Podcasts about mimogrede

Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Dejan Kaloper. Andrej Lutman je eden tistih slovenskih pesnikov, ki s svojim ustvarjanjem dokazujejo neizmerno in mnogovrstno izrazno moč slovenskega jezika. Njegova imaginacija nima meja: domisli se novih in novih izrazov, verze premetava sem ter tja, zahoče se mu skrajnosti. Takšno skrajnost in povezavo domnevno nezdružljivega kaže že nekoliko nenavaden naslov zbirke Obline zavesti. Obline namigujejo na čutnost, zavest je v marsičem razumska. Pesnik z novimi besedami slika kratke prizore, nekakšno zaganjanje v nove izkušnje in nenavadna doživetja. Včasih je tudi malce vulgaren, kot da bi hotel zaustaviti pretirano in razgaljeno čustvenost. Je že tako, da slovenski pesniki svojo poezijo radi zabelijo s kakšnimi kar precej nazornimi izrazi. Lutman kopiči besedne igre, presenečenja in obrate, vendar ne ostaja na površju, temveč prodira v globino. Njegove pesmi govorijo tudi o bivanjski stiski. S slikovitimi verzi nas povede v mejne položaje, ne izogiba se angažiranosti in opozoril, da je s tem svetom nekaj hudo narobe. V ludistični maniri, tu in tam tudi nekoliko nadrealistično, pesnikuje o zavrnitvi, preganjanju in negotovosti. Pesnik je ironičen, kdaj pa kdaj tudi sarkastičen. V posmehovanju je nekaj strašljivega, saj se v stihe vsilijo posiljevalec, alkoholik in socialno neprilagojen psihopat. Po Lutmanovi poeziji se sprehaja sprevrženost, toda nikakor ne gre prezreti neposredne kritičnosti: »Medij nacionalnega / dosega (v razvoju): / večumje, / enoumje, / brezumje. Poet je igriv in norčav. Parafrazira znane pesmi in jim odvzema njihovo naravnanost in sporočilnost. V zanikanju in profanosti je vendarle tudi nekaj takega, kar spominja na grenkobo, zagrenjenost in morda razočaranje, češ da je tako, kot je, lahko pa bi bilo čisto drugače. Andrej Lutman se ponorčuje iz resnih tem, tudi iz družbe omejene odgovornosti. Sebe ima za sanjavca, in to takšnega, ki bedi. Gre mu za to, da bi prekinil vsakdanji notranji samogovor, odmislil vse misli in si prizadeval, da bi zmogel uvideti. Premagati skuša štiri sovražnosti – grozo, jasnost, moč in ne nazadnje tudi starost. Ko jih bo obvladal, se mu bo odprla zadnja pot, toda po uresničitvi te možnosti, zagotavlja, se bo boril še naprej, saj večnost, kot zatrjuje, nima mej. Bojevalec zmore marsikaj: ustvarja premišljene načine spopadanja in skuša spremeniti tok svoje usode. Pod vplivom tujih življenjskih okoliščin spoznava, da upornost prinaša svobodo, medtem ko izbris samopomembnosti spodbuja kljubovalen pogum. Zmaga nad nravstvenimi sodbami poraja skromnost, o kateri meni, da ni izenačena s hlapčevstvom. Bojevalec ne pomiluje svojih slabosti in se slej ko prej nauči, da se zmore smejati tudi samemu sebi. Pri tem kar naravnost razkrije, da so njegove vrednote razpon, trdnost, skladje, osrednjost in odločnost. Avtor se dotakne zapletenega razmerja z žensko in dvomi, da v odnosu med spoloma lahko vse teče gladko. V nekaterih pesmih sam spregovori kot ženska, zapoje ji tudi hvalnico. Ženski se zahoče znanja za prostost. Vesela je in svobodna, drzna in spodbudna, oborožena in ženstvena, v trpnih razmerah gibka in hitra, pa še zvedava in posebna, kot pravi, še več, nekakšna sohkratinja in celo večhkratinja. »Ko se ženska upre, / si moški dopove: / nisem uspešen, / sem upehan, / opeharjen.« Kakorkoli že, udeleženki in udeležencu v dvojici se marsikaj primeri, toda po vsej verjetnosti je vredno vztrajati. »Prostor dočaka par. / In je znosno.« Na koncu zbirke se pesnik sprašuje o ustvarjalnem postopku in snovanju pesmi. Vznemirjajo ga jezikovna vprašanja, zamisli se nad skupinskim nastajanjem knjige. Predvideva, da je slovenščina postala prepoznavna, ko se je začela prav v slovenščini ukvarjati sama s sabo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo preprosto, saj so pisni viri lahko celo razlog za laži. »Le prikrivanje in izkoriščanje tržno naravnanih trenutkov, ko naj bi določen zapis postal pomemben, omogoči nastanek zgodovine.« Nekatere pesmi imajo ritem in kitice, kar nekaj pa jih je oblikovanih kot poezija v prozi. Na koncu je dodana še tako imenovana predalpska naskočnica z naslovom Priskutna skuta. Njena domnevna avtorica je Regina Kralj. Mimogrede, takšen psevdonim je včasih uporabljal slovenski literarni ustvarjalec Jože Štucin. Lutmanova Regina je precej objestna, saj priznava, da rada razčlovečuje, še raje pa razčetverja. Nič čudnega, da je takšna, ko pa ji vso to razbrzdanost na uho prišepetava sam satan. Sliko na naslovnici pesniške zbirke Obline zavesti je upodobil Andrej Lutman sam. Uporabil je modro vijolično barvo in spodaj narisal obraz, ki je zazrt v letečega in nevarnega zmaja z odprtim gobcem. Vse skupaj je nekoliko skrivnostno in grozljivo, vendar po svoje tudi očarljivo, tako kot je očarljiva, slogovno mogočna in povedno razkošna poezija Andreja Lutmana, iskalca nečesa novega, drugačnega in umetniško izzivalnega; umetnika, ki si je že pridobil pomemben in prepoznaven položaj med slovenskimi pesnicami in pesniki.

Uspešen poslovnež in ekscentrični tehnološki izumitelj srednjih let Karsh Relikh po smrti svoje lepe žene Becce, ki je umrla zaradi raka, česar Karsh ne more preboleti, razvije revolucionarno tehnologijo. Mrtvaški prt, nekakšen 3D digitalni skener, svojcem omogoča spremljanje razgradnje človeškega telesa po pokopu. Za ta posebna pokopališča se začne zanimati več mest in investitorjev po svetu, vendar pa neko noč neznanci oskrunijo več grobov, tudi tistega, v katerem je pokopana Becca. Karsh se odloči priti zadevi do dna, a na tej poti vedno bolj drsi v vrtinec preganjavice. 81-letni David Cronenberg pravi, da je celovečerec Mrtvaški prt, premierno predstavljen lani v Cannesu, njegov najbolj oseben in intimen doslej. V filmu je, kot v večini njegovih del, nekaj hipnotičnega, gleda se ga s cmokom v grlu in nejevero, kot mešanico morbidnosti in romantike. Kot futuristično reinterpretacijo Edgarja Allana Poeja ali Frankensteina Mary Shelley, ki bi ga brali od konca proti začetku. Mrtvaški prt je Cronenbergova meditacija o smrti in telesnosti, o bližini in obsedenosti, o voajerizmu in mislih, ki jih običajno odrivamo stran. Za Cronenberga je bila umetnost vedno tudi poligon za preizkušanje meja – tudi meja biologije, družbe in vsega, čemur pravimo »človeško«. Film se skuša odzivati na naš čas s svojo digitalno paranojo, mrežnimi povezavami, v katere bi lahko bila združena ta pokopališča, mednarodnim vohunjenjem, Rusi in Kitajci, biomedicinsko manipulacijo in globalnim nadzorom. Mimogrede, večina vrhunske tehnologije, ki jo uporabljamo v vsakdanjem življenju, je bila razvita v vojaške namene, vključno s svetovnim spletom. Vse to brbota nekje v ozadju Karsheve zasebne zgodbe. Ja, Mrtvaškemu prtu lahko očitamo, da je ob vsej svoji drznosti tudi nekakšen Cronenbergov »the best of«. Zdi se, da je iz vsakega svojega dela pobral po nekaj idej. Res veliko je dialogov in ne najboljše igre; kljub temu, da v osrednjih vlogah nastopajo Vincent Cassel, Diane Kruger in Guy Pearce, so vsi malce leseni, karikirani. Rigor mortis kot koncept? Če smo že omenili Poeja, mi pride ob tem pristopu na misel še B-filmski kralj Roger Corman ... Kakorkoli, celovečercev, ki bi idejno dražili gledalce, je danes bolj malo; Mrtvaški prt je tako antipod oskarjevske slavljenke Anore. Gre tudi za metafilm o sobivanju živih in mrtvih ter sobivanju notranjega in zunanjega sveta, kar je ena od rdečih niti Cronenbergovega opusa. Ta razume film tudi kot stroj za oživljanje duhov, in dejansko je v Mrtvaškem prtu nekaj elegičnega. Zdi se, kot da bi zadnji kader leta med oblake naznanil tudi avtorjevo dokončno slovo od filmskega ustvarjanja. Recenzijo je pripravil Gorazd Trušnovec, bere Igor Velše.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Zavladati vetru ni lahko; še iz pravljic vemo, da je človek nasproti vetru v prepišnih dvoranah svojega hrepenenja kot prah. Veter je v drugi kratkoprozni zbirki Mateje Gomboc – prvo zbirko z naslovom Pozneje se pomeniva je avtorica izdala leta 2014 – prispodoba za marsikaj: za srečanje z radikalno tujim in podzavestnim, za občutja manjvrednosti in neizpolnjenosti, za žalovanje, grobo deziluzijo, ljubosumje, predvsem pa za prelomne trenutke obračuna s seboj. Veter je torej – tako kot v pravljicah – trenutek soočenja z mogočnim nasprotnikom, trenutek resnice, ko se neka zavesa raztrga, a je treba kljub temu kreniti naprej in urediti življenje. zavladati vetru. Zgodbe Mateje Gomboc so namreč – poleg tega, da v njih nastopajo izključno protagonistke – izvirne tudi v tem, da junakinje ne potonejo, ampak v veliki večini najdejo nekakšen izhod iz labirinta, čeprav je ta zvečine zelo ozek, včasih zgolj beckettovski: Poskusi znova. Naj spodleti bolje. Že iz teh prvih vtisov je razvidno, da pri novi zbirki kratke proze Mateje Gomboc ne gre toliko za velike prelomnice, velike poraze ali, na drugi strani, za velika zmagoslavja, kot za široko vmesno območje, kjer je treba izumiti novo preživetveno taktiko. O svojevrstni odpornosti in borbenosti, iz katere izraščajo zgodbe, zgovorno pričajo že nekateri naslovi: Zavladati vetru, Samo dihati, Live Aid, Nekaj novega, Topniški položaj, Nekdo od drugod. V svoji temeljni trdoživosti je ta proza življenjska in praktična, zaradi svojega »sleherništva« pa ponuja tudi široko identifikacijsko in bralsko katarzično polje. Večino žensk, ki naseljujejo zgodbe, namreč zlahka identificiramo v najbližji soseščini, še več, morebiti smo nekatere izmed njih celo same bralke, saj zbirka tematizira življenjske situacije žensk različnih starosti. Približno dve tretjini od skupno enaindvajsetih zgodb na takšen ali drugačen način, pogosto v obliki monologa, pripovedujejo ženske srednjih let, upokojenke ali starejše. Tudi v tem je zbirka precej izvirna, saj se zdi, da omenjena starostna skupina predstavlja svojevrstno vrzel v slovenski književnosti, čeprav gre pravzaprav za populacijo z izrednim literarnim potencialom, ki se ponaša z bogatimi pahljačami življenjskih izkušenj in je obenem pogosto sposobna izjemne (samo)refleksije. (Ob tem je dovolj pomisliti na vdovo Ido iz romana Težka voda Pie Prezelj.) Tretjina zgodb v zbirki Zavladati vetru pa pripade nasprotnemu polu: mlajšim dekletom, večinoma na pragu odraslosti, vendar je tudi avtoričin stik z mladostniškimi tematikami živ in pristen, morda zaradi učiteljskega poklica, ki ga lahko tudi brez poznavanja avtoričine biografije zaslutimo v ozadju. Tudi otipljivo najboljša in hkrati najdaljša zgodba z naslovom Učitelj, posvečena avtoričini mami, tematizira učiteljski poklic, vendar v nasprotju z drugimi zgodbami, ki se skoraj vse dogajajo v sedanjosti, sega v obdobje italijanske okupacije in zatiranja Primorske, ko se je v hišo avtoričinih prednikov naselil zadrt fašistični šolmošter in je bilo celo za zaprtimi vrati prepovedano govoriti slovensko. (Mimogrede: italijanski jezikovni pritisk v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja na Primorskem je bil tako velik, da je odstopil celo takratni koprsko-tržaški škof, sicer Italijan, češ da tolikšnega jezikovnega nasilja ni v nobeni drugi italijanski provinci, niti v Etiopiji.) Sprva sumničavi in vzvišeni učitelj, »laška glista«, kot mu pravi avtoričin ded, se čez nekaj časa nepričakovano omehča in vključi v družino, in nazadnje zastavi celo svojo besedo, da reši domačega sina iz tržaških zaporov. (Morda tudi zato sin Pepi po koncu vojne postane učitelj.) Italijanski učitelj, prišlek iz notranjosti Italije, se na subtilen način zbliža tudi z domačimi hčerami; pripovedovalki na primer na mizi diskretno pusti vabljiv kupček knjig – italijanske romane in poezijo. Pripovedovalka, ki je zaradi vojne v zadnjem letniku prekinila šolanje, se knjigam seveda ne more upreti in jih vzame v roke, in čeprav se želi pred Italijanom prikriti, je vse takoj jasno: »Ko se je vrnil iz šole, sem bila spet v kuhinji, pomagala sem mami. Postregla sem mu in ujel me je s pogledom. Zdaj sem bila zasačena jaz. Če človek bere pesmi, se mu to pozna v očeh, na ustnicah, v žaru obraza.« Učitelj pripovedovalko spodbuja, naj nadaljuje šolanje v Padovi, Trstu ali Gorici in postane učiteljica ali zdravnica. Dekle si tega goreče želi, mati jo podpre, oče in brat pa sta zgrožena: »In ti bi seveda šla, še na Laško bi šla in postala njihova!« Ta zgodba, že skorajda novela, ki v nizu polnokrvnih prizorov zajame medvojni utrip v narodnozavedni družini, je prežeta s pristnim primorskim koloritom, mimogrede in nevsiljivo pa razpre tudi protislovja medčloveških in političnih odnosov ter hrepenenje mladega dekleta, razpetega med domoljubjem in željo po izobrazbi. Žgoča žeja po izobrazbi in učenju se tesno navezuje na drugo pomembno temo zgodb: ljubezen do pisanja. Avtorica Mateja Gomboc hvalospev pisanju in literaturi večkrat spontano vtke v pripovedni kontekst, najbolj premočrtno, v domala biblični razsežnosti v prvi zgodbi Ristanc nazaj: »Nov stavek, ki ga še nikoli ni videla niti slišala in se je izpisal z njeno roko, je bil kot novoustvarjeni dan, in bilo je prav dobro. Odslej je vedela za veličastje te možnosti in je nanjo čakala s slastjo, kdaj bo spet sedla k praznemu listu in zapisala prvo črko, besedo, stavek.« Kot piše avtorica spremne besede Ignacija Fridl Jarc zbirka Mateje Gomboc Zavladati vetru prinaša skorajda učbeniško raznolik in posamičnim tematikam izjemno tenkočutno prilegajoč se nabor kratkoproznih formalnih okvirov: pismo, dramatiziran prizor, prvoosebno pripoved, poročilo neznanega opazovalca itd. Pisateljičin slog in tempo sta odločna, jasna in osredotočena, vsekakor pa so se avtorici najbolj posrečile zgodbe, ki so izšle iz domačega, dobro znanega stvarnega in psihološkega konteksta (Ristanc nazaj, Jazbina, Nekdo od drugod, Zamuda, Učitelj, Suhi zid), nekoliko manj pa tiste, ki tematsko tako ali drugače segajo na primer v Ameriko, Nemčijo ali še kam drugam. Zavladati vetru ni lahko, kratki zgodbi tudi ne.

V letu spomina, ko mineva 80 let od konca druge svetovne vojne, komunističnega prevzema oblasti in tudi povojnih pobojev, smo se odločili, da bomo v oddaji Moja zgodba objavili nekaj pričevanj, izpovedi članov VOS (Varnostno obveščevalne službe). VOS je bila skrivna partijska oborožena formacija, ki jo je v okviru Osvobodilne Fronte avgusta 1941 osnoval Centralni komite KPS. VOS je nastopala proti dejanskim in domnevnim nasprotnikom partizanskega gibanja. Med najvidnejšimi žrtvami VOS so bili predstavniki slovenskega predvojnega političnega življenja, učitelji, župani, oficirji, sodniki, duhovniki, člani Katoliške akcije, intelektualci, veliki kmetje, podjetniki in vsi, ki so odkrito nasprotovali komunistični ideologiji.Pričevanja, ki jih boste slišali in so bila posneta s strani vosovcev samih, so nastala v letih 1978 in 1979 verjetno kot želja, da se o njihovem delovanju med okupacijo obrani njihova vloga, saj so se v povojnem času začeli pojavljati prvi ugovori proti revolucionarnemu nasilju. Tu je treba omeniti znameniti intervju Borisa Pahorja in Alojza Rebule s pesnikom in politikom Edvardom Kocbekom, ki je leta 1975 priznal povojne poboje, ki jih je zagrešila Partija nad idejnimi nasprotniki. Takrat je v Sloveniji takratni Socialistični Sloveniji završalo, kajti šlo je veliko število razoroženih vojakov, ki so izginili v rudniških jaških, kraških jamah in breznih. Ob tem pa se je odvilo tudi veliko drugih skrivnih izpovedi povezanih z revolucionarnim terorjem. Tako lahko tu omenimo med drugim igro Ob 7h pod Trančo, ki jo je ob 20 letnici vstaje že leta 1961 napisal Boris Grabnar. Leta 1975 so jo na RTV Ljubljana posneli kot igro, ki jo je režiral Jože Kloboves in je razbesnela vrh nekdanje VOS. Tako je Edo Brajnik Štefan pisal svojemu vosovskemu kolegu, takrat direktorju RTV Ljubljana Janezu Vipotniku, »da tako interpretiranje vosa in NOB odklanja in obsoja kot netočno, kot falsificiranje dokazanih resnic, kot napad na NOB, na Partijo, kot sovražno dejanje ...« Mimogrede naj povem, da je omenjeno delo sicer zavedeno v Bazi slovenskih filmov, vendar posnetka ni, razen avtorja in režiserja tudi ni podatkov o ekipi, skratka izgleda kot bi bil film uničen ali umaknjen ... Brajnik nato Vipotnika vabi, »da si z ostalimi vosovci ogleda to »igro« in obvezno sodeluje pri njihovih zaključkih. Eden od zaključkov bi lahko bila tudi odločitev za snemanje pričevanj nekdanjih članov VOS, kar so izvedli v letih 1978 in 1979. Na 63 kolutih se je ohranilo pričevanje več kot 70. članov Varnostno obveščevalne službe iz celotne Slovenije. Vsa pričevanja so bila prepisana in so kot pogovori z vosovci dosegljiva v Arhivu Republike Slovenije. Originalna pričevanja pa so še posebej zanimiva tudi kot govorjena beseda, saj se v prepisih lahko izgubi kak poudarek. Zato smo se odločili, da bomo nekaj pričevanj objavili v celoti s komentarjem, ki nam bo pomagal določene dogodke bolj razumeti. Začeli bomo s pričevanjem Eda Branika Štefana posnetim maja 1979, ki nam ga bo s komentarji skušal bolj razložiti znanstveni sodelavec Študijskega centra za narodno spravo dr. Damjan Hančič, ki je svoje delo usmeril predvsem v raziskovanje totalitarnih režimov na Slovenskem v 20. stoletju, zlasti revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ter različnih vidikov nemške okupacije na Gorenjskem v letih 1941–1945. Je eden od vodilnih raziskovalcev revolucionarnega nasilja v Sloveniji.Brajnikovo pričevanje, ki je v celoti dolgo 47 minut, smo predvajali po kosih in komentirjih razlagamo takratno dogajanje v Ljubljani. To je 1. del pričevanja!

Kje drugje, če ne v vaši priljubljeni analitični oddaji, bomo potisnili referendumsko dramo o JEK 2, še korak naprej …Mimogrede. JEK 2 se sliši podobno, kot Hollywood označuje nadaljevanje uspešnic z morskimi psi v glavni vlogi. Le da so nadaljevanja hollywoodskih grozljivk praviloma bolj grozna, a manj  uspešna od originalov. Tako pri kritikih kot pri občinstvu. Toliko o tem.  Referendum o JEK 2 je doživel pravo tragedijo grškega tipa. Bil je razpisan z velikim upanjem, nato so se začele pojavljati dramaturške razpoke; najprej pri vprašanju, potem še pri poslancih in pred kakšnim dnem se je iz parlamenta na mopedu pripeljal deus ex machina in sporočil, da referenduma ne bo. Ker ne smemo biti ovce, se takšnemu vsiljevanju politične volje zdaj in na tem mestu uprimo! "I, kako bi to storili?" Nikakor drugače kot s tem, da zahtevamo referendum o umiku referenduma. Najlažje in najmanj politično sporno bi bilo, da ga predlaga politična stranka. Ampak katera? SDS ga ne more, ker so oni predlagali originalni referendum, kot včeraj tudi njegov umik in bilo bi vsaj nenavadno, če bi o umiku referenduma, ki so ga predlagali, zahtevali nov referendum. Stranka Svoboda ga ne more, ker je blokirala razpis referendum ob evropskih volitvah, pozneje pa so se pod mizo dogovarjali s SDS, kako terminsko zaobiti postopke, da referendum ne bi povozil periferne zakonodaje; oziroma, da periferna zakonodaja ne bi izpadla smešno ob negativnem izidu referenduma. Levica, ki že ves čas nasprotuje referendumu, bi po definiciji nasprotovala tudi referendumu o umiku referenduma, vse ostale stranke, ki so soglasno podprle razpis referenduma ter potem soglasno podprle tudi sklep o umiku referenduma, rajtamo, pa bi soglasno nasprotovale tudi razpisu referenduma o umiku referenduma. Hočemo povedati naslednje; če so politične stranke najprej razpisale, potem pa umaknile referendum, je po logiki stvari v velikem interesu javnosti, da se referendum izpelje. In očitno do njega ne moremo drugače, kot da zahtevamo referendum o tem, da naj nam ga vrnejo. Kaj bi na takšnem referendumu bilo referendumsko vprašanje, je jasno. Mnogo bolj jasno od referendumskega vprašanja na pravkar umaknjenem referendumu. Naše referendumsko vprašanje bi se glasilo: "Ali ste za to, da se izvede referendum o izgradnji JEK 2?" To vprašanje bi bilo razumljivo celo za nekoliko omejene politike, ki tudi najbolj jasna vprašanja razumejo kot manipulativna, nejasna ali pa celo zavajajoča. A takšno jasno vprašanje na referendumu o referendumu še vedno ne bi rešilo težave z vprašanjem na osnovnem referendumu. Ki je spraševalo o nečem, kar nima zveze z miroljubno rabo jedrske energije. Mimogrede; kot so se zlasali naši politiki, tako se bodo zagotovo zlasali bankirji, zidarji, projektanti in špekulanti vsega korupcijskega miljeja, ki se po navadi zberejo ob takšnih projektih; torej ni nobene možnosti, da v povezavi z jedrsko energijo v Sloveniji uporabljamo izraz "miroljubna". Kakorkoli … Bistvo vprašanja na referendumu o jedrski energiji in jedrski elektrarni mora biti povezano z jedrsko energijo. Drugače nima smisla. Vprašanje, ki so ga predlagali, je bilo podobno, kot če bi med referendumom o hidroelektrarnah in miroljubni rabi vode spraševali, če smo za to, da pijemo, ko smo žejni. Tako na tem mestu predlagamo vprašanje, ki ima trdno povezavo s to snovjo in na katerega lahko državljani Slovenije resnično kvalificirano odgovorimo ter posledično vplivamo na to, da nas ne bo odpihnilo z rodne grude. Torej: "Ali ste za to, da v jedrskem reaktorju poteka kontrolirana verižna reakcija cepitve jeder?" To in le to je ultimativno referendumsko vprašanje, ki bi nujno moralo biti zapisano na glasovalnih lističih. Če bi referendum uspel, bi se potem lahko državljani oddahnili, saj bi dobili zagotovilo o varnem, vzdržnem in verjetnem začetku gradnje JEK 2. Če bi kdo pozneje poskušal zaobiti referendumsko voljo državljanov, bi mu projekt dobesedno razneslo v obraz. Potem pa je tu še tretja plat problema, ki je med posvetovanjem z državljani nihče ne omenja. Lahko bi pa se vladajoči podučili o njej v posvetovanju z zgodovino. Če sledimo izkušnjam iz gradnje elektroenergetskih objektov v samostojni republiki Sloveniji, se objekt zagotovo podraži in bleščeče finančne konstrukcije iz obdobja posvetovalnih referendumov klavrno padejo na državno intervencijo, ki projekt najprej plača, nato preplača, nato pa ukine. Kot se nam dogaja s TEŠ 6. Hočemo povedati, da na koncu vse te elektroenergetske eskapade plačamo davkoplačevalci. In ni nam jasno, v čem se takšno sofinanciranje oziroma financiranje razlikuje od priljubljenega socialističnega mehanizma, ki smo ga njega dni imenovali: "samoprispevek". Samoprispevki so bili vsaj psevdodemokratični, saj je bil za njihovo uvedbo praviloma razpisan referendum z referendumskih vprašanjem, ki je enostavno vprašalo: "Ali ste za to, da se z vašim denarjem zgradi ta bolnišnica, ta šola, prizidek, cesta, telefonski kabel ipd.?" Ti samoprispevki so potem izginili v privatizaciji in njeni krasni novi ekonomiji, a mnogo infrastrukture, ki jo še danes uporabljamo, je posledica tega totalitarnega mehanizma. Razumnemu torej ni jasno, čemu z referendumom ne razpišemo samoprispevka za JEK 2. Slej kot prej in tako ali drugače bomo preklemansko nuklearko plačali delovni ljudje in občani; z referendumom o samoprispevku bi lahko vsaj pometli z vsemi temi bedastimi šaradami, ko med prividom demokratičnega elite razpisujejo bog ve kakšna ljudska odločanja, za paravanom pa se bratijo ob neskafeju in proteinskih napitkih parlamentarne kantine. Parlamentarni razpisi referendumov ter njih umiki delujejo žalostno in ubogo da nikoli tako. 

Piše Katarina Mahnič, bereta Mateja Perpar in Renato Hiorvat. Knjigo pisatelja, novinarja, scenarista, avtorja turističnih vodnikov ter revijalnega in knjižnega urednika Marjana Žiberne Nesojena kučma sestavlja osem besedil. Zgodbe jih ne bi mogli imenovati, pa tudi prosti spis ne, kakor je večžanrskost Žibernovega pisanja menda opredelil vodja založbe. V njih nastopajo večinoma ptice: golobi, vodomci, divji petelini, kragulji, kanje, sove in lastovke; poleg njih so tu še žabe in polhi. Avtor v vsakem besedilu navaja svoje spomine na srečanja s posameznimi živalmi in z njimi povezane anekdote. Kako sta si na primer v zapisu o polhih s prijateljem nadela partizanski imeni Tito in Kardelj in ustanovila polharsko društvo, vendar sta zaradi visokih zahtev plezanja po drevesih ostala sama, prazne pa so ostale tudi njune pasti. Od tod nesojena kučma, saj sta si želela polhovko, pravo krzneno kučmo, za katero je potrebnih trideset polšjih kožic. “In če jih bova ujela manj, ne bo nobene težave – da sva otroka in imava zato manjši glavi, se je v tem primeru izkazalo kot prednost,” sta razmišljala. Ali kako je soseda pred hišo večkrat vzdignila glasen preplah, ko je človeku koristno prijateljico kanjo zamenjala za nepridiprava kragulja, ki ji bo odnesel kokoši. Pa tisti možakar s traktorjem na Ljubljanskem barju v zapisu Vodomec, ki je prepovedal sprehajanje po barjanskih potkah. In v ljubezni razočarani prijatelj, ki ga je zgolj razpravljanje o ptičih, natančneje sovah, potegnilo iz brezna obupa. In to na ljubljanskih Žalah. Mimogrede je navržena še kakšna nenavadna zanimivost; najbolj sem si zapomnila, da so mnogi naravoslovci, tudi Carl von Linné, od časov Aristotela pa vse do 19. stoletja verjeli, da se jate lastovk, ki se ob jesenskih večerih zbirajo v obrežnem rastlinju, pripravljajo na skupno prezimovanje pod vodo, čeprav so to v resnici njihovi zadnji dnevi pred selitvijo. Sploh sta besedili o sovah in lastovkah po mojem mnenju najmočnejši in najelegantneje izpeljani, tudi s pravim ‘doziranjem' medčloveških povezav ter koeksistence ljudi in živali. Kako potrebni smo drug drugemu, kako je v naravi vse povezano, prepleteno in natančno določeno. Razen avtorjevega neposrednega zapisovanja odnosa do živali, sploh iz otroštva, ko je bil “mehak plastelin, v katerega se je odtiskaval svet, tudi živalski,” pa je sicer zveza med človekom in živaljo v Nesojeni kučmi malo čudna in nedodelana; človek je večinoma prikazan kot predator. Preveč je favoriziranja in opravičevanja lovcev, na primer v Divjem petelinu: ‘Obtoževati lovce, da so nekoč zgolj želeli imeti na steni kuhinje nagačenega petelina, kakršen je bil podedovani Binetov zaprašeni ptič, ali pa ruševčeve krivce, zakrivljena peresa za klobukom, bi bilo krivično. Moj dobri znanec, sicer biolog in lovec, trofejni lov zavrača, pravi pa, da tu in tam odstreli kakšno nutrijo ali mladega divjega prašiča za v lonec. Kamor je nekoč spadal tudi divji petelin.' Prav tako je nepotrebno in moteče, na trenutke za branje že kar gnusno, vpletanje gurmanskih receptur za pripravo divjih živali izpod peresa Ivana Ivačiča, Felicite Kalinšek, Marka Zorka – zakaj neki bi človek moral brati o dušenih bobrih, kvašenih vidrah ali vevericah v obari, o mariniranem divjem petelinu (kjer je ob receptu še razširjen traktat o mrhovini) ali polšjem golažu, kjer je pomembno, da odrežemo glavice pri očeh, tako da možgani, ki izboljšajo okus in kakovost golaža, ostanejo. In tale groza: “Položi želvi na hrbet vroče železo, da pokaže iz lupine glavo. Ko ji glavo odrežeš, prestrezi kri v kaplje kisa ali zriban kruh.” Če so ti citati mišljeni kot humorni vložki, je to res humor posebne vrste. Žiberna je besedila v knjiga Nesojena kučma gosto posejal s številnimi, a občasno predolgimi literarnimi citati. Do onemoglosti navaja živalskim privržencem dobro znanega Frana Erjavca in odlomke iz njegove znamenite čitanke Domače in tuje živali v podobah, med vrsticami najdemo tudi Valvasorja, Slomška, Jurčiča, zapise iz Svetega pisma in povzetek skoraj celotne Finžgarjeve zgodbe Na petelina. Pretirana intertekstualnost knjigi bolj škodi kot koristi, saj je okorno zastavljena in izpeljana – teksti ostajajo na ravni osnutkov, neizpiljeni in z neizpolnjenim obetom. Dobro zastavljeni, a preobloženi z odvečnim. Vidi se, da je avtor brez dodatnega preurejanja in klestenja zbral na kup reportaže, ki so bile v revijalnem tisku, posamezno in podprte s fotografijami, najbrž učinkovite, združene v knjižni obliki pa so slogovno ponavljajoče se, mnogokrat ne tič ne miš, čeprav jih namesto fotografij spremljajo posrečene ilustracije Matjaža Fuchsa. V približno 150-stranski knjižici je kar 25 strani namenjenih predstavitvi citiranih osebnosti, imenskemu kazalu in spremni besedi. V njej Klemen Lah med drugim piše, da Nesojena kučma v sodobni slovenski književnosti ne zapolnjuje le manka, temveč premošča literarno vrzel med človeškim in živalskim svetom, vendar se s tem ne bi ravno strinjala. Takole na prvo žogo sem se spomnila vsaj pisatelja in biologa Borisa Kolarja, ki je z izjemno zbirko kratke proze Trinajst, v katerih je glavna junakinja narava, lahko bi rekli njena kolektivna zavest, resnično premaknil ‘literarnega' bralca, mu odprl marsikatero iztočnico za razmišljanje o medsebojnem dopolnjevanju ljudi, rastlin in živali, poleg tega pa je bil še strašno zabaven in duhovit. Marjan Žiberna je nekje v Nesojeni kučmi poudaril, da nikoli ni poskušal postati Marko Aljančič ali Iztok Geister (to sta bila namreč njegova mladostna naravoslovna idola). A saj se mu za kaj takega niti ni treba truditi. Odlično piše in je najboljši, ko piše o živalih po svoje, iz svoje izkušnje, brez pasti reportaže in tujega balasta.

Danes pa o zanimivi pobudi, ali bolje rečeno akciji, ki jo je začela slovenska vlada. S pomočjo "Agencije za energijo republike Slovenije" so sestavili test oziroma nabor vprašanj, ki bo dokončno izmeril inteligenco vseh prebivalcev Slovenije. Začeli bodo s prvim oktobrom, še bolj natančno pa s prvimi položnicami konec meseca, in takrat bomo končno izvedeli, kako inteligentni smo Slovenci. Konec bo skrivalnic in ekstremov navzdol v smislu "neumni smo kot noč", ali navzgor, ko kričimo: "Pametnejši smo od Einsteina …" Z znanstveno metodo, nepristransko in akademsko hladno, bomo poslej poznali ne le inteligenco naroda, temveč tudi vsakega posameznika.Testa inteligence so se na "Agenciji za energijo" lotili zelo inteligentno, kajti kakorkoli drugače bi bilo neumno. Se pravi, da lahko pozabite na naivna ali preprosta vprašanje v slogu "Vozite avtobus iz Ljubljane v Maribor. Petnajst potnikov vstopi v Mariboru, sedem jih izstopi v Celju. Kako je ime vozniku avtobusa?"Ne! Tako butastih vprašanj, po katerih smo do zdaj sodili inteligenco ljudi, v novem testu ni. Novi test temelji na predpostavki, znani v sodobni psihologiji, da je treba najprej najti skupno kategorijo, skupno raven, v kateri lahko različni ljudje nato podajajo različno vrednotene odgovore o isti temi. Kar je osnova inteligence. Raziskovalci, misleci in čistilke na Agenciji za energijo so se domislili, da je lahko takšna skupna tema elektrika. Tako test inteligence, ki bo zmeril IQ naroda, temelji na elektriki. Naša skromna oddaja kot prvi medij v Sloveniji prinaša nekaj integralnih vprašanj testa, brez da bi kompromitirali končni rezultat. Vprašanja so namreč tako zapletena, da boste potrebovali za razmislek o njih več tednov, mesecev, v nekaterih primerih celo leta. Prvo vprašanje je sicer še preprosto … Prvo vprašanjeSpremenila se bo višina položnice za elektriko. Vendar se ne bo spremenila cena elektrike, temveč cena omrežnine. Ali to pomeni, da ima vsaka elektrika svoje omrežje, ali pa, da ima vsako omrežje svojo elektriko. Namig; elektriko morate razumeti kot avtomobil, omrežnino pa kot avtocesto. Vendar ne dobesedno, saj se cestnina plačuje različno od dela dneva, ko se vozite, od tipa avtomobila in od tega, ali ste Agenciji za energijo kot voznik všeč. Drugo vprašanjePovprečnim in majhnim porabnikom elektrike ni treba skrbeti, saj bo za njih omrežnina celo nižja. Vendar … Če so vsi povprečni uporabniki tudi majhni uporabniki, kaj so potem podpovprečni uporabniki? In če so vsi nadpovprečni uporabniki praviloma veliki uporabniki, ki jih mora skrbeti, se ne bodo poskušali v procesu rešiti skrbi tako, da bodo postali povprečni oziroma majhni uporabniki? Namig: kaj je povprečno in kaj nadpovprečno so na Agenciji za energijo določili z intenzivnim merjenjem iztegnjenega sredinca leve roke. Tretje vprašanjeNovi model bo pravičnejši, ker bodo tisti, ki omrežje uporabljajo bolj, plačevali več kot tisti, ki ga uporabljajo manj. Do zdaj so tisti, ki so ga uporabljali bolj, plačevali enako, kot tisti, ki so ga uporabljali manj, kar je bilo krivično do tistih, ki so ga uporabljali manj. Namig: po obrnjeni logiki Agencije za energijo pomeni tudi, da če nekdo uporablja javni potniški promet, drugi ga pa sploh ne uporablja, je javni potniški promet do tistega, ki ga ne uporablja, krivičen. Četrto vprašanjeČe ste zgradili sončno elektrarno in toplotno črpalko v dobri veri, da poskušate rešiti planet in se prekobaliti na zeleno stran, boste zdaj kaznovani z višjo omrežnino. To, kar je bilo mišljeno kot bonus, postane v interpretaciji Agencije za energijo malus, iz česar sledi, da ni nujno dobro za vas, kar je dobro za planet, ob tem pa je to, kar je slabo za vas in dobro za planet, tudi vedno dobro za slovensko elektrogospodarstvo. Namig: Nič ni tako, kot je videti ob podpisu pogodbe. Peto vprašanjeČe bodo lahko porabo elektrike po novem merili na petnajst minut in vas bodo za presežek vaše nazivne moči kaznovali šele leta 2026, kdaj vas bodo kaznovali, ko bodo porabo merili vsako minuto? Namig: Aleksander Mervar, direktor Elesa, in Duška Godina, direktorica Agencije za energijo, bosta postala najbolje obveščeni osebi v Sloveniji. Šesto vprašanjeČe Janez Janša in Borut Pahor zgradita TEŠ 6, ki namesto, da bi energijo dajal, energijo jemlje, komu se v takšnem primeru zaračuna izguba, če vemo, da se energija ne pojavi iz nič in se v nič ne povrne.Namig: Če bi Borut in Janez morala povzročeno škodo odplačati z družbeno koristnim delom, bi morala naslednjih sedem tisoč dve sto triindvajset let pomagati vzgojiteljicam v peskovniku najbližjega vrtca. Sedmo, zadnje vprašanjeČeprav je na prvi pogled ni, ali lahko kljub temu najdete povezavo med semaforji Franca Kanglerja in omrežnino Roberta Goloba? Namig: Prve kocke vzletijo, ko pristanejo zadnje položnice. To je torej nekaj najtežjih vprašanj testa inteligence, ki ga je pripravila država s pomočjo trdega dela strokovnjakov na Agenciji za energijo pod patronatom Elesa. Mimogrede in nevezano na temo. Na Elesu imajo zaradi izjemnih intelektualnih naporov pri pripravi tega in njemu podobnih testov tudi ene najvišjih plač v državi, iz česar sledi, da elektrike ni treba dobro razumeti, če hočeš z njo dobro služiti. In če na vsa ta navedena vprašanja ne boste znali odgovoriti … Ne se preveč sekirati. V Sloveniji so inteligentni odgovori državljanov na neinteligentna vprašanja države izjema, neinteligentni odgovori države na inteligentna vprašanja državljanov pa pravilo.

Piše Jure Jakob, bere Igor Velše. Zbirka Prišleki Literarno-umetniškega društva Literatura že več kot dvajset let načrtno in kontinuirano skrbi za izdajo prvencev s področja izvirne slovenske poezije in prozaistike. V letošnji ediciji sta knjižni krst doživeli kar dve "prišlekinji", ena od njiju je mlada pisateljica Liu Zakrajšek z romanom Zajtrk prvakinj. Naslov je domiselna parafraza naslova romana Kurta Vonneguta Zajtrk prvakov ali Zbogom, plavi ponedeljek. To postane kmalu jasno tudi tistim bralcem, ki Vonnegutovega opusa nimamo v mezincu, saj je omenjeno besedilo obvezno branje na tečaju kreativnega pisanja, ki ga obiskuje pripovedovalka romana Zajtrk prvakinj. Neimenovana pripovedovalka je namreč študentka književnosti, ob študiju pa si denar služi s kar tremi študentskimi zaposlitvami: dela v knjigarni, je biljeterka v kinu in hostesa v kulturnem domu. Tri službe opravlja, ker se je odselila od doma in potrebuje sredstva za samostojno življenje, pri čemer poglavitni del požre najemnina. Najemniško stanovanje si deli z dvema sostanovalkama, z najboljšo prijateljico Vesno, nekaj let starejšo študentko slikarstva, ki dela kot receptorka v majhnem hotelu, in s Pio, falirano študentko prava, ki je redno zaposlena kot šefinja strežbe v petični restavraciji. Ni nam treba brati skoraj do polovice romana, kjer v že omenjeni epizodi profesor Marinšek razloži ironični pomen naslovne fraze Vonnegutovega teksta. Že po nekaj straneh postane jasno, da omenjene cimre, glavne figure in dogajalno vozlišče romana Liu Zakrajšek, niso nikakršne "prvakinje" in "junakinje", temveč tri dokaj običajne mlade ženske, ki se vsaka po svoje odzivajo na življenjske okoliščine, v katere so jih porinile družinske razmere, lasten značaj in osebne želje, predvsem pa ekonomski pogoji sodobne slovenske družbe in duh časa, ki takšne razmere upravičuje in perpetuira. Zajtrk prvakinj se dogaja tako rekoč tukaj in zdaj. Čeprav prizorišča niso konkretizirana v realni topografiji Ljubljane, si zlahka zamišljamo ljubljanski kino, kulturni dom, knjigarno, meščansko vilo, blok v spalnem naselju, kafič za vogalom ali pa najemniško stanovanje na vroči podstrehi v centru starega mesta. Še bolj eksplicitna je časovna umestitev v leto po prisilnem koronskem "zaprtju". Ampak kronotop v tem romanu v svoji zunanji, predmetni navzočnosti niti ne pride do pravega izraza; je le v nekaj potezah skicirano prizorišče, na katerem vstaja prava vsebina pripovedi o ljudeh in njihovih odnosih. Poleg neimenovane pripovedovalke in njenih cimer srečamo za ducat sorodstveno, prijateljsko in službeno povezanih likov, ki jih roman orkestrira v dinamično sosledje situacij. Situacijsko razpletanje dogajanja je bržkone ena od poglavitnih značilnosti pripovedne tehnike Zajtrka prvakinj: vsebina zgodbe je včasih sicer podana tudi kot retrovizija nečesa, kar se je bilo že dogodilo, ampak praviloma v dogajanje stopimo od znotraj, kot nevidne priče nečesa, kar se pravkar dogaja. In to, kar se dogaja, se pretežno razkriva ob pogovoru protagonistk in protagonistov ali pa skozi notranji samogovor glavne protagonistke. Mimogrede, njen introvertirani in nesamozavestni, hkrati pa kljubovalni in vztrajni značaj je večkrat duhovito in zelo posrečeno okarakteriziran prav z govorno repliko, za katero pa se šele post festum izkaže, da v resnici ni bila izgovorjena oziroma jo je izrekla "le v svoji glavi". V tem sosledju učinkovito insceniranih in zelo naravno, živo razvijajočih se pogovorov se postopoma izrišejo glavne teme romana: izkoriščevalska delovna razmerja, v katera so vpeti mladi na pragu odraslosti, disfukcionalnost primarne družine, duševne bolezni med mladimi, ekonomska vrednost kot edina družbena vrednota, povzpetništvo, literarni snobizem, hipokrizija, osamljenost, družbeni stereotipi, predvsem pa hipnost in površinskost odnosov in fluidnost osebnih identitet. Intenca romana, ki jo skoraj nezaznavno kroji pripovedna optika prvoosebne pripovedovalke, se vpričo vseh teh glavnih tem kaže kot radovedna, včasih že skoraj prostodušna odprtost, ki se sproti, po nareku te iste lucidne prostodušnosti preobraža v spontano, nenarejeno kritičnost. Kritičnost do tematik, ki so verjetno izpostavljene teme zdajšnje generacije mladih odraslih (Zajtrk prvakinj bi lahko imel tudi oznako generacijski roman), je zadržana, ironična in sarkastična, toda zato nič manj določna; zaradi jedke ironije je le še bolj sveža, deluje življenjsko in z lahkoto sprevrača nekatere klišeje in stereotipe. Če predvidljivo privoščljivo izpostavim en primer: lik Nataše Sever, uspešne pisateljice, kresnikove nagrajenke, je prav posrečeno zabavna karikatura, ki v nekaj potezah razkrinka pozo sodobnega feminizma, ki ga zanimajo predvsem boj za simbolni kapital in s tem povezano pozicijo moči, za ukvarjanje s kompleksno realnostjo življenja in resnično enakopravnostjo spolov pa mu zmanjkuje volje in interesa. Zajtrk prvakinj ni po obsegu nič kaj začetniško skromno branje, ampak knjiga z dosti "mesa" med platnicami, ki drži suveren pripovedni tempo od prvega do zadnjega, petinštiridesetega poglavja in dodatnega epiloga. Glavno odliko romana vidim v zelo spretni dramaturški organizaciji dogajanja, zelo prepričljivih pogovornih sekvencah, ki subtilno krmarijo med eksplicitnim in neizrečenim, v opisni natančnosti, pozornosti na drobne, vsakdanje detajle, pri čemer imajo izpostavljeno mesto tisti, ki navdajajo z nelagodjem, celo s fizičnim odporom, pa v duhovitosti in humorju, s katerim pripovedovalka jadra čez številne sentimentalne čeri zgodbe, in v čustveni neposrednosti. Ta se sicer na nekaterih točkah ujame v past melodrame, kar se zgodi zlasti v epilogu, ki ga po mojem skromnem mnenju lahko tudi ne bi bilo, a celota ne bi ničesar pogrešala. Ampak če potegnem črto, je Zajtrk prvakinj Liu Zakrajšek polnokrvno branje in bi ga bilo krivično imenovati obetavni prvenec, saj prepriča že s tistim, kar daje, ne le s tistim, kar morebiti obeta.

Piše Majda Travnik Vode, bereta Eva longyka Marušič in Renato Horvat. Radiografija je strokoven izraz za preiskavo z rentgenskimi in gama žarki bodisi živih bodisi neživih struktur. Večinoma gre seveda za poskuse odkrivanja nepravilnosti ali napak v ustroju opazovanega fenomena, ki navzven, s prostim očesom, niso vidne. Skratka, gre za način prodiranja pod površino, v globino, v nerazvidno. Kratkoproznemu prvencu Bineta Debeljaka se naslov Radiografije prilega iz več razlogov: brez dvoma gre za osvetljevanje območij pod vidno bivanjsko površino, na empirično znanost pa napeljuje tudi avtorjeva metoda. Njegov »rentgenski žarek« je namreč predvsem misel – ta pa je poglavitno orodje razuma in znanosti. K učinku znanstvenosti in svojevrstne distanciranosti dodatno prispevajo avtorjeva premišljeno izbrana pripovedna sredstva: številni glagolski nedoločniki, dosledna raba odvisnega govora brez dialogov, zelo dolge, pogosto čez celo stran razlivajoče se povedi, ki uokvirjajo sistematično, skorajda kartezijansko izčiščeno zasledovanje izhodiščne pripovedne premise in drugo. Vse to v večinoma kratke pripovedi, ki jih metaforično lahko vidimo kot svojevrstno zaporedje posamičnih rentgenskih pobliskov globoko v človeško tkivo, vnaša svojevrstno objektivistično ozračje. Poraja se občutek, kot da avtor spretno ravna z neko zelo precizno napravo, hkrati pa način vodenja misli in fenomeni, ki jih visoko zmogljivi in široko razvejeni miselni aparat pretežno razčlenjuje in motri, kot so samota, odnosi, praznina, žalost, spomin, tesnoba, večkrat prikličejo misel na Debeljakovo filozofsko izobrazbo. Tako kot smo ljudje na rentgenskih posnetkih vsi enaki in je treba paziti, da se posnetki ne zamenjajo, so tudi Debeljakovi junaki brez kakršnih koli zunanjih označevalcev. Nimajo ne imen, ne telesnega opisa, ne značilnega glasu ali obleke in niso umeščeni v okolje ali prostor. Vtis je, da želi avtor s tem poudariti, da ga ne zanima nič zunanjega in da naj tudi mi pozornost raje usmerjamo drugam, ker je bistvo skrito drugje. Like vzpostavlja zgolj v obrisih, a vendar dovolj polnokrvno, da jih lahko začutimo in se z njimi identificiramo. Zanima pa ga izključno njihov notranji svet s pretakanjem in veriženjem misli in občutij, ki jih v določenih položajih zatresejo in obarvajo. Misli, vtisi in občutja se največkrat porodijo kot odzveni srečanj z drugimi ljudmi. Debeljakovi junaki namreč niso solipsisti, kot bi nemara pomislili, ampak je skorajda nujen pogoj za njihov obstoj oziroma za vzvalovanje njihove misli Drugi – bodisi prijatelj bodisi znanec, znanka, naključnež. Med srečanjem ali pozneje protagonist Drugega sam pri sebi izjemno natančno odzrcali in premisli, razgradi in pretehta njegove besede ali nehotene vzgibe in občutke, ki sta jih izmenjala. Iz takšne pripovedne snovi seveda ne more nastati fabula v klasičnem pomenu besede, ampak gre bolj za opisovanje neke misli: njenega vznika, ki ga, kot rečeno, sproži stik z Drugim, njene rasti in razmaha ter zatona ali sestopa. Skoraj ves čas imamo opravka z gosto, pomensko zbito pisavo, ki od bralca terja nenehno zbranost in predanost, občasno celo vračanje nazaj ali dvakratno branje. Vendar avtor tenkočutno nagradi bralčev napor, saj sčasoma vse bolj opažamo, da besedila pravzaprav zrcalijo našo lastno notranjost. Ena največjih odlik teh pripovedi je namreč, da govorijo o stvareh, o katerih se ne govori: o drobnih, hipnih, komajda porojenih in takoj odrinjenih občutjih odtujenosti, nelagodja, žalosti in samote v medčloveških odnosih, na primer v delcu trenutka, ko z nekim še neznanim čutilom začutiš, da prijateljici tvoje rojstnodnevno darilo ni dovolj, ker ni bilo dovolj drago, in tega ne more odtehtati nobena tvoja ljubeča beseda, ali presenetljivo občutenje popolne samosti in odtujenosti na zabavi dobrega prijatelja ali nenavaden občutek odsotnosti in dušenja, celo razcepljenosti, ko s telesom in glavo začutiš, da ne sodiš za neko omizje in da bi moral nemudoma vstati in oditi, pa tega ne storiš, in te zato odnese v stanje, ki ga kasneje ne moreš popolnoma rekonstruirati … Teh bežnih občutij se pri sebi le slabo zavedamo ali jih potlačimo, še preden jih ozavestimo in poimenujemo, saj gre za neprijetne, s socialnega vidika nezaželene, nekoristne ali celo asocialne občutke. Nekatere od njih bi najbrž vsaj pavšalno lahko povzeli z znano Freudovo sintagmo »nelagodje v kulturi«, se pravi, da ljudje vztrajno zavračamo vse, kar bi v nas utegnilo porušiti ali tudi zgolj načeti povezave s socialnim okoljem oziroma »kulturo«. Debeljakova proza pa, nasprotno, izpričuje, da prav ta »siva cona« bistveno vpliva na medčloveške odnose in na človekovo doživljanje sebe in sveta. Prav to je tisto, kar nas bistveno definira, pa sploh ne sme izplavati na površje. To vsebino zmore priklicati šele »radiografija«. Z literarnega vidika je vsekakor zanimivo, da je tudi iz tako krhkega in abstraktnega tkiva mogoče izpeljati popolnoma linearna besedila – kot da je vsaka misel že tudi neke vrste narativ, če že ne zgodba. (Mimogrede, nevroznanost bi omenjeno predpostavko skoraj zagotovo potrdila. ) Kratke zgodbe v knjigi Radiografije je avtor Bine Debeljak premišljeno razvrstil v več sklopov: Obvezni osnutki, Kratke študije, Predah / Intermezzo in Ponavljanja figur. Že naslovi opozarjajo, da gre za nekaj ne povsem definiranega, zabrisanega: osnutki, študije, predah, figure. Zaradi simptomatičnosti za vso zbirko se je treba ustaviti že ob prvi zgodbi z naslovom S katerega okna?. Zgodba obsega eno samo raztegnjeno, a notranje tako razgibano poved, da nastane vtis, da avtor hoče – in zmore – pripovedovati tudi s formo. Poleg tega zgodba prinese osupljiv notranji obrat, potem ko prvoosebni pripovedovalec nekaj časa opazuje nekega človeka v okenskem odsevu: njegove mehanske gibe, njegovo nezanimanje za kar koli in kogar koli, njegovo brezosebno, nesimpatično pojavo, ki samo obstaja, kot obstaja kamen. Tisti, ki pripoveduje, ga dolgo gleda, nato pa: »/…/ poskušam iti globlje in razbrati njegove patološke strukture, poskušam, ker me je ta tujost tako močno pritegnila, naravnost fascinira me in želim si razumeti /… / ampak nikamor ne pridem, mogoče moram še bolj gledati, vem, da ne bi smel, vem, da ne smem buljiti, vem, da bo izpadlo nenavadno in čudaško, in ko nočem več, je že prepozno, ker me opazi, in sedaj gledam jaz njega in on gleda nazaj mene, gledava se in gledava, vse dokler sam ne zagledam sebe v odsevu notranje strani okna.« Zgodba je izpeljana v enem samem halucinatornem eksistencialnem zamahu, kjer pride do tako močne izmenjave med opazovalcem in Drugim, da se na oba koncu zlijeta v eno. Zdi se kot poskus razumevanja sebe skozi vročično, že skoraj obsesivno opazovanje drugega; za to željo po prodiranju v Drugega pa je čutiti samoto, odtujenost in nesprejemanje samega sebe. Vse zgodbe ne izzvenijo tako radikalno, veliko se jih odvije zgolj kot refleksija ali notranji monolog, vsebinsko pa segajo k spominjanju, prijateljstvu, minljivosti, tesnobi, praznini, žalosti, svobodi v navezavi s tesnobo in k svojevrstnim stanjem, ki jih takšna občutja porajajo. Takšne občutke protagonisti najpogosteje doživijo na zabavah, za prijateljskimi omizji ali na prireditvah, nato pa se z njimi soočajo že na kraju samem, in jih to soočenje odreže od ljudi; ali pa kasneje, na samem. Debeljakove Radiografije so močen, zrel prvenec, ob katerem mora bralec odriniti na globoko in ozavestiti občutke in čustva, ki se jim je najverjetneje izogibal, jih potlačeval ali jih ni znal imenovati, vendar je napor sokratovsko poplačan: Ko knjigo odložimo, o sebi vemo več, kot smo vedeli prej.

Tik pred začetkom končnice smo se zakopali v globočine playoff napovedi v krispijadi od majčk, puloverjev in šuhov, ki nam jih je zrihtu Kadak iz Grosbasketa. Crosspostamo! Mimogrede, sodelujte v nagradni igri Grosa in Dvokoraka ter si izberite kaktuse od Jordana!

Zadnje dni smo zasledili informacijo, da je premierova partnerka Tina Gaber na sestanek o strateškem komuniciranju vlade pripeljala spletno vplivnico in strokovnjakinjo za družbena omrežja Samanto Cimerman. Javnost, ki ima Tino že tako ali tako v želodcu, se je na kombinacijo s Samanto odzvala žolčno … Eden od osrednjih dnevnikov je na svojem spletnem portalu, kjer običajno za celotne članke računa mastne denarce, bralce v tem primeru častil z integralnim besedilom – informirali smo se lahko zastonj. Mimogrede; sicer je hecno, ko levi mediji rušijo levo vlado, ampak v slovenski spregi politike in medijev nas že dolgo ne preseneča čisto nič več …Seveda analitičnih globin te oddaje pritlehnost medijskih natolcevanj ne zanima, smo se pa zato odločili za strategijo strateškega komuniciranja, ki bo vladi pomagala dvigniti komaj še zaznavno javno podporo, pogledati z druge strani. Najprej na začetek zgodbe, ki se je pred nekaj leti spremenila v novodobno črkarsko pravdo. Ker smo v preteklosti pisuni pridevnike ob samostalniku "omrežja" uporabljali "prosto po Prešernu", se pravi da so bila ali "družbena" ali "družabna" ali celo "socialna", se je spoštovani ceh slovenistov razhudil in nam na podlagi argumentov zapovedal, da naj uporabljamo termin družbena omrežja. Napotek, ki ga je takrat zahtevalo lektorsko društvo, pa ni zaživel v celoti; saj se v javni izreki in javni pisani besedi še vedno uporabljajo tudi "družabna" omrežja. To rabo zagovarja "Društvo prevajalcev Slovenije", ki meni, da je težava v nepravilnem prevodu originala iz angleščine. Nekaj okorelih tradicionalistov pa se ob tem še vedno oklepa "socialnih omrežij", tako da imamo tudi ob zapovedani normi še vedno precej divjo omrežno situacijo. Če vemo, da imamo v Sloveniji že tako težave s »korupcijskimi« omrežji, z omrežnino in tudi z visokonapetostnim omrežjem, je zmeda med socialnimi, družbenimi in družabnimi omrežji čisto odveč. Ta obsežen uvod je bil potreben le zaradi tega, da se lahko zdaj podkovani posvetimo osnovnemu problemu. Ki je očitno Tina Gaber. Tina Gaber v kopalkah na Instagramu je za Roberta Goloba to, kar je bil skoraj izvoljeni predsednik Trump na Twitterju za Janeza Janšo. Politični mlinski kamen okoli vratu. Družbena omrežja so za politika tako blagor kot pokora … A vse to drži le, dokler uporabljamo zapovedan izraz "družbeno omrežje"! Kajti to, da je družba nekaj resnobnega, odgovornega in precej zapletenega, so se generacije Slovencev začele učiti že v najbolj zgodnji dobi, pri "spoznavanju narave in družbe"; nenazadnje pa imamo celo kakšnih ducat fakultet z družbenimi študijami te ali one sorte. Torej; Tina Gaber, ki pozira na družbenih omrežjih, deluje zlovešče. Še sploh, ko v kabinet povabi še svojo kolegico, kar si lahko razlagamo, da ima premier Golob hkrati dve družabnici. Oziroma ima omrežje dveh družabnic, česar pa ne smemo zamenjati s tem, da sta ga dve družabnici omrežili. To pa že spada v polje nesramnih insinuacij. Zdaj pa naprej. Čim pa namesto družbena omrežja uporabimo termin družabna omrežja, se zadeva dramatično spremeni. Najprej Tina iz nepooblaščene družbenice v kabinetu postane premierova družabnica, kar pa ne bi smelo biti problem. In ko se jima pridruži še Samanta v vlogi strokovnjakinje za družabna omrežja, se to bere mnogo bolj benigno, kot če je Samanta strokovnjakinja za družbena omrežja. Po logiki, da je Slovencem "družbenost" tuja, "družabnost" pa smo si malodane izmislili. Tako namesto treh vsaj malo nepotističnih družbenikov Samanta, Tina in Robert postanejo trojica veselih družabnikov, kar je mnogo bolj sprejemljivo, kot kdo ve kakšne konspirativne družbene rabote. Potem pa moramo vsaj na hitro vzeti v obzir še možnost, da bo vlada po novem strateško komunicirala s pomočjo socialnih omrežij. Zdaj; za Roberta si težko domislimo samostalnik, ki bi mu lahko "priglihali" pridevnik "socialen", še najmanj bi to bila omrežja – za Tino pa domišljija že dopušča več tozadevnih možnosti …A kaj bi to …V bogaboječi družbi, kjer imajo tisoči vsako nedeljsko dopoldne v mislih, srcih in v besedi ljubezen, nekaj malega družabnosti med Robertom in Tino ne bo storilo večje škode.

Seciramo, kaj vse smo izvedeli in kaj ostaja še neodgovorjeno. Mimogrede, pogrešali smo malce več navdušenja ob vprašanju, ali bo investiral v ljudsko obveznico tudi minister za finance. "Verjetno, da," je bil njegov odgovor. Tukaj bi pričakovali odločen, DA. Glede na to, da pričakuje "živahno" trgovanje z obveznico, pa vprašanje iz naslova, za zdaj ostaja neodgovorjeno.

Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo, morda celo kakšen učitelj, nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju. Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče. Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno. Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče, je le neverjetno. Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in da resnica ni mogoča. Nemogoče je NEmogoče: iz svoje lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno. Ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera. Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija. Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu. To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost. Nič ni nemogoče. Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni, raka, poškodb? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno. Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. Nič ni nemogoče torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.

Florjan je vodilni sistemski inženir ekipe Mahindra Racing v Formuli E. Na prvi dirki v Monte Carlu je Ogierju pomagal do zmage s Fordom WRC, z Bentleyem je proslavil 100. obletnico na 24-urni dirki v Spa-ju, zdaj pa je odgovoren za pretok elektronov v eni od tehnološko najkompleksejših dirkaških serij. Mimogrede, je tudi trikratni državni prvak v rallyju. . ZAPISKI: NA DELOVNEM MESTU V MAHINDRI - https://ibb.co/nfDQ39k , https://ibb.co/d5QXSBx Z EKIPO BENTLEYA NA 24-URNI DIRKI V SPA-JU - https://ibb.co/1RGD0p1 TESTIRANJE FORDA WRC Z OGIEREJEM NA ŠVEDSKEM - https://ibb.co/th5HKQj ZMAGA OGIERJA NA RALLYJU MONTE CARLO - https://ibb.co/nCqmVNw FLORJANA NAJDEŠ NA INSTAGRAMU - https://www.instagram.com/f.d.r__87?igsh=Y2hja3lqODIzMzVh . IGRALNE KARTE "KONJE NA MIZO" - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/sl/atmosferci/product/karte-konje-na-mizo⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI ATMOSFERCE - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://app.vibeit.co/en/atmosferci⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ PODPRI KOMOTAR MINUTO - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠http://shop.komotarminuta.com/en⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ SAŠA KAPETANOVIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/sasa_kapetanovic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ JURE GREGORČIČ INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/jure_gregorcic/⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠ CIRIL KOMOTAR INSTAGRAM - ⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠⁠https://www.instagram.com/komotar_minuta/⁠⁠⁠⁠

V Ljubljani so ob prenovljenem centru Rog, ki izgleda bistveno bolje kot pred prenovo, danes odkrili spomenik izbrisanim v parku, ki so ga poimenovali Park izbrisanih. Spomenik je v obliki napol zakopane črke Ć v pisavi Times New Roman, ki jo avtorji spomenika predstavljajo kot pisavo takratnih birokratskih dokumentov, ki so povzročali trpljenje. Mimogrede me spreleti, koliko spomenikov s to pisavo bomo še postavili, glede na raznovrstnost in številčnost žrtev naše birokracije?Celoten komentar si lahko preberete na spletnem portalu Časnik.si.

Na slovenskem smo kupili novo letalo. Vojaško, transportno, večnamensko letalo in kar je pridevnikov, ki se jih lahko pridja k letalni napravi. Izdelali so ga Italijani in ker smo bili nad njim, akoravno ga še nimamo povsem, tako navdušeni, smo kupili še enega. Tudi vojaškega in tudi transportnega. O nakupu je dovolj podatkov, da le ti zadostijo strogi transparentnosti, ki vlada v slovenski trgovini z orožjem; zato pa je nekoliko manj znanega o njegovi literarnozgodovinski vlogi. Ki pa je večja, kot bi si človek mislil. Letalo so namreč originalno krstili za »Martina Krpana«! Ker se model letala imenuje – oziroma je krstno imel letala, ki je enako za vse države – »Spartan«, kar predvidevamo, pomeni nekaj v zvezi s Špartanci kot zgodovinsko izpričanimi silnimi ljudmi in ker ima letalo na peloponeško zdaj nacepljeno tudi ime slovenskega silaka, rajtamo, da pa bo to od hudiča letalo. Ki ga ne bosta sklatila z neba ne sovrag ne »zla sreča …« Če že kaj, kvečjemu pomanjkanje goriva; ker, kot je znano, slovenska vojska ne sme uporabljati Petrolove kartice. Mimogrede; če se bo drugo letalo imenovalo kakorkoli drugače kot »Peter Klepec«, bo šlo za zgodovinsko in tudi literarnozgodovinsko krivico, ki si je narod, bolj domač peresu kot puški, nikakor ne bi smel privoščiti. Zdaj pa k imenu in pomenu. Da ima slovenska vojska zaposlene literarne zgodovinarje, je malo znano, a še kako pomembno dejstvo. Na zadnji liniji obrambe, ko bodo prebite vse linije v bodoči obrambni vojni, bodo sovraga pričakali literarni zgodovinarji in slavisti. Ko bo vse drugo odpovedalo, naša obrambna doktrina uči, da zmečemo na sovražnika srednji spol, rodilnik in dvojino. Kot je znano iz mnogih lektoratov slovenščine po vsem svetu, je to orožje, mimo katerega se je praktično nemogoče prebiti. Kakorkoli; ko so specialne enote literarne zgodovine v slovenski vojski poimenovale našega Spartana »Martin Krpan«, so natančno vedele, kaj delajo. Za javnost, za tiskovne konference in površni žurnalizem je dovolj bajka o tem, kako večnamensko letalo vzleta in pristaja na travnikih in lahko nosi protipožarne bombe in prevaža bolnike, ranjence in podobno. Mimogrede; glede na to, da slovenska država nima v lasti nobenega pravega letališča, je tako ali tako prav, da Spartan zmore vzleteti in pristati z vsakega polja, ki ga je utrdilo sušno poletje. A analitično raziskovalni oddaji, kot je naša, pravi namen poimenovanja ni ušel. Ker že zviti kujon Levstik je v svoj lik notranjskega dobrodušneža vtkal toliko skritih pomenov, simbolov in metafor, da jih počasi razumemo šele danes. Poglejmo dejstva. Ko se Krpan sreča z oblastjo, se pravi s cesarjem, je bil vpleten v častno opravilo kontrabanta, se pravi tihotapljenja. Preveč optimistično bi bilo reči, da smo Slovenci narod tihotapcev, da pa lažemo oblasti, jo poskušamo prevarati, ali preslepiti, pa je na temelju Krpanovih odgovorov cesarju kot tudi na temelju razvoja slovenskega narodnega vprašanja od tistega sneženega srečanja na Notranjskem naprej, očitno. Ampak analiza nakupa letala mora k samem izvoru besedila … »Nosil je na svoji kobilici angleško sol, kar pa je bilo že tistikrat ostro prepovedano.« Literarna zgodovina uči, da gre pač za kuhinjsko sol, ki so jo v Trst očitno prevažali iz Anglije. Vendar to ni edina možnost! »Angleška sol« v nekaterih starih kemijskih knjigah imenujejo tudi magnezijev sulfat, ki so ga poznali še do nedavnega tudi kot »grenko sol« in je v farmaciji odlično odvajalo … Krpan je potemtakem tihotapil zdravilo, kar njegov lik postavi v popolnoma novo luč. Obstaja pa še ena, čeprav še bolj hipotetična možnost … Matija Vertovec v svoji »Kmetijski kemiji« iz leta 1847 omenja soliter, oziroma kot ga on imenuje »solnitar«, ki v Čilu »cveti iz zemlje in kamenja« in ga kot čilski solnitar vozijo v Evropo. Iz tega surovega solitra so nato v angleških »solitarnicah« pridobivali pravi soliter, ki pa je kar v petinsedemdesetih odstotkih udeležen v smodniku. Če torej »angleška sol« pomeni soliter, dobimo vzrok, čemu je Krpan ob njem tovori tudi kresilno gobo in mož »z Vrha pri Sveti Trojici« se v trenutku iz nedolžnega kontrabantarja prelevi v trgovca z orožjem in morebiti prvega slovenskega terorista. Vsak narod neguje v nedrjih svoje državnosti izvirni greh, ki mu onemogoča izplezati iz blata predmodernosti in ga kar naprej vlači nazaj v močvirje pritlehnosti, korupcije, manipulacij in bede. Slovenski izvirni greh, vsaj glede Republike Slovenije, je nikoli pojasnjena, ali vsaj nikoli sankcionirana trgovina z orožjem v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Ko smo naše prvo transportno letalo poimenovali Martin Krpan, smo dali jasno vedeti, da je frčanje po zraku za šverc orožja mnogo bolj primerno, kot so kolone vojaških tovornjakov, ki v zavetju noči izpred vojaških skladišč odhajajo na smrtonosno pot.

⏰ Driiiiiing! Ponedeljeeeeeek! In novi Ofsajd! Kot se spodobi, ne? Uh, upam, da sva obdelala vse relevantno. Šibamo? Šibamoooo! Driiiing! Mimogrede, v soboto, 9. septembra, bo osem let, ja že oseeeem let, od prve oddaje.

Ko se končuje eno najbolj zanimivih poletij v zadnjih desetletjih, se začenja ena najmanj zanimivih sezon naše skromne oddaje. Podoba je namreč ta, da je šlo v teh nekaj tednih, ko se nismo slišali, vse narobe. Oba redna poslušalca bosta ponoreli svet modro pripisala pomanjkanju naših poglobljenih analiz. Tako danes kot uvod in v slogu svetle tradicije mozaičnega programa naše radijske hiše nekaj pogledov prek ramena. Najbolj so nas poleti zaznamovala neurja. Ob iskrenem sočustvovanju z vsemi poplavljenci in posredno ter neposredno prizadetimi prebivalci te države moramo iz katastrof potegniti tudi nekaj manj običajnih zaključkov. Hočemo povedati, da v vsaki katastrofi ni nekaj dobrega – kot pravi slovenski pregovor – temveč je v njej dobra mera cinizma sodobne civilizacije. Najbolj pritlehno je okoriščanje s katastrofo; od malih lopovov, ki jih tudi v izrednih razmerah toleriramo znotraj kazenskega zakonika, do poniglavih izkoriščevalcev človekoljubne pomoči. Ob tem pa, spet cinično obarvano, sledimo mehanizmom delovanja slovenske politike. Mimogrede; ker lahko delovanje politike med katastrofo imenujemo tudi »katastrofalna politika«, se je slovensko politično življenje v preteklih juliju in avgustu prvič poimenovalo z ustreznim nazivom. Drugače pa se je slovenska politika ob katastrofi poenotila in to z velikim pompom tudi objavila. Iz tega je izšlo dvoje: slovenska politika potrebuje katastrofo, da se poenoti … Nihče pa ni pomislil ali problematiziral, da je v preteklosti neenotna slovenska politika zaradi večnih razprtij sama povzročila katastrofo. Neenotnost in prepiri političnih elit so nad uboge Slovence že kdaj v preteklosti spustili nadloge, ki so po obsegu škode celo presegale tokratne poplave. Kot primer lahko recimo omenimo denacionalizacijsko zakonodajo! Drugi, milo rečeno nenavaden izkupiček katastrofalnih poplav pa je dejstvo, da je vladi podpora narasla. Nagrada, ker se je ob neurjih ustrezno odzvala, pravijo analitiki. Tudi če jim verjamemo, pridemo do precej nenavadne tehtnice, ki meri priljubljenost trenutne vlade. Se pravi da podpora vladi pade, ko ima partnerica ali pač priležnica predsednika vlade nenavadne poglede na biotsko raznovrstnost, podpora vladi pa naraste, ko zalije pol Slovenije. Ob stotinah izkazov človeške solidarnosti pa ni bilo natančneje poročano, kaj je ob tej povodnji počela slovenska gospodarska elita. Kot govori urbana legenda, je ljubljanska aristokracija v sedemdesetih ob napovedi vesoljnega potopa kampirala na Šmarni gori, ki bi naj ostala nad vodo. Mogoče pa so tokrat nepremičninsko magnati preživeli v kakšni zapuščeni hali, kjer so zadnjih nekaj mesecev gradili orjaško barko, na katero so vzeli po dva od vsake vrste. Novica, ki je šla poleti vsled prej opisanih dogodkov skoraj povsem mimo, pa je tista, ki govori, kako je bivši slovenski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice kršil človekove pravice. Naš član sodišča, ki skrbi za to, da se na stari celini vsaj deklarativno upoštevajo osnovne civilizacijske paradigme, se je namreč ujel v neznosno lahkost tvitanja in je po medmrežju širil nestrpnost do Judov. "Ena doza antisemitizma na dan prežene zdravnika stran!" Nakladanje vsevprek po medmrežju je sicer splošno priznana norma našega časa, a ker je bila tokrat vpletena oseba delegirana na enega moralno najbolj občutljivih položajev znotraj Evrope, ki ga je z javnimi objavami posledično oblatila, bi morali končno razmišljati, komu vse v Sloveniji dovolimo, da se giblje zunaj rezervata. Ker v zadnjih letih pa se je res nabralo: pijani in zmikavtski diplomati, momljanje med predstavitvijo za položaj v Evropski komisiji, evropski poslanci kot cvetober slovenske politične delitve … in še bi lahko naštevali. Na srečo imamo slovenski šport, ki ne le blesti na mednarodnih tekmovališčih, temveč tudi lošči ugled države, ki bi brez njega kaj hitro korodiral. Na mednarodnem prizorišču pa ne moremo mimo rusko-ukrajinskega konflikta, ki se je v parafrazi ene izmed epizod »Vojne zvezd« spremenil v »Vojno dronov«. V kateri agresorjem ne kaže dobro, branilci pa tudi ne napredujejo – če povzamemo analize vojaške stroke. Kar pa je najbolj zanimivo; navade ruskih dronov, ki strmoglavljajo nad ukrajinskim ozemljem, se je nalezel tudi ruski dron, ki je strmoglavil na luno. Uspelo pa je tam pristati indijski napravi in vsi tisti, ki smo pred leti investirali v parcele na temni strani lune, bomo končno bolj natančno videli, kakšna zemljišča smo kupili. Toliko za uvod. Kot poročajo, pa nas tako ali tako čaka vroča politična jesen. Naj bo tudi suha.

Če tečete maratone in iščete res unikaten izziv, potem bo tale ravno pravšnji: sedem maratonov na sedmih celinah! Matej je eden izmed zgolj nekaj sto ljudi na svetu, ki ga je uspešno zaključil. In to kako! Njegovi maratoni so bili vsi po vrsti nekaj eksotičnega; od Zahodne Sahare v Afriki, Himalaje v Aziji, preko Sydneya v Avstraliji, razvpitega Farga v Združenih državah čez Kolumbijo do Antarktike. Nore dogodivščine ob višinski bolezni, peščenih viharjih, kovidu in tekaškemu kolenu. Mimogrede nekaj rečeva še o agilnem podjetništvu, čuječnosti, TedXu, umetni inteligenci in Radencih. Idealno za vročinski val!

V vašo ušesno votlino pošiljamo posebno, ampak tudi že tradicionalno poletno epizodo, polno škržatov, turistične nadlege in lokalnih strokovnjakov za piva, gazirano vodo in špricerje. Mimogrede, številka 45 nima nobene veze z Michaelom Jordanom, ampak je le posledica našega matematičnega debilizma. Še preden nas je Ante nagnal iz naše strateške pozicije s prižigom žara na […]

Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo … morda celo kakšen učitelj … nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju! Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče! Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo v zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno! Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče … je le neverjetno! Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res, in resnica, da ni mogoče! Nemogoče je NEmogoče: iz lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno! Mi ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera! Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija! Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu! To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost! Nič ni nemogoče! Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni, raka, poškodb? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno! Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. »Nič ni nemogoče« torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.

Danes pa na kratko o drobni novici, ki bo slovensko kulturo prizadela bolj kot finančni rezi mariborskega župana. Gostilna na ljubljanskem Rožniku zapira svoja vrata. Najemnik je povedal, da so stroški previsoki, da ga lastniki izsiljujejo in da časi sploh niso primerni za gostilne. Najprej nekaj literarno-zgodovinskih dejstev. Gostilna na Rožniku ni le še ena gostilna. V njej je svoja zadnja leta preživel Ivan Cankar in koliko mu je pomenila, se da brati v pred nekaj leti izdanih pismih, ko je bil jeseni leta 1910 nekaj mesecev gost pri Lojzu Kraigherju pri Sveti trojici v Slovenskih goricah in je pisal na Rožnik nostalgična pisma o tem, kako zelo pogreša svojo tamkajšnjo namestitev. Takole je zapisal v enem od pisem gostilničarki Nini Franzot, poročeni Bergman: Družbe ne bom imel prav nobene razen Kraigherja. Ne pogrešam pa je čisto nič! Kraji so lepi – ali Rožnik je vendarle Rožnik. Gotovo je še ni bilo ure, da se ne bi spomnil nanj. Brez velikega pretiravanja; Slovenci, ki smo mahnjeni na svoje literate, saj jih častimo obratno sorazmerno, kot jih beremo, ki imamo na desetine spominskih sob, na stotine spominskih tabel in celo nekaj spominskih hiš, bi morali gostilno na Rožniku literarno- zgodovinsko zaščititi. Vsaj na podobni ravni, kot je zaščitena Prešernova rojstna hiša v Vrbi. Mimogrede; v gostilni na Rožniku je bival nekaj časa tudi Župančič in je simbolno za slovensko moderno prav tako pomembna, kot je to Cukrarna. Ki je danes galerija in muzej in oh in sploh – Rožnik, verjetno tudi spominsko sobo, pa bodo zaprli. Sicer pa je gostilna na Rožniku najbolj kultna slovenska gostilna. Ob bok ji gre mogoče le še gostilna na Trojanah. Lega, bližina glavnega mesta, modno nedeljsko sprehajanje in seveda literarni pomen ji dajejo v slovenskem okolju vlogo, s katero se ne more primerjati nobena druga. In zdaj takšna prelomna točka narodove identitete zapira svoja vrata. Uradno, po najemnikovi interpretaciji, je za to kriv lastnik, če bi pa lastnika, ki molči, vprašali o krivcu, bi zagotovo dobili odgovor, da je kriv najemnik. Na mestu, kjer je genij razgalil slovensko dušo, se je simbolno pokazal njen najbolj priljubljen konjiček – prepiranje. Krivda pa je – rajtamo – mnogo globlja. Kajti tradicionalna slovenska gostilna ne loči med lastnikom in najemnikom; hočemo povedati, da je bil v zgodovini lastnik gostilne praviloma tudi njen najemnik in obratno. Gostilničarstvo namreč ni bila dejavnost, od katere bi ljudje noro bogateli; bilo je družinski posel, ki je pogosto zaposloval več generacij iste družine, ki je po navadi v poslopju tudi živela in skupaj s strankami tvorila razširjeno družino. Gostilničarstvo je bil časten poklic in je v mnogih primerih še vedno. V še več primerih pa se je izrodilo v odnos med krvosesnimi lastniki, ki se mastijo ob najemninah, in avanturističnimi najemniki, ki si dva dni po prvi prodani kavi na lizing vzamejo še BMW. V tem poblaznelem vrtincu nenormalnega dvigovanja cen navadni kavi zaradi ukrajinske vojne sodelujejo vsi deležniki: župani, denacionalizacijski srečneži, na pol priučeni gostinci, dobavitelji in seveda študentski servisi, ki prispevajo največji del slovenskega natakarstva. Seveda pa sodelujemo v tem incestuoznem krogu tudi obiskovalci gostiln, ki se pustimo opetnajstiti s slabo ponudbo in nenormalnimi cenami pri belem dnevu in polni zavesti. Poslanstvo vzdrževanja socialne mreže je zamenjal brezvesten kapitalizem in v izjavi o zaprtju Rožnika ni niti besedice obžalovanja, ali besedice o tradiciji, temveč tam stoji samo pusta gospodarnost. "Energenti, delovna sila, najemnina." Mimogrede; družina Franzot je v Cankarjevem času vodila gostilno skozi gospodarske vihre časa pred in med prvo svetovno vojno, pa se ni pritoževala nad ceno energentov in delovno silo. Še več; Cankar je imel pri njih sobo zastonj. Tako je zgodba o zaprtju gostilne na Rožniku tudi zgodba o profesionalni nesposobnosti … Na srečo pa so v Sloveniji še vedno gostilne in to na stokrat slabših lokacijah, kot je ta na Rožniku, ki se prebijajo skozi svoj gostilniški vsakdan. In to brez Cankarjeve slave. A to so gostilne, kjer je dopoldanska malica potegnjena daleč v popoldne in velja toliko kot macchiato z mandljevim mlekom na obrežju potoka, ki mu reka pravijo.

Danes pa odgovor na vprašanje, kako bomo prišli v svetlešjo prihodnost. Odgovor je: "Odvisno s čim!"V preteklih dneh je bila še posebej dejavna ministrica za infrastrukturo. Povedala je, kaj bo z nacionalnim letalskim prevoznikom, kaj bo z mariborskim letališčem in kaj bo s slovenskimi železnicami. Ob tem pa so z njenega ministrstva sporočali, da bomo letos na cestah stali. Torej odgovorimo najprej na zastavljeno vprašanje, nato pa se lotimo prostega lova. V svetlo prihodnost bomo z avtomobilom prišli počasi, če sploh, z letalom mogoče, a ne iz Maribora, z železnico pa blazno hitro. Vlaki bodo po obnovljeni gorenjski progi in tudi po obnovljeni progi Maribor–Koper šibali sto šestdeset kilometrov na uro. Kar jih bo naredilo za najhitrejši objekt in tudi najhitrejši subjekt slovenske resničnosti. Najprej nekaj zgodovinskih dejstev, da bomo lahko hitrost ministrstva za infrastrukturo umestili v kontekst podobno, kot se slovenska infrastruktura umešča v prostor; se pravi počasi in žalostno. Ministrica je govorila o obnovi celotne povezave med Mariborom in Koprom ter o modernizaciji gorenjske proge, a vsi vemo, da je znamenita in na simbolni ravni edina merodajna železniška povezava med Mariborom in Ljubljano. Poglejmo v zgodovino: Ob dokončanju južne železnice leta 1857 je brzovlak  med Mariborom in Ljubljano vozil 5 ur in 13 minut. S progo je takrat upravljala zasebna družba "Južne železnice", katere vlaki pa so že petdeset let kasneje, leta 1910, za isto progo potrebovali le še 3 ure in 6 minut. Nato je prišla kraljevina Jugoslavija in "Jugoslovenske državne željeznice" so od Maribora do Ljubljane vozile rekordnih 3 ure in eno minuto. Okupacija je bila posebna zgodba, saj takrat "brzovakov" ni bilo, navadni potniški vlak, pa je vozil le do postaje Sava, kjer se je začelo italijansko ozemlje. Do tam je kompozicija potrebovala 4 ure in 23 minut! Prišla je svoboda in z njo dolga doba počasnega propada Jugoslovanskih železnic. Okoli leta 1960 je parna kompozicija potrebovala za pot iz Maribora do Ljubljane 3 ure in 16 minut, kar je za natančno deset minut slabše kot petdeset let prej pri habsburški kompoziciji. In zdaj Slovenske železnice; kratek sprehod po voznem redu razkrije, da najhitrejša železniška povezava med Mariborom in Ljubljano traja uro in petdeset minut, a že na spletni strani je dodanih šest minut zamude v Zidanem mostu, ob tem pa še sporočilo, da so možne zamude tudi na drugih delih proge; iz prakse pa vemo, da je: "Potnikom se opravičujemo za zamudo," najpogostejši stavek na slovenskih železnicah. Na drugi strani časovnice pa je vlak, ki odpelje iz Ljubljane ob 7:37 in je v Mariboru ob 10.53, kar je tri ure in šestnajst minut pozneje. Kar je kar deset minut počasneje, kot je za to traso potreboval hlapon leta 1910. In četrt ure počasneje kot pod kraljevim vodstvom starojugoslovanskih železnic, oziroma enako hitro kot leta 1960. Mimogrede … je pa res, da leta 1960 ni bilo pravega razloga, da bi se iz industrijskega in uspešnega Maribora vozil v Ljubljano. Ob tem pa takoj končajmo še z mitom o obnovi železniške infrastrukture, ki da je kriva za zamude. Čisto vse vlade do zdaj, brez izjeme, in govorimo o obdobju treh desetletij, so obnavljale železniško infrastrukturo. "Železniška infrastruktura v obnovi", je edina stalnica Slovenskih železnic, oziroma je praktični primer helenske uganke o Ahilu in želvi. Ko vrli "ajznponarji" končajo obnovo, se jim začetek že tako poruši, da morajo začeti znova in vsakemu, ki kupi vozovnico slovenskih železnic, je jasno, da obnove ne bo nikoli konec. Povedano še drugače … Če bi na slovenskih železnicah veljali standardi kot na Japonskem, kjer strojevodja za minutno zamudo izvrši obredni samomor, bi v tem državnem podjetju že zdavnaj ne imeli več zaposlenih. Potem imamo nacionalnega letalskega prevoznika, na katerem ne bomo tratili dragocenega radijskega časa. Gre za precej komično zgodbo. Ker nam letenje po zraku ni šlo dobro od kril, smo blagovno znamko "Adria" prodali Munifu Otmanu Tarmumu za 33.400 evrov, kar je v teh inflatornih časih drobiž. Še pred tem smo prodali ljubljansko letališče, na katerem je bil največji slovenski prispevek njegovo preimenovanje; kljub preimenovanju pa mariborskega letališča ne uspemo prodati. Vsaj ne kupcu, ki bi resnično znal vzleteti in pristati z letalom. Če gre po železnici počasi in po zraku sploh ne, se bomo premikali edino po cestah. Za katere pa so nam napovedali, da bo na njih letos strahotna gneča. Kakšna bo ta gneča, si lahko predstavljate, s preprostim dejstvom, da je gneča med turistično sezono, ki je hkrati sezona infrastrukturnih projektov – bila, ko je niso napovedovali; ko pa jo napovejo, se stanje v koloni štelo ne bo več štelo v urah, temveč z deli dneva. In ob vsej tej infrastrukturni puščobi ti ministrica napove, da bo vlak vozil s hitrostjo 160 kilometrov na uro. Za tehnološki domet državnega podjetja, ki je pred kakšnim letom kot veliko tehnološko zmago razglasilo spletno prodajo vozovnic in wi-fi  na vlaku, se zdi podatek neverjeten … Ampak po preverjenih podatkih s Slovenskih železnic bosta za doseganje te hitrosti na lokomotivi dežurala kar dva kurjača.    

Danes pa o najnovejšem prepiru med Slovenci, ki je zasenčil vsa klasična razhajanja. In to tako močno, da se levi in desni, druga svetovna vojna, medvedi, lovci in celo kanalizacijski vodi ljubosumno spominjajo nekdanje slave. Govorimo o načrtih, da bi na vrhu Pohorja postavili nekaj deset vetrnih turbin oziroma vetrnih elektrarn; ali kot jih je duhovito imenoval eden izmed gorečih nasprotnikov – klopotcev. Zgodba je preprosta … Zeleni prehod zapoveduje uporabo obnovljivih virov za pridobivanje električne energije, ki bodo energent prihodnosti in ob solariju, ki je lokalna zvezda, je pihanje vetra drugo priljubljeno orožje v boju proti podnebnim spremembam. Oboje pa pomeni prehod naprej v zeleno prihodnost za razviti svet in prehod nazaj v srednji vek za države proizvajalke nafte.   Na kratko; radoživo podjetje, brez bleščečih referenc, brez pisarne in celo brez zaposlenih, načrtuje vrhove Pohorja poseliti z ogromnimi vetrnimi elektrarnami. Ki bodo v dolino pošiljale visokogorsko elektriko; veduti Pohorja ter gozdovom okoli in pod vetrnicami pa za vedno vzele nedolžnost. V stranskih vlogah nato nastopajo še malverzacije pri umeščanju v prostor, saj investitor s temi postopki obremenjuje lokalno skupnost, namesto, da bi za postopke poskrbela država z državnim prostorskim načrtom. Jasno, da smo se sprli. Zelo sprli. Za in proti, v vsej svoji gorečnosti: tako, prek prsta, več ljudi navija za pohorske gozdove. Je pa tudi mnogo – v glavnem  primerno argumentiranih  mnenj, da je elektriko pač od nekod treba dobiti; in če se pri polni zavesti odpovedujemo tekočim fosilom, moramo najti druge vire. Veter je eden izmed njih. Spopad, ki besni, je strasten in žolčen, a razmišljujočega bega absurdnost vsega tega. Absurdnost, ki ji pri podobnih okoljskih zgodbah v Sloveniji sledimo že nekaj let. Absurd se ne omejuje le na vetrnice; v ta koš gredo tudi nove hidroelektrarne, pomisleki o drugem bloku, polja fotovoltaike in kar je podobnih, nekoliko futurističnih energetskih virov. Mimogrede; javnost se je še najmanj usajala pri TEŠU-6. Načrtovanje tega je bilo zelo pod radarjem in kakšno kačo smo redili na prsih, smo se zavedli šele, ko je preklemanska reč že stala. Nazaj k drami absurda torej … Ko se spreta – eden za vetrne elektrarne na Pohorju, drugi odločno proti – se ne zavedata, da sedita v istem čolnu! Če ga hočemo razumeti, moramo na problem pogledati z absolutnega stališča. Oba prepirljivca se v osnovi zavzemata za naravo. Prvi, ki je za vetrnice, bi jo rad obvaroval pred posledicami podnebnih sprememb, drugi pa bi jo rad obvaroval pred posegi vanjo. Da so tudi ti posegi namenjeni njenemu varovanju, pa ne vidi, kot tudi prvi prepirljivec ne dojame, da je poseg v naravo, kljub višjemu cilju, še vedno poseg v naravo. A to ne spremeni dejstva, da je njun svetovnonazorski nazor – glede okolja, na absolutni ravni – identičen. In neverjetno je, da se posamezniki, ki stremijo k istemu cilju, tako zelo razhajajo. V državi, kjer je različnih ciljev skoraj toliko, kot je posameznikov, bi morali biti skupni cilji še kako dragoceni. Ta opisani fenomen je, če že ne rešljiv, pa vsaj lažje razumljiv ob nalivanju čistega vina. Slovenci smo namreč pri varovanju in skrbi za okolje licemerni, da bog pomagaj. Pri načelni podpori smo med vodilnimi na svetu, pri dejanski skrbi pa med zadnjimi. Pa v mislih nimamo institucionalizirane skrbi, temveč vsakdanjo skrb slehernika. Od pobiranja papirčkov do ponotranjanja trajnostnih praks, prek zavzemanja v lokalnem ali delovnem okolju do vzgoje prihodnjih rodov. In tako naprej in tako nazaj. Navdušeno trditi, da je Slovenija biotsko raznovrstna, geomorfološko izjemno nagubana, podnebno različna – in nato hišo premalati v vijolično, na travniku postaviti garažo in asfaltirati vso prostoživečo okolico, je sicer banalen, a na simbolni in dejanski ravni še kako značilen primer slovenskega zavzemanja za okolje. Vetrne turbine ne bodo ne rešile planeta, ne uničile Pohorja. In če se kot družba o tem poenotimo, bomo za okolje naredili ogromno.   

Najbolj priljubljena igra slovenske politike, tudi igra z najdaljšo tradicijo v parlamentu, je "Kolo sreče"! Med igro poslanci zavrtijo veliko kolo z izseki dvajsetih večnih tem, okoli katerih se lomi naša družbena stvarnost, nato pa na slepo mečejo puščice. Med zadnjimi poslanskimi vprašanji so tako po daljšem času zadeli "tretjo razvojno os", oziroma "avtocesto na Koroško", po domače. Ker smo vestni kronisti družbenega dogajanja, se torej zapeljimo po cesti, ki je ob "Rimski" na nebu najbolj nedosegljiva prometnica vseobsegajočega stvarstva. Imenovali jo bomo s tehničnim in tudi uradnim nazivom: "tretja razvojna os2! Ta predvideva, da na Slovenskem že imamo dve razvojni osi. Sklepamo, da sta mišljeni ona od Obale do Prekmurja in tista z Gorenjske do Dolenjske. Manjka nam pa tretja, ki gre počez. Iz severa na jug, geografsko gledano. Najprej se odgovorni analitik vpraša, čemu se te osi imenujejo razvojne? Predvidevamo, da je mišljeno, kako avtocesta v dotakratno provinco pripelje razvoj. Avtoceste naj bi imele to sposobnost. Če se razvoj prevaža naokoli s 25-tonskimi tovornjaki, potem se ne bi mogli bolj strinjati, kajti vsakodnevno vidimo na prvi in drugi razvojni osi kolone in kolone razvoja, kako se prevaža čez našo ljubo deželico. Pozneje na vseh štirih koncih dveh razvojnih osi tudi prečka mejo, za njim pa ostaneta samo onesnaženje in cestnina v Darsovi blagajni. Zato si drznemo pripomniti, kako je mogoče v 21. stoletju razvoj dostaviti tudi kako drugače kot s težkim transportom. Recimo z širokopasovnimi spletnimi povezavami, s spremembo razvojne paradigme, z znanjem in z drugačno zavestjo. Tako postavimo tezo, zaradi katere bodo koroški poslušalci odpovedali naročnino: "Koroška ne potrebuje avtoceste, da bi postala končna destinacija tretje razvojne osi." Mimogrede: ko govori o tretji razvojni osi, politika govori samo o prometnici na Koroško. Če pa spomin in razgrnjeni načrti ne varajo, razvoj prihaja tudi v Šaleško dolino, Savinjsko dolino ter dobršen del Zasavja, Dolenjske in Bele krajine. A o tem kdaj drugič. Čemu smo torej mnenja, da je za Koroško najbolje, da ostane brez ceste – zabarikadirana s Hudo Luknjo in polževo cesto skozi Dravsko dolino? Najprej zato, ker je žaljivo. Nikoli do zdaj slovenska infrastrukturna in obča politika s avtocesto še ni mislila resno. Gre za klasično metanje peska v oči namesto na traso in gre za nabiranje političnih točk. Tokratno koroško debato je odprla poslanska SDS, ki je gromoglasno očitala sedanji vladi, da ne nadaljuje tam, kjer je začela vlada Janeza Janše. Kot je znano, se je ta lotila graditve tretje razvojne osi po butalsko. Niso začeli od začetka proti koncu, niti niso inovativno začeli od konca proti začetku, temveč so začeli graditi na sredi. In nato malo proti levi in proti desni. Sedanja vlada pa se čoha po glavi, ali naj nadaljuje inovativni model cestogradnje, ki ga stroka imenuje "gradnja po odsekih", oz. koncentrična tehnika, ali pa naj nadaljuje klasično na začetku, pa potem poskuša zadeti Janševo gradbišče. Če pa ga zgrešijo kot v prastarem vicu, bo imela koroška avtocesta nekaj kilometrov osem pasov. Drugi razlog, čemu smo proti avtocesti na Koroško, pa je empirični dokaz, da razvojne osi ne jamčijo razvoja. Slovenska provinca ob prvi in drugi razvojni osi je še vedno provinca. Politično in upravno tako ali tako, gospodarsko pa z izjemo Novega mesta tudi. Če izvzamemo mater slovenskega avtocestnega križa, se pravi avtocesto na Primorsko, je druga velika os – avtocestna povezava Štajerske in prestolnice – še najbolj znana po trkanju pločevine, nikakor pa ne po zagotavljanju razvoja vzhodu slovenske države. Ta še vedno caplja za zahodom in nobena avtocesta mu pri tem ne pomaga. Če parafraziramo: lahko spraviš provinco na avtocesto, provinco iz province pa nikoli. Trdimo, da so razvojne osi namenjene ravno nasprotnemu – se pravi izčrpavanju in depopulaciji, ne pa razvoju regij in pokrajin, ki ležijo onkraj limesa, utrjene rimske meje. Da ne flancamo v tri dni, priča jutranji in popoldanski prometni kaos okoli Ljubljane, pričajo dnevne migracije in mameče službe javnega sektorja, ki so se zaredile v prestolnici. Pričajo polna parkirišča nakupovalnih centrov, kjer se ob petih zjutraj dnevni migranti iz štirih naložijo v en avto, in pričajo cene nepremičnin. Koroška je v  mnogih segmentih temeljna pokrajina slovenstva. Prelepa in odrezana, samosvoja in še vedno skrivnostna – naj takšna tudi ostane. Z avtocesto boste Korošci dobili samo privid, izgubili pa samosvojost in samobitnost … Tretja razvojna os ne pomeni avtoceste na Koroško, kot trdijo politiki, ko grmijo na Trgu republike. Pomeni avtocesto s Koroške, ki se bo po štirih pasovih in s sodobnim vinjetnim sistemom ekspresno izpraznila.

V 164. epizodo podcasta Lovim ravnotežje se vrača moja svetovalka za upravljanje osebnih financ Kaja Šolinc (Osebne finance s Kajo), ki je že gostovala v 139. in 154. epizodah.   V tej epizodi s Kajo govoriva o omejitvenih prepričanjih, ki jih imamo o denarju. Danes epizodo in pogovor vodi Kaja, ki mi skozi pogovor postavlja vprašanja, s katerimi razbijava moja omejitvena prepričanja. Mimogrede, Kaja mi vprašanj ni poslala vnaprej, saj sva želeli, da so moji odgovori čim bolj iskreni. Vaje, ki jih v pogovoru izvaja Kaja lahko enostavno preneseš tudi na svoja omejitvena prepričanja in skozi premislek trenutna zamenjaš s bolj zdravimi in predvsem bolj racionalnimi prepričanji. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih s Kajo omenili v pogovoru.  ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda164 Kaja je že gostovala v podcastu Lovim ravnotežje, obe epizodi pa sta med desetimi najbolj poslušanimi epizodami vseh časov. V 139. epizodi sva govorili o postavljanju zdravih temeljev upravljanja osebnih finan, se osredotočili na spremljanje stroškov, kako pripravimo finančni načrt in preverili trike za uspešen začetek varčevanja. Epizodo lahko poslušaš: ⁠https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda139 ⁠ V 154. epizodi sva govorili o postavljanju proračuna ter grajenju nujnih in priložnostih fondov. To epizodo lahko poslušaš: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda154 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: ⁠⁠https://ninagaspari.com/collections/all⁠⁠ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: ⁠⁠https://www.instagram.com/ninagaspari/⁠⁠ FACEBOOK: ⁠⁠https://www.facebook.com/iamninagaspari/⁠⁠ TWITTER: ⁠⁠https://twitter.com/ninagaspari⁠⁠ TIK TOK: ⁠⁠https://www.tiktok.com/@ninagaspari⁠

Danes pa o manjšem, komaj opaznem protestu, ki je med vsedržavno protestno epidemijo prejšnji teden minil skoraj neopaženo. Mimogrede; da je v naši državi vse narobe, ugotavljamo komaj nekaj mesecev po tem, ko je bilo v naši državi vse narobe. Gre za teoretični problem, ki nas obravnava z logičnim nesmislom, kako je lahko v državi vse še bolj narobe, za tem, ko je že bilo vse povsem narobe. Kakorkoli; med protestniki so se znašli tudi študentje. Eden študentskih klubov, poetično se imenuje Glas, je pripravil protestno novinarsko konferenco, na kateri so opozorili na problem študentske prehrane. Na kratko; po njihovo je trenuten sistem študentskih bonov zastarel, saj brez doplačila v Sloveniji študentu skoraj ni več moč kositi in po interpretaciji opozicijskega poslanskega kluba Glas sistem študentskih bonov bolj nad vodo drži slovenske gostince, kot da bi v resnici pomagal pri prehranjevanju; sploh zdravem, raznovrstnem in polnovrednem prehranjevanju študentske populacije. Da pa študentski klub ni pri svojem receptu samo rušilno negativističen, imajo predlog, po katerem bi bone zamenjali s široko mrežo študentskih menz. Eksperimentalno so eno celo postavili na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Stregli so vegansko zdravo hrano, in sicer nemesni golaž in juho iz leče. Nekateri študentje pa so povsem samoiniciativno spekli tudi pecivo. Najprej in na začetku; nekaj najslabše hrane, kar se je je skuhalo v zgodovini, je nastalo v študentskih menzah. Že menza kot taka ni zagotovilo za kulinarične presežke, študentska pa sploh ne. Če ne bi bilo ponudbe hrane na bencinskih črpalkah, bi študentske menze, dokler so še obstajale, nosile častitljivi naziv gastronomskih beznic. Tako se neobveščenemu dozdeva, da je pomenil prehod iz teh zanikrnih krmilnic v udobje običajnih gostinskih lokalov kakovostni preskok naprej. A očitno študentska populacija, ki z boni živi vsakodnevno, misli drugače. In se bodo menda vrnili na velika vrata. Oziroma na male mize. A bolj kot gastronomska, polnovredna, zdrava, uravnotežena in veganska študentska prehrana razmišljujočega bega razlog študentskega srda. Zapisno kot prolog; v avli, od koder se je v letu 68 podalo študentsko gibanje rušiti monolit enoumja, je danes najbolj revolucionarno djanje juha iz leče. V družbi, kjer nakopičene probleme rešujejo ali politikantske mediokritete ali pa karieristični malomeščani, ki kot Sahara vode potrebuje energijo in zanos, ki sta lastna mlademu, izobraženemu in s predsodki neobremenjenemu državljanu, se ta raje kot z revolucijo ukvarja z juho, glavno jedjo in sladico. Mogoče vzroke razumemo napak, vsekakor pa posledice razumemo pravilno, ko trdimo, da študentov v naši družbi ni. Hudiča, še študentskih žurov, ki so se iz Rožne, Gerbičeve in ostalih centrov kot požar širili v mesto, ni več. Da ne govorimo o subkulturah, ki so rodile in vzdrževale punk, novi val, mirovniško gibanje, prve bilke ekološke zavesti in posledično civilnodružbene pogoje za osamosvojitev. Vse našteto je slonelo na študentski populaciji. Najbrž povedano grobo in celo krivično, a z dobronamernostjo, ki bi koga celo premaknila od mize: »Današnje generacije študentov niso niti senca generacij s konca šestdesetih, sedemdesetih in pozneje osemdesetih let prejšnjega stoletja!« Bog ne daj, da bi zabavljali nad pomenom zdrave in redne ter predvsem zadostne študentske prehrane, a če vegavi spomin ne laže, je bila skrb kdaj, koliko in celo kaj dati v usta, ena bolj marginalnih skrbi študentskega življenja. Ko se je že zdelo, da bo kapitalizem uspel obrusiti študentsko ost s potrošništvom, selektivnim izobraževanjem in uniformiranostjo izobraževalnega procesa, so se zgodila protiglobalizacijska gibanja in upor proti borzi. Pred desetletjem in več se je za trenutek zazdelo, da so pogoji za upor proti sistemu zreli in da ga bodo vodili mladi. A se je sfižilo in danes se v tujini najbolj radikalen del študentske oziroma mlade generacije skoraj militantno zavzema za uveljavitev okoljskih politik. Medtem pa se je slovenski študent podal vojevati svojo bitko na krvavem bojišču študentskega jedilnika. Sicer ne vemo, kakšna bo naša prihodnost; katere elite nam bodo vladale in kako globoko bo planet požgan in skurjen – a nekaj je gotovo. Če bo kaj preživelo, bodo to študentske menze …

Dva korejska detektiva preiskujeta smrt starejšega bogatega moškega, ki je pri plezanju padel s pečine. Vse kaže, da je šlo za nesrečo oziroma samomor, a njegova mlada vdova Seo-Rej, privlačna kitajska priseljenka, se zdi popolnoma neprizadeta. Poročeni detektiv Hae-džun, sicer obseden z nerešenimi primeri, postane tekom preiskave vedno bolj zainteresiran za mladenko, ki tudi ni povsem nedovzetna zanj – a nekje na sredi filma se izkaže, da padec s pečine verjetno ni bil naključje. Kako se bo njuno razmerje razvijalo ob tem dejstvu? Dvojna prevara je novi celovečerec šampiona korejskega žanrskega filma Čan-vuka Parka, ki je bil lani v Cannesu zanj nagrajen z zlato palmo za režijo. Za epsko dolžino in kriminalno zasnovo ima neobičajno počasen ritem, ki je prestreljen s pripovednimi preskoki in z opustitvami ter s precej zgoščenim podajanjem informacij. Pri tem je v ospredju vizualno pripovedovanje, z nenavadnimi koti kamere, kontrastno fotografijo in nasploh zelo obdelano sliko. Pravzaprav gre za monumentalen mozaik oziroma fresko, sestavljeno iz posameznih, natančno zasnovanih prizorov, znotraj katerih natančen ogled najde številne prispodobe. Skratka, odličen neo-noir, prežet z izpiljenim slogom in s posrečeno uporabo Mahlerjeve 5. simfonije, pa tudi prenosne telefonije in sodobnih pripomočkov za nadzorovanje. V vsebinskem smislu se Dvojna prevara, kot namiguje že slovenski prevod naslova, naslanja na nekatere strahovito prežvečene motive iz klasičnega film-noirja: malce ciničen detektivski par, femme fatale, ki je hkrati gangsterska priležnica, nespečnost, kajenje, manipuliranje, izsiljevanje, preganjavica, nezaupanje … Tudi precejšnje kompliciranje. Večkrat sem se med ogledom spomnil na znameniti noir Veliki sen iz leta 1946, pri katerem se v nekem trenutku niti scenarist Raymond Chandler ni mogel spomniti, kdo bi naj bil kriv za smrt enega od stranskih likov. A resnično težišče Parkovega filma je nekje drugje: Seo-Rej in Hae-džun sta dve žarišči v elipsi prepovedane ljubezenske zgodbe, okoli katerih se ne glede na vse nizajo bolj in manj pomembni zapleti in ljudje. V kriminalko zamaskirana zgodba o zatajeni, nevarni strasti tako mestoma spominja tudi na dela Kar Vaija Vonga, sploh zaradi nekoliko baročne nagnjenosti k slogu. Mimogrede, ta v klasičnem noirju ni bil sam sebi namen, ampak praviloma odsev izkrivljenega notranjega sveta bodisi junakov bodisi okolja. Dvojna prevara zahteva nekaj koncentracije in lastnega vložka, da se znajdemo v avtorskem labirintu, namenjenem zrelejši publiki.

V skladu s svetim poslanstvom naše oddaje po vsem svetu prežimo za novimi in vznemirljivimi družboslovnimi fenomeni. In trenutno ni nič bolj modernega, kot so protestniki, ki se z rokami prilepijo na zidove galerij, še pred tem pa zabrišejo porcijo juhe v nekatera najbolj slavna likovna dela naše civilizacije. Poskus analiziranja nečesa tako kompleksnega, kot sta umetnost in okolje, in povezave med obojim bi izmučil in tudi je izmučil nekatere največje ume naše zgodovine, zato le skromen prispevek k temu z naše strani. Najprej in na začetku razbijmo oba osnovna gradnika. Se pravi, da večinoma mladi protestirajo v galerijah. Galerije so že bile prostor protestniških akcij; nenazadnje gre za svetišča vizualnosti, ki je zajela vse, kar se v družbi dogaja, kot tudi na nek način sodobne banke – saj je od vlaganja v likovno umetnost trenutno bolj profitabilno le vlaganje v ljubljanske nepremičnine. Torej mladi protestniki natančno vedo, kje bodo pritegnili pozornost svetovne javnosti. Potem pa je tu še metoda protesta. Zanimivo, da so izbrali lepljenje dlani na slike oz. na stene galerij. V enem primeru pa na tla avtomobilskega muzeja. Lepljenje je izrazito sodobna metoda spajanja različnih materialov. Menda so celo sodobna letala že v veliki meri zlepljena … Gre za izrazit napredek od časov, ko so se okoljevarstveniki z verigo priklenili na drevesa, ali pa so samo sedli na tla in ustavili promet … Če smo pikolovski … Za protestniško verodostojnost bi morali uporabljali materiale iz časa nastanka umetnin, ki jih polivajo z juho, se pravi, da bi se morali na steno pribiti. Kar bi imelo sicer še močnejši simbolni naboj, a je packarija občutno večja. Mimogrede; razumemo sicer simboliko za lepljenje dlani ob podlago, a mnogo bolj praktično bi bilo lepljenje podplatov. Lepši prizor in zato primernejši za galerijo so človeške postave, nezmožne premikanja med vsemi tistimi umetninami, kot so to zverižena telesa s odrgnjenimi koleni in zadnjicami, molečimi visoko v zrak … Pa še o juhi … Programsko bi bilo smiselno metati paradižnikovo juho edino in zgolj na umetnino "Pločevinka juhe", ki jo je leta 1961 ustvaril znameniti Andy Warhol. Metanje juhe v van Gogha pa priča o precejšnjem nepoznavanju likovne umetnosti. Kar pa je tudi osrednje sporočilo našega današnjega izvajanja … Planetarne onesnaževalce niti malo briga za umetnostno zgodovino. Oziroma so povsem neobčutljivi za sunek v srčiko civilizacije, na katerega upajo protestniki, da naj bi zdramil onesnaževalsko elito planeta. Protestniki menijo, da bodo s skrunitvijo kulture omejili kapital … Kar je naivno, da bog pomagaj. Kapital lahko omeji samo skrunitev kapitala, pa še to težko; hočemo povedati, da bi bil okolijski protest vsaj delno uspešen, če bi protestniki požgali kakšno banko, ali sedež multinacionalke, ali kaj podobnega. Sicer beležimo že tudi takšne nasilne poizkuse, pa to onesnaževalcev ni ustavilo. Ob tem pa imamo še nekaj načelnih pripomb. Protestniki se na galerije lepijo v času, ko Evropska unija sprejema zelo ambiciozen načrt nadzora toplogrednih izpustov … Ta nas bo že čez dobro desetletje oropal naših priljubljenih avtomobilov z agregati na notranje izgorevanje. Če razumemo protestnike, ki menijo, da je vse to premalo, bo potemtakem naša žrtev, ko bomo prisiljeni na drage, neučinkovite in z dosegom omejene električne avtomobile, zaman? In za konec še izrazito načelna pripomba. Protestniki, ko enkrat dobijo pozornost medijev, razlagajo, da so se odločili za napad na umetnine zaradi brezbrižnosti družbe do okoljske problematike; saj so državam, po njihovo, umetnost in slike, pomembnejše od življenj ljudi, ki umirajo in trpijo zaradi okoljskih sprememb. Ampak ravno v tem je kleč; umetnost, likovna recimo, je pomembnejša od življenj ljudi. Ker ljudje umremo tako ali tako … ali zaradi vojne, bolezni, starosti, nesreč, okoljskih sprememb – umetnost pa ostaja. In zato so jo tisti najbolj ozaveščeni med nami postavili v galerije in muzeje. Da bo za nami nekaj ostalo, kajti umetnost je edini upor zoper človeško neumnost, zadnja leta skoraj blaznost, ki ga imamo na razpolago. Sicer bodo protestniki, vsi po vrsti mladi, s hormoni napolnjeni zagreteži, to težko razumeli – a umetnina Francisca de Goye, ki je pribita na steno galerije, je milijonkrat intenzivnejši okoljski protest, kot je to mladež, ki se prilepi na zid ob njej.

V 145. epizodi podcasta Lovim ravnotežje govorimo o najbolj dragoceni valuti, ki jo imamo v življenju – o času. Kako z njim učinkovito upravljati in predvsem kako sprejemati odločitve, ki nam pomagajo prihraniti čas tudi na področjih, na katera niti ne pomislimo, ko govorimo o časovnem prihranku – na primer o izbiri bančnih storitev. V prvem delu epizode ti zaupam nekaj mojih najljubših trikov in načinov, ki mi pomagajo bolje upravljati moj čas, nato pa sledi pogovor z mojo svetovalko za podjetje pri NLB, Dragico Šorn, ki sem jo v podcastu že večkrat omenila. Z Dragico v drugem delu te epizode govoriva o naboru storitev, ki jih lahko komitenti NLB poslovnih paketov izpeljemo na daljavo, torej brez obiska banke oziroma bančne enote. Govoriva tudi o trendih na tem področju, katere storitve na daljavo so najbolj uporabljene in kako varna je uporaba bančnih storitev. Mimogrede, NLB kar nekaj od omenjenih bančnih storitev na daljavo ponuja tudi zasebnim uporabnikom. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih z Dragico omenili v epizodi. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/blogs/podcast/epizoda145 V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/collections/all Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari TIK TOK: https://www.tiktok.com/@ninagaspari *** *** 145. epizoda podcasta Lovim ravnotežje je nastala v sodelovanju in s podporo NLB, d. d., in je druga epizoda v nizu epizod, v katerih bom skupaj s strokovnjaki in strokovnjakinjami iz NLB odgovarjala na najpogostejša vprašanja podjetnic in podjetnikov, ki se dotikajo poslovanja, vodenja in upravljanja financ. NLB Poslovne pakete lahko preveriš na: https://www.nlb.si/poslovni-paketi

Avtor recenzije: Marko Golja Bralec: Matjaž Romih Če odmislite zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, v katero je bil uvrščen avtor, ki ne sodi vanjo, in je tako postal na prvi, goljufivi pogled klasik, je pot do takega priznanja včasih lahko dolga, zelo dolga, še zlasti pa to velja za prevedene avtorje. Raymond Chandler je lep primer. Klasik je bil že ob svoji smrti, zelo verjetno pa še prej. Pravzaprav je z vsakim svojim romanom in z večino filmov, posnetih po njegovih romanih, utrjeval ta status. Toda ali se morda spomnite, kdaj ste lahko prvič brali kak njegov roman v slovenščini? Se morda kdo spomni prevoda z naslovom Nevarna sestrica, ki je izšel leta 1966, ime avtorja pa je bilo natisnjeno Reimond Chaudler. Seveda, če pišeš krimiče, pišeš šund, šund pa je nekaj, kar je na obrobju družbe in zbranosti. S prevodom iz leta 1971 je Chandler končno postal Chandler vsaj po zapisu imena, toda anonimni prevajalec je naslov pisateljevega zadnjega romana Playback zelo svobodno prevedel kot Blodnjak. Seveda, če pišeš domnevni šund, ni pomembno, kdo te prevaja in kako te prevaja. Vse pa se spremeni v osemdesetih in v zgodnjih devetdeseti letih – takrat so izšli Chandlerjevi vrhunski romani Nikoli več na svidenje (s spremno besedo Slavoja Žižka), Sestrica in Zbogom, draga moja v prevodih Alenke Moder Saje, Ani Bitenc in Igorja Bratoža. Ste opazili razliko? Takrat so Chandlerja končno prevajali prevajalci iz prve lige, izhajal pa je pri uglednih založbah in ustrezno kontekstualiziran. Zakaj smo čakali trideset let na naslednji prevod Chandlerja, je težko vprašanje. So slovenske urednice in uredniki tri desetletja zbirali pogum za še en prevod? So tehtali pisateljev komercialni potencial? Še težje vprašanje je seveda, ali Chandler sodi v zbirko Moderni klasiki. Kot da se je dehierarhizacija literature dopolnila šele z izidom Chandlerja v zbirki z zvenečim imenom. Avtor, ki je na začetku svoje literarne poti med domačimi bralci vegetiral na knjižnem obrobju v površnih prevodih, se je zdaj končno znašel tam, kamor sodi. In to v odličnem prevodu Branka Gradišnika. (Mimogrede, njegove prevajalske opombe so vredne vašega branja med drugim zaradi erudicije, ki izvabi tudi kak nasmešek.) Gradišnik samozavestno prevaja pisateljeve domislice, jih ne mehča, tako da so Chandlerjeve prispodobe tudi v slovenščini žive, takšni (živi) pa so tudi protagonisti v slovenskem prevodu. Naj omenim le nekaj pisateljevih odlik: na začetku romana zasebni detektiv Philip Marlowe obišče ostarelega generala in milijonarja Sternwooda. Iz sekundarne literature je razvidno, da je podobo njegove graščine zasnoval na podlagi graščine milijonarja E. L. Dohenyja, toda čeprav je imel pred sabo konkretne zidove in stolpiče, Chandler vile ni opisal realistično, stvarno, kot fotografijo, ampak je v detektivov osebni pogled, njegovo pripoved vnašal simbolne pomene. Pravzaprav pisatelj to počne zelo dosledno. Pričakovali bi, na primer, da je primer preiskave, nekaj relativno premočrtnega. Toda pot, po kateri stopa Marlowe, se cepi in prepleta. Na tej poti se zgodi kar nekaj umorov. Toda četudi vam povem, da je Taylor ubil Geigerja, Lundgrenova Brodyja, Canino Jonesa in tako naprej, mi tega ne boste zamerili. Zakaj ne? Ker boste takoj ob branju ugotovili, da vprašanje, 'Kdo je moril', ni najpomembnejše vprašanje v romanu. Tega se je zavedal tudi Chandler in – ne verjamem da zaradi površnosti – enega umora sploh ni pojasnil. Si predstavljate pisca kriminalk, ki ne pojasni umora? Moral je biti res pogumen, predvsem pa je očitno stavil na druge karte: na značaj romanesknega junaka in na galerijo likov. Zato ne preseneča, da roman Veliki spanec vsebuje vrsto žanrskih likov, ki pa ne delujejo stereotipno – Chandlerjeva fatalka (usodovka mi zveni papirnato), je na primer fatalka in hkrati še kako ranjena. Marlowe je tako ali tako apoteoza protestantske etike. Do neke točke spoštuje prav sveta, še bolj pa svoj prav ter tako utrjuje prav sveta, ki je sicer dodobra razkrojen tudi zaradi precej razširjenega pohlepa. Je bila odločitev za izid Chandlerjevega romana Veliki spanec priznanje avtorju, ki si priznanje zasluži, ali založniška preračunljivost, ali kaj tretjega, je ta hip nepomembno vprašanje. Ali se Harold Bloom obrača v grobu ali ne, prav tako. Dejstvo pa je, da smo z vrhunskim prevodom Branka Gradišnika dobili enega boljših ameriških romanov o razkrajanju sveta s sredine 20. stoletja. Pripis: Na prevod čakajo še Chandlerjeva romana in njegove kratke zgodbe.

»Ljubljana ljubi hrano!« vas ob prebiranju nove kulinarične revije Gourmet Ljubljana, ki zajema gastronomsko DNK prestolnice, nagovori uredništvo. Na skoraj sto dvajsetih straneh se boste spoznali z ljubljansko kulinarično sceno prek zgodb chefov, njihovih mojstrovin, ponudnikov in proizvajalcev; najdete tudi recepte in ideje, kako osnovno jed povzdigniti na vrhunsko raven. Burek s tartufi? Zakaj pa ne. Mimogrede, burek krasi tudi naslovnico omenjene revije, ki bo izšla enkrat na leto ob festivalu November Gourmet. Delček vsebine predstavlja Tina Lamovšek.

O vesoljskem teleskopu James Webb se pogovarjava s prof. Marušo Bradač. Kako boste pa vi spremljali njegovo izstrelitev? Mimogrede, ste vedeli da astronome ogrožajo… pirati? Vaša vprašanja, pripombe in ocene zbirava v tem spletnem obrazcu in na naslovu podkast.temnastranlune@gmail.com Zapiski: Novice | (ESO) Supermasiven par črnih lukenj (Science Daily) Sončev veter in voda Mesečna tema | vesoljski teleskop James Webb (NASA) JWST spletna stran Priporočila | Space Scoop - Novice iz širnega vesolja Cosmicomic. Gli uomini che scoprirono il big bang Zvočna uganka meseca novembra | BepiColombo - mimolet Merkurja Opazovanja in prihajajoči astronomski dogodki: slovenska astronomska revija Spika: http://astronomska-revija-spika.si/ (knjiga) G. Cannat, “Glej jih, zvezde! Najlepši prizori na nebu v letu 2021” (knjiga) Bojan Kambič: “Raziskujmo ozvezdja z daljnogledom 10x50” ---- Logo: (predelan) posnetek Lune, avtorstvo NASA's Scientific Visualization Studio Zvočni intermezzo: NASA/Hubble/SYSTEM Sounds (Matt Russo, Andrew Santaguida) Glasba: Peli (Opravičujemo se za vse nevšečnosti)

V 101. epizodi podcasta Lovim ravnotežje gostim Cirila Komotarja, avtomobilskega novinarja, fotografa, režiserja in ustvarjalca vsebin, ki jih objavlja pod znamko Komotar minuta. Njegov YouTube kanal, ki ga upravlja od leta 2016 je do danes dosegel že neverjetnih 17 milijonov ogledov. V tej epizodi se pogovarjava o tem, kako gledava na vzpone in padce v življenju, na trenutke, ko se nama odpirajo ali zapirajo vrata priložnosti in porazov, pa o tem, kako izgleda Cirilov popoln dan, kakšni so njegovi največji uspehi, kako upravlja z neuspehi in kaj je tista prva stvar, ki jo preveri v vsakem avtu. Mimogrede, Ciril je v svojem življenju sedel že v več kot 2500 avtomobilov, njegove vsebine pa so zastavljene tako široko, da so zanimive tudi za tiste od nas, ki se ne štejemo med avtomobilistične zanesenjake. Ne pozabi skočiti na spodnjo povezavo, kjer te v zapisu epizode čakajo povezave, ki sva jih omenila v epizoda in prek katerih lahko Cirila spremljaš tudi v prihodnje. ZAPIS EPIZODE: https://ninagaspari.com/epizoda101/ 101. epizoda podcasta Lovim ravnotežje je nastala v sodelovanju s podjetjem Hörmann Slovenija, ki že več kot 30 let z ljubeznijo in kakovostjo brez kompromisov prodaja, dobavlja, montira, vzdržuje in servisira vse vrste vrat Hörmann – od tistih, ki vodijo v slovenske domove kot tistih, ki odpirajo poslovne priložnosti podjetij v Sloveniji. Vabim te, da se prijaviš na e-novičnik. S prijavo boš dobila popust za nakup e-vsebin v spletni trgovini in dodatne vsebine, ki jih pripravljam le za naročnice novičk. Takoj ob prijavi boš v svoj nabiralnik prejela popust in moje počasne jutranje rutine, s katerimi poskrbim, da v vsak dan vstopim na najboljši način. Naročiš se lahko prek https://ninagaspari.com/newsletter/ V spletni trgovini te že čakajo krasne e-knjige in e-delovni zvezki: https://ninagaspari.com/shop/ Ujameš me lahko tudi na: INSTAGRAM: https://www.instagram.com/ninagaspari/ FACEBOOK: https://www.facebook.com/iamninagaspari/ TWITTER: https://twitter.com/ninagaspari SPLETNA STRAN: https://ninagaspari.com/

Znašli smo se v izredno nenavadni situaciji, za katero si verjetno nihče izmed nas ni predstavljal, da je dejansko mogoča. Nenaden izbruh novega virusa, ki se je hitro razširil v pandemijo in ki iz dneva v dan zahteva nove žrtve, vse druge težave in probleme trenutno postavlja na stranski tir. Vsa še tako pereča geopolitična in družbena vprašanja, o katerih se vselej razhajajo mnenja, so se glede na neustavljivo širjenje novega virusa umaknila v ozadje. Prvič po zelo dolgem času je človeštvo dejansko soočeno z neposredno nevarnostjo, ki zasenči vse druge nevarnosti. In v tem neizogibnem soočenju je človeštvo v boju proti »novemu skupnemu sovražniku«, ki se ne ozira na etično, religiozno ali politično pripadnost, ponovno združeno; oziroma bi to moralo biti. V teh dneh smo priča »hiperpojavu«, ki ne le močno ogroža naše zdravje in morda še močneje omejuje naše osebno-družbene navade, temveč postavlja pod vprašaj našo človeškost in s tem naš položaj v svetu sploh. Ja, priča smo krutosti narave, ki s surovo brezbrižnostjo razsaja virus in ubija starejše ter imunsko šibke ljudi. Toda ravno tu se za človeka – ki vsekakor je in vselej ostaja del narave – razpira priložnost, da pokaže svojo »višjo naravo«, ki ni narava »naravne surovosti«, temveč izvorno-duhovna narava. Ta primordialna duhovna narava človeka, ki je znotraj islamske tradicija znana pod pojmom »fitra«, se namreč manifestira v lastnostih in vrlinah, kot so: solidarnost, požrtvovanje, altruizem, sočutje, pogum, vera in potrpljenje. Človek je bitje, ki po eni strani vselej poklekne pred mogočnostjo in silo narave. A obenem – in to je ključno – se človek lahko dvigne nad njeno neizprosnostjo, surovostjo in krutostjo. Ravno v tej sposobnosti preseganja leži njegova plemenitost, njegova duhovnost. Mislim, da je to osnovni nauk in osnovno sporočilo, ki bi ju morali izvleči iz pričujoče »mejne izkušnje«, ki eksistencialno zadeva vse nas. Mimogrede: ravno zato ni edino upravičenje življenja »estetsko« (ki je na sebi slepo, ne-smiselno), temveč nasprotno: tisto, kar presega golo naravnost in estetskost in jo dopolnjuje, osmišlja, nadgrajuje, poglablja, transformira, kultivira, »humanizira«, z eno besedo: edino upravičenje življenja je navsezadnje duhovno-etično. Ta pandemija nas – tako upam – lahko pouči o tem, kako biti bolj človeški oz. boljši človek – in ravno s tem onstran neposredne surovosti narave. Beseda »pan-demia« prihaja iz stare grščine in pomeni »vse ljudstvo«, »cel narod«. In dejansko je načeloma trenutno vse ljudstvo, ja, vse človeštvo ogroženo in prizadeto. Ravno zato si moramo med seboj po najboljših močeh stati ob strani in si pomagati. Samodisciplina na eni in solidarnost na drugi strani igrata v tem kontekstu ključni vlogi. Hkrati moramo uvideti, da znanstveni napredek po sebi ni dovolj ter da brez moralno-duhovnega napredka ni resničnega napredovanja. Tako že zdaj, ob tej virusni pandemiji, potrebujemo to, kar nemški filozof Markus Gabriel imenuje »metafizična pan-demija«: združitev, povezanost, poenotenje vseh ljudi v boju proti pandemiji. Na svetovno nevarnost zato ne bi smeli gledati kot na nekakšno »Božjo kazen« ali »maščevanje matere Zemlje«, a tudi kot na »slepo naključje« narave ne. Nanjo bi morali gledati prvenstveno s temeljno duhovnega vidika, tj. kot na zgodovinsko-metafizično priložnost »prevrednotenja« naših vrednot, in navad – in s tem lastnega položaja v kozmosu. V tem smislu lahko obdobje pandemije razumemo kot obdobje eksistencialnega učenja. Verjamem, da je samo vprašanje časa, kdaj bomo premagali virus (in ne nasprotno), zato je pomembno, kaj bo ostalo po tej zmagi: Bomo ohranili zavest o enosti človeštva? Bomo določene vrline in drže, ki se jih zdaj učimo, ponotranjili in prakticirali tudi po koncu tega »izrednega stanja«? Ne bomo pozabili na svojo ustvarjenost na eni ter pomembnosti medsebojne solidarnosti na drugi strani? Bomo živeli do okolja in ljudi prijazneje? Si bomo znali vzeti malce več časa za oddih in bližnje? Bomo bolj cenili in skrbeli za svoje telesno in duhovno zdravje? Ta kriza lahko porodi »novega človeka«.

Jeseni se na male zaslone vrača priljubljeni kviz JOKER, ki ga vodi in katerega urednik je Mario Galunič. Malo smo poskušali pokukati v zakulisje oddaje in izvedeli, kako se Mario na oddajo pripravlja, ali pozna vprašanja in odgovore vnaprej, pa tudi, ali bi si sam upal nastopiti kot tekmovalec v kvizu. Mimogrede pa smo izvedeli tudi nekaj novosti, ki jih prinaša nova sezona.

Kako vlagati na podlagi vrednot, družbeno odgovorno, okoljsko, zeleno,  trajnostno, v skladu z dobrimi poslovnimi praksami oziroma v to, kar verjamem in živi. Gre za tako imenovano ESG vlaganje. Kje so priložnosti in nevarnosti tovrstnega vlaganja za male vlagatelje, smo odkrivali s Silvo Deželan, ki je direktorica za področje ESG na Stafford Capital Parnters v Rottardamu. Zadnje čase je veliko govora o tako imenovanem družbeno odgovornem vlaganju oziroma trajnostnem ali zelenem vlaganju ali vlaganju na podlagi vrednot in tako dalje. Vse to predstavlja kratica ESG (Environmental, Social, and Governance,) kar v prevodu pomeni Okoljski, družbeni in upravljavski vidik investiranja. Vse več je tudi naložbenih produktov, ki nosijo kratico ESG. Številna podjetja, tudi finančne družbe na vrh prioritet uvrščajo ESG usmerjenost. Toda, pravila niso povsem jasna in veliko stvari se da zapakirati v ESG. O tem, kako vlagati v skladu z ESG principi, kje so priložnosti in nevarnosti tovrstnega vlaganja za male vlagatelje, sem se pogovarjala s Silvo Deželan, ki direktorica za področje ESG na Stafford Capital Parnters v Rottardamu. S to tematiko se ukvarja že 15 let. Mimogrede, tudi na Money-how s širjenjem neodvisnega finančnega znanja zasledujemo ESG princpipe, pri svojem delovanju pa smo neprofitni. ____________________________ GLAS PODPORNIKA: Podpornik epizode je slovenski start-up Fin4Green, ki z brezplačno mobilno aplikacijo noprintZ (https://www.noprintz.si/) tudi zasleduje zeleno poslovanje. Ta spreminja tiskane račune v digitalne in s tem skrbi tako za okolje kot hrambo računov in garancij v oblaku. Račune boste imeli na enem mestu, prav tako vse kartice trgovcev. Hkrati je znotraj aplikacije na voljo tudi analiza stroškov po različnih kategorijah. In kje vam bodo izdali digitalni račun? Dobili jih boste pri 26 trgovcih na 350 lokacijah, kot so denimo Big Bang, DM studio, Euroton, Mič Sylig, Simple, Vrtni center Kalia, Rifuzl, Mana in drugi. Nove trgovce pa tudi stalno dodajajo. Nič vas ne stane, če stestirate brezplačno mobilno aplikacijo noprintZ in pomagate dinamični ekipi zagonskega podjetja ter naši naravi (https://www.noprintz.si/). ____________________________ YOUTUBE: https://www.youtube.com/marjamilic LINKEDIN: https://www.linkedin.com/in/marjamilic INSTAGRAM: https://www.instagram.com/marjamilic/ BLOG in E-PISMO: www.biznispace.com (BLOG prihaja kmalu!) ____________________________ Kaj boste slišali v tokratni epizodi + povezave do omenjenih strani: - ESG - kdaj se je pojavil in zakaj je to tako vroča tematika - Kako lahko vlagamo po ESG principih (tematsko, na podlagi vrednot... ) - Kdo so glavni ponudniki ESG ocen (https://www.sustainalytics.com, https://www.msci.com/our-solutions/esg-investing/esg-ratings) - Kako vlagati na podlagi lastnih vrednot (številni brokerji ponujajo ESG ocene in izbiro delnic na podlagi naših vrednot) - Na svetu je 500 ETF z nalepoko ESG, Evropejci lahko investiramo v cca 150 (https://www.justetf.com/) - Milienijci vse bolj ESG investitorji, pričakovanja spremembe investicijskih politik - Poklici prihodnosti vezani na ESG in zakaj je vse več podjetij ESG - Kako zasledujejo ESG pokojninski in vzajemni skladi ter zakaj imajo interne ESG metodologije - ESG kontroverznosti: Volkswagen in Dieselgate; ZDA in Trump (politična tvganja); Kitajska, vse je lahko ESG - Kaj bo z umazanimi panogami - Kriptovalute in ESG? - Izobraževanje: Poplava informacij, kje dobiti verodostojne (https://www.unpri.org/) TOP ESG globalna podjetja (MSCI World ESG Leaders Index) 1. MICROSOFT CORP 2. ALPHABET C 3. ALPHABET A 4. TESLA 5. NVIDIA 6. JOHNSON & JOHNSON 7. VISA A 8. HOME DEPOT 9. PROCTER & GAMBLE CO10. MASTERCARD A   TOP ESG evropska podjetja in ostali TOP ESG igralci kmalu v blogu (www.biznispace.com)

Mimogrede sem na radiu ujel oddajo, v kateri je filozof govoril o raznih …

V tokratnem podcastu razkrivamo, kako vlagati v vse bolj priljubljene kotirajoče sklade (ETF), ki so cenovno bolj ugodni od klasičnih vzajemnih skladov - tudi v ameriške ETF-e, ki jim je EU z regulativo omejila dostop do evropskega malega vlagatelja. Nadaljujemo s serijo investicijskih podcastov. Obdelali smo že vzajemne sklade, trgovalne platforme, tokrat kotirajoče sklade tako im. ETF (exchange traded fund, angl.). Ti skladi so praviloma cenovno bolj ugodni od klasičnih vzajemnih skladov, ki se tržijo v Sloveniji in so vse bolj priljubljeni med vlagatelji. Čeprav je ponudbe ETF-ov precej, pa ima slovenski (in evropski) mali vlagatelj omejen dostop do priljubljenih ameriških ETF, kot so Vanguard, SPDR, iShares in tako dalje. Amerika velja za zibelko in meko ETF-ov in Evropa ji težko sledi. Evropska regulativa pa od izdajateljev ETF-ov zahteva, da za namen trženja malim vlagateljem na evropskih tleh predloži tako imenovani KIID – to je dokument o ključnih informacijah za vlagatelje. Ideja je da se s tem transparentno predstavi finančni inštrument in hkrati omogoča enostavno primerjavo med njimi. Podobne dokumente je potrebno predstaviti strankam tudi pri drugih finančnih produktih kot so posojila, zavarovanja in podobno. Ta regulativa je v določenih delih tudi precej nelogična. Denimo, mali vlagatelji lahko čez lužo kupujejo precej bolj tvegane naložbe kot so delnice ali izvedene finančne inštrumente, ne morejo pa kupovati ameriških ETF-ov, ki veljajo zaradi načela razpršenosti za manj tvegane. Vseeno pa je Slovenija očitno nekaj posebnega, saj vlagateljem nudi nekaj več, kar druge evropske države načeloma ne. Razkrivamo, da slovenski vlagatelji lahko kupujejo tudi ameriške ETF, in sicer preko določenih slovenskih borznoposredniških hiš. Kako je to možno? Na Agenciji za trg vrednostnih papirjev pojasnjujejo, da trenutno vlagateljem v Sloveniji sicer ni dovoljeno tržiti skladov iz tretjih držav, a vseeno lahko borznoposredniške družbe na zahtevo stranke izvršijo naročilo za nakup tovrstnega finančnega instrumenta. To v prevodu pomeni, da na vašo izrecno zahtevo in če ta ustreza vašemu profilu tveganja, lahko ta nakup opravite. Hudič pa je v podrobnostih. Mimogrede, takšnega obvoda evropske regulative ne ponujajo med Slovenci priljubljeni tuji brokerji. Pa tudi številni slovenski traderji – ljubiteljski ali profesionalni, o tem obvodu nič ne vedo, niti mediji o tem niso poročali.  Ker ni vse kar se sveti tudi zlato, smo se poglobili v vsebino z izkušenim trgovalcem Nikolo Maljkovičem, zato da bomo kot vlagatelji znali pametno izbirati ETF-e in ne bomo nasedali prodajno motiviranim nasvetom. ____________________________________________________ SEZNAM TOP ETF-ov je obljavljen TU (www.biznispace.com). Če ga boste delili, ga dajte z opombo.... vlaganje v ETF je dolgoročna zgodba in investicije na kapitalske trge so tvegane. Ni garancij! Bolj ko gremo v nišo, večje je tveganje. Prav tako se je potrebno zavedati, da so vrednotenja na nekaterih trgih na rekordnih ravneh. Vstopate v času 12-let trajajočega bikovskega trenda. Ta zgodba se ne bo nadaljevala v nedogled. Nihče pa ne ve, kdaj se bodo tečajnice obrnile navzdol in kaj bo povod za to. Že zdaj - v vsej tej evforiji, ki smo ji priča - pa lahko napovemo, da bo padec boleč in bo mnoge preseneti. To smo že doživeli. Zgodovina se ponavlja, ampak vedno z nekoliko drugačnih dramskim lokom. Če že vlagate, vlagajte po pameti. Izobrazite se o tem. Ne poslušajte prodajalcev megle (teh je zdaj res veliko). ___________________________________________________ V podcastu boste slišali ....dopolnujemo  ....     ____________________________________________________ Povezave na družbenih omrežjih ​Linkedin https://www.linkedin.com/in/marjamilic/​​ Instagram https://www.instagram.com/marjamilic/​​ https://www.instagram.com/money_how_now/ Twitter https://twitter.com/marjamilic​​ https://www.facebook.com/MoneyHow1 https://www.youtube.com/marjamilic

V oddaji poročava o dveh dogodkih - buildingSMART Virtual Summit Spring 2021 in DALUX User Days Slovenija. Mimogrede, BIMpogovori so stari 5 let.

Vsakič ko v trgovini čakam, da mi blagajničarka izroči račun, ki je ponavadi kar precej dolg, se sprašujem, zakaj se mi ta avtomatsko ne naloži na kartico zvestobe ali pošlje po mailu ali kako drugače digitalno izroči. Kar 80 odstotkov teh računov takoj roma v smeti, ostali pa se izgubijo nekje v fasciklih ali predalih. Pa ste vedeli, da račun, ki ga dobimo pri večini trgovcev ne moremo reciklirati, ker so premazani s snovjo, ki vsebuje BPA oziroma kemično spojino bisfenol A. Ta se predvsem uporablja v masovni proizvodnji. Gre za strup, ki je škodljiv zdravju in je hormonski motilec, ki vpliva na reproduktivni in živčni sistem ter na metabolične in imunske procese v telesu. Pozor, nora številka - trgovci na dan porabijo najmanj 600 kilometrov papirja samo za tiskanje termičnih računov, ki jih potem niti reciklirati ne smemo. In glede na to, da imamo danes kot potrošniki možnost, da se odločimo glede načina plačila - ali z gotovino, kartico, telefonom, je zanimivo, da se ne moremo odločiti med digitalnim in tiskanim računom. Vseeno je luč na koncu tunela. Obstaja namreč aplikacija, ki omogoča izdajo digitalnih računov pri trgovcih. Gre za noprintZ. In je popolnoma brezplačna. Trenutno aplikacijo uporablja osem tisoč Slovencev. Kako deluje? Trgovec poskenira aplikacijo in digitalni račun v sekundi prileti v naš telefon. Tam imamo lahko arhiv računov, dodajamo lahko tudi garancije, pa tudi kartice zvestobe… Računov ne boste več iskali po smeteh, ko boste želeli vrniti izdelek ali pa po predalih, ko boste želeli uveljavljati garancijo. Mimogrede, nastavite si lahko tudi opomnik pred iztekom garancije. Digitalni računi so prihodnost. O tem, kako imeti zbrane vse račune na enem mestu, vključno z garancijami, sem se pogovarjala s Simonom Kolencem, direktorjem start-upa Fin4Green, ki je ustvaril aplikacijo noprintZ. Izvedeli boste še: Zakaj večina trgovcev, kljub visokim stroškom, še vedno izdaja tiskane termične račune? Tiskani računi trgovcev so premazani s snovjo, ki vsebuje BPA. Kakšna je zdaj "nova" alternativa temu? Kateri trgovci izdajajo digitalne račune? Katere še lahko pričakujemo? Kako so se digitalni računi prejeli v tujini? Preko aplikacije vodimo evidenco o tem, koliko denarja porabimo pri določenem trgovcu. Ali bo možna tudi bolj razdrobljena analiza, v smislu, koliko kilogramov sladkarij smo pojedli v letu dni? Koliko ljudi si je snelo aplikacijo in koliko jih aktivno uporablja? Kako je z anonimnostjo in ali se lahko naši podatki zlorabijo za trženjske namene? Kako je z uveljavljanjem digitalnih garancij? Ali je oziroma bo možno z aplikacijo noprintZ tudi plačevati račune in ne le prejemati račune? Ali lahko postane aplikacija plačljiva? Kako je z uveljavljanem raznih popustov trgovcev, če imamo digitalni račun? Kdaj bodo postali digitalni računi nekaj povsem vsakdanjega?  (PS: zelo kmalu!) in še veliko več .....

Podkast začnemo s pogrebi, vmes Sašo in Lucija skoraj naredita “A res, tega ne veš?” komad in končamo s povabilom v našo kanalizacijo. Tako odnese pogovor, ko je gostja Lucija Ćirović. Mimogrede pa Luciji še uspe fanta spravit v zadrego, ker nista vedela odgovora na vprašanje: “Kdo ali kaj je antula?” Klikneš, poslušaš, izveš. Ti […]

18. novembra 2020 mineva 90 let od rojstva Gregorja Strniše, slovenskega pesnika, dramatika, esejista in pisca besedil za popevke. Njegovo dramsko delo se skupaj z deli Daneta Zajca uvršča v vrhunec slovenske poetične drame, posebnost Strniševe poetike pa je metafizična razsežnost, ki pesniku ponuja izhod iz večnega boja človeških dualizmov, na prvem mestu dobrega in zla. Drama Ljudožerci, ki se dogaja v letu konca druge svetovne vojne v Trnovem v Ljubljani, je v tem pogledu najbolj radikalna, tudi podnaslovljena je: Mrtvaški ples. V oddaji Oder danes ponavljamo oddajo Od premiere do premiere, Ljudožerci, ki so jo v Igranem programu - takrat – Radia Ljubljana posneli leta 1988, po premieri Ljudožercev v Primorskem dramskem gledališču, danes Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica. Predstavo je režiral Mile Korun, ki je, skupaj z novogoriškimi igralci, pripravil tudi radijsko izvedbo. Mimogrede, Mile Korun je Ljudožerce režiral trikrat, poleg omenjene še uprizoritvi leta 1977 v Mestnem gledališču ljubljanskem ter v ljubljanski Drami, leta 2002. Urednik oddaj Od premiere do premiere je bil dramaturg Borut Trekman, ki je tudi avtor spremne besede. Vabimo vas k poslušanju! foto: arhiv RTVSLO

Da upokojenca Jureta Černiča ni skoraj nikoli doma, nam je povedal družinski izdajalec. Če ni na telovadbi, prepeva v partizanskem pevskem zboru ali pa je skočil na odbojko. Je avtor nekaj literarnih del za mladino, tudi zbirke pravljic in slikanic. Mimogrede napiše kratko zgodbo in za zadnjo, ki jo je poslal na literarni natečaj programa ARS, je pred dnevi prejel prvo nagrado. To pa še ni vse. Začel se je učiti igrati klavir.