Podcasts about pisati

Piše Andrej Lutman, bereta Maja Moll in Igor Velše. Nova pesniška zbirka Jurija Hudolina Mediteranski vrt sledi eko-naturalističnim tendencam v sodobni slovenski ustvarjalnosti, kakršne je že pred mnogimi leti začrtal pesnik Iztok Geister Plamen z reklom: naprej k naravi. Njegovo reklo je povsem naraven zasuk od klica nazaj k naravi, ki je bil zaznamoval usmeritev, znano kot naivnost, celo kot upor zoper vse, kar naj bi bilo sprto z naravo. Seveda se ob takšnem premišljevanju pojavlja tudi reklo: vse je naravno, a to bi bilo vsebinsko presplošno za pesmi v zbirki Mediteranski vrt. Zbirka vsebuje enainpetdeset vrtnin. Nekatere izmed pesmi so posevki, nekatere že odrasle rastlinice z zametki zrnc, kar zrnc resnice, za kar je odličen primer povrtnina številka štiriinštirideset: „Zelo sem se daroval rdeči zemlji in veliko pridobil.“ Seveda je treba izpostaviti, da so vse pesmi oštevilčene. Niso pa oštevilčene ilustracije Tilna Žbona, ki je prispeval nekaj čez deset slikarij; verjetno pod vplivom beneške Akademije za likovno umetnost in seveda ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Tilen Žbona pravzaprav ključno prispeva k temu, da vrtnine na vrtu Jurija Hudolina res dobro uspevajo, saj se likovniku pozna, da je tudi kot prejemnik naziva univerzitetni doktor dodobra spoznal video in nove medije. Njegove slikarije so upodobitve skritih semen, kalečih v pogled. A če ostanemo pri pesnikovi izreki: Hudolinove vrtne nameščenke imajo neko lastnost, ki se ji reče neinvazivnost. O tem govorijo vitice, ki jih prinese številka 33: „Pisati o bridkostih življenja, / o bolečini, tragediji, smrti in / kar se bolj ali manj nagiba v / dolino solz in defetizma, / je najbolj pogosto jalovo početje.“ Sledi sklep: pisati o vsem, kar ni našteto. Kajti vrt in njegove vrtnine niso zapriseženi jalovosti. Najboljšo vzporednico pesnjenju Jurija Hudolina predstavlja pesnjenje Ivana Dobnika, vendar slednji opeva odprt prostor v naravi ali kar naravo samo, Jurij Hudolin pa pazi na negovanost svojih rastlinic precej načrtneje, tehtneje, saj se stalno primerja z njim. Odnos med pesnikom in vrtom, je pravzaprav ljubezenski, skorajda spolnosten. Odnos med vrtom in pesnikom je pravzaprav odnos para, v katerem en del introspekcijsko zre vase, drugi del pa le poganja. Poganja tako rastlinice kot pesmi in tudi pesnika, a ga kljub poganjanju ne spusti. Trditev, da je pesnik vrtnar, ob zbirki Mediteranski vrt ne pije vode. Pesnik v Mediteranskem vrtu je azilant, ki na svojem popotovanju in sočasnem vrtnarjenju najde skupek gredic, skupek površin, vsebujočih potencial. Nastale pesmi so izraz odmika, sprijaznjenja, počitkov med pisarijami drugačnega sloga in sporočila. Izraz takšnega odnosa je vrtnina pod številko 28: „Opazujem vrt in si / mislim, da sem devica, / ki pogosto gleda, kako se / drugi ljubijo, mene pa le / božajo in mi šepetajo nežne / besede.“ Mnoge pesmi so ugodnejše v vršičkih izreke, spominjajo na aforizme, redkejše pesmi preveva dvom o veličinah, ki se jim je v stebla naselila votlost, številne pesmi so kar preredko posajene, pomemben pa ostaja pomen zemlje, ki je v središču. Za zalivanje pa je poskrbela družba omejenih odgovornosti Dana. Žetev se bliža.

V neki župniji je župnik vztrajal, da je treba sodelavcem dati napisana navodila. Mežnarja, ki je bil nepismen, so kmalu ...Iz knjige Drobne zgodbe za dušo, ki je izšla pri založbi Ognjišče.

Piše Meta Kušar, bereta Višnja Fičor in Aleksander Golja. Esej je tista sočna in krepčilna literarna zvrst, ki je potrebna tako pisatelju in dramatiku kot tudi pesniku. Nič manj oseben ni kot lirika, samo besede so drugače stkane. Niti, na katere se tke, niso zgodba, ampak misli, ideje, prepričanja, ki se razgalijo in s tem osvojijo bralca. Leta 2014 je Drago Jančar izdal eseje Pisanja in znamenja. V desetih letih je globalizacija pokazala nove trike, vendar prav nič ne moti, da so v knjigi Zakaj pisati tudi esej iz leta 1989 in še nekaj starejših od deset let, saj tako doživljamo tudi lucidnost in kvaliteto našega opazovanja pred desetletjem in več. Vem, da se literarni ustvarjalec pogosteje sprašuje, kakšno vlogo ima literatura, kot pa bralec. Kritiki in založniki imajo spet svoje razloge, grobe do literature in umetnika. Nekateri kritiki bi želeli agitacijo, drugi, da bi umetnik zarjovel kot lev. O vseh različnih zahtevah časa razmišlja Jančar v uvodnem eseju, tudi o informacijski džungli in o nenadomestljivosti evropske kulture, literaturo postavi v njen center, in upa na ljudi, tudi mlade, ki naj bi vse manj brali, da začutijo smisel in bogastvo in neštete velike in filigranske vrednote v knjigi iz papirja, ki daje zgodbo, poezijo in esej. Jančarjevi eseji o pisanju so močna izpoved o stoletnem divjanju v Evropi, v katerem je umrlo milijone ljudi; premnogim je bilo vzeto življenje, ki so ga ljubili, in jim je bilo vsiljeno nekaj neživljenjskega, mrtvega. Povsem razločno je bilo videti, da smo umrli Boga, Hudiča pa smo pustili pri življenju. Še dobro, ker zdaj vsakega človeka posebej sili ugotavljati, koliko zla je sposoben bližjemu storiti. Hudič nam kaže, kaj nas bo učilo sočutja, dejansko prav to, da zagledamo lastno neusmiljenost. Jančar v svojem pisanju stoji ob Brodskem, ki pravi: Estetika je mati etike. Ko gre človek resno skozi Jančarjeve eseje v knjigi Zakaj pisati, ga je sram, da ni bral, kar omenja, da ni slišal za pomembna srečanja pisateljev in za nagrade, ki so bile avtorju podeljene. Precej nonšalantno so mnogi, celo politiki, metali na Evropsko zvezo svoj cinizem, kot prej na samostojno Slovenijo. Nekaj jih je, več kot se nam zdi, ki jih pekli slaba vest, ko čezatlantskega prijateljstva ni več in smo postali zajedavci Amerike. Za vse, ki se o zgodovini Evrope in o Srednji Evropi niso v šoli dovolj naučili, velja, naj berejo Jančarjeve eseje. Poučili se bodo, da je Milan Kundera v The New York Review of Books leta 1984 objavil esej Tragedija Srednje Evrope. Bralci so ga brali z navdušenjem, ker so spoznali njeno kulturno identiteto in odprtost. Osem let pred tem, leta 1976, je Tomaž Šalamun v knjigi Praznik objavil pesem Naša vera: Srednja Evropa! / Grozni sentimentalni kraji, totalna katastrofa! / Z ljudstvi, / natrpanimi v živinske vagone, peljanimi na izlet / v koncentracijska taborišča pod plin, ali podobne / neokusnosti med hlipanjem in krpanjem nogavic!... Takrat je zagrabil drugačen fenomen Srednje Evrope, ki se nam kaže zdaj, leta 2025. Ta fenomen je v Jančarjevih esejih nenehno prisoten. Seveda pa ne pozabi niti na opazovanje Habsburškega mita v moderni avstrijski književnosti iz leta 1963. Pisatelj, ki skozi vso knjigo slavi demokracijo, hkrati pa priznava, da je bil v »kulturnem pomenu« tudi jugonostalgik. A vedno zgrožen nad diktaturo v Jugoslaviji, sicer blažjo kot na Madžarskem in Češkem, a še vedno diktaturo, ki je državo pognala v prepad. Drago Jančar je človek, ki je nenehno hrepenel po politični svobodi in zanjo marsikaj storil, a je spoznal, kot pravi »narodni značaj vseh malih narodov, kjer se ljudje raje ukvarjajo drug z drugim, kakor pa z velikim svetom okoli sebe«. Eseji v knjigi Zakaj pisati veliko povedo o slovenski vodilni družbi, »ki najraje jaha politično demagogijo in nezaceljene rane naroda izrablja za surova obračunavanja«. Vsi se še spomnimo, koliko energije in lucidnega pisanja je Drago Jančar v devetdesetih letih namenil svoji publicistiki, kolumnam v Delu – in nekega dne, brez pojasnila uredništva, ni objavil nobene več. To kar je napisal leta 2021: »Torej sem na robu, opazujem življenje, pišem o njem, naj bo to v zgodovinskem ali današnjem času,« bo veljalo še za sleherne prihodnje eseje. Kdor natančno ne gleda zgodovine, si ni mislil, da bo najnovejši udarec gibanju 'woke', prebujenstvo, prišel prav iz države z močno demokracijo. Puritanstvo v Ameriki je prastaro, od časa do časa se zbudi kot neprecepljena otroška bolezen, in zdaj je udarilo v literaturo. Ne samo v moderno, ampak tudi v klasiko, ki je generacijam dajala smisel in ohranjala lepoto. Jančarjevi eseji nagovarjajo k življenju. Kdo je krivec za vse te norosti, ki so seveda tudi nezaslišane grozote? Oba akterja hladne vojne in vsi mi opazovalci, ki razločno vidimo, kot tudi pisatelj, ki jih je napisal, da je vajeti prevzel diktat ega nad vso raznovrstnostjo nezavednega. Potem sta tu še pragmatizem, ki ga pisatelj prepoznava vsepovsod, in elementarna nehvaležnost brez sočutja, ki para dušo tako ustvarjalcem umetnosti kot občinstvu. In še nekaj nam povedo eseji v knjigi Zakaj pisati: Naše razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je ne bo začel popravljati vsak sam. Ali bi si lahko želeli več, kot je razmišljanje pisatelja o preteklih časih v Jugoslaviji, o tranziciji in o težkih rečeh, ki se (spet) dogajajo zdaj.

Z letnico 2024 je pri Založništvu Tržaškega tiska izšel vodnik po evropski prestolnici kulture leta 2025 z naslovom Gorica, Nova Gorica – povezani mesti. Napisal ga je Andrea Bellavite, filozof, teolog, novinar, popotnik, trenutno direktor ustanove za zaščito bazilike v Ogleju, prevedla pa ga je Pia Lešnik. Seveda je vodnik nastajal ob misli na obe Gorici, ki sta postali Evropska prestolnica kulture 2025, dobrodošel pa je za vsakogar, ki si želi obiskati ali raziskati Gorico in Novo Gorico. Avtorja Andreo Bellavite in Martino Kafol, urednico pri Založništvu tržaškega tiska, je v studio oddaje Razgledi in razmisleki povabila Tadeja Krečič.

Pisati pomeni angažirati se, pomeni, kot je še poudarjal Jean-Paul Sartre (1905–1980), zahtevati svobodo. Letos mineva sto dvajset let od rojstva tega kontroverznega filozofa, dramatika, prozaista in političnega aktivista. Sartre ni bil le eden najpomembnejših francoskih intelektualcev dvajsetega stoletja, temveč tudi eden ključnih predstavnikov filozofije eksistencializma. Na splošno pa je za Sartrovo ustvarjanje značilno, da je bila pri njem filozofija neločljivo povezana z literaturo, in obratno. Napisal je nekaj romanov, kot so Gnus, V zrelih letih, Odlog, Smrt v duši, danes je znan tudi po dramskih delih, kot so Zaprta vrata, Muhe, Nepokopani mrtveci, nekoliko manj pa po avtobiografiji z naslovom Besede in esejih, kot so Eksistencializem je vrsta humanizma, Kaj je literatura? ter Mit in stvarnost gledališča. Sartru je bila leta 1964 podeljena Nobelova nagrada za književnost, ki pa jo je iz moralnih razlogov zavrnil, češ da je vedno zavračal uradne časti in da, kot je izpostavil, "pisatelj ne bi smel dovoliti, da iz njega naredijo institucijo". Njegovo delo je vplivalo na vrsto literatov, sociologov, filozofov, pa tudi na literarne teoretike. V pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2005, razmišljamo o pomenu in aktualnosti njegovega dela. Sodelujejo literarni zgodovinar dr. Janko Kos, filozof dr. Valentin Kalan in literarni kritik Urban Vovk. Foto: Wikipedija

Piše Jože Štucin, bereta Ana Bohte in Igor Velše. Željko Kozinc se v osmi pesniški zbirki Uspavanke pod klifom kaže kot pesnik z zanimivo in izrazito metaforično pisavo, ki pogosto prehaja v nekakšno poezijo v prozi. Ob zagonetnih besednih zvezah, kjer se je treba prepustiti asociativnemu občutku za razumevanje, ima veliko njegovih pesmi programske naslove in spominjajo na nekakšne vtise s potovanj. Kot kažejo pesmi, je Kozinc ogromno potoval po svetu, pri tem pa je v verze ujel intimne občutke in uvide na markantnih točkah Odisejevega obroča, kot je naslovil svoj »popotniški« cikel. Knjiga je razdeljena na posamezne enote, ki vsaj približno delijo Kozinčevo poetiko na vsebinske bloke. Poleg omenjenega »popotniškega« niza s petnajstimi pesmimi so tu še Lirika zelene sobe z osmimi pesniškimi enotami, Srobotina s sedmimi pesmimi, Prod lepe Vide s tremi, Vedomec s petimi pesmimi, Rdeči malar je s trinajstimi pesmimi podčrtan predvsem s slikarskim očesom, ki razkriva Kozinčevo likovno ustvarjalnost, sklepni cikel Bizarno dopolnjevanje pa je vsebinsko najširši in poudarjeno pripovedovalski ter blizu prozaičnemu načinu razmišljanja. Cikli so, to je bolj ali manj očitno, večplasten pesnikov prerez pisanja. V temelju ni inovativen, zdi se, da se zgolj prepušča besedi in ko ga ta prevzame, se mu izlije na papir. To seveda ne pomeni, da se prosto razlije po belini, ne, sploh ne, besedje in pomen privreta na plan kot vulkan na Islandiji, a pesnik lavo zna usmeriti v pravo smer. Piroklastični tok pesnjenja je v bistvu – piroklasičen: izliv ognjene sile je galantno ukročen v čistih metaforah, v izklesanih pomenih in zamejen s popolnim redom, ki ga od ustvarjalca terja poetična izkušnja. Ne moremo spregledati, da gre za pisca, ki ima vse pod nadzorom; razen navdiha, seveda, ki butne na plan, ko pač notranje sile dosežejo vrelišče. V tem oziru je Kozinc pesnik takega kova, da je kov absolutno stvar kladiva, vročega železa in ročne spretnosti; nič ni prepuščeno naključju in seveda vse. Pisati pomeni prevajati pretekli čas v prihodnost, se prepuščati občutkom in loviti oprimke na skalah. Takole v pesmi Živali brez zadržkov razkriva svoj »bestialni« interes: »Še eno duplo bom poiskal, / dlje od upanja in brez omotice, / brez suženjskih okovic okoli krempljev, // jaz, črni vran, ki še iščem / gnezdo svojega otroštva, / da bi razkavsal nekaj smeha.« Potem pa se hitro, v svojih vizualnih halucinacijah, pretoči v slike in realistično rezonira: »Vračam se po stari poti, / navkreber se vračam, / v smeri vetra / ki na poljih umira, // z jato arktičnih gosi, / ki mi leti v klinu skozi veke, / nežno, prav v zenico, / da bi se pogrela // v pazduhi mojih gor in morja.« Beg od gub časa. Poezija lahko odpre rano do te mere, da postane univerzalna in spregovori o bizarnem na blaziran način. V sklepnem ciklu je takih sidrišč veliko – pesnik na tej točki beleži, poveličuje vsakdanjost na pesniške prigrizke, ki znajo iz nič narediti testo: »V pritličju stanuje ljubica ministra brez listnice. / Nad njo se je vselila študentka, / ki je prijateljica glavnega urednika privatne televizijske postaje. / Še višje dve sestri blondinki ob torkih sprejemata / znanega poslanca...« Na tej točki se zbirka iz čiste poezije počasi pretoči v prozaičen popis blokovskih stanovalcev. Pomislimo, da bi bil tudi ta del zbirke lahko samostojna enota, podčrtana z drugačnim naslovom, a ko strnem vse misli, je pred nami pesnik Željko Kozinc, ki vsekakor nima ene same perspektive in ki mu blodnjavi pesniški um šviga na vse strani tako iskrivo, da se lahko kar na hitro sprijaznimo z raznorodnimi prikazi njegovega literarnega subjekta, ki je, to pa res skoči v ospredje, njegov goli jaz, razgaljen do obisti. V tretjem delu v pesmi Kužna slika pri sv. Primožu nad Kamnikom iskreno meditira o smislu svojega obstoja: »Koga naj še gledam ob koncu naše kuge, / kaj se iz tvojih oči pretaka v morje? / Od kod moja nemoč v tvojih solzah, dete Jezus? // Padam k tebi kakor ranjen ptič, / izpovej spet svojo stisko, te rotim, / zakaj me prosiš še za svojo kri? // Dve vodi sva, stopljena sva iz oči v oči. / Ti v mojem dnevu. Jaz v tvoji noči, ki še traja. / Izginil bom, ne boš me opazil.«

Poezija Valžine Mort (1981), v Belorusiji rojene in v Ameriki živeče pesnice in prevajalke, predstavlja edinstven pesniški glas v sodobni literaturi, ki združuje osebno in politično, pa travmatično in sublimno. Posebno mesto v njeni poeziji imajo tudi podobe, s katerimi pesnica ustvarja kompleksno sliko, v kateri se prepleteta sedanji in pretekli čas. Valžina Mort, ki že skoraj dvajset let živi čez lužo, kjer poučuje na Univerzi Cornell v zvezni državi New York, je za svoje delo prejela številne nagrade, med drugim leta 2004 tudi kristal Vilenice. Poezijo piše v dveh jezikih. Dodaja, da v dveh tujih jezikih, in prav zato, kot še pravi, jezika ne časti. Avtorica je letos kot častna gostja nastopila na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri založbi Beletrina v prevodu Kristine Kočan pod naslovom Pesem o belih jabolkih izšel izbor iz treh njenih pesniških zbirk, napisanih v angleščini, mi pa smo se takrat na Ptuju z njo pogovarji o njeni poeziji, Ameriki, jeziku in Belorusiji. Foto: Gregor Podlogar

AI kolege će pisati tvoje putne naloge, izvještaj, a nudili su nam AI koji stvara slike, glasove, videe, a da ne spominjemo i Robotaksije, ali sada ćemo dobiti AI za dosadne i repetetivne zadatke od kojih nam pada mrak na oči. Gdje je ta napredna tehnologija koja će ispuniti putni nalog, ubaciti podatke u tablicu ili predati mjesečno izvješće. Prema svemu sudeći, Anthropic je taj koji će poslušati maloga čovjeka i ponuditi nešto što nije glamurozno, ali će olakšati život.Za one koji spajaju znanost i startup svijet, ušli smo u detalje fonda rizičnog kapitala vrijednog 49 milijuna eura čiji je cilj podržati projekte koji proizlaze iz znanstvenih institucija Hrvatske i Slovenije. Inače, Fond je bio već investirao u Legit, za nas otkrivaju koji su im daljnji planovi te što ih razlikuje od ostalih fondova._______________00:00 Intro00:26 Najnoviji AI asistent zapravo je jako koristan6:26 Radio stanica koja je zamjenila svoje voditelje sa AI7:46 Novi regionalni fond Vesna VC za Startupe12:20 Nikad nije bilo bolje vrijeme za imati znanstveni Startup18:30 FLOP - Rusija, Kina i Iran su pojačali svoje napore da utječu na američke izbore20:00 FLOP - Gašenje Foursquare aplikacije22:23 TOP - Hrvatska gaming industrija obara rekorde25:31 TOP - Swarm je još uvijek živ!_______________

Pogosto slišimo, da je likovna kritika v Sloveniji v krizi. Med spodbujevalci likovne kritike je tudi Slovensko društvo likovnih kritikov, ki letno podeljuje nagrade za to področje. Letos so za življenjsko delo nagradili umetnostnega zgodovinarja, filozofa in pesnika Andreja Medveda, nagrado kritiško pero je prejel Tomislav Vignjević, nagrado za mlado kritičarko pa Sara Nuša Golob Grabner. Da stanje glede kritike pri nas ni najboljše, se strinjajo vsi trije, razmišljali pa so tudi o svojih pristopih in izzivih. Foto: Kristina Bursać, vir: Cankarjev dom

Od kod prihajajo občutki krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, ki tako temeljito prežemajo romane in kratke zgodbe Franza Kafke, da je njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta?Letos mineva natanko sto let od smrti enega največjih umetnikov 20. stoletja, praškega mojstra kratke zgodbe in romana, Franza Kafke. Pisatelj judovskega rodu, ki je, kot vemo, ustvarjal v nemščini, je namreč svoja osrednja dela – v tem kontekstu velja omeniti vsaj romana Grad in Proces ter Preobrazbo, Sodbo, Gladovalca in Poročilo akademiji med novelami – tako spretno, tako temeljito ovil v atmosfero tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je njegov priimek – v pridevniški obliki »kafkovski« – navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Toda: od kod natanko prihaja ta, tako specifična atmosfera? Kaj neki ji botruje? Mar Kafkovo dojemanje človeka in njegovega klavrnega položaja v svetu res izrašča, kot so v preteklosti menili številni njegovi interpreti, iz umetnikovega težavnega odnosa s kolikor muhastim toliko gospodovalnim očetom Hermannom – ali pa je posredi vendarle kaj drugega? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili komparativista, predavatelja na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Vida Snoja.   foto: Franz Kafka leta 1923 (Wikipedia, javna last)

Draga Potočnjak je igralka, dramska pisateljica, aktivistka. V Slovenskem mladinskem gledališču je bila zaposlena od konca študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo do upokojitve pred nekaj meseci. Ob tem je sodelovala z drugimi slovenskimi gledališči in ustvarila je nekaj vidnih vlog v filmih. Kljub formalnim spremembam ostaja na odru Slovenskega mladinskega gledališča aktivna umetnica. Odrske deske pa jo spremljajo tudi zunaj konkretnih gledaliških prostorov, saj se že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja pa se posveča tudi pisanju dramatike. Številne njene drame so bile uprizorjene v slovenskih gledališčih, pa tudi zunaj naših meja, zanje pa je prejela tudi več nagrad, med njimi Grumovo nagrado za najboljše slovensko besedilo, za dramo Za naše mlade dame. V tem obdobju je napisala tudi več deset radijskih iger, ki so bile predvajane na naših programih. V svojem pisateljskem delu Draga Potočnjak mnogokrat razkriva dogajanja znotraj zidov poškodovanih družin, odrski izziv pa ji prinaša družbeno in socialno angažirano gledališče. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Vito Weis in Draga Potočnjak v predstavi Krize, r. Žiga Divjak, SMG, sezona 2022/23, foto: Matej Povše, izsek

Dušan Škodič je začel hoditi v gore s starši, kot srednješolec pa je opravil tečaj za mladinske planinske vodnike v letnih in zimskih razmerah. Opravljen ima tudi izpit za markacista in gorskega stražarja, kot inštruktor je sodeloval na tečajih za mladinske vodnike in nekaj let se je ukvarjal z alpinizmom. Pisati je začel v srednji šoli. V Planinskem vestniku objavlja od leta 1994, član uredniškega odbora je od leta 2009. Je tudi avtor več knjig, povezanih s planinsko tematiko. V zadnjih letih je raziskoval arhiv kranjske sekcije nemško-avstrijskega planinskega društva, v katerem je odkril slovenski javnosti neznano gradivo, pomembno za preučevanje zgodovine našega planinstva in alpinizma v navezavi z osvajanjem Triglava in drugih slovenskih gora. Ta odkritja je uvrstil v nedavno izdani knjigi Triglav je naš. Dušan Škodič bo svoja odkritja delil z nami v oddaji Intervju na Prvem.

Saznaj zašto je potrebno pisati na engleskom i koji su to razlozi zašto je važno da vežbaš pisanje na engleskom. Preslušaj ovu epizodu i saznaj zašto moraš pisati na engleskom. Ukoliko želiš da učiš engleski u English Lane školi sa Zoranom, pogledaj kako da se prijaviš ovde: https://englishlane.net/onlineskola/ Link ka ovoj epizodi podkasta na blogu: https://englishlane.net/onlineskola/138-4-razloga-zasto-moras-pisati-na-engleskom/

Piše: Peter Semolič, bereta: Aleksander Golja in Maja Moll. Pesnice in pesnike lahko z vidika pesniška razvoja uvrstimo v dve skupini: na tiste, ki se pojavijo v javnosti že bolj kot ne izdelani avtorice in avtorji ter potem povečini variirajo svoj že zgodaj najdeni stil, in na tiste, ki rastejo pred nami, ki počasi, od pesmi do pesmi, od zbirke do zbirke bogatijo svoj pesniški izraz. Andraž Polič zagotovo sodi med slednje, za njegovo pesem lahko rečemo, da je skozi čas pridobivala na prostornini, nivojih, da se je odpirala v vse več in več smeri, hkrati pa tudi vse bolj natančno in niansirano podajala vsebino in še bolj čustvo, ki je značilno zgolj zanj in to od vsega začetka njegove pesniške poti. V nasprotju z drugimi vidiki njegove poezije je čustvo, s katerim Polič vedno znova prepoji ali zgolj obžari svoje verze, od nekdaj tu – je prefinjena mešanica nostalgije in melanholije, je otožnost, ki nosi s seboj vonj po morju in potu ljubljene osebe, ujete v trenutku erotične ekstaze. Že iz povedanega je razvidno, da lahko z zbirko Prelomi pričakujemo pesnikovo do zdaj nemara najbolj zrelo pesniško delo. Toda prehojena pot, pesniška in življenjska, ne sme biti peza, zbirko odpira verz: »Začeti kot začetnik …«. V začetku torej ni samo pregovorni beli list papirja, ki vedno znova pričaka pesnika in ga postavi na začetek nove pesniške avanture, je tudi pesnikova želja in namen, da se postavi v tisto točko, iz katere bo lahko na novo vzpostavil razmerje do sveta in pisanja: »Začeti znova: kot zenovski mojster s prazno glavo …,« beremo nekaj verzov pozneje. V uvodni pesmi Polič tudi postavlja enačaj med pisanjem in življenjem: »Prepoznati tišino, zamolčano rano /…/ Čas je zrel: živeti, živeti!« Pisati zato hkrati pomeni tudi biti. Odgovor na vprašanje »biti kot kaj« nam prinese pesem Eros: »Biti je erotika! /…/ Erotika je biti!« Človek, kot ga uzremo skozi novo zbirko Andraža Poliča, je bitje erosa; eros je tisti, ki poganja življenje in pisanje, v pesmi Razdišana pesnik sopostavi »okus na jeziku in pisanje z roko«, »brazde na papirju« in ljubeče ugrize … Toda svet, ki nam ga prinašajo njegovi verzi, ni predmoderni celoviti svet, in to kljub prelivanju zvokov in pomenov (nostalgija je na primer čustvo in istoimenski film Andreja Tarkovskega), temveč svet »prelomov«, ki ga prečijo, odpirajo v neznano in znotraj njega vzpostavljajo včasih bolj drugič manj nepremostljiva nasprotja. Zanosnim, visoko ritmiziranim, orfičnim pesmim tako sledijo narativne pesmi, ki magijo dveh trgajo na koščke s sivino vsakdana in prozaičnim jezikom (»V pozni pomladi /…/ je dozorel moj čas za popoldanski tek: /…/ da pretečem nekaj krogov, kot se reče …«). Ali pa, kot v pesmi Druga Cona, po zgledu Apollinairjevih Con celo razpadejo na posamezne verze, ti pa se le še s težavo oklepajo utečenih razmerij do resničnosti, saj se tako kot resničnost lomijo na manjše delčke: »Kristal je češki … razbije se konceptualna instalacija.« Pesniški subjekt tako ni zgolj orfični pevec erotične dvojine, ampak je tudi, če ne predvsem, samotni prenašalec sveče iz filma Nostalgija ali celo Stalker: »Kot Stalker grem globoko in zona me obliva …« Poličeve nove pesmi so polne citatov, polcitatov, reminiscenc, s čimer vanje vstopajo številni svetovi in vnašajo svojo lepoto, a tudi svojo razlomljenost: češki kristal tako na primer vnese pesem Andreja Bretona, s tem pa tudi nadrealizem in tudi že spor v nadrealističnem gibanju, njegov konec … Ljubezen v Poličevih pesmih je tako vedno tudi spomin na ljubezen, tek je vedno že tudi od-tečen – svet, ali natančneje rečeno svetovi, so razdrobljeni ne le v prostoru, temveč tudi v času. Za Poličevo poezijo tako značilno kompleksno in prefinjeno niansirano čustvo je v zbirki Prelomi morda še najbližje nostalgiji. Toda, kaj pa je pravzaprav nostalgija? Zbirko zaključujejo verzi, ki so našli pot tudi na hrbtno knjige: »Hodim po spominu – proti kraju varnega otroštva, kjer okušam čas na koncu jezika in se čudim jutrišnjemu dnevu … Mogoče ostane kakšen verz, včasih cela pesem, in to ni nostalgija – je le poezija … kar ostane na koncu poti.« S Prelomi je Andraž Polič ustvaril polno, zrelo, bogato, a tudi zračno pesniško zbirko. Svetovi, ki jih priklicuje, so polni prelomov, a nad njimi se pnejo krhki mostovi pesniške govorice. Toda pozor, tudi ta je v sebi polna zlomov, ran, in prav zato globoko erotična.

The world of game marketing is a shifting landscape. Recent years have shown a trend toward short-form content for advertising, communicating and selling video games.   Today we'll be discussing some of those trends, effective ways to employ them in your projects and other concepts to keep in mind when tackling your marketing.  Ep 308 Shownotes:

La dramaturga, directora i actriu Valeria Pisati és una creadora habitual del nostre programa. Aquest cop presenta 'My mother my liberty' amb Colectivo Los Mommy a Sala Melmac de Barcelona (del 9 al 14 de maig), amb dramatúrgia i direcció d'ella i a la interpretació l'acompanyen Zúbel Aralna, Pau Rosell, Núria Dalmau i Daniel Mallorquín. Hem pogut veure una petita mostra d'aquesta peça a la secció de Teatre Breu del Festival Mutis 2023 (podeu trobar l'entrevista amb na Valeria en aquest canal) i ens va deixar bocabadades, com és habitual amb el seu teatre, que sempre està innovant, experimentant i explorant nous camins. Aquest cop, l'obra tracta sobre la dona i la seva pèrdua d'identitat, fent partícep al públic perquè sigui el propi poeta de la peça. Ona Cultural - La Clem Cultura - teatre - creadora - directora - interpretació - textos - experimental - dona - identitat - dones - cultura - ràdio - radio

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Vsebino pesniške zbirke Marcella Potocco Odisej(ka) v labirintu na kratko povzemajo pesnikove besede pod posvetilom: “sprememba implicira strah, a pričakovanje strah raztaplja”. Zbirka je razdeljena na šest tematskih sklopov, ki se med seboj razlikujejo in dopolnjujejo tako po vsebini kot po stilistični zasnovi. V prvi z naslovom Kar je reči o shojenih stvareh se pesnik pozabava s strukturalističnim in fenomenološkim ustrojem sveta, z označevalci, imeni in pomeni, prostori in razmerji, ki jim pripadajo. Shojene stvari za sabo puščajo prostor, ki ga orje naš dialektični um ter omogoča prostor za poimenovanje, ozaveščanje tu-biti pa tudi drugega kot drugačnega. 33 poimenovanj za sneg (kot jih poznajo Eskimi), zapiše avtor, “… zadostuje za / razlikovanje snega. Zadostuje, samo če // se želiš, želiš brez razlike, obrniti / kot plug sredi razpomenjenega polja.” V pesmi Še nekaj o shojenih stvareh pa dodaja: “… Ne na triintrideset in plus različic / za smisel nečesa, česar ni. Ko bo, // bo. Ne da bi z izgovorjenim sneg / izpraznila snega. Temveč da bo nekaj, // v besedi, celo, postalo tu-bit-je.” V drugem sklopu Lekcije iz minljivosti se Potocco na eni strani poigrava s Heraklitovo tezo o minljivosti, po drugi strani pa trdi: “potrebuješ nekaj skromne popustljivosti – do dreves, do ljudi // in bivanja – in šele potem – šele potem se iz tega lahko rodi upor.” Pri tem s pomočjo metafor ponudi nekaj lekcij iz postkolonialistične zgodovine in indijanske mitologije. V tretjem sklopu z enakim naslovom, kot ga ima pesniška zbirka, se znova prizemlji v sedanjosti, ki jo naseljuje pričakovanje prihoda novega bitja. Rastoči nosečniški trebuh ga spomni na rast drevesa, oblika trebuha pa poraja številne asociacije na zaznavo geometrije prostora in porajajočega se bitja, ki vidi, čeprav v pesnikovem svetu še ni dejansko prisotno. V pesmi z naslovom Odisejka v labirintu, v katerem je že izražen tudi spol otroka, skicira prostor še nerojenega bitja: “Presek premic. Zaznavanje daljic / v labirintu, ki ga tvoriš v mestu. // Vijuge poti nad izvotljenimi okni / k očesu, ki te zagleda in ti ga ne vidiš.” Čeprav so priprave na rojstvo prikazane z opisom vrste dokumentov, ki jih kot oče potrebuje za pot v porodnišnico, življenje doma teče naprej svojo pot. Pesem z naslovom Drago dete nagovarja jokajočo novorojenčico ter hkrati izpostavlja problematiko, s katero se soočajo priseljenci v Evropi: “Ne joči, pridem kmalu, mimo migrantov – ljudi, za katere ne moreš najti prave strategije. Pisati o njih je pilatovsko umivanje rok, / ni rešitev. Tvoje modre oči ne razumejo niti besede. Dobiš joško / na vsaki dve uri – imaš posteljo tu, drugo, prenosno, za drugam, / imaš ogenj, ki ugaša v peči – imaš les, ki včasih zaškrta nad tabo.” Četrti sklop prinaša poigravanje z otroškimi pravljicami in izštevankami, kot so Ringa ringa raja, Volk in sedem kozličkov in Sneguljčica. O njej pesnik s pomočjo ponavljanja in personifikacije zapiše: “Ti za stolom, jaz za stolom, jaz tebi / o vzgoji, ti meni o tečnobi, jaz tebi o Sneguljčici, // ti meni: “vse sadje je kot jabolko, vse / življenje spi, ko ga pojemo, pa umre.” Zaključki pesmi so oblikovani kot duhovite zamisli oziroma teze, s katerimi pesnik hčerko pouči o življenju, obenem pa pravljice in ljudske izštevanke vključi v sodobni čas, ki ga ne razmejuje delitev na dobro in zlo, temveč hierarhija izkoriščevalcev, ki jih poosebljajo plenilci in zajedalci. V petem sklopu z naslovom Krst pri Savici je Potocco preoblikoval Prešernov ep v novodobno politično alegorijo, iz katere razberemo svojevrstno kritiko nekdanjega predsednika in županov: “Kako lep je na odru, kako mavričen kalejdoskop / županov in iztrošenega botoksa, našega gospoda / predsednika. - Že spiš, hči moja? Ne gledaš, / kako se sprašujem – od kod se je vzel ta čudni // noriški delirij?” V zadnjem tematskem sklopu zbirke, ki se (po antidepresivih) imenuje Escitalopram, se je Potocco pozabaval s formo – pesem z naslovom Šolske naloge je sestavil kot naloge iz italijanščine, v kateri so odgovori, ki označujejo sorodnosti in razlike med določenimi besedami, že podani z odebeljeno pisavo in pripadajočimi črtami. Pesem z naslovom Na koncu so zmeraj prioritete, pa vsebuje tri sezname prioritet – dva, zapisana v slovenščini, in enega v italijanščini – z absurdnimi izzivi, ki se nanašajo na obdobje epidemije covida: “...ne povedati za vročino, da ne dobiš karantene //...//za praznike obesiti lučke, ne sebe, //… vesel, da si ti, moja hči, ostala eden polsimptomatski poprček.” Marcello Potocco se izkazuje kot spreten interpret vsakdanjega življenja, ki v medijski retoriki prepoznava ideološke termine in jih duhovito vključuje v poezijo. Ta je tako odsev mitemov iz različnih literarnozgodovinskih obdobij, ki predstavljajo metaforična križišča med nekoč in danes. Zbirka Odisej(ka) v labirintu najde izhod iz kompleksnega stvarstva le s pomočjo strukturalističnih ugank in pesnikove intuicije. Ta se v vsakem sklopu pokaže kot magnetna sila, ki pesnikovo potomko in tudi anonimnega bralca usmerja k točki, iz katere lahko začne spoznavati svet na povsem nov način.

Kao astrofizičarka, Vernesa Smolčić (PMF) duboko je u jeziku znanosti koji je uglavnom engleski. Ali istodobno, vodi Astroučionicu, blog na kojem popularizira znanost jednostavnim jezikom. Slično radi i na TikToku. Pisati ili govoriti jednostavno o vrlo kompleksnom, kao što su npr. crne rupe ili galaksije, izazovan je proces. Pomogli su joj seminari i konferencije diljem svijeta, ali možda najviše afinitet za priču koja je u suštini okosnica komuniciranja znanosti. --- Astroučionica Vernese Smolčić: https://www.astroucionica.hr/ Pozivamo vas da ispunite anketu o slušanosti (2-5 min): forms.gle/nZ6tJTKuQysct3jQ7 Pretplatite se i saznajte više o podcastu: www.linktr.ee/bliskisusreti Pratite nas: www.facebook.com/bliskisusreti www.instagram.com/bliskisusreti_podcast www.twitter.com/bliskisusreti Sviđa Vam se što naš rad? Podržite nas kavicom za 2€: www.buymeacoffee.com/bsjv (CC) 2023 Bliski susreti jezične vrste

Doduše, mi smo već dali priliku ChatGPT-u da napiše epizodu umjesto nas - kako je to izgledalo, provjerite u epizodu 142. No, spoiler alert, nije to bio pretjerano zanimljiv scenarij, ali AI je dao neke prosječne argumente - u beta je fazi pa mu možemo oprostiti.Reakcije na taj podcast bile su dvojake. Dok su se neki složili da ono što AI trenutno producira nije dovoljno dobro, drugi se kunu da je to najkorisniji alat koji su do sada probali. I istina, sve je više alata koji nude pomoć pri pisanju sadržaja - od spomenutog ChatGPT-a, preko Jaspera i Copy.ai-ja, potom alata koji nam pomažu u pravopisu i gramatici, kao što je Grammarl,) do toga da tražilice direktno odgovaraju na naša pitanja, ne nude nam više toliko opcija i linkova, što utječe na cijelu SEO industriju i u konačnici sve one koji objavljuju sadržaj na internetu.Koja je onda zapravo budućnost kreiranja sadržaja, od novinarstva preko content marketinga do drugih industrija? Raspravili smo u svim smjerovima kojih smo se sjetili, a dotaknuli smo se i regulative pa čak i potencijalne metodologije koja će otkriti je li nešto pisao AI ili čovjek.Je li kasno da naučite pisati, doznajte uz ostale teme: 00:00 ChatGPT je već pisao za nas, a za vas? 02:55 Kako će BuzzFeed koristiti AI u kreiranju svog sadržaja? 04:48 Što će biti s novinarskim redakcijama i izdavačima? 11:10 Kako će proći druge industrije, poput prava? 13:15 Regulativa oko sadržaja koji kreira AI 14:19 Što kaže ChatGPT na ovu temu? 15:56 Najviše koristi od AI-ja ima content marketing 17:24 Alati za kreiranje sadržaja, a da nisu ChatGPT 19:23 Jeste li vi AI purist ili maksimalist? 23:10 Što ako ste loš pisac ili loš dizajner? 26:38 Kako ćemo provjeriti je li nešto pisao AI 27:44 Naučite pisati sad! 28:29 Što bi se dogodilo da AI zamijeni pisce?  _______________

Pisati komentar na 24. februar pomeni podobno kot pisati komentar za 1. september. Na ta dan so nacisti, povezani prek pakta s sovjeti, napadli Poljsko in začeli drugo svetovno vojno. 24. februarja pa so nasledniki sovjetov napadli Ukrajino. A slednja vojna še traja in njene posledice čutimo mi, še veliko bolj in na tragičen način pa jih čuti krvaveči ukrajinski narod.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Pisati komentar na 24. februar pomeni podobno kot pisati komentar za 1. september. Na ta dan so nacisti, povezani prek pakta s sovjeti, napadli Poljsko in začeli drugo svetovno vojno. 24. februarja pa so nasledniki sovjetov napadli Ukrajino. A slednja vojna še traja in njene posledice čutimo mi, še veliko bolj in na tragičen način pa jih čuti krvaveči ukrajinski narod.Komentar je pripravil odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja.

Quina visita més divertida hem tingut amb Ferran Devesa i Eduard Serra, creadors i intèrprets membres de Benvolguda Cia, que juntament amb Valèria Pisati presenten 'L'Elvis del metro. Mind the gap!' a Sala Melmac de Barcelona, del 17 al 19 de febrer.  L'Elvis del metro és un símbol a Barcelona, i els seus companys de feina el van a veure tots els dimecres en concert. Treballen tots tres al Data Center. Un dia tenen una idea esbojarrada que pot canviar les seves vides i les de tothom. Amb diverses interpretacions de temes d'Elvis en directe, la confluència de tres talents com aquests i segurament que moltes més coses, no podem més que recomanar-vos molt que aneu a veure Benvolguda Cia i el seu Elvis a aquesta preciosa sala del Guinardó, la Melmac. Ona Cultural - Com està el món - teatre - cultura - El Podcast de Laura Clemente - Ona de Sants - La Clem Cultura - Laura Clemente - Sergi Vila - ràdio - radio 

Petro Pogorevc poznamo predvsem kot dramaturginjo v Mestnem gledališču ljubljanskem ter urednico knjižne zbirke Knjižnica MGL. V tokratni oddaji pa jo bomo še malce pobliže spoznali kot pisateljico in avtorico dveh biografskih romanov. Leta 2020 je namreč izšel njen biografski roman o Radku Poliču z naslovom Rac, dve leti kasneje pa še roman o Jožici Avbelj z naslovom Joži. Oba romana štejeta krepko čez 400 strani.

Piše: Ana Hancock Bereta: Jasna Rodošek in Igor Velše Smisel rože je avtobiografija, ki pa se zaveda svoje literarne narave. To je še posebej očitno v poglavjih, imenovanih »komentar«, v katerih Ivo Svetina secira svoje preteklo literarno ustvarjanje, natančneje mladostno ljubezensko poezijo, s hvalevredno samokritičnostjo. Če povzamemo za avtorjem, ne gre za knjigo spominov, temveč za interpretacijo, ki je vedno tudi mistifikacija. Vendar pa se zdi, da med pripovedovalcem in avtorjem ni razkoraka. Naslovna roža predstavlja življenje, sicer polno lepote, a krhko in efemerno kot cvetlica, o kateri Svetina pravi, da je »kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«. Smisel rože je tako, precej očitno, smisel življenja. Edino, za kar se sprva zdi, da kljubuje minljivosti, je literarno ustvarjanje, natančneje poezija. Poezija, ki bi ubesedila bistvo življenja, bi postala ne le neminljiv ekvivalent življenja, temveč zaradi svoje dolgoživosti temu tudi nadrejena. Glavni lik se tu znajde pred vsaj dvojno nezmožnostjo. Ne le pred nezmožnostjo ubesediti v meri, kot si je zamislil, pred razmikom med predstavljanim in uresničenim, temveč tudi, da s tem početjem zamuja tisto, kar je želel ovekovečiti. To pa so predvsem romantični odnosi, ali kakor Svetina povzema za Šalamunom: »da je pisanje pesmi, takrat, ko žena spi in bi moral biti ob njej, znamenje vrhunske sebičnosti«. A tudi odnosi z ljudmi so že vnaprej zapisani minljivosti. Ženske so, čeprav jim poleg poezije velja osrednje zanimanje, zreducirane na seksualni objekt in zunanjo lepoto. Jezik je slikovit in nazoren, poudarek je na občutenju trenutka, kakor se kaže subjektu. Besedišče je razkošno, s številnimi redkimi in arhaičnimi besedami. Avtor se večkrat sklicuje na eminence slovenske literarne misli in klasike svetovne literature. Odlomki iz njihovih del so posejani skozi ves roman. Povedi so razvejane, z mnogimi podredji. Slog je večinoma privzdignjen, vendar dosledna nazornost vodi tudi v skorajda naturalistične opise manj nežnih dogodkov, kar v delo vnaša nekoliko surovosti. Še zlasti poetični in doživeti pa so opisi narave, vedut, delov dneva in daljnih obmorskih mest, kraja, kjer se hrepenenje še najbolj približa potešitvi. Posebna pozornost je namenjena barvam in svetlobi ter občutkom, ki ga te zbujajo v subjektu. Potovanja so, poleg spolnosti, uživanje v snovnosti, tisto pravo življenje, ki ima smisel v samem sebi. Tesnoba, ki se poraja iz zavedanja, da minljivosti naposled ni mogoče ubežati, obseda glavni lik, verjetno Svetino samega, in predstavlja edino stalnico življenja. Neizčrpen vir nemira je tudi skorajda shizofrena zahteva po ustvarjanju, ko bistva ni mogoče izraziti z besedami, hkrati pa je pisanje edini dokaz, predvsem samemu sebi, da smo živeli. Ali kakor bi dejal pripovedovalec: »Kje je tu smisel življenja? ... Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo … Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?! ... Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …« Smisel rože je neke vrste razvojni roman, kjer je odnos do literature osrednjega pomena. Prek poskusa ubeseditve neubesedljivega, literature kot terapije, spomenika življenju, do sprijaznjenja, da je literatura sama sebi namen ali kakor proti koncu romana ugotavlja pripovedovalec: »To nikakor ni zdravilo, to so nabrekle, patetične besede«. A odpoved poeziji, tako kot odpoved alkoholu, nikakor ni lahka in nepovratna.

Mariborčanka Janja Vidmar, večkrat nagrajena mladinska pisateljica s svojo najnovejšo – potopisno literaturo, ki tematizira ljubezen v zrelih letih, navdušuje tudi odrasle bralce. O danes še vedno zamolčanih temah kot so staranje, osamljenost, vloga ženske v današnji družbi, tudi o pisanju in branju literature, gibanju v naravi, ki jo pomirja in bogati ter o praznikih je Janja Vidmar spregovorila v tokratni oddaji Obrazi sosednje ulice.

Predstavljamo lik i djelo Jasminke Petrović - autorice brojnih za mnoge već kultnih knjiga za djecu i mlade. Jedna od njih nosi naslov: Leto kada sam naučila da letim. Upravo se prevodi se na njemački jezik. Snimljen je i istoimeni film koji vrlo brzo postao hit. Davor Korić nas uvodi u priču. A Jasminka Petrović iz čuvene „prve ruke“ pokušava objasniti čemu je tajna pisanja za djecu? Kako zadovoljiti odrasle a pisati samo za djecu? I kako pri svemu tome ostati iskren? Von Amir Kamber.

Tržaški pisatelj Milan Lipovec ni zelo znano ime slovenske književnosti. Rodil se je leta 1912 v Trstu, kjer je večinoma tudi živel. V Trstu je končal meščansko in eno leto trgovske šole, leta 1929 je odšel v Ljubljano, najprej je delal kot knjigovodja, pozneje pa kot stavec. Med vojno je bil interniran, tudi po vojni je delal kot stavec. Pisati in objavljati je začel leta 1938 – predvsem novele in črtice. Sodeloval je pri časopisu Zaliv, tudi kot urednik. Napisal je dva romana: Ljudje ob cesti leta 1961 in Leseno jadro leta 1976, štiri leta prej pa zgodovinsko pripoved Čubejska prigoda. V oddaji Naši umetniki pred mikrofonom boste slišali pogovor, ki ga je s pisateljem Milanom Lipovcem leta 1997, samo nekaj mesecev pred njegovo smrtjo, posnela Tadeja Krečič. Pogovoru pa smo dodali še odlomek iz Lipovčeve Čubejske prigode, ki govori o Janezu iz Kastva, avtorju znamenitega Mrtvaškega plesa, Hrastoveljske freske iz leta 1490.

Entrevistem Valeria Pisati i Jordi Hanley, autora-directora i intèrpret-responsable de comunicació de la Companyia Chity y las demás, que han guanyat el Festival MUTIS​ d'enguany amb la seva magnífica obra 'Camping'. Valeria Pisati va fent camí com una de les dramaturgues i escriptores teatrals més originals de la seva generació. I en Jordi ha brillat amb la seva interpetació. L'equip artistic de Chity y las demás fa una feina fantàstica i ha fet possible guanyar el MUTIS21, Festival de Teatre Independent de Barcelona. Ona Cultural - Ona de Sants - teatre - MUTISXII - cultura - ràdio - autora - companyies teatrals - directora - actor - interpretació - creació - Laura Clemente Ona Cultural - Ona de Sants - teatre - MUTIS21 - MUTISXII - cultura - ràdio

6. julija leta 1957 sta se prvič srečala John Lennon in Paul McCartney. Kar je sledilo, je pomemben del glasbene zgodovine, z glasbenim urednikom Janetom Webrom pa smo razmišljali, zakaj je prav Beatlom uspel veliki met in kaj je bilo zaslužno za njihov gromozanski uspeh.

Entrevistem Valeria Pisati i Jordi Hanley, dramaturga-directora i intèrpret-responsable de comunicació de la Companyia Chity y las demás, que presenten l'obra 'Camping' a la fàbrica de creació Fabra i Coats divendres 16 d'abril dins la Secció Emergent del Festival Mutis de Teatre Independent de Barcelona. Tenim moltes ganes de veure el nou treball d'aquesta creadora que tant ens agrada, sempre reivindicativa, original i innovadora. Ona Cultural - Ona de Sants - teatre - MUTIS21 - MUTISXII - cultura - ràdio

durée : 00:59:44 - En pistes, contemporains ! du dimanche 22 novembre 2020 - par : Emilie Munera - Au menu : Le nouveau disque du clarinettiste Nicolas Baldeyrou fait dialoguer Pierre Boulez, Bruno Mantovani et Michael Jarrell ; les œuvres pour flûte et piano des compositeurs suisses Reto Stadelmann and Joseph Lauber ; des berceuses contemporaines sous les doigts du pianiste Bertrand Chamayou... - réalisé par : Claire Lagarde

Pred dnevi je umrl katalonski pisatelj Juan Marsé, ki sodi med najpomembnejše pisatelje sodobne Španije. Rodil se je leta 1933; mati je nekaj dni po porodu umrla, oče ga je oddal v posvojitev. Njegova življenjska zgodba je bila vse prej kot lahka, že od zgodnjih let se je preživljal sam. Ni se šolal, je pa veliko bral in se kot ustvarjalec oblikoval ob gledanju ameriških filmov. Pisati je začel kot najstnik, prvi roman je objavil pri petindvajsetih. Zaznamovala ga je Francova diktatura, ki je njegova dela prepovedovala. Več Marséjevih knjig je zato izšlo v Mehiki. Njegova dela pretresjlivo slikajo Katalonijo v času po španski državljanski vojni in razmere v obdobju Francove diktature. Na prevod katerega njegovih v slovenščino še čakamo. Vabimo vas, da prisluhnete ponovitvi oddaje, ki jo je o Juanu Marséju, njegovem življenju in ustvarjanju leta 2009, ko je prejel Cervantesovo nagrado, pripravil Andrej Rot.

Pred dnevi je umrl ugledni švedski pisatelj in dramatik Per Olov Enquist. Rodil se je leta 1934 v Hjoggböle na severu Švedske, kjer je tudi odraščal. Na univerzi v Uppsali je študiral literarno zgodovino. Pisati je začel v šestdesetih letih v ozračju francoskega novega romana. V več kot štiridesetih literarnih delih je Enquist izoblikoval svoj poseben literarni slog - resnica v njegovem pisanju ni dostopna, dejstva so pogosto preveč kompleksna, odgovori dvoumni. V slovenščino imamo prevedena Enquistova romana Knjiga o Blanche in Marie v Prevodu Mite Gustinčič Pahor in Knjižnica kapitana Nema, ki jo je prevedla Sara Grbović. S Petrom Olovom Enquistom se je leta 2011, ko je bil gost festivala Fabula, pogovarjala Staša Grahek.

Ribiško mestece Matala na Kreti je danes sicer znano letovišče, še bolj znano pa je bilo v 60. letih minulega stoletja, ko so si nomadski hipiji v prazgodovinskih votlinah nad plažo uredili svoja nomadska bivališča. Ne hipijev ne njihovih bivališč ni več. Za njimi je ostal spomin in zapisana sled na skali: Today is life, tomorrow never comes. Ta grafit pa je svoje stalno mesto dobil še nekje: Vlado Kreslin mu ga je našel v eni od svojih pesmi, ki jo je objavil v pesniški zbirki Zakartana ura, prav nedavno pa še uglasbil in predstavil na albumu Kaj naj ti prinesem, draga. Smo se pa v pogovoru za tokratni podkast bolj kot ustvarjanja glasbe držali pisanja poezije. Kar zadeva Vlada, mu je popolnoma vseeno, kje ga pesem doleti, le da ima pri sebi kak listič, da jo zapiše, pri čemer tudi račun in letalska karta prideta v poštev. A ni bilo vedno tako. Pisati je začel razmeroma pozno. Bil je pač tisti član banda, ki je največ bral, zato so ga preprosto kar določili za avtorja besedil. Saj ne da že v šoli ni imel česa pisati, ampak prijatelji bi ga “takrat v rit zbrcali. Nogomet se je špilal, ne pa pesmi pisalo. Če bi jih, bi me deklasirali v sekundi”.

Marijana Perinić definitivno ima koristi od toga da sadašnja predsjednica osvoji još jedan mandat - jer Marijanin vjerojatno najpopularniji nastup je u ulozi Precjednice, lika stvorenog kao satira prve hrvatske predjednice - Kolinde Grabar-Kitarović. Marijana je jedna od veteranki domaćeg standupa - s početkom od prije više od 10 godina, iskustvom u brojnim nastupima sa kolegama i samostalno, u showu "Štiklom u mozak, loptom u dupe", autorica tri knjige, "Gore ne može," "Šaka suza, vrića smija," i "Jesi online?" te je organizatorica zabavnog talk-showa uživo "Ženska priča," da navedemo samo najveće projekte. Marijana je pronicljiva i iskrena, brza na jeziku ali i topla, te je razgovor s njom vrlo interesantan i sklon odlasku u neočekivane smjerove. Najavljujemo i sljedeće izdanje talk showa Ženska priča 16.4. S Marijanom smo pričali o: 00:50 - Kako se zvao tvoj prvi simpatija?02:00 - Jesi li definirala kriterije savršenog frajera?04:30 - O knjizi "Jesi onlajn"?05:50 - Motivacija - pisati ću novu knjigu, ne želim pisati nastavak. 08:30 - U 27. godini života dogodila se moja kreativnost.09:45 - Ja sam diplomirala financije i to je… Bože, sačuvaj!11:00 - Kako pilića preodgojiti u tigra?12:50 - Tko zna, možda se i nekad vratim u turizam…13:50 - Veteranka standupa - a trebalo je dvije godine da me nagovore da probam.15:35 - Ja moram napisati tekst da bi mogla nastupati, ne mogu iz glave.16:20 - Muško-ženski odnosi su tema u kojoj se ljudi mogu pronaći, zato je to vječna tema.17:20 - Ima tema koje će uvijek proći, a ima tema koje mogu proći samo kod specifične publike.18:30 - S iskustvom razviješ dinamiku nastupa - znaš kako izaći, kako držati tempo, kad otići…20:00 - U početku sam bila bijesna i vulgarna žena na nastupima. Danas mi to više ne treba. Mislim da je to odraz nesigurnosti.21:45 - Uvijek si u nekoj ulozi, i treba se stalno igrati. Nikad nisi onaj tko si u svoja četiri zida.23:00 - Stand up komičari su samo ljudi koji primjećuju i dovoljno su hrabri24:00 - Zašto glumci nisu dobri stand up komičari? 26:00 - Vježbaš, napišeš, probaš u dnevnom boravku… i onda izađeš pred publiku.27:10 - Postoji li idealna publika?28:20 - Kako izgleda proces pisanja novog materijala? Imam tekicu, zapišem zapažanje… i onda nakon pet sati pisanja izađe nešto.30:00 - Pisati standup i roman nije isto. U romanu (otprilike) znam što ću pisati, a u standupu drobim, drobim, drobim i gledam jesam li se sjetila čega pametnog.32:00 - Aktualnosti su dobra tema za početnike33:11 - Poanta je imati "best of" materijal koji je trajan, jer s "best of" materijalom putuješ okolo.33:30 - Ima li u standupu para?34:55 - Ne možeš naučiti bez da probaš35:20 - Zašto u Hrvatskoj nema puno žena stand up komičarki36:50 - Autentičnost - tvoja emocija mora ići uz lik koji prezentiraš38:25 - Jesi li uspjela koga motivirati da bude stand up komičarka?40:00 - Mozak je mišić koji treniraš i razvijaš41:00 - Sve što radim, radim solo.41:30 - Prve dvije godine sam nastupala gratis.43:15 - Precjednica - kakav je to tip komedije?45:20 - Komičari govore istinu, a političarima se ljudi smiju!45:55 - Nadam se drugom mandatu Precjednice - 1500 kn sam platila plavu periku!47:20 - 400 000 pregleda u manje od tjedan dana kad sam lansirala Precjednicu48:05 - Prvi zadatak Precjednice je humanitarni rad!49:25 - Sve što ona kaže, važno je da ja to mislim.50:40 - Precjednica - ja tu nemam posla. Izjave predsjednice su materijal koji samo dolazi.53:00 - Želja mi je napisati predstavu o Precjednici54:00 - Voljela bih s predsjednicom popiti kavu54:30 - "Ženska priča" je nastala kao književna večer56:20 - Počeli su dolaziti i muškarci na preporuku mojih gošća57:45 - Koliko je posla organizirati Žensku priču?58:40 - Kako je s regijom - ima li te i vani?1:01:10 - Je li Precjednica bila u Beogradu? Da li bi išla?1:01:30 - Obučem se ja u Precjednicu za maskenbal u inozemstvu… i nitko ne zna tko sam.1:03:40 - Nakon nekoliko godina iskustva ti se više ne događaju katastrofalno loši nastupi....

Novembra je Ljubljano obiskala ugledna francoska pisateljica Marie NDiaye. Pisati je začela že zgodaj, kot gimnazijka je izdala prvo knjigo. Za svoja dela je dobila številne nagrade, med njimi prestižno Goncourtovo. V slovenščino imamo prevedene njene romane Rosie Carpe, Tri močne ženske in Ladivine, poleg tega pa tudi dramo Hilda. Leta 2007 se je Marie NDiaye z družino preselila v Berlin in devet let živela med Francijo in Nemčijo, zdaj večinoma živi v bližini Bordeauxa v Franciji. S francosko pisateljico Marie NDiaye se je za Razglede in razmisleke pogovarjala Nina Gostiša. Foto: http://www.institutfrance.si/marie-ndiaye.html

OKROGLA MIZA 13. september 2018, 14:00 knjigarna Konzorcij

Samsung i Google u slučaju koji će pisati knjige, prvi pogled na iPhone 7 i najčudnije dugme na svetu. Višeslojne posledice slučaja Note 7, da li će Samsung uspeti da nas ubedi da je sve u redu i kako je Google dobio šansu kakvu nije ni sanjao. Prvi pogled na iPhone 7 i novo home dugme, Microsoftov rast i novosti koje nas očekuju za sledeću epizodu. Aleksandar Miladinović: https://rs.linkedin.com/in/aleksandar... Ivan Jelić: https://twitter.com/escapetofreedom https://rs.linkedin.com/in/ivanjelic

Samsung i Google u slučaju koji će pisati knjige, prvi pogled na iPhone 7 i najčudnije dugme na svetu. Višeslojne posledice slučaja Note 7, da li će Samsung uspeti da nas ubedi da je sve u redu i kako je Google dobio šansu kakvu nije ni sanjao. Prvi pogled na iPhone 7 i novo home dugme, Microsoftov rast i novosti koje nas očekuju za sledeću epizodu. Aleksandar Miladinović: https://rs.linkedin.com/in/aleksandar... Ivan Jelić: https://twitter.com/escapetofreedom https://rs.linkedin.com/in/ivanjelic