Podcasts about jakopi

Korošec Franc Berneker se je v zgodovino slovenske umetnosti zapisal kot pionir modernega kiparstva pri nas. Bil je sopotnik slikarjev impresionistov Jakopiča, Groharja, Jame in Sternena. Poznamo ga po ateljejskem kiparstvu in mali plastiki, nagrobnem kiparstvu in javnih spomenikih. Izstopajo njegovi portreti in figuralne kompozicije iz marmorja in brona. Leto 2024 je med drugim zaznamovala 150. obletnica rojstva kiparja Franca Bernekerja, zato so v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pripravili pregledno razstavo njegovih del z naslovom Franc Berneker: Okamenele sanje. Kustosinji sta Katarina Hergold Germ in Nina Popič, sicer pa so k sodelovanju povabili tudi umetnika Tanjo Prušnik in Zorana Srdića Janežiča, ki sta prav za razstavo ustvarila novi umetniški deli.

Tokrat bomo govorili o Snu kresne noči Edwarda Cluga in Milka Lazarja v Nemški operi v Berlinu, o Pripovedovalskem festivalu in prihajajoči Fabuli, novih rimskih odkritjih pod ljubljansko Emoniko, razstavi etiopske fotografinje Aïde Muluneh v ljubljanski Jakopičevi galeriji, Mančinem dnevu branja, ljubezni in navdiha in Dnevih etnografskega filma. Oddajo pripravljamo v uredništvu za kulturo programa Ars. Glasbena oprema: Tina Ogrin, ton in montaža: Mirta Berlan, redakcija: Staša Grahek.

V oddaji tokrat malce več o razstavi Naša last, slovenska protestna fotografija 2020–2022, ki jo bodo drevi odprli v galeriji Jakopič. Združuje prek 250 barvnih ali črno-belih fotografij izbranih 38ih fotografov, ki so dokumentirali protestne in aktivistične dogodke v času pandemije. Fotografije so razporejene tematsko, dopolnjuje jih koledar dogajanja tega obdobja. V Galeriji mesta Ptuj je na ogled gostujoča razstava Mestne galerije Nova Gorica Risomanija, ki združuje 13 avtorjev. Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož pa je v Miheličevi galeriji predstavil retrospektivni pregled del akademskega slikarja in profesorja Zdenka Huzjana z naslovom Življenje je krog.

"Pri Adriani Maraž noben od predmetov ni samo predmet" pravi Nadja Zgonik o najpomembnejši slovenski grafični ustvarjalki, ki je bila znana po tehnični dovršenosti, osebno obarvanih motivih in raziskovanju minljivosti. Priznana umetnica, ki se ji v Ljubljani trenutno posvečajo kar s tremi razstavami, je s podobami vsakdanjih objektov namreč pripovedovala o odnosih, času in minevanju, lahko pa gre tudi za zgodbo neke ženske, razmišlja Breda Škrjanec, ob Nadji Zgonik sokustosinja umetničine retrospektivne razstave v MGLC. Ta se osredotoča na grafična dela, po katerih je Adriana Maraž tudi najbolj znana. Kmalu po odločitvi za grafiko v šestdesetih je namreč leta 2015 preminula umetnica postala prepoznavna, v sedemdesetih tudi v tujini. Grafike Adriane Maraž med drugim hranijo osrednji svetovni muzeji, kot sta londonska Tate in newyorška MoMA, ob tujih priznanjih pa je tudi prva umetnica, ki je prejela osrednjo slovensko nagrado za likovno umetnost, Jakopičevo nagrado leta 1977. Foto: Adriana Maraž, Gea, 1992, barvna jedkanica; foto: Jaka Babnik; arhiv MGLC

Lahko bi se vprašali kako je mogoče, da neko umetniško delo v tujini doseže vrednost več kot 150 milijonov evrov, kot na primer slika Marilyn Monroe, ki jo je ustvaril Andy Warhol in so zanjo leta 2022 iztržili več kot 176 milijonov evrov. Največji trg zbirateljev je ameriški, zelo močna je Kitajska, med evropskimi so to Francija, Nemčija, Italija, Anglija. Močni umetniški trgi so torej tisti, ki imajo v ozadju močno ekonomijo. Pri nas umetniških slik, za katere bi iztržili sedemmestni znesek, ni. V Sloveniji so po tržni vrednosti v vrhu dela slikarja in grafika Zorana Mušiča, pa tudi naših impresionistov Groharja, Jakopiča in Jame. Tisti, ki se odločijo podati v ta, predvsem "drag šport", pa morajo biti zelo pozorni. Na trgu, predvsem na spletu, so tudi ponaredki saj tam kjer je povpraševanje, je tudi ponarejanje, pa naj gre za umetniška dela, drage kamne ali hrano.Sogovorniki: Andreja Ravnikar, višja konservatorka – restavratorka v Narodni galeriji dr. Miha Ažman, ekonomist, ki je na ekonomski fakulteti v Ljubljani doktoriral na temo naložbenega aspekta umetnin in mednarodnih trgov umetnin dr. Ferdinand Šerbelj, umetnostni zgodovinar in sodnih izvedencev za likovno umetnost Emil Šarkanj, galerist iz galerije Hest Stane Kropušek, podjetnik in lastnik umetniške zbirke Kroples

Gustav Gnamuš, eden naših najvidnejših slikarjev, je umrl 12. aprila 2024. Rodil se je leta 1941 v Mežici. Študiral je slikarstvo na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Sedeju, Miheliču in Stupici. Od leta 1978 je bil predavatelj na njej. Gustav Gnamuš je za svoje ustvarjanje prejel Jakopičevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in leta 2001 največjo, Prešernovo nagrado za celotni opus. Takrat je Aleksandra Saška Gruden posnela pogovor s slikarjem. Ponovno poslušanje - kot hommage velikemu umetniku.

Slovenski šolski muzej je ob 250 letnici Splošnega šolskega reda Marije Terezije pripravil vrsto dogodkov, med drugim bodo 19. aprila na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju o tem postavili razstavo. Dogajanje nam je v pogovoru z Natašo Ličen predstavil direktor Slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš.

V Mali galeriji na Slovenski cesti 35, v samem jedru naše prestolnice je na ogled razstava, ki namesto razstavljenih predmetov ponuja digitalno publikacijo, ki so jo nekdanje študentk umetnostne zgodovine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, poimenovale Razstave v Jakopičevem paviljonu med letoma 1919 in 1945. Jakopičev paviljon, ki je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče sodobne likovne umetnosti je ustanovi in ga vodil slikar Rihard Jakopič.Projekt obsega več kot 700 strani strokovnih besedil, zbranih podatkov o posameznih razstavah ter dragocenega fotografskega in arhivskega gradiva. Avtorice projekta so umetnostne zgodovinarke: Hana Čeferin, Jera Krečič, Neža Lukančič. Lara Mejač in Ana Obid. Urednika projakta: Miha Valant in Beti Žerovbc.

Francoskega pisatelja Hervéja Le Tellierja, avtorja številnih knjig, bralci poznajo predvsem po romanu Anomalija, za katerega je dobil Goncourtovo nagrado, najprestižnejšo literarno nagrado v Franciji. Nastopil je pred polno Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma, mi pa smo ga povabili pred mikrofon in se z njim pogovarjali tudi o njegovih pisateljskih začetkih. Gremo na beneški filmski festival, letos jubilejno 80. Mostro, kjer sodelujejo naši filmski ustvarjalci. Na programu je namreč svetovna premiera digitalno restavriranega celovečerca Slike iz življenja udarnika. Film bosanskega režiserja Bahrudina Bate Čengića so na Lidu predvajali že pred pol stoletja, leta 1972, vendar ga pozneje po posredovanju tedanje oblasti zaradi provokativne vsebine tako rekoč ni bilo mogoče videti v domačih kinematografih. Pred mikrofon smo povabili direktorja fotografije Karpa Godino in Ivana Nedoha, koordinatorja projekta restavriranja filma. In še to: v Mariboru je 12. bienale lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, na Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem Tivoliju pa panojska razstava fotografij ob Tavčarjevem letu, ki predstavlja tako pisatelja kot njemu ljubo Poljansko dolino.

Ana Jakopič is a lawyer, organizer, and trade union leader in Slovenia. We talk to Ana about the different kinds of workers she organizes with on a daily basis, the struggles working people across Slovenia are facing, and how connected/disconnected those struggles currently feel to the strikes taking place in Europe and beyond. But we also talk about Ana's life and her winding path into the labor movement; we talk about growing up in the post-Yugoslavian world, and about the impacts the Russo-Ukrainian War is having on Slovenians' lives today. Additional links/info below... Ana's Twitter page Maximillian Alvarez, Breaking Points, "'We Need ESCALATION': More STRIKES Coming In UK And France" The Real News Network, Workers of the World (series)  AFP, "Thousands of Nurses Strike over Wages and Poor Working Conditions in Slovenia" People's Health Dispatch, "Health Workers in Slovenia Go on Strike" Permanent links below... Working People Patreon page Leave us a voicemail and we might play it on the show! Labor Radio / Podcast Network website, Facebook page, and Twitter page In These Times website, Facebook page, and Twitter page The Real News Network website, YouTube channel, podcast feeds, Facebook page, and Twitter page Featured Music (all songs sourced from the Free Music Archive: freemusicarchive.org) Jules Taylor, "Working People" Theme Song

Maša Jazbec je že pred desetletjem v Trbovlje pripeljala najbolj naprednega humanoidnega robota, skoraj popolnega dvojnika človeškega profesorja Ishigure. Po doktoratu iz robotike na Japonskem in predavateljstvu v Linzu, se je vrnila v Zasavje. Deluje v podjetniškem inkubatorju Katapult, raziskuje vpliv robotike in ostalih sodobnih tehnologij na življenja ljudi, prepleta znanost in umetnost, z robotkama Evo in Lili gostuje po številnih šolah in domovih starejših.Razmerja med človeško in umetno inteligence se tudi zaradi Chat GPT-ja nevarno spreminjajo, a še vedno so v naših rokah, četudi človeka najbolje spoznaš, če poskušaš narediti njegovo kopijo. "Nihče ne razume osamljene popolnosti mojih sanj," je Maša Jazbec, tudi prejemnica Jakopičevega priznanja, zapisala ob robu razstave o sintetičnih organizmih. V nekoč rudarskih Trbovljah ob razcvetu visokotehnoloških konceptov in podjetij načrtujejo mesto akrobatov in prihodnosti. Za ljudi in robote. Z robotičarko, raziskovalko in intermedijsko umetnico Mašo Jazbec tudi o tem, kako ustvarja origamije, zakaj je pomembno branje znanstvene fantastike, kaj bo počela nova robotnica hobotnica in zakaj bi Johnny Cash lahko bil tudi iz Trbovelj.

Kdo so prejemniki Jakopičevih nagrad in priznanj ter nagrade vstajenje, kaj razstavljajo v Celovcu in Ljubljani, kaj je novega v Cankarjevem domu in kako spodbujati kulturno-umetnostno vzgojo za odrasle? Odgovore dobite v oddaji.

V 89. letu je umrla slikarka Milena Usenik, dolgo spregledana mojstrica poparta, med drugim prejemnica Jakopičeve nagrade za življenjsko delo leta 2021. Pred študijem na ljubljanski ALUO je bila uspešna atletinja, njen umetniški opus pa v več desetletjih kaže različne pristope. Leta 2014 smo jo z razstavo v Centru in galeriji P74 začeli spoznavati kot do tedaj spregledano mojstrico poparta. V sedemdesetih letih je namreč njena platna prežemalo veselje do pisanih vzorcev iz ženske mode, oblike in barve tkanin je prelila v likovni jezik. Ob razstavi Izgubljeni popart v Centru in galeriji P74 je nastal tudi pogovor z umetnico, ki ga je pripravila Vida Curk. Foto: MMC RTVSLO

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Dr. Tihomir Pinter je mojster fotografije. Najljubše mu je, če ga predstavimo kot ljubitelja fotografije. Njegova bogata zbirka analognih, klasičnih, črno belih, ikoničnih fotografij, številnih prepoznavnih osebnosti našega časa in prostora, pa tudi drugih motivov, govori zase. Delo v laboratoriju, v temnici, je zanj eden od najpomembnejših procesov v nastajanju fotografije, zato jih sam tudi razvija. Zanima ga tudi abstrakcija, paleta tonov črno-bele fotografije. »Včasih moram na razstavah poslušati, kaj si kdo misli o mojih fotografijah, tudi če se z njim ne strinjam, moram biti tiho.« Pred desetimi leti, ko je Tihomir Pinter dopolnil petinsedemdeset let, si je zaželel le, da bi lahko še malo delal. »Ne veliko, ker to ni mogoče«, pravi. Deset let pozneje, ob petinosemdesetem rojstnem dnevu smo ga povabili v studio na radijski pogovor, je v nasmehu dejal: »In, še vedno delam.«“To je moj hobi. Vedno, ampak res vedno, sem se od svojih mladih let ljubiteljsko ukvarjal s fotografijo.” »S fotografijo se je ukvarjal tudi moj oče, zaposlen je bil v knjigarni, kjer so imeli oddelek s foto materiali, to je bilo še v Kraljevini Jugoslaviji, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Žal je umrl, ko sem imel le leto in pol, za njim je ostalo veliko fotografskih aparatov, predvsem pa veliko negativov, oziroma tedaj še negativov na steklenih ploščah. Vse to je bilo shranjeno na podstrehi, s tem sem se igral, saj prav veliko igrač takrat ni bilo.« Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja že več kot pol stoletja. Razstavlja od leta 1961 naprej, pripravil je več kot sto samostojnih razstav doma in v tujini, sodeloval pa na več kot šeststo skupinskih. Njegove fotografije si trenutno lahko ogledate tudi v Finžgarjevi Galeriji v Ljubljani. Redno je objavljal v domačih in tujih časopisih ter revijah. Za dosežke na področju razstavne fotografije mu je nacionalna zveza fotografov dodelila naslov »mojster umetniške fotografije«, mednarodna fotografska organizacija pa naziv »Excellence FIAP«. Je član Foto kluba Ljubljana, Društva oblikovalcev Slovenije in Društva likovnikov Ljubljana. Prejel je številne nagrade in priznanja, leta 2006 tudi Nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo.“Ko smo bili omejeni s številom posnetkov na filmu, smo morali bolj premisliti, kdaj bomo pritisnili na sprožilec.” »Kot srednješolec sem najprej fotografiral kolege, sosošolce in seveda svojo družino. Zgodaj sem prišel v Slovenijo, kjer pa sem s fotografijo dokumentiral planine in izlete v naravo. Fotografski laboratorij je ključen, v njem se dogaja najpomembnejše, to je najbolj ustvarjalen del procesa v nastajanju fotografije. Veliko fotografov se zgodaj odloča, da ta del izdelave fotografij zaupa drugemu profesionalcu, jaz pa trdim, da je na ta način analogni fotograf osiromašen. V laboratoriju se sicer ne dogajajo čudeži, se pa v teh postopkih fotografska slika lahko obogati s pravilno osvetlitvijo in ven dobimo veliko več tonov.« Od prve knjižne izdaje Umetnik v ateljeju leta 1984 so sledile knjige portretov slovenskih književnikov (1993), skladateljev (1997), glasbenikov (2002), slovenskih likovnikov v Avstriji in Italiji (2003) in fotografski ciklus železarjev Razžarjeni pogled (1996). Leta 2008 je založba Modrijan izdala knjigo »Umetniki v ateljeju« kot nadaljevanje portretiranja likovnih umetnikov v njihovih ateljejih in monografijo »Trenutki z umetniki«. Leta 2017 je ob pregledni razstavi njegovih fotografij v Jakopičevi galeriji izšel pregledni katalog Kemija podobe.“Dokler sam ne razmislim, ne verjamem nikomur. Človeško je, da si na fotografijah želimo izgledati bolje, vsaj bolj urejeno.” Likovna ustvarjalnost in kemija sta me vedno zanimali. V gimnaziji sta me najbolj navdušila profesorja prav teh dveh predmetov in mi za oboje vlila ljubezen. Odločil sem se za farmacijo in pri magisteriju ter doktoratu, za posebno zvrst farmacevstke znanosti, za nauk o prehrani. Slednji se je zdaj tako razvil, da ima veliko podzvrsti. Glede prehrane imam svoje mnenje, včasih je bila prehrana siromašnejša, jedli smo, kar je bilo na mizi, izbor ni bil velik, marsičesa nam je primanjkovalo, recimo sladkorja in soli, vendar smo jedli kakovostno. Danes je izbor zelo širok, toda, tudi če se odločimo za zdravo prehranjevanje, je to skoraj nemogoče, saj ne vemo, kaj nam pripravljajo posebej v proizvodnjah živil. Tudi v svoji družini vidim, kako hitro si dovolijo vpliv agresivnih oglasov. To bi moralo biti včasih, po mojem mnenju, prepovedano. Marsikaj, kar oglašujejo za dobro, kakovostno in zdravo, je vprašljivo.« “Veliko sem obiskoval, in jih še, likovne razstave. Zanima me, kako delo nastaja. Tudi pri fotografiji me zanima pot nastanka.” Njegove fotografije hranijo v NUK-u, Moderni galeriji v Ljubljani, Kabinetu slovenske fotografije v Kranju, Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu, Gledališkem muzeju v Ljubljani, Umetnostni galeriji v Mariboru, pa med drugimi tudi v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici. »Še ko nisem imel svojega, sem seveda fotografiral celo s tistimi fotoaparati, ki jih je uporabljal še moj oče. Zelo zgodaj sem razvijal in tudi sam izdeloval fotografije, seveda najprej v manjšem formatu. Moj pogled na fotografijo in na svet se je izoblikoval zelo zgodaj. Ko mi je brat podaril prvi fotoaparat, ki je bil samo moj, tega dejstva kaj veliko ni spremenilo.« “Prisotnost fotografa, veste, zelo vpliva na ljudi. Najboljše fotografije so nastale, ko sem začel pospravljati opremo, ko so mislili, da ne fotografiram več. Takrat sem naredil še nekaj posnetkov. Morda ne njim, toda zame so bile tiste fotografije najboljše, ker so bili sproščeni.”»Začel sem s fotografijo v železarnah. Ko sem v Moderni galeriji prvič videl bogastvo tonov, ki so izžarevali na fotografijah iz jeseniške železarne, slovenskega mojstra Slavka Smoleja. To sem si potem želel tudi sam. Sprva ni bilo lahko priti v železarne v prejšnjem stoletju. Pogoji so bili slabi, celo nevarni, enkrat sem se celo zastrupil, tako sem imel pozneje vedno vodnika, ki je poznal pogoje in me varno vodil skozi proizvodnje prostore. Zanimali so me, ne samo grobi pogledi, predvsem detajli v železu. Marsikomu ni bilo razumljivo moje zanimanje, komu je bilo celo sumljivo. Pa vendarle mi je uspelo obiskati vse železarne v prejšnji državi, z izjemo ene.«“Digitalna fotografija ni poceni, ker zahteva hitro posodabljanje opreme. Zaradi hitrosti v digitalni fotografiji popolnoma odpade delo v fotografskem laboratoriju, ki je zelo pomembno. Razlika med dobrim in slabim fotografom se pokaže prav v slednjem.” »Živimo v digitalni dobi in v času digitalne fotografije. Pomembno je, da je prišlo do te iznajdbe, zaradi načina življenja, hitrosti. Analogna fotografija s tem ne more in noče tekmovati. Z digitalnim je prišla možnost obdelave. Marsikaj se da narediti, enostavno se lahko spremeni tudi vsebina, pomladimo portrete in tako naprej. Lahko je problematična in je treba dokazovati pristnost, recimo na sodnih obravnavah. Ukvarjam se tudi z digitalno fotografijo, začel sem, da ne bi izpadel starokopiten.«»Zaradi velike količine fotografij se ta izgublja, to mi govorijo tudi kolegi. Ne najdejo fotografij, ki so jih posneli in jih založili. V množici posnetih jih zlahka izgubijo. Fotografom svetujem, naj fotografije objavljajo v knjigah, tako bodo najbolj obstojne. Zagotavljam vam, da med mojimi portreti ne boste našli fotografije, narejene z bliskavico. Recimo, da je to moj podpis., je v nasmehu dejal izjemen fotograf, oziroma, kot želi, da ga imenujemo, ljubiteljski fotograf, dr. Tihomir Pinter.

Če so naši štirje veliki impresionisti – Jakopič, Grohar, Jama in Sternen – dramatično spremenili tok slovenske umetnosti, lahko ob aktualni pregledni razstavi njegovega ustvarjanja v Narodni galeriji ugotovimo, kakšen natanko je bil v tem smislu prispevek tistega izmed impresionistov, Mateja Sternena, ki ga sodobna javnost najbrž pozna najslabše Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je v slovenskem kulturno-umetnostnem prostoru zavel nov veter. Saj vemo, Cankar, Župančič, Kette in Murn so modernizirali književnost, v polju likovne umetnosti pa so nekaj podobnega storili Jakopič, Grohar, Jama in Sternen. Ta, pogojno rečeno, osemperesna deteljica ustvarjalcev je z inovativno, pri sočasnih evropskih tokovih navdahnjeno umetnostjo izzvala in navsezadnje tudi uspešno presegla duha sladkobne, sentimentalistične in sporočilno že precej utrujene romantike, ki je še v osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih 19. stoletja navduševala slovensko meščanstvo. A če gledamo samo tako, panoramsko in razvojno, tedaj seveda ne moremo dobro videti individualnih posebnosti in odlik teh umetnikov. To pa se zdi vsaj malo ironično, saj bi bilo mogoče zagovarjati tezo, da smo na Slovenskem prav z moderno na eni in impresionizmom na drugi strani dokončno uvideli, da v umetnosti kar največ šteje natanko umetnikov osebni glas oziroma njegova idiosinkratična vizija. Prav zato je še kako dobrodošla pregledna razstava, posvečena Mateju Sternenu, ki je proti koncu lanskega leta odprla vrata v Narodni galeriji v Ljubljani. Ker bi Sternen utegnil biti tisti izmed impresionistov, čigar mesto v našem kolektivnem kulturno-zgodovinskem spominu je v splošnem najšibkeje opredeljeno, se obiskovalkam in obiskovalcem razstave, ki jo je zasnoval umetnostni zgodovinar in kustos Narodne galerije, dr. Andrej Smrekar, z vso silovitostjo zastavljajo takale vprašanja: kdo je bil Matej Sternen; kakšna je bila njegova slikarska vizija; kako se je razlikoval od svojih sodobnikov in sopotnikov; kako nas njegova dela nagovarjajo tu in zdaj? – No, ta in druga sorodna vprašanja smo si zastavili tudi v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Andreja Smrekarja. foto: Matej Sternen - Dama v modrem, 1942, izrez (Goran Dekleva)

Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.

Naša gostja je bila vsestranska umetnica – arhitektka, slikarka, pesnica, esejistka, solopevka - Marta Jakopič Kunaver, ki slavi življenjski jubilej (sep 2022). Je ena najpomembnejših ustvarjalk na področju slovenske sakralne umetnosti. Veliko njenih barvnih oken krasi cerkve in kapele. Za več cerkva je izdelala križeve pote, razpela in oltarne podobe. Z njo smo govorili o umetnosti in življenju!

Tokrat v Nočnem obisku gostimo eno največjih poznavalk fotografske umetnosti, višjo kustosinjo in vodjo Jakopičeve galerije dr. Marijo Skočir, ki je v Slovenijo pripeljala tudi velikane svetovne fotografije, kot so Robert Ballen, Sebastiao Salgado in Letizia Battaglia.

V obsežnem opusu kiparke in multimedijske umetnice Dube Sambolec najdemo risbe, videe, kolaže, pa seveda prostorske instalacije, nekatere precej velike, z blagom, kovanim železom, plastičnimi masami, solnimi skalami, neonom, zemljo. V oblike, barve in materiale umetnica vnaša družbenopolitično razpravo. Preizprašuje spolne identitete, položaj žensk in ustvarjalk v družbi. V utemeljitvi letošnje Jakopičeve nagrade za življenjsko delo je umetnostna zgodovinarka Barbara Borčić med drugim zapisala, da "pomembno sooblikuje koncept razširjene umetnosti in javnega dialoga o sodobni umetnosti in kulturi. V svojem umetniškem opusu je prehodila pot od modernistične skulpture, ekscentrične abstrakcije in minimalističnih kosov do postmodernistične hibridnosti in večmedijskih razsežnosti." V Cukrarni v Ljubljani na skupinski razstavi Vračanje pogleda 58-ih slovenskih oziroma na Slovenskem delujočih vizualnih umetnic, ki so zaznamovale čas od devetdesetih let preteklega stoletja do danes, Duba Sambolec predstavlja na kljuki stojala na kolesih viseči polovični volumen ženskega telesa, ki so mu dodane identifikacijske številke, tam, kjer bi morala biti roka, izraščajo dolgi črni lasje. Telo binglja in čaka, kot so še pred kratkim čakale anonimne avtorice, da njihova dela privlečejo na svetlobo iz temnih depojev. Na drugi strani galerije najdemo objekt z naslovom Temporary (Začasno). Prav tako na stojalu je prečno položen prozoren valj, skozenj pa potisnjen polivinil, ki na obeh koncih štrli ven, se, kot opiše avtorica, bohotno izliva. "Situacija spominja na transportno manipuliranje, odloženi predmet pa aludira na ujetost, krhkost in neobrzdanost energij." Zanjo ni nič nedolžno in vse je politično. Tudi osnovni likovni elementi in materiali. A vse skupaj dobi zares pomen šele v konstelaciji, v odnosih v prostoru. Tla so demokratičen element, pravi, na njih stojijo skulpture in gledalci. Stene pa razume kot avtoritativen element, ker na gledalca delujejo od zgoraj. Duba Sambolec: Temporary, foto: Žiga Bratoš

Danes vas vabimo, da prisluhnete pripovedim o treh razstavah: ob 150. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika bosta v Cankarjevem domu in v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled razstavi starih fotografij, Plečnikova Ljubljana in Zlata doba Plečnikove arhitekture. Na dokumentarnih razstavah opazujemo, kako je je arhitekt postopoma gradil svojo vizijo narodne prestolnice. V galeriji Simulaker v Novem Mestu pa bo še nekaj dni na ogled razstava Pomladno čiščenje, umetnic Nataše Skušek in Lee Culetto. V nadaljevanju oddaje bomo spregovorili še o videovečeru z Dubo Sambolec, ki je pred kratkim prejela Jakopičevo nagrado za življenjsko delo in je v svojem obsežnem in raznolikem umetniškem opusu ustvarila tudi vrsto video del; ter na kratko o celovečernem prvencu Darka Sinka Inventura, ki bo nocoj doživel ljubljansko premiero. fotografija z razstave Pomladno čiščenje, foto: k.p.l./arhiv galerije Simulaker"Performansi Dube Sambolec poudarjajo moč individualne volje in inteligence v uporu in boju proti pritiskom ter zlorabam ."Vabimo vas, da prisluhnete pripovedim o treh razstavah: ob 150. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika bosta v Cankarjevem domu in v Slovenskem etnografskem muzeju na ogled razstavi starih fotografij Plečnikove Ljubljane. Na njih lahko opazujemo, kako je je arhitekt postopoma gradil svojo vizijo narodne prestolnice. V galeriji Simulaker v Novem Mestu bo še nekaj dni na ogled razstava Pomladno čiščenje, umetnic Nataše Skušek in Lee Culetto. V nadaljevanju oddaje pa bomo spregovorili še o videovečeru z Dubo Sambolec, ki je pred kratkim prejela Jakopičevo nagrado za življenjsko delo in je v svojem obsežnem in raznolikem umetniškem opusu ustvarila tudi vrsto video del, ter na kratko o celovečernem prvencu Darka Sinka Inventura, ki bo nocoj doživel ljubljansko premiero.

V Ljubljani je pred časom potekal drugi simpozij o praksah razstavljanja umetnosti, arhitekture in oblikovanja na Slovenskem. Na njem so obravnavali izbrane razstave, umetnostne institucije in druge fenomene s področja razstavljanja v kronološkem loku ter z najrazličnejših vidikov. Na primer, naše prvo prizorišče, postavljeno izrecno za razstavljanje likovne umetnosti je bil Jakopičev paviljon, ki je bil po načrtih Maksa Fabianija zgrajen leta 1909. Kje pa so naši likovni umetniki, slikarji razstavljali prej? O tem nam je več povedala izredna profesorica za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktorica Beti Žerovc.

V Ukrajini se 50-ti dan vojne nadaljujejo spopadi na vzhodu države. Ukrajinski parlament je danes sprejel resolucijo, v kateri je Rusijo označil za teroristično državo, dejanja ruske vojske med ofenzivo v Ukrajini pa za genocid. V Črnem morju pa je hudo poškodovana ruska raketna križarka Moskva, ki naj bi jo zadeli dve ukrajinski raketi. Rusija medtem Ukrajino obtožuje, da je s helikopterji napadla dva ruska obmejna kraja. Druge teme oddaje: - Med državljani deljena mnenja glede odprave obveznega nošenja zaščitnih mask - Jakopičeva nagrada za življenjsko delo vizualni umetnici Dubi Sambolec - Slovenija in Poljska prevzeli izvedbo svetovnega prvenstva v odbojki

Kakovostna fotografija ni nikoli samo zamrznjen dokument nekega časa, prostora, ljudi; ampak sega v drobovje sodobnosti in preteklosti, nagovarja čustva, s katerimi spodbudi ljudi k angažmaju, verjame britanski fotograf Simon Norfolk, ki je prejšnji teden obiskal Ljubljano in ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon. Predstavili bomo razstavo Avgusta Černigoja v Tržiškem muzeju in dokumentarec zamejske režiserke Andrine Mračnikar, ki se ukvarja z izginjanjem slovenskega jezika v vsakdanjem življenju na avstrijskem Koroškem. Na festivalu avstrijskega filma Diagonala v Gradcu je prejel nagrado občinstva.Britanski fotograf Simon Norfolk, soavtor razstave v Jakopičevi galeriji v Ljubljani, je minuli teden obiskal Ljubljano in predaval o vlogi fotografije v umetnosti in novinarstvu.Kakovostna fotografija ni nikoli samo zamrznjen dokument nekega časa, prostora, ljudi; ampak sega v drobovje sodobnosti in preteklosti, nagovarja čustva, s katerimi spodbudi ljudi k angažmaju, verjame britanski fotograf Simon Norfolk, ki je prejšnji teden obiskal Ljubljano in ob tej priložnosti smo ga povabili pred mikrofon. Predstavili bomo razstavo Avgusta Černigoja v Tržiškem muzeju in dokumentarec zamejske režiserke Andrine Mračnikar, ki se ukvarja z izginjanjem slovenskega jezika v vsakdanjem življenju na avstrijskem Koroškem. Na festivalu avstrijskega filma Diagonala v Gradcu je prejel nagrado občinstva.

V Tehniškem muzeju Slovenije so v petek odprli začasno razstavo z naslovom Človek in hrana v začaranem krogu. Pod drobnogled so vzeli torej nekaj tako vsakdanjega in nujno potrebnega vsem živim bitjem na našem planetu. O poudarkih in namenu te na prvi pogled za dediščino nevsakdanje teme je v oddaji, ki jo je pripravil Goran Tenze, spregovorila ena od treh soavtoric razstave Ana Katarina Ziherl, sodelovali pa sta še Ajda Kozjek in avtorica projekta Irena Marušič. Razstavo v prostorih TMS v Bistri pri Vrhniki so pripravili v okviru dveh letošnjih poudarkov, 70-letnice muzeja in letošnjega projekta Tehnika v gospodinjstvu. Še do konca decembra si je moč ogledati razstavo o Tovarni gospodinjskih aparatov Nazarje, avgusta in septembra pa je bila v Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem parku Tivolu na ogled panojska razstava fotografij, ki je prepletala področja intelektualne lastnine, kulturne dediščine in hrane, in so jo pripravili z Uradom RS za intelektualno lastnino. foto: Na enem od delov razstave je na vsakem od krožnikov povečava fenomenu hrane posvečenih znamk, ki jih je izdala Pošta Slovenije VIR: TMS

Tomaž Furlan ironično obračunava z banalnostmi in absurdnostmi sodobnega človeka. In to počne zelo subtilno. Ali z videom ali nenavadnimi kiparskimi deli likovno, prostorsko in konceptualno poglobljeno razmišlja o zapletenih sistemih naše družbe, o duhamornih rutinah, nesmiselnosti nenehnega hlepenja za materialnimi dobrinami, nezmožnosti pogledati zunaj okvirjev in o tako imenovani ''zdravi pameti'', ki naj bi vodila človeka, a se izkaže, da je prav v njej veliko nelogičnosti in suhoparnosti. V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki na razstavi I Made This (To sem naredil) so njegovi predmeti iz kamna, opeke, lesa in teraca v nekdanjo samostansko cerkev umeščeni harmonično, kot da so del nje, a kmalu nas na umetnikovo humornost opozorijo nenavadno preoblikovani predmeti na nenavadnih mestih. Med tiste, ki naj bi vplivali na njegovo delo, prišteva Marino Abramović, Charlieja Chaplina in Larsa von Trierja. Tomaž Furlan je med drugim prejemnik nagrade skupine OHO in Jakopičevega priznanja. Foto: Žiga Bratoš

Mineva 80 let od rojstva slikarke in grafičarke Metke Krašovec. Na slovensko likovno prizorišče je opazno vstopila na začetku 70. let. V slikah, grafikah in risbah je ustvarila obsežen opus logičnih in sklenjenih sklopov. Njena dela so prepoznavna; izoblikovala je izrazito lastno poetiko; pogosto jo označujejo kot samohodko. Leta 2012 ji je Moderna galerija v Ljubljani kot prvi umetnici pripravila veliko pregledno razstavo. Metka Krašovec je bila več kot tri desetletja profesorica na Akademiji za likovno umetnost, leta 2015 je postala članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejela vrsto nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada in Jakopičevo nagrado, nazadnje pa leta 2017, komaj leto pred smrtjo, Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Takrat se je z umetnico pogovarjala Maja Žel Nolda.

Iz župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja v Slavini pri Postojni smo na 10. nedeljo med letom neposredno prenašali sveto mašo, pri kateri so sodelovali tamkajšnji verniki. Maševal je župnik Jožef Jakopič, pel pa župnijski zbor pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Leona Krnela.

V Galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani do 15. maja predstavljajo svoja dela letošnji nagrajenci Riharda Jakopiča: Milena Usenik in Franc Novinc, ki bosta nagrado prejela za življenjsko delo, in Silvester Plotajs Sicoe, prejemnik Jakopičeve nagrade 2021. V Studiu Umetnostne galerije Maribor priznani mariborski slikar, grafik in restavrator Stojan Grauf z razstavo, ki jo je naslovil Zemlja ni človekova last, človek je last Zemlje, opominja na naravne lepote v našem okolju, ki pa jih vse bolj uničujemo.

Na začetku bomo spomnili na Svetovni dan knjige in avtorskih pravic, 23. april, sledita pa dva skupka podeljenih odličij: Jakopičeve nagrade so najpomembnejša priznanja na področju vizualne umetnosti pri nas, bienalno nagrado in priznanja Izidorja Cankarja pa podeljuje Slovensko umetnostno-zgodovinsko društvo. Pripravljamo povzetek dogajanj ob ustanovitvi Centra Rog Mestne občine Ljubljana in odziv uporabnikov januarja zaprte tovarne Rog. Seznanili vas bomo z razstavo o življenju in delu pokojne antropologinje Branislave Sušnik LA DOCTORA v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je živela, raziskovala in pisala v Paragvaju. V prenovljeni Galeriji sodobne umetnosti v Celju so odprli razstavo slikarja Mitje Ficka. V zagrebškem Nacionalnem muzeju sodobne umetnosti so nedavno odprli razstavo o sodelovanju slovenskih študentov in zagrebških profesorjev na likovni akademiji v obdobju med vojnama z naslovom Vezi, hrv: Spone, slišali pa boste tudi razpisne pogoje za že 30. Arsovo kratko zgodbo. Vir votografije https://pixabay.com/photos/bible-scriptures-reading-5961180/

Jakopičeve nagrade, najpomembnejše nagrade na področju vizualne umetnosti v Slovenije, letos slavijo slikarstvo izrazitih barv – to izkazuje tudi razstava prejemnikov nagrad v galeriji Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov, kjer so na ogled dela Franca Novinca in Milene Usenik, ki bosta nagrado prejela za življenjsko delo in Silvestra Plotajsa Sica, prejmnika Jakopičeve nagrade za opus v zadnjih letih. V oddaji pa tudi o liričnem projektu Petre Varl, ki v svojem domačem okolju obračunava s svojo dosedanjo umetniško prakso. Foto: Tomaž Šantl

Kako iz francoščine v angleščino in slovenščino s skupnimi močmi prevesti krajši izsek iz filma, je naloga, s katero se v video delu Maje Hodošček sooči skupina slovensko in francosko govorečih učenk. V delu z naslovom Preenostavno in prelahko, ki je v Koroški galeriji likovnih umetnosti na ogled v okviru projekta Razmejitve, umetnica ponovno tematizira vpetost šolskega prostora v politiko, tokrat skozi prizmo jezika. V prvem delu učenke iz različnih govornih okolij prevajajo izsek iz filma Tukaj in drugje, ki ga je Jean-Luc Godard posnel z Anne-Marie Miéville, v drugem delu pa jim izbrani stavek v arabščino pomaga prevesti mlada ženska, ki se je v Slovenijo preselila z Bližnjega vzhoda. Maja Hodošček, ki je ob kulturnem prazniku prejela priznanje Celjske zvezde za dosežke na področju kulture, lani pa je bila tudi med prejemniki Jakopičevega priznanja, sicer v svoji praksi pogosto razmišlja o političnih vidikih izobraževanja, o tem, kakšne norme in vrednote posredujemo otrokom ter na kakšen način. Raziskuje bolj ohlapne metode učenja, v katerih so učenci samostojnejši ter prek tega razmišlja o načinih razumevanja in vzpostavljanja skupnosti. Foto: Maja Hodošček, zajem fotografije iz videa Preenostavno in prelahko

Pravi, da je ekstremno pozitiven in da v vsaki stvari vidi dobro. Star je 42 let, poročen, oče treh hčera. Za njim je petnajst kemoterapij, dvaintrideset obsevanj, trije tedni toplic in osemnajst let od postavitve diagnoze limfom. Povabilo na Nočni obisk je sprejel predvsem zato, da bi tistim, ki se v tem času soočajo s hudo boleznijo, pokazal, da je v življenju možno vse. V noči s sobote na nedeljo je Iztok Konc v nočnem programu gostil Jako Jakopiča.

Ta teden so v Moderni galeriji v Ljubljani podelili osrednjo nagrado in priznanja na področju vizualne umetnosti. Nagrado Riharda Jakopiča za življenjsko delo je prejel umetnik in teoretik Sergej Kapus, ki ga v slikarstvu zanima časovni vidik, v njegovih slikah pa zaznamo odmev ameriškega visokega modernizma, od katerega se je sicer tudi ključno odmaknil. Ključna zanj je problematizacija vidnega in raziskave njegovih zmuzljivih odnosov. Njegova dela so trenutno na ogled tudi na razstavi v Galeriji ZDSLU v Ljubljani. Več o svojem delu in razumevanju umetnosti pa je Sergej Kapus povedal v oddaji Likovni odmevi, ki sledi. FOTO: Klemen Smrtnik

V oddaji gostimo državno sekretarko na ministrstvu za kulturo Ignacijo Fridl Jarc, nadaljujemo pa s Poletno muzejsko nočjo, Vilenico in Lirikonfestom. Drugi del oddaje bomo posvetili tudi Jakopičevemu nagrajencu, Jakopičevi razstavi, Plečnikovim tržnicam in razstavi Uršule Berlot v Novi Gorici.

Lani so v Jakopičevi galeriji v Ljubljani z obsežno fotografsko razstavo iraških avtorjev začrtali dolgoročni projekt predstavitev tujih dežel in kultur s ciljem, ki presega dokumentarno-umetniškega. Njihova vizija je namreč, kot pravijo: »Učiti se in dajati možnosti za učenje. Učiti se o drugih – o njih, a skoznje in skozi fotografijo o sebi.« 17. marca letos bi naj v Jakopičevi galeriji v Ljubljani odprli drugo razstavo v nizu z naslovom Videnje 20/20: Skupnost. Sodobna indonezijska družbeno zavzeta fotografija. Ker jim je Covid-19 prekrižal načrte, so se odločili, da v času do pravega odprtja ponudijo video vodstva na daljavo. O projektu, o oddaljeni kulturi in v zrcalu te o naši družbi, se je Žiga Bratoš pogovarjal s kuratorko Marijo Skočir.

V 13. zvezku Enciklopedije Slovenije lahko med drugim preberemo, da je arhitekt Ciril Tavčar (17.7.1904 – 20.5.1980) leta 1929 diplomiral na arhitekturnem oddelku Tehniške fakultete pri Jožetu Plečniku in da je leta 1932 v Ljubljani odprl Stavbno in tehnično pisarno za zunanjo in notranjo arhitekturo … Tokratna oddaja Ars humana je vsaj nekoliko zapolnila praznino v enciklopedijskem članku – njeni udeleženci arhitektova hči Seka Tavčar, konservatorska svetnica na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije mag. Darja Pergovnik ter umetnostni zgodovinar in kritik dr. Peter Krečič so predstavili, kako je arhitekt Ciril Tavčar sodeloval z mojstrom Plečnikom pri prenovi Jakopičevega sprehajališča in nastanku Tromostovja. Z njimi se je v živo pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju oddaje tukaj in zdaj.

»Vsako oko lahko postane pesnik.« Lucien Hervé Odnos fotografov in arhitektov je neredko tesno prepleten, še zlasti pa je to veljalo okoli srede 20. stoletja, ko je ustvarjal tudi madžarsko-francoski fotograf Lucien Hervé. Fotografija je tedaj stopala v tesen odnos z modernistično arhitekturo, saj je ni le dokumentirala, temveč tudi sooblikovala njeno zgodbo, jo približala ljudem. Lucien Hervé je arhitekturo zajemal na svojevrsten, subjektiven način, kot da bi stavbe opazoval med hojo. Sicer je postal prepoznaven predvsem po sodelovanju z Le Corbusierom, njegove pretežno črno-bele fotografije pa odlikuje premišljena kompozicija. Več kot 160 Hervejevih fotografij bo do 29. septembra na ogled v galeriji Jakopič. Gostujoča razstava pariške galerije Jeu de Pomme z naslovom Lucien Hervé: Geometrija luči, ki jo je pripravila kustosinja Imola Gebauer, avtorja podrobno predstavlja v osmih sklopih.

Letos obeležujemo 150-letnico rojstva Riharda Jakopiča, ki se je rodil prav na današnji dan 1869 v Ljubljani. V Moderni galeriji bodo ob tem podelili nagrado in priznanja Riharda Jakopiča 2019 za likovno in vizualno umetnost.V Hišo arhitekture Maribor prihaja razstava Slovenska alpska arhitektura 2008-2018.V Slovenj Gradcu potekajo arheološka izkopavanja.

Rihard Jakopič, pionir slovenskega impresionističnega slikarstva, eden ključnih umetnikov prve polovice 20. stoletja pri nas. Ob 150. obletnici njegovega rojstva bomo v oddaji spomnili in razgrnili, zakaj je bil Jakopič tako izjemna osebnost slovenske umetnosti in zakaj si posebnega mesta v našem umetniškem panteonu ni zaslužil le kot slikar, temveč tudi kot človek, ki je umetnost strateško vpel v širši družbeni okvir. Gostimo dr. Andreja Smrekarja, muzejskega svetnika iz Narodne galerije, in Dragico Trobec Zadnik, nekdanjo kustosinjo in muzejsko svetnico Mestnega muzeja Ljubljana, oba velika poznavalca življenja in dela Riharda Jakopiča.Avtorica oddaje je Liana Buršič

Režiser Osip Šest in scenograf Vaclav Skrušny sta s predstavo R.U.R. za več kot dve leti prehitela scenske rešitve Avgusta Černigoja na ljubljanski konstruktivistični razstavi v Jakopičevem paviljonu leta 1925. Prvič v zgodovini – umetniško ustvarjanje v slovenskem gledališču prehiti dogajanje v slovenski likovni umetnosti. Več o scenografiji na Slovenskem od 17. stoletja do leta 1991 v pogovoru z umetnostno zgodovinarko, magistrico Ano Kocjančič, avtorico prve strokovne monografije o scenografiji na Slovenskem Prostor v prostoru. Fotografija: arhiv SLOGI