno priznane meje Republike Armenije in se tako ozemeljsko neposredno povezal z Nahičevanom, svojo eksklavo, stisnjeno med Turčijo, Iran in jugo-zahod Armenije. Ali bo torej kavkaški sod sodnika že v kratkem razneslo? Kdo bi od tega utegnil imeti koristi? Pa tudi: kako se geopolitična prerivanja na Kavkazu vklapljajo v širšo sliko zagatnih mednarodnih odnosov? To so vprašanja, ki so nas konec novembra zaposlovala v oddaji Intelekta in ki smo jo v poslušanje ponudili v tokratnem studiu ob 17-ih. Naši gostje pred mikrofonom so bili: politolog, predavatelj na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primož Šterbenc, pa izvrstni poznavalec post-sovjetskega prostora, nekdanji Delov dopisnik iz Moskve, Branko Soban, ter zgodovinar, naš radijski kolega, novinar in urednik, dr. Tomaž Gerden.

Čeprav je Azerbajdžan letos obnovil suverenost nad Gorskim Karabahom, na Kavkazu še naprej diši po vojni, saj se v teh gorah na meji med Evropo in Azijo križajo interesi Rusije, Turčije, Irana, Indije, Kitajske, ZDA in EUŽivimo v obdobju skrajno zaostrenih mednarodnih odnosov. V tem kontekstu ta hip največ medijske pozornosti slej ko prej pripada Bližnjemu vzhodu, na naših pregovornih radarjih sta seveda še naprej tudi Ukrajina in Tajvan, le malokdo pa bi med nevralgične točke, na katerih se utegne odločiti geopolitična usoda sveta v 21. stoletju, najbrž prištel območje Kavkaza. Pa vendar se v teh visokih, le stežka prehodnih gorah, ki ležijo med Črnim morjem in Kaspijskim jezerom, med Evropo in Azijo torej, križajo vitalni strateški interesi Rusije, Turčije in Irana, območje pa je še kako zanimivo tudi za Američane, Indijce, Kitajce ter Evropsko unijo. In ker so odnosi med tamkajšnjimi, etnično heterogenimi državami – med Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo – vsaj zapleteni če ne kratko malo sovražni, bi večje sile v zasledovanju lastnih koristi na Kavkazu najbrž lahko brez večjih težav zakuhale novo vojno, katere pomen bi skoraj zagotovo presegal »zgolj« regionalni okvir. Natanko v ta kontekst sodi tudi ravnanje Azerbajdžana, ki po nedavnem zmagovitem zaključku tri desetletja trajajoče vojne z etnično armensko skupnostjo iz Gorskega Karabaha – ti ljudje so v strahu za svoja gola življenja pred nekaj meseci zapustili domove svojih prednikov ter en masse pobegnili v Armenijo – zdaj kaže apetite po tem, da bi morda kar prekoračil mednarodno priznane meje Republike Armenije in se tako ozemeljsko neposredno povezal z Nahičevanom, svojo eksklavo, stisnjeno med Turčijo, Iran in jugo-zahod Armenije. Ali bo torej kavkaški sod sodnika že v kratkem razneslo? Kdo bi od tega utegnil imeti koristi? Pa tudi: kako se geopolitična prerivanja na Kavkazu vklapljajo v širšo sliko zagatnih mednarodnih odnosov? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, predavatelja na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca, pa izvrstnega poznavalca post-sovjetskega prostora, nekdanjega Delovega dopisnika iz Moskve, Branka Sobana, ter zgodovinarja, našega radijskega kolega, novinarja in urednika, dr. Tomaža Gerdena. foto: Nasina satelitska slika Kavkaza, posneta junija 2001 (Wikipedia, javna last)

Slike, videe in besedila že prepričljivo generira umetna inteligenca. Kako in komu še zaupati? Katera orodja umetne inteligence vendarle prinašajo lažji študij ali delo v pisarni? Natanko eno leto po prvih omembah ChatGPT-ja se predvsem sprašujemo o možnostih uporabe in zlorabe. So ruske tehnologije nevarne? So telefoni na preklop modni trend ali korak v novo smer?Maruša in Anže debatirata s kolegom Matejem Praprotnikom o temah, ki so jih izbrali odbiti poslušalci. Zapiski: DeepL Translate: The world’s most accurate translator VERAS | EvolveLAB Stable Diffusion Online - AI Image Generator GitHub Copilot · Your AI pair programmer · GitHub Tabnine is an AI assistant that speeds up delivery and keeps your code safe CodeGeeX GitHub Copilot · Your AI pair programmer · GitHub Codeium · Free AI Code Completion & Chat Perplexity AI for Research - scite.ai ChatPDF - Chat with any PDF! Consensus: AI Search Engine for Research Chat LlamaIndex HuggingChat Razpravi o odbitih temah se lahko pridružite na Discordu.  

Zakaj so bili orjaški spomeniki, ki so jih povsod po nekdanji skupni državi postavljali v čast NOB-ju in revoluciji, ob svojem času razmeroma nepriljubljeni, danes, ko ni nikjer več ne socializma ne Jugoslavije, pa jih občudujemo kot velika dela modernistične umetnosti?Bil je čas, ko so ljudje v širokem loku od Murske Sobote do Ohrida praznovali dan mladosti, dan borca in dan republike. Bil je čas, ko so častili narodno-osvobodilni boj in slavili pridobitve socialistične revolucije. Bil je čas bratstva in enotnosti. Ta čas je bil in je minil. Danes, ko od razpada druge Jugoslavije mineva že več kot trideset let, se zdi, da za njim ostaja komaj kaj, kvečjemu nekaj nostalgije po javnem zdravstvu, po športnih uspehih reprezentance v modrem, po času, ko so bili nostalgiki sami mladi. Drugo so, se zdi, odnesle vihre brutalne vojne iz prve polovice devetdesetih in zublji mednacionalnega sovraštva, ki – če pomislimo na aktualno dogajanje na Kosovu – očitno tli še danes. A po številnih odročnih kotičkih nekdanje skupne države – v Dražgošah in Jasenovcu, na primer, pa na Kozari, Sutjeski ter v Kavadarcih – še naprej stojijo orjaški modernistični spomeniki in nemo pričajo o krvavih zgodovinskih izkušnjah, ki so jih med drugo svetovno vojno prestali Jugoslovani, pa tudi o njihovih visokoletečih idealih in smelih aspiracijah v prvih desetletjih po vojni. Je pa najbrž treba reči, da prislov »nemo« ni scela primeren; četudi so v državah naslednicah druge Jugoslavije večidel ugasnili uradni komemorativni kulti, ki so se zgoščali ob teh spomenikih, so v zadnjih nekaj letih številni umetnostni zgodovinarji z zahoda odkrili to monumentalno javno plastiko in v njej prepoznali nenavadno, sporočilno močno in slogovno inovativno, se pravi umetnostno zadovoljujočo tradicijo, s katero se je treba na vsak način seznaniti. Če je tako, tedaj ljubitelji likovne umetnosti 20. stoletja kratko malo ne bodo mogli mimo obsežnega, z bogatim slikovnim gradivom opremljenega zbornika Shaping Revolutionary Memory : The Production of Monuments in Socialist Yugoslavia, ki je, zahvaljujoč sodelovanju med berlinsko založbo Archive Books in ljubljanskim Društvom Igor Zabel za kulturo in teorijo, izšel ob koncu letošnjega poletja. V knjigi, ki torej govori o oblikovanju revolucijskega spomina in sta jo uredili hrvaška umetnostna zgodovinarka dr. Sanja Horvatinčić ter njena slovenska kolegica, sicer predavateljica na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Beti Žerovc, se sedem umetnostnih zgodovinark in zgodovinarjev z različnih koncev nekdanje skupne države sprašuje, kdo so pravzaprav bili naročniki in kdo avtorji jugoslovanskih spomenikov; kakšne so bile ključne poteze likovne govorice, ki so jo ti kiparji razvili; kako so se njihova dela razlikovala od spomenikov, povezanih z drugo svetovno vojno in njenim razpletom, drugod po Evropi; kakšne so bile komemorativne prakse, ki so vzniknile ob teh spomenikih in kako to monumentalno zapuščino socialistične dobe danes valorizirajo v različnih državah naslednicah? Natanko to pa so bila tudi vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Žerovc. foto: Spomenik Revoluciji na Mrakovici, Kozara, Republika Srbska, Bosna in Hercegovina, 1972; delo kiparja Dušana Džamonje je bilo postavljeno v spomin na približno 12 tisoč žrtev ustaške ofenzive zoper partizane spomladi 1942 (Goran Dekleva)

Natanko dva meseca po šokantnem vojaškem pohodu skupine Wagner proti Moskvi je v sumljivih okoliščinah umrl vodja skupine Jevgenij Prigožin. Bilo je le vprašanje časa, so enotni odzivi iz tujine. V Labirintih sveta bomo preverili tudi, kaj so sklenili voditelji Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike na vrhu skupine Brics v Johannesburgu. Govorili pa bomo tudi o velikem nezadovoljstvu, ki ga je v vzhodni Aziji povzročilo izpuščanje obdelane radioaktivne vode iz jedrske elektrarne v Fukušimi..

Natanko mesec dni pred velikim koncertom Izštekanih 30 v polnih ljubljanskih Križankah se je oddaja Izštekani še enkrat v živo oglasila iz domačega okolja - radijskega studia. 8. maja 2023 ob 20.00 so nas na Valu 202 s skupnim nastopom nagovorili štirje angažirani kantavtorji različnih generacij.Osmega maja 2023 ob 20.00 s nas na Valu 202 s skupnim nastopom nagovorili štirje angažirani kantavtorji različnih generacij: Jani Kovačič, Vlado Poredoš, Primož Siter in Drago Mislej Mef. Posebej za to priložnost se jim je pridružilo nekaj glasbenih sopotnikov, med njimi pevka Maša But. V programu bodo nove pesmi, pa tiste iz železnega repertoarja ter take, ki jih je rodilo prav to sodelovanje. Sodelovanje, ki prinaša skupne, prepletene, vznesene, humorne, nepredvidljive in zatorej sila izštekane izvedbe. Da o spremni besedi teh pronicljivih, čutečih in duhovitih mojstrov ne govorimo. “Lahko noč, gospodje” je naslov, pod katerim Kovačič, Poredoš, Siter in Mef od lanske jeseni nizajo skupne koncerte. “Časi so takšni, da moramo stvari početi skupaj,” pravijo. Vsi štirje v pesmih odsevajo družbeno stvarnost, vsi so občutljivi za krivice, vsak s svojo poetiko zre na robove družbe in opeva tegobe malega človeka. In vsak od njih ni angažiran le v glasbi. Vsi se zavedajo, da besede, pa naj bodo odete v še tako lepo glasbeno podobo, niso dovolj. Da sprhnijo v nič, če niso pospremljene z dejanji. Vsak od njih je tudi aktivist v skupnosti. Kovačič, Poredoš, Siter in Mef tudi prakticirajo, kar govorijo. “Prihajamo iz štirih generacij, iz štirih različnih ustvarjalnih vesolij. Spoznala in povezala pa nas je skupna prijateljica, muza in vzor, ostrojezična Svetlana Makarovič,” pripovedujejo. Bilo je na danes že tradicionalnih množičnih koncertih, ki jim je dala naslov Siterjeva pesem “Nosil bom rdečo zvezdo”. “V bistvu smo obrnili staro reklo manj je več – v več je manj,” se šali Mef. “Ena naših največjih težav,” nadaljuje Poredoš, “je to, da Jani na vsak koncert prinese nove skladbe, ki jih še nihče ni slišal.” “Ampak tudi njegovih starih ne znamo, tako da je vseeno,” v smehu dodaja Mef. “Pomagamo si s kitarami, pritegnemo s petjem, Vlado ima orglice in tako si vzajemno uspešno uničujemo komade,” pravi Siter. “Temu se učeno reče aranžma,” povzema Kovačič. “Vedno je zanimivo slišati znane pesmi na nov način. In upam, da nekaj teh besed tudi ostane. Da koga kdaj ob kakšnem trenutku malo zbodejo ali potolažijo.” Po nizu koncertov v številnih slovenskih krajih so prišli v Izštekane. V Kajuhovem letu, razpeti med dan upora proti okupatorju, praznik dela in dan zmage nad fašizmom in nacizmom. S svojimi pesmimi, s pesmimi upora iz svetovne zakladnice, s pesmimi vzornikov in pesmimi o vzornikih, s pesmimi izpred stoletja in pol in izpred leta in pol. Da povedo, da se pravice in krivice s časom ne spreminjajo. Da je le človek tisti, ki včasih zaide. In da je skupnost tista, za katero se je vredno boriti. Tudi Izštekani so skupnost. Bodite njen del. Galerija fotografij. Na našem Youtube kanalu: 23. psalm ali kdo bo mene pokopal Pot domov Čez mreže in žice Položnice

Ocena filma Izvirni naslov: Un beau matin Režiserka: Mia Hansen-Løve Nastopajo: Léa Seydoux, Pascal Greggory, Melvil Poupaud, Nicole Garcia, Camille Leban Martins Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Renato Horvat Sandra je tolmačka in prevajalka srednje generacije, kot samohranilka z osemletno hčerko živi relativno zadovoljno in udobno meščansko življenje v Parizu. Njen oče je upokojen, cenjen profesor filozofije, ki zaradi nevrološke bolezni počasi izgublja vid in prisebnost. S sorodniki skušajo najti zanj ustrezno oskrbo, prav v tem mučnem obdobju pa Sandra sreča starega, poročenega znanca Clémenta, s katerim se spusti v negotovo ljubezensko razmerje. Nekega lepega jutra je novo celovečerno delo scenaristke in režiserke Mie Hansen-Løve. Natanko pred letom dni smo si lahko ogledali njen film Bergmanov otok, poln uvidov v vprašanja človeške identitete in intime, in nekaj Bergmanovega duha je gotovo ostalo tudi v njenem najnovejšem filmu, nagrajenem v sekciji Štirinajst dni režiserjev lanskega Cannesa. V celovečercu Nekega lepega jutra v resnici ni velikih pretresov, kultivirani in uglajeni liki nimajo zares težkih eksistencialnih preizkušenj, kljub temu pa avtorici uspe prikazati naporne trenutke čustvenega tobogana odraslosti. V središču pripovedi je vseskozi Sandra, ki jo z izjemno občutljivostjo upodablja Léa Seydoux. Seveda je obkrožena z več kot kompetentno igralsko ekipo, a v primerjavi z njeno prezenco vsi drugi liki kar nekako zbledijo. Čeprav daje ta pripovedna osredotočenost delu nekako komoren videz, je vtis varljiv; v filmu se izmenjuje vrsta lokacij in stranskih likov in drobnih pripovednih zastranitev, v katerih prihajajo do izraza posamezni značaji. Gre za karakterno študijo, pa tudi portret prostora: kamera mojstrskega direktorja fotografije Denisa Lenoirja daje meščanskemu vtisu Pariza vseskozi neko nežno mehkobo. To je film brez vsakršne grobosti. Edini očitek filmu je pomislek, da gre v precejšnji meri za scenaristični konstrukt: za precej nedvoumno sopostavitev notranjega življenja in vihrave telesnosti, pa tudi Sandrinega poslavljanja od nekega življenjskega obdobja, od očeta in preteklosti, ter za tipajoč začetek nekega novega, morda obetavnega razmerja – prve romantične zveze po dolgem času, kot pravi sama. Vse to prinaša določeno mero bolečine, predvsem pa globokega čustvovanja. Nekega lepega jutra je fin dvourni zarez v svet Sandre in njenih bližnjih ter v intimo vsakdanjosti.

Anna Vrhnjak je odraščala v Ukrajini, v mestu Belaja Cerkov približno 80 km od Kijeva. Njeno rojstno mesto je skoraj tako veliko kot Ljubljana, a v Ukrajini velja za manjše mesto. Ima namreč 'le' dobrih 200 tisoč prebivalcev, Kijev pa jih ima okoli 3 milijone, no, vsaj imel jih je. Natanko čez mesec dni, 24. februarja, bo minilo eno leto od začetka vojne v Ukrajini, ki je povzročila, da se je število prebivalcev v tej državi drastično zmanjšalo. Ampak Anna, ki se pri nas raje predstavi kot Anja, je svojo domovino zapustila že veliko prej. Slovenijo je hitro sprejela za svojo novo domovino, zdaj pa se celo preživlja s pripravo tradicionalnih slovenskih štrukljev.

Natanko 100 let mineva od takrat, ko je med pravo raziskovalno mrzlico v staroegipčanski Dolini kraljev Howard Carter odkril manjšo grobnico z ostalinami, mumijo mladega faraona, za časa življenja malo pomembnega kralja Tutankamona, z zlato posmrtno masko. To odkritje spremlja mnogo zgodb, pravih detektivk, o katerih sta v eni izmed oddaj Kulturni fokus govorila Magda Tušar in dr. Marko Frelih, arheolog iz Slovenskega etnografskega muzeja, ki se v odlomku iz oddaje vrača k dnevu velikega odkritja skrivnih prostorov, do katerih so pred 100 leti prišli brez tehnologije radarskega skeniranja. To, kar so našli med drugim dokazuje širino tisočletnih medkulturnih stikov in nemirni čas verskih prevratov v nekdanjem, starem Egiptu. Letos naj bi bila maska, tako kot številne druge zakladne najdbe in artefakti, ki pripadajo grobni komori, v kateri so našli Tutankamonovo zadnje počivališče, prenesena v nov, največji arheološki muzej na svetu, v Veliki egipčanski muzej v Kairu, ki ga naj bi ga že odprli, vendar se menda tudi tokrat nekaj zatika. Nekaj utrinkov iz zgodovine in kulture starodavne dežele, ki so jih tudi v obliki najdb k nam v preteklosti prinesli popotniki, trgovci, diplomati, misijonarji, avanturisti, raziskovalci in znanstveniki, bo predstavljenih tudi na napovedanih razstavnih in konferenčnih dogodkih pri nas.

Z Mladenom Dolarjem, Vlasto Jalušič in Rastkom Močnikom o podobnostih in razlikah med zgodovinskim fašizmom izpred stoletja ter današnjo populistično-avtoritarno desnico V tokratni Intelekti smo si za izhodišče vzeli eno bolj klavrnih okroglih obletnic, ki jih obeležujemo letos. Natanko pred stoletjem, jeseni leta 1922, je namreč Benito Mussolini po tako imenovanem pohodu na Rim postal predsednik italijanske vlade, s čimer je prvikrat v zgodovini kaka država dobila fašistično oblast. Ker pa menda Slovenci nasploh in Primorci prav posebej še vedno vsaj malo pomnimo, kaj je to pomenilo za nas, za Evropo in svet, oddaje nismo izključno posvetili pretresanju nepojmljivo brutalnega dogajanja med letoma 1922 in 1945, ampak smo se tudi spraševali, ali je s porazom sil osi v drugi svetovni vojni fašizem resnično odšel na smetišče zgodovine, ali pa imajo vendarle prav vsi tisti glasovi – precej jih je sicer na levici, vendar pa jih ne manjka niti v liberalnem centru in na tradicionalni desnici –, ki trdijo, da smo bili v zadnjem desetletju ali še malo več priča ponovnemu vzponu ideologij, političnih gibanj, voditeljev in tehnik vladanja, ki se vsaj spogledujejo s črnosrajčništvom – če ne še kaj hujšega. Je torej desni, avtoritarni populizem, ki ga lahko danes opazujemo v precej širokem loku od Brazilije in Združenih držav prek Francije, Italije, Švedske, Madžarske in Poljske vse tja do Turčije in Rusije, pravzaprav nekakšen fašizem 2.0? Ali pa je vendarle treba reči, da imamo v tem primeru opravka z dejansko novo politiko in si, če jo na hitro opišemo z besedo fašizem, pravzaprav naredimo medvedjo uslugo, saj nas stari koncept po svoje oslepi za vse tisto, kar je v teh avtoritarnih politikah resnično novega, pogojenega pač z vsemi tistimi družbenimi, ekonomskimi, tehnološkimi in kulturnimi razmerami, ki jih ni bilo nikjer leta 1922, so pa povsod leta 2022? Odgovor smo iskali v oddaji, v kateri so sodelovali filozof dr. Mladen Dolar pa politologinja dr. Vlasta Jalušič in sociolog dr. Rastko Močnik. foto: udeleženci skrajno desnega zborovanja v Charlottesvillu v Združenih državah Amerike avgusta 2017 (Anthony Crider / Wikimedia Commons)

So desničarski voditelji, ki na različnih koncih sveta danes zasledujejo avtoritarne politike, res fašisti, kakor jim očitajo na levici, ali pa se njihova ideologija vendar pomembno loči od tiste iz 30. let 20. stoletja? Natanko pred stoletjem, jeseni leta 1922, je Benito Mussolini po tako imenovanem pohodu na Rim postal predsednik italijanske vlade, s čimer je prvikrat v zgodovini kaka država dobila fašistično oblast. S kako katastrofalnimi posledicami se je to navsezadnje končalo, Slovenci nasploh in Primorci posebej vemo zelo dobro, no, dolga desetletja po drugi svetovni vojni pa se je zdelo, da to vesta tudi Evropa in pravzaprav ves svet. Zato ni čudno, da je beseda fašist v tem obdobju postala psovka par excellence. A v zadnjih letih se na odru svetovne politike pojavlja vse več voditeljev, ki jim nasprotniki očitajo, da so novi fašisti. Putin, ki verjame, da z vojno v Ukrajini nadaljuje delo Petra Velikega, pa ameriški republikanci, ki bi z nasilnim naskakovanjem Kapitola razveljavljali rezultate volitev, ter cela kopica evropskih nacionalističnih voditeljev od Giorgie Meloni prek Viktorja Orbána do Recepa Tayyipa Erdoğana, so bili vsi deležni obtožb, da se vsaj spogledujejo s črnosračjniško ideologijo – če ne še kaj hujšega. A tu se moramo vprašati, ali je res že kar sleherni politik, ki nas tu in zdaj navdaja s strahom, tudi Mussolinijev oziroma Hitlerjev dedič? So voditelji, ki danes zasledujejo nasilne in avtoritarne politike, v pravem pomenu besede fašisti, ali pa se njihova ideologija, če jo skrbno analiziramo, vendarle loči od tiste iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja? Podobnemu pretresanju in primerjanju bi najbrž veljalo podvreči tudi tehnike izvajanja oblasti nekoč in zdaj, nič pa tudi ne bi bilo narobe, če bi ugotovili, kateri družbeni razredi v 21. stoletju podpirajo avtoritarne voditelje, in preverili, ali so to iste ali pač druge skupine od tistih, ki so stale za historičnim fašizmom. Šele tako bi namreč ugotovili, ali je govor o fašizmu 2.0 upravičen, ali pa imamo opravka z dejansko novo politiko in si, če jo na hitro opišemo z besedo fašizem, pravzaprav naredimo medvedjo uslugo, saj nas stari koncept po svoje oslepi za vse tisto, kar je v teh avtoritarnih politikah resnično novega, pogojenega pač z vsemi tistimi družbenimi, ekonomskimi, tehnološkimi in kulturnimi razmerami, ki jih ni bilo nikjer leta 1922, so pa povsod leta 2022 … Če hočemo, drugače rečeno, ugotoviti, kaj je s fašizmom danes, moramo najprej ugotoviti, v kakšnem svetu pravzaprav živimo tu in zdaj. In prav te nelahke naloge smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofon povabili sociologa, dr. Rastka Močnika. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Rastko Močnik (Goran Dekleva)

Kaj nam o naših možganih povedo fosili iz pradavnine? Natanko to bomo raziskovali tokrat! Vabljeni na potep tisočletja v zgodovino. Naša glavna navigatorka bo doktorica Alexandra de Sousa z Univerze BathSpa v Veliki Britaniji, ki strastno raziskuje povezave med človeškim vedenjem in njegovimi možgani. Pripravlja: Mojca Delač.

Danes praznujemo 31-i rojstni dan slovenske države. Na ta dan leta 1991 smo formalno stopili na pot neodvisnosti, tudi z željo po boljši prihodnosti. To je v nagovoru ob odprtju predsedniške palače za javnost poudaril predsednik republike Borut Pahor in pri čemer je izpostavil prihodnost otrok in jim zaželel mir, varnost in blaginjo. Pred več kot 30 leti smo ustanovili državo, da bi glede teh plemenitih ciljev imeli več uspeha, je še dejal. Druge teme: - Po odpravi ustavne pravice do splava v Združenih državah že zaprtih več klinik za prekinitev nosečnosti - Ruska vojska osvojila mesto Severodoneck - Norveška po strelskem pohodu v najvišji pripravljenosti na teroristični napad

Zgodovina se ponavlja s prehitrim tempom. Natanko pred dvema letoma smo kopičili toaletni papir in testenine. Zgodila se nam je pandemija. Ko je ta ravno začela popuščati, je v instinkt preživetja dregnila ruska invazija na Ukrajino. Testenine so (p)ostale zgodovinska konstanta, kopiči se drugo krizno materijo: zlato, kurilno olje, gotovino v ustrezni valuti, dizel, kriptovalute in sorodne temelje golega preživetja. Kako se pa vi opredeljujete do priprav na morebitno kataklizmo, ki nam jo prinaša življenje? Kaj vas najbolj skrbi in kako je najbolj pametno poskrbeti zase?

V zadnjih letih oziroma desetletjih očitno skokovito narašča število svetovno pomembnih, svetovno odmevnih pesnic, pisateljic in dramatičark. Tu sta, na primer, Olga Tokarczuk in Wisława Szymborska na Poljskem, pa Ljudmila Ulicka in Tatjana Tolstoj v Rusiji, Ingeborg Bachmann in Elfriede Jelinek v Avstriji, Sarah Kane in Hillary Mantel v Združenem kraljestvu ter Toni Morrison in Louise Glück v Združenih državah. In če pomislimo na Assio Djebar, razpeto med Alžirijo in Francijo, Chimamando Ngozi Adichie, razpeto med Nigerijo in Ameriko, ter Arundhati Roy v Indiji, vidimo, da ta fenomen še zdaleč ni omejen samo na družbe zahodnih držav. Po stoletjih, ko so se z literaturo mogli ukvarjati skoraj izključno moški, ki so nas sicer oskrbeli s tako nepogrešljivimi stvaritvami, kot so Iliada, Hamlet, Bratje Karamazovi ali Devinske elegije, nas tak razvoj dogodkov seveda lahko samo veseli – zahvaljujoč bivanjskemu izkustvu, prirojenemu talentu in kreativnemu delu tiste polovice človeštva, ki je bila predolgo potisnjena v zapovedan molk, zdaj pa naposled lahko govori, bodo v polju svetovne literature zagotovo pognali nesluteno novi in lepi cvetovi. In vendar vse to ne pomeni, da ustvarjalke včerajšnjega, današnjega in jutrišnjega dne stopajo v čisto prazen prostor, to je, da nimajo upoštevanja vrednih predhodnic. Prav nasprotno; kakor namreč v pregledni monografiji Od lastnega glasu do lastne sobe : literarne ustvarjalke od začetkov do modernizma, ki je izšla pri založbi Beletrina, dokazuje dr. Katja Mihurko Poniž, literarna zgodovinarka in vodja raziskovalnega centra za humanistiko na Univerzi v Novi Gorici, so ženske vseskozi ustvarjale vrhunsko literaturo. Toda: v kakšnih okoliščinah? O čem vse so pisale? In zakaj za njih povečini nismo slišali? – Natanko to pa so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Mihurko Poniž. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Delova komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš sta tokrat spregovorila o vladnem predlogu, da bi denarno kaznovali (od 500 do 1000 evrov) osebo, ki se nedostojno vede do najvišjih predstavnikov države. »Predsednik državnega zbora Igor Zorčič je rekel, da je to v sramoto državnemu zboru, toda procedura za ta ukrep se je pričela vrteti. Simptomatično je, da se je ta predlog pojavil neposredno po dogajanju na Kredarici, čeprav naj bi bil predlog povezan s starejšimi nedostojnim obnašanjem do poslancev,« je dejal Žerdin, svoje je dodal Markeš: »Zorčič ima prav. Končni cilj je kaznovati petkove protestnike. Na inštitutu 8. marec so že napovedali nov referendum, če bo prišlo do tega vladnega sklepa.« Žerdin in Markeš sta pozornost namenila tudi vdoru proticepilcev v studio državne televizije. »Presenečen sem nad dogajanjem, da so lahko prišli mimo vratarja, kar je bilo včasih precej težko. Drugo vprašanje je, kako so vedeli, kateri studio je pravi, saj je studiev več. To so neznanke, ki namigujejo na notranje trenja na RTV, kjer je očitno stanje kaotično.«

Mineva 30 let od uradnega začetka vojne za Slovenijo, ki se je začela le nekaj ur po slovesni razglasitvi samostojne in neodvisne države.Več o prelomnih dogodkih na današnji dan leta 1991 v začetku te oddaje. V prihodnjih minutah pa tudi: - V Sindikatu policistov zavračajo očitke glede zadržanja privržencev rumenih jopičev - Nemška vojska proti porastu skrajnih idej v svojih vrstah, tudi z rabinom - Slovenca ostajata v ospredju Toura: Pogačar in Roglič danes le za zmagovalcem, van der Poelom

Naša država praznuje 30 let samostojnosti. Natanko pred tremi desetletji je namreč Slovenija na Trgu republike slovesno razglasila samostojnost in neodvisnost. Na drogu pred državnim zborom je zastavo dotedanje jugoslovanske republike Slovenije zamenjala zastava na novo nastale države Slovenije. Več o praznovanjih in odmevih v Dogodkih in odmevih. V oddaji tudi: - So vsi Slovenke in Slovenci zdaj svobodni in enakopravni člani družbe? - Ameriški umik iz Afganistana kljub nasilju talibanov po časovnici - Začel se je Tour, naši odbojkarji danes za finale Lige narodov

Splošno sprejeta modrost pravi, da si nastanka slovenske države ne moremo predstavljati brez slovenske književnosti in književnikov. To se morda sliši nekoliko domišljavo, saj bi Slovenija samostojnosti ne dosegla, če ne bi ključnih vlog odigrali tudi drugi – politiki in vojaki, gospodarstveniki in duhovniki, znanstveniki in športniki. A po drugi strani drži, da je prav literaturi v kontekstu naše zgodovine pripadla simbolno izjemno pomembna družbena vloga. Natanko med platnicami domačih leposlovnih del smo namreč približno stoletje in pol, vse od pomladi narodov dalje, spoznavali, kaj se pravi biti Slovenec oziroma Slovenka. V literaturi smo spoznavali, katere so naše vrline in kakšne so naše slabosti, in se spraševali, kakšna so pričakovanja, ki jih o družbeno-politični prihodnosti naše skupnosti smemo smelo gojiti, ter katerim političnim potezam ali odločitvam bi se na vsak način kazalo izogniti. Prav tako ne moremo spregledati, da so si nekatere partizanske enote med drugo svetovno vojno nadele imena po naših književnikih ali da so slovensko pomlad v osemdesetih letih na nespregledljiv, izpostavljen način pomagali poganjati prav pesniki in pisatelji, od Toneta Pavčka do, recimo, Rudija Šeliga. In ko govorimo o tem, da se je s slovensko osamosvojitvijo izpolnil tisočletni sen zatiranega naroda, se – pa če se tega zavedamo ali ne – pravzaprav sklicujemo na Sonetni venec. In tako naprej in naprej. Toda ob trideseti obletnici razglasitve samostojnosti, smo se vprašali, kaj se je zgodilo z našo književnostjo, ko je bilo po vsem sodeč izpolnjeno njeno narodotvorno oziroma državotvorno poslanstvo? So bile v zadnjih treh desetletjih poezija, proza in dramatika vprežene v kak drug pomemben, daljnosežen družbeno-politični projekt? So se, nasprotno, znašle na robu zanimanja in pozornosti Slovenk in Slovencev? Ali pa ne drži ne eno ne drugo in nas literarna dela še naprej zaposlujejo, presenečajo, zabavajo in razgibavajo ter kvalitativno poglabljajo naša življenja – le da zdaj ne na ravni narodnega kolektiva pač pa na nivoju slehernega individualnega življenja? Odgovor smo iskali v prazničnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili akad. dr. Toma Virka, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, ki je vprašanju družbene vloge slovenske poosamosvojitvene književnosti posvetil intrigantno razpravo Pod Prešernovo glavo, ki je pred nedavnim izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Začeli smo nov cikel Družinskih katehez. Natanko leto nas loči od Svetovnega srečanja družin v Rimu. Po vsem svetu se bomo pripravljali s poglabljanjem papeževe spodbude Radost ljubezni. V prvi oddaji s podnaslovom Hoditi skupaj so bili z nami Vilma in Dani Siter ter duhovnik Rafko Klemenčič.

Natanko osem let bo minilo ta teden, odkar na Valu 202 vsak ponedeljek opozarjamo na problem revščine, socialne razslojenosti ter na možne rešitve in nudenje pomoči. Čeprav so nekatere težave univerzalne, smo bili pri naši podpori programu Botrstvo osredotočeni predvsem na otroke in družine. Letos pa bomo del naše pozornosti namenili tudi starostnikom. S pomočjo prostovoljcev iz mariborskega dobrodelnega društva Humanitarček, ki so na težave revnih starostnikov konec lanskega leta opozorili s serijo njihovih pretresljivih osebnih zgodb, zbranih v projketu Vida, bomo vsak mesec opozarjali na sistemske težave. A tudi na to, kako lahko vsakdo od nas vsaj nekoliko pomaga starostnikom v stiski. Pri Humanitarčku so namreč pripravili posebno spletno stran s konkretnimi nasveti, informacijami in povezavami, ki lahko koristijo tistim, ki pomoč potrebujejo, seveda ali predvsem pa tistim, ki bi jim radi učinkovito pomagali. V pogovoru z Ireno Kodrič Cizerl podrobnosti pojasnjuje predsednica društva Ninna Kozorog.

V besedo »geto« je zgodovina natlačila preobilje negativnih asociacij. V njej – še zlasti, če ji dodamo pridevnike, kot so judovski, črnski ali priseljenski – slišimo odzvanjati vsaj antisemitizem, rasizem in brezobzirno ekonomsko eksploatacijo. Toda: kje, kdaj in v kakšnih okoliščinah se je ta beseda sploh pojavila; kaj je sprva pomenila; kako se je skozi čas njen pomen spreminjal in temnel; in, ne nazadnje, po kakšnem ključu so v prebivalstveno heterogenih urbanih središčih določene populacije očitno pripadale getu, spet druge pa ne? - Natanko to so vprašanja, ki so zaposlovala Alice Becker-Ho, francosko sociolingvistko, esejistko in pesnico, ko se je lotila pisanja intrigantne razprave Prvi geto ali Primer Benetk, ki je v prevodu Nataše Varušak pred nedavnim izšel v založbi koprskega Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. Do kakšnih odgovorov se je francoska avtorica navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom je bil politolog in član uredništva Časopisa za kritiko znanosti, Andrej Pavlišič, ki je slovenski izdaji Prvega geta pripisal spremno besedo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: ahundt (Pixabay)

Če pogledamo malo dlje v preteklost, hitro ugotovimo, da so literarne revije igrale nenavadno pomembno vlogo v slovenskem javnem življenju. Na straneh publikacij, kot so bile – ali so še – Ljubljanski zvon, Dom in svet, Sodobnost, Revija 57, Perspektive, Nova revija in Literatura, se je v zadnjih stotih letih in več pač zrcalil duh slovenskega časa. Tu so se vedno znova artikulirale ideje, ki so v pomembni meri določale kolektivne predstave o tem, kaj je lepo, kaj dobro in kaj pomembno v slovenskih življenjih. Tu so se kresala mnenja o tem, kako naprej v poljih politike, gospodarstva, družbeno pogojenih medčloveških odnosov ali znanstvene in umetnostne produkcije. Natanko prek literarnih revij so v naš intelektualni prostor iz tujine prihajale tudi nove estetike in filozofije, ki so potem oplajale ustvarjalnost in mišljenje pri nas. Tako je bilo nekoč; kaj pa danes? – Da se, gledano v globalnem merilu, bralstvo tradicionalnih, tiskanih medijev nezadržno krči, čivkajo že vrabci. Da se, prav tako v globalnem merilu, družbeni pomen, ki ga pripisujemo vsestranski razgledanosti oziroma široki omiki, manjša, je tudi obče znano. Če pa k temu prištejemo še spoznanje, da imamo na Slovenskem zdaj celo vrsto drugih, to je: političnih, znanstvenih, gospodarskih in kulturnih institucij, ki so prav tako poklicane k poganjanju javne debate, tedaj ni več jasno, ali literarne revije kdorkoli sploh še potrebuje. Je, nekoliko drastično rečeno, slovenska literarna revija kratko malo umrla, a nas o tem ni še nihče uradno obvestil? Ali pa je v zadnjih desetletjih vendarle našla druge, tako analogne kakor digitalne načine, kako biti relevantna tudi v 21. stoletju? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratni Intelekti. Pri tem so nam bili v pomoč naši tokratni gostje: pisatelj, knjižni urednik, predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete ter pred tremi desetletji soustanovitelj revije Literatura, dr. Andrej Blatnik, pa literarni kritik, knjižni urednik in publicist, pred leti urednik spletne literarne revije AirBeletrina, zdaj pa glavni urednik literarne revije Mentor, dr. Aljoša Harlamov, ter literarna in gledališka kritičarka, knjižna urednica, novinarka in urednica kulturne redakcije pri mariborskem Večeru, Petra Vidali. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Gost tokratnega Kulturnega fokusa je pesnik, dramatik, esejist in prevajalec, do letošnjega poletja tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, Ivo Svetina. Najbrž je eno izmed znamenj našega nekoliko ubornega časa, da je v teh, zadnjih letih Svetina v javni prostor stopal predvsem kot družbeno angažiran in kritičen predsednik stanovskega društva literatov medtem ko je njegovo pesništvo ostajalo, se zdi, onkraj pozornosti širše javnosti. Pa čeprav – po 28 objavljenih zbirkah v 47 letih o tem ne more biti dvoma – Svetinovo delo predstavlja enega najkonsekvetnejših, umetniško najpolnejše realiziranih pesniških opusov na Slovenskem po drugi svetovni vojni. Natanko zato smo v tokratni oddaji skušali vsaj panoramsko premeriti Svetinovo pesniško ustvarjanje. Našo nalogo je vsaj nekoliko olajšal nedavni izid izbora iz Svetinovega opusa, ki ga je pod naslovom Plamen iz morja za prestižno knjižno zbirko Kondor pripravil literarni kritik Igor Divjak. No, dodatno pa nam je pri osvetljevanju tančin poezije, kajpada, pomagal sam Ivo Svetina. foto: Ivo Svetina (Goran Dekleva)