Podcasts about avtorji

Tokrat napovedujemo 60. Boršnikovo srečanje, ki bo junija potekalo v Mariboru; na sklepni slovesnosti bodo Borštnikov prstan nadeli igralki Nataši Barbari Gračner. Napovedujemo tudi bolj oddaljeno letošnjo Vilenico; nagrado bo prejel bolgarski pisatelj Georgi Gospodinov. Predstavljamo prejemnike Plečnikove nagrade – namenili so jo pokopališču Ankaran - in prejemnike Plečnikovih medalj. Nagrado desetnica za najboljše delo na področju otroškega in mladinskega leposlovja je prejel Andrej E. Skubic. Poročamo tudi o gostovanju francoske pisateljice Colombe Schneck v Sloveniji in opozarjamo na začetek festivala Svetlobna gverila. Avtorji prispevkov: Irena Kodrič Cizerl, Vlado Motnikar, Sanja Rejc, Sara Medved, Tadeja Krečič in Ana Rozman. Bralka Eva Longyka Mrušič. Glasbena oprema Tina Ogrin. Tonska mojstra Robert Markoč in David Lap. Redakcija Staša Grahek.

Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji pripovedujejo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj zastavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbenih razmerah.

... poleg njih pa še prerez arhitekturnega dogajanja v zadnjih dveh letih, razstava Sama Duranta Spomeniki, načrti in utopije ter avtorski dialog fotografov Aljaža Lavriča in Olje Simčič Jerele. Avtorji prispevkov Matija Mastnak in Lea Širôk, Tina Poglajen, Gregor Podlogar, Ana Lorger in Urška Savič, bralca Lidija Hartman in Bernard Stramič, glasbena opremljevalka Tina Ogrin, tonski mojster Maks Pust. Urednik oddaje Vlado Motnikar.

Noj v svojem telesu skriva več zvijač. Ima mišičasta stegna, s katerimi pobegne pred plenilci, in čudovito perje, s katerim privablja samice. Ta nenavaden ptič, največji na svetu, je visok več kot dva metra in tehta do 130 kilogramov! Živi v afriški savani, kjer se njegovo močno golčanje sliši kilometre daleč. Te nenavadne zvoke noji oddajajo z zaprtimi kljuni, njihovi dolgi vratovi pa se pri tem napihujejo kot balon. Nojeva peresa sijoče črne in brezmadežno bele barve so navduševala elegantne dame v prejšnjem stoletju. Hijene pa se ne zadovoljijo s perjem, temveč obožujejo nojevo meso. Na srečo noj zelo hitre teče in lahko doseže hitrosti do 90 kilometrov na uro, ima pa tudi močan krempelj, s katerim lahko svoje plenilce spravi v zelo neugoden položaj. Pst! Zdaj je sezona parjenja in noj bo uprizoril osupljivo ljubezensko predstavo, vredno ogleda. L'autruche : Une redoutable charmeuse Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Med komarji je samica tista, ki lovi. A kaj sploh vemo o živalci, ki se nepovabljena naseli tudi v naše domove? Ta nenavadna žuželka ima šest nog, glavo, oprsje in zadek, ki mu rečemo tudi trebuh, dve krili in rilček z bodalcem, s katerim samica piči in posesa kri svojih žrtev. Če samica vzame nekaj kapljic naše krvi, to ni zato, da bi potešila svoj tek, temveč zato, da ustvari jajčeca, preden jih odloži v vodo. Težava je v tem, da pri prehajanju s telesa na telo samica prenaša nekatere zelo nevarne bolezni. Samci komarjev se tako kot čebele in metulji hranijo s cvetličnim nektarjem in tako s prenašanjem cvetnega prahu, opraševanjem, omogočajo razmnoževanje rastlin. Poleg tega življenje komarjev ni brez tveganja, saj so prava poslastica za pajke, kačje pastirje, lastovke, kuščarje in netopirje. Slišite ta nadležni zvok? Gospa komarjeva se skriva med pastmi, ki jih nastavlja pajek, in roko, ki maha okoli nje ... Bo naša samica komarja na koncu sploščena kot palačinka?Le Moustique : l'aventurière mal-aimée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Klapavica nima ne nog ne oči ne možganov in živi v lupini. Ob vsakem plimovanju se pogumno spopada z življenjem. Tam, kjer živijo klapavice, je morje nenehno v gibanju, pod vplivom lune in sonca se večkrat na dan dvigne in upade. Ko se oddalji od obale, pravimo, da je oseka, in pritrjene na skalah lahko opazimo kolonije klapavic. Klapavica je školjka z mehkim telesom in lupino, ki jo ščiti. Ta je iz dveh delov in to ji omogoča, da se po potrebi zapre in odpre. Ob oseki so klapavice vidne na skalah in zelo ranljive. Ostanejo zaprte. Na srečo so njihove lepe modrikaste lupine zelo trde. Tesno stisnjene skupaj ščitijo školjko pred zunanjimi vplivi kot prava trdnjava!La moule : la folle journée Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Vzemi klobuk, steklenico vode in visoke škornje, gremo v Južno Ameriko na srečanje z nenavadno živaljo, mravljinčarjem. Mravljinčar je žužkojed nenavadnega videza, ima košat rep, s katerim se med počitkom pokrije in prste z dolgimi kremplji. Dva dobro usmerjena zamaha z najdaljšim krempljem, nekaj solz, da se zemlja zmehča, in hop, že prodre v bivališče kolonije mravelj, s katerimi si napolni svoj želodec. S svojim petdeset centimetrov dolgim jezikom jih z vso hitrostjo posrka vase. Ker nima zob, jih stisne ob nebo in lica, zgnete v želodcu in zdrobi ob pomoči drobnih zrnc zemlje, ki jih je prav tako pogoltnil. Je požrešen, pa vendar daljnoviden in si mravlje pusti tudi za prihodnjič. Oh, smrdi po zažganem. Gozd gori in v amazonski džungli vlada panika. Bo naš mravljinčar rešil svojo kožo?Le Fourmilier : Sauve qui peut ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Začetek zime je, čas, ko svizci spijo zimsko spanje. »Šest mesecev spanja? Ne pride v poštev!«, se upre mali svizec. Svizci morajo pozimi spati, da prihranijo moči. Poleti in spomladi se hranijo s sadjem, drevesnim lubjem, črvi, čebulicami rastlin, cvetnimi popki, deteljami in pajki ... Tako pridobijo čim več teže in se pripravijo na dolg spanec. Ko si napolnijo zaloge, pride zima in skrijejo se globoko v hibernaculum. Hibernaculum je latinska beseda, ki pomeni zimsko zatočišče. Pod zemljo se namestijo na ležišču iz suhe trave in stisnejo skupaj, da jim je toplo. A mali svizec sovraži spanje ... La marmotte : Marmotton ne veut pas dormir ! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Od drevesa do drevesa vznemirjena mama orangutanka išče svojega pogrešanega mladiča. Da le ni v nevarnosti. Orangutan je ena izmed človeku najpodobnejših opic. Kitajci ga imenujejo šing šing, kar v kitajščini pomeni človek opica. V nasprotju z ljudmi, ki živimo pri tleh, šing šing živi visoko v vrhovih orjaških dreves tropskega deževnega gozda, na otokih Borneo in Sumatra v jugovzhodni Aziji. To je zelo daleč od nas, med Indijskim in Tihim oceanom. Da bi prišel z enega drevesa na drugo, orangutan ne skače, ampak hodi po veji ali lijani kot po drogu. Upogne jo, dokler ne doseže veje drugega drevesa. Pri tem je zelo previden, veje se drži vsaj z eno roko in obema nogama. Če se veja zlomi, pade. Zato vedno skrbno izbere le najmočnejše veje in ovijalke. Kljub vsemu je mama orangutanka zaskrbljena. Svojemu malčku je že stokrat rekla, naj se ne potepa.L'orang-outan : jamais sans mon petit! Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Podajmo se na pot po osrčju afriške savane v družbi največjega kopenskega sesalca: slona. Njegova mogočna pojava res naredi vtis, visok je tri metre in težak kot šest avtomobilov, vendar ima slon še veliko drugih prednosti. Dva velika uhlja, da bolje sliši, dva podaljšana sekalca, okla, s katerima se brani in neverjeten trobec, s pomočjo katerega diha, se sporazumeva, jé ali utrga cvetlico. Seveda takšen velikan ne poje le kokosovega oreha za zajtrk. Vsak dan zaužije okoli dvesto kilogramov trave, rastlin in sadja ter popije toliko vode, kot je natočimo v kopalno kad. Za sporazumevanje s svojo čredo, to je s svojo družino, ne potrebuje mobilnega telefona, temveč proizvaja infrazvočne valove, ki se lahko prenašajo več kilometrov daleč. Danes boš spoznal Temba, osemletnega slonjega mladiča, ki bi si ga krokodil skoraj privoščil za obrok. Na srečo so člani črede vedno v bližini, saj pri slonih največ štejeta občutek za družino in vzajemna pomoč. L'éléphant : le colosse qui jouait de la trompette Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Sipa ima izredne moči: plašč nevidnosti, super razpršilec črnila, vendar se nima s kom igrati skrivalnic, razen morda z lačnim morskim psom ... Ima ovalno in ploščato telo ter deset lovk, od katerih sta dve podaljšani. Živi v čudovitem svetu, ki ga poseljujejo ribe, kiti, morski psi, rakovice, morske zvezde, kozice, morske vetrnice in koralni grebeni: v oceanu. Sipa lahko po želji spremeni barvo in tudi svojo teksturo. V trenutku lahko postane pesek, morska alga ali celo skala, brezhibno se zlije z okolico. To ji zelo koristi pri lovu ali pri begu pred plenilci. In to še ni vse: njeno telo oddaja svetlobo, podobno bliskom, ki naelektri njen plen in ga hipnotizira, da ne more pobegniti. Ima tudi skrivno orožje: vrečko s črnilom! Bolje, da je ne prestrašite, sicer lahko v obraz dobite črno barvilo, ki se imenuje sepija. Jesti ali se pustiti pojesti? Ji vse te super moči lahko omogočijo, da se izogne nevarnostim?La seiche : championne du cache cache sous-marin Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Kengurujček Joey, kot Avstralci imenujejo mladiče kengurujev, je zelo boječ. Še nikoli ni šel iz mamine vreče. A danes nima izbire, moral bo skočiti. Joey je rdeči kenguru, ta vrsta je največja od vseh kengurujev in lahko doseže velikost človeka. Ima dolga stopala kot vsi kenguruji iz družine vrečarjev skakačev. V latinščini tej družini rečemo macropodidae, kar prihaja iz grščine: makros pomeni dolg, pous pa stopalo. Zadnje noge kenguruja imajo dolga in vitka stopala, ki lahko zrastejo več kot 26 centimetrov. Vsako stopalo ima štiri prste, dva s kremplji in dva tanjša, ki sta zraščena skupaj. Kenguru se premika z veličastnimi skoki. Skoči najmanj do višine košarkaškega koša in za dolžino celega avtobusa. Kot bi bil orjaški zajec. Ko se premika, se njegov rep giba kot nihalo ure. Pri počitku svoj dolg rep uporabi, da se nanj nasloni, kot da bi imel še tretjo nogo. A zaenkrat je Joey še na toplem v mamini vreči. Le kangourou : Joey "Grands pieds" a peur de tout Avtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9) Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj Cusma Režiserka: Saška Rakef Igralca: Blaž Šef in Anja Novak Mojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10) Urednik oddaj: Alen Jelen Odgovorna urednica: Ingrid Kovač Brus Lektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša Grčman Fonetičarka: Mateja Juričan   Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Morski konjiček je nenavadna riba. Pravimo mu morski konjiček, ker njegova glava spominja na glavo konja. Ima kot opica dolg rep, ki se lahko zvija in odvija kot jojo. Z njim se lahko oprime vsega. Pod kožo ima neke vrste oklep, to so kostne ploščice, ki ga ščitijo in zaradi katerih je videti kot zmaj! Pred davnimi časi so Grki odkrili to ribo, ki je bila tako neobičajna, da so mislili, da je čarobna. Poimenovali so jo hipokampos ... Hipos za konja in kampos za morsko pošast. Pravzaprav gre za pošast v velikosti špageta! A med nami povedano, morski konjiček ni v resnici prav nič strašen! Morski konjiček ima srečanje s svojo zaročenko in če bo hotel priti pravočasno, bo moral zares pohiteti. Bo po nevihti, ki je vse odnesla, prišel pravočasno na poroko? Nemogoč izziv za najpočasnejšo žival na svetu. L'hippocampe : le petit cheval des mers qui voulait être papaAvtorji literarnih del: Isabelle Collombat (1, 5, 6, 7), Alice Butaud (2,3,10) in Gwénael David (4,8,9)Avtorica prevoda: Anamarija Štukelj CusmaRežiserka: Saška RakefIgralca: Blaž Šef in Anja NovakMojstri zvoka: Urban Gruden (1-10), Sonja Strenar (6,7,9), Matjaž Miklič (10)Urednik oddaj: Alen JelenOdgovorna urednica: Ingrid Kovač BrusLektorice: Tinka Kos, Katarina Minatti, Saša GrčmanFonetičarka: Mateja Juričan Serija Zverinice (v izvirniku Bestioles) je nastala v koprodukciji s francoskim javnim radiem Radio France, ki jo je pripravil v sodelovanju z Muséum National d'Histoire Naturelle (francoski Narodni prirodoslovni muzej v Parizu). Serijo v slovenščini je podprl tudi Prirodoslovni muzej Slovenije iz Ljubljane.

Pregled slovenskega slikarstva v Belvederu in razstava arhitekta Borisa Podrecce v Centru Rog sta le dva poudarka iz bogatega kulturnega dogajanja v tem tednu. V Muzeju sodobne umetnosti Metelkova so odprli skupinsko razstavo Predstava mesta, v Equrni pa razstavo Fine tuning. Pogled v prihodnji teden pa vabi na začetek EPK v Novo Gorico in Gorico ter na Dneve komedije v Celje. Avtorji prispevkov: Žiga Bratoš, Tadeja Krečič, Urška Savič, Marko Golja, Karin Zorn Čebokli in Matija Mastnak.

Beseda in kretnja leta 2024, zbornik o življenju in pisanju Borisa Pahorja z naslovom "Jaz pa nikoli nisem sanjal", ki sta ga izdala Založništvo tržaškega tiska in Slovenska matica, nova knjigarna Šiškla in še kaj v pogovoru z Anjo Zag Golob. Ob tem tudi o mariborskem slikarju nemškega rodu s konca 19. stoletja Eduardu Lindu; pokrajinski muzej v Mariboru ga namreč javnosti predstavlja z monografijo in razstavo. V Ljubljani pa je v Društvu umetnikov DUM na ogled razstava latvijske umetnice Agate Lielpētere. Avtorji prispevkov Aleksander Čobec, Goran Tenze, Vlado Motnikar, Brigita Mohorič in Urška Savič. Urednica oddaje Staša Grahek, bere Eva Longyka Marušič, ton in montaža Vladimir Jovanović.

Teme: - Prešernova nagrajenca in nagrade Prešernovega sklada - nagrade Ivane Kobilca - razstava Victor Vasarelyj v odmevu - razstava Pozabljeni kozmopolit: razstava slovenskega karikaturista Ladislava Kondorja - razstava TA-LUMETNOST, Mestna galerija Ptuj - 5. izdaja festivala erotične ilustracije in skupinske razstave Velvet: Užitek – sanjska pokrajina - pregledna razstava del kiparja Franca Bernekerja v Koroški galeriji likovnih umetnosti Avtorji prispevkov: Staša Grahek, Žiga Bratoš, Sanja Rejc, Maja Derčar, Brigita Mohorič, Matija Mastnak, Metka Pirc; bralec prevodov: Igor Velše; glasbena opremljevalka: Tina Ogrin; tonski mojster: Vjekoslav Mikez; redaktorstvo in vodenje: Tina Kozin.

To je zgodba o glasbeni skupini Ekatarina Velika iz Beograda, znani tudi s kratico EKV. Delovala je med letoma 1982 in 1994. Pet njenih članov je umrlo mladih. 30 let pozneje imajo še vedno veliko oboževalcev in skoraj kulten status. Tudi v Sloveniji. Kakšen je fenomen skupine, kako je (bila) povezana s Slovenijo, kakšna je njena glasbena zapuščina in zakaj ima tak vpliv tudi pri mlajši generaciji, ki je ni nikoli videla živo? S sopotniki in sodobniki skupine v različnih krajih nekdanje Jugoslavije osmišljamo, kako je Ekatarina Velika spreminjala svet do konca pesmi … Kako je opazovati zvezde z Milanom, s katero slovensko družino je Magi muzicirala na jadranskem otoku, kakšen smisel za humor je imel Bojan, kdo v Ljubljani za lastno veselje in navdih preigrava Ekatarino Veliko.  Sogovorniki: Dušan Vesić, Aleksandar Žikić, Anja Rupel, Esad Babačić, Ivan Fece Firči, Miha Hawlina, člani benda Repetitor, Husein Hasanefendić Hus, Dani Bavec, Mile Kekin, Tamara Milošević. Radijski dokumentarec o skupini Ekatarina Velika v produkciji Vala 202 je nastajal v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Avtorji so: Luka Hvalc, Jan Grilc (oba Val 202) in Lucijan Zalokar (Delo).

... govorili bomo tudi o simpoziju o Srečku Kosovelu in Edvardu Kocbeku, jezikovnem portalu Fran, festivalu računalniške umetnosti in razstavah In:štance in Pravljična tehnika ter opozorili na odprtje kulturnega centra v Škocjanu. Avtorji prispevkov: Gregor Podlogar, Tadeja Krečič, Aleksander Čobec, Brigita Mohorič, Aleksandra Saška Gruden, Goran Tenze in Jože Žura.

Dnevi poezije in vina s častnima gostjama in slovenskim avtorjem v fokusu ter odprtim pismom Evropi, za povrhu pa še trije prispevki o gledališkem, fotografskem in pripovedovalskem festivalu ter nekaj dodatnih besed o poeziji. Avtorji prispevkov Staša Grahek, Helena Kodrič Cizerl in Gregor Podlogar; Ana Lorger, Iza Pevec in Jože Žura, glasbena oprema Tina Ogrin, ton in montaža Timon Gerželj, redakcija Vlado Motnikar.

Mladi in vihravi slikar Michelangelo Merisi, znan kot Caravaggio, je bil v začetku 17. stoletja osrednja osebnost italijanske umetniške scene – predvsem zaradi svojih izstopajočih mojstrovin, pa tudi vse prej kot konvencionalnega življenjskega sloga, zaradi katerega si je nakopal vrsto sovražnikov. Poleg zavisti seveda, ki jo je zbujal njegov talent. Režiser in koscenarist Michele Placido, avtor razkošne, biografske zgodovinske drame iz leta 2022 v filmu tudi nastopi kot kardinal del Monte, eden od redkih Caravaggievih zaveznikov v visokih cerkvenih krogih. Sicer pa je celovečerec strukturiran kot detektivska drama. Vatikanski odposlanec raziskuje njegovo življenje, zaslišuje sodobnike oziroma priče in poskuša ugotoviti, ali bi lahko upravičili pomilostitev smrtne obsodbe zaradi umora, ki ga je med enim od svojih številnih pijanskih pretepov zagrešil Caravaggio. Italijanski igralec Riccardo Scamarcio predstavi Caravaggia kot zvezdnika svoje dobe, ki je brodil po dnu družbe in iskal sakralno v posvetnem − najbolj zemeljsko ga je navdihovalo za presežna slikarska dela, za katera so že sodobniki dobro vedeli, da se z njimi vpisuje v večnost. Med nastopajočimi v sicer ansambelskem delu pa velja omeniti vsaj še Isabelle Huppert. Avtorji so filmsko tkivo organizirali kot potopitveno izkušnjo; številni prizori so zasnovani tako, kot da smo sredi Caravaggievih del, pri čemer za razumevanje posameznih pomenov ne škodi poznavanje umetnostne zgodovine. Vsekakor jim uspe poustvariti vonj in okus tedanje dobe, vsem prikazanim strastem in notranjim viharjem navkljub pa ostane končni vtis nekako odmaknjen, čeprav spoznamo Caravaggia kot kompleksno in konfliktno osebnost. Film bo nedvomno deležen primerjav z znamenito intimno-biografsko različico Dereka Jarmana iz leta 1986, sicer pa je slikar pogosta in hvaležna filmska referenca, od Angleškega pacienta v 90. letih do sveže Netflixove serije Ripley, kjer imajo srečevanja s Caravaggiem poleg vsebinskega tudi vizualni pomen, njegova tehnika chiaroscuro je nenazadnje ključno vplivala tudi na film noir, če prelomne vloge v razvoju evropskega slikarstva posebej ne omenjamo. Kljub zgodovinskemu odmiku filma Caravaggieva senca gre v prikazanem tudi za junaka našega časa. Najprej so tu njegova fluidna seksualnost, ki so jo težko sprejemali že njegovi podporniki, transgresivnost njegovega splošnega življenjskega sloga in nenazadnje izzivalnost, s katero je v imenu umetniške resnice upodabljal kriminalce, blazneže, berače in pocestnice v evangelijskih prizorih. Film nas nenazadnje sprašuje, ali lahko umetnika zares ocenjujemo ločeno od njegovega življenja, in odgovarja: današnja »kultura kenslanja«, ali črtanja, katere žrtve so bili v zgodovini velikani od Sokrata do Caravaggia, je le sodobna oblika inkvizicije.

81 milijonov ljudi na svetu govori korejsko. Korejščina je uradni jezik v Severni in Južni Koreji, je tudi eden izmed dveh uradnih jezikov v Korejski avtonomni prefekturi Janbian na Kitajskem. Zanimanje za korejski jezik in kulturo tudi v Sloveniji narašča, zato se je pojavila potreba po bolj sistematičnem uvodu v korejščino v obliki učbenika. Za to so poskrbeli pri Znanstveni založbi filozofske fakultete v Ljubljani, pri kateri je lani izšla monografija z naslovom Uvod v korejski jezik in korejsko jezikoslovje. Avtorji so Maša Žbogar, Eva Vučkovič, Kang Byoung Yoong in Andrej Bekeš, soustanovitelj oddelka za azijske študije na filozofski fakulteti ter zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, ki bo v oddaji Jezikovni pogovori podrobneje predstavil korejski jezik in omenjeno monografijo (fotografija: Pixabay).

Na Rožniku nad Ljubljano so prejšnjo nedeljo slovesno podelili letošnjo nagrado kresnik. Kot je znano, jo je prejela Anja Mugerli za roman Pričakovanja. Predstavljamo razstave, ki so na ogled v ljubljanski Cukrarni, v galeriji Dessa in v piranski Hiši Tartini, podrobneje pa tudi o letošnjem Prangerju – festivalu kritike, prevoda in branja poezije. Avtorji prispevkov: Sašo Puljarević, Žiga Bratoš, Petra Tanko, Aleksandra Saška Gruden in Tadeja Krečič; glasbena oprema: Tina Ogrin; ton in montaža: Maks Pust; redakcija: Tina Kozin.

V oddaji Kulturna panorama boste najprej izvedeli več o Ani Pepelnik in njeni pesniški zbirki To se ne pove, za katero je prejela nagrado kritiško sito. Znan je tudi nagrajenec 39. mednarodnega literarnega festivala Vilenica, ki bo letos potekal od 2. do 7. septembra. Odpravili se bomo v Maribor, kjer se začenja tekmovalni program 59. Borštnikovega srečanja. Povabili vas bomo še na razstavo Neznano kraljestvo s podnaslovom Ilirija ali kar hočete v Mestni muzej ter na dva zanimiva festivala. Vabljeni k poslušanju. Avtorji prispevkov: Gregor Podlogar, Vlado Motnikar, Brigita Mohorič, Marko Golja, Špela Šebenik in Aleksander Čobec; glasbena oprema: Tina Ogrin; tonski mojster: Vjekoslav Mikez; redaktorica: Ana Rozman.

Koncert za rojstni dan. Tako so v Narodnem gledališču Nova Gorica poimenovali nedeljski komično-glasbeni večer, kot sta si ga zamislila Tereza Gregorič in Jakob Šfiligoj ob praznovanju 30-letnice sedanje stavbe gledališča in 20-letnice statusa narodnega gledališča. Trinajst igralcev ansambla, vseh tudi izvrstnih pevcev, je nastopilo z interpretacijo uglasbenih besedil iz že uprizorjenih predstav, kot so Čarovnik iz Oza, Beraška opera, Rokovnjači, Pašjon, Tutošomato, Tridesetletnice, Realisti in mnoge druge. Avtor aranžmajev je Anže Vrabec. Hkrati si je mogoče v rotundi gledališča ogledati razstavo tridesetih gledaliških fotografij novogoriških predstav iz obdobja od 1994 do 2023. Avtorji fotografij so Foto atelje Pavšič Zavadlav, Peter Uhan, Urška Boljkovac, Manja Zore, Jaka Varmuž, Blaž Erzetič in Mankica Kranjec. O zgodovini in pomenu SNG Nova Gorica pa tudi o praznovanju se z direktorico gledališča Mirjam Drnovšček pogovarja Tadeja Krečič.

Pesem o maju in pravljici o tem, kdo bo nabral več regratovih lučk … Pripovedujeta: Srečo Špik in Violeta Tomič. Avtorji literarnih del: Franci Lackovič, Maruša Guček, Ksenija Šoster Olmer. Posneto v studiih Radia Slovenija 2012.

Teme tokratne oddaje so razstava Manca Juvan: Istanbul - obrazi svobode v Moderni galeriji v Ljubljani, razstava Tomislava Gotovca v MSU Zagreb ter razstava Slovenska literarna moderna v češkem okolju v Vili Zlatica. Pozornost namenjamo tudi Fotohiši Pelikan v Celju in 30-letnici Teatra Trotamora na Koroškem. Odprt pa je tudi natečaj za najboljšo kratko zgodbo Programa Ars za nagrado lastovka. Avtorji prispevkov Gregor Podlogar, Aleksandra Saška Gruden, Vlado Motnikar, Matija Mastnak, Mateja Železnikar in Matej Juh, glasbena oprema Tina Ogrin, tonski mojster Blaž Kumše, redaktor Vlado Motnikar.

V Kulturni panorami tokrat o jubilejnem, 60. beneškem bienalu, povzemamo pa tudi vtise s 56. mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Obiskali smo literarni festival 27. Slovenski dnevi knjige v Mariboru in prisluhnili gostu Kritičnega kabareta Cankarjevega doma pakistansko-britanskemu intelektualcu Tariqu Aliju. Izpostavljamo še jubilej mariborske Foto galerije Stolp. Avtorji prispevkov: Iza Pevec, Aleksander Čobec, Tamara Zupanič Čučnik, Urban Tarman, Brigita Mohorič; glasbena oprema: Tina Ogrin; tonski mojster: Vjekoslav Mikez, redaktorica: Tina Kozin.

V Kulturni panorami tokrat o tem, kako smo zaznamovali kulturni praznik, o predlogu novega Nacionalnega programa za kulturo, o festivalu Dnevi komedije v Celju in ciklu literarnih večerov Salon z razgledom, ki se bodo zvrstili v Ljubljani. Predstavljamo tudi knjigo Inkunabule v Novi Gorici in razstavo Vojaška poljska bolnišnica – Feldspital 808, ki je na ogled v Parku vojaške zgodovine v Pivki. Avtorji prispevkov: Urban Tarman, Aleksander Čobec, Matija Mastnak, Sašo Puljarević, Karin Zorn Čebokli, Sabrina Mulec, glasbena oprema: Tina Ogrin, tonski mojster: Vito Plavčak, redakcija: Tina Kozin.

Pozornost namenjamo letošnjima prejemnikoma Prešernove nagrade za življenjsko delo – to sta baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog dr. Henrik Neubauer ter pesnica in prevajalka Erika Vouk. Predstavljamo tudi šest nagrajencev Prešernovega sklada za ustvarjalne dosežke zadnjih treh let: pesnico Miljano Cunta, mezzosopranistko Nuško Drašček, ustvarjalca stripov Cirila Horjaka, filmsko scenaristko in režiserko Saro Kern, oblikovalca vidnih sporočil Tomata Koširja in igralko Jano Zupančič. Avtorji prispevkov so Anamarija Štukelj Cusma, Irena Kodrič Cizerl, Vlado Motnikar, Alma Kužel, Marko Golja, Tina Poglajen, Žiga Bratoš in Staša Grahek. Foto: RTVSLO

Prva kulturna panorama v letu 2024 izpostavlja številne jubileje: praznujemo leto Rudolfa Maistra, 1500 let od nastanka Kopra in 160 let Slovenske matice. Čaka nas častno gostovanje na knjižnem sejmu v Bologni, na beneškem bienalu pa nas bo s posebnim projektom zastopala konceptualna umetnica Nika Špan. Avtorji prispevkov: Gregor Podlogar, Tjaša Lotrič, Vlado Motnikar, Aleksander Čobec, Iza Pevec, Petra Kos Gnamuš, glasbena oprema: Tina Ogrin, tonska izvedba: Maks Pust, urednica: Tina Kozin.

Zvezni agent Tim Ballard se že leta ukvarja z lovom na pedofile, spolne predatorje in razpečevalce otroške pornografije. Iz občutka globoke utrujenosti ga prebudi provokativno vprašanje kolega, koliko otrok je ob vseh prestopnikih, ki jih je v svoji karieri spravil v zapor, rešil iz pekla suženjstva in izkoriščanja. To prinese preobrat v njegovem življenju in preusmeri se v iskanje ugrabljenih, ukradenih in zlorabljenih otrok predvsem v nevarnem in nepredvidljivem okolju Južne Amerike, tudi za ceno tega, da pusti službo in izgubi zaščito državnih organov. Celovečerni film Zvok svobode je podpisal režiser in soscenarist mehiškega rodu Alejandro Monteverde in gladko prehaja med jeziki in kulturami; posnet je bil namreč večinoma v Kolumbiji. Gre za precej nenavaden filmski organizem, žanrsko uvrščen med dramo in kriminalko. Seveda je v ozadju profesionalna produkcija, a izdelek deluje kdaj pa kdaj obrtniško bolj naivno kot srhljivke, ki so bile v 80. letih namenjene neposredno videotržišču in kabelskemu oddajanju. V glavni vlogi nastopa Jim Caviezel, vendar bi si v njej lahko predstavljali tudi maščevalnega Liama Neesona ali besnega Nicolasa Cagea, ki je na podoben teren stopil že v filmu 8 mm Joela Schumacherja leta 1999. A odločitev, da junaško belsko mesijanstvo kanalizira Jim Caviezel, protagonist Kristusovega pasijona Mela Gibsona, se zdi veliko bolj prebrisana. Zvok svobode se giblje med poskusom avtentičnosti, zagnanim amaterizmom, uporabo stiliziranih barvnih filtrov, privzdignjeno dokumentarnostjo ter igro, ki deluje tu in tam izjemno okorno, tu in tam pa boleče prepričljivo. Film je poln čudnih sosledij in preskokov, pompoznosti in občutka lastne pomembnosti, spet pa bi težko rekli, da ni zelo učinkovit v zbujanju skrajne neugodnosti. Sploh pri tistih, ki so tudi sami starši, bo povzročil najmanj dvourni cmok v grlu, saj je predvsem zaradi trpljenja otrok najhujša mogoča môra. Pretresljivo je tudi to, da je pripoved samo dramatizacija zgodbe resničnega kriminalista Tima Ballarda. Najmanj nenavadna pa je zunajfilmska zgodba, ki se je spletla okrog Zvoka svobode. Za hollywoodske razmere nizkoproračunski film je bil končan že pred petimi leti, a ga studio Disney ni hotel prikazovati, to pa je samo podžgalo razne namige in ugibanja. Avtorji so ga z množičnim zbiranjem sredstev sčasoma odkupili od studia in začeli prikazovati sami, to pa jim je v nekaj letošnjih mesecih podeseterilo finančni vložek. Film so z odprtimi rokami posvojili QAnon ter druge skupnosti teoretikov zarot in desničarskih fundamentalistov, ki so prepričani, da gre za namenoma zamolčano temo pedofilije in spolnega suženjstva otrok. Zvok svobode je tako s svojo angažirano sporočilnostjo sprožil manjšo kulturno vojno, v kateri je za del občinstva ogled filma postal državljanska dolžnost ... Jasno pa bi morala biti skupna zaveza sodobnih družb, da se izkoreninijo vse prikazane zločinske prakse, in če bo film pripomogel k večji čuječnosti in učinkovitejšemu ukrepanju, so avtorji dosegli svoj namen.

Ana Pepelnik: to se ne pove, Sebastijan Pregelj: Beli konjiček, Miklavž Komelj: Hierarhija. Avtorji recenzij: Silvija Žnidar, Jure Jakob in Marija Švajncer

Tone Škrjanec: Indigo, Zoran Pevec: Beckett – moj advokat, Igor Karlovšek: Še sem živa, Francesco Petrarca: Pisma v antiko. Avtorji recenzij: Miša Gams, Veronika Šoster, Katja Šifkovič in Marija Švajncer.

Tomislav Vrečar: Polovici naju, Vanja Krajnc: Evo me, tu sem; Olga Tokarczuk: Ana In v grobnicah sveta; Primož Repar: Saga o prostosti duše. Avtorji recenzij: Aljaž Krivec, Miša Gams, Leonora Flis in Marija Švajncer. Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

David Bandelj: Ronin, Alma Karlin: Malik, Orlando Uršič: Krušni oče, Bernardine Evaristo: Nikdar odnehati. Avtorji recenzij: Silvija Žnidar, Katarina Mahnič, Marica Škorjanec, Ana Lorger.

Piše Iztok Ilich. Bere Jure Franko. Med postopno otoplitvijo po Osimskem sporazumu se je pogled na polpreteklo zgodovino odnosov med Italijani in Slovenci oziroma kraljevino in po vojni republiko Italijo ter slovensko entiteto v obeh Jugoslavijah in samostojno državo razcepil v dve prevladujoči smeri. Po eni strani so potomci ezulov in pripadniki skrajne desnice leta 2004 v Rimu dosegli razglasitev dneva spomina na fojbe in italijanski eksodus ter tudi na vladni ravni uvedli retoriko o nedolžnih žrtvah divjaških Slovanov »samo zato ker so bili Italijani«. O fašizmu, okupaciji, nasilju nad civilisti pa niti besede. Eden prvih odgovorov je bil dokumentarno pričevanje o trpljenju in umiranju otrok v fašističnih taboriščih, predstavljeno na razstavi v Gorici, ki ji je sledila knjiga Metke in Borisa M. Gombača Ko je umrl moj oče. Razpoke v dolga desetletja trdnem zidu med resnicama obeh strani so se začele kazati že prej, posebno po nastanku Poročila slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o dogajanju v obdobju 1888–1956, ki ga je slovenska stran objavila, italijanska pa ne. Kljub temu so ta dokument preučili in upoštevali tudi mnogi italijanski zgodovinarji. Ob prehodu 20. v 21. stoletje je bila v italijanščino prevedena vrsta literarnih del Borisa Pahorja in drugih slovenskih pisateljev o fašizmu. Hkrati so se začele množiti tudi do uradnega zgodovinopisja kritične raziskave italijanskih avtorjev, kot sta Piemontese in Capogreco. Zbliževanje se je nadaljevalo s predsedniškim srečanjem na Bazoviški gmajni in vrnitvijo Narodnega doma v Trstu. Razprava Užaljeno maščevanje v tem kontekstu širše odpira še ena priprta vrata v preteklost. Čeprav je bilo o trpljenju in umiranju internirank in internirancev napisanih že veliko knjig, še nobena ni bila tako temeljita in znanstveno utemeljena. Njeno jedro so z odprtimi oziroma narativnimi intervjuji pridobljeni spomini Slovencev in Slovenk na fašistična taborišča, kamor so jih okupacijske oblasti največ poslale iz Ljubljanske pokrajine. Večino po zaostritvi režima zaradi krepitve odpora, predvsem pa potem, ko so Italijani sprevideli, da z zmernejšimi ukrepi ne bodo dosegli načrtovanega cilja – ne le umiritve, temveč tudi poitalijančenja in fašizacije slovenske družbe. Sorazmerni popustljivosti je nasprotoval tudi vojaški vrh, ki je komaj čakal, da se, potem ko ni mogel uničiti partizanske vojske, med veliko ofenzivo leta 1942 s požigi in pokoli znese nad nemočnimi civilisti. Avtorji knjige, zgodovinarji Oto Luthar, Marta Verginella in Urška Strle, italijansko divjanje z elementi rasistične politike imenujejo užaljeno maščevanje gospodarja, nezadovoljnega s potekom vojne in razdraženega zaradi občutka, da ga je preslepil lažni lesk višje omike okupiranih prebivalcev. Vojaško nasilje so dopolnile grobe oblike internacije v taborišča za civiliste na otoku Rabu, v Julijski krajini in globlje v Italiji. V taboriščnih barakah in šotorih je v pogosto nič manj grozovitih razmerah kot v nacističnih uničevalnih taboriščih zaradi lakote in bolezni pomrlo več tisoč Slovencev in Slovenk, tudi otrok; zaradi pomanjkljive in deloma uničene dokumentacije njihovo natančno število ne bo nikoli znano! Interniranci in interniranke – raziskavo v letih 2012–2015 jih je živih dočakala manj kot polovica – ter njihovi svojci so osebne ali družinske izkušnje raziskovalcem posredovali v okviru raziskovalnega projekta Javne agencije za raziskovalno dejavnost s sodelovanjem Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU in Oddelka za zgodovino Univerze v Ljubljani. Avtorji raziskave, pravzaprav soavtorji povezovalnih in pojasnjevalnih besedil, ki so jih med seboj dopolnjevali in usklajevali, so se na pogovore temeljito pripravili. Upoštevali so nove metodološke pristope, ki onemogočajo ali vsaj močno omejujejo možnost najrazličnejših zunanjih vplivov in notranjih vzgibov na pripoved pričevalcev. Zabeležene izjave, spomine pa tudi v pozabo potlačene izkušnje 54 sogovornikov in sogovornic so pretresli skozi sita preverjanja pristnosti in zanesljivosti ter jih sproti potrjevali s podatki iz italijanskih in slovenskih arhivov. Da bi jim bilo lažje slediti, so v najobsežnejšem 4. delu pripovedi sogovornikov razporedili v več tematskih krogov. Na primer: Pomoč in sočutje, Nasilje, Sprejem in namestitev, Bivalni pogoji in obleka, Higiena, bolezni, smrt, Hrana, voda, Špiclji in kapoti, Družbeno življenje in intima ter Vera, bogoslužje, politika. Objave tako zbranega besedilnega in dokumentarnega gradiva o italijanskih fašističnih zaporih in taboriščih v knjigi Užaljeno maščevanje večina njihovih žrtev ni dočakala. So pa redki preživeli, predvsem pa njihovi mlajši in najmlajši potomci dobili v roke izčrpen, na več ravneh preverjen prikaz prikrivane, tudi drugod po Evropi malo znane tragične izkušnje Slovenk in Slovencev na Rabu, v Gonarsu in drugih krajih nesrečnega spomina. Obsežni komentarji avtorske trojice omogočajo tudi boljše razumevanje problematičnosti italijanskega zanikanja vojnih zločinov, ki mu še kar ni videti konca.

V Evropskem parlamentu odpirajo razstavo o violinistu, učitelju, skladatelju, glasbenem teoretiku in izjemnem humanističnem mislecu Giuseppeju Tartiniju. Tartini, ki je z glasbo povezoval narode od Skandinavije do Sredozemlja, se je rodil v Piranu pred 330 leti. Avtorji razstave so dr. Sergio Durante z Univerze v Padovi ter dr. Nejc Sukljan in dr. Boštjan Udovič z Univerze v Ljubljani. Odprtje razstave spremlja koncert italijanskega violinista Federica Guglielma in slovenskega violončelista Domna Marinčiča.

V 26. oddaji podkasta Odprto gostimo kolektiv Nonument Group. Avtorji se osredotočajo na vprašanje fenomena nonument, s čimer označujejo arhitekturo, spomenike, javne prostore in infrastrukturo, katerih pomen se je predrugačil ali izbrisal zaradi zgodovinskih, ideoloških in družbenih sprememb. Z analizami zgodovinskega konteksta, terenskimi označitvami in umetniškimi intervencijami v svojem delu prepletajo prostore preteklosti in sedanjosti, prostore vsakdana in umetnosti. Kolektiv je sicer del mednarodnega projekta MAPS, ki združuje umetnike in raziskovalce Srednje in Vzhodne Evrope. Platformo slovenskih predstavnikov tvorijo multimedijska umetnika Neja Tomšič in Martin Bricelj Baraga ter arhitekta Miloš Kosec in Nika Grabar. Leta 2021 so bili nagrajeni tudi s Plečnikovo medaljo. Prisluhnite prostoru, prisluhnite podkastu Odprto!

Odkar je poleti začel z resnim znanstvenim delom, Vesoljski teleskop Jamesa Webba navdušuje z bogastvom podatkov in podrobnimi ter tudi čudovitimi fotografijami. Več kot očitno je, da prinaša res številna nova spoznanja o vesolju, nove uvide. Med svežimi odkritji je tudi galaksija s svetlikajočimi se najstarejšimi zvezdnimi kopicami v vesolju, ki jo je odkrila mednarodna skupina raziskovalcev, pri kateri sodeluje tudi naša astrofizičarka prof. dr. Maruša Bradač s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Opis slike: Raziskovalci so preučili galaksijo Sparkler v Webbovem prvem globokem polju in s pomočjo teleskopa JWST za pet svetlikajočih se objektov okrog galaksije ugotovili, da so kroglaste kopice. Avtorji fotografije: Lamiya Mowla s slikami avtorjev; NASA, ESA, CSA, STScI; Mowla, Iyer in sod. 2022

Avtorji predstave Povodni mož so želeli s sodobnim odmevom tradicionalne zgodbe doseči mlado občinstvo in nagovoriti perečo problematiko nevarne in nenadzorovane uporabe družbenih omrežij, ki tako kot prevzetnost in priljudnost, vodi v pogubo. Pri tem so gledalcu ponudili tudi rešitev problema in Urški prihranili potop v globine svoje nečimrnosti. Sporočilno zelo jasna predstava je postregla z igrivim in tekočim besedilom Ambroža Kvartiča, ki se je izvrstno dopolnjevalo z Neishino glasbo v sicer prevladujočem pop-rockovskem slogu. Glasbeniki so z izvedbo navdušili in na odru ustvarili pravo napetost, duet Urške in Povodnega moža z naslovom Takšna kot ti, pa bi znal ostati v ušesu. Vokalno sta blestela Sara Briški Cirman – Raiven in Jure Kopušar, ki je bil tudi igralsko izjemen. Preostali del zasedbe je predvsem pevsko predstavo odlično podprl. Že kmalu pa je na žalost postalo jasno da, čeprav bo predstava pevsko izpolnila pričakovanja, zgolj dva izvrstna plesalca ne moreta nositi bremena enega od sestavnih elementov muzikala – plesa. Ta je pri celotnem projektu pravzaprav najbolj razočaral. In pri takšni plesni uspešnosti in nadarjenosti, kot jo Slovenci premoremo, umanjkanje tega pomembnega elementa muzikala spodbuja k razmišljanju in pušča grenak priokus.

Kristjanke in kristjani so 2. januarja praznovali Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Od leta 1997 pa na ta dan v katoliški cerkvi po odločitvi papeža Janeza Pavla II. obhajajo tudi dan Bogu posvečenega življenja. V Katoliški cerkvi na Slovenskem po njenih podatkih deluje 31 redovnih skupnosti, redovnikov in redovnic je blizu 750, škofijskih duhovnikov pa je kakih 800. Število posvečenih oseb v slovenski katoliški cerkvi upada; zato samevajo številne stavbe, v katerih so nekoč bivale posvečene osebe, ali pa so dobile drugo vsebino. Tak primer je samostan Mekinje, ki so ga redovnice uršulinke pred šestimi leti predale v upravljanje občini Kamnik. Javni zavod za kulturo Kamnik je v samostanu Mekinje konec lanskega leta na ogled postavil stalno razstavo Življenje za samostanskimi vrati: Klarise in uršulinke v Mekinjah. Redovnice klarise so za zidovi omenjenega samostana delovale skoraj 500 let, medtem ko uršulinke nekaj več kot 100 let. Gre za dva zelo različna ženska redova, ki sta delovala v različnih političnih in družbenih okoliščinah, a sta kljub temu zaznamovala versko, gospodarsko in kulturno življenje v Mekinjah in okoliških krajih. Avtorji razstave – med njimi Katarina Mihelič, ki nas popelje po razstavi – so novo stalno razstavo zasnovali interaktivno, tako da obiskovalec dobi vpogled v skrivnostno življenje redovnic. Na ogled nova stalna razstava o življenju redovnic za samostanskimi zidovi v MekinjahKristjanke in kristjani so 2. januarja praznovali Jezusovo darovanje v templju ali svečnico. Od leta 1997 pa na ta dan v katoliški cerkvi po odločitvi papeža Janeza Pavla II. obhajajo tudi dan Bogu posvečenega življenja. V Katoliški cerkvi na Slovenskem po njenih podatkih deluje 31 redovnih skupnosti, redovnikov in redovnic je blizu 750, škofijskih duhovnikov pa je kakih 800. Število posvečenih oseb v slovenski katoliški cerkvi upada; zato samevajo številne stavbe, v katerih so nekoč bivale posvečene osebe, ali pa so dobile drugo vsebino. Tak primer je samostan Mekinje, ki so ga redovnice uršulinke pred šestimi leti predale v upravljanje občini Kamnik. Javni zavod za kulturo Kamnik je v samostanu Mekinje konec lanskega leta na ogled postavil stalno razstavo Življenje za samostanskimi vrati: Klarise in uršulinke v Mekinjah. Redovnice klarise so za zidovi omenjenega samostana delovale skoraj 500 let, medtem ko uršulinke nekaj več kot 100 let. Gre za dva zelo različna ženska redova, ki sta delovala v različnih političnih in družbenih okoliščinah, a sta kljub temu zaznamovala versko, gospodarsko in kulturno življenje v Mekinjah in okoliških krajih. Avtorji razstave – med njimi Katarina Mihelič, ki nas popelje po razstavi – so novo stalno razstavo zasnovali interaktivno, tako da obiskovalec dobi vpogled v skrivnostno življenje redovnic.

Ptuj ima nov trg, poimenovali so ga Tržnica na Ptuju. Novi trg na Ptuju je projekt, ki nikdar ni bil zamišljen kot trg, na tem mestu je stala vojašnica, nato pa je bilo območje preurejeno v parkirišča, cesto in tržnico. Avtorji projekta so prejeli letošnjo glavno Plečnikovo nagrado. Delijo si jo arhitekti biroja Arhitektura Krušec in krajinski arhitekti biroja AKKA.

Pod okriljem Galerije Jakopič je nastal obsežen dokumentarno-razstavni projekt o slovenski fotoreportaži. Avtorji razstave Marija Skočir (MGML), dr. Ilija Tomanić Trivundža (FDV UL) in dr. Jan Babnik (Membrana) po dveh letih raziskovalnega dela in mnogo prelistanih straneh časopisov in revij predstavljajo do zdaj najcelovitejši pregled slovenske reportažne fotografije. Razdeljen je v tri večje tematske sklope: Identiteta, Moč in Vsakdanje, kakor so naslovljene tudi obširne publikacije s strokovnimi članki o različnih temah, ki se tako ali drugače dotikajo fotoreportaže. Od prvega poskusa njenega zgodovinjenja in vzpostavitve terminološkega aparata do pregleda sodobnega stanja z navezavami na specifične teme. Na drugi strani, kakor so projekt naslovili, je predvsem platforma, ki z vzpostavljene osnove želi nadaljevati raziskovanje ter podpreti javni diskurz o slovenski fotoreportaži. Za Likovne odmeve ga predstavljata Marija Skočir in dr. Ilija Tomanić Trivundža. Foto: Fotoreporterji časnika Delo: Janez Zrnec, Zoran Vogrinčič, Janez Pukšič, Srdjan Živulović, Dragan Arrigler; avtor fotografije: Igor Modic; vir: MGML

Na današnji dan, na veliki petek, se spominjamo dogodkov, ki so bili za Jezusa zelo neprijetni, boleči, mučni in končno pogubni. Že v Stari zavezi je moral človek kot spravo za svoje grehe v templju žrtvovati žival ali poljske pridelke. To je moral ponoviti vsakič, ko je prestopil božjo zapoved. Žrtvovanje se je zaradi človeške pomanjkljivosti in grešnosti nadaljevalo iz generacije v generacijo, dokler Bog ni sklenil spremeniti stvari ter na ta način olajšati človeku njegovo prenovo verskega življenja in sprave z njim. Zaradi ljubezni do nas je Bog sklenil žrtvovati svojega sina, da bi se odslej nihče kdor vanj veruje več ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog ne strmi potem, da bi nas kaznoval in mučil, temveč da bi nas odrešil. Želi nam dobro. Želi si nas v svoji družbi. Želi, da si delimo z njim ljubezen ter medsebojno hrepenenje po spravi in miru. Za vzgled nam je postavil svojega sina, po njem se naj orientiramo. Na podlagi njegove besede naj usmerjamo naše življenje. Bog namreč svojega sina nam ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil, je zapisal apostol Janez v svojem evangeliju. Neki teolog pa je zapisal: »Jezus je premagal smrt, tako da je s svojo smrtjo uničil našo smrt. To je velikonočni klic, ki tega dne enoglasno odmeva iz vzhodne in zahodne Cerkve«. Iztekajoči se velikonočni teden nam obelodani krhkost človeškega življenja, ki je velikokrat podvrženo trpljenju, bolečini in umiranju. Pandemija covida-19 nam te besede na dramatičen in žalosten način potrdi. Bridkosti, nebogljenosti človeške eksistence nazorno prikazujejo tudi Jezusovo bolečo in počasno umiranje na križu. Avtorji evangelijev pišejo o tem, da Jezus kot resnično žrtveno jagnje, ki je bilo zaklano, da si odstranimo grehe posameznika, kakor celotnega ljudstva. Nobeno trpljenje, zasmehovanje ali poniževanje, niti bolečina, počasno ugašanje življenjskega plemena na križu ni moglo Jezusu preprečiti, da ne bi odkupil svojega ljudstva, pa tudi mene in tebe. Potrdilo se je, da je njegova ljubezen mogočnejša od smrti in svetlejša od najtemnejše noči najinega trpljenja. Po treh dneh je Jezus vstal od mrtvih in s tem dokazal, da je natanko tisti, za kogar se je razglašal med svojim zemeljskim delovanjem. To dejstvo oživi naše zaupanje v Boga, ko se tudi sami nahajamo v trpljenju in v ugašanju naših življenjskih moči. Kristusove besede govorijo o tem, da se bodo ostanki našega telesa ob dnevu vstajenja hipoma spremenili. Dobili bomo nova telesa, postali bomo deležni blažene skupnosti s troedinim Bogom ter z vsemi, ki so pred nami umrli v Kristusu. To je blagodejno sporočilo velike noči, tudi še posebej v času pandemije covida-19.

Avtorji stripa: pisatelj Boštjan Gorenc, jezikoslovec in literarni zgodovinar Kozma Ahačič ter ilustrator Jaka Vukotič

Fotografije na razstavi Co(u)vid: Podobe nove realnosti, ki bo do 13. septembra postavljena v parku ljubljanskega gradu, so nastale v nenavadnih preteklih mesecih, od začetka epidemije koronavirusne bolezni 19, do njenega konca. Avtorji fotografij so fotoreporterji Dela in Slovenskih novic Matej Družnik, Jure Eržen, Marko Feist, Uroš Hočevar, Dejan Javornik, Blaž Samec, Jože Suhadolnik, Leon Vidic in Voranc Vogel.

Cankarjeva založba je konec lanskega leta izdala obsežno monografijo z naslovom Temelji slovenstva. Delo je izšlo v nakladi 300 izvodov, cena izvoda je bila v prednaročilu 1490 evrov, celotno naklado pa je založba razprodala že v prednaročilu. Avtorji monografije akademik Peter Štih, dr. Luka Vidmar, dr. Jernej Kosi in dr. Aleš Gabrič so v monografiji predstavili vrsto dokumentov iz predzgodovine in zgodovine slovenstva, mejnikov na poti v sodobnost in samostojnost. Več o morda najmanj znanem obdobju, o stoletjih, ko so se v tukajšnje kraje priselili in naselili Slovani, je povedal akademik Peter Štih (v pogovoru z Markom Goljo) v oddaji Izšlo je.

Fotografinja Manca Juvan je soavtorica umetniške knjige 'Trubarjeva, izrazi ulice v spreminjanju', ki osvetljuje Trubarjevo ulico in življenje na njej. Avtorji knjige so Trubarjevo predstavili s fotografskimi portreti ljudi, z arhitekturnimi skicami ter grafičnim kolažem grafitov in uličnih napisov. V ospredju so zanimive zgodbe ljudi, ki v njej sobivajo in to druženje ima za njih poseben pomen, saj prihajajo iz različnih koncev sveta. Od Prešernovega trga do nekdanje tovarne Rog lahko spoznamo Libanonce, Sirce, Palestince, kosovske Albance, Bosance, Nepalce, Bangladesevce, Tržačane in še mnoge druge. Manca Juvan je neodvisna reportažna fotografinja, delala je v Afganistanu, Venezueli, Iranu, na Tajskem in drugod, je soustanoviteljica in direktorica zavoda Apis, ki se ukvarja z družbeno angažirano umetnostjo in za pozitivne družbene spremembe.

»V kontekstu, ki ga določajo vse večja politična razhajanja in ekonomske neenakosti, se obračamo na arhitekte, da si zamislijo nove prostore, v katerih bomo lahko prijazno sobivali kot človeška bitja, ki se želijo povezati med seboj in z drugimi vrstami v digitalnem in realnem prostoru.« Tako razmišlja Hashim Sarkis, kurator letošnjega beneškega arhitekturnega bienala, ki meni, da človeštvo potrebuje »novo prostorsko pogodbo«. Slovenski projekt Skupno v skupnosti se na temo bienala odlično navezuje. Zadružne domove, velike objekte z veliko namembnostjo, so intenzivno začeli graditi po koncu druge svetovne vojne – načrtovana je bila mreža kar 523 zadružnih domov, postavljenih več kot 100, vključevali pa so upravljavsko, gospodarsko, kulturno in prostočasno delovanje. Po besedah organizatorjev njihova graditev, raba in zgodovina ponujajo priložnost za razmislek, kako lahko vzpostavimo notranje javne prostore kot družbeno infrastrukturo, ki bo krepila združevanje, sporazumevanje in opolnomočenje. Avtorji projekta Skupno v skupnosti, ki bo raziskoval sedemdesetletno zgodovino zadružnih domov kot družbene infrastrukture, so Blaž Babnik Romaniuk, Rastko Pečar, Martina Malešič in Asta Vrečko. Projekt in zadružne domove sta v pogovoru osvetlila Blaž Babnik Romaniuk in Martina Malešič. FOTO: vir Obrat d.o.o.

Cankarjeva založba je konec leta izdala obsežno monografijo z naslovom Temelji slovenstva. Delo je izšlo v nakladi 300 izvodov, cena izvoda je bila v prednaročilu 1490 evrov, celotno naklado pa je založba razprodala že v prednaročilu. Avtorji monografije akademik Peter Štih, dr. Luka Vidmar, dr. Jernej Kosi in dr. Aleš Gabrič so v monografiji predstavili vrsto dokumentov iz (pred)zgodovine slovenstva, mejnikov na poti v sodobnost in samostojnost. Več o morda najmanj znanem obdobju, o stoletjih, ko so se v tukajšnje kraje priselili Slovani, bo povedal akademik Peter Štih (v pogovoru z Markom Goljo). Vabljeni k poslušanju.

Na začetku leta je izšla dvojna številka revije Dialogi z naslovom Petdeset izbranih kratkih zgodb avtorjev in avtoric, rojenih po letu 1980. Izmed triindvajsetih avtorjev se bo zaradi omejene dolžine oddaje v tokratni oddaji predstavilo zgolj sedem. Ana Svetel, Denis Škofič, Kristina Kočan, Lara Paukovič, Nevenka Miklič Perne, Tomo Podstenšek in Vesna Lemaić bodo povedali, kako pišejo zgodbe, in prebrali svojo zgodbo ali odlomek iz nje. Če vas vsaj malo zanima sodobna literarna ustvarjalnost, vabljeni k poslušanju.

V dobi velepodatkov algoritmi vse bolj vplivajo na naše življenje. Avtomatizirano odločanje pa ima poleg številnih koristi lahko tudi negativne posledice. Politični odločevalci zelo površno sledijo, na katerih področjih in s kakšnim namenom se uvajajo sistemi za avtomatizirano odločanje. Zato sta nevladna organizacija AlgorithmWatch in fundacija Bertelsmann Stiftung pripravili poročilo o avtomatizaciji družbe (Automating Society – Taking Stock of Automated Decision-Making in the EU), s katerim sta hotela prvič celovito predstaviti uporabo algoritmov pri odločanju. Avtorji poročila so tako zbrali več kot 60 primerov avtomatiziranega odločanja v dvanajstih državah Evropske unije, med njimi tudi Slovenije. Raziskavo in njene rezultate nam je predstavil novinar pri spletnem mediju Pod Črto in raziskovalec pri tem projektu Lenart J. Kučič. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

Časoris je spletni časopis za otroke. Avtorji in avtorice ustvarjajo vsebine, ki informirajo in izobražujejo. O tem, kako to počnejo, kakšne so prioritete, zakaj...

Praga, 21. avgust 1968. Julie Stejskalova se udeležuje otroškega tabora na podeželju. Zgodaj zjutraj izve, da so sovjetski tanki na ulicah njenega mesta in da je njihova družinska hiša za vogalom češkega radia povsem uničena. Praško pomlad neke mladosti je pogoltnilo poletje, mlada Čehinja je izgubila dom in sanje o domovini. Piran, 21. avgust 2018. Na slovenski obali sta zbrani družini Praus in Stiasny. Nazdravljajo skupni slovensko-češki usodi, ki jih je združila usodnega poletja pred 50. leti. Iz okupacije so se rodila neverjetna prijateljstva in sočutje do soljudi, ki traja že četrto generacijo. Praška pomlad je tudi večna številka 68 na dresu legendarnega hokejista Jaromirja Jagra. Je tekanje med tanki češke lokomotive Emila Zatopka. So protestniške pesmi z inspiracijo Jana Palacha. Praška pomlad so številne pretresljive zgodbe in usode, ki zaznamujejo generacije. Ob 50. obletnici sovjetske invazije na Češkoslovaško reflektiramo takratne dogodke. Prek žametne revolucije leta 1989 in moderne Evrope brez meja, praško pomlad postavljamo v kontekst sodobnega časa, aktualnih geopolitičnih razmer. V posebni izdaji podkasta Zgodbe in v seriji prispevkov na Valu 202. Avtorji podkasta: Luka Hvalc, Gašper Andrinek, Jan Grilc in Olga Kořánková. Oblikovna in zvočna podoba Katja Černela, glas Igor Velše.

Za vse tiste, ki ste dogodek zamudili: prisluhnite, kako in zakaj pišemo zgodbe, ki povzročajo spremembe. Z avtorjema Pod črto, Anžetom Voh Bošticem in Tajo Topolovec, se je v torek, 24. novembra 2015, v Kreativnem centru Poligon pogovarjal Lenart Kučić.