Podcasts about zrc

Za taborišči v Gonarsu in na Rabu sicer vemo, ni pa gotovo, da tudi vemo, kaj natanko so Slovenke in Slovenci tam doživeliVedno se bomo spominjali, so v dneh, ko smo obeleževali 80. obletnico konca druge svetovne vojne, malodane v en glas ponavljali voditelji držav, ki so se borile na strani velike, zmagovite antifašistične koalicije. A česa natanko se bomo spominjali? Junaštva naših dedov in babic? – Gotovo. In zasluženo tudi. A, priznajmo, tega se je menda vedno lažje, prijetneje spominjati kakor gorja, ki ga je povzročilo fašistično barbarstvo, gorja, na katerega je bilo potem treba odgovoriti z junaštvom. Pa vendar se zdi, da današnji svet še bolj kot spomin na junaške zmage potrebuje kolikor mučen toliko streznjujoč spomin na koncentracijska taborišča, na sumarne eksekucije, na posilstva, na mučenja, na stradež, na suženjsko delo, na popolno dehumanizacijo. Te nelahke naloge smo se lotili v tokratni Intelekti, ko smo – pars pro toto – spregovorili o izkušnji Slovenk in Slovencev v italijanskih fašističnih taboriščih. Pri tem sta nam pomagali izvrstni poznavalki te problematike, zgodovinarki dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in dr. Urška Strle z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU ter Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Otom Lutharjem pred dvema letoma in pol pri založbi ZRC objavili obsežno študijo Užaljeno maščevanje : spomin na italijanska fašistična taborišča, v kateri so zbrana in analizirana pričevanja poslednjih preživelih z Raba, Gonarsa in drugih krajev groze, ki jih je za Slovenke in Slovence med vojno vzpostavil italijanski fašizem. V pogovoru z gostjama smo preverjali, zakaj so bili vsi ti ljudje internirani, kaj je pravzaprav pomenilo potopiti se v temo fašističnega taborišča, koliko se jih od tam ni nikoli vrnilo, kaj so tisti, ki so nekako vendarle preživeli, potem morali nositi na svojih plečih skoz življenje in kakšno mesto njihova izkušnja zavzema v našem današnjem kolektivnem zgodovinskem spominu. Foto: risba »Gonars« Nikolaja Pirnata je del notranje grafične opreme knjige Užaljeno maščevanje, izsek (Goran Dekleva)

V pogovoru z jezikoslovko in dialektologinjo preverjamo, kaj nam stari lokalni toponimi povedo o materialni in duhovni kulturi porabskih SlovencevIzmed vseh slovenskih skupnosti, ki so navsezadnje ostale onkraj naših državnih meja, v matici najbrž najslabše poznamo tiste rojake, ki živijo na Madžarskem, v Porabju. Ne le da v deželah na desnem bregu Mure v splošnem slabo poznamo zgodovino tistih s Slovenci poseljenih krajev, ki so stoletja sodili pod krono svetega Štefana, ali da so cestne povezave s Porabjem še danes razmeroma skromne, tudi razumevanje narečja, ki ga govorijo tamkajšnji ljudje, nam povzroča nemalo preglavic. Precejšnjo razdaljo, ki nas torej loči od porabskih Slovencev, zdaj vsaj malo krajša študija Zemljepisna imena slovenskega Porabja, ki je izšla pri Založbi ZRC. Pri pripravi te knjige so moči združili sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ter Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. Kaj vse so severno od Goričkega navsezadnje odkrili, smo preverjali v tokratnih Podobah znanja, ko smo pred mikrofonom gostili eno izmed soavtoric Zemljepisnih imen slovenskega Porabja, jezikoslovko, dialektologinjo in raziskovalko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Mojco Kumin Horvat. Foto: dr. Mojca Kumin Horvat (Goran Dekleva)

Več kot 1800 pisem zasebne narave, ki jih je v 30. letih 19. stoletja upokojeni oficir Franz poslal baronu Erbergu, nam odpira nov, dragocen vpogled v življenje kranjske aristokracije in najbogatejših meščanov LjubljaneV tokratnem Kulturnem fokusu smo se podali na kakih 190 let dolgo potovanje v preteklost. Obiskali smo namreč Ljubljano, kakršna je bila v 30. letih 19. stoletja. Pri tem smo si pomagali s skoraj 2000 pismi, ki jih je med letoma 1832 in 1840 upokojeni oficir avstrijske vojske, stotnik malce nenavadnega imena Franc Franz, poslal enemu najbolj uglednih Kranjcev tistega časa, baronu Erbergu, ki je sicer živel na svojem posestvu v Dolu pri Ljubljani, v njih pa precej podrobno popisal utrip ljubljanskega mestnega življenja. Podobo našega osrednjega mesta, kakršna se dviga iz Frančevih pisem, so zdaj rekonstruirali naši zgodovinarji in zgodovinarke, svoje izsledke pa predstavili v intrigantnem zborniku Podobe bidermajerske Ljubljane, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC. In kakšna je ta podoba? – Prav to smo preverjali v pogovoru z dr. Mihom Preinfalkom, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter predavateljem na koprski Fakulteti za humanistične študije, ki je nad omenjenim zbornikom bdel po uredniški plati. Foto: Franz pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein – Del Šentpetrskega predmestja s Cukrarno, 1835/36, detajl z naslovnice zbornika Podobe bidermajerske Ljubljane (Goran Dekleva)

V evropski prestolnici kulture imajo lepo občinsko stavbo: ustvarili so jo arhitekt in avtor slovenskega parlamenta Vinko Glanz, freskant Slavko Pengov, kipar Boris Kalin in mozaicist Tone Žnidaršič. Več o stavbi in njenih ustvarjalcih pove knjiga Občinska stavba v Novi Gorici (izdajatelj je Umetnostnozgodovinski inštitut ZRC SAZU, založnik pa Založba ZRC). Napisali sta jo dr. Alenka Di Battista in dr. Katarina Mohar; predstavita pa jo v Izšlo je: prva z zaokroženo izjavo, druga v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Oglašamo se vam iz Celovca, v katerem bo v Koroškem deželnem muzeju vse do začetka aprila razstava Piccaso-Warhol-Baselitz, poročamo pa tudi o skupni razstavi slikarke Cvetke Hojnik in modne oblikovalke Taje Frešer Temna stran emocij v mariborskem razstavišču Kibela in o novih izdajah Založbe ZRC.

Nietzschejeva misel je pri nas živa že nekaj desetletji. Interpretira jo precej filozofinj in filozofov. Eden od teh je tudi dr. Aleš Bunta, raziskovalec na Filozofskem inštitutu Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, ki se z njegovo filozofijo ukvarja že več kot dve desetletji. Skozi pogovor predstavljamo njegovo knjigo Nietzsche in neubesedljiva misel (Založba ZRC, 2024) ter s tem razgrnemo nekatere Nietzschejeve glavne postavke, kot sta na primer večno vračanja enakega in epistemološki problem primata govorice nad mišljenjem, ki ju avtor v omenjenem delu posebej izpostavlja. Foto: Wikipedija

Cette semaine, je vous propose une des sélections les plus attendues sur DM&V...celle des montres neuves et récentes dans le budget très compliqué des 3000/6000€. Pourquoi très compliqué ? On pourrait se dire, 3-6K c'est un super budget, confortable et qui autorise beaucoup de folies...et bien pas tant que ça, alors évidemment ily a un choix pléthorique....mais justement... il a quand même fallu jouer des coudes pour vous dénicher une sélection digne de ce nom...car dans cette gamme de prix on est clairement petit chez les grands...en clair on passe un cap, on veut commencer à croquer de la belle ref, on veut (si possible) du mouvement qu'on ne trouvera pas dans une montre à 1500/2000€, même si, vous le savez, ce n'a jamais été un critère discriminant pour moi... mais en même temps, on est souvent dans une certaine limite de budget, un genre de barrière de corail, avec “seulement 6K”. En effet, bcp de modèles légendaires dans des versions intéressantes démarrent justement dans cette gamme de prix.... Donc là, je vous ai fait MA sélection, totalement subjective, de ce que je trouve digne d'intérêt et qui en offre beaucoup, dans cette fourchette de tarifs. Que ce soit en plaisir, en originalité, en finition, en mouvement ou encore en technicité. Et, vous le verrez, beaucoup des pièces qui vont suivre sont des coups de coeur de longue date... Comme je l'ai déjà dit dans la selection 3-6K vintage, il y a forcément des blockbusters, mais pas que...car le but de l'exercice est clairement de vous faire découvrir des modèles parfois un peu passés sous les radars mais pourtant terriblement désirables. Car, vous le savez, mon but est et sera toujours d'élargir vos horizons horlogers. De susciter en vous le fameux...hey mais je connaissais pas ça ! Mais avant de commencer, je tiens à apporter une précision importante sur ma définition de récente dans cet épisode... Afin de ne pas me cantoner à des modèles neufs parfois vendus (selon moi) trop chers par certaines marque et d'ailleurs naturellement ajustés par le marché...j'ai souhaité composer ma sélection non seulement de modèles neuf et encore disponibles à la vente mais parfois, de pièces récentes, en gros post 2010, discontinuées mais qu'on peut encore trouver état nos au gris et dont le modèle lui ayant succédé ne coche pas autant de cases. En bref, avoir le modèle récent ou la ref précédente permet bien souvent de faire de belles économies tout en ayant une version plus cohérente avec l'adn du modèle...et je sais que vous voyez très bien de quoi je parle ! Sachez que cet épisode est, comme d'habitude, disponible en version audio sur toutes les plateformes de podcast mais également en vidéo sur ma chaine Youtube Des Montres & Vous. N'hésitez pas à liker, à vous abonner et à activer les notifications pour ne rien louper et pour aider la chaine à grandir Les épisodes dont je parle dans cette sélection sont : Episode #83 de Podcast avec Georges Brunet, CEO de ZRC : https://smartlink.ausha.co/des-montres-et-vous/83-extrait-zrc-georges-brunet-nous-raconte-en-exclusivite-l-aventure-de-la-marque-familiale Vidéo des nouveautés ZRC : https://youtu.be/qTPX5Jfl108?si=5H7uC4u073liicA2Hébergé par Ausha. Visitez ausha.co/politique-de-confidentialite pour plus d'informations.

Je suis très heureux de vous accueillir pour ce nouvel épisode !J'espère que vous allez pour le mieux.Petit retour sur la semaine dernière, j'étais super content que ce format, que je vous propose seulement pour la deuxième fois, vous ai autant plu. Un format plus court mais que je duplique sur YouTube.Le troisième épisode du genre va d'ailleurs arriver très bientôt et sera, une fois encore, sur un sujet qui nous a tous concerné a un moment ou a un autre de notre vie d'amateur de belles montres. Mais je vous en parle bientôt.Pour ceux qui n'ont pas encore eu l'occasion d'aller faire un tour sur ma chaine YouTube, n'hésitez pas à vous y abonner, c'est un détail mais ça aide vraiment l'émission a grandir et donc à vous proposer des épisodes toujours plus inspirants. Et maintenant, place à l'épisode #83 !Et justement, parlons-en d'invités ultra-inspirants !Cette semaine, je reçois quelqu'un que vous me réclamez depuis longtemps.Quelqu'un qui se fait rare derrière les micros en général, ce qui ajoute encore au plaisir de cet épisode incroyable.Cet invité c'est Georges Brunet, CEO de ZRC, lui-même arrière petit-fils de Joseph Rochet, le R de ZRC.Cet épisode est une véritable pépite de 2 heures, fourmillant de détails exclusifs sur les débuts et l'histoire de la marque, mais aussi sur la naissance de la légendaire grands-fonds...Georges s'y livre comme jamais, avec une sincérité et une transparence rares.Ce échange, c'est aussi l'occasion pour lui de nous partager sa vision bien tranchée de ce marché, sans oublier de nous dévoiler quelques nouveautés, nouveauté qu'il vous présentera d'ailleurs en personne au Time Fest et dont j'ai fait une petite vidéo qui paraît sur Youtube en même temps que cet épisode, n'hésitez pas à aller la voir et me donner vos impressions.Enfin, ce dernier nous dévoile les coulisses de la fameuse expédition Phenix Q157Bref, encore du lourd cette semaineIl ne me reste plus qu'à vous souhaiter une très bonne écoute !Hébergé par Ausha. Visitez ausha.co/politique-de-confidentialite pour plus d'informations.

Je suis très heureux de vous accueillir pour ce nouvel épisode !Alors, n'avez-vous pas trouvé l'histoire de Gerard Charles passionnante ?Cette marque assez méconnue et pourtant la dernière qui soit passée sous les traits de crayons du maitre...tout simplement fascinant.Comme chaque semaine, je vous dis merci de vive voix, merci à tous ceux qui prennent quelques secondes de leur temps afin de noter et commenter le podcast, que ce soit sur Apple Podcast, Spotify, Youtube ou encore par mail ou en DM. Je lis chacun de vos messages et répond à vos DM, même si cela peut prendre parfois un peu de temps.Vous n'imaginez pas à quel point ça aide l'émission à gagner en visibilité et donc à me permettre de vous proposer des invités ultra inspirants. Si le podcast en est là aujourd'hui, c'est en grande partie grâce à vous.Donc, merci si vous avez déjà apporté votre contribution et foncez noter et commenter si ce n'est déjà fait !Et maintenant, place à l'épisode #74 !Cette semaine je vous propose le grand retour d'un amateur et devrais-je dire, d'un ami : Antonio, le fameux collectionneur de l'épisode #17 que vous avez adoré.Des avis tranchés, des propos sans détours...c'est tellement rafraichissant par les temps qui courent...vous ne trouvez pas ?Mais plutôt que des longs discours, je vous laisse profiter de cet échange tout en bonne humeur, justesse et sincérité.Je vous souhaite une très bonne écoute !Hébergé par Ausha. Visitez ausha.co/politique-de-confidentialite pour plus d'informations.

William Shakespeare v Romeu in Juliji pripominja, da bi to, kar imenujemo vrtnica, prav tako lepo dišalo, ko bi to rastlino poimenovali kako drugače. Pa ima veliki angleški dramatik prav? So imena, ki jih poiščemo in navsezadnje nadenemo ljudem, krajem, bogovom in živalim, resnično nepomembna, nemara že kar odvečna, pač nekakšna prazna dekoracija, ki kvečjemu zamegli najglobljo resnico poimenovanih bitij, pojavov in predmetov? Jezikoslovec, slovaropisec in etimolog akad. dr. Marko Snoj se nikakor ne bi strinjal s takšnole diskvalifikacijo moči in pomena imena. V predgovoru k svoji knjigi Imena slovenskih psov, ki je pod okriljem Založbe ZRC luč sveta ugledala pred nekaj meseci, namreč zapiše naslednje misli: »Ko so se pri človeški vrsti začela vsaj v obrisih ločevati nagonska dejanja od čustvenih, ta pa od razumskih, lahko začnemo govoriti o kulturi. Ena kulturnih pridobitev so tudi lastna imena, s katerimi imenujemo in prepoznavamo enkratne posameznosti, od soljudi do bogov, od delov stezic do ozvezdij – pa tudi tiste živali, ki se nam zdijo vredne, da nosijo svoja lastna imena. Ki svoja imena v človeškem jeziku prepoznajo in se nanja odzivajo. Psi vsekakor so take živali. Imenovanje kogar koli, od človeka in živali do boga, je kulturno dejanje. Povedano s parafrazo: je dejanje, ki odseva kulturo imenodajalca.« K temu pa dr. Snoj dodaja še tole vprašanje: »Kakšna je današnja slovenska kultura in kam pri njej pes taco moli?« Natanko to pa je bilo tudi vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu: kako je namreč ime našim psom in kaj ta imena navsezadnje povedo o nas samih? Pri tem nam je, jasno, pomagal prav dr. Marko Snoj.   foto: 4924546, Pixabay

V ljudskih pregovorih, pravljicah in pesmih vsepovsod srečujemo živali. Saj veste, volka, ki je zloben, lisico, ki je zvita, zajca, ki je plašen, pa dobrodušnega medveda in tako naprej in naprej. Vse te podobe so humanistične vede že dolgo nazaj precej temeljito popisale ter interpretirale in vsaj na prvi pogled se zdi, da tu ni več česa raziskovati. No, v zadnjih nekaj desetletjih, ko smo se ljudje naposled začeli vsaj malo zavedati, da homo sapiens ni nujno krona stvarstva in da naši posegi v naravo pravzaprav predstavljajo katastrofo za večino vrst in ekosistemov na Zemlji, pa se je vendarle oblikovala nova znanstveno-raziskovalna usmeritev oziroma disciplina, zoofolkloristika, ki skuša podobe volkov, lisic, medvedov in drugih živali, ki naseljujejo ljudsko slovstvo, premisliti na novo in tako po svojih močeh prispevati k daljnosežni spremembi našega temeljnega odnosa do živali, odnosa, v katerem ljudje druga živa bitja večidel obravnavamo le kot samoumeven vir hrane, obleke, delovne sile in zabave.   Natanko v ta, zoofolkloristični kontekst sodi tudi intrigantna monografija Človek je najhujša zver : živali v folklori, literaturi in kulturi, pod katero se podpisuje dr. Marjetka Golež Kaučič, redna profesorica na Podiplomski šoli ZRC SAZU ter raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu. V razpravi, ki je ob koncu lanskega leta izšla pod okriljem Založbe ZRC, dr. Golež Kaučič namreč skuša upodobitve živali v ljudskem pa tudi v umetnem slovstvu premisliti takó, da bi v volku, lisici, zajcu ali medvedu zdaj ne videli več le priročnih metafor, se pravi simbolnih upodobitev različnih človeških lastnosti oziroma stremljenj. A kakšen naj bi potem bil ustreznejši pogled na živali? Kako bi kazalo – ne le v kontekstu ljudskega slovstva, marveč širše, v literarni ali celo kar splošni kulturni krajini – misliti in reprezentirati druga bitja, s katerimi si delimo planet? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Golež Kaučič.   foto: poslikana panjska končnica iz leta 1891, ki prikazuje lovčev pogreb (Wikipedia, javna last)

Biolog Andrej Hudoklin je za knjigo Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je izšla pri Založbi ZRC, prispeval zapis o črni človeški ribici oziroma črnem močerilu. Gre za endemita belokranjskega kraškega ravnika, ki so ga leta 1986 odkrili člani Inštituta za raziskovanje krasa. To je bilo več kot tristo let za njegovo belo sorodnico, ki jo je prvi omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V oddaji v celoti objavljamo besedilo o črnem močerilu, ki mu, kot je zapisal Hudoklin, v Beli krajini ne kaže dobro, saj endemično vrsto posebno ogrožajo strupene in nevarne snovi, kot so nitrati, pesticidi in težke kovine. Andrej Hudoklin je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave v območni enoti Novo mesto. Posveča se predvsem problematiki varstva narave na Dolenjskem in ogroženim živalskim vrstam ter njihovim življenjskim prostorom. Interpretacija: Ivan Lotrič. Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Urednica je Maja Žvokelj. Foto: Gregor Aljančič

Vse do 25. novembra si je v Narodni in univerzitetni knjižnici mogoče ogledati razstavo Slovenci in cesarska cenzura od Jožefa drugega do prve svetovne vojne. Ob tem objavljamo v oddaji Razgledi in razmisleki besedilo Marijana Dovića, avtorja razstave, ki odgovarja na vprašanje, zakaj se je vredno ukvarjati s cenzuro nasploh in zakaj z literarno cenzuro v 19. stoletju. Razstava v NUKu je eno izmed zadnjih dogodkov v okviru triletnega projekta, ko so na ZRC SAZU pripravili več znanstvenih konferenc in objavili niz študij, med katerimi je najtehtnejša obsežna monografija dvajsetih avtorjev z naslovom Slovenski literati in cesarska cenzura v dolgem 19. stoletju, ki je pred kratkim izšla pri Založbi ZRC. Problematiko pa so skušali približati tudi širšemu občinstvu. V sodelovanju z RTV Slovenija je nastal kratek dokumentarni film Slovenci in habsburška cenzura, ki je bil premierno prikazan novembra 2022, zdaj pa je na ogled razstava v NUKu. Ob razstavi je v sozaložništvu NUKa in ZRC SAZU izšel tudi izčrpen slovensko-angleški katalog, ki poljudno prikaže, kako pomembno je cenzura v dolgem 19. stoletju krojila podobo slovenske literature in kulture. Pisanje Marijana Dovića je zastavljeno širše. Slika - Adam von Bartsch, zasedanje cenzurne komisije Gottfrieda van Swietna v camera praefecti na Dunaju, po letu 1777. Vir - ZRC SAZU

O dogodku desetletja na področju kulture: častnem gostovanju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu, Rožančevi nagrajenki oziroma nagrajencu ter o prejemnici večernice Špeli Frlic. V drugi polovici nadaljujemo z nacionalno strategijo za muzeje in galerije, 30-letnico Založbe ZRC, razstavo Dominika Mahniča v Galeriji Vžigalica in novim slovenskim prireditvenim centrom v Celovcu.

Tokrat izpostavljamo 61. Linhartovo srečanje, ki se je danes ob 11h začelo v Postojni. Festival gledaliških skupin Slovenije, ki že 17-ič zapovrstjo poteka v postojnskem kulturnem domu, v tekmovalnem delu predstavlja 7 najboljših gledaliških predstav ljubiteljskih gledališč iz celotne Slovenije. Z nastopom slovite skupine za srednjeveško glasbo Sollazzo Ensemble se drevi začenja 13. festival srednjeveške in renesančne glasbe Flores Musicae, ki bo med Novo Gorico in Goriškimi brdi potekal vse do nedelje. 30 let od ustanovitve danes praznuje Založba ZRC, ki v okviru Znanstveno raziskovalnega centra SAZU skrbi za produkcijo ter založništvo znanstvene literature, prodajo knjig in promocijo znanstvenih dosežkov.

Kako so se v času med sredino 3. in začetkom 7. stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v širokem prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem?Ko so leta 410 Vizigoti zavzeli in brutalno oplenili mesto Rim, se je številnim sodobnikom zdelo, da je civiliziranega življenja nepreklicno konec. Apokaliptična pričakovanja so bila v zraku. Mož, ki je prevedel Sveto pismo v latinščino, sveti Hieronim, je tako pisal o žarki luči sveta, ki da je nenadoma ugasnila, in zaskrbljeno pripomnil: »Če lahko pade Rim, nič ne more biti varno.« Danes sicer vemo, da se svet z zatonom rimskega cesarstva – še zlasti, seveda, njegove zahodne polovice – le ni končal, drži pa, da se je radikalno spremenil, preobrazil. Enega izmed obrazov te preobrazbe si lahko ogledamo, če v roke vzamemo še svežo, v angleščini pisano študijo Between Ravenna and Constantinople : Rethinking Late Antiquity Settlement Patterns (Med Raveno in Carigradom : nov premislek o poznoantičnih naselbinskih vzorcih), ki je izšla pri Založbi ZRC. Tu je namreč njen avtor, arheolog dr. Slavko Ciglenečki, natančno, z zvrhano mero erudicije popisal, kako so se med koncem tretjega in začetkom sedmega stoletja spremenile rimske naselbine – od najmanjših vasi do največjih mest – v prostoru med Jadranom in Donavo, med vzhodnimi Alpami in Črnim morjem. Kakšno sliko konca sveta, ki to vendarle ni bil, je v svoji knjigi navsezadnje izrisal, smo v pogovoru z dr. Ciglenečim preverjali v tokratnem Kulturnem fokusu. foto: Gradina na hrvaškem otoku Žirje, ostanki zgodnje-bizantinske trdnjave (Goran Dekleva)

Čemu današnji antropologi in antropologinje prisluškujejo utripanju lastnih teles in premenam svojih misli med hojo, če pa v bistvu hočejo raziskati, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje?Veliki mislec francoskega razsvetljenstva, Jean Jacques Rousseau, je v svojih znamenitih Izpovedih, ki jih lahko štejemo za prvo avtobiografijo v modernem pomenu besede, med drugim zapisal tole: »Nikdar nisem toliko mislil, toliko živel, toliko doživljal, bil toliko jaz sam, ako smem tako reči, kakor tedaj, ko sem popotoval peš. Hoja ima v sebi nekaj, kar navdihuje in oživlja moje misli. Kadar sem na mestu, sem skoraj nezmožen misliti; moje telo se mora gibati, da zaživi v njem duh.« Čeprav so bile te besede zapisane pred četrt tisočletja, se v njih z lahkoto prepoznamo tudi mi danes. Iti na krepčilen sprehod in si tako zbistriti glavo ter urediti svoje misli – to je vendar nekaj, kar počnemo oziroma izkušamo vsak dan ali vsaj vsak teden, kajne. No, pred nedavnim pa je luč sveta ugledala knjiga, ki je Rousseaujev uvid o simbiotičnem sovpadanju med agilno hojo in agilnim mišljenjem, povzdignila na novo, višjo raven. Antropologinji Špela Ledinek Lozej in Nataša Rogelja Caf – prva je raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje, druga pa na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije – sta namreč pri Založbi ZRC objavili delo Hodopisi, zbirko etnografskih esejev o slovenskih obmejnih regijah od Istre na jugozahodu do Goričkega in Porabja na severovzhodu, ki pa so nastali na nogah. Avtorici sta namreč standardne, utečene znanstveno-raziskovalne metode in prijeme, značilne za etnografsko oziroma antropološko pisanje, prekvasili, dopolnili in nadgradili z bolj literarnim diskurzom, ki strogo znanost pač spaja s potopisno-introspektivnimi premišljevanji o hoji skozi kraje, ki so sicer bili predmet njunega raziskovalnega zanimanja. A zakaj natanko sta se odločili za tak pristop? Čemu prisluškovati utripanju lastnega telesa in premenam svojih misli, če pa te v bistvu zanima, kako živijo in kako si to življenje osmišljajo neki drugi ljudje? Kaj se na ta način razkrije antropološkemu pogledu, kar bi mu sicer ostalo skrito? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Špelo Ledinek Lozej in dr. Natašo Rogelja Caf.   foto: utrinek z antropološkega »hodinarja« po Benečiji (Maja Topole, objavljeno z dovoljenjem avtorice)

Pri Založbi ZRC je izšel prevod stripa Peršmanova domačija: 25. april 1945. Opisuje enega zadnji nacističnih zločinov, zagrešenega nad koroškimi Slovenci in Slovenkami v drugi svetovni vojni. Tudi o kolektivni pozabi se je z avtorico grafičnega romana Evelyn Steinthaler ob njenem obisku Ljubljane prejšnji teden pogovarjal Gorazd Rečnik.

Umetnost je vedno imela družbeni vpliv, tudi takrat, ko si ljudje vprašanja o pomenu tega vpliva niso zastavljali. Danes pa je to vprašanje vse bolj v ospredju predvsem takrat, ko govorimo o javnem financiranju umetnosti. Tej temi se posveča tudi zbornik z naslovom Družbeni učinek v umetnosti in kulturi: Raznolika življenja nekega koncepta (Založba ZRC, 2022), ki sta ga uredila Iva Kosmos in Martin Pogačar in je izhodišče pogovora o družbenih učinkih umetnosti. V njem pretresamo, kakšen je ta učinek, kako ga merimo in kaj je pri tem problematično ter kako lahko nanj vplivamo oziroma ga ustvarjamo. Sodelujejo: dr. Iva Kosmos, raziskovalka z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, Alma R. Selimović, direktorica zavoda Bunker in dr. Rok Benčin, raziskovalec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Foto: Gregor Podlogar

Dr. Damjan Prelovšek je odličen poznavalec opusa Jožeta Plečnika. O njem je objavil že vrsto znanstvenih monografij, pred kratkim tudi študijo Zacherlova hiša na Dunaju. Študija je izšla kot 23. zvezek v zbirki Umetnine v žepu pri Založbi ZRC. V omenjeni zbirki je dr. Prelovšek že objavil študiji o Plečnikovem NUK-u in cerkvi svetega Mihaela, v tokratni študiji pa predstavlja Mojstrovo morda manj znano stvaritev. Zakaj si Zaherlova hiša zasluži uvrstitev v všečno zbirko in zakaj je pomembna za umetnikov opus, bo dr. Prelovšek pojasnil v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo. Nikar ne zamudite.

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU in Založba ZRC sta pred časom objavila Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja, njegov prvi zvezek, ki razlaga besede od A do D. Več o slovarju bo povedala sourednica in soavtorica dr. Andreja Legan Ravnikar v oddaji Izšlo je. Nikar ne zamudite.

A new MP3 sermon from Lusaka Baptist Church is now available on SermonAudio with the following details: Title: Revelations Subtitle: ZRC 2022 Speaker: Voddie Baucham Broadcaster: Lusaka Baptist Church Event: Conference Date: 8/26/2022 Length: 103 min.

A new MP3 sermon from Lusaka Baptist Church is now available on SermonAudio with the following details: Title: Dating and Courtship Subtitle: ZRC 2022 Speaker: Voddie Baucham Broadcaster: Lusaka Baptist Church Event: Conference Date: 8/26/2022 Length: 87 min.

A new MP3 sermon from Lusaka Baptist Church is now available on SermonAudio with the following details: Title: Dating and Courtship Subtitle: ZRC 2022 Speaker: Voddie Baucham Broadcaster: Lusaka Baptist Church Event: Conference Date: 8/26/2022 Length: 87 min.

Pomenski obseg besede kultura je zelo širok in sega, na primer, od branja Prešerna do priprave žgancev. Zato se sprašujemo, kaj sploh pomeni beseda kultura in kako se je njen pomen spreminjal skozi čas? Ste se kdaj vprašali, kaj pravzaprav poslušate, ko poslušate Kulturni fokus? Kaj neki naj bi bila ta »kultura«, ki ji je posvečena oddaja? – Če pogledamo, na primer, kakšne vsebine smo v letu 2022 pripravili v kontekstu Kulturnega fokusa, ugotovimo, da je kultura pojem, ki nam omogoča, da se na dolgo in široko pogovarjamo tako o stoletnih požigalniških praksah staroselskih ljudstev v Avstraliji kakor o likovni ustvarjalnosti slovenskih umetnic v treh poosamosvojitvenih desetletjih, tako o vraževerju v antičnem Rimu kakor o antifašizmu v klasičnem Hollywoodu. Pomenski obseg besede kultura je očitno zelo širok in izmuzljiv in ni si težko predstavljati skeptika, ki bi pripomnil, da bi se bilo rabi besede, s katero lahko opišemo toliko tako različnih pojavov, v izogib nejasnosti pametno kratko malo odpovedati. No, v času, ko govorimo tudi o kulturni industriji pa o kulturi menedžmenta in podobnem, ko torej besedo povezujemo z dejavnostmi, kjer se obračajo vrtoglavi kupi denarja, se to ne zdi prav verjetno. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu lotili nekega drugega izziva – odgovoriti si na vprašanje, kje, kdaj in v kakšnem kontekstu se je beseda sploh prvikrat pojavila in kako se je obseg njenega pomenjanja skozi čas nato spreminjal, dopolnjeval in raztezal, dokler ni kultura postala malodane vseprisotni označevalec, kakršnega poznamo in uporabljamo danes. Pri tem nam je bil v pomoč dr. Blaž Kosovel, kulturolog in urednik revije Razpotja. Naš gost je namreč pred nedavnim pri Založbi ZRC izdal intrigantno monografijo Zakaj ZDA nimajo ministrstva za kulturo, knjigo, v kateri je sicer hotel predvsem pojasniti, kako in zakaj se ameriško krilo zahodne civilizacije loči od evropskega, a se je svoje naloge polotil natanko s pomočjo poglobljenega pisanja o genealogiji oziroma historiatu besede kultura. Do kakšnih ugotovitev je navsezadnje prišel, je v pogovoru z dr. Kosovelom preverjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Monografija Sramota je celostno delo. Vsebuje fotografije petkovih protestov in protestov pred Ministrstvom za kulturo, pod katere so se podpisali Željko Stevanić/IFP, Janez Zalaznik, Borut Krajnc, Miloš Srdić, Božidar Flajšman, Janez Janša, Uroš Abram ter neznani avtor z Ministrstva za kulturo, in počrnjene člene Ustave Republike Slovenije. Monografijo, ki je med drugim hvalnica domiselnosti protestnikov, je zasnovala NON-GRUPA (umetniška skupnost, ki zaradi grožnje kazni želi ostati anonimna), izšla pa je pri Založbi ZRC. Zato se Marko Golja v oddaji Izšlo je o monografiji Sramota pogovarja s filozofom dr. Petrom Klepcem, v oddaji pa z izjavama nastopita tudi fotografa Borut Krajnc in Željko Stevanić. Nikar ne zamudite.

Kevin Primicerio est le co fondateur et CEO de Pianity, une plateforme permettant à ses utilisateurs à collectionner et à s'échanger des œuvres uniques digitales et musicales. LIEN DE L'INVITÉ :Site de Pianity : pianity.com/fr/market Postuler en tant qu'artiste sur Pianity : pianity.com/fr/artists/register Le Son Dopamine : www.lesondopamine.frArticle sur le cas ZRC 1904 : www.lesondopamine.fr/musique-marque…design-sonore/Abonnez vous sur iTunes : apple.co/2K0cWRuAimez la page Facebook : www.facebook.com/lesondopamine/ Suivez moi sur Twitter : twitter.com/FlavienDef 1'29 : Présentation de l'invité5'21 : Quels sont les objectifs de la plateforme Pianity ?6'46 : Quelle est la différence entre hébergement centralisé et hébergement décentralisé ?8'10 : Quelles sont les valeurs défendues par Pianity ?10'57 : Comment un artiste dépose sa musique sur Pianity ?15'00 : Comment perçoit on la rareté dans Pianity ?18'32 : La détention d'un NFT peut il nous apporter des droits particulier liés à l'artiste (du merchandising etc…)20'29 : Quelle est la rémunération d'un artiste et celle de Pianity pour chaque vente d'un NFT ?21'50 : Une marketplace (marché secondaire) sur Pianity26'00 Comment Pianity rend l'achat de NFT accessible pour tous ?31'34 La découverte et la curation des NFTs Musique sur Pianity ?32'57 Qu'est-ce que le token $PIA ?37'31 Les ambitions court terme de Pianity

Delphine Rieu Mourre est co fondatrice de l'agence de design musicale Clap Music Agency. Cette dernière vise à accompagner les marques dans leurs réflexions autour d'une stratégie sonore. Par le biais de leur travail réalisé pour le compte de la marque d'horlogerie suisse ZRC 1904, notre invité nous fait part du savoir faire de l'agence, ses convictions ses projets et ses ambitions.LIEN DE L'INVITÉ : Site de l'agence ; https://clapmusicagency.com/ Le Son Dopamine : www.lesondopamine.frArticle sur le cas ZRC 1904 : https://www.lesondopamine.fr/musique-marque/zrc-1904-design-sonore/Abonnez vous sur iTunes : apple.co/2K0cWRuAimez la page Facebook : www.facebook.com/lesondopamine/ Suivez moi sur Twitter : twitter.com/FlavienDef 1'21 Présentation de l'invité et de l'agence10'43 Comment l'agence souhaite accompagner les marques dans leur rélexion Musqique13'18 L'agence intervient sur des stratégies de communication moyen-long terme14'38 Qui s'occupe de la composition musicale à l'agence ?15'57 Le projet réalisé pour ZRC 190421'01 Le design sonore dans le luxe24'42 A quel univers de marque notre invité aimerait s'attaquer ?27'50 : Les futurs objectifs de l'agence

Mogli bi reči, da so Evropo v novem veku pretresli štirje kolosalni vojaški spopadi, ki niso vzeli samo milijonov življenj in materialno opustošili kontinenta, ampak so korenito preobrazili tudi naravo meddržavnih odnosov, ekonomijo in miselnost ljudi na stari celini. Nekaj takega brez najmanjšega dvoma lahko rečemo za prvo in drugo svetovno vojno. Da so Napoleonovi pohodi od Španije do Rusije daljnosežno spremenili zgodovino Evrope, bi se najbrž tudi strinjali vsi. No, četrta, najzgodnejša in tudi najdlje trajajoča od teh epohalnih vojn pa se vsaj v slovenski kolektivni zgodovinski spomin bržčas ni vpisala s tako velikimi črkami – pa čeprav je po ocenah današnjih zgodovinarjev vzela vsaj štiri če ne celo osem milijonov življenj, kar je za prvo polovico 17. stoletja seveda ogromno. Da pri nas na to vojno mislimo le redko in malo, je menda še bolj presenetljivo, če se spomnimo, da so se v njej spopadle Španija in Švedska, Avstrija in Francija, Poljska in Danska, na bojiščih, ki so bila večidel v današnji Nemčiji, pa so se vseskozi borili, krvaveli in umirali tudi številni Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da tridesetletna vojna, ki se je odvijala med letoma 1618 in 1648, ostaja ne le v slepi pegi našega skupnega spomina ampak tudi pozornosti našega zgodovinopisja? - To je uganka, ki nas je zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Seveda pa so nas ob tem zanimala še druga, z njo povezana vprašanja: za kaj je, na primer, sploh šlo v tem spopadu? Zakaj je toliko časa trajal? Kakšne so bile njegove posledice? Kdo je zmagal? Kako je, ne nazadnje, tridesetletna vojna vplivala na slovenske dežele? – Odgovore smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, dr. Vanjo Kočevarjem, ki se posveča natanko politični zgodovini slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku, kot urednik pa je tudi bdel nad obsežnim zbornikom razprav Tridesetletna vojna in Slovenci : evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC in ga najbrž lahko označimo za doslej najobsežnejši, najbolj celovit poizkus naše historiografije, kako osvetliti ta prelomni čas evropske in slovenske zgodovine. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Cesarske čete oblegajo Magdeburg aprila 1631; iz delavnice Matthäusa Meriana starejšega, 1659, detajl (Wikipedija, javna last)

Politika je postala medijski spektakel, s katerim se prikazuje le njeno površje, politika z vsebino pa se večinoma še vedno ali vse bolj dogaja za zaprtimi vrati. O depolitizirani politiki in o uprizarjanju moškosti in ženskosti v politiki se je Tatjana Pirc pogovarjala s sociologinjo, raziskovalko, publicistko in novinarko Dejo Crnović, avtorico knjige Politika kot medijski performans, ki je pred dnevi izšla pri založbi ZRC:

Ko spregovori orožje, muze obmolknejo, pravi star latinski pregovor. In ima, žal, v glavnem kar prav. A ne povsem – kakor je namreč pred nedavnim prepričljivo pokazala literarna zgodovinarka in etnologinja akad. dr. Marija Stanonik, so slovenski fantje, ki so med zgodnjim 16. stoletjem in prvo svetovno vojno služili bogu Marsu, večidel seveda v četah habsburških cesarjev, spisali kopico doslej večinoma spregledanih in pozabljenih pesmi. Kakšna so bila torej izkustva, ki so jih ubesedovali v verzih? Kaj nam njihove pesmi pravzaprav sporočajo? Smo danes sploh zmožni polno začutiti te glasove, ki do nas pač prihajajo čez celo morje viharnega časa? Kako besedila slovenskih vojakov vključiti v širši kontekst literarne ustvarjalnosti v slovenščini in kako bi se, navsezadnje, panoramska podoba naše literarne zgodovine zaradi tega utegnila spremeniti? - Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja lahko najdemo v obsežni knjigi, napol znanstveni monografiji in napol antologiji, naslovljeni Pesnjenje v vojaški suknji in proti njej, ki je pred nedavnim izšla pri založbi ZRC, no, na Prvem pa smo jih iskali v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Stanonik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: avstro-ogrski napad s plamenometalcem na Krasu, 25. avgust 1917 (Wikipedia, javna last)

Ko bi ne bilo epidemije, bi v naslednjih dneh po ulicah naših mest videvali na stotine otroških mask. Ja, pred vrati je pust, ko se najmlajši smejo preobleči v gusarje in kraljične, v muce in čarodeje, vsi ostali pa si privoščimo slasten krof ali, morda, celo dva. So pa seveda vse to kvečjemu zadnji, uborni prežitki neke druge, starodavne in silne kulturne tradicije: karnevala. Saj drži, tudi srednjeveški karneval je potekal – prav kakor naš današnji pust – v znamenju mask in prenažiranja z dobrotami, a bil je še mnogo več: bil je čas splošne in celostne preobrnitve utečenih norm in pravil obnašanja, bil je čas, ko radikalnemu posmehu ni mogla ubežati nobena, ne posvetna ne cerkvena avtoriteta, bil je čas, ko se je jedlo, pilo, pelo, plesalo in seksalo brez misli na jutri, karneval je bil, skratka, čas, ko smo se ljudje smejali smrti in se je smrt smejala z nami. Tu se najbrž lahko vprašamo, kako se je sredi globoko religiozne družbe evropskega srednjega veka, obremenjene s skrajno resnim vprašanjem zveličanja grešne duše, lahko razvilo kaj tako nebrzdano veseljaškega? – No, če sledimo izvajanjem dr. Izarja Lunačka, filozofa in stripovskega umetnika, ni na vsem tem pravzaprav nič presenetljivega. Po njegovem so namreč človeške kulture – tako te, ki so nam razmeroma blizu, kakor one, ki so od Evrope oziroma širšega Sredozemskega bazena precej oddaljene – resnobnost že od nekdaj spajale s smehom. Vprašanje, zakaj v polju duhovnosti oziroma religije grenke solze kratko malo ne morejo brez navihanega nasmeha, je Lunaček pretresal najprej v svojem doktoratu, ki ga je leta 2011 nato objavil pri založbi Aristej v knjigi Vrnitev ciklizma in popularna kultura, no, lani pa je vso stvar v karnevalskem duhu predelal še enkrat, tokrat v strip, in jo pod naslovom Sveto & smešno : stripovski esej o hecni plati religije izdal v založbi Zavoda Stripolis in Založbe ZRC. Do kakšnih zaključkov se je navsezadnje dokopal, smo preverjali v tokratnem, predpustnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Lunačka. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Pieter Breughel starejši - Boj med Pustom in Postom, olje na tabli, 1559 (detajl) (Goran Dekleva)

Sonja Borus se je kot ena izmed judovskih mladenk med drugo svetovno vojno skupaj s konvojem tako imenovanih Joškovih otrok prebijala v Palestino, prej pa skrivala in prebivala med drugim tudi v Sloveniji. »Moj moto je bil optimizem, ki sem ga v sebi nosila na celotni življenjski poti. Zmeraj sem vedela, da me v prihodnosti čaka boljše življenje. Bili so tudi trenutki, ko sem mislila, da bom morala vse opustiti, toda prav ta notranja iskra mi je rekla, da bo vedno vse dobro,« je zapisala leta 2011, pri 84 letih, ko so njeni zapiski v knjižni obliki prvič izšli. Starši so jo, da bi jo obvarovali pred usodo zapornikov v koncentracijskem taborišču, zaupali sionistični organizaciji Alija za otroke in mladino. Tam je zanjo in za nekaj deset drugih otrok skrb prevzel 20-letni Hrvat Joško Indig, ki je vse preizkušnje na njihovi poti do Palestine popisal v knjigi, ki je leta 2018 izšla v slovenskem prevodu z naslovom Joškovi otroci (Založba ZRC). Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta dve leti pozneje je pri isti založbi v prevodu dr. Jaše Drnovška Sonjin dnevnik zdaj izšel tudi v slovenščini.

Another episode of the Independent Thinking Show for FifthWrist Radio. Hosts Roman (@TimesRomanAU) and Charlie (@books_on_time);  chat with today's special guest @watchistry (aka Scott) - watch book author, podcaster and all-round great guy. Join us for a conversation about French Navy aka Marine Nationale (MN); vintage MN and ZRC military watches; nutcrackers; researching and writing a horology book around a central theme; and diving deep into the history of Marine Nationale. Big shout-out in this episode to friends of the FifthWrist podcast: Felix (@fkscholz); Asher (@collectivehorology); Martijn (@vandervenus) – author of a great book on the Enicar watch company (check out our Fifth Wrist Episode with Martin here); Mat (@the_watchnerd - check out our Fifth Wrist Episode with Mat here) and Chris (@time4apint) Hope you enjoy this episode! Many thanks to Scott for joining us! Thank you for all the positive reviews & comments on our episodes. We read and appreciate each one! Recommendations from this episode Charlie: YouTube Channel: Matrix Explained Scott: "The Story of Everest" - by Capt John Noel (book) Roman: @normal.sinus.rhythm Follow Scott on Instagram (@watchistry) and his website Watchistry and YouTube Channel Theme Music: Tick Tock by Jimmy Fontanez / Media Right Productions (via YouTube Free Audio Library) Follow us on Instagram: @FifthWrist To join our crew group chat then please email us at contact@fifthwrist.com and if you have time please leave us a review wherever you listen to our podcast. We hope you enjoy listening to this episode as much as we enjoyed making it! Stay On Time & Cheers from DownUnder

Gutenbergov izum tiska sredi 15. stoletja je širom po Evropi sprožil pravo revolucijo v širjenju oziroma pretakanju novih informacij in idej. Med temi so bile tudi številne take, ki so jih bodisi posvetne bodisi cerkvene oblasti prepoznavale kot škodljive ali nevarne. Da bi torej, po eni strani, obvarovale ljudske množice pred širjenjem potencialno kvarnih miselnih vsebin kakor, po drugi plati, zavarovale svoj lasten privilegiran položaj, so se oblasti, ki so se soočale s pravcato poplavo novih in novih tiskov, oprijele različnih oblik cenzure. Ta je segala od povsem neformalnih pritiskov na pisce in založnike prek oviranja distribucije nekaterih naslovov ter oblikovanja uradnih seznamov prepovedanih del do zaplemb in celo sežigov nezaželenih knjig. In kar je veljalo za staro celino na sploh, je, kajpada, veljalo tudi za slovenski prostor: od 16. stoletja, ko so morali Dalmatinov prevod Svetega pisma na Kranjsko tihotapiti v sodih, do konca 19. stoletja, ko je gorela Cankarjeva Erotika, je cenzura nespregledljivo določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je lahko razvijala slovenska kultura. Drugače rečeno: starejše zgodovine slovenske kulture ni mogoče polno razumeti, če ne poznamo cenzorskih pritiskov na slovensko knjigo. V tem smislu pa nam lahko pomaga znanstveni zbornik Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, ki je oktobra 2020 izšel pri založbi ZRC. Z interdisciplinarnim povezovanjem literarne zgodovine z zgodovino prava, medijev in komunikacije, so namreč sodelujoči znanstveniki in znanstvenice pod uredniškim vodstvom literarnega zgodovinarja dr. Luke Vidmarja osvetlili, kaj je bilo kdaj mogoče pisati, brati in javno govoriti pri nas. Do kakšnih spoznanj so se torej piske in pisci Cenzure na Slovenskem navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Movidagrafica (Pixabay)

Ezorevue Karma je zdarma je zpět s další epizodou. Lubomír Eta Sabine a Lenka Golubičová si tentokrát povídali na téma ochrana před zlem. Větrání jako levný a účinný prostředek první pomoci. Jednoduchá zlá magie a jak se projevuje její působení. Modřiny a škrábance. Nevysvětlitelná závislost na konkrétní osobě. Problematika energetických upírů tzv. energeťáků. Dobrovolné trpitelství. Křišťál do každé domácnosti. Kaštany pod polštářem. Vyrobte si vlastní amulet z materiálu, který vás energeticky přitahuje. Zrcátka a zrcadla v interiéru jako odrážedlo špatné energie. Úklid domácnosti jako základ očisty prostor. Zajímavý a jednoduchý rituál vyčištění aury ve sprše. Čínské zrcátko. Problematika vykuřovadel. Netradiční metoda vizualizace křišťálové koule. Pyramida a žokej Váňa. Metoda křižení. Lubomírův zajímavý příběh čerpání energie ze třísetleté lípy.

Na prvi pogled se zdi, da med tistim, kar štejemo za sveto, in onim, čemur se smejemo, ni prav nobenih stičnih točk. Toda filozof in stripar dr. Izar Lunaček pravi, da le ni čisto tako. Kakor namreč poglobljeno piše in duhovito riše (ali je pač ravno obratno?) v stripovskem eseju Sveto & smešno, ki je pred nedavnim izšel v sodelovanju med Zavodom Stripolis in Založbo ZRC, so nepremostljiv prepad med enim in drugim vzpostavili šele abrahamski monoteizmi, medtem ko so starejše poganske družbe zelo dobro razumele, da so pojmi, kot so vzvišeno in pritlehno, tragično in komično, sveto in smešno, pravzaprav bistveno zvezani. In da se je torej družba, ki pritrjuje samo svetemu, medtem ko skuša eksistencialni pomen smešnega na vsak način devalvirati, prikrajšala za nekaj bistvenega. Prikrajšala – za kaj natanko? Kakšen bi utegnil biti globlji pomen smešnega? Zakaj smeh ni samo nekaj obrobnega in postranskega, temveč meri v eno ključnih razsežnosti naše bivanjske izkušnje? In kako sta polji svetega in smešnega navsezadnje zvezani? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili prav Izarja Lunačka. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva

Če je bila na prelomu tisočletja Huxlyjev hipnotično hedonističen Krasni novi svet prepričljivejša distopija prihodnosti, je v minulih letih, tudi z razvojem tehnologije, Orwellov Veliki brat in totalitarno leto 1984 kar naenkrat verjetnejše. Zakaj je tako? Se nam zdi, da temelje demokratične ureditve ogroža totalitarizem? Odgovor na to vprašanje najdemo v esejih, ki jih je Geoge Orwell napisal tik pred in v prvih letlih druge svetovne vojne in so po osemdesetih letih še kako aktualni. Eseje so pri založbi ZRC natisnili v pamfletu z naslovom Fašizem in demokracija. V branje jih priporoča Urška Henigman.

Zoran Smiljanić je risar v celovitem pomenu besede. Stripar, ilustrator, oblikovalec, pa scenarist in še kaj. Ljubitelj filma. In če bi njegove stripe spravili na filmsko platno, bi ogledal najbrž zahteval več ur. Rad namreč postreže z obsežnimi upodobitvami zgodovinskih dogodkov in tokrat je s sinom, zgodovinarjem Ivanom Smiljanićem kot soscenaristom, ob letošnji 100-ti obletnici požiga Narodnega doma v Trstu pripravil 110 strani dolg strip Črni plamen. V knjižni obliki je točno na dan obletnice, 13. julija letos izšel v sozaložništvu Založbe ZRC in Primorskega dnevnika iz Trsta. Zorana in Ivana Smiljanića je pred mikrofon povabil Žiga Bratoš. na sliki: izrez iz stripa Črni plamen

I veckans avsnitt av Urbildningsradion träffar vi paneraiexperten Palenkovich. Det blir nyhetsgenomgång och skvaller om vad Panerai hittat på denna märkliga vår. Albin dyker också upp för lite tips om sommarklockor och en kort presentation av vår franska avsnittssponsor ZRC. Enjoy! See acast.com/privacy for privacy and opt-out information.

Bem-vindos ao ciclo de podcasts “Conversas da Bicicultura”, um espaço de conversas sobre cidades, mobilidade e sustentabilidade, com um enfoque particular na bicicleta como fator de transformação. O objetivo destas conversas é aprender um pouco mais sobre temas que influenciam a qualidade do nosso dia-a-dia e usar essa informação para tentar mudar alguma coisa para melhor, nem que seja em conversa com vizinhos, colegas de trabalho, ou mesmo no café. O ciclo de podcasts é organizado pela Bicicultura, uma cooperativa que existe para fomentar, através de intervenções socioculturais o uso da bicicleta para transporte, trabalho, lazer e terapia por todos os segmentos da população para o bem-estar das pessoas e para o desenvolvimento sustentável. Queremos promover a transferência modal do automóvel para a bicicleta e outros modos ativos e escolhemos fazê-lo através da criação, entre outras coisas, de uma espécie de centro cultural de promoção e educação para os modos ativos e sustentáveis de mobilidade, com ênfase no andar a pé e de bicicleta. Episódio #1 - Zonas de Coexistência Em tempos de desconfinamento com distanciamento social mínimo, em que a coexistência no espaço público volta gradualmente à normalidade, quisemos saber mais sobre as chamadas zonas de coexistência, institucionalizadas com a revisão do Código da Estrada de 2013, e o seu o potencial de requalificação do espaço público urbano com vista a melhorar a qualidade de vida das cidades, dos seus residentes e visitantes, bem como forma de promover opções de mobilidade mais saudáveis. A definição das zonas de coexistência deve observar os princípios e regras de dimensionamento constantes no Manual de apoio às “Zonas Residenciais ou de Coexistência, ZRC”, elaborado e aprovado pela Autoridade Nacional de Segurança Rodoviária, ANSR, em cumprimento com o Plano Estratégico Nacional de Segurança Rodoviária PENSE2020, que contempla também o Manual de apoio à implementação de “Zonas 30”. Neste episódio falámos com a professora Ana Bastos, coordenadora da equipa que elaborou o manual de apoio às ZRC e Zonas 30, numa conversa onde aprendemos sobre a origem e evolução histórica do conceito, os princípios orientadores que devem caracterizar as ZRC, os impactos esperados da implementação de ZRC, bem como ainda o processo de implementação e a importância da participação pública no mesmo. Podes encontrar mais informação sobre o Manual de apoio às “Zonas Residenciais ou de Coexistência, ZRC” e “Zonas 30, Z30” aqui: http://www.ansr.pt/SegurancaRodoviaria/RegulamentoSinalizacaoTransito/RegulamentoSinalizacaoTransito/Manual%20Zonas%20Residenciais%20e%20Coexist%C3%AAncia.pdf http://www.ansr.pt/SegurancaRodoviaria/RegulamentoSinalizacaoTransito/RegulamentoSinalizacaoTransito/Manual%20Zonas%2030.pdf

Pred 72 leti, novembra 1947, je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo 181, s katero je predlagala vzpostavitev dveh novih držav – arabske Palestine in judovskega Izraela, ki naj bi si razdelila ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan, ozemlja torej, ki so ga že vse od konca prve svetovne vojne upravljali Britanci. Kot vemo, so Judje predlog sprejeli, Arabci zavrnili, kar je sledilo pa zdaj že skoraj tri četrt stoletja kroji svetovno politiko. Toda v tokratnih Glasovih svetov ne nismo pregledovali žalostnega kataloga nenehnega prelivanja krvi, ki je sledilo resoluciji 181, ampak smo raje pogledali nekoliko dlje v preteklost. Zanimalo nas je namreč, kako in zakaj je politična ideja, da bi v Sveti deželi Judje mogli ustanoviti svojo nacionalno državo, sploh vzniknila, se potem – ne brez zatikanj – širila najprej med Judi samimi, nato pridobivala veljavo v širši mednarodni skupnosti in navsezadnje, v senci katastrofe holokavsta, prepričala še Generalno skupščino OZN. To pa pomeni, da smo se posvetili programu političnega sionizma, kakor se je zlagoma oblikoval med evropskimi Judi od sredine 19. stoletja naprej in dosegel svoj polni izraz leta 1897 v švicarskem Baslu s prvim svetovnim sionističnim kongresom, ki ga je organiziral Theodor Herzl, mož, čigar portret je pozneje visel nad govorniškim mestom, s katerega je David Ben Gurion spomladi 1948 naposled uradno razglasil ustanovitev Izraela. Zanimalo nas je tudi, katere povsem praktične poteze so morali sionisti od 80. let 19. do 40. let 20. stoletja povleči v Sveti deželi, da so idejo svojega političnega programa lahko udejanjili v resničnosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč Miha Marek, filozof in prevajalec, ki je za Založbo ZRC nedavno pripravil zbornik Judovska država, v katerem je zbral, prevedel in bogato komentiral ključna besedila utemeljiteljev sionizma: Mosesa Hessa, Leona Pinskerja, Isaaka Rülfa, Nathana Birnbauma in, kajpada, Theodorja Herzla. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Theodor Herzl, eden utemeljiteljev sodobnega političnega sionizma (Wikipedia, javna last)

Besedilo z naslovom Problem povečevanja človeške energije, ki velja za osrednji spis opusa Nikole Tesle, je pred kratkim tudi v slovenskem prevodu izšlo pri založbi ZRC in založbi Litera. O knjigi, z obsežno spremno študijo, ki Teslo predstavi v širšem kontekstu, bomo govorili v tokratni oddaji Sobotno branje. Pred mikrofon smo povabili prevajalca in avtorja spremne študije Tiborja Hrs Pandurja.

Ob 400. obletnici rojstva Janeza Ludvika Schönlebna (1618–1681) je gostja oddaje Izšlo je dr. Monika Deželak Trojar, avtorica znanstvene monografije o pridigarju, teologu, filozofu, dramatiku in polihistorju, predhodniku Janeza Vajkarda Valvazorja. V znanstveni monografiji, katere osnova je njena doktorska disertacija in ki je izšla v zbirki Apes academicae pri Založbi ZRC, je izčrpno osvetlila Schönlebnovo življenjsko pot in delo ter tudi kulturni kontekst, v katerem je deloval in pisal. Z dr. Moniko Deželak Trojar se je pogovarjal Marko Golja. Vabljeni k poslušanju tukaj in zdaj. Foto: Marko Golja